2-3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Martin Šteiner Zakonska podlaga za volitve v ustavodajno skupščino 11. novembra 1945 Osnova vsake demokratične države naj bi bile svobodne volitve, čeprav verjetno za vsake volitve drži ameriški slogan, ki pravi: "Volitve - če bi kaj pomenile bi bile itak prepovedane." Kakor ni abso- lutne demokracije, tako tudi ni volitev, ki bi zago- tavljale volilcem popolno in samo od njihove volje odvisno odločitev o strankah, kandidatih itd. Pri vsakih volitvah pride do izraza t. i. volilna geo- metrija, ki v bistvu doloa dejansko razmerje, volild predstavljajo samo - sicer zelo pomemben in potre- ben - sklop v tej geometriji, ki je podprta z zakon- skimi določbami. Različni prijemi pridejo še toliko bolj do izraza ob korenitih spremembah, ko se v temelju spremeni državna ureditev. Jugoslavija iz časa pred II. svetovno vojno je bUa monarhija, vojna pa je prinesla spremembo državne ureditve. Že na II. zasedanju Avnoja leta 1943 je bilo med drugim sklenjeno, da se kralju Petru II. Karagjorgeviču prepove vrnitev v domo- vino, vprašanje kralja in monarhije pa naj reši ljudstvo samo s svojo lastno voljo po osvoboditvi vse države.^ Tudi s sporazumoma med Titom in Šubašičem - sklenjena sta bua 16. junija in 1. novembra 1944 - je bilo določeno, da bo Jugoslavija dokončno obli- ko vladavine dobila s svobodno odločitvijo ljud- stva. Do te odločitve se po določbah sporazuma kralj Peter II. ni smel vrniti v domovino, namesto njega pa je bilo postavljeno kraljevsko namest- ništvo.^ Z aneksom (7. decembra 1944) k drugemu sporazumu je bilo določeno, da se morajo volitve v ustavodajno skupščino izvesti najkasneje tri me- sece po osvoboditvi vse države. Izvajale naj bi se po zakonu o volitvah v ustavodajno skupščino, ki ga morajo sprejeti pravočasno. Zakon bi moral zagotoviti polno svobodo volitev, svobodo zbiranja in dogovarjanja, svobodo tiska, splošno in tajno glasovanje, postavljanje kandidatnih list, posamez- nih združenih političnih strank, korporacij, skupin ali posameznikov, ki niso kooperirali s sovraž- nikom. Aktivne in pasivne volilne pravice ne bi smeli imeti tisti katerim bo dokazano, da so so- delovali s sovražnikom.^ V Beogradu je bila 4. avgusta 1945 seja ministrskega sveta pod predsedstvom Tita. Na seji so bili soglasno sprejeti predlogi nekaterih zako- nov: Zakona o volilnih imenikih. Zakona o ustavo- dajni skupščini in Zakona o volitvah narodnih po- slancev. Vsi predlagani zakoni so bili poslani Avnoju v "končno rešitev".^ Tretje zasedanje Avnoja se je pričelo 7. avgusta 1945 v Beogradu. Glavna naloga Avnoja je bila, pripraviti vse potrebno za volitve v ustavodajno skupščino.^ Na svoji četrti seji III. zasedanja se je Avnoj preimenoval v Začasno ljudsko skupščino, pred- sednik dr. Ivan Ribar pa je podal obvestilo o for- miranju odborov, med njimi tudi zakonodajnega s predsednikom Mošo Pijadejem.^ Mosa Pijade je že na tej seji prebral poročilo zakonskega predloga o volilnih imenikih. Prav ta zakon je bil najnujnejši, ker je bilo potrebno razpisati volitve v ustavodajno skupščino dva meseca pred izvedbo, razpis pa je temeljil na volilnih imenikih.'' ^ Branko Petranovio/Momčilo Zečevič, Jugoslavija 1918- 1988. Tematska zbirka dokumenata. Beograd 1988, str. 658. 