4ii2 A. Križ: Babičina skrb. Babičina skrb. Intimna slika. — Češki spisal A. Križ; preložil Al. Benkovič. I. Gospa Rybova, babica svetlolase davkarjeve Ande, je sedela na dolgi klopi in slastno srkala iz velikega, modro pisa- nega lonca sveže pinjeno mleko. Njene motne oči so se zadovoljno smehljale in s celega obraza ji je odsevala idil- ska sreča. — A. Križ: Babičin:! skrb. 433 Kako krasno se je sedelo tukaj na hladnem, proti severu le- žečem hodniku, ko je skozi odprto okno prihajal ropot parne mlatil- nice, soparni dih avgustovega popoldne in prijetna vonjava sena. Prosti selski vzduh ji je energično od vseh strani prodiral v dušo, oboleli od neprestanega ropota praških ulic, in stara gospa, jasno čuteč priproste čarobnosti polno izpremembo, se je blažena kar zvi- jala v teh gorkih dneh kakor v mehki, topli postelji po dolgem potovanju v mrazu. »Ali boš še pila?« jo je vprašala gospa Hallova, njena hči, nazaj pomaknivši ruto, ki ji je preko las zdrsnila na čelo, čez pinjo sklonjena urno lovila v pinjencu rumene kosce masla ter z rokami, do komolcev golimi, pripravljala podolgaste kepe. »Le dekletu daj . . .« je rekla stara gospa, ter pokazala na de- vojko, vso razgreto od baš končanega medenja ; dekle je stalo po- čivajoč pri oknu, vse potno z debelim, bronastim obrazom in odpelo umazano jopo na prsih, da bi jo pihljajoči veter nekoliko ohladil. »Le pij Katrica;« prigovarjala je prijazno gospa Rybova in postavila lonec na klop. »Povejte mi, ljudje božji, kaj imate neki tam v Pragi. Človeku se kar vrti v glavi... ves dan in vso noč ... to mesto niti nima časa prespati se ! « »A te prodajalnice, te izložbe . . . Vsako leto vse čisto novo ! . . .« je žalostno vzdihnila gospa davkarjeva. »Sama potrata... le Bogu v izpodtiko!« se je razvnemala starka in položila roke na svoj katunasti, ceneni predpasnik. »Človek pride od nas tja v lanski modi, misli, da še vendar ne- koliko koraka s časom ... a glej : vse je narobe 1« se je jezila gospa Hallova, materinsko z raztresenim pogledom gledajoč zlati, masleni zaklad. »Dekle . . . kako moreš govoriti tako : vedno tisti vik in krik kakor poprej! Vedi, da imaš petnajstletno hčerko, ne pokvari je!« »Sedemnajstletno . . .« je naglo popravila hči, žareč od ponosa. »Križ božji... Anda sedemnajstletna!« se je križala gospa Rybova. »Dekle je že za možitev!« »Na to še misliti ni. . . Ne vem, kaj je z dekletom; drugo leto moram ž njo na ples, tam bo kaj videla . . . izpametuje se . »Na ples . . .« je dejala zv^edavo stara gospa in bele obrvi so se ji nabrale v čopke. »Ko pa tu ni nič, prav čisto nič, kakor med Eskimojci, pravi mej...« je znova zdihnila gospa davkarjeva, dokazujoč materi, kako 434 A. Križ; Babičina skrb. temne strani ima to njih proslavljano selsko življenje. »Ko bi bil vsaj kakšen koncert — « »Koncert !« »— ali ko bi dijaki igrali kako igro — « »Igro!« je vzkliknila stara gospa razdražena in se nehote presedla. »No, kako veselo igro, ni treba, da bi bila ravno opera!« me- nila je mirno hči. »Veselo igro ?« se je razvnela mati. »Ne jezi me . . . slišiš . . . ali Ande ni tu — ? Ne vtepaj ji v glavo takih stvari : gledališče še nikoli ni bilo kaj prida ! « »Kakšni ste, mama!