Ptštaiu plaiaaa ▼ g«(nW. Priložena je prva mehko vezana knjiga Jacka Londona MALA GOSPA NA VELIKEM DOMU To je tečna, redilna in odlična hrana za otroke in odrasle. In kar je glavno, skoraj nič ne stane. Okusa je izvrstnega. Zato zahtevajte povsod samo DR. PIRČEVO sladno kavo, ki je domač slovenski izdelek. ~ Odklanjajte vsako tuje blago. KAK s" * K' Za to se mora zahvaliti svoji ljubi mamici, ki skrbi za pra* vilno prehrano. — XT. , r Njena deca pije samo prijatelj „Haway“ sandale. Letošnja moda svetovnih kopališč. Za plažo in jadranje potrebne vsaki dami. POLETNA MODA Udobni platneni čeveljčki v vseh modnih barvah. Kombinacija barv ustreza vsaki poletni obleki. il/i/zi ZCty6Vci, Uupufo dotHOCC— STENSKI KOLEDARJI z blokom, ki jih je izdala v bogati izberi domača LITOGRAFIJA GEMAŽAR JOSIP v Ljubljani, so krasno izdelani in neprimerno cenejši od inozemskih izdelkov. Vic sccf&ftc pa ttMUsfi/ccduiU iufiU ftcovzvodiUl__________ Vsaka dama je srečna, če je za majhen denar lepo oblečena. To je danes mogoče vsem. Treba je le, da si ogledate čudovite modele poletnih oblek pri tvrdki Drago Gorup & Co., Ljubljana Miklošičeva cesta štev. 16/1. Hiša Del. tisk. (Bamberg). Telefon 32-33. ZA LETOVANJE ŠPORT-WEEKEND Športne obleke, moške. ...... Din 240 — 490 Športne obleke, deške................ „ 220 — 340 Športne hlače (pumparice)............ » 60 —110 Nepremočljivi Hubertusi Din 160'-, 200*-, 240’-, 270*-, 320*-Jankerli...................Din 70 — 80 in 120 — 140 TIVAR OBLEKE ZA VSO DRUŽINO Nezgoda. Avto je povozil Jožeta Korajžo. Hudega se mu ni pripetilo, vendar toliko, da ni mogel vstati. Šofer pogleda nazaj in zakriči: — Pozor! — Kaj je? — zavpije Korajža. — Kaj me mislite še enkrat povoziti? Družina. — Kje je oče? — Na potovanju in trguje. — In mati? — Stoji v kuhinji in kuha. — In brat? — Na borzi špekulira. — In teta? — Sedi na zofi in ji je slabo. Naročilo. Šef: «Ali ste bili pri Grozniču? Kaj je dejal?» Sluga: »Nisem mogel z njim govoriti. » Šef: »To je pa že od sile! Saj sem vam vendar naročil, da morate govoriti z njim.» Sluga: »Če pa ni bilo mogoče. Prvič, je predvčerajšnjim umrl...» Šef: »No, in drugič?» Nesreča za nesrečo. Hočevar potoži svojemu prijatelju v ginljivih besedah svoje gorje: »Sam sebi se zdim kakor pokojni Smola. Ves denar sem izgubil, avto so mi zaplenili, in nazadnje mi je ušla še žena. Kaj se mi more še pripetiti?* Prijatelj mu odvrne: »Zdaj se ti lahko še to pripeti, da se žena vrne.* Zagovoril jo je. Ona: »Zdravnik mi svetuje, naj prebijem poletje v morskem kopališču. Kam naj grem?* On: »K drugemu zdravniku!* Teta Urša. Teta Urša je umrla. Duhovnik govori ob grobu: »Bila je srčno dobra in pridna gospodinju, vedno je skrbela, da sta v družini vladala mir in složnost.* Tu se obrne stric Ivan in reče: »Pojdimo, pojdimo, nismo pri pru-vem pogrebu!* ZOBNI KAMEN i • v • tiči za zobmi!- KAŽE USTNO ZRCALO Skrit za zobmi tiči zobni kamen in uničuje polagoma pa zagotovo zobe in jih rahlja, pa ne samo to, dostikrat zobje zaradi njega celo izpadejo. Ognite se temu — varujte svoje dragocene zobe s Sargovim Kalodontom. Zakaj samo Sargov Kalodont ima pri nas v sebi znanstveno priznani sulforicinov oleat po d™ Braunlichu, ki odpravi nevarni zobni kamen in ki prepreči, da se ne naredi drug. Kdor porabi vsak dan nekaj minut za nego zob s Kalodontom — ima vse svoje žive dni zdrave zobel cPoglej, kužek, kakšno lepo kost sem< ti prinesel!* Zmota. Očka je prišel popoldne domov. Nikogar ni dobil. Žena je bila v mestu. Zato je spustil zastor in zaspal. Toda spal je slabo. Potem je začel še nadobudni štiriletni sinko razbijati s svojimi igračami. In tako se je očka okoli šestih zbudil. Jezen je planil pokoncu. o-vejte še drugim, da nas puste že v miru. Kar pojdite!* «Nimate otrok, gospodinja?* «še vam dam katerega, če jih imate premalo!* Korenovka se je nagnila nad krožnik in se ni več zmenila za žensko ob oknu. A komaj je pojedla in stopila na dvorišče, že jo je pozdravil močan moški z otrokom. «Gospodinja, brezposelni.* «Lenuh, pa ne brezposelni. Kar pojdite, danes jih je bilo že najmanj deset!* «Kos kruha, gospodinja!* «Ali še ne greste! Kaj ni drugih hiš? Pojdite k sosedu peku ali pa tja na ono stran k majorju, tnin so bogati!* Ker mož ni hotel oditi, je odšla v vežo in mu natočila iz lončenega lonca kislega jabolčnika, ki so ga pripravili za brezposelne. Mož je dal najprej otroku, ostanek pa sam izpil. «Hvala, gospodinja. Vidite, saj ne hodim rad, toda že od lanske jeseni ne najdem dela, doma pa imam ženo in troje otrok.* Krenil je na cesto in zavil po ozki poti proti veliki gosposki vili, ki mu jo je pokazala Korenovka. Ko je prišel do žičnatega plota, jo videl, da so železna vratca zaklenjena, nad njimi pa je pritrjena deska z velikim črnim napisom: Pozor! Hud pes! Spodaj pa še večje: Nezaposlenim vstop prepovedan!! Mož z otrokom je brezupno obstal ob vratih. Čez čas je zagledal v lopi ob vrtu mlado dekle v beli obleki s knjigo v rokah. Odkril se je in pozdravil, toda dekle se ni niti ozrlo, pač pa je planil proti njemu velik črn kosmat pes in besno zalajal. Ker se dekle ni niti ganilo in je pes postajal vedno besnejši, se je mož z otrokom vrnil na cesto. Čez dolgo je pes utihnil, odšel k domači hčerki in se tako dolgo milil ob njej, da je dvignila pogled od knjige in ga pobožala. Potem se je pes vrnil na stražo, dekle pa je strmela v knjigo in mislila nn Jovana, mladega oficirja, ki ga je pred letom spoznala na oficirskem plesu. Res, tedaj ji ni prav nič ugajal. Pa tudi še nekaj časa pozneje ni opazila nn njen ničesar, kar bi ga odlikovalo pred drugimi. Šele tedaj, ko je bil njen oče nenadoma upokojen in so se takoj nato začeli pripravljati nn odhod, ji je padla koprena z oči. Šele tedaj je spoznala Jovana! O, kako čudoviti so bili zadnji dnevi ob morju! Sedaj je tu pod Pohorjem že vso pomlad in vse poletje in življenje ji poteka le v mislih nanj in v pričakovanju njegovih pisem. In zadnje čase le v pričakovanju njega samega! V nedeljo ga bo po šestih mesecih spet videla! Samo nekaj dni še, toda zdi se ji, da so ti dnevi najstrašnejši, najdaljši. Tedaj jo je zdramilo Hanibalovo lajanje. Zmedeno se je ozrla. Ob plotu je stal mlad zagorel fant in snel čepico. Regina se je nejevoljno sklonila nad knjigo. Bo že šel, kaj bi se razburjala zaradi njega! Toda fant ni odšel in Hanibal ni utihnil. Spet se je ozrla. Fant je še vedno stal ob plotu s čepico v rokah in nekaj govoril. Oh. kako je že sito tega beračenja! Človek ne more v miru prečitnti niti dveh strani, domisliti niti ene misli. Vstala je, vzela knjigo in odšla v hišo. Fant pa je pobral kamen in ga vrgel v psa, da se je glasno cvileč opotekel v svojo lopo. Tedaj je pritekla Regina na prag; ko je spoznala, kaj se je zgodilo, je zn nekaj časa izginila v hišo, potem pa se je vrnila z velikim kosom belega kruha. Fant je vzdrhtel. Mlado, lepo dekle v beli obleki z-velikim kosom belega kruha v rokah se mu je zazdela kot čudežno bitje iz pravljic. Že je pomolil roko skozi žičnati plot. A sedaj je Regina stopila k pasji lopi, poklicala Hanibala, ga pobožala in mu dala kruh. Fant je izbuljil oči. Žile so se mu napele. Nekaj strašnega se je dvignilo v njem. Pobral je debel kamen in ga nameril na Regino. Toda tedaj se je Regina vzravnala in se ozrla nanj. Fantove črne oči so se srečale z njenimi velikimi sinjimi očmi in roka mu je omahnila, kamen mu je sam zdrknil na tla. Kot vkopan je strmel v Regino, dokler ni izginila v hišo. Še je stal ob plotu, a tedaj je planil Hanibal prav na plot in bi ga bil ugriznil v lice, da se ni pravočasno umaknil. * Velika bela cesta, kjer so se nekdaj vozile bogate kočije z Dunaja v Trst, kjer so vozniki na visoko naloženih parizarjih pokali z bičem in se ustavljali pred vsako gostilno, kjer so potovali rokodelci iz dežele v deželo s svetlim goldinarjem v žepu in kosom kruha v torbi, je že polna lačnih kruha in dela. Fantje, ki romajo že mesece in mesece, možje, ki so pustili doma ženo in otroke, žene, ki jih je vrglo na cesto, da prosijo za otroke, moža in zase. Nekateri si še od časa do časa požvižgujejo, ti so prišli šele pred mesecem no cesto, drugi pa zro topo predse, ti ne trkajo in ne prosijo več, vstopijo v hišo in čakajo na delež, ki jim gre. Če ga ne dobe, bi planili na človeka in ga ubili, ko bi ne bilo orožnikov, ki ščitijo site, kateri se zaklepajo pred lačnimi, ščujejo nanje pse ali pa se v razkošnih avtomobilih vozijo mimo njih in jim sipljejo v obraz prah in smrad po bencinu. Velika bela cesta od Dunaja do Trsta in še dalje vpije in terja: Dajte nam podpore! Dajte nam kruha! Dajte nam vode! Dajte nam dela! Dela! Dela! Dela! Tudi mi hočemo živeti! Mi kovači, kolarji, mizarji, krojači, lončarji, čevljarji, rudarji, delavci in hlapci, komiji, agenti, monterji, uradniki, učitelji in pravniki, inženerji in diplomirani filozofi! Vseh imen in poklicev nas je! In vsi smo ljudje, ki hočemo živeti! Živeti! Živeti! Živeti! * Pri Rodnikovih so sedli zn mizo k obedu. Pet krožnikov zakuhane juhe, zvrhana skleda krompirja in solate, deset velikih kosov govedine,_ podolgovat krožnik potic, liter vina in steklenica kisle vode, kruha pa, kolikor kdo hoče. Ko je Rodnica pospravila prvi kos govedine, je prišla do glasu: «Kovačeva je že spet prišla zaradi matematike.