Upanje.
Spreminjala pomlad je zlata ŠfLivade in loge nam v raj. Ko nesli pogrebci so brata Na grobja mi tihega kraj.
Zvonovi doneli so milo Iz stolpa cerkvenega lin: Kaj meni srce je čutilo Bridkostij in kaj bolečin!
Hudö je pač zdaj žalovati, Ko radost zrcali se z lic, Ko v dobi obnovljeni zlati Pomlad ti usiplje cvetic!
Naj v mislih zrem dobo krasnejo, Pomladi naj druge zrem čas, Ki grobom bo vzela odejo, Vzbudila, združila bo nas! . . .
Oj, upa sladko tolažilo, Zemljanom poslano z neba, Ti srcem si bolnim zdravilo, Ti dvigaš, pomlajaš duha! —
Srce in čut.
J. Bile.
sJJfa sredi morja širnega Otok sameva mal, \ Po njem pa tiho žubori Studenca svetli val.
To morje ni in ni otok: Samotno je srce, In svetel ni studenca val, To čut mirti je le . . .
Spomin.
v te ozrem se vrh snežen, ^j^Kipeč v daljini sred gora, y Ta v srcu mi spomin iskren Na dom, na mili dom igra.
A. M.
Tam vidim selo, mirni dol V podnožju rožnatem planin O, huda je ta dušna bol, Pekoč je srečnih let spomin!
A. M.
Brata.
(Novela. — Spisal A. Funtek.) (Konec.)
^	VIII.
S,J '-J iekaj dnij pozneje, precej zarana, "p pogledal je suhoten mož, stari Peter, skozi mala okna v kovač-nico in videl Gregorja pri najboljšem delu. Starec hodi dosti hitro in vleče modrikaste oblake iz okovane pipe svoje, da je malone zavit, kakor v megli. Doslej ga še ni bilo v kovačnici in zato se ne more čuditi tisti hipni snažnosti, katera je kar čez noč prišla v vse prostore; okna se svetijo, kar je še celih; pred hišo vse lepo pometeno; klop popravljena. In notri v delavnici so izginile tiste goste mreže, katere so napreli umetni pajki po kotih, da so se svetile, kakor čisto zlato, kadar je solnce posijalo nanje; izginil je prah, kateri je z gosto plastjo pokrival orodje — vse snažno, lepo, domače. In če je tu in tam poknila stena, da zije ostra razpoka na nji, nič ne de ; zidanje je staro; jeden človek ne more vsemu kaj, posebno, če nima polnih pestij, da bi precej mogel zamašiti vsako razpoko, kadar se prikaže. Seveda, Peter je vajen snažnosti v svoji hiši; Lena že skrbi za to, da se vse leskeče po nji, da se niti prašek ne more vzdržati na preprostem pohištvu; ali dobro se mu vendar-le zdi, da tudi nevajena trda moška roka skrbi tako za red, kakor skrbi roka kovačeva.
Poleg ognjišča je pomaknil nizek stolček in sedel nanj. Kovač je pač nekam začujeno vzpogledal, ko je Peter stopil v kovačnico, ali motiti se ni dal v delu. Odzdravil je na kratko in potem z vso močjo jel kovati tisti oboj, kateri se je stri na težkem voznem kolesu. Starec ga gleda mirno, kakor je to njegova navada, in kima z glavo. Naposled reče:
»Pa si priden, Gregor, da veš.«
In ko se kovač samo lahko nasmehne, nadaljuje:
»In tako je prav, Gregor. Vsakdo po svojem. Ti z rokama, clrug z glavo, tretji z obojim. In lepo je gledati te iskre, kako se bliskajo okolu tebe; ne bi verjel, da moreš biti tako priden. Bog ve, da res.«
Na to umolkne. Ali kovač, dobro vedoč, da stari mož ni prišel zato, da bi gledal iskre in mu pravil, kako je priden, prestane za hip s svojim delom in reče: »»Nu, Peter, kaj je novega?««
»Novega? I tako. Leni se boljša od dne do dne. Že nekaj dnij te ni bilo, Gregor. Seveda, opravila imaš, in prav je, da imaš opravila. In prav je, da se jej boljša. Nekoliko že vstaja, da veš; dosti ne, pa vendar vstaja. In pred hišo sedi, na solncu. In brat prihaja dostikrat gledat, kako je. Dostikrat — o, dober gospod je, da veš. In prijazen, Gregor, pa vesel tudi. Tako lepo zna povedati, kar pripoveduje, da bi ga samo poslušal. Le verjemi. Ti si bolj redkih besedij; ti ne znaš tako; kako pak, vsakdo ne more.«
Gregor sam ne ve, zakaj mu starčevo govorjenje vzbuja nejevoljo. Čelo se mu zmrači, in glas je nekam trd, ko reče:
»»Tako, tako. Da vam je le všeč, Peter.««
Stari mož se nasmeje zadovoljen sam s seboj.
»O, všeč, in Leni tudi. Da veš, smejala se ni že dolgo, ali zdaj — ti ne veš, kako se smeje. Tako srebrno, dejal bi, Gregor; ti se nikoli ne smeješ tako, ker se ne moreš. Vsakdo se ne more, jaz se tudi ne. Jaz sem star; ali ko sem bil mlad, Gregor, takrat — —«
Kovačevo kladivo zazveni ob trdem železu, da starec prestrašen poskoči na svojem sedežu. Gregor ga ne vidi. S sti-snenimi zobmi stoji pred ognjem in vihti svoje kladivo z neizrečeno jezo. Kaj ve postarni mož, kakšen vihar je vzbudil v kovačevi duši? Kako bi vedel, da mu globoko v prsih zveni tisti srebrni smeh Leničin, smeh, katerega je toli rad poslušal vsikdar? Da mu zveni tako, kakor nikoli, suhotno, zamolklo? O, Gregor ne sme misliti na nič, če neče vzkrikniti od bridke bolesti ... Ali vzkriknil ni, pač pa se je zasmejal tako rezko, obupno, da ga, je pogledal Peter s širokimi očmi in odprtimi usti.
»Kaj pa ti je, Gregor?« jekne naposled. »Pusti; tako se ne smeš smejati, da veš. Ne, tako ne; to ni dobro; vesel človek se ne smeje tako.«
Kovač si potegne z roko preko čela in deje nekam mirno:
»»Kdo vam pa pravi, da sem vesel? Haha, vesel! Pa res, Peter, čemu bi ne bil vesel? 0, res je tako, ta se smeje tako, oni tako; dva ne jednako —«« Starec zmaje z glavo in sede. »Gregor, ti si čuden, da veš; tak še nisi bil. Nu, kaj ti je, ne vem. Ali vsakomur je časih tako pri srcu, da bi se smejal in jokal. Pa bodi. Ali, tako se ne smeš več smejati; zbal sem se te. Nu, zdaj si miren, seveda; zakaj bi ne bil miren? In vesel bodi, Gregor! Jaz sem tudi, da veš. Star človek ni dostikrat, ali včasih je vendar. Glej zdravnik, tvoj brat —«
»»Kaj je ž njim?«« vzklikne kovač hri-pavo.
»Bog te razumi, Gregor, kakšen pa si zopet? Ali je to hudo, če mi bode odkupoval zelišča, dobra moja zelišča, da jih ne bode treba nositi v mesto na prodaj? Vidiš, Gregor, star sem; noge me nočejo dobro nositi, zato sem pa
vesel, da ne bom hodil v mesto. Ali ni prav, da sem vesel, kaj ?«
»»Seveda je prav««, mrmra kovač nestrpno.
»Nu vidiš. In Lena je tudi vesela; ali meniš, da to ni prav? In kako je prav! Lena me ima rada; ne vem, če ima še koga tako. In zato — tvoj brat, je dober. In mehko srce je imel vselej, kar ga poznam. Ti ne tako, Gregor; pa nič zato. Vsakdo nima mehkega srca; Bog ni vseh ljuaij ustvaril jednako. Ti ne moreš zato. Ali dober je tvoj brat; vsi pravijo, da je, in radi ga imajo vsi. Bad pomaga, komur more; tacih ljudij ni dosti. Če bi moral danes poginiti, Gregor, pa ne vem, koliko rok bi se stegnilo, da bi te rešile. In če se opotekaš, ne vem, kdo bi te prijel pod pazduho. Ali ti si močen, ti znaš dobro hoditi, jaz sem star. Meni je treba pomoči — o, tvoj brat je dober, le verjemi.«
Kovač je že zdavna stopil od ognja. Tja v köt. je sedel na nizko klop, za-grebel roke v lase in komolce uprl na koleni. Kakor iz dalje mu bijö starčeve besede na uho; toliko, da jih ume. Je-denkrat se je hotel dvigniti, da bi ne poslušal bratove hvale, ali zamolklo ječe se je zgrudil nazaj. Včeraj je bil še mehak, srce se mu je topilo v prsih; danes čuti, da nosi kamen mesto srca. Ali tak kamen, kamor je zarisano sovraštvo v neizbrisnih črtah! Njega ne peče, da je Valentin dober: tudi do tega mu ni, ali ga marajo ljudje, ali ne, saj se jim tako lahko prikupi vsakdo, kdor nosi gosposko suknjo, ako je le nekoliko prijazen ž njimi; ali to ga skeli, to mu jemlje življenje, cla bi ona, Lena naposled mogla — — ne, dalje si ne upa misliti! Ko bi Lena, ki je tako vesela, tako srečna, kadar dohaja Valentin . . . kovač se prime za glavo,
6*
plane s klopi, kakor obstreljen, in vihra po delavnici.
»»Tako ne sme biti, tako ne more biti!«* ječi zamolklo. »»Če bi on, Valentin, če bi se on drznil — halia, zblaznil bom; o, Bog, ne vodi me v skušnjavo, da se ne spozabim . . . Moj brat, on je moj brat! Bog, zanesi mi —«« In zopet se zgrudi na klop. »Gregor!« vzdiha Peter na svojem stolčku, »Bog pomagaj, kakšen pa si? Gregor, nikari, prosim te, — kaj ti je? Čuješ, jaz sem tu, Peter — Bog te razumi! Kaj počenjaš? Miruj vendar, Gregor!«
Kovač se strese. Pozabil je na Petra; mislil, da je sam v kovačnici. Zbegano se ozre po starem možu: siromak kar trepeče od strahu in groze. Sočutno stopi Gregor k njemu in reče težko:
»Nič ni, Peter. Nikari se ne bojte. Samo čudna bolečina mi je prišla; zdaj je dobro. Vse me je bolelo, kakor bi mi bil kdo trgal srce iz života —«
»»Pa bi se jel zdraviti, Gregor««, reče Peter skrbno, »»povprašaj brata —«« Gregor udari z nogo ob tla. »Ne govorite o njem«, vzklikne strastno, »prosim vas, Peter, o njem ne. Vi ne veste, kako mi je. O — o —«In mirneje nadaljuje, malone otožno:
»Ne, Peter, tej bolečini ni zdravila. Vsa vaša zelišča ne morejo pomagati. In nobeden človek, razen, razen — o, saj ne umejete, če bi vam tudi povedal; pustite me. Saj mi je bolje, saj sem miren. Tako, zdaj bi lahko delal zopet. Pa se mi ne ljubi, Peter, in nemara bi bil vendar-le preslab —« »»Bled si res, Gregor —«« »Tako?« nasmeje se kovač bridko. »Kaj pak, ali vidite? In bolan, Peter, na duši bolan. Toda stoj — pojdiva; gori k vam pojdiva. K Leni moram, ž njo moram govoriti. Saj utegnete, jeli?
Videl bom, kako jej je; slišal bi rad, kako se smeje. In govoriti mora z mano. Kaj ne, da bo? Nu prav, le vstanite. Pojdiva! Meni je srce prepolno, in danes hočem — — pojdiva! Peter hitro!«
In šiloma tira iz hiše starega moža, ki sam ne ve, kaj bi si mislil o kovaču, ki je danes tako čuden in strašen, da nikoli takega. Gre pa vendar, poslušen kakor dete; niti govoriti si ne upa, samo z glavo maje in po strani pogleduje kovača.