2 Prav tam, str. 683 in str. 691. ^ Prav tam, str. 693. ^ Seja ministrskega sveta. Slovenski poročevalec, 7. avgust 1945, str.l. Otvoritev tretjega zasedanja AVNOJ-a. Ljudska pravica, 8. avgust 1945, str. 1. ^ AVNOJ se je preimenoval v začasno narodno skup- ščino. Slovenski poročevalec, 12. avgust 1945, str. 1. ' Prav v tem zakonu je tičala past, saj so ga kasneje, ko so vpisovali ljudi v volilne imenike, precej zlorabljali. Domnevnih nasprotnikov enostavno niso uvrstili v volilni imenik, s tem pa so jim onemogočili vsakršno dejavnost v zvezi z volitvami. Tisti, ki ni bil vpisan v volilni imenik, ni mogel kandidirati, ni mogel predlagati itd., partija pa je v odstotkih določila koliko mora biti "črtanih". Šele ko so bili vsi postopki - kandidatne liste, formiranje volilnih komisij - zaključeni, je prišlo par- tijsko navodilo, da je lahko črtanih v posameznem okra- ju največ 4 do 5% volilnih upravičencev, kajti volitve naj bi bile "najsvobodnejše" do takrat in zelo čudno bi bilo, če polovica ljudi sploh ne bi mogla na volišče. Kot primer "vestnega" vpisovanja volilcev v volilni imenik navajamo vas Dokležovje v Prekmurju, kjer je imelo volilno pravico 600 ljudi, v volilni imenik pa so jih vpisah samo 156 (M. ŠTEINER, Volitve v konstituanto 11. 11. 1945 v Prekmurju, razprava je objavljena v Zbor- niku soboškega muzeja IV.). 86 44 ì KRONIKA 199Ö časopis za slovensko krajevno zgodovino S predlogom zakona je polemiziral Milan Grol (podpredsednik skupščine in obenem na nek način vodja opozicije), ki je menil, da je ta zakon samo eno poglavje iz splošne politične zakonodaje, s katero je potrebno ustvariti zdravo situacijo v konstituanti in za konstituanto. To pa je po nje- govem mnenju nemogoče brez zakonov, ki so s tem v tesni politični zvezi in zagotavljajo svobodo v vseh oblikah. Menil je tudi, da je zakon pre- puščen tolmačenju volilnih oblasti in njihovi oceni o tistih, ki so eventuelno osumljeni za svoje rav- nanje, to pa je zelo raztegljivo.^ Začasna ljudska skupščina je po tej kratki po- lemiki - govoril je še minister Sreten Zujovič - iz- glasovala zakon o volilnih imenikih s 349 glasovi od 389 navzočih poslancev.^ Zakon o volilnih imenikih je določal, da se le-ti sestavljajo za področje vsakega krajevnega narod- nega odbora: vaškega, rajonskega in mestnega (člen 2). Volilno pravico so dobili vsi moški in ženske, državljani Jugoslavije, ki so dopolnili 18. leto starosti, vsi vojaki jugoslovanske armade, ka- kor tudi vsi bivši borci narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ne glede na starost (člen 3)P Po zakonu volilne pravice niso imeH: 1. Vsi ministri, ki so sodelovali v vladah od 6. januarja 1929 do 5. februarja 1939. Izvzeti so bili tisti, ki so se s svojim delom odlikovali v boju proti okupatorju. 2. Vsi pripadniki vojaških formacij okupatorjev in njihovih pomagačev, ki so se trajno in aktivno borili proti jugoslovanski armadi ali armadi zavez- nikov. 3. Člani Kulturbunda, italijanskih fašističnih or- ganizacij in njihovi družinski člani, razen če lahko dokažejo, da so delovali v korist NOB. 4. Osebe, ki so büe aktivni funkcionarji in vidni člani v ustaških, četniških, nedičevskih in Ijoti- čevskih organizacijah, beli in plavi gardi, kakor tu- di v drugih kvizlinških organizacijah ... 5. Osebe, ki so bile v politični ali policijski službi okupatorjev in kvizlingov. 6. Osebe, ki so prostovoljno iz lastne pobude in z namenom pomagati sovražniku dajale na raz- polago vojaška in gospodarska sredstva za okupa- torje in njihove pomagače. 7. Osebe, ki so bile s sodno obsodbo obsojene na izgubo narodne časti oziroma političnih in dr- žavljanskih pravic za čas dokler je ta izguba trajala. 