* «Ti pa kar pusti Kovačevo in njeno matematiko*, jo je zavrnil sto deset kilogramov težki Rodnik in si natočil drugi kozarec. ptijohlj «Saj ne pravim tebi, toda Cestnik bi se lahko lotil nečesa. Za silo je vsak zaslužek dober. Če bo čakal na državno službo, bosta Erna in Ernica lahko od gladu umrli. Cestnik je odložil nož in vilice. Tedaj je zazvonilo v prodajalni. Rodnica se je zalagala z drugim kosom govedine, zato je odšel Andrej. Komaj je odpravil fanta, ki je prišel po četrt hleba črnega kruha, je spet zazvonilo. Vstopil je majhen, zaprašen starec in se truden sesedel na klop ob vratih: Šestnajst let je delal v Nemčiji v rudnikih, dasi je izučen ključavničar; za časa svetovne vojne pa je moral zbežati pred Francozi. Potem je vsa leta delal domu, sinova pa sta ostala v Nemčiji. Pozimi mu je umrla žena, spomladi pa so mu odpovedali delo in pred mesecem sta mu pisala sinova, da morata nemudoma zapustiti Nemčijo. Sedaj nima nihče ničesar. Njegove moči so izpite in na ramena mu leze sedmi križ. Brez besede je Andrej vzel nož in odrezal starcu pol hleba svežega belega kruha. Tudi Cestnikov oče je bil ključavničar, pa pred leti ga je v tovarni ubilo; kmalu potem pa mu je umrla še mati. Starcu so oživele oči ob pogledu na beli kruh. Kar dvignilo ga je. Prav tedaj pa je prišla Rodnica in zavreščala od ogorčenja: «Ali se ti blede? Za dva in pol dinarja svežega belega kruha bi dal temu postopaču!* Andrej je kljub temu pomolil starcu kruh, toda Rodnica je naglo segla po njem in ga postavila nazaj na polico ter segla v košaro na tleh. «Tu imate*, in pomolila mu je polovico stare žemlje. Starec jo je samo srepo gledal. «Torej niti žemlje ne marate? Potem pa nič! Toda pojdite že, da grem jest!* Tedaj se je starcu oko skalilo, zravnal se je in pljunil Rodnici prav v sredo njenega tolstega lica. Rodnica je onemela. Njene vodeno sive oči so ji stopile iz mesnatega obraza, ki ga je vsega zalila kri. Šele čez nekaj trenutkov, ko je starec že zaprl vrata za seboj, je prišla do sape; tedaj pa je opazila Andrejev porogljiv nasmeh. Z levico si je naglo potegnila po obrazu, z desnico pa je besno udarila Andreja po glavi. «Ta baraba pa se mi še smeje! In to bi naj bil moj zet!» Planila je v sobo. «Erna, da ti povem! Te barabe ne smem videti več pod svojo streho! Če ga hočeš ti še rediti, ga lahko, jaz ga ne bom več! Kako sem te svarila pred njim, ti me nisi poslušala, sedaj pa imaš. Ko bi bila vzela Pirjevca, bi ti ne bilo treba služiti pri pošti, sedaj pa delaš še za moža in rediš njegovega otroka!* Vsi so vstali od mize. Rodnik jo je skušal pomiriti, toda Rodnica je kričala vedno bolj, Ernica je jokala, Erna pa je stopila k oknu in topo zrla na cesto. Da, mama ima prav! Kako ji je pred tremi leti govoril! Da bo pustila službo, da bosta živela v mestu, da bo imela služkinjo in bo gospa! Zato ni marala Pirjevca, ki je bil bogat, toda samo kmet. O, ona ni hodila zato štiri leta v meščansko šolo, da bi nazadnje še svinje pitala! Sedaj pa ima! Dela za štiri, Andrej pa še lepe besede nima zanjo! Kako vse drugačen pa jo Topolovec, mlad učitelj, ki je prišel pred letom v njen službeni kraj! Tako mehko govori, toplo gleda, tako jo ljubi kot jo je Andrej pred tremi leta, ko še nista bila poročena! Da bi ne bilo njega, bi res ničesar ne imela od življenja! Andrej je gledal nekaj časa svojo ženo, ki ni našla niti ene besede v njegovo obrambo, in poslušal razjarjeno taščo; potem pa je nenadoma, prav tedaj, ko se je zagnala Rodnica z vzdignjeno roko proti njemu, lanil k Rodnici in jo poljubil prav na tisto mesto, ainor ji je pljunil starec; nato se je ozrl še enkrat po sobi, sc nasmejal glasno in sproščeno kot še nikoli in planil skozi vežo in kuhinjo v podstrešno sobo ter pograbil majhen kovčeg, ki ga je imel že dolgo pripravljenega in zdrvel na cesto. O, sedaj pa je končno prišel njegov čas! * V opoldanskih urah je velika cesta izumrla. Silna vročina je ležala na njej in le zdaj pa zdaj je zabrnel mimo pekarne avto ali pa prikrevsal upehan in za-sopljen konj z zaspanim voznikom na vozu. Tisti, ki morajo potovati, so polegli ob cesto v senco in zaspali. Vsakih sto metrov eden ali dva. Mnogi so se zatekli k majorjevi vili, da bi poprosili za kozarec vode, toda vrata so bila ves dan zaklenjena in Hanibal je vsakogar odgnal. V največji vročini se je vrnil fant s čepico. Blizu mesta je že bil, toda ni mogel pozabiti belega kosa kruha in velikih sinjih oči, belih golih rok in mladega sočnega telesa, ki je kar kipelo od mladosti in življenja. In ni mogel verjeti, da je tisto lepo dekle dala kruh psu namesto njemu. Mora jo videti še enkrat, saj je nemogoče, da bi ne bila boljša od drugih ljudi. In vrnil se je, ker ga je vsega prevzelo silno hrepenenje, da bi ga njene roke pobožale in privile k sebi, saj že od pomladi, odkar je na cesti, ni čutil ob sebi mehkega ženskega telesa. O, trdega, suhega kruha in vode še dobi, toda ljubezni, po kateri vpije vsa njegova mladost, mu nikdo ne da! V lopi so prav tedaj sedeli Regina, njena mati in oče. Major je čital inozemske časopise, mati je dremala v naslanjaču, Regina pa je še vedno čitala isti roman kot dopoldne. Od časa do časa pa je na skrivaj odvila knjigo in vzela izza ovitka Jovanovo zadnje pismo. Tako strastnega ji še ni pisal! Že tri dni ga čita koder koli hodi in zvečer ne more zaspati. O, kako ji piše! In v nedeljo pride! Tedaj bi bil rad sam z njo. Po enem letu hrepenenja, ljubezni in čakanja si je vendar to zaslužil. Ne more živeti več brez nje. Zato v nedeljo pride in hoče, da bosta sama. Regina ve, kaj to pomeni. Že tri dni premišljuje, kako bi uredila, pa nič pametnega ne najde! Ko je oče tako strog in natančen! Jovan bo prišel v nedeljo zjutraj, jo pobožal, nekajkrat poljubil in se odpeljal. In potem kdo ve, kdaj se bosta spet videla. Tedaj je Hanibal besno zalajal. Raztreseno se je ozrla. Isti fant s čepico kot zjutraj. Naglo se je sklonila nad knjigo. Major je čital brezskrbno svoj časopis, niti ozrl se ni. Gospa majorjeva je nemoteno dremala. Hanibal je lajal in se zaganjal proti fantu. Fant pa je strmel v Regino. Nazadnje je Hanibal utihnil in Regina je spet nemoteno sanjarila. ^ Šele pozno popoldne je vročina popustila. Velika cesta je spet oživela. Spet se je napolnila z utrujenimi, lačnimi in žejnimi popotniki raztrganih duš in raztrganih življenj. Topo so tavali od brzojavnega droga do brzojavnega droga, še tisti, ki so si dopoldne požvižgavali, so sedaj mrko molčali in kleli svet in življenje. Velika cesta je postala ena sama kletev, ki je grozila od Trsta do Dunaja in še dalje. Po vseh cestah križem sveta! Korenovka je že drugič prilila vode v lonec, a kljub temu bo kmalu prazen. «Odkod se le jemljete, da vas ni konca? Po dvajset do trideset vas pride na dan.* ((Gospodinja, to je šele začetek! Hodili bomo tako dolgo, da boste še vi, ki ste še doma, morali na cesto!* Koren jo vozil pšenico. pmatttj Ko je pripeljal zadnji voz, je sedel za mizo ter si urezal kruha in točil jabolčnika. Po četrtem kozarcu pa je spregovoril: «Katra, jutri pa le ostani doma, da bomo lahko zgodaj začeli z mlatvijo.» «že spet začenjaš! Kaj pa misliš? Da bi pustila sveto mašo zaradi mlatve, ali ti je res več do nje kot do Boga?» Toda Koren se je že dolgo pripravljal. Saj se mu smeje vse Bukovje, da hodi žena vsako jutro v cerkev, on pa, ki je povrhu še slaboten in bolehen, opravlja doma živino in kuha. Delo zaradi tega zastaja in pri hiši sploh ni nikakega reda. Poleg tega pa on in vsa vas ve, da ne hodi v cerkev iz pobožnosti, marveč iz lenobe. Saj se tudi sicer odtegne delu, če le more. Končno vendar mora napraviti temu konec! Vstal je in z vso močjo udaril po mizi. «Da ti povem, Katra, to se mora nehati! Gospodar sem jaz in ne ti! Moli doma; če hočeš vso noč, na tak način pa ne boš več zapravljala časa in goljufala mene in Boga!