»Bolan je siromak«, mrmra sam s seboj, »če ne bi ne bil takšen,'Bog ve, da ne!«
IX.
Gori na hribu sije solnce, da se kar leskeče belo zidovje in jemlje pogled. Po mehki travi se iskre rosne kaplje v pestrih bojah, in po zelenih vejah pojo ptiči. Nekaj kuretine pozorno stika okoli hiše in išče živeža; par golobov sedi na strehi ter zre z rudečkastim svojim očesom zadovoljno v živi svet; stari maček meži na solncu in steza koščene ude, sam s seboj zadovoljen. Vse tako mirno in prijetno!
Zdajci se odprö vrata; Lena stopi iz hiše ter sede na klop pod dišečo jablan. Bleda je sicer, slaba od prestale bolezni, ali lahka rudečica se že kaže na polnih ustnih, in mladosten ogenj sije iz modrih njenih očij. Čudotvoren je ta sveži dišeči zrak, ki veje tu gori na hribu; malone mislil bi človek, da ni moči umreti nikomur, kdor živi v njem. In ta tihota, ta blagi mir tudi čudno dobro vpliva na bolno telo in dušo, ako je bolna komu.
Leniči ni. Če jej je huda bolezen sklonila telesne moči, duše se ni mogla dotakniti. Niti mimogrede ne. To srce, ki utriplje v deviških njenih prsih, utriplje tako prosto, bije tako mirno, kakor le komu, kdor ne pozna življenja bridkostij.
Samo na oči je včasih legla rahla megla, da gledajo nekako sanjavo; ali tako zrö često dekliške oči, brez pravega vzroka. Svet se vendar čisto zrcali v njih.
Naslonila se je ob drevö in položila roke v naročje. To nič ne de, da je tako sama; vajena je, da deda Petra ni doma. Ali danes pride skoro; sploh se bolj drži doma, odkar je bolna. Lena ve, da je to dosti hudo staremu možu, kateremu so se zelišča toli omilila, da ne more biti srečen, ako ne stika po njih; ve pa tudi, da bi jej nič bolj ne moglo kazati njegove ljubezni, kakor to, da ostaja doma. Gotovo; rad jo ima ded; povedal jej sicer še ni nikoli, ali rad jo ima vendar-le, to vidi iz njegovih očij, čuje iz sleharne besede. In najslabša ni taka ljubezen, ki ne išče po besedah; gotovo ne.
Doli v trg je šel k zdravniku; zelišč mu je nesel, kolikor jih je nabral in skuhal. Mož se veseli svojega zaslužka, kakor otrok. Dosti ni, ali nekaj je vendar, za priboljšek, za kupo vina in pipo tobaka. Kar je domačih potreb, tem zadošča zemljišče, kolikor ga je pri hiši, tako, da je moči živeti ne ravno razkošno, ali pošteno in zmerno. Ded ni za delo na polju, ali Lena ima dosti moči, vstrajnosti in kar je največ, tudi dosti dobre volje. Kadar je sila, takrat naj me tega ali onega; saj dela vsakdo rad, če je zaslužek spodoben!
K zdravniku torej je šel. Dobrega srca je ta Valentin; Lena ga pozna od mladih let. In kako se je izpremenil! Tisto šibko telesce njegovo se je nekako okrepilo, Valentin je lep mož in učen. On jo je o tel bližnje smrti — jokala bi od hvaležnosti, kajti hudo je umreti v mladosti, ko je svet tako lep, tako veselja in življenja poln. In kako dober je ž njo, kako skrben! Ali prejšnji zdravnik je bil baje tako nejevoljen, tako osoren
z bolniki. Od same nejevolje in jeze je legel v grob, in nihče v trgu ni jokal po njem. To pa ve, da mora Valentina imeti vsakdo rad, kdor govori ž njim; nekaj tako — kako bi dejala brž — nekaj prikupnega ima na sebi, da človek pozabi, kdo stoji pred njim, in pozabi, da je dolgoletno duševno delo potegnilo ostro črto med njim in nekdanjimi tovariši — ta Valentin ni več naš in vendar je zopet! Naš, samo nekako drugače!
In ker je takšen Valentin, pa nikakor ne more umeti Leniča, zakaj je bil kovač, Gregor, tako ž njim. Tista rahla megla se zopet prikaže na njenih očeh, in videti je, kakor bi hotela zarudeti nežna lica. Kako je vselej zagorelo v njegovih očeh, kadar je kdo samo imenoval ime bratovo! In zaničljivo je vselej siknil med zobmi trde besede in ga imenoval hinavca, lažnika, tako, da je kar vsa duša zvenela v teh srditih besedah. Tako ne sme biti; tako ne sme govoriti Gregor! Boli jo, da je tako divji in — glava se jej sklone — ko bi kdo drug govoril tako, ali Gregor — Gregorja ne sme slišati! V dušo se jej zaseka sleharna trda beseda njegova, in naj govori potem o bratu ali o komurkoli . . .
Senca se prikaže na beli steni, moške stopinje se čujejo; Leniča vzpogleda, Gregor stoji pred njo. Daleč za sabo je pustil Petra, ker mu je hodil prepočasi in sam hitel naprej z bežečo nogo in težko sapo. Ko zdajci stoji pred dekletom, potegne si z roko preko očij; zdi se mu, kakor bi se bil ravnokar vzdramil iz težkih, mučnih sanj.
Kaj hoče tu gori ? Kaj hoče reči temu nedolžnemu dekletu, ki ga gleda tako osuplo, malone plašno? Ali jej more razkriti vihar, ki mu raznaša prsi; ali sme pogledati to neizkušeno bitje v raz-palo njegovo srce? Ničesar ne more j reči, samo s silo izgovori ime: »Leniča!«
In zdajci mu je, kakor bi se odvalila vsa tista ogromna teža, ki mu je stiskala srce. Ne misleč, kaj dela, stopi pred njo in si zakrije obraz.
»Leniča!« vzklikne še jedenkrat, ali sedaj jasno, določno, »prestajati nisem mogel doli! Zapalil sem ogenj na ognjišču; pobrisal prah; osnažil dom in vse z veseljem. Ali ti veš: ogenj je bil zdavna ugasnil; prah je legel v gostih plasteh, kamor je mogel; dom se je okrušil. Zdaj ne. Delal bom, dokler ne izdihnem duše. Ali miru mi ni. Niti zma-miti me ne more delo; še hujše mislim, kadar delam. In vse zato, Leniča, ker ne vem, kaj se gocli v tvoji duši. Da, zdaj je prišlo na dan — Lena, tebe nimam. Ali tebe bi rad imel. Ali mi bodeš tovarišica v življenju? To sem hotel vprašati, zato sem moral k tebi priti — nasmej se šaljivo, kakor se znaš; vesela bodi, če moreš — — Lena — Lena!«
Ona se je dvignila s klopi in sela zopet. Vse to govorjenje jej je bilo čudno, rudečica jej je stopila v lice. Ni ona, ni kovač ne vidita, kako se je približal ded in kako ja zdajci gleda s širokimi očmi, odprtimi usti.
»Zdaj veš, Lena !« sopne znova kovač, »zdaj veš, kako mi je. In prav je, da sem ti povedal vse; laže mi je pri srcu. Zclaj mislim, da je potihnil nemir, umrl na veke. Govöri tako ali tako, miren bom. Samo tega ne reci, da brata bolj ceniš, nego mene; ne, Lena, za božjo voljo, tega ne smeš reči! To bi me umorilo . . .«
»»Ali Gregor!«« vzklikne ona očitajoče; »»Gregor, ali res ne veš, — ne!«« nasmehne se med solzami, »»tega ti ne morem povedati! Ali brata, Valentina! 0, temu bom hvaležna do smrti, ali — —-««
»Ali«, vzklikne Gregor iz vse svoje duše, »kaj govoriš o bratu? Ali se zame ne zmeniš? Ali ti nisem več mari? Ali
nisem dosti pokazal, da ti hočem vedno dober biti? Ali mi hočeš tudi ti biti dobra — zvesta — žena?«
Ona povesi oči in prikima zarudela, kakor otrok, ko ga vprašaš.
Njemu pa se izvije takšen jasen glas iz prsij, da ga je čuti doli v trg, v gore, daleč na okoli — naj izve vesoljni svet, kako srečen je visoki mož, kr je zaukal, kakor ne more nobeden fant na väsi. In stari Peter se mora nasloniti ob zid od iznenajenja in strahu, in zapreti mora oči, da ne bi gledal sreče, kateri je bil nevidna priča. Ko pa zauka Gregor, zašegeče tudi njega nekaj po grlu, ali ust neče odpreti, dobro vedoč, da bi le raskav, ubit glas mogel izkipeti posušenemu grlu, in poleg tega — dobro je tudi, da se obrne na stran in si otare tisto svetlo solzo, katera se je prikazala v slabotnih starih očeh. Treba ni, da bi vsakdo vedel za njegovo slabost!
Tako slab in pa tako srečen še ni bil nikoli v svojem življenju! —
X.
Začujeno je pogledala Barba kovača Gregorja, ko je nekega dne prišel v Valentinovo hišo, lepo oblečen od nog do glave ter vprašal, ali je. zdravnik doma.
»Moj križani Bog«, rekla je glasno in osorno. »Kaj si dejal? Ce je doma, praviš? Kakö bo doma! Saj ne mine ura, da bi ga kam ne klicali, in potem pride domov, spehan, utrujen, prašen, in hitro ga pridejo zopet klicat. Gregor, jaz ne vem, ali so vsi ljudje zboleli ob jednem; ali nikoli več ni božjega miru pri hiši. In to ti povem, Gregor, končal se bode, ako bo delal tako; tega ne prestane ni močen kmetski človek, nikar pa gospod, ki ni vajen laziti zdaj po hribih, zdaj po dolinah, in to dan na dan, da še jesti ne utegne doma. Tako ne sme biti in ne more! . . . In potem
pride domov, pa riše podobe na papir in platno, ali pa sedi še pozno v noč pri svojih knjigah, ko drugi ljudje spe, veseli, da morejo spati — on pa ne, • ko je vendar tako potreben spanja, kakor dete, ki je skakalo in se drevilo ves dan. Pa neče; Gregor, ali videl boš, da ne bo nič prida iz tega. Glavo ti zastavim, da ne bo.«
Gregor je mirno čakal, kdaj prestane glasna ploha, ki seje vsula nad njegovo glavo, in s svetlimi očmi gledal starko, kako je vihrala okoli njega in vihtila z rokama. Zdajci se ustavi tik njega in reče: »Zdaj pa še ti! Ali ni dosti, da ga drugi ljudje kličejo, da si nikoli odpočiti ne more siromak ? Pa še ti. Ali si bolan, kaj?«
Gregor se nasmehne. »»Bolan, jaz? Tako zdrav še nisem bil nikoli.««
Govoriti mora precej glasno, kajti Barba je na pol gluha.
»Nu, kaj torej? Po navadi se ne potikaš okrog brata; saj vem, kakšen si bil ž njim.«
»»Pusti to««, reče Gregor osorno. »»Ali pride skoro? To mi povej; drugega ti ni treba govoriti.««
»Tako, tako«, de Barba strupeno, »nu, kakor hočeš. Kdaj pride, ne vem; če pa hočeš čakati, čakaš lahko; dela menda itak nimaš na izbiranje.«
Gregor jo pogleda tako srdito, da jej hipno zastane beseda; potem pa reče na kratko: »»Bom pa čakal.««
Barba molči. Nekaj stika v omari in po strani pogleduje kovača. Za ves svet bi znala rada, po kaj je prišel. Da ni bolan, to jej je povedal sam, in tudi videti mu ni, da bi bil bolan; kaj torej? Da jej ne bode povedal ničesar, to je malone gotovo, ali zgovorna žena ši ne more kaj, da ne bi poskusila znova. Zato reče po kratkem molčanju:
»Pa boš morda dolgo čakal, Gregor.«
»»Bom pa.««
»Do večera morda.«
»»Če tudi.««
»Ali če je kaj tacega, povedala bi mu morda tudi jaz lahko —« »»Jaz tudi.««
»Ali skrivnost menda ni —« »»Nobena skrivnost.«« »Taka, da bije ne smel drug povedati.« »»Pove jo vsakdo lahko.«« »Nu, zato pa«, deje ona srdito, »zato pa —«
»»Pusti, Barba««, nasmeje se Gregor dobrovoljno, »»kadar pride brat, pa pride. Jaz bom govoril ž njim, pa nihče drugi.«« Zaloputnila je vrata za sabo in odšla v kuhinjo, ali Gregor se ne briga dalje za njeno jezo. Nekoliko trenotij se ozira po strežnični sobi, kamor je vstopil, potem pa stopi v vežo. Ne da bi mu kdo branil, ali da bi srečal koga, stopa sedaj gori po stopnicah; radoveden je namreč, kakšna je ta hiša bratova.