« je osupla rekla gospa davkarjeva. »Gledališče še nikoli ni bilo kaj prida, ti pravim!« je ponav- ljala trdovratno stara gospa, držeč se svojega mnenja s starikasto trmo, ki niti za las ne odstopi od častivrednih, a malenkostnih predsodkov. »Mama, saj vendar Anda še ne pojde k gledališču« — se je smejala hči na pol prisiljeno. »Ne jezi me s tistim »še ne«. To je kakor na krhkem, tenkem ledu. Vse kriči: Niso še udrli!« — a zdajci je vse pod vodo. To ti povem, Mari, ne govori o takih stvareh z dekletom, sicer bo na- enkrat propozno!« — Starka je jezno majala z ramama in v obličju, ravnokar tako mirnem, je zdajci vzplamtel razpaljen blesk. »Mama — to bo le burka, eno dve dejanji« — se je nevoljno izg-ovarjala gospa Hallova, z velikim samozatajevanjem prenašajoč to nezaslišano trmo starih let. »Burka! Cuj me, Mari, ti me takoj prvi teden spraviš odtod!« razkačila se je starka in vstala energično, kakor v dokaz, da je pri- pravljena pri tej priči oditi v Prago. »Mama — saj vendar še ne gori. Dekletu se ni zgodilo še prav nič !« . »Ali niso morda tu kaki — kako se zovejo tisti potepini — kaki glumači?« je vpraševala babica še vedno v dvomu in sivožolto obličje se ji je nabralo v sto gub, kakor če kdo zmečka robec. »Ne! ... št! . . . Anda teče!« Na lesenih stopnicah so se začuli urni, kakor kozlovski skoki in zdajci se je na najzgornji stopnici prikazala Anda, rdeča, kakor potonika. Modre, malo motne oči so se svetile v otročjem veselju, in, svetli, v kito spleteni lasje so bili razmršenl. »Joj ! Joj ! Babica ! Trnkovi imajo mlade mačke ! Tako lepe . . . Majhne in kakor iz sladkorja ! Mlade mačke!« je kričala devojka A. Križ: Babičina skrb 435 samega veselja in gospe sta se spogledali z žarečiai, pomembnim usmehom. »Tak otrok!« sta mislili obe in v babičinem obrazu se je po- javil tisti slastni odblesk poletne, solnčne složnosti, kakor pred tistim smešnim prepirom. Oči kar ni mogla obrniti od devojke. Sedemnajst let ! In tak otrok, ki vzklika nad mladimi mačkami ! Kake smešne bojazni je imela babica ! Saj vendar ta otrok ničesar ne ve, nima nobene skrbi ; kakor beli cvet povodne rože : lesketale so se v njem solze, a ne solze skrbipolne ljubezni, marveč častivredne, naivne, skoro nebeške solze zaradi krasne punčike, ki ji je naenkrat zbolela ! In človek naj bi govoril o možitvi in o doti ! Široko bi odprla velike, modre oči in stavimo, da bi vtaknija mezinec v usta in pro- sjačila, naj bi ji rajši dali krajcar za bonbone ! Babica ji je obstala z očmi na žametastih licih in ' naenkrat so se ujeli njiju pogledi. Anda se je spustila v smeh. Pinjeno mleko se ji je pocedilo iz lonca in široki, beli brki so se ji naredili pod nos- kom ; nekoliko kapljic je poteklo niže in ji padlo na polne, od smeha tresoče se prsi. Ta prizor je bil nepopisno dražesten in pikanten. Stara gospa se ni raog-la odtrgati od teh nedolžnih otročjih ustnic. Da ! to so bile ustnice, preko katerih ni hodila Skakspeareova kra- ljica Mab v nočnih sanjah, na fantastnem vozičku od lešnikove lu- pine, ki se v sanjah vozi preko dekliških