8. Osebe pod skrbništvom. Zakon je še določil, da se te določbe ne smejo uporabljati pri tistih osebah, pri katerih se dokaže, da je bilo njihovo sodelovanje prisilno ali samo navidezno z namenom, da se škoduje okupatorju. Za določitev organizacij in skupin, ki so spadale pod točke 2 do 4 tega člena, so bile pristojne Federalne vlade, ki pa so odločitve sprejemale v sporazumu z Zvezno vlado (člen 4). Volilno pravico je volilec lahko izkoristil samo v kraju kjer je bil vpisan v volilni imenik. V volilni imenik pa so se volilci vpisovali v kraju stalnega bivališča, če tega ni bilo, pa v kraju zaposlitve (člen 5). Volilne imenike so sestavljali Krajevni ljudski odbori neposredno za svoje področje, vanj pa so morali vpisati vse državljane, ki so dobili volilno pravico po določbah tega zakona (člen 6)}^ Volilne imenike je pregledala komisija za volilne imenike, ki je tudi odločala o pritožbah in zahte- vah glede vpisov in izbrisov (člen 7). Ko je ko- misija potrdila volilni imenik, je moral krajevni ljudski odbor objaviti, da je sprejet in državljanom na vpogled. V objavi je moralo biti izrecno pove- dano, da bodo lahko volili samo tisti, ki so vpisani v volilni imenik. Vsak državljan je imel pravico volilni imenik pregledati, prepisati, objaviti in tis- kati (člen 15). Vsak državljan je imel pravico do popravkov v volilnem imeniku, kakor tudi do pri- tožbe, če je menil, da so v volilni imenik vpisane osebe, ki jih ni, oz. nimajo volilne pravice (den 17 in člen 18).12 Naslednji izmed temeljnih zakonov, ki jih je sprejela Začasna ljudska skupščina, je bil Zakon o ustavodajni skupščini. Zakon je bil sprejet na 6. redni seji skupščine 21. avgusta, za je glasovalo 375 poslancev, proti pa 13.^^ Zakon je opredelil sestavo in naloge ustavo- dajne skupščine. Najpomembnejša naloga skup- ščine je bila sprejetje ustave^^ in zakonov, ki so z ustavo povezani (člen 1, odstavek 2). Z zakonom je bilo določeno, da bo ustavodajna skupščina dvo- domna, sestavljena iz Zvezne skupščine in Skup- ščine narodov. Obe zbomid sta glede pravic in pristojnosti enakopravni (člen 2). Poslance Zvezne skupščine so volili vsi državljani Jugoslavije z vo- lilno pravico, in sicer po enega poslanca na vsakih 40.000 prebivalcev (člen 3). Poslance v Skupščino narodov so volili po federalnih enotah ter avto- ^ Branko Petranovič/Momčilo Zečevič, n.d., str. 762-763. ^ Isto kot v opombi 6. V javnosti so to obrazložili na ta način, da če so bili zadosti stari, da so se lahko borili, so tudi zadosti stari, da lahko volijo. 11 V praksi še zdaleč ni bilo tako (M. ŠTEINER, Volitve v konstìtuanto 11. 11. 1945 v Prekmurju, razprava je izšla v Zborniku soboškega muzeja IV.) 1^ Zakon o volilnih imenikih. Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije, 11. avgust 1945, številka 59, str. 541-543. 1^ Ustvarjeni so temelji za graditev naše države in za graditev naše domokracije. Slovenski poročevalec, 28. avgusta 1945, str. 1. S tem je seveda tudi določena državna ureditev in dan odgovor na vprašanje o republiki ali monarhiji. 87 2-3 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 nomnih pokrajinah. V vsaki federalni enoti so ne glede na njeno velikost volili po 25 poslancev, ! državljani Vojvodine so volili 15, državljani Kosova ' in Metohije pa 10 poslancev (člen 4). Istočasno ni mogel biti nihče izvoljen v obe zbornici (člen 5). Ustavni in zakonski predlogi se morajo obravnavati enako v obeh zbornicah, sprejmejo pa se z navadno večino prisotnih poslancev. Za končno izglasovanje \ ustave v celoti, mora biti v vsakem domu prisotnih ; dve tretjini poslancev tistega doma (člen 21).