Ni za hip mu ne pride na misel, da prav za prav nima ničesar iskati v prvem nadstropju; če hoče počakati zdravnika, naj ga čaka spodaj; gorenji prostori so mu zaprti. Ali zdi se mu, kakor bi imel nekako pravico, ozreti se po domovanju bratovem, danes, ko je prišel — da, čemu je prišel sem? »Hiša moja ti je odprta vsikdar, kadar prideš vanjo z odprtim srcem, drugače nikoli —« tako je dejal takrat Valentin, in teh besed ni pozabil. Bazlocno, kakor da jih je slišal včeraj, zvene mu po ušesih. In danes prihaja z odprtim srcem; neznano blažeče čustvo mu je podalo ključ do srčnih vrat; on prihaja, kakor mora prihajati brat k bratu! Brez jeze, brez sovraštva; roko mu hoče podati; povedati mu hoče, da se. kesa vsega, kar mu je razdvajalo srce v minulih dneh; oproščenja ga hoče prositi!
In to sam od sebe in ker ga je pre-prosila Lena. Gregor čuti, da bi to ne bila prava ljubezen do Lene, ko bi rodnemu bratu zapiral srce. V mislih mu ga že dolgo ne zapira, danes pa mu hoče povedati tudi z besedo, s skesano besedo, kako je grešil proti božjemu zakonu, ki veleva, da treba ljubiti brata tako, kakor samega sebe. In zato, ker mu je tako praznično pri srcu, oblekel je tudi pražnje oblačilo, da bode lepo oboje, duša in telo.
In čuda: čisto nič se ni upiral, ko mu je rahlo, rahlo dozarjal sklep, kateri ga je naposled danes privedel v bratovo hišo. Tako lahko mu je pri srcu in tako mehko! Zdi se mu, da je preživel celo življenje v teh kratkih poslednjih dneh. In kakšno življenje! Nikoli bi ne bil verjel, da je tako iepo, ako mu popolnoma razgrinja svoje srce, da se napoji z lepoto in svetlobo. Gregor je drug človek; prejšnji je umrl, in prav, daje umrl; nobene solze ne more točiti za njim! . . .
Gori v prvem nadstropju so vrata le na lahko prišlo njena; skozi trepeče svetel solnčni žarek na hodnik. Gregor si ne more kaj, da ne bi odprl vrat, rahlo, prav rahlo, kakor bi se bal samega sebe; ko nekoliko zaškripljejo, ustraši se in se ozira plašno. In zdajci — nevidna moč ga žene, in predno se dobro zave, stopi v sobo in stoji nepremično. Bele preproge vise pri odprtem oknu, skozi katero se vsipljejo solnčni žarki; poleg okna je na desni strani pisalna miza bratova, pokrita s papirji in knjigami, na levi omara za knjige; sredi sobe stojalo s polu zgotovljeno podobo, zadaj na levi postelj. Skozi odprta vrata se vidi v drugo sobo, Valentinovo lekarno. Kako lepo je todi; Gregor še nikoli ni videl tako lepega, prijetnega doma! In ondu na stropu — Gregor ostrmi, kakor od strele zadet — ondu nad posteljo
vidi postarnega moža, sivo ženo, oba, kakor živa, in oba gledata tako dobrotno nanj, da se mu kar milo stori pri srcu . . . Prekrižal je roke na prsi in zdajci dahne: »Oče, mati!«
Po dolgem času se zopet spominja roditeljev svojih; spominja tako, kakor se jih mora dobri, hvaležni sin. O, malone sovražno je včasih mislil na sivega moža; oprostiti mu ni mogel, da je skrbel tudi za Valentina in ne samo zanj. Ali sedaj ga obhaja mehko čustvo, da bi se hotel razjokati sam nad seboj in nad časom minulim ... In on, Valentin, on je mrtvemu papirju udahnil podobo očetovo, podobo materino, katerih niti v živem srcu ni nosil starejši sin! In ko bi nikdar ne bil vedel Gregor, da je dober brat, boljši od njega, ti podobi mu govorite dovolj glasno. O, in tega brata je mogel sovražiti, sovražiti morda prav zategadelj, ker je čutil, da je boljši od njega! . . .
Kovač si udari z roko preko čela in zaječi na glas. Ustna se mu gibljejo, ali nobene besede ni iz ust. Kakor uničen pade na stol, ali očij ne more obrniti od dragocenih podob, visečih na steni. In če je sploh še bilo kaj zlovoljnih mislij v njegovem srcu, sedaj jih ni. Kar v dušo ga je zaskelel pogled očetov, materin ter požgal vse, česar ne sme nositi dober človek v sebi . . . Zdajci povesi oko in težke solze mu padajo na lice; on ne čuti ničesar in joka, joka kakor malo dete . . .
In sedaj, sedaj čuti mehko roko na rami in dvigne solzni obraz. Tu je oni, katerega je sovražil toliko, zaradi katerega je trpel toli brezumno; neslišno je stopil k njemu. In ko se mu ozre v resne, iskrene oči, tedaj plane se stola: »Valentin! Valentin !«in ga pritiska nase, strastno, viharno, kakor bi se bal, da se izvije njegovim rokam in zbeži iz
Iz BUßKASTE PRETEKLOSTI MlHE GORENJSKEGA.
7?
njegove bližine . . . Potem ga prime za glavo in gleda dolgo, dolgo v njegove oči. Pretrganih stavkov njegovih ne bi razumel nihče, ali Valentin jih ume. Z vedrim nasmehom mu seže v roko in kima z glavo —■ saj je vedel, da ne more na vek trajati takö nenaravno sovraštvo ! . . .
In ko potem brata sedita tako družno pri mizi, ko se razvije živ razgovor in se v čašah rujno vino bliska pred njima, tedaj bi nihče ne mogel misliti, da je kdaj moglo sovraštvo razdružiti ti bra-tovski srci! . . .
* *
Dosti nimamo dostaviti svoji povesti. Iz zapuščenega doma kovačevega je
vstala lična nova hiša; vestno gospodinji Lena v nji. Stari Peter živi dvojno: doli v trgu in gori na hribu; svoje hiše nikakor ne more zapustiti popolnoma. In dasi se oglašajo stara leta, vendar še stika po hribih in išče zdravilnih zelišč Valentinu; kajti, kadar jih ne bo mogel več iskati, tedaj dojde smrt, to čuti. Ali kakor vse, pojemlje tudi ta strast; posebno pa se ne oglaša, kadar ziblje malega Peterčka na kolenih, in malone gotovo je, da prenese vso ljubezen do rastlin na to šibko rastlinico, ki je toli potrebna ljubečega vzgajanja, na rastlinico, katera sicer nima zdravilnih močij, pa vendar jasni srce in oči vsakomur, kdor jo pogleda!
Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega.
(Spisuje Tine Brdnik.)
XIV. Pri pustni zabavi.
»«Ste 8
^Jeta 185* je bil predpust zelö dolg.
?Za pustni ponedeljek se zmeni gospoda iz vse Gorenjske Doline, da se zberö zvečer na Dolgem v Ž. gostilni, kjer bo pustna zabava.
Isto popoludne se spravi Miha s svojimi prijatelji na »lojtre«, da se jih je moglo več peljati. Na polu pota zagledajo tam na travniku Stangovca, prvega občinskega svetovalca in krčmarja v »Goščavi«. Obsekaval je prav takrat par stre-ljajev daleč od svoje hiše posekan jesen in bil je torej prav delavsko opravljen. Na nogah je imel velikanske coklje, na životu že nekoliko zavaljan jopič in na glavi tako kučmo, da mu je zakrivala skoraj vsa ušesa.
Stangovec je bil izredno visoko zrasel in širokopleč mož, da malo takih. Včasih je zaradi tega moral tudi kaj prestati. Ko je n. pr. nekega semanjskega dne
v Beljaku v krčmi počasi in dolgo vstajal izza mize, zakliče mu zbadljiv rokodelski pomočnik: »No, oče, ali bodete že skoraj jenjali, do stropa ni več daleč!«
Stangovčeva krčma je bila nekdaj, ko so še navadni vozniki prevažali raznovrstno blago čez »Kören«, redkokdaj prazna. K Stangovcu so ljudje sploh radi zahajali, ker je imel sicer neroden priimek, a vedno le pošteno vino, pa tudi gospodar sam jim je bil všeč. Mož je bil zelö prijazen in postrežljiv. Kramljal je sicer »po kranjsko«, a z gosti, ki so cikali kaj na gospoščino, tudi po nemško, dasi sta si z nemščino, ki seje je nekdaj učil v Beljaku, bila v besedi in pismu v vednem prepiru. Med drugimi je prav rad zahajal k njemu tudi Miha Gorenjski, s katerim sta si bila prav dobra. Miha je bil — rekel bi — zaupni mož očeta Stangovca. Sedaj že nekaj let ne krčmari več Štangovec.
Zagledavši raz voz Stangovca, reče Miha svojim prijateljem: »Spravimo ga
s seboj, in sicer tak mora iti, kakoršen je!« Torej obstanejo z vozom, in Miha pokliče Štangovca:»Alo, pojdi, pojdi malo sem, da se nekaj pomenimo!« Mož je kmalu pri vozu. »»No, kam pa, kam?«« vprašal je radoveden. »Pri tebi bi se bilo dobro malo poradovati, ker je ravno pustni ponedeljek«, odgovori Miha, »toda predno bo jed pripravljena v tvoji kuhinji, peljemo se lahko vsaj četrt ure daleč, izpijemo pri Smrčonu par kozarcev vina, potem bi prišli dosti prav nazaj. Kar k nam prisedi, pa bo!«
Štangovec, ozrši se po sebi, reče: »»Tak-le pa vendar ne smem med vas, ki ste tako gosposki, počakajte malo, da se preoblečeni.«« Sedaj začno tudi drugi tiščati vanj: »Kaj zaradi tistih par ljudij, ki so doli, hodili bi se preobla-čevat? Saj še raz voz ne gremo, kar mimogrede bomo vse opravili; torej le na voz!«
In res se spravi oče Štangovec k gosposki druščini na »lojtre«. Zopet poženo.
Pripeljavši se blizo Smrčona, oglasi se Miha: »Meni je pa padlo nekaj v glavo: kaj bomo pokušali tukaj tisto kislico! Ko smo se pripeljali že do semkaj, peljimo se rajši kar naprej, v četrt ure smo na Dolgem, kjer ima Ž. vsaj dobro pijačo.« Seveda so vsi zadovoljni s tem predlogom, Štangovec sam jim pa tudi neče druščine krhati. Samo to pristavi : »Pa le glejte, da bomo kmalu doma!«
Ko se pripeljejo na Ž-ovo dvorišče, stoji tam že več kočij, znamenje, da se je nekaj gospode že sešlo. Miho začne skrbeti, kako bi Štangovca spravili v sobo med gospodo; prostovoljno danes gotovo ne pojde med gosposke goste. Od strani ga ogledovaje reče nekomu izmed druščine: »Saj bi skoraj kazalo, da bi dvakrat šel skozi duri, vselej polovica, ker je tako stegnen. Kaj hočeva narediti? Že vem: jaz odprem duri, ti ga pa v tistem trenutku potisni v sobo!« In res se zgodi tako. Kar na enkrat stoji ves Štangovec, kakor je bil dolg in širok, in neprostovoljno odkrit, pred gospodi in gospemi. Sreča njegova, da je kučma odnesla toliko, da ga naddurje ni poljubilo na golo čelo. V prvem hipu sam ne ve, kaj bi rekel, ali kaj bi storil.