* Tedaj pa je bilo tudi Korenovki dovolj. Zagnala se je v Korena in ga zgrabila za lase. Koren se je branil, toda bil je slab, žena pa močna kot vol. V hipu ga je spravila na tla in ga suvala z nogami, kamor je naneslo. V tem pa se je pojavil na vratih velik človek črnih las in zagorelega obraza. «Brezposelni.» Korenovka je prenehala za trenutek, Koren pa je obupno zaječal: «Pomagaj!» Zagoreli človek je skočil h Korenovki in jo zgrabil za roke, da se ni mogla niti ganiti. Koren se je trudoma spravil na noge in povedal, kako in kaj. «Jo bomo že ozdravili*, se je zagoreli človek široko nasmejal, trdneje prijel Korenovko in jo pripognil. ((Gospodar, sedaj pa palico v roke!* Koren je poiskal palico in mahal po Katri, dokler mu roka ni omahnila. Potem se je opotekel v klet in prinesel vina, klobas in kruha. Spet je gospodar! In jutri bodo zgodaj začeli z mlatvijo! • Zvečerilo se je. Po veliki cesti so drveli avtomobili in metali snope luči predse. Brezposelni so se trudni vlačili od hiše do hiše in iskali prenočišča. Koren je pogostil in nastanil vsakega, ki je prišel. Rodnica jim je dajala po celo žemljo, samo da se jih je znebila na noč. Majorja pa je še vedno stražil Hanibal. Ves dan ni dal niti enemu kosa kruha ali kozarca vode. Tisti fant s čepico je na večer spet prišel iz bližnjega gozda, odkoder je ves popoldan strmel v lopo, kjer je Regina sedela in sanjarila. Ustavil se je pred plotom, se oprijel vratič in kljub Hanibalovemu lajanju stal tam in čakal, da bo Regina vendar prišla. Da ni jedel od jutra, se ni niti zavedal. Samo Regine si je želel. Toda Regine dolgo ni bilo, ko pa je prišla in ga zagledala, je naščula nanj psa. Fant s čepico je zaklel in se vrnil v gozd. Po večerji se je Regina izmuznila iz hiše in odhitela proti Bukovju. Nesla je na pošto pismo, v katerem je pisala Jovanu, kako bo uredila, da bosta v nedeljo ves popoldan sama. Vsa je drhtela ob misli na tisti čas. Želela in bala se ga je hkratu. Ko je prišla do gozda, ji je prišlo za hip na misel, da bi raztrgala pismo in se vrnila. Toda ni se mogla več ustaviti. Še nekaj minut, pa bo pri prvi hiši, potem še malo, pa bo oddala pismo in vse bo odločeno. A tedaj je stopil iz gozda na pot fant s čepico. Regina se je v strahu ognila s poti in hotela dalje. Toda fant jo je prijel za roke in ji strmel v oči. «Ali me poznaš? Trikrat sem zaman prosil ob plotu, za psa si imela beli kruh, zame niti črnega! Ves dan sem čakal, a niti pogleda nisi imela zame. Še psa si naščuvala name! Toda sedaj ne bom več prosil!* Regina je hotela zaklicati na pomoč, toda glas ji je zamrl v grlu, vsa je vztrepetala in pismo ji je padlo iz rok. Fant pa jo je prižel nase, jo odnesel v gozd in si jo vzel. Njeno belo pismo pa je ležalo nekaj korakov od nje kraj gozda na poti in se bleščalo v mesečini. Tam daleč nekje pa je Andrej Cestnik sproščeno stopal po veliki beli cesti v novo življenje. V. G. K o r o 1 e n k o L u c i Javno je že tega, ko sem se temnega jesenskega večera vozil po ogromni sibirski reki. Na kolenu reke se je pred menoj nenadoma pod temnimi gorami posvetila luč. ! , 1 i ' Posvetila se je jarko, silno, čisto blizu. «No, hvala Bogu!» sem veselo dejal, «prenočišče je blizub Krmar se je okrenil, pogledal čez ramo na luč in se iznova apatično uprl v veslo. «Daleč je še!» se je tako dobro videla, izstopajoč iz nedoločene teme. A krmar je imel da je bila v resnici daleč. Posebnost teh nočnih luči je, da se bližajo, premagujejo temo, svetijo, vabijo in varajo s svojo bližavo. Zdi se: kvečjemu še dva, trije sunki z veslom — in vožnje bo konec... V resnici pa je še — daleč! ... In pluli smo še dolgo po reki, temni kakor črnilo. Pluli smo mimo razpok in skal, se dvigali in padali, ostajajoč zadaj in gubeč se, tako je bilo videti, v brezkončni daljavi, luč pa je svetila še vedno spredaj, sveteč in vabeč — še vedno tako blizu in še vedno tako daleč... Zdaj mi često prihaja v spomin tista temna reka, zasenčena s skalovitimi gorami, in tista živa luč. Prej in pozneje je mnogo luči s svojo blizkostjo vabilo ne mene edinega. Življenje pa teče še vedno po istih ogromnih strugah, a luči so še daleč. In zopet se je treba upreti v vesla ... In vendar ... in vendar so spredaj — luči. Prevel I. T. Nisem verjel: luč prav: izkazalo se je, R o 11 s King: «Za k a j literatu Franku Wellsu je iznenada zlezla utrujenost v noge. Odondod je začela počasi lesti navzgor po vsem telesu. Sedel je za svojo pisalno mizo z nenavadno zardelim in utrujenim obrazom. Trepalniee so se mu povešale in čutil je, da bo prej kakor v petih minutah zaspal. Zastri je svetilko in se zamislil, kako prijetno bo nekaj ur počival, ko ga nihče ne bo motil. Že je dremal, tedaj pa je iznenada začul za svojim hrbtom korake, in preden se je utegnil obrniti, je nekdo nejevoljno in otožno rekel: »Zdaj sem pa že vsega sit!» Wells je planil pokoncu, odprl oči in zagledal v mračni sobi čudno bitje. Bil je možak brez ovratnika, suknje in telovnika. Srajco je imel odprto. Zadaj z lepo zlikanih hlač so mu bingljale naramnice. Rjavi lasje so mu bili skuštrani, kakor bi bil pravkar vstal. Leva polovica obraza je bila lepo gladko obrita, desna pa je bila vsa pomazana z milno peno, ki je imela na sebi nekaj mrzlega, marmorju podobnega. V roki je možak držal britev in vsa njegova drža je pričala, da je kar besen. We!s se je obrnil. »Kdo...? Kaj...?» je zajecljal. »Česa ste siti?... Kaj hočete od mene? Kdo ste? Odkod prihajate?* In dvignil je roko, kakor bi se hotel braniti. »Kdo sem? To bi prav za prav morali vedeti!* je posmehljivo odvrnil možak. »Res se trenutno ne morem spomniti... Oprostite*, je s težavo iztisnil pisatelj iz sebei »Res... Znani se mi zdite.* »Takoj boste vedeli*, je dejal možak. »Morate zvedeti, preden se dalje pomeniva. Preden pa vam povem, vas moram opomniti na vašo prekleto dolžnost. Vzemite list papirja in odvijte polnilno pero! Pišite!* »Torej ste izsiljevalec?...» »Pišite!* je vzkliknil neznanec. »Jasno in razločno! Ali ste pripravljeni? Narekujem: ...brit...* »Kako?* je vprašal Wells. »Kakor sem rekel: ...brit, vejica, s počesanimi lasmi in — ali ste že napisali? — z zapetimi naramni- cami ...» Z glasnim ploskom so mu zletele naramnice čez rame, gumbi so spretno zlezli v luknje, milna pena je pošastno izginila z desnega lica, skuštrani lasje so se izpremenili v čudovito lepo pričesko ... »Moj Bog, vi ste!* je vzkliknil pisatelj in se zgrozil. »Vi, James Harris...* »Da, jaz, Jame^ Harris, veleposestnik nesrečnega rodu, dvomljivi junak Vašega nedokončanega romana*, je odvrnil gost. »Sedite! Pomeniti se moram z vami...» . »Za božjo voljo! Ali sem znorel? Razložite mi! Par-don — razloži mi! Ali se prav za prav tikava? ...» »Postranska reč*, je rekel James Harris tja v tri dni. »Pridiva k stvari! Vi, gospod Wells, ste pred šestimi leti sredi besede nehali pisati roman, ki je v njem mene doletela čast, da sein bil glavni junak. Pred dolgimi šestimi leti ste napisali: .Hitro je James Harris skrbno o.. .* Dotod ste prišli. Nič dalje. Potlej niste napisali niti črke. In odtlej begam že šest let v nas m u č i t e ?» tej neurejeni toaleti, napol obrit, in naramnice bingljajo za mano. Šele zdaj ste po mojem narekovanju vsaj za silo uredili mojo vnanjost. In zdaj vam povem, po kaj prihajam. Prej vas pa prosim, da mi izvolite izročiti svoje polnilno pero, ker bi se utegnilo zgoditi, da bi me drugače s kratkim, preprostim stavkom spravili s sveta, preden bi bilo moje poslanstvo opravljeno. To moram pa preprečiti.