ustnic, da takoj sanjajo o poljubčkih ! Sveta nebesa ! Kako bi se to dete moglo omožiti ! Vsaj bi niti ne znalo gobčka nabrati k poljubu ! Nikdo drugi bi od nje ne dobil poljuba, kakor njena skrbno gojena, po matersko razneže- vana voščena Mina ! II. Vonjava raznega cvetja prodira skozi okno v sobo. Babica je zaprla obrabljeni koledar z motvozom na hrbtu za obešanje in snela črne, koščene naočnike. Čitanje jo je utrudilo. Dandanes ljudje pišejo tako čudno, tako zamotano, visoko, raztegnjeno. Koledar ji je zdr- čal po kolenih na zeleno preprogo in stara gospa je gledala skozi okno v gorki dan, ki se je zdel, da je poln srebrnega, drobnega, žarečega prahu. Privezala si je malomarno ruto na redke, s pomado prilepljene sive lase in zvila dopleteno nogavico, prebadajoč počasi kot utrujena z iglo veliki, sivi klopčič. Sla je po škripajočih stopnicah na vrt. Medlost je ležala v zraku, polnem močne vonjave. Pes se je dolgočasil na solncu, iztegovaje rdeči, kakor iz flanela izstriženi jezik, in včasih potresel z ušesi, ka- 43« Benkovič: Zadnja burba.] dar so mu muhe, razdražene od soparice, sedle na nos. Kure so spale pod kolarnico. Od kurnika je prihajala zevajoč neprijazna dekla, nesoč v dlani edino najdeno jajce ; vse je nekako obležalo vsled so- parice, zaprlo oči in umolknilo. Stara gospa je šla na vrt. Vedela je, kam se skrije. Tam - le v kotu, pri zidu sosednjega vrta pod visoko zimsko hruško, zarastlo z bršlanom in krhljikovino slikami, izstriženih iz nemških časnikov. Tam sede z nogavico, iz- plete enkrat naokoli ... in ako zadremlje: kdo bi se mogel premagati v tej vročini, ki teče v človeka kot životni balzam. Stara gospa je šla počasi in bilo ji je prijetno kakor v topli kopeli. Pesek je slabo škripal pod črevlji ; šla je mimo ozke gredice navlašč zasejanih ka- milic, tega za vse koristnega zdravila v Rybovi rodbini, mimogrede odtrgala pero od krhljikovine, koje rdečkasto jagode so že črnele, in potem obstala. (Konec prihodnjič.) A. Križ: Babičina skrb. 457 Babičina skrb. Intimna sbka. — Češki spisal A. Križ; preložil Al. Benkovič. Nekdo je govoril za altanom, tam v go.šči pri zidu, pokritem s preprogo od vinske trte ; slišati je bilo, kakor čez pre- grajo sosednjega vrta. Parkrat je hitro, zvedavo prestopila in s krilom opla- zila ob vejo krhljike. Naenkrat so miške za altanom utihnile, kakor bi se bile ustra- šile ; a ta zadrega ni trajala dolgo, v tem se je oglasil kot na pol v zadregi moški smeh in ta glas je naglo pograbil neki nedolžen predmet in govoril babici v največje začudenje. »Gotovo, gospodična, nikomur bi ta uloga ne bila tako pri- kladna kakor vam.« »Kakšna? Kako ste prišli na...« je vprašal naiven alt in ba- bica malo da ni v prvi slabosti vzdihnila od strmenja : bila je to Anda. »To je umevno«, je živo govoril moški bariton in umolknil; bilo je slišati, kako ji šepetaje nekaj razlaga, kajti Andino krilo je zašumelo, kakor bi se bila naglo obrnila nazaj, proti skriti babici. »A, tako !« zasmejala se je z zvonkim glasom, ki je vedno zvenel v njenem govoru, kakor bi vam kdo šival zlate, lesketajoče se novce. Babica je bila vsa zmešana. »Torej naše uloge!