Pa kar na enkrat se obrne, pobere kučmo in gre iz sobe. Togoteč se pride v vežo, kjer hodi Miha z desno roko za levo ramo se drže in skremženega obraza sem ter tje. »To pa res ni vse skupaj nič«, začne sedaj Miha pred Štangovcem jadikovati, »to-le suvanje, kdo je bil pač tako neukreten?« »»Sam ne vem««, odgovori Štangovec bolj mirno, meneč, da je Miho doletela še hujša osoda, kot njega. Med tem se jima pridružijo tudi drugi gostje, in posreči se jim slednjič Štangovca pripraviti tako daleč, da še on začne prigovarjati Mihi, naj se ne vrača kar brž domov, ampak naj ostane tukaj, ker je upati, da bode še prav vesel večer.
In tako je tudi bilo.
Kako zanimiva je bila že večerja!
Že predno začne jesti, reče Štangovec Mihi: »Jaz bi rad najprej pil malo same vode, a ne vem, ali bi jo smel naliti v tak kozarec, ki stoji zraven vina.« »»Glej ga no««, odvrne Miha, »»kaj te bo to skrbelo, kar bokal zagrabi, pa nastavi na usta. Vode ti vendar ni treba stradati! Ti si pač v sorodu s tisto materjo, ki je prišedša od svojega dijaka pripovedovala doma: ,Oh, kako se našemu Tončku hudo godi v mestu! Pri polni mizi smo skupaj sedeli, a on je moral še vode prositi!'«« Štangovec se je pri zadnjih besedah že stegnil po bokalu, kije stal sredi mize, in : »luk, luk, luk«, tekla mu je voda v suho grlo. Vsi se spogledajo, toda Štangovec ne ume, zakaj. Krčmar prinese druge vode. Štangovec je kmalu zopet žejen. Že se hoče na prejšnji način polastiti vode, toda prehiti ga krčmar, dober znanec njegov, in mu je nalije v kozarec, ki je bil Štan-govcu namenjen. Štangovec reče, obr-nivši se proti krčmarju: »Na, ta je lepa, Miha meje naučil tako, ti pa delaš zopet drugače. Sedaj, kateri ima prav?« Krčmar mu ne odgovori drugega kot: »»Izpij, pa tiho bodi!««
Na mizi so bile na velikih krožnikih tudi cele gore »posneženih krofov«. Ko pride na vrsto pečenka, naböde Miha »krof« na vilice, razreže ga na svojem krožniku in pomoči košček v maščobo pod pečenko. Štangovec, ki mu je bil Miha v vsem izgled, stori brž takisto
Iz BURKASTE PRETEKLOSTI MlHE GORENJSKEGA.
79
za njim. Splošen smeh je vzbudilo to tekmovanje.
Kakor sploh beseda da besedo, tako sta po večerji tudi dva uradnika prišla na pogovor o nadležnih »hemoroidih«. Štangovec, ki je to tujko nocoj slišal prvič v svojem življenju, popraša na tihem Miho, kaj pomenja ta beseda. Poredni Miha mu jo brž zasoli: »To so neke vrste juridične študije.« Tedaj se Štangovec ponosno kazaje s kazalcem na čelo vstopi pred onega, ki je to rekel, in spregovori važno besedo: »Ne zamerite, gospod, ko bi bil jaz tako dolgo študiral, kakor vi, kdaj bi bil jaz imel ,hemoroide' že v glavi.« Nepopisen krohot zaduši nadaljno govorjenje. Sicer se pa tudi ni več dosti silil, češ, tako sem povedal, da se je vsem dobro zdelo.
S časom začno peti. Seveda je bilo takrat vse bolj . nemško. Iz neke pesmi o Napoleonu je znal Štangovec par vrstic. Le tega ni natanko vedel, ali naj se reče: Hochmuth wird von Gott gestraft, ali Grossmuth wird itd. Vprašavši zopet Miho, naj to razsodi, odloči se Miha seveda za »Grossmuth«. To je Štangovec potem pel »solo«, in ploskala mu je vsa zbrana družba.
Tudi plesati je moral nocoj oče Štangovec. Izzuvši coklje, plesal je v nogovicah, kakor je tukaj običajno. Bilje še precej uren, tudi, kadar seje bilo treba hitreje sukati. Celö v »kadriljo« so ga zapletli, seveda mu je tu moral Miha stati vedno na strani in ga večkrat potegniti na pravi prostor; ni se pri tem revežu godilo dosti drugače, kot medvedu, ki ga je včasih kak Bošnjak prignal v naše kraje.
Proti polunoči zapazi Miha, da Štan-govca premaguje že zaspanec. Vsede se k njemu. Na mizi pred njima je bilo narezanih nekaj limon. Miha sklonivši se proti Štangovcu reče: »Limone jej, limone, te te bodo gotovo vzdramile.« »»Ali res««, vpraša zevajoči Štangovec vesel, daje zdravilo zoper zaspanec tako blizo. In videč, da je Miha že segel po limoni — pa Miha je samo segel —, vzame konec limone in jo začne grizti. Ko ga neka gospa blagohotno opomni, naj si napravi rajši limonado, noče je poslušati, češ, saj je Miha tudi ne pije, sam pa niti ne ve, kaj je to in kako se naredi.
Po polunoči se gostje kmalu začno razhajati, zatrjevaje drug drugemu, da se še noben pustni ponedeljek niso zabavali tako izvrstno. Miha in tovariši vzemö zopet k sebi na voz Štangovca, katerega skrbni krčmar dobro zagrne, in doma ga srečno izlože.
XV. Pri fotografu.
Ne le pri gospodi, ampak tudi med kmeti, ne le v mestih, temveč tudi na deželi se mora človek povzdigniti z niže stopinje občne veljave na višo. Kratko rečeno: tucli v kmečkih srenjah se lahko »avansira«. V tem oziru so na posebno ugodnem stališču oni možje, kateri znajo kako besedico tudi zapisati ali celö nemški povedati. »Taka glava korenine« če tudi »je slovenski oratar«, pride v občinsko starešinstvo in postane kmalu, ako ne prvi, vsaj drugi srenjski svetovalec. Ako pa je tudi krčmar, zberö ga kmalu, ko
»v zbor učenih--stopi moder, bistra
glava« tudi svojim županom.
Štangovec je bil svoje dni tak srečen mož, ki v srenji
Vse doseže, kar mu drago,
Bodi slava, bodi blago.
Prvega srenjskega svetovalca smo Štangovca opazovali pustni ponedeljek. Po tistem dnevu ni trajalo več mnogo mesecev in Štangovec je postal župan.
Brezdvomno se je moral za to čast zahvaliti v prvi vrsti svoji postavnosti, ne dosti menj pa tudi veliki sreči, da je znal z gosposkimi tudi po nemško »v caker hoditi«. Kako pa je znal, to stoji še poznim rodovom v strašilen izgled tiskano črno na belem v »Novicah« leta 1859, list 7., str. 53., pod naslovom:
Kratkočasno berilo.
Razni listi iz zapuščine nekega srenjskega župana.
Drugim za poduk in kratek čas.
Nabral Borovcan.
I. An den N. N. m * Den selben wirt himit auf getragen das von BezirksHauptmannschaft ist auftrag kommen das sollen sie Eire Magd binnen acht tag Fermallen, oder wirt sie weiter ekspedirt.
Ich kann nichts mehr helfen, weil mich das gesetzliche Auftrage fordern.
N. N. Bürgermeister.
II. Herzgeliebtes Bes. Hauptmannschaft!
Unser Pfarer wil N. N. nicht keu-rathen, ich bite ihm eine Nasen zu machen. Hier folgt eine Kratscha.
III. An den Herrn N. N. erster Both
in*
Sie werden ersucht und wird ihnen bekanntgemacht, das sie den 20. August als Rath gewählt sind so werden si vorgeladen den 19. Oktober vor Mittag um 9 Uhr vorleslich Höramt zu erscheinen, zu berichten wie das neue Gemeinde Ordnung auf gesetzt werden wirt.
IV. Basierschein.
Für N.N. von* Haus Nr. 32 er bittet durch seine Mutter um ein Hamatschein ich kann denselben nicht ertheilen weil der Gemeinde vorstände um bekannt ist wilang das der Reissebass gültig ist weil der Bezirkshauptmanschaft ist von hör 7 Stund entfernt ist, so weis man nicht wilang das sein Reissebass gültig ist so wirt im solang Pasirt das der Pass gültig ist, Bürgermeister, an der Orts
Gemeinde * „ „ ^..
N. N. Bürgermeister.
V. An den N. N. in *
Ueber vorgekommene beschwerde wirt den selben auf getragen das er den vorbereiteten Gebeichaltz gleich bey empfangen, diesser Zuschrift das Holz aufheben oder Abzimmern losen übrigens wirt bar 5 ft. Strafe auferligt.
VI.
N. N. hat schon am 15. Okt. von Höramt eingerük.
N. N. Bürgermeister.
Po tem precej dolgem, pa neizogibno potrebnem uvodu poglejmo za našim županom, kako ga je Miha Gorenjski, takrat še poštar, speljal zopet na led.
Podkloštrom v slovenskem Gorotanu se je nastanil fotograf. Miha sklene Stangovca zvoditi k njemu, da ga fotogra-fuje. Precej zgovornosti je treba, predno se mož udä. Župan, prva glava v občini, mora vendar viseti fotografovan v občinski pisarni, pa tudi še pozni vnuki bodo ponosno kazali na odličnega svojega pradeda. Prilika je lepa, fotograf je blizu.
Taki prepričevalni razlogi morajo Štan-govca omečiti. Zmenita se torej, kateri dan se peljeta čez »Kören« k fotografu.
O določenem dnevu pride župan k poštarju in v dobrih dveh urah sta Podkloštrom. Miha poišče najprej svoje ko-
roške prijatelje, da jim naznani, kaj namerava z očetom županom.
Fotograf je imel svoje prostore na vrtu Pibrove gostilne. Miha gre naravnost k fotografu, drugi pa se zberö v gostilni, da jim čas preje mine.
»Pri fotografu se ne opravi tako hitro«, zatrjeval je poprej Miha zlasti Štangovcu nasproti. On je sicer brzo fotografovan, toda, če hoče doseči svoj namen, ne sme tako kmalu nazaj k čakajoči družbi. Zato se gresta s fotografom sprehajat in prideta še-le v dveh urah v gostilniško sobo. Miha se dela silno speha-nega in reče Stangovcu : »Sedaj pa, kakor ti je drago. Ako hočeš cele dve uri sedeti pred fotografovim orodjem, pojdi, ako bi te pa stalo to pretežko, pa nikar ne hodi. Meni je skoraj žal, da sem po-tratil toliko časa in sem tako utrujen.« Župan odgovori: »»E, ker sem že tukaj, naj pa bo, no!««
Vsi se podajo v fotografovo delavnico. Na mizo postavijo bokal vina, kozarec in kup »žemelj« na velikem krožniku. Štangovca posade k mizi in, podavši mu v roko »državni zakonik«, opomnijo ga, naj se drži lepo mirno in ravno. Na to se vsa družba vrne v gostilno.
Od časa do časa se Miha loči od družbe toliko, da gre pogledat k fotografa. Vselej se postavi za fotografovo orodje, da se vpričo Štangovca prepriča, koliko delov njegovega telesa je že fotografovanih. Zvesto mu vsakikrat naznani, koliko je že dogotovljenega. Začel je s čevlji, nadaljeval s koleni in potem je imenoval vselej drug del županove zunanjosti.