* In presenečenemu pisatelju je potegnil pero iz rok. »Jaz prihajam k vam*, je začel James Harris, »v imenu vseh tistih oseb, ki ste jih uporabili v svojem nedokončanem romanu, da bi se pri vas pritožil, s kakšno brezprimerno lahkomiselnostjo ste nas postavili na svet in nas potem sredi dolgočasnega dejanja pustili v raznih nemogočih položajih. Kakor se mi zdi, ne veste, da ima beseda magično moč. Svetove ustvarja! Pisatelj romana oživi nekje v četrti dimenziji s svojim pisanjem moči, osebe in dogodke, in njih razplet je žal odvisen od njegove volje in njegove ljubezni do dela. Ali se vam sploh sanja, kaj smo morali vse preživeti in pretrpeti v šestih letih, ko vas je iznenada prijelo, da ste meni nič, tebi nič odložili pero? V imenu svojih tovarišev in tovarišic prihajam k vam. da vam to natanko popišem in da vas na kolenih prosim usmiljenja. V kakšnem stanju sem moral jaz preživeti ves ta čas, ste sami videli. In kaj šele drugi. Že šest let omahuje Ethel Smith virtuozu v flavti Lio-nelu Jeffersonu na prsi in zardeva. Roke so mu od otrplosti že kar lesene. Saj veste, kako utrudljiva je ta drža, ki se tudi v resničnem življenju navadno bolj zavleče, kakor je moškemu všeč. Že šest let občuduje doktor Lind čudoviti razgled na Monte Roso in vdihava v polnih, žejnih požirkih zdravilni zrak v višavah. Še zmeraj pomaka Bert Sleep pero v črnilo. Že šest let ureja s svojo uglajeno roko gospa poslanikova sadje na tasi in se v pričakovanju nečesa lepega smehlja. Ljudje stoje na eni nogi, sobarice so s pismi na poti že šest let. Ali se vam zdi prav in primerno, ali se vam zdi človeško, da ste nas vse, prav vse pustili sredi takih malenkostnih prizorov? In kaj naj rečem šele o vodniku Terrentu, ki že šest let pleza po skalah nad prepadom in gleda pod seboj v vrtoglave prepade? — Napravite konec! Napišite roman do konca ali ga pa zaženite v ogenj! Še celo smrt v plamenih bi bila za nas odrešenje. Gospod — gospod Wells, zakaj nas mučite?* Ves zmeden in v dno srca ganjen je pisatelj poslušal svojega junaka. »Da, za božjo voljo, kaj naj storim?* je obupano vprašal, ko je Harris končal. »Razumem, seveda razumem, da ste vsi skupaj v čudnem položaju. Toda kako sem mogel to slutiti? Kako strašno, moj Bog! Torej še zmeraj počiva glavica Ethele Smithove na Jeffersonovih prsih? In Harry Brown je še zmeraj samo majhen uradnik z neznatno plačo, da mora stradati. Škoda. V teku dejanja sem mislil napraviti iz njega bančnega ravnatelja. Da, tak je bil moj načrt. In vi, gospod James Harris, bi bili dobili nazadnje Erno za ženo. Saj vidite, da sem imel z vami vsemi dobre namene... Le dolgočasno se mi je zdelo, da sem moral spravljati na papir vseh teh tisoč malenkosti, vse tiste neznatne neumnosti, ki sestavljajo tak roman ... James Harris je stopil k oknu ... Bert Sleep je pomočil pero v črnilnik... In rekel je — odvrnil Sonce in zrak dasta zdravje — dejal — vzkliknil — večno menjavanje teh besed! Bedaste kretnje, obrazne črte, te zaničljivo podvite ustnice; zaklinjajoče dvignjene roke, ki postane z njimi knjiga šele živa. Svet to zahteva. Jaz pa vas vprašam: ali ni muka, da si mora človek to izmisliti in zapisati? Ali ni to trpljenje prav tako strašno kakor vaše? — Ne zmorem več tega. Tega ne smete od mene zahtevati. Da bi se še enkrat zabubil v to vražjo neumnost, ki sem je do grla sit? — Nekaj bi vam predlagal: storite, kar se vam zdil Poženite in poino-žite se, če vam je to všeč. Drug drugemu razbijte glave! Pojdite svojo pot, mene pa pustite pri miru. Svobodo vam vračamb «Kuko moremo to!» je odvrnil James Harris. «Vaši otroci smo, gospod Wells. Ustvarili ste nas in v nas so oživeli vaši zakoni. Živi smo. Zdaj je vaša dolžnost, da nas spravite s poti. Sami ne moremo nič storiti...» cPolnilno pero dajte seinb je zaklical pisatelj. «Ali vam bo vse prav? Ali so vas drugi pooblastili, da lahko v njih imenu odločate? Dobro. Kar na kratko bova opravila. Na stilistične finese se mi ni treba ozirati, kaj?> Vzel je nov list papirja, pisal in napisano na glas govoril: t,Čuden slučaj... je nanesel... da so se vse osebe... naše povesti .j... na velikonočno'... nedeljo .. «Brez nepotrebnih podrobnosti, prosim b se je spet vmešal James Harris. «,... na velikonočno ... nedeljo ... peljale ... v najbližje ... kopališče ... na izlet.. Ali želite morda, da popišem še čudovito okolico? Ali naj povem nekaj besed o vremenu? ...» Odgovora ni bilo. «,Pravkar ... je vozil... vlak ... čez most... nad dolino ... Tedaj pa se je ... iznenada ... podrl srednji opornik ... mostu ... in vlak ... je strmoglavil... z vsemi... potniki... v prepad ... Tisoč krikov ... se je ... zlilo ... v enega ... samega ...‘ Ali vam je tako prav?» Pisatelj Frank Wells se je ozrl kvišku. Gost je izginil. Ves zmeden se je stresel in... se prebudil. Medla luč je mehko osvetljevala njegovo sobo. (B.R.) ptijntelj Thor Goote : Nekje prl Vel u j u poslednje rakete so se razgubile. Dan, ki prihaja, je mrzel, vlažen in medel. Žice se odražajo proti nebu, vreče peska, kupi prsti, ostanki zidov. Čepe v luknjah, v razpadlih jarkih, v lijakih, ki so bili davno izkopani in potem zasuti, spet izkopani in spet zasuti in iznova izkopani med prasketanjem in pokanjem, v najhujši sili. V takih zavetjih se skrivajo. Vsi kocinasti, izžeti, utrujeni. Za puškami čepe in za strojnico, ki je že skoraj brez nabojev. Tedaj pride ukaz, naj se umaknejo. Poročnik ga bere, iznova bere in potem pogleduje vojake. Drugega za drugim. Toda ne reče nič. Kdo še kaj govori? Kdo naj tu še kaj govori?... Saj so tu samo še lijaki, kjer se skriva poslednja četa. Lijaki z dvema puškama ali tremi. Morda tudi s štirimi. In za vsako puško čepi siva postava. Senca. Toda vsaka ne more več dvigniti roke. Nima več vsaka utripajočega srca. In poročnik drži ukaz v roki. Ukaz, da mora vse to zapustiti. Ne zaradi ropotanja valečih in zibajočih se tankov. Ne zaradi nevidno plazečega se oblaka strupenega plina. Ne zaradi pokajočih iveri puškinih kopit. Ne. Ta kraj mora zapustiti brez boja, ta kraj, kjer je slednji drobec prsti napojen s človeško krvjo, z njegovo krvjo! Dosti postojank so zavzeli in vedo, da je bilo treba za vsako ped zemlje, za vsak korak boja, žrtev. Dostikrat so držali postojanke, ki niso bile več postojanke, utrujeni, ožgani, toda trdovratni. Vedo, kaj to pomeni. Vedo tako zelo globoko, tako strašno globoko, kakor more vedeti samo vojak, zapuščen vojak. «Danes pride mir!* je rekel poročevalec, in njegov glas je zvenel čudno, kakor pločevina. Toda vsi so strmeli negibno dalje v sivino. Morda jih je oglušilo to neprestano udarjanje, tuljenje? Ali pa so že mrtvi, izbrisani do oči, ki leže čudno belo v globokih jamicah? «... pride mir!* Te besede so kakor razbito steklo v tej osamljenosti. Dokler nekdo ne vpraša: «Mir?» Kako to zveni, ta beseda, v sivini in blatu! Poročnik pljune. Nekdo hrešče zakašlja. Časih udari kje strel, ki se je izgubil. «Mir!» je nekdo rekel. Poročnik iznenada zadrhti in skrije obraz v dlani. Njegova čelada je vsa polna vdolbin in uljes, plašč blaten. Čelada skriva nekaj pesti možganske snovi. Vsa zvita in nagubana leži stisnjeno v koščeni kadunji. Ta beseda «mir» je nekako začela delovati na te pesti možganske snovi, nekako nerazumljivo, — in poročnik je pobesil glavo naprej, kakor bi jo bil zadel težak drobec granate. Pa je bila le ta beseda. «Mir.» In ta preprosta beseda je vzrok, da strmi s široko razprtimi očmi v prazno, ta preprosta beseda, ki hromi,. ki je brez vriska, brez plapolanja zastav, brez... vsega! Poročnik ima listek na kolenih. Sliši samo besedo «Mir!» Sliši besedo, čisto tiho, sivo in mrzlo. «Oh, pusti to!» si misli, «oh pusti to!...» In nekaj ga stiska v grlu in mu jemlje misli, — brez moči je. ker zamolklo čuti, da ni zvonov, da ni zastav, še klica ne, ker iznenada čuti, da leži na njem vse to blato vsa ta nesnaga, ki ju je vrglo kvišku na tisoč granat ker iznenada čuti, da je zakopan in mrtev in mrzel in brez življenja, ker to ni mir, če je treba zapustiti po stojanke, da bo nekdo drug zasadil vanje svojo za stavo. Ker to ni mir! Čepe v jarkih, ki so prav za prav le plitve luknje kamor curlja blato, siromašne luknje, ki so jih iz. kopale granate z druge strani. In vsi so v takih bornih luknjah in iznenada vedo, da pride danes mir. In vsi imajo široko razprte oči. Poročnik dvigne glavo in strmi na povelje. Papir mu prasketa v rokah, med prsti. Kakor kremplji so tl koščeni prsti, ki se stiskajo, silijo skupaj, da bi ta papir, to cunjo, ta ukaz zmečkali kakor grudico blata. Vse je tiho. Tedaj pravi spet neki glas: «Danes pride mir!» Isti glas, kakor pločevino, z bajonetom razrezana. Preluknjana, kakor bi se bilo zadrlo vanjo sto in sto majhnih, oglatih drobcev ročnih granat. «Danes pride inir!» je rekel ta glas! In tale zraven njega je ponovil: «Mir!» Da, tale fant, — fant je to rekel, — in zdaj je šinil izgubljeni nasmešek čez njegov umazani obraz, ki ga obrašča svetel puh. Poročnik strmi vanj, strmi v ta izgubljeni nasmešek, kakor bi gledal prvi zvonček po dolgi zimi. In negibno sedi. Fant pa ga ne vidi. Gleda s tem nasmeškom daleč predse, kakor bi gledal toplo deželo brez pomanjkanja, deželo, ki o njej poročnik nič ne ve, ki pa spi nekje prav globoko v njegovem spominu, morda samo kakor beseda, ki jo je mati nekoč izpregovorila... nekoč... takrat... takrat... Poročnik vidi nasmešek. Nekaj se v njem stisne, skrči. «To je predaleč,* si misli, «dosti predaleč* — in le še razvaline, stoje. Toda ti ljudje so blizu, tik njega. In tako kakor tale čuti morda v vsakem lijaku po eden! Poročnik se s sunkom sede zravna. «V vsakem lijaku eden,* misli, «in nad vsemi imam oblast.