« je mirno nadaljeval moški. »Glejte, najlepša uloga je Emina. Jaz bi igral z največjim veseljem ... zaradi vas . . . av.skultanta Krupičko . . .« »Krupičko. . .« se je zasmejala Anda. »Smešno ime !« »A uloga je vredna zavidanja. .. a to se ne sme povedati na- prej«, je mladi mož dražil njeno zvedavost. »Oh, povejte! Povejte!« je silila devojka. »Št! Ne morem! To so efekti v igri«, se je branil on. »Ti se ne smejo pokazati. . . kakor rakete ! < »Ali bomo igrali?« je vprašala Anda nežno. »Seveda; uloge so že spisane: baron Rozsypal, zlatar Mezunek, gospa baronica Julija — gospodinja Marijana . . . »Samo z Emo je težava. Obljubite . . . Takoj jutri pridem z ulogo«, je pristavil mladič in se spustil v dolgo zadržavani smeh. (»Zakaj se ta človek smeje ?« ustrašila se je uboga gospa in po ži- lah ji je teklo mesto krvi samo živo srebro.) 458 ' A. Križ : Babičina skrb. »Tu je roka«, je rekla deklica odločno in gospa Rybova ni poslušala več. S tihim, hitrim korakom je krenila na glavno peščeno stezo. Vse se ji je vrtelo v glavi. Rana je bila prehuda in preglo- boka. Klobčič ji je v zamišljenosti ušel z igle in se vlekel po pesku, odvijajoč dolgo nit. A ona ni videla ničesar. Počasi je prišla gori v sobo in sedla brez moči, kakor bi jo bil kdo s kijem udaril po sencu. ni. Kaj je to nesrečno devče zakrivilo, kaj napravilo! To je ven- der neverjetno, da bi Anda ... ta Anda z mačkami in punčiko, igrala v gledališču ! Stari gospe so se nervozno tresle roke in v zadregi je vlekla za ogel velikega namiznega prta, z nevidočimi, zamaknjenimi očmi gledala ta štirioglati črno-žolti prt ! Zdajci ji je tako hudo postalo pri srcu, da so ji solze zalile oči. A naslednji hip se je bolest umaknila ljutemu srdu krvi, da ji hočejo zapeljati otroka, in gospa Rybova je vstala odločno. Sla je ven in letala za služkinjo. A služkinje ni bilo nikjer. Hropeč od notranje grozne jeze se je spomnila stara gospa, da je dekle pri čistilnici v skednju in da bi je ne čula, naj kriči na vse grlo. A ni se bala zaman ! O, ta lahkomiselnost mater, ki mislijo samo na to, ni-li lanska moda v Pragi že pokopana ! Mater, katere ne morejo izprevideti, da je gledališče glavni vzrok pog'ube ! Pred zgroženimi očmi se ji je razvijala v odlomkih kakor na raztrganem, nesešitem platnu grozna slika. Stopi na prizorišče ! Nastopi kakor Ema ... ta malopridnež je v istini govoril o Emi »Doktorja Klausa!« Tisočkrat prokleti pisa- telj . . . zakaj ga vendar ni vzel vrag, ničemnika d'Arrongea? Da ji le malo zaploskajo, da jo le pohvali kak brezvesten, breznačajen gizdalin : njeno mimiko, vervo, ogenj ... devojki se niti ne sanja o njih, izgubljena je ! Pog-reznila se je na gledališkem ledu ! Gospe Rybovi se je pokazala ta slika v tako živih barvah, da je videla, kako se Anda udira pod pokajoči led v ledeno vodo. Na kaki nesrečni poti je! Obraz si bo kazila z lepotilom, nauči se pretvarjenja, intrig, laži, prevare ; smehljaje se bo mogla govoriti najzopernejše dvoumnosti ! »Anda! Andulka !... kako sem se varala v tebi!« je tarnala uboga gospa in nemir ji je kakor hudi duh prigovarjal dalje! »Ema iz »Doktorja Klausa!