Ko preteče določeni čas, napoti se vsa družba v fotografovo delavnico. Miha izpregovori: »Prijatelj, sedaj pa le posebno mirno, sedaj pride glava v delo !« Fotograf odpre (še le sedaj!) okence in v par sekundah zaldiče: »Fertig!« Štan-govec pa se začudi v svoji nemščini: »»Saperlot, »das« Kopf war aber schnell fertig!«« Zakaj tako, razloži mu Miha prav »po dohtarsko« : Zato namreč, ker je fotograf druge dele vsprejemal po tem, kako so sestavljeni, glavo pa si je mislil enovit del telesa, ki se more naenkrat fo-tografovati. Sicer naj pa pomisli, da gaje precej v koži in torej da več dela. Štango-vec prikima: »»Saj je menda res tako!««
Srečen lov. (Humoreska.)
81
Miha v tistem času ni nosil nič brk. Torej reče fotografu: »Prosim, da mi napravite na fotografiji malo brkic pod nosom!« Brž nato se oglasi Stangovec, pa zopet po nemško: »»Mir auch, aber nach »ober« (navzdol)!«« Da ga je fotograf tudi slušal, kaže podoba še dandanes.
O vsem tem se je naslednje dni mnogo govorilo Podldoštrom in v okolici, pa tudi kranjski sosedje so si z veliko radostjo pripovedovali, kako je poštar dal fotografovati župana. Med drugimi pride ta sloves tudi do ušes nekega sorodnika županovega, ki je bil zemljemerec na Koroškem. Ta prigovarja tako dolgo Stan-govčevi družini, naj župan poštarja toži zaradi razžaljenja časti, da slednjič mož res vloži tožbo.
V nekaterih dneh dobi Miha poziv od sodišča, a nikakor mu ne gre v glavo, zakaj ga kličejo. Ko pa ob določeni uri pride k sodišču in zagleda tam Štan-govca, zasveti se mu naglo v glavi, kaj ima to pomeniti. Sodnikov nagovor ga tudi brž potrdi v njegovih mislih. Ta mu namreč reče, da je moral župan vlo-
žiti tožbo proti njemu zato, ker gaje oni dan Podkloštrom tako osmešil, da s tem trpi njegova in njegove rodbine čast. Miha poprosi sodnika, naj se ta zadeva preloži na drug dan, da more on poprej zbrati dovolj dokazov osvoji nedolžnosti. Opravičena prošnja se mu izpolni.
Poštar se hitro obrne pismeno do onih gospodov, ki so bili takrat navzoči, ko so Stangovca fotografovali. Poprosi jih, naj mu pošljejo v kratkem potrjilo, da oče župan tisti dan ni le nič trpel na časti, marveč se mu je skazovala vsa dostojna čast in vse primerno spoštovanje. Kako radi so se Mihovi prijatelji podpisovali, pokazali so s tem, da so še taki njegovi znanci bili podpisani, ki takrat niso bili niti zraven.
Ko Miha osmi dan zopet pride k sodišču, skaže tam vpričo župana ono potrjilo. Tedaj se Štangovec zadovoljno oglasi: »Saj sem precej rekel, dato ni res; oni (zemljemerec) je hujskač!«
Tak je bil konec zanimive zatožbe in še bolj zanimive seje pri fotografu. Bodi I o vsem v zdravilo, ki imajo Mihovo in Stangovčevo bolezen!
Srečen 1 o v.
(Humoreska. — Spisal M. O.)
I.
a);
po prijazni B-ški vasici je tudi raz-'t^grnil sabotni večer mirna svoja ^ krila. V Mostarjevi gostilni se je bilo zbralo precej ljudij. Krog velike mize so sedeli možje »trde skorje, a dobrega zrna«, ter imeli med seboj prav mnogovrstne pogovore. Ta je rekel katero o letini, kako kaže, oni si ni mogel, da ne bi obiral vremena, tretji pa je jel razvijati to in ono čeztedensko novico v vasi, tako, da so možje pri kozarcu in pipi ugenili marsikatero vredno in pametno. Pri stranski mizici pa so se kratkočasile po svoje tri druge osebe: Francek Krželj, gospod učitelj in pa
Busov študent. Vsi trije so znameniti za nas in našo povest, zato si oglejmo njihovo družbo natančneje nego li smo si ogledali ono ob veliki mizi.
Francek Krželj — ali kakor ga nazi-vajo otroci: Kržljev strijc —, vidno duša zbrani trojici, je kmečk možicelj svojih petdesetih let, majhne, čokate postave, drobnega pogleda ter vseskozi smešno-originalnega obraza. Oblečen je stanu svojemu primerno. Po čemer ga na prvi hip leliko spoznaš, kar nosi po letu in zimi, to je že dokaj oguljena, zelenkasta suknja z velikimi, iz jelenovih kostij narejenimi gumbi, prav taka, kakoršno nosijo lovci. Da, lovci. Saj je Francek Krželj tudi lovec v resnici in pošteno,
verjamite mi ali ne. Kar je doslužil vojake, živi z ženo, svojo Barbo, mirno na svojem domovju obdelujoč tisto malo poljiča, kar ga ima, in baveč se z lovom. Toda čudne reči vedo povedati sovaščani o Francku lovcu. Nekateri menijo, da Francek ni ustrelil nijedne stvarice, odkar pöja in preganja žival po höst.i, drugi pa se norčujejo iz njega, da se je pač tedaj najbolje obnesel, ko je odbil pol repa vrani, ki se mu je bila v hudi zimi vsedla na okno. A naj je temu kakorkoli, pustimo biti Francku poleg drugega še lovcu skozi in skozi.
Poleg Francka Kržlja sedi gospod učitelj. Kaj častitljiv mož! Visoka postava, dolga brada vijoč se notri doli po prsih, pa očala na precej dolgem, sedlastem nosu, vse to mu daje nekaj postavnega, impozantnega. Pa prav prijazen človek je gospod učitelj. Francek Krželj ga kar prehvaliti ne more, kako je zgovoren in pa — učen. On sam nikomur ničesar bolje ne verjame, kot ravno njemu, brez zamere, celö gospodu župniku ne, čeprav so duhovni gospod in imajo sedem svetih »žegnov«, med temi tri od papeža samega, kakor je Francek včasih praviti slišal. Kako bi mu spaka bolje verjel, ko vendar gospod učitelj vsako pravilneje ugane. Poslušajte! Prejšnja leta sem se je govorilo, da bo vojska, da bo in bo na vsak način. Kržlju, ki je takrat še vedno pripadal med tiste, ki se morajo postaviti na noge in potegniti osebno za cesarja, če treba, jela je stvar — po pravici rečeno — vreti po glavi. Kaj stori? Ves v skrbeh napoti se nekega dne k gospodu učitelju pa vpraša kar naravnost: »Ali bo res vojska? Kako se govori po tistih listih, ki jih oni vsaki dan prebirajo in kaj pravijo, gospod učitelj?« Malo se je posmejal gospod, potlej pa dejal: »Lejte Francek« — vikal ga .je, tega bi še omenjati ne bilo treba — »časopisi pravijo tako-le: da bo vojska, da ni mogoče drugače. In gospod župnik in še marsikdo drugi je prepričan o tem. Jaz pa pravim: ne bo je vojske, ne in ne na noben način. Kajti lejte,« — in jel mu je razlagati, da je Krželj kar z odprtimi usti poslušal toliko učenost in modrost — »če začne ta, ima tukaj
škodo, če začne oni, udarijo zopet ti in ti nanj. Tako neumen pa vsaj ne bo nihče, ne Rus, ne Francoz, ne Prus, ne Turek, da bi začenjal na svojo škodo udrihati po tujem. Torej ni nič in ne bo nič!« In lej ga spaka: res ni bilo vojske, prav kakor je gospod učitelj prorokoval! Potlej pa človek ne veruj takemu možu, ki tako vse ve in zna!
A tretji, s kojim bomo tudi imeli opraviti v naslednjem, to je Rusov študent. Dolg pa suh kot trlica ima na nosu naočnike prav kakor gospod učitelj. Na dvoje počesani lasje so tako svetli in uglajeni, da bi se mu razkrhnila muha na glavi. Za »gospoda« ne bo; on sam pravi, da neče biti, da to ni zanj, ki je »nadarjen« in čedne postave, a gospod učitelj je tam nekoč, ko je bil prav pri volji, drugače povedal, namreč, da Rusov zato ne bo »gospod«, ker preslabo zdeluje in si ne upa tako daleč priti. No, bodi temu kakorkoli že, sedaj je naš znanec v tistih šolah, kjer se uče za »učenike« in mora biti že precej visoko, kajti gospod učitelj in tudi Francek ga več ne tičeta, da, od strani prvega prileti mu včasih celö kak »gospod«, kar je nekaj, in celö vpričo očeta in matere si sme narediti svalčico, pa jo zapaliti, kar je zopet nekaj.
»Jutri je nedelja«, izpregovori zadnja opisanih oseb, »dolgočasen dan, kolikor največ biti more.«
Toda, če bi hoteli mi biti celö natančni, ne bi smeli dejati navedenih besed ij v ušesica, kajti v taka se postavljajo jeclino besede, ki so po črki tako, kot je je govoril kdo drugi, tu pa je bila vmes še dobro zabeljena, mastna kletvica, kojo je izvoljeni naš študent z onimi besedami vred rodil na svet.
»Dolgčas bo res,« povzel je gospod učitelj, »a ta nebo prvi; koliko dolgočasnih dnij smo že prebili!«
»I, jaz grem jutri na lov,« pravi Krželj, »z menoj, gospoda, z menoj, pa ne bo dolgčas! Gori na Pešivnico gremo. Pušek in takega orodja dobita pri meni, za želodec si pa že vzame vsak kaj. malega s seboj. Da sta že večkrat streljala, o tem ne dvomim, tedaj bo že, bo že. No —«
Marsikdo bi pač mislil, da sta gospoda, čuvši lepo povabilo, vsa vzradoščena je
Mladi gospodič. (Pesem.)
88
mahoma vsprejela. Toda tisti marsikdo, ki bi tako sodil, zmotil bi se grozno, kajti gospoda nista bila povabila nič kaj vesela. Kako li bi ga bila? »Francek Krželj, star, izkušen lovec — jaz pa puške še nikdar v rokah imel nisem; Francek Krželj je že Bog vedi koliko zverij po-strelil — a jaz sem zajca komaj teči videl. Pa naj grem na lov? Saj se mi bo vse smejalo, a Francek bo počil od samega smehu, videč, da puške niti držati ne znam.« Tako-le je tuhtal pri sebi gospod učitelj, tako »gospod« študent. In bila je pri mizi smrtna tišina» »No« — oglasi se zopet Francek za nekaj časa, a — sam Bog si ga vedi, kako je to bilo — nekamo čudno boječ se mu je zdel glas.
»Bi že bilo, bi že bilo,« pomišljuje gospod učitelj, »ali —« »Nič: ali! Bali! pa je.« »Kaj pa vi, greste?« povpraša učitelj Rusovega.
In slednji je nekamo modro ubral svoje lice, z roko pa se je pogladil pod nosom hoteč menda poravnati prihodnjost svojih brk, kojim pa dotlej niti »mah« ni pripravljal poti, mogočno je odprl potlej svoja usta in dejal: »Ravno mislim, kako bi naredil. Ce greste vi, gospod učitelj, grem jaz tudi, sicer ne. Toda spaka — streljati sem se gotovo že precej odvadil —«
In še modreje kot prej ubravši dušnega svojega zrcala gube, je obmolknil.
»Pa bodi«, odloči se gospod učitelj, »poj dem!«
»Jaz tudi potem!« priclene Rusov.
»Prav tako!« pritegne Francek in konec je bilo besedij.
Kaj so še imeli naši junaki tisti večer v krčmi, to nas ne zanima dalje. Ge povemo, da so se proti deveti že domov odpravili, je to pač vse, kar bi bilo še važnega tisti večer v njihovi zgodovini.