* Čeljusti meljejo. Oči so mrzle. Poročnik ukuže umik. Ukaže mrtvo in suho. Tako je zmeraj ukazoval, štiri leta. In ljudje lezejo iz ostankov jarkov. Lezejo ukrivljeni in skačejo od lijaka do lijaka in vedo, da skačejo v mir. Toda temu miru še ne zaupajo, vidijo še pasti in znsede in zaporne ognje v tem poslednjem jutru svojih bolečin. Ne hodijo. Ne govore. Lezejo, beže, skačejo, kakor že štiri leta. V štirih letih preide navada v kri, v železo. Mir bo v nekaj urah, toda oni lezejo kakor preganjane živali. m (irijtifrlj Nobenega strela ni! «To je vendar mir!» si pravijo. In fantu se spet pokaže nasmešek okoli ustnic. In podoficir se spomni iznenada svoje žene in obeh svojih otrok. In misli si, da jih bo morda kmalu spet videl. In nekdo drug misli na svojo nevesto in tretji na svojo ženo... Ne streljajo! Torej bo res mir in vsi bodo imeli streho nad glavo in toplo jed v trebuhu in suhe hlače na nogah. In lahko bodo šli, kamor se jim bo zdelo. In ponoči bodo spali... Saj je zdaj mir! In tedaj se dvignejo in gredo s počasnimi, težkimi koraki naprej skozi sivo jutro v mir... Zdajci zaprasketa ogenj, spet zašklepetajo strojnice. Krogle prskajo, žvižgajo, brenče in cmokajo v blatu! Vsi že leže; stiskajo se k tlom, sklanjajo glave in segajo po lopaticah, da si bodo v naglici izgrebli skrivališča. To znajo. In potem leže mirno in mislijo spet na mir, ki je do njega le še nekaj ur. In mislijo, da mora biti vse skupaj le nesporazum. Kdo bi ubijal človeka, če se mu ni treba braniti? Kdo bo streljal na ljudi, ki se ne branijo miru? «To mora biti nesporazum*, mislijo vsi. In oni tam na drugi strani bodo takoj ustavili ogenj! Potem bomo spet lahko vstali in šli domov, v mir!» Tako mislijo in stiskajo glave za nizkimi zakloni. Toda poročnik skoči pokonci. «Zakopljite se!» zatuli. «Ali se ne boste zakopali?* Glas mu zamre v prasketanju ognja in preglasi ga šklepetanje strojnic in cmokanje strelov. Zdaj je že dan, trezen, siv novembrski dan nad razritim poljem. Ljudje leže negibno za svojimi kupi prsti. Ne streljajo, ne kopljejo. Saj pride zdaj mir! Samo na drugi strani še besno streljajo. Toda mir pride vzlic temu! Poročnik gleda čez dolgo vrsto svojih ljudi. Če bodo zdaj začele deževati granate in šrapneli, se nel bo nihče vrnil domov! ^Zakopljite se!» zatuli spet, toda nihče ga ne sliši. Tedaj plane pokonci sredi besnečega ognja in steče mimo ljudi. «Zakopljite se, lenobe nemarne!* tuli. «Ali se ne boste zakopali? Lenobe gnile!* Krogle žvižgajo okoli njega, toda on beži, tuli, beži, tuli. In blato brizga pod zakloni, on pa kriči in maha z rokami. In kamor pride, tam pograbijo za lopate. Grude padajo z njih in zaklon rase. Strojnica na drugi strani pa šklepeta. Strelci kolnejo in nabijajo puške, streljajo in spet nabijajo, poročnik pa hiti dalje, kliči, tuli. Po vsej dolgi črti hiti pokonci, brez kritja, da bi ga vsakdo videl, da bi vsakdo kopal in si napravil kritje. Vso dolgo črto je že obšel. Tedaj zagleda tistega fanta. Bled je, še zmeraj se smehlja, toda nasmešek ni več srečen. Otožen je, žalosten, neizmerno bolesten. Ta ne koplje. Sedi na tleh in se z rokami upira v blatno brozgo. «Zakoplji se!» zatuli poročnik. Fant ga ne sliši. Noče, ne more ga slišati, čemu naj zdaj uboga, ko je že mir? Pravi mir, tisti s solncem. »Zakoplji se!» Roka zamahne. Potem pade nazaj v blato, kakor mrtva, vsega sita. Strojnica na drugi strani pa šklepeta. Poročnik se zdrzne. Ve, kaj pride. Prva vrsta strelov, ki prileti v to smer, bo napravila vsemu konec. «Zakoplji sel* Tedaj fant vzdrhti. In skoči pokonci. Kakor bi ga bil kdo zbudil iz sanj. Lepih, čudovitih sanj. Razprostre roke. Zdaj so spet žive. Toda to še ni pravo prebujenje. Strojnica na drugi strani šklepeta. «Vrzi se na tla! Skrij se!» kriči poročnik. Fant ga ne sliši. Kača bliskov v daljavi se obrača. Počasi, a nevzdržno. Krogle cmokajo v blato. Zdaj so še daleč na levi, a hite proti kraju, kjer stoji fant in strmi v daljavo, zre tja na drugo stran, tja, odkoder prihaja smrt. Smrt. Živa smrt. Še malo. Še malo. Poročnik jo vidi. In vidi fanta. Fanta, ki veruje v mir. «Danes pride inir!» Ne mir. Smrt! Kakor bi ga tedaj nekaj sunilo v prsi, skoči pred fanta in ga zakrije s telesom. Tako mlad je še fant. Bežen nasmešek na umazanem blatnem licu je pomlad, lepa mlada pomlad. In fant veruje v pomlad. V mir. «Lezi! Lezi! Lezi! Lezi!» Kriči. Šele takrat se fant zave in se vrže na tla. V blato. Poročnik ne vidi tega. Ne vidi. Potem pa se spotakne. O, ne, ne spotakne se. Vrže roke kvišku, kolena se mu uklonijo in nato se zvije. Omahne. Kdo tega ne pozna? Kdo izmed vseh teh ljudi tega ne pozna? Ne, ni se spotaknil. To ni spotik. To je konec! Potegnejo ga v zavetje, toda poročnik ne govori več. «Strel v trebuh!* pravi eden in potem delajo vsi dalje in kopljejo. Jarek nastaja, lijak se poglobi. In vsi so v kritju, ko pripiskajo prvi šrapneli, potuhnjeni, zahrbtno, in iščejo, iščejo duše, žive duše v mrtvih, negibnih, izpitih telesih. Stiskajo se v tleh in nikogar več ne zadene. Čepe v svojih luknjah in vedo, da bi bil komaj kdo preživel ta ogenj, ako bi ne bilo tega moža, ki leži otrpel, trd v svoji krvi in strmi z belimi steklenimi očmi v svetle oblake, ki se dvigajo kakor od vetra gnani v sinjino, beže mimo njih in se nekje daleč razblinjajo. — Nemo so ga nekaj ur pozneje spustili v zemljo. Pokopali so ga v tuji zemlji, tam, kjer je padel, nekje pri Veluju, nekje pri Veluju... Noben zvon se ni oglasil in nobena zastava se ni nagnila. Noben strel ni zažvižgal nad njimi več. Vsega je konec. Nemo stoje. Gledajo nekam daleč, molče, strme. Še solza ni. Vsega je konec, toda nihče ne izpregovori besedice «mir ... mir...» prijatelj L. N. Andrejev: SMEH [b poli sedmih sein bil prepričan, da pride, in bil sem smelo vesel. Moj plašč je bil zapet samo z vrhnim gumbom in mrzel veter ga je napihaval, a mraza nisem 3 čutil; moja glava je bila ponosno nagnjena nazaj in študentovska čepica je sedela čisto na zatilniku; moje oči so nasproti moškim, ki sem jih srečaval, izražale pokroviteljstvo in drznost, nasproti ženskam pa — izzivanje in ljubezen: res sem že štiri dni ljubil samo njo, a bil sem tako mlad in moje srce je bilo tako bogato, da nisem mogel ostati docela ravnodušen do drugih žensk. Moji koraki so bili hitri, drzni, plapolajoči. Ob tri četrt na sedem je bil moj plašč zapet z dvema gumboma in gledal sem samo ženske, a brez izzivanja in ljubezni, prej z nejevoljo. Potrebna mi je bila samo ena ženska, vse druge bi bil lahko vrag vzel; te so me samo motile in s svojo navidezno podobnostjo z njo dajale mojim kretnjam negotovost in rezek nemir. Pet minut pred sedmo mi je postalo vroče. Dve minuti pred sedmo me je stresel mraz. Točno ob sedmih sem se prepričal, da je ne bo. Ob poli devetih je bila moja oseba najbednejše bitje na svetu. Plašč je bil zapet z vsemi gumbi, ovratnik zavihan in čepica potisnjena na posineli nos; lasje na sencih, brki in obrvi so bili beli od ivja, zobje pa so na lahko šklepetali. Po drsajoči hoji in upognjenem hrbtu bi me utegnil kdo imeti še za dovolj trdnega starca, vračajočega se z gostovanja v ubožnico. In vse to je napravila — ona! O, vrag... Ne, ni treba: morda je niso pustili, morda je bolna ali pa je umrla. Umrla —in jaz se hudujem. II. »Tam je danes tudi Evgenija Nikolajevna», mi je brez vsake zahrbtne misli rekel tovariš, dijak: on ni mogel vedeti, da sem čakal Evgenijo Nikolajevno na mrazu od sedmih do poli devetih. »Res je!» sem globokomiselno odvrnil, a v duši sem si dejal: o, vrag ... Tam — to je v večerni družbi pri Polozovih. Polo-zovi — to so ljudje, pri katerih nisem nikdar bil. A danes boan tam.» »Signori!