« Na odru ji poreče tisti grdi dok- tor, njen oče, ko se z materjo odpravlja na ples; »Pokaži noge!« A.. Križ: Babičina skrb 459 In ona z usmcvom privzdigne krila! Z usmevom !« se je zgrozila gospa Rybova. »Take nečastne posameznosti samo zato, da ji Klaus more galoše potegniti čez plesne črevljičke. In oče odide ... se je spomnila stara gospa, »mora k bolniku. Ema z materjo ostane doma. Ob desetih po noči pride ljubimec, in ko zadremlje mati poleg njega v naslonjaču, odkrije on Emi ljubezen in se poljubuje ž njo pri vra- tih .. . materi za hrbtom!« »Kdo je ta avskultant Krupička ?« je boječe stara gospa vpra- šala sama sebe, in raztresena, pozabljiva mislila dalje : »Igralka! Tujim ljudem igrati ... da bi se zabavali, vedno vsaki večer, v mreži samih intrig in spletk, polni vod in jam! Kaj bo pri tem z njeno nravnostjo ! Moj Bog ! Moj bog, lepo veselje mi delajo na starost moji vnuki!« Solze so ji lile iz oči in ji močile lica. Stare prsi so se ji dvi- gale bolestno in srce ji je utripalo žalostno in jokavo. »A kaj naj storim? Kako naj to preprečim? Nastopiti ne sme, ne more ... še pokazati se ne sme na odru!« odk*čila je energično. »A kako? Kaj početi?« si je takoj pripomnila z bojazljivo malodušnostjo. »Ali naj ji to rečem? Ne! dekletu se niti ne sanja a- vsi ti pogubljivosti, ne verjela bi, ne umela, in na zadnje bi jo baš to utegnilo mikati!« — Poljubovala se bo na odru. Dala se bo po- ljubiti na čelo! Ona, ki še ust ne zna nabrati!« — Kako mora že reči na odru: »Št? Idite k vratom — a samo na čelo! prav tiho!« Stara gospa se je živo spominjala teh besed, katere so ji bile svoje dni v celi igri tolikokrat najbolj všeč — a takoj na to se je pomračila. (Mrmrava, predsodkov polna, obsojajoča starost ji je iz- trgala iz duše staro veselje in ji tja nastlala pelina, počasi, skrivaj tako da stara gospa niti ni opazila, kako lahko v komediji življenja pridemo na to, da obsojamo uloge, katere smo še včeraj igrali s strastjo). Nobenega izhoda ni imela. V sebi je morala skriti to skrivnost. S tem spoznanjem je vsa soba okoli starke nekako potemnela. Okna so bila kakor zaprašena, od dežja oslepela ; vzduh poln rezkega gnojnega duha , vse ji je leg-alo na prsi in žalost ji je tolovajsko objela dušo. .Strop in stene so padale na njo ; najrajši bi bila po- begnila. Šla je ven in s počasnim korakom krenila za hišo proti skednju. Ko je zamišljena zavila okrog ogla, je začula nagle, bežeče korake in privihrala je Katrica, vratolomno bežeča domov. Obilni prah ji je bil počrnil potni obraz, v prašnih laseh so ji pod robcem viseli ječmenove rese. Dekle je globoko dihalo. 4()() A. Križ: Babičina skrb. »lOober dan Bog daj!« je zahropla in skoro prevrnila staro gospo. ^ »Čegav je ta vrt poleg vas ... na desni?« je naglo vprašala gospa Rybova. l^ekle je debelo pogledalo in obstrmelo. »Slišiš-li?« ... je nestrpljivo ponovila gospa. »Blažkov . . .« je šepetaje odgovorila Katrica in strmeč pogle- dala staro gospo. »A kaj je tisti Blažek?« je jezno izpraševala gospa Rybova. >Blažek?« je ponavljalo ubogo dekle, ne da bi kaj umelo. »Neumnica — tisti mladi?