(Dalje.)
Mladi
j&tm
"'I?$§p[raljuje rajska mi pomlad.
?;!LjBuch' zelenje, cvet livad;
J* Glej, tam razcvita se vrtič, Na vrtu bel stoji gradič, V gradiču pa je vse mrtvo, Vse žalostno in vse mračno: Gospodič toži noč in dan, Že sedem let leži bolan Gospodič, oh, jedini sin, Jedini dedič materin. A nadej ni zgubila še, Nemudno kliče sluge vse, Pa jim veluje, govori': »Hitite mi na vse strani, Iščite, povprašujte vprek, Kje sinu bi dobil se lek!« Gredo mi sluge v daljni svet In vračajo se hitro spet, Zdravil obilo prinesö, Bolezni pa ne preženo. Gredo mi sluge spet od tod, In v grad nazaj jih vede pot, Spet prinesö zdravil domü, Ne z boljša zdravje se sinü . . .
gospodič.
Pa slugo jednega zgreše, Ni vrnil se jim leto že. —
Ko znova se vrtič mladi, K bolniku sluga prihiti: »Radujte se, gospodič moj, Krepilni lek imam s seboj ; Iz jutrovih se vračam dalj, To ptico vam daruje kralj!« In peti zdajci ptič začne, Strmeč bolnik se kvišku spne, Strmeč posluša spev sladak In vstane zdrav, vesel, krepak . . . Pa, čuj, kaj sluga še veli, Gospodiea uči, svari: »Podaril kralj je ptico to, Da štirikrat vam pela bo: Nje prvi spev otme vas rev, K pokori kliče drugi spev, Nje tretji znani bližnjo smrt, Naznanja zadnji grob odprt.«
Ko spet obspe pomlad gradič, Iz njega se peljä mrlič.
Oh, mati, vdova in gospä Ločila se je od svetä; Prehudo je trpela prej, Moči je žalost vzela jej . . . Še dobro grob ne zeleni, Gospodič slugi že veh': »Brž, sluga, vrancu piče daj, Počeši ga in osedlaj. Nocoj do mesta pohitim, Da tam nevesto si dobim.« —
Spusti se vranec čili v skok, Zanese ga pred hram visok, Kjer z igro ples se neprestan Vrsti, ponavlja noč in dan. Vabljivo strune se glase, Plesalci mladi se vrte, Med njimi je gospodič mlad, Snubeč nevesto za svoj grad. In zdajci se odprö dverl,
V	dvorano sluga prihitl: »Gospodič moj, gospodič moj, Nemudoma domov z menoj! Domov pozivlje ptica vas, Prišel vam je pokore čas.« Gospodič mladi ostrmi, Ustraši se in prebledi:
»Le pojdi, skrbni sluga moj, A zdaj ne morem še s teboj; Ko si izbral nevesto bom, Pa hitro pojdem ž njo na dom.«
In sluga gre solzan domov,' Vesel živi gospod njegov, In plesi, igre se vrste Od zore v noč in spet do dne. Pa zopet se odprö dverl,
V	dvorano sluga prihitl: »Gospodič moj, gospodič moj, Nemudoma domov nocoj! Domov pozivlje ptica vas, Življenja vam poteka čas.« Gospodič mladi ostrmi, Ustraši se in prebledi:
»Le vrancu urno piče daj, Počeši ga in osedlaj; Nevesto sem dobil mladö, Le malo še sprostim se ž njo, Potem pa ptico slušal bom, Nemudno vrnil se na dom.
Halo, le urno, godec moj Poslednjič mi igraj nocoj, Da se z nevesto zavrtim, K slovesu še se ž njo sprostim.< In piščal, gosli, didel dam, Vrte se tu, vrte se tam, Gospodič pa z nevesto v ples Drevl po dolgem in počez . . . Gospodič zdaj se poslovi, Nevesti mladi govori: »Potrpi mi, domov hitim, Da smrtno ptico pomirim!« Zamolklo bije podkve glas, Gospodič jaše v daljno väs, Gez strm in grm in čez prepad Podi konjiča v svetli grad. A stoj, tu je prepad strašan — Naprej, konjič, na ono stran! Gez brezdno sta, pa, oh, gorje! Konjič si zdrobil je noge; Gospodič kliče na pomoč, A klic njegov gubi se v noč, In nejevoljen sam s seboj, Da v grad ne more še nocoj, Proklinja vranca in prepad, Proklinja sebe, slugo, grad . . . Pa glej, voziček pridrdrä, Vanj vprežena sta vranca dva; Na vozu tuj gospod sedi, Gospodiču tako veli: »Na voz poskoči, sedi tu, Peljam naravnost te domü.« Gospodič skoči do voza, In tujec mu prostora da. In skok in dir, nizdol drče, Kot bi podile jih sape . . . Kar voz postane ti goreč, Iz vrancev švigne plam rudeč; Gospodiča prevzame strah, Nizdoli z voza hoče plah, Pa strastno tujec ga drži, Kot s kleščami na voz tišči . . Gospodič grad ugleda svoj, V njem zadnjič poje ptič nocoj, Strašno golčl, na glas kriči, In v strahu v gradu vse bedi. Gospodič sliši glas le-ta, A dalje strašni voz drdrä . . . Že stokrat zelenel je gaj, Gospodiča še ni nazaj! — —
A. H.
Vede v sedanjem času.
I. Splošnji pregled.
(Spisal dr. Fr. L.)
'^IPredno se pa lotimo razkazovati,
®J^kako dandanes cveto vede pri po-sameznih narodih, moramo najprej pojasniti stališče svoje glede ved v obče. Bojimo se namreč, da bi prav to delovanje naše za razvoj znanostij utegnil kdo napačno tolmačiti, ali pa celo prezirati, češ, čemu neki to?
Dasitudi priznavamo popolnoma važnost, katero imajo vede za kulturno življenje vsakega naroda, vendar se moramo postaviti na više stališče, ako hočemo resnično in pravično ocenjevati vede. To stališče je obče človeško in nadčloveško. Vedeti se pravi spoznavati resnico iz razlogov in umevati jo. Re-snice pa ne spoznavam kot Slovenec, ali Hrvat, ali Rus, ali Francoz, marveč kot človek. Kakor je razum zmožnost človeška, tako je tudi resnica za celo človeštvo ; spoznava jo lahko vsak narod in vsak človek. To je stališče obče-člo-veško.
A resnica ali istina ni neka stvar, katero bi si mogli tako pridobiti, kakor denarja. Kakor sije solnce na vse strani, razsvetljuje in ogreva vsakega, a vendar se samo ne manjša in nikomur ne pride posebej v last, tako žari svetlobno i resnica na vse strani, tudi ogreva plemenita srca: a resnica sama ostaja to, kar je bila. Zato pravimo, da je resnica večna. Kar je resnično danes, mora resnično biti tudi jutri in vedno. Da je človek neumrljiv, to mora biti vedno in povsod enako resnično, ako je resnično. Poročilo, da je avstrijsko ladjevje premagalo pri Visu laško brodovje, resnično je bilo prvi dan in je resnično še vedno za vsakega, kdor je sliši.
Resnica je torej samostojna in od nas neodvisna. Resnice mi ne delamo, ampak
resnica je že dovršena, dognana. Največji učenjak in najvišji mogočnjak ne moreta resnice izpremeniti. Naj jo taji prebrisana glava še tako spretno, in naj bi tudi nenavaden goljuf premotil cele dežele, resnice ni izpodbil, ostaja ista, kakor je vedno bila. Naj hoče človek tudi samega sebe varati, naj si domiš-ljuje karkoli, naj si predočuje kako trditev tako živo, da niti v enem trenotku ne dvomi o njej, resnica ostaja vedno ista, naj jo hoče kdo pripoznati, ali ne. Tudi se resnica sama na sebi kar nič za to ne briga, ali je komu ljuba ali ni, ali ugaja, ali ne ugaja. Resnica je, kakor pravica, trda, neizprosna, nima usmiljenja se slabimi ljudmi in vedno se bojuje zmagovito zoper laž in prevaro. To je njeno nadčloveško stališče.
Tako sodimo o resnici in to je edino pravo. Žalibog, da prav dandanes besedi in pa pojmu »resnica« jemljö to veljavo. Kakor so nekdaj grški sofisti učili, da je človek mera vsem rečem, da se edino le po njem vse ravna, kakor so torej oni do cela izpodnašali resnici to trdno stališče, dokler ga ni po Sokratu Platon popolnoma utrdil: tako hočejo i dandanes prav mnogi, naj so celo ved-nostni boritelji, resnico uravnavati, iz-preminjati, zavijati in celo tlačiti po svoje. Navedli bomo pozneje iz sedanjega znanstva nekatere zanimive izglede, še več bi se jih dalo navesti iz življenja.
Zgodovina kaže, da vede toliko bolje prospevajo, kolikor bolj prešinja kak narod ta vzvišena misel o resnici.
Zdi se — rekel bi kdo — da se sedanja doba, posebno zaradi svojega napredovanja v naravoznanstvu, prav dobro zaveda tega vzvišenega pomena resnice. — Splošno se ne da to niti trditi, niti tajiti. Kakor povsodi in vselej, imajo
mnogi učenjaki dandanes, kakor bister um, tako tudi dobro voljo; a mnogi drugi vsaj dobre volje nimajo. Zaradi naravoznanstva samega pač ne bi hotel sedanjemu veku prisoditi prvega darila izmed onih vekov, ki so v znanstveni zgodovini slavni. Pomisliti moramo namreč nekaj, kar zelo radi zabijo posebno naravoslovci, kar pa moramo tu v sploš-njem pregledu omenjati posebej.
Glavni, pa tudi najlepši namen znanstvu smo imenovali spoznavanje resnice. Katere resnice? Ali ene? Ali je mnogo resnic? Lahko rečemo, da je samo ena, kakor je svetloba tudi ena, naj se kaže tudi v mnogoterih oblikah. A predmetov, katere naj bi spoznavali resnično, teh je mnogo. Sploh vse, kar je, moremo spoznati — bolj ali manj resnično. In nobeden izmed njih ni izločen, da bi ga resnica ne obsevala se svojo svetlobo, in nobeden ni prenizek, da ne bi bil vreden našega spoznavanja.
A le prerada zaide človeška slabost v to napako, da hoče vso čast, vrednost in plemenitost, katero ima resnica, priznati samo nekaterim predmetom. Tako n. pr. si domišljujejo naravoznanci, da edino le naravni predmeti so v istini kaj vredni: zvezde, zemlja in kar je na zemlji, telo človekovo, sploh tvarina ali materija. Da bi moglo solnce resnice sijati tudi še kam drugam, kakor na samo tvarino, tega ne priznavajo. Da bi naša pamet mogla seči še više, nego je tvarina, to se jim zdi nemožno. Zakaj? Zato, ker se jim tako domače, tako prijetno, tako drago vidi tu na zemeljski grudi, da ne bi radi vedeli še za kaj drugega, kar si prisvaja in tudi ima še večvrednosti, nego tvarina. A vendar je tudi nad tvarino še mnogo mnogo predmetov, kakor je tudi resnica sama ne-tvarinska. Ali more kdo povedati, koliko je dolga, koliko široka? Iz katere prvine je, kako je sestavljena? Ne, tega ne more nihče povedati, zato naj nihče resnice ne veže v tako tesne spone, kakor dandanašnji neznosni materijalizem!
To moramo imeti pred očmi, ako hočemo prav umeti, kaj se pravi iskati resnico. Le s tem se osvobodimo one tesnoprsnosti, ki tlači toliko učenjakov, one pristranosti, onih predsodkov, da,
celö pedantnosti. Da, resnico iskati, in ne same grude, ne samih mrtvih elementov; resnico iskati, in ne golih računskih oblik ; resnico iskati, in ne nepodprtih hipotez; resnico iskati, in ne slepila za svojo strast, ne hladila za pekočo vest, ne lepila za nezaceljene rane, ne prazne slave, ne čudnih novotarij, ne prevare!