* sem veselo zakričal. »Danes je l>ožič; danes se vse veseli — veselili se bomo tudi mi.» »Kako pa?» je žalostno odvrnil eden. »Kje pa?» je pripomnil drugi. »Maskirali se bomo in šli po vrsti v vse večerne družbe*, sem odločil jaz. In ti, ti brev.čutni ljudje so postuli zares veseli. Kričali so, skakali in peli. Zahvaljevali so se mi in šteli, koliko denarja imajo. Čez pol ure pa smo zbirali po mestu vse osumljene »lijake, in ko se nus je nabralo deset skakajočih vragov, smo šli v brivnico, ki je obenem izposojevala kostume, in jo napolnili z mrazom, mladostjo in smehom. Jaz sem potreboval nekaj mračnega, lepega, z odtenkom eleguntne'otožnosti in sem zahtevul: »Dajte mi kostum španskega dvorjana!* Menda je bil to zelo dolg dvorjan, ker sem v njegovi obleki docela izginil in sem se čutil popolnoma osumljen, kakor da sem v obširni dvorani brez ljudi. Slekel sem kostum in zahteval kaj drugega. »Ali nečete klovna? Pisanega z zvončki. »Klovna!* sem zaničljivo kriknil. »No, bandita. Tak klobuk in meč.* Meč! — to ustreza mojim namenom. Žal pa je bil bandit, čigar obleko so mi dali, komaj že polnoleten. Najverjetneje je, da je bil to pokvarjen osemletni deček. Njegov klobuček ni pokril mojega tilnika in iz žametastih hlač so me morali potegniti kakor iz pasti. Sluga ni bil primeren — bil je vest marogast kakor tiger. Menih je bil preluknjan. »Kaj je s teboj? Pozno je že!» so me priganjali tovariši, ki so se bili že oblekli. Ostal je še en sam kostum, kostum imenitnega Kitajca. »Dajte mi Kitajca!* sem mahnil z roko, in dali so mi Kitajca. Vrag vedi, kaj je bilo to! O kostumu samem sploh ne govorim. Z molkom preidem tiste bedaste barvaste čevlje, ki so mi bili premajhni in sem jih mogel le do polovice obuti, v svojem ostalem najbistvenejšem delu pa so tičali na obeh straneh noge v podobi dveh nerazumljivih pridatkov. Molčim tudi o rožnobarvni cunji, ki je pokrivala mojo glavo v obliki lasulje in bila privezana z nitkami k uhljem, da so štrleli v stran kakor pri netopirju. In maska! Ta je bila, če se smem tako izraziti, abstraktna fiziognomija. Imela je nos, oči in usta, vse to je bilo pravilno in je stalo na svojem mestu, a na njej ni bilo nič človeškega. Človek tudi v grobu ne more biti tako miren. Izražala ni ne žalosti ne veselja ne začudenja — prav ničesar ni izražala. Gledala te je naravnost in mirno — in držal te je neodoljiv smeh. Moji tovariši so se od smeha valjali po divanih, padali brez moči na stole in mahali z rokami. »To bo najizvirnejša maska*, so govorili. Jaz sem se skoraj jokal, ko pa sem se pogledal v ogledalo, je tudi mene jel lomiti smeh. Da, to bo najizvirnejša maska. »V nobenem primeru ne snemajmo mask*, so si prigovarjali tovariši po cesti. »Dajmo si besedo!* »Damo! Damo!* III. Res je, bila je to najizvirnejša maska. Za menoj so hodili v celih gručah, me vrteli, suvali, ščipali — in ko sem se izmučen z gnevom obrnil k preganjalcem, jili je zgrabil neudržljiv smeh. Ves čas me je obkrožala in davila toča smeha in se pomikala z menoj vred, jaz pa se nisem mogel iztrgati iz tega obroča brezumnega veselja. Včasih se je polastilo tudi mene: kričal sem, pel, plesal in ves svet se je kakor pijan vrtel v mojih očeh. In kako daleč je bil od mene, ta svet! In kako sam sem bil pod to krinko! Končno so me pustili v miru. Z gnevom in strahom, z zlobo in nežnostjo sem jo pogledal in rekel: »To sem jaz.* Goste veke so se počasi in z začudenjem dvignile, cel snop črnih žarkov je brizgnil vame — in smeh, zveneč, vesel, kakor jesensko sonce svetal smeh ini je odgovoril. »Da, to sem jaz. To sem jaz!* sem zatrjevul in se smehljal. »Zakaj niste danes prišli?* Ona pa se je smejala. Veselo se je smejala. »Tako sem se izmučil. Srce se mi je tako razbolelo*, sem proseč zahteval odgovora. Ona pa se je smejala. Črni blesk njenih oči je bil ugasnil, smeh pa je vedno svetleje vzplapolaval. To Je bilo sonce, a žgoče, neprizanašajoče, kruto sonce. »Kaj je z vami?* »To ste vi?» je izpregovorilu premagujoč se. »Kako ste... smešni!* Rame so se mi povesile, glava mi je klonila in v moji pozi je bilo strašno mnogo obupa. ptijnMj In medtem ko je ona s pojemajočo veselostjo nasmeška na obličju gledala na mlade, vesele parčke, idoče mimo naju, sem jaz govoril: «Sram vas bodi, da se smejete. Morda za mojo smešno krinko ne čutite živega, trpečega obličja — saj sem si jo nateknil le zaradi tega, da bi vas videl. Dali sle mi upanje na svojo ljubezen, pa mi ga tako hitro, tako kruto jemljete. Zakaj niste prišli?* Hitro, z oporekajočim izrazom na ljubkih, smehljajočih se ustih se je obrnila k meni — in premagal jo je krut smeh. Loveč sapo, skoraj jokajoč, zakrivajoč si obraz s čipkastim, dišečim robcem, je mukoma iz-pregovorila: »Poglejte se! Zadaj v ogledalo... O, kakšni ste!* Namrščil sem obrvi, stisnil zobe od bolečine in z mrzlim obrazom, iz katerega je bila izginila vsa kri, sem pogledal v ogledalo — vame je zrlo idiotsko mirno, neomajno ravnodušno, nečloveško nepremično obličje. In... zasmejal sem se. In s še neohlajenim smehom, a že z drgetom naraščajočega srda in v brezumnem obupu sem izpregovoril, skoraj zakričal: »Ne smete se smejati!* In ko je utihnila, sem govoril dalje s šepetajočim glasom o svoji ljubezni. Nikdar še nisem govoril tako dobro, ker še nikdar nisem tako silno ljubil. O mukah pričakovanja, o strupenih solzah brezumne ljubosumnosti in žalosti, o svoji duši, kjer je bila sama ljubezen, sem govoril. In videl sem, kako so se ji povesile veke in vrgle gosto senco na pobledela lica. In videl sem, kako je skozi njih medlo belino zaplapolal ogenj z rdečim odsevom in kako je vse njeno prožno telo brez volje klonilo k meni. Bila je oblečena kakor boginja noči in, vsa zagonetna, pokrita kakor z meglo s črnimi čipkami, da je bila, blesteč v briljantih zvezd, krasna kakor pozabljen sen daljnega detinstva. Govoril sem — in solze so mi kipele iz oči, srce pa je bilo v radosti. In videl, videl sem nazadnje, kako je ljubek nasmešek odprl njena usta in so veke zadrge-tale in se dvignile. Počasi, boječe, z neskončnim zaupanjem je obrnila glavico k meni in ... Takega smeha še nisem slišal! «Ne, ne, ne morem...* je skoraj stokala, vrgla glavo nazaj in iznova bruhnila v zvenečo kaskado smeha. O, če bi mi bili vsaj za minuto dali človeški obraz! Grizel sem si ustnice, solze so tekle po mojem razgretem obrazu, a ona idiotska fiziognomija, v kateri je bilo vse pravilno, nos, oči in ustnice, je zrla z ravno-dušjein, ki je bilo v svoji ogabnosti strašno. In ko sem bil, šepajoč na svojih pisanih nogah, odšel, mi je zvonki smeh še dolgo zvenel v ušesih: kakor da je iz ogromne višine padal srebrn curek votle in se z veselim petjem razbijal ob trdi skali. IV. Razpršili smo se po vsej speči ulici, moteč nočno tišino z močnimi, veselimi glasovi, pa šli domov, in tovariš mi je dejal: »Imel si velikanski uspeh, še nikdar nisem videl, da bi se bili tako smejali... Stoj, kaj delaš? Zakaj trgaš krinko? Fantje, znorel je! Poglejte, svoj kostum trga! Ubogi črvi Neki profesor zoologije v Gottingenu je zmeraj Izpraševal učence o črvih. Zato so se vsi najbolje pripravili v tej panogi, drugega pa skoraj nič niso znali. Neki dan se je spet javila kopica učencev, ki so bili vsi izvrstno pripravljeni o črvih. Prvi trije so izkušnjo zelo dobro prestali. Četrtega pa je profesor proti svoji navadi vprašal: »Kaj pa veste o mehkužcih?* Tišina in strmenje povsod. Učenec, ki je bil vprašan, ni o njih nič vedel in se je nemirno premikal po stolu. Naposled pa mu je le prišlo navdahnjenje in je začel: »Mehkužci so vrsta živuli, ki jim je dal to ime pri-rodoslovec Cuvier. Pred njim so jih šteli med črve. Črve delimo v šest razredov. Nitaste črve, ploščate črve...» In potem je sprožil svoje zatvornice in začel na široko pripovedovati o črvih. Izkušnjo je napravil z odliko. Toda profesor je imel takrat svoj posebni dan in je tudi pri naslednjem učencu pozabil na črve. Nepričakovano mu je rekel, naj mu popiše slona. 1 ant je mislil, da se bo izmazal tako kakor njegov prednik z mehkužci. Začel je: »Slona prištevamo k sesalcem. Slon ima velik rilec. I a rilec je podoben črvu. Črve delimo v šest razredov. Nitaste črve, ploščate črve ...» Toda profesorju je bila ta le predebela in mladi prebrisanec je padel. V gostilni. Smrček pride prvič v neko gostilno in reče: »Natakar, žejen sem.