^^ Vidimo, da je Začasna ljudska skupščina v ''\ izjemno kratkem času sprejemala zelo pomembne zakone. Od osnutka zakona, pa do njegovega j sprejetja je minilo zelo malo časa, zakoni niso bili 1 prediskutirani in nobenega zakona ni skupščina , vrnila v fazo osnutka se je pač mudilo. , Naslednji zakon, ki ga je skupščina sprejela in j je bil temeljnega pomena za izvedbo volitev, je 91 j členov vsebujoč Zakon o volitvah narodnih po- \ slancev. i Najprej je zakon vseboval splošne določbe, Id . so opredelile osnovne postavke glede izvedbe , volitev in volilne pravice. Volilna pravica na pod- ; lagi katere so se izvajale volitve, je bila (po za- : konu) svobodna, splošna, enaka in neposredna, 1 glasovanje pa je bilo tajno (člen 1). Volitve so potekale v volilnih okrajih in po volilnih okrožjih, j Vsak administrativni okraj je volil praviloma enega ; poslanca. Večji okraj se je lahko razdelil ali pa se j je več manjših okrajev združilo, odvisno koliko po- , slancev se je volilo v okrožju, (člen 3, odstavka 1 1 in 6). Glasovanje na volitvah bi moralo biti pov- j sem svobodno. Noben organ oblasti ni smel in i mogel v nobenem primeru klicati volilca na odgo- vornost zaradi glasovanja na volitvah, niti ni smel j od volilcev zahtevati, da bi povedali za koga so glasovali (člen 5, odstavek 7)}^ Za narodnega po- slanca je bil lahko izvoljen vsak državljan, ki je imel volilno pravico, v Skupščino narodov pa se- j veda samo državljan federalne enote v kateri je bil ] voljen (člen 6, odstavka 1 in 3). i V drugem delu govori zakon o volilnih komi- i sijah. Ustanovljene so bile Zvezna volilna komisija,, federalne (pokrajinske) in okrožne ter okrajne'i (mestne) volilne komisije (člen 7). Zvezna volilna j komisija je imela sedež v Beogradu, določilo jo je, predsedstvo Začasne ljudske skupščine. Komisija je | bila pristojna za tehnično pripravo volitev, za for- j miranje federalnih volilnih komisij in za določitev \ števila poslancev v federalnih enotah, sprejemala je prijave in potrjevala zvezne liste, ugotavljala in| Zakon o ustavotvorni skupščini Demokratične federa- tivne Jugoslavije. Uradni list demokratične federativne Jugoslavije, 24. avgust 1945, številka 63, str. 597-598. Po volitvah, ko so bili tisti, ki so glasovah drugače zelo na udaru, je izgledalo, kot da se je ta odstavek po pomoti znašel v zakonu. razglasila izide volitev v Zvezno skupščino (člen 8, odstavki 1, 2, 3, 4 in 6). Podobne so bile tudi na- loge federalnih oziroma pokrajinskih, okrožnih in okrajnih volilnih komisij. Rezultate pri volitvah v Skupščino narodov je ugotavljala in razglasila fe- deralna volilna komisija (člen 9, odstavek 3). Tretji del zakona je opredelil kandidatne liste in sestavo list. Volitve v Zvezno skupščino so se od- vijale po zveznih in okrožnih listah, volitve v Skup- ščino narodov pa po federalnih listah za vsako federalno enoto (člen 13). Kandidatne liste za volit- ve v obe zbornici je lahko predložilo v odobritev določeno število državljanov, Id so imeli volilno pravico (člen 14). Zvezno listo za volitve ljudskih poslancev v zvezno skupščino je sestavljal nosilec liste in vsaka okrožna lista v njenem sestavu s svo- jimi okrajnimi kandidati in namestniki. Za nosilca zvezne liste ni bilo potrebno, da bi bil okrajni kan- didat na kateri izmed okrožnih list (člen 15, od- stavka 1 in 2). S kandidatno listo je bilo potrebno okrožni volilni komisiji predložiti še overovljeni pismeni pristanek vsakega kandidata in potrdilo okrajne volilne komisije o volilni pravici^'' predla- gateljev liste, kandidatov in namestnikov (člen 16, odstavek 3). Enako je bila opredeljena tudi sestava federalne liste za volitve v Skupščino narodov. V četrtem delu govori zakon o prijavljanju in potrjevanju list. Prijavo za zvezno listo