Da, vzvišena je resnica in samostojna je, neodvisna od nas. Ne bode se resnica nam uklanjala, marveč mi se jej moramo uklanjati; ne moremo prenare-jati in preminjati resnice, pač pa se moramo mi sami prenarediti in izpre-meniti po resnici; ne smemo resnice braniti se, kakor današnji mehki svet solnčnih žarkov po letu, marveč glejmo jej z močnim hrepenenjem v lice. Orel dvigne svoje mladiče in vodi jih v višino proti solncu. Ako mladiču oko za-temni in mu perot vstrepetä, tedaj ga pahne stari orel v nižavo, kjer se razbije ob skalovju. Tako i mi glejmo kvišku, hrepenimo po resnici, najvišji, najpopolnejši. In naj nas ne goni prazno domnevanje napuha, ampak utrjuje naj nas globoka ponižnost. Pravi učenjak je zares ponižen. Le puhlost prebiva lahko mirno poleg napuha. Pravi ljubitelj vede ne zaničuje brata ali drugega učenjaka, znanstvena oholost pa preganja bližnjega. Preširnež ljubi sebe, a ne resnice, dobička išče, ter zato vedno otresa drevo znanosti zaradi njegovega sadu.
Iz dosedanjega razkladanja je lahko izprevideti, da cenimo zelo visoko vede. Ni ga človeškega delovanja, kar se ga vrši po naravni poti, ki bi presegalo ved-nostno delovanje; ni blaga, ni stvari, ni vzora, ki bi smel bolj zanimati našo naravo, nego resnica; da, tudi nad umetnostjo je veda.
Reči pa smemo in tudi moramo glede na sedanje vednostno gibanje, daje sicer vredno vsega priznavanja, daje obširno, da je v prirodnih vprašanjih natančno, toda ni v njem one resnobe, onega vzornega hrepenenja po spoznanju, onevedo-željnosti, katero so imeli mnogi veki, ki so razupiti kot mračni in nenapredni.
Tudi veda si je zapisala dandanes na svoj prapor geslo: naprej! To geslo tudi nam velja. Veda naj se dovršuje,
O spiritizmu. (Kritična študija.)
87
naj se širi, naj razsvetljuje duhove in vodi do resnice, do večne — neizpre-menljive resnice. Veda ne bodi krinka, s katero zakriti bi smeli nekateri drz-neži počenjati, kar bi hoteli; trditi, da
zahteva kaj veda, a pod njenim imenom 'trositi izmišljotine med svet, prevare in zmote. Resnice ne »delajmo« mi, marveč resnico iščimo! S temi nazori lotimo se svojega dela!
O spiritizmu.
Kritična študija.
(Piše dr. J. Janežič.)
(Dalje.)
pideli smo, da je zibel novega spi-,ritizma tekla v Ameriki leta 1848. eF Razvijal se je silno hitro, ker so mu bile ugodne okoliščine časa, ker v tistem letu je začel močno veti duh neomejene svobode; pa tudi okoliščine kraja, kajti Amerika je prva v novih izrednih iznajdbah.
Prve vesti o »strahovih« v Foxovi hiši so napravile naravno mnogo šuma med ljudmi, toliko, da je morala gosposka stvar pregledati. Tri komisije so prišle in preiskavale, a najti niso mogle pametnega vzroka temu trkanju.
Polagoma je premagala radovednost vsa druga čustva pri ljudeh, in vsakdo je izkušal kolikor moči mnogo izvohati od teh skrivnostij. Obiskavali so Foxove njihovi sosedje, bližnji in daljni, in treba je bilo poskuša vati novo moč- dan na dan. Mnogoteri so prihajali popraševat »duha« v raznih zadevah in Foxova dekleta so bila kmalu tako znana in tako nadlegovana, kakor Pythija v Delflh.
V ta namen je bilo potrebno določiti način občevanja med duhom in med ljudmi. Najprej so zapisavali vse črke abecede po vrsti, in za vsako je moral »duh« i o razmeri trčiti, za a enkrat, za b dvakrat itd., in po tej poti so sestavljali počasi besede in stavke, skoraj tako, kakor delajo pri brzojavih.
Počasno in zamudno je bilo to občevanje zares, kar so čutili tudi pri Foxovih, zato so je izkušali izboljšati;
priravnali-so »psychograph«, po naše bi rekli: dušejav.
Tak »psychograph« je prav priprosto orodje. Mala otročja miza se postavi na pripraven kraj. Na eno nogo se pri veže na nit, svinčnik in pod nogo se položi vsa spisana abeceda. »Duh« rabi svinčnik in kaže na potrebne črke pisane abecede, in zapisuje je lahko, kdor hoče.
Ta napredek je bil velik in občevanje se je razširilo mogočno.
Toda človek ni rad zadovoljen, in tudi ti spiritisti niso bili, poskusili so še nekoliko naprej. Namesto mizi na nogo, dali so človeku v roko svinčnik in polo položili predenj: tako pripravljen čaka, da ga navdahne duh in v tem navdihu piše, kar mu duh razodeva. To je bilo res prav pripravno in urno in velikansko, pa ni imelo tiste veljave v očeh ljudij, kakor ono prvo in drugo, ker so menili, da ni prav vse duhovo, kar se tako napiše, in ker sploh niso ničesar izvedeli, česar tisti ali tista, ki sta pisala, nista že sama vedela.
Dosihdob so mislili Američani, da je duh navezan na Foxovo hišo; ko pa so videli, da spremlja Foxova dekleta tudi drugod, izprevideli so, da se bolj drži ljudij, nego hiš, in začeli so poskušati tudi drugi, ali bi jim ne bili duhovi pokorni. Ker se je enemu in drugemu posrečilo, poprijela se je nekakošna strast Američanov in pozneje še Evropejcev, klicali in izpraševati duhove. Znano je
iz let 1850 in naslednjih, da so povsod vrtili mize in ponavljali druge priproste spiritiške pojave. Vsem se pa vendar-le ni hotelo posrečiti; za to so imeli le nekateri ljudje poseben dar. Takega človeka za občevanje z duhovi obdarova-nega so imenovali »medium«, posrednika.
Posredniki.
Kaj so posredniki med spiritisti? Posredniki pri spiritistih so osebe, ženske ali možki, ki družijo duhove z ljudmi. Brez posrednika se ne javi duh.
Naloga teh posrednikov je po nauku spiritistov podobna nalogi električnega stroja, ki prenaša brzojavna poročila po svetu. Kadar hoče duh občevati z ljudmi, rabi posrednika tako, kakor rabi brzojavni uradnik svoj stroj.
Na brzojavno žico mogočno vplivajo podnebne prikazni, na duhova poročila pa nravno stanje posrednikove duše. Vsak duh želi imeti sebi sorodnega in kar se da pripravnega posrednika, da se more razodevati brez posebne težave, vendar je v sili zadovoljen s kolikor toliko pripravnim orodjem.
Spiritisti časte svoje posrednike kot ljudi obdarovane s posebno milostjo od Boga in je hočejo primerjati s preroki in čudodelniki v krščanstvu, a razloček med njimi je velik in bistven, kakor med treznim in popolnoma pijanim človekom.
S tem mehaničnim delom pa še ni dovršena uloga posredniška; poleg tega so namreč posredniki še nekakšne zaloge eterskih snovij, kakoršne rabijo duhovi pri usnovi ali materijalizaciji. Duh se polasti telesne plasti (?) posrednikove za svoje sicer minljivo, a snovno telo. To telo po duhu privzeto je nekakova zveza iz človeške in duhove sorodne tekočine, »perisprit« ali »obdušec« imenovane.
Težko je določiti naravo in lastnosti tega obdušca. Spiritisti tako-le uče: kakor plava vsak atom v neki prožni zračni in tenki snovi, eter imenovani, tako obdaja vsakega duha neka enaka zračna odeja, perisprit (obdušec) imenovana. Po tem obdušcu oživlja vsak duh svoje telo. Dokler živi duša v telesu, sklenen je obdušec s telesom, po ločitvi duše od telesa je prost.
Vsi ljudje nimajo enake množine obdušca, tudi ni pri vseh enako trdo navezan na telo; in take osebe, katere imajo prav mnogo obdušca in prav rahlo navezanega, tako, da zavoljo svoje preobilice puhti iz telesa kot elektrika raz površje rečij, imajo pravo lastnost služiti duhovom za posrednike.
Potemtakem ni zadosti za prikazen duhov, da se hoče duh prikazati in da ga človek želi videti, zgoditi se mora ta zveza obojestranskega perisprita v vidljivo na pol snovno telo, da vidimo duha.
Ta obdušec se izrabi po mnogi rabi, in človek oslabi ter je nesposoben za duhovo orodje; mogoče je tudi, da se duh naveliča enega posrednika in si izbere drugega sposobnejšega.
Po teh spiritiških nazorih bi imel vsak človek nekoliko posredovalne zmožnosti med duhovi in ljudmi, ker ima vsak dušo in perisprit, katera sta bistvena pogoja za duhove pojave. Vendar spiritisti ne povedo tega nikjer, ker vsaj na tihem mislijo, da mora kdo še marsikaj imeti in znati, preano je res posrednik. Ne moremo vseh takih več ali manj nasprotujočih si mnenj pregledovati; zadostujejo naj le najsplošnejše misli. Spiritisti pravijo, da v prej opisano zvezo »perispritov« ne stopi duh s človekom, če ne čuti v njem neke privlačne, magnetni podobne, moči. Ta privlačna moč ni telesna, ni polutelesna perispritova, ampak je dušna breztelesna moč posrednikove duše, sočutje ali nravna sorodnost. Kolikor bolj sta si nravno podobna »duh« in duša posrednikova, toliko bolj vlečeta vkup, in toliko lože se duh razodeva.
Spiritisti torej pravijo: dobri duhovi se nagibljejo k dobrim ljudem, hudobni pa k hudobnim ali grešnikom.
Ta izpoved je za našo konečno sodbo velikega pomena.
Pri vsem tem, cla spiritisti tako na drobno popisujejo posrednike, vendar nimajo nobenega očitnega znaka, po katerem bi se dalo soditi o tem ali onem človeku, da bi bil dober posrednik; to vedö le duhovi. Delijo pač posrednike v več razredov glede sposobnosti in imajo one za popolne, katerih hudobni duhovi nikdar ne goljufajo.
O SPiKiTizMU. (Kritična študija.)
89
Vendar dosedaj nimajo še nobenega, da bi ne bil nikoli prevaran. Kolikor manj pa se da motiti, toliko boljši je posrednik.
Število posrednikov in posrednic je naraslo na tisoče, a posebno slavnih je le malo, in izmed teh imenujemo tiste, o katerih smo že ali še bodemo kaj slišali.
Ženske posrednice so: Katarina in Lea Foxovi. Katarina se je omožila in vzela odvetnika Jenckena, Lea pa Uncler-hilla; pri prvi smo se mudili z Liver-more-jem. Gospe in gospodičine Nichol, Fay, Manchester, Stewart, Lord, Webb, Morrison, Conant, Lewis i. dr. so posrednice znane po Ameriki, Angleški, Francoski, Nemški in Madjarski.
Možki posredniki bolj znani so gospodje: Home, Foster, dr. Slade, kojega smo videli v Lipsiji pri profesorju Z511-ner-ju, Eddy, Williams, Davenporta, Taylor, Bastian, Holmes, Bredif, Bouvier, Paiss, Ostrogradsky, Speer in otrok Jencken-ov.
Kar bomo pri teh prvakih videli, to je vrhunec spiritiške umetnosti, in poučili se bomo zadosti za trezno in pravično sodbo.
Spiritiške pojave dele v več vrst. Ker pa je mnogo podobnega v posameznih vrstah, delili je bomo samo v dva reda, v mehanske in umske pojave. O obojih izpregovorimo na kratko. Najprej o mehanskih. Povedati moramo mimogrede, da ne prevzemamo večje odgovornosti za resničnost poj edinih naštetih pojavov, nego je zaslužijo razna poročila spiri-tistov. Podlaga naša je ta-le:
1.	Prepričani smo, da se gode nenavadne reči pri spiritiških sednicah; ne pripoznamo sicer vsega po njihovih listih in spisih povedanega istinitim, vendar mislimo, da ne more biti vse izmišljeno in ponarejeno, ker naš razsvetljeni vek se ne da rad tako dolgo in tako nepremišljeno za nos voditi.