* Natakar se prikloni, gre in mu čez nekaj časa prinese kozarec vode. Gospod Smrček pa se razhudi: »Slišite! Nisem vam rekel, da sem umazan, ampak da sem žejen!* mT* 'j ;K H5gtt«r ** ij m' •• "m M JA v\ 1A * J - M ■ ■ m jra jM W ¥ \ i T JI * I J J /j Mg M jsF i 1 f Mr k 1 K J prijatelj INDIJSKI PAR IJ E Dandanes pogosto čitamo o indijskih parijih, to je o najnižjem sloju indijskega naroda. Veliki indijski borec za neodvisnost Ghandi je bil že večkrat v ječi, kjer je izkušal z gladovanjem doseči večje pravice za svoje parije. Te pravico izkuša izsiliti zlasti od indijskih višjih družabnih razredov in hoče k temu prisiliti tudi Anglijo kot gospodarico Indije. Zdaj je Ghandi menda že četrtič v ječi. Seveda so njegovi cilji tudi še drugi, vendar nas bo ob tem gotovo zanimal sedanji položaj ljudi, za katere Ghandi žrtvuje svojo življenje. Šestdeset milijonov ubogih, izvrženih ljudskih bitij, parijev, živi v Vzhodni Indiji, v deželi tisočletne kulture, brez vsakršnili najosnovnejših pravic. To se nam vidi skoraj neverjetno, vendar je to resnično dejstvo, ki dokazuje, s kako strašnim konservatizinom (nazad-njaštvom) in s kakšnimi težkimi ovirami se mora često boriti napredek. Ghandi je svojo zadnjo gladovno stavko, ki je trajala tri tedne, nedavno končal, glado-val pa je z edinim namenom, da pripravi svoje so-rojake vsaj k nekaterim popustitvam v korist najnižje kaste parijev. S prejšnjimi stavkami je nekaj že dosegel. Nedavno je izšla knjiga indijske posateljice Katarine Mayo, ki govori in razpravlja o tej ckasti izvrženih*. Nastanek te kaste spada še v tiste davne čase, ko so v Indijo vdrli Arijci in so pokorili domače Dravide. Osvojevalci so utrdili brahmanski sistem in začeli sami vladati na račun zasužnjenega ljudstva. To ljudstvo je vedno tvorilo naj nižji razred, stalo je izven vseh ostalih višjih družabnih kast, ki ga doslej niso imele za vrednega navadnega človeškega obstoja. Šestdeset mi- lijonov parijev je zaposlenih z najbolj sirovim, najtežjim in najzoprnejšim delom. Višja kasta brahma-nov skrbno pazi na to, da se pariji obdržijo v suženjstvu in pokornosti. Ti ljudje ne smejo stanovati po mestih in vaseh in ne smejo stopiti v nobeno trgovino. Če se katerega dotakne pripadnik višjega sloja, se mora takoj očistiti in opraviti predpisane očiščevalne obrede. Že sama senca kakega parije, ki pade na kakšno življenjsko potrebščino, zlasti na živila, napravi tisto stvar neuporabno ali neužitno. Noben brahmanski svečenik ne sme pomagati pariji. Parije ne smejo čitati nobenih posvetnih knjig, šolska izobrazba jim ni dovoljena. Niti vode ne smejo zajemati iz javnih studencev, ne stopiti v gostilno niti v sodnijsko poslopje niti v bolnico. Nekaterim parijem je celo prepovedano, da bi se prehranjevali in vzdrževali z delom, tako da jim ne kaže drugega ko beračiti. Ti nesrečneži se skrivajo v jarkih ob cestah, da bi njih senca ali njih glas ne conečastil* ali cumazal* pešca iz boljšega razreda. Parijem na Malabarskih otokih je celo prepovedano graditi koče, zaradi tega živijo v nekakšnih gnezdih, spletenih iz vejevja. Samo ob sebi je umevno, da sta umrljivost in propadanje tega siromašnega razreda velika, in prav tako si lahko mislimo, da izvira iz njega tudi največji odstotek zločincev in prostitutk. Angleži si že leta in leta prizadevajo, da bi odpravili vsaj najhujše predpise in določbe družabnih razlik indijskega ljudstva, vendar jim ovira to prizadevanje hudi odpor imovitih indijskih slojev. Res je pa tudi, da si Angleži v privilegije razredov, na katerih kolikor toliko sloni njih gospodstvo nad Indijo, ne upajo preveč drezati, da ne vzbude hude krvi in ne razdražijo tega sršenovega gnezda ondotnih privilegirancev proti samim sebi. ir v e \ Neznan kotiček Slovanstva Slovanski narod je velik, a dežele, v katerih prebiva, zavzemajo večji del evropskega kontinenta. Zaradi te razširjenosti in številnosti, ki sta šele zadnji čas dobili svoj vidni izraz, dandanes svet tudi upošteva slovanstvo kot bistven faktor nove kulture. V žlic temu pa so nekateri slovanski kraji malo znani ali pa že napol pozabljeni. Tako je z lužiškimi Srbi, podkarpatskimi Rusi in še z nekaterimi manjšimi slovanskimi vejami. Danes nas zanima Podkarpatska Rusija, ker se je o njej pri nas še malo pisalo in marsikdo celo ne ve, kje je ta dežela. Veliko jih je, ki mislijo, da je Podkarpatska Rusija nekje ob meji sedanje Sovjetske Rusije, drugi spet mislijo, da je soseda Poljske, v resnici je pa del Češkoslovaške republike in se razteza proti vzhodu. Do konca svetovne vojne je bila ta slovanska dežela pod madžarskim iže-som kakor še več drugih. Po svetovni vojni so prebivalci te pokrajine po svojem narodnem svetu prosili, da bi prišla Podkarpatska Rusija pod češkoslovaško državo s posebnim guvernerjem in s svojo posebno skupščino. Dve leti kesneje je ves narod Podkarpatske Rusije želel, da pride v sestav Češkoslovaške republike z istimi pravicami, kakrš- ne imajo Čehi in Slovaki. Tako je dandanes Podkarpatska Rusija sestavni del Češkoslovaške republike. Njeno ozemlje obsega 12.000 kms in ima 720.000 prebivalcev, po večini ptptdj Poletna idila na ciganskih kolih. Rusov, tako imenovanih Rusinov. Razen Rusinov žive v Podkarpatski Rusiji še Madžari in Židi. Glavno mesto Podkarpatske Rusije je Užln> rod, ki ima 26.000 prebivalcev, drugo največje mesto pa je Mukačevo, ki ima tudi blizu toliko prebivalcev. Do pred nekaj leti so bili prebivalci Podkarpatske Rusije zelo nazadnjaški narod. Imajo sicer vse slovanske lastnosti, so pošteni in dobrodušni, toda pod vplivom madžarske politike so v izobrazbi močno zaostali, Ne pretiravamo, če rečemo, da so bili Rusini skoraj napol divji. Nepismenost, alkoholizem in razne bolezni so vladale v tej deželi, a madžarska vlada ni niti z mezincem genila, da bi se položaj tega naroda izboljšal. Osnovnih šol je bilo le Lesena cerkev. malo, in še te so bile samo madžarske, a ker Rusini ne znajo madžarsko, svojih otrok sploh niso pošiljali v šolo. Tako več ko 80 % prebivalcev ni znalo ne čitati ne pisati. Obupen je bil položaj Rusinov do pred kakšnimi 20 leti. Kdor je tisti čas potoval po Podkarpatski Rusiji, je občudoval prirodno lepoto te dežele, a hkrati se je moral tudi zgražati nad žalostnim življenjem Rusinov. Zdravstveno stanje je bilo tako slabo, da je bila umrljivost otrok strašno velika, izmed sto ro-jenčkov jih je pomrlo devetdeset že do svojega desetega leta, starejše pa so pobirale razne kužne bolezni. V takšnem položaju so podkarpatski Rusi, ki so bili nekoč skoraj edini prebivalci teh krajev, počasi izumirali in prepuščali prostor polnokrvnim Madžarom. Ali na srečo je napočila tudi zanje nova doba. Kakor smo rekli, so prišli oni po svetovni vojni v sestav Češkoslovaške republike in odtlej se pričenja zanje čisto novo življenje. V razmeroma kratkem času so se naučili do malega vsi Rusini pisati in čitati. Po vseh vaseh so otvorjene moderne higienske šole ih ambulantne postaje češkoslovaškega Rdečega križa, ki vzajemno delujejo za pro- sveto Rusinov. Mimo tega je veliko število gospodarskih zadrug in kulturnih ustanov pripomoglo, da se je gospodarski položaj Rusinov silno popravil, tako da jih zdaj že prištevamo k bogatejšim narodom. Namesto nekdanjih zamazanih in nezdravih koč vidimo zdaj tam lepa bela, čista poslopja s higienskimi dvorišči, a namesto nekdanjih bledih, mršavih in napol pijanih mladeničev vidimo ondi danes ta dan zdravo in trezno mladino, ki se veselo'ravna na delo in opravlja kmetiška dela z modernimi gospodarskimi pomočki. Res je sicer, da naletimo v tej prerojeni deželi Rusinov ponekod še vedno na bedo in siromaštvo. A to so po večini ciganski šatori in koče kakšnih nesrečnikov, ki so se vdali prosjačenju in alkoholu. Sicer je pa Podkarpatska Rusija bogata dežela. Zaradi Karpatov, polnih prelepih gora, pod katerimi leži, privablja ta dežela turiste in folkloriste, ker imajo Rusini zelo zanimive običaje in izvirno narodno nošo. - —r— Rusinski pastirji pri predjužniku. Rusinski tipi iz okolice Mukačeoa. prijatelj Ženska je močnejša od moškega Povsod na svetu imajo po navadi žensko za fizično precej slabšo od moškega, in to celo tedaj, če je ročna delavka ali pa poljedelka. Seveda so tudi izjeme, ki so pa redke. Saj vemo, da se je že marsikje žena skopala nad svojega moža in ga naklestila, da se je revež sam sebi smilil. Ali to še ni dokaz, da