so morali poslati Zvezni volilni komisiji. Prijavo je moralo podpisati 100 državljanov z volilno pravico, prvi trije podpisniki po vrstnem redu so bili uradni vlagatelji prijave. Prijava je morala biti vložena najkasneje 10 dni od objave o razpisu volitev. Zvezna volilna komisija pa je morala izdati svojo odločbo v 24 urah po vložitvi prijave (člen 20, od- stavki 3,4 in 5). Okrožne liste so bile lahko v sestavi zvezne liste ali samostojne (člen 21). Okrožna lista je morala biti predložena v dveh primerkih okrožni volilni komisiji najkasneje pet tednov pred dnevom volitev. Podpisanih je moralo biti vsaj 150 držav- ljanov z volilno pravico iz volilnega okrožja, med temi jih je moralo biti najmanj 20 iz polovice vo- lilnih okrajev tistega okrožja (člen 22). Okrožna vo- lilna komisija je postavila kandidatno listo skupaj z imerii predlagateljev na vpogled volilcem na svo- jem sedežu in na sedežih okrajnih volilnih komisij. Volild so imeli pravico vložiti v treh dneh ugovor proti kandidaturi tistih za katere so menili, da ni- majo pravice biti voljeni (člen 24, odstavka 1 in 2). Če na isti kandidatni listi polovica predloženih kan- didatov in namestnikov ni imela pravice biti volje- na, so listo zavrnili (člen 25, odstavek 1). Predla- gatelji zvezne liste so morali najpozneje 14 dni pred dnevom volitev predložiti zvezni volilni komisiji v 17 Tudi ta člen so izrabljali za onemogočanje tistih, za ka- tere niso zeleh, da bi bih na volitvah kakorkoli udele- ženi. 88 44 ì KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino potrditev sestavljeno zvezno listo iz potrjenih okrožnih list v najmanj polovici volilnih okrožij v državi (člen 26, odstavka 1 in 3). Federalno listo so predložili v potrditev federalni volilni komisiji naj- pozneje 30 dni pred dnevom volitev (člen 27). , Federalno volilno listo je moralo podpisati 10 vo- lilcev iz dveh tretjin okrajev v najmanj polovici \ volilnih okrožij federalne enote (člen 28). Vse potr- j jene okrožne in federalne liste so morale biti ob- I javljene najpozneje 8 dni pred dnevom volitev v '\ vseh krajih kjer so bile volitve (člen 33 in člen 34). Za volilne pripomočke je bila pristojna zvezna ; volilna komisija, pravočasno jih je morala raz- poslati okrožnim ter okrajnim volilnim komisijam. Zakon je predpisal, da morajo biti volQne skrinjice narejene iz lesa ali kakšnega drugega materiala, zapirati in odpirati pa se morajo z dvema raz- ličnima ključema, narejene morajo biti tako, da se i spuščanje kroglic vanje ne vidi in ne sliši (člen 36). ; V nadaljevanju zakona so predpisane določbe o : voliščih. Za vsako volišče bil postavljen volilni od- bor, sestavljen iz predsednika in dveh članov. Vo- lilne odbore so postavljale okrajne volilne komisije na predlog krajevnih ljudskih odborov (člen 40). Najpozneje tri dni pred volitvami je lahko prijavil : vsak posamezni okrajni kandidat okrajni volilni komisiji po enega predstavnika svoje liste in na- mestnika za vsako volišče, enako so lahko storili predlagatelji federalnih list (člen 43). Vse potrebno za izvedbo volitev je pripravil vo- lilni odbor, zakon pa je predpisal označbo in vrstni ; red skrinjic. Glasovanje v obe skupščini je büo v isti ; sobi, vendar ločeno. Komisija je preverila identiteto volilca in vpis v volilni imenik ter mu pojasnila na- ; čin glasovanja. Nato je dobil kroglico za volitve v , Zvezno skupščino, ko je opravil te volitve, je dobil j še kroglico za volitve v skupščino narodov (člen 53). \ Volilo se je po določenih pravilih: volilec je vzel i kroglico v desnico, v levico pa le če desnice ni imel, roko je stisnil v pest in stopil k vsaki skrinjici in z roko segel v vsako skrinjico, ko je potegnil roko iz zadnje skrinjice je moral pokazati da kroglice nima več, se pravi (člen 55). Tudi ta člen se na samih i volitvah ni dosledno spoštoval, tako so na mnogih voliščih volilci pristopili samo k eni skrinjici in vsem = očitno spustili kroglico. 