« Gospe Rybovi je kar migalo v roki od razburjenosti. »Tisti? Profesor ... ali pa doktor . . .« je zastokalo dekle. »Ali še študira?« »Študira . . . uči se . . .« je potrdila služkinja. »Torej dijak . . . učenec . . . rogala se je zaničljivo stara gospa, a dekle je prepričano ponavljalo čisto mirno : »Ne ! profesor . . . doktor ! « »Lep profesor! Ubogo dekle! Cisto izgubljena! Saj sem rekla, da je gledališče poguba«, je mislila gospa. Starka se je počasi obrnila in ne zmeneč se dalje za Katrico, ki je s tajno grozo, ne da bi kaj umela, polagoma šla proti domu, prišla do vrat in se s težavo vlekla po omajanih stopnicah. IV. Krasen avgustov večer je gledal na pokrajino kot skozi rdeče steklo. Celi vrt je bil preplavljen od te rubinaste svetlobe. V tej rdečici se je listje dreves čudno prelivalo v temno barvo, in drevesa so stala nepremično, pobožno, kakor ljudje v cerkvi. Vsa okolica je imela' nekaj nenavadno krasnega. V tem sentimentalnem razpoloženju dneva je togepolna starka zamišljena zašla k altanu. In glej ! Čudo na čudo ! Tista dva glasa sta se slišala zopet. Sapa je zastala v prsih gospe Rybove. »A kdaj sem vam obljubila?« je koketno vprašala Anda. »Ko sva se ločila . . . veste, ko sem rekel, da prinesom ulogo...« »To ulogo!« zasmejalo se je dekle veselo in smeh je zvenel kot otročji kraguljčki. »Toda . . .« je naenkrat pričela ravno, strogo motreč svojega sosoda. »Veste-li, da je greh, tako delati se . . .« »Moj Bog ... v zadregi prične človek govoriti o čemerkoli, A. Križ : Babičina skrb. 461 ako Čuje, da se nekdo plazi v bližino, da bi slišal, česar ni treba...» se je zagovarjal mladec. »Cesar ni treba!« se je razvnela devojka in nag-ajivo vrgla vanj črno jagodo krhljikovo. »Le toliko pravim, da je greh, danes obljubiti, a jutri ne iz- polniti — « »Tiho, porednež!« »Rajši pričnem o gledališču, o knjigah, o čemerkoli . . .« se ja branil mladec. »Zapeljivec. potuhnjenec !« in Anda je znova vrgla vanj.jagodo, da se je komaj ognil . . . »... a kadar pride čas, ko je tiho, ko ni nevarnosti ... je na- daljva 1 neustrašeni junak ... in z zida se je odlomilo kamenje, ka- kor bi se bil kdo nagnil, ali preskočil. »Niti besede več!« mu je zagrozila vsa kipeča. . • In nastala je tišina. Govoril ni niti on, niti ona ; stara gospa ni slišala niti diha. »Vi porednež! To ni bilo na čelo, kakor stoji v ulogi«, jezil se je lepi alt. »Saj ne igrava na odru . . .« je z usmevom odgovoril bariton... in stara gospa ni slišala več. Mogoče, da je Anda hotela kričati, groziti, jeziti se, a bodisi, da ji je jeziček pozabil vse besede, bodisi da je zdajci nekdo stopil k nji tako tesno, da je vse besede umel le on sam, tako nepopisljivo tesno prav čisto do ustnic . . . stara gospa ni slišala prav ničesar več. Tiho, pazljivo se je splazila od altana. Niti pesek ji ni škripal pod črevlji, še trava ni šumela. A v njenem obličju je sedaj odseval ves ta krasni, srečni avgustov večer, babici so se sanjavo stisnile oči in iz njih je kot solnčece skozi oblak sevala radost. »Hvala Bogu. . . to je samo ljubezen! Ne igrata gledališča, ne igrata! In kako sem se motila, da ne zna niti ustec nabrati!«