se ženska moč lahko kosa z moško. Ta ali oni bi nam utegnil ugovarjati, češ da je vendarle dosti takšnih žensk, zlasti po varietejih in raznih cirkusih. To je res, in prav o teh močnih ženskah hočemo izpregovoriti nekaj besed. Morda je katera izmed čitateljic že videla kdaj v kakšnem cirkusu ali variteteju, kako mlado dekle sedi v trapecu in s svojo težo vzdigne po pet, šest moških, ki se krepko drže z rokami za drugi konec vrvi. Ta prizor deluje na gledalce silno sugestivno. Vsakdo se začuden vprašuje, kako je mogoče, da potegne dekle s svojo težo celo skupino moških, in marsikdo je celo prepričan, da je ona res tako težka in tako močna. V resnici je pa to čisto navaden trik, ki se napravi s pomočjo posebnega mehanizma. Moški, ki jih mala artistka vzdigne, ne vise namreč na isti vrvi, na kateri ona mirno sedi, tudi ne gre ta vrv zgoraj čez škripec, kakor bi se človeku zdelo, ampak tečeta obe vrvi samo vštric škripca, potem pa gresta vsaka skozi svojo posebno cev, ki držita škripec, do dvigala, ki ga nekdo vrti. Kadar se potemtakem vrv z deklico spušča, se mora druga vrv s petorico moških dvigati. Tega trika seveda ne more napraviti vsaka ženska, ker je, kakor vidimo, potrebna v ta namen posebna priprava. Vendar je vse polno različnih drugih trenutkov in ugodnih situacij, v katerih ženska lahko pokaže, Ta slika kaže, da tiči ta trik o škripcu, ob katerem gre oro. da je močnejša od moškega. Sicer so vse to samo nekakšni triki, zakaj vse, kar se pri njih izvaja, se dela neposredno z rokami ali pa s celim telesom, zaradi česar dobi gledalec impresijo resnične moči. Eden najbolj znanih trikov je ta, da moški krepko stisne obe pesti in ju tišči drugo ob drugo, v trdni veri, da ju nihče ne bo mogel premekniti. Toda treba ni nič drugega kakor da ženska samo en- ‘ts» V varietejih in cirkusih vidi občinstvo večkrat prizor, ki ga kaže ta slika. Tu se vidi, da je mlado dekle težje od peto-rice moških. Če se ženska upre z rokami o zid, je tudi več oseb ne more pritisniti ob zid. Ta slika tudi kaže tžensko moč*. Če tišči ženska roko na glavi, mora napeti moški precej moči, da ji jo dvigne z glave. Ta slika kaže, da je ženska lahko močnejša od moškega. Če ona tako stakne oba kazalca, mora uporabiti moški precej moči, da ju loči. krat udari s kazalcema z vsakim ob eno pest in v drugo smer, in pesti odletita vsaka na svojo stran. Ta poizkus vsakdo lahko napravi. Če hoče ženska pokazati svojo moč, naj krepko stakne svoja dva kazalca in povabi moškega, naj ju poizkuša ločiti, če more. Moški bo pri tem poizkusu kar osupnil, zakaj napeti bo moral precej moči, če bo hotel ločiti ta dva nežna prsta. Mimo tega je še več drugih načinov, s katerimi bo ženska lahko kratkočasila družbo in hkrati pokazala svojo »žensko moč*. Tako na primer ženska lahko vzdigne mo- škega s stolom vred, na katerem sedi. Seveda ni to drugega ko gol trik. Ženski se je treba samo poprej o pravem času in skrivaj zmeniti s katerim.. moškim iz družbe, da se on tako, da tega nihče ne opazi, sam pomaga vzdigniti v trenutku, ko bo ona jela vzdigati stol. Ta trik je precej naiven, vendar napravi na nevednega gledalca lahko velik vtisk. Ženska tudi lahko brez skrbi reče komu izmed moških, da ji ne more vzdigniti roke, ki jo bo držala na svoji glavi. Res je, da bo moškemu, če uporabi kolikaj moči, uspelo, da ji dvigne roko z glave, vendar bo videl, da je za to treba precej moči. Prav tako lahko reče ženska izzivalno vsej družbi: »Če se uprem z rokami v zid. me lahko vsi skupaj potiskate, in jaz ne popustim.* To se sicer malo čudno sliši, toda če se poizkusi, bo družba strmela, kako močna je ona. Kakor vidite, so to zgolj triki, ki jih napravimo s svojim telesom in ki imajo v sebi določne fizične principe. Ti principi, ki jih marsikdo ne pozna, narede te trike prav kratkočasne. Če moški, pa bodi še tako močan, stisne pesti in ju tišči krepko drugo ob drugo, lahko najnežnejša deklica z zamahom svojih kazalcev loči obe pesti. Ta slika kaže, da ženska lahko vzdigne vsakega moškega s stolom vred, ali samo tedaj, če on pozna trik, ki je potreben za to. prijatelj MOJ PRVI FRAK Križi in težave vsakega moškega Dolgo sem se upiral želji svoje žene, da si vendar že omislim frak. Svoj debut sem imel na večerji pri Somrakovih. Obljubila sva, da prideva k njim ob osmih zvečer, zato sem se začel napravljati že ob dveh. Če hoče človek obleči srajco za frak hkrati z ovratnikom, mora imeti nekoga, da mu pomaga in da ga na vsako toliko časa okrepča z vinom. Nu, moji ženi Filomeli niti na mar ni prišlo, da bi mi pomagala. Ona je mislila, da je že storila svojo dolžnost, če je vzela obleko iz omare in mi jo pripravila, potem pa da me gleda z vzpodbudnim pogledom. Sedla je na stol in z zanimanjem opazovala mojo borbo z ovratnikom. Ovratnik je bil zadosti dolg, da je objel vrat, samo čisto malo je bilo še treba. Prva runda je trajala natanko 27 minut, ko sem ovratnik tako nategnil, da sem izgubil ravnovesje. V drugi rundi .sem bil zmagovalec. Uspelo mi je, da sem spravil en konec ovratnika čez prednji gumb. Potem sem pa, dasi sem že omagoval, navdušeno zaklical: »Pridi, Filomela, in pomagaj mi!» Filomela je zgrabila še nezapeti konec ovratnika, na-kur sva začela igrati neko neznano opereto: »Človek, ki se pretrga na dvoje.» »Rrruk!* je zavpila in še enkrat «Rrruk!» Potem je pa zapela: »Volga, Volga ...», in ta pesem se je imenitno prilegala njenemu delu in ritmu. Ko je navsezadnje spravila gumbnico in prednji del ovratnika vkup, je izginil gumb z bojišča. Ko sila ni pomagala, sem rekel ženi z dozdevnim mirom: »Ne bo in ne bo mogoče zapeti gumba. Naj pa ostane, kakor je!» Vteknil sem roke v žep, hodil po sobi gori in doli in žvižgal. »Ali mi je treba zapeti ovratnik? Mar se moram v vsem ravnati po drugih ljudeh? Nikakor, jaz sem za politiko odprtih ovratnikov!* Govoril sem tiho, potlej sem pa kar čvrsto zgrabil za konec ovratnika in porinil skozi gumbnico gumb, ko je najmanj slutil. S tem je bilo končano najtežje delo. Zavezovanje zavratnice ni trajalo več tako dolgo, samo poldrugo uro. Ne vem, zakaj je bela zavrat-nica temperamentnejša od črne, ali tako je! Ona se začne kujati, če jo toliko časa mečkamo, da že potemni na obeh koncih. Bilo je že kesno in žena je z nestrpnimi koraki hodila po prednji sobi gori in doli. Tako sem opustil borbo, smuknil v svoj novi frak, katerega repa sta mi med hojo opletala po nogah. Pokazal sem se svoji ženi. »In na to sem morala tako dolgo čakati!* je srdito vzkliknila. »Morda je pa pri Somrakovih nastal kratek stik kakor zadnjič in bomo jedli ob svečah...» sem se tolažil. Ali ko sva prišla tja, sva videla, da nisva prišla v pomrak. Ko sem sedel, se mi je zgodilo nekaj, kar nisem pričakoval. Začutil sem sunek ob prsi, potem oster, prasketajoč šust. Moj poskrob-1 jeni predsrajčnik mi je odskočil pred oči. A to še ni bilo dovolj. Zaslišal se je močan hrest, gumba sta odletela iz srajce v zrak, obe srajčni polovici sta zarežali in sta tako zevali pred gosti, da so bile moje prsi središče prostaških pogledov. Najprej so vsi osuplo zapičili vame oči. Takoj nato se je razlegnil slaboten aplavz. Nekdo me je začel polivati z vodo, ker je bržčas mislil, da mi je slabo. Nihče ni prav vedel, kaj se je prav za prav zgodilo. S frakom in srajco živim odtlej v miru. Vemo, da nismo ustvarjeni drug za drugega. Iz Amerike. Na glavnem kolodvoru v Chicagu. Vlak čaka na odhod. Samo še dve minuti je časa. Tedaj pridrvi na peron precej velik voziček in vse polno steklenic je na njem. In v steklenicah nekaj tem-norumenega, skoraj rjavega. Mlad fantin kliče ob vozu: »Mrzel čaj! Mrzel čaj! Samo štiri dolarje steklenica.* In mežika z očmi, kadar gledajo vsi stražniki stran. Potniki se kar trgajo za steklenice. Štiri dolarje ni malo in kaj boljšega mora biti v steklenicah. Seveda whisky, in fant ga prodaja za čaj, ker je whisky prepovedano prodajati. Vlak se odpelje. Še zmeraj stoji fant nu peronu, toda njegov voziček je prazen. Zadovoljno si mane roke. V vlaku pa kolnejo potniki. V steklenicah je bil namreč res mrzel čaj. mam kjer več tudi sledov o njih. In zdaj se je iznenada prikazala ta drobna živalca in napravila zoologom toliko preglavic! Najbolj zanimivo pa je to, da je bila že pred Clarckom cela kopica znanstvenih odprav na Borneu, in nobena druga ni prej odkrila te živalce, ki je preživela že toliko zemeljskih razvojnih dob.