1^ Volilne izide na volišču je ugotavljal volilni od- bor, ki bi moral najprej prešteti neporabljene kro- ; glice in jih spraviti v posebno vrečico, to pa zape- j čatiti (člen 62). Temu je sledilo odpiranje skrinjic in i štetje kroglic po vrstnem redu kakor so bile skri- i njice postavljene. Najprej so preštevali kroglice od- i dane za volitve v Zvezno skupščino. Štetje naj bi opravil predsednik volilne komisije. Kroglice so se štele do 100. Ko predsednik naštel 100 kroglic, jih je izročil članu odbora, ki jih je še enkrat preštel, za njima je kroglice preštel še predstavnik liste katere glasovi so se preštevali (člen 63, odstavka 2 in 3). Za poslanca je bil izvoljen kandidat tiste liste, ki je dobila v volilnem okraju relativno ve- čino. Če je bilo na listi, Id je dobila relativno večino več okrajnih kandidatov, je bil izvoljen tisti kandidat, ki je dobil največ glasov. Če bi dobili dve listi oziroma kandidata enako število glasov, so morale biti v okraju prihodnjo nedeljo nak- nadne volitve. Če sta bili v volilnem okrožju dve ali več kandidatnih list, je zbrala komisija vse gla- sove oddane v okrožju za vse kandidatne liste, vsota vseh glasov se razdeli s številom poslancev, ki se volijo. S tako dobljenim količnikom pa se deli vsoto glasov oddanih za vsako posamezno listo in ugotovi koliko poslancev bi moralo po tem količ- niku pripasti vsaki listi. Če se ugotovi, da kaka lista po volilnih izidih v okrajih ni dobila toliko poslancev, kot bi ji pripadlo po količniku, se ji ta razlika dodeli (člen 70). Izide volitev za Skupščino narodov je morala ugotovila Federalna volilna komisija. ^^Iajprej je ugotovila skupno število glasov oddanih za vsako federalno listo. Če so bile na federalno listo vezane ena ali več list, so se njihovi glasovi sešteli in se pri razdelitvi upoštevali kot glasovi ene liste. Število oddanih glasov za vsako Usto se je nato delilo z 1, 2, 3 itd. in nazadnje s številom poslancev, Id se volijo v federalni enoti. Od številk dobljenih s to delitvijo, se je vzeme toliko največjih števil koliko se mora v federalni enoti izvoliti poslancev, tako se dodele mandati posameznim kandidatnim listam (člen 74). Primer razdelitve glasov Postavljene so tri liste: A, B, C. Volilna komisija bi v tem primeru razdelila 25 mandatov na posa- mezne liste po tako imenovanem d'Hondtovem sistemu. Število glasov posamezne liste se deli po vrsti z 2, 3, 4 itd., dokler se ne razdeli vseh 25 mandatov. 1^ Vestnik, Maribor, 17. november 1945, str. 7. 1^ K zakonu o volitvah narodnih poslancev v Ustavodajno skupščino. Slovenski poročevalec, 16. septembra 1945, str. 4. 89 23 KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Zakon o volitvah narodnih poslancev vsebuje tudi kazenske določbe, vendar se po veliki zmagi na volitvah na "takšne nepomembne malenkosti" ni nihče oziral.^O Kazensko so bili odgovorni člani volilnega odbora, ki bi zlorabljali svoj položaj in kakorkoli vplivali na svobodo volilca. Kaznovati bi se moralo tudi tiste, ki so kakorkoli kršili tajnost glasovanja ali spreminjali število glasov z dodaja- njem, odvzemanjem, ali kako drugače (člen 83).^^ Na svoji zadnji seji 26. oktobra, je Začasna ljudska skupščina na predlog podpredsednika in ministra za konstituanto Edvarda Kardelja sprejela dopolnila k Zakonu o volitvah v Ustavodajno skupščino. Najpomembnejše dopolnilo je bilo v 47 členu kjer so dostavili nov stavek: "Za temi skri- njicami je postaviti skrinjico brez navedbe liste in kandidata - Skrinjica brez liste, v katero bodo mogli oddati kroglice tisti, ki ne bi želeli glasovati za nobenega okrajnega kandidata katerekoli liste" (člen 1).22 Za dopolnila o skrinjici brez liste so se odločili po tistem, ko je opozicija odstopila od volitev. Kar- deljeva obrazložitev je bila "da ni samo dolžnost vsakega demokratičnega volilnega zakona, da za- varuje popolno tajnost glasovanja, temveč tudi, da zaščiti volilce in vse državljane pred vsemi zlo- namernimi protidemokratičnimi poskusi, da bi se ovirali v njihoven polnem izkoriščanju demokra- tičnih pravic, ki jih daje nova Jugoslavija našim ljudskim množicam. Smisel tega našega predloga je v tem, da se preprečijo poskusi naše nedemo- kratične manjšine, ki skuša skriti svojo slabost na ta način, da se abstinira od volitev in da poizkuša zaradi tega poklicati na pomoč inozemstvo, kakor tudi, da se jasneje dokaže, kje je večina ljudstva, za koga je pravzaprav ljudstvo in kakšna je prava volja ljudstva. Zato predlagam, da se postavi skri- njica v katero bodo mogli spustiti svoje kroglice vsi oni, ki nočejo glasovati niti za enega kandi- data".23 Tudi Andrija Hebrang je skušal argumen- tirati postavitev skrinjice brez liste: "Ako ne bi bilo te skrinjice, bi se točno vedelo, kdo je prišel volit in kdo je glasoval, kdo ni prišel in kdo se je abstiniral, toda po volitvah, ko bi se pokazalo, da se je vzdržalo glasovanja malo ljudi, bi mogla reakcija reči, da se je vzdržalo volitev mnogo večje število volilnih upravičencev, da je bilo štetje tako izvršeno, da bi se oni, ki so se vzdržali, prikrili pred ljudstvom. Glede na to bi mogla reči, da bi bila stvar drugačna, ako bi oni, ki so se vzdržali, ne ostali prikriti in da bi se jih abstiniralo 60% ".^4 Dopolnilo je bilo sprejeto zaradi mednarodne javnosti, šlo pa je za legitimnost volitev. Volitve pomenijo izbiranje med več opcijami, tega pa ni če nastopa na volitvah samo ena stranka. Prav s skri- njico brez liste je partija (vsaj po njeni logiki) po- nudila možnost izbiranja, ker niso želeli, da bi bila abstinenca na "najsvobodnejših" volitvah prevelika. Vnesli pa so dodaten varnostni moment, glasovi oddani v t. i. "črno skrinjico" se niso upoštevali,^^ kar pomeni, ne samo to, da je lahko bil izvoljen le kandidat Ljudske fronte, ampak nekaj še pomemb- nejšega, da kandidat Ljudske fronte ni mogel iz- gubiti,^^ z neudeležbo opozicije pa je bila odprta tudi možnost potvarjanja rezultatov, saj ni bilo na voliščih nobene kontrole, in narobe bi bilo misliti, da te kombinacije ni bilo v računid, ki jo je pred- videla oblast. Do kršitev in zlorab je prihajalo praktično na vseh vo- liščih, če ne drugače vsaj v postopku glasovanja. Iz be- sed ustnih informatorjev, ki so bih člani volilnih komisij, je tudi jasno razvidno, da so ponekod potvarjali rezul- Zakon o volitvah narodnih poslancev. Uradni list De- mokratične federativne Jugoslavije, 24. avgust 1945, številka 63, str. 599-610. Zakon o dopolnitvi zakona o volitvah v Ustavodajno skupščino (Zvezno skupščino in Skupščino narodov). Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije, 29. oktober 1945, številka 83, str. 853-854. 23 Slovenski poročevalec, 30. oktober 1945, str. 1. 24 Prav tam. 25 Prav tam. 2^ Konkretna primera sta iz 7. volilnega okraja Radgona in 8. volilnega okraja Dolnja Lendava. V radgonskem okra- ju je dobil na volitvah - po uradnih rezultatih - kan- didat Jože Kocbek 42,1% glasov, skrinjica brez liste pa 57,9%, v dolnjelendavskem okraju je dobil kandidat Per- do Codina 45,80% glasov, skrinjica brez liste pa 54,20%, kljub dejanskemu porazu sta bila oba kandidata izvo- ljena za poslanca (MARTIN ŠTEINER, Volitve v kon- stituanto 11. 11. 1945 v Prekmurju, razprava je objav- ljena v Zborniku soboškega muzeja IV.), 90 44 3 KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino ZUSAMMENFASSUNG Die gesetzlichen Grundlagen zur Durch- führung der Wahlen zur Verfassung- gebenden Versammlung am 11. November 1945 Zum Wesen jedes demokratischen Staates gehören freie Wahlen, obwohl für jede Wahl wahrscheinlich auch der amerikanische Slogan Geltung hat: "Wenn die Wahlen eine Bedeutung hätten, dann wären sie sowieso verboten." So wie es keine absolute Demokratie gibt, so existieren auch keine Wahlen, die den Wählern eine absolute und nur von ihrer Stimme abhängige Ent- scheidung über die Parteien, Kandidaten usw. gewährleisten würden. Bei jeder Wahl kommt die sogenannte Wahlgeometrie zum Ausdruck, die das eigentliche Verhältnis bestimmt, die Wähler stellen lediglich ein bedeutendes und notweniges Element in dieser Geometrie dar, die sich auf gesetzliche Bestimmungen stützt bzw. darauf beruht. Verschiedene Methoden kommen noch stärker zum Tragen bei tiefgreifenden Ver- änderungen, wenn die Staatsordnung in ihren Grundlagen erschüttert wird. Jugoslav^aen war in der Vorkriegszeit eine Monarchie, der Zweite Weltkrieg brachte eine Änderung der Gesellschaftsordnung mit sich. Die diesbezügliche Entscheidung wurde auch formal bestätigt durch die Wahlen zur Verfassung- gebenden Versammlung am 11. November 1945. Im August 1945 begann in Belgrad die dritte Tagung des AVNOJ (Kriegsparlament), das in Provisorische Volksversammlung (Začasna ljudska skupščina) mit Dr. Ivan Ribar als Vorsitzendem umbenannt wurde. Auf ihren Sitzungen wurden die bedeutendsten Gesetze zur Durchführung der Wahlen zur Verfassunggebenden Versammlung verabschiedet: das Gesetz über die Wahl- verzeichnisse (Zakon o volikìih imenikih), das Gesetz über die Verfassunggebenden Ver- sammlung (Zakon o ustavodajni skupščini) und das Gesetz über die Wahl der Volksabgeordneten (Zakon o volitvah narodnih poslancev). Das waren die Grundgesetze zur Durchführung der Wahlen, darin war auch die Altersgrenze für Wahl- berechtigte festgelegt - zur ersten Wahl wurde sie von 21 auf 18 Jahre herabgesetzt (bei Soldaten bzw. Volksbefreiungskämpfem fand die Alters- grenze keine Anwendung). Ebenso wurde gesetz- lich festgelegt, wer das Wahlrecht verliert, und wie die Wahlverzeichnisse zusammenzustellen sind. Fer-ner wurde auch die Zusammensetzung der neuen Versammlung bestimmt, sie bestand aus zwei Kammern: Bundesversammlung (Zvezna skupščina) und Versammlung der Völker (Skup- ščina narodov). Die Wahlen waren laut Wahl- gesetz frei, allgemein, gleich, unmittelbar. Ebenso legte das Gesetz die Art der Wahl ("geheime Wahl" mit Kügelchen, die in Holzumen geworfen wurden) fest, femer die Wahlbezirke und -kreise, die Kandidatenliste und Strafbestimmungen bei Verletzung der Wahlordnung. Da die Opposition beschloß, an den Wahlen nicht teilzunehmen, wurde durch eine Ergänzung des Wahlgesetzes noch eine Urne ohne Liste, die sogenannte "schwarze Urne" eingeführt, die den König symbolisierte. Sie war für diejenigen Wähler bestimmt, die ihre Stimme nicht für den Kandidaten der Volksfront (Ljudska fronta) geben wollten, diese Stimmen wurden jedoch bei der Feststellung der Mandate nicht berücksichtigt. 91