2.	Privedli bomo priče, veljake vede in uma prve vrste, koji nam bodo se svojim imenom in se svojo učenjaško častjo poroki za naštete pojave, da so se res godili in vsaj deloma, kako so se godili. Ako nam imena: Crookes1),
*) Iznašel je radiometer in element Thallium.
Zöllner2), Varley 3), Fechner4), Weber5), sami prvaki med učenjaki, ničesa ne dokažejo, potem sploh ni mogoče na podlagi tujih poročil staviti si lastne sodbe.
Kako se godi v spiritiških sejah?
Spiritiški tednik »Licht, mehr Licht« ima nekak vzorec takih sej iz peresa gosp. Beimers-a, ki piše: »Osebe enakih nazorov — torej sami verni spiritisti — naj se zbirajo v malih družbah. Ponižnost in udanost, vsled katerih bodo vse mirno in potrpežljivo prenašali brez vsake sodbe, naj je navdaja, ker to tirjajo duhovi, ki so učitelji nasproti začetnikom. V sobi naj bo dobrodejna gorkota in dober zrak, in vse prav prijetno opravljeno. Okrog mize sedi naj 5—9 oseb, ki polože dlani na mizo, — dobro je, če se roke dotikajo — in naj se začno mirno zabavati s petjem, šalami itd.; dobro doide tudi ura ali tobačnica z godbo, da se počasi vsi za-zibljejo v enakomerno, brezskrbno, do-brovoljno, nedelavno pričakujoče stanje.«
»Tema črna ni ravno vselej potrebna, pač pa vedno koristna, ker duhovi ljubijo temo, luč moti duha in bega pozornost prisednikov. Mir in popolna trpeča brezmiselnost je potrebna; če ni precl očmi ničesar, kar bi moglo držati misli, je tema najboljša. Kjer je tema nemogoča, tam priporočamo vsaj polu-mrak.«
»Tako sede mirno čakajo, da se začne miza zibati, in potem naj eden vpraša: če si ti duh, trči ali dvigni mizo trikrat. Ako se to zgodi, tedaj je zveza med duhom in prisedniki gotova in občevanje se nadaljuje.«
»Dogovore se z duhom o načinu občevanja in porazumljenja lahko tako-le: eden udarec pomeni, ,da', dva pomenila, ,da ne', trije, ,daje nedoločeno'. Štirje udarci pomenijo, naj se našteva ,abc.. in ko se izreče črka, tedaj naj pokaže
2)	Ima velike zasluge v fotometriji.
3)	Napeljal je brzojav pod morjem v Ameriko.
4)	Razvil je in utrdil skoro novo vedo: psy-chophysiko.
5)	Napreduje v doslednjem razvijanju nauka o valovanju.
dvignena miza, da se zapišejo. Pisalna priprava mora biti vedno pri rokah.«
»Dobro je vselej vprašati: ali sedimo prav tako? Ako duh pritrdi, naj se tudi v prihodnje obdrži tisti red. Ako duh z razredbo ni zadovoljen, mora vsak posebej poprašati, ali sedi prav, in menjati prostor s sosedom v slučaju, da ni duhu všeč. Pravilo je, da sede vsi udje v sednici pomešani, možki poleg žensk, stari poleg mladih, tudi po temperamentu. Vse pa, kar tirjajo duhovi, naj se vestno izpolnjuje, da se razodenejo toliko zanimivejše reči.«
»Najbolje gre tedaj, kadar je dober posrednik v sednici. Duh ga brž posede in začne ga pritiskati, da čuti nagib k pisanju v roki: — pisalni posrednik. Takemu dajte papirja in svinčnik v roke in naj poskusi, kaj mu duh narekuje. Ako čuti nagib k govorjenju — govor-
jenja posrednik, tedaj je treba poslušati, kaj mu razodeva duh.«
»Ako je več posrednikov v družbi, izbere si duh najboljšega in se ž njim zveže po perispritu. Navadno se čuti prej nek mrzel pih okrog prisednikov in takrat je lahko pričakovati prečudnih rečij. Za lepši red naj si izbere družba stoloravnatelja, koji sam sme govoriti naravnost z duhom, drugi le po njem. Vsak prepir bega in moti duha, in vse se lahko pokaži.«
»Duhovi najraje imajo, da ostane vse skrivno, kar se godi v sednicah, zato se ne javijo radi v pričo takih oseb, ki vse to v javnost prenesö in porabijo za agitacijo. Velike previdnosti je torej treba, kadar se sprejme nov ud ali gost v sednico.«
Tako piše tednik: »Licht, mehr Licht.«
(Dalje.)
Ali je umetnost sama sebi namen?
(Spisal Andrej Kalan.)
(Dalje.)
vlPjiesrečni Phaeton« — pravi v tem oziru apologet Weiss — »zgrabil * je za solnčni voz in zlorabeč božjo luč je hotel upepeliti svet in ogenj božji ugasiti v blatu.« Koliko takih Phaetonov nam kaže zgodovina lepe umetnosti; in tu ni v nevarnosti nebesni obok, ne drevesa s svojim listjem, pač pa srca neumrljiva, priprosta, nedolžna in vse to v imenu boginje umetnosti, in gorje človeku, ki bi zavpil: »Stojte! Tudi v umetnosti so veljavni večni zakoni božji, tudi umetnik je v službi višjega gospoda, tudi on bo moral odgovarjati pri sodbi za svoje darove.« »Kaj ti veš, kaj je umetnost, in kakšni so njeni zakoni; le čevlje sodi naj kopitar,« tako mu po priliki razžaljeni umetniki odgovarjajo, ponašajoč se s svojo prostostjo v umetnosti in ne čuteč, da služijo s tem zlobi.
Taka umetnost je človeštvu nevarna in škodljiva, zato se je je treba varovati;
kolikor silnejša je nje moč, toliko hujši so nasledki, ako obrača v slabo svoje moči. Kdo namreč se zna bolj sladkati, kdo lepšega delati, kdo tako zvijačno zakrivati, kdo v krasni posodi med medom donašati smrtonosnega strupa, kakor prav umetnost s svojimi umotvori, umetnost samosvoja, ki se ne uklanja zakonom božjim in nravnim, ki deluje po geslu Straussovem: »Es ist nur eines, was wir hassen, es ist nur eines, was wir bekämpfen; diesem aber erklären wir den Krieg auf Leben und Tod, wir meinen den einzigen Feind, den die Welt hat — das Uebernatürliche« : ali ne ta?
In ker Slovenci le iz tujih posod zajemamo svojo omiko, ker se le v tujih šolah izobražujejo naši umetniki, zato se ne čudimo, da se po nekoliko to napačno načelo moderne estetike kaže tudi v proizvodih slovenskih umetnikov, pesnikov in pisateljev. Zato menim, da
Ali je umetnost sama sebi namen?
91
je prav, da si to napačno načelo ogledamo natančneje.
Da bo pa naša razprava razvidnejša, razdelimo jo na tri dele. Odgovoriti nam je na ta-le vprašanja:
1.	Ali je estetično dovoljeno in prav, da imajo lepe umetnosti poleg svojega prvega namena še kak drug namen?
2.	Ali greši umetnik tudi zoper este-tične zakone, kakor greši zoper zakone krščanske etike?
In 3. Kaj nam je po teh pojasnilih misliti o načelu: Umetnost je sama sebi namen ?
Vse, kar je lepo, vzvišeno, prijetno, kar je resnično, redko, novo, kar je čudovito, resno, smešno, vse to obravnavajo lepe umetnosti. Kolikor bolj eno ali drugo prevladuje v umetelnih delih, toliko več estetičnih prednostij ima umotvor, toliko veče estetične vrednosti in toliko več nam daje esteličnega užitka, ki ga imamo proučujoč in občudujoč umetniška dela.
In to je poglavitni, neposredni namen lepim umetnostim; njih naloga je, s svojimi proizvodi človeštvu dajati es t et ičnega užitka.
Pulchra sunt, quae visa placent; lepo je, kar spoznano ugaja, pravi modro-slovec Akvinski. Vendar pa to ni edini namen lepim umetnostim; kolikor večje estetične vrednosti je kak umotvor, toliko silneje in blaže vpliva na duševno življenje človekovo. To je pač samo ob sebi umevno: umotvori, ki se glede vsebine in oblike odlikujejo s posebno krasoto, vzvišenostjo, resnico in novostjo, gotovo zelö izobražujejo duha in blažijo srce. Gledalec stoječ pred lepim umetniško vsestransko dovršenim kipom, čuti, kako mu podoba vedno bolj ugaja; čim bistrejše mu je oko in kolikor bolj umetniško izobražen mu je duh, tem natančneje opazuje na njej izvršene zakone lepote, tem ljubši mu je, tem več mu daje estetičnega užitka; in prav ta užitek ima po nauku Akvinčanovem namen : srce naše unemati za dobro in ljubezen do dobrega v nas gojiti.
Sili se nam torej važno vprašanje: Ali pač sme umetnik izvršujoč svoj umotvor poleg prvotnega namena tudi
namerjati, da izobrazuje duha in blaži srce, ne da bi se s tem pregrešil zoper zakone lepe umetnosti?
V ta namen se ozrimo v zgodovino, kjer so nam duševni velemoži tudi glede zakonov lepe umetnosti shranili svojo merodajno sodbo. Horac v znanem svojem pismu: A d Pisones (v. 341 . . .) pravi :*
Centuriae seniorum agitant expertia frugis, Celsi praetereunt austera poemata Rhamnes: Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci, Lectorem delectando pariterque monendo.
Torej: utile dulci, lectorem delectando,
pariterque monendo; zraven vedrila torej
zahteva Horac od umetnosti tudi blažila,
tirja, da podaja tudi koristno. To geslo
sicer med drugimi mojstersko persifluje
Prešeren v svoji »Novi pisariji«, kjer pisar
uči svojega učenca:
Poj rajši to, kar treba je pri hiši, Za hleve treba, treba je na polji,
in kjer učenec precej razume in je pripravljen po tem nauku se ravnati, veleč:
— — Po tvoji volji Bom pel: gosen'ce kaj naj repo var'je, Kak prideluje se krompir najbolji; Kako odpravljajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnjide, Loviti miš učil bom gospodarje.
Vendar mu s tem stalne veljave ne izpodmika, ker tudi Horacu ni, kakor Prešeren pravi: »utilezrno, dulcepleva«, ampak ker tu rimski pesnik misli na etično in intellektuvalno korist, ki naj jo imamo od lepega umotvora. Človek ne živi samo od kruha, tudi duh in srce potrebujeta hrane estetičnega uživanja in po njem izobraženja in blaženja, in to je pesnikovo: utili dulce.
O prvotnem in posrednem namenu izraža se jasno tudi Shakespeare v svojem Hamletu, govoreč posebno o drami: »Od nekdaj je bil in je še sedaj namen drami, da natori kaže njeno ogledalo, kreposti njene prave znake, sramoti nje lastno podobo, vsakemu stoletju njegov značaj in vsakemu času njegovo sliko.« (Hamlet 3. 21.)
Gelö Lessing, ki je nekako začetnik načelu moderne estetike, daje umetnost sama sebi namen, piše 1. 1768: »Nagone človeške hraniti in krepiti, vzbujati ljubezen do kreposti in sovraštvo do hu-
dobije, katera pesem naj tega ne stori? Boljšati morajo vse vrste poezije; žalostno, ako bi bilo treba to še le dokazovati, še bolj žalostno, ako bi bilo kaj takih umetnikov, ki bi dvomili o tem.« — Nekaj mesecev pozneje piše isti pisatelj še jasneje doslovno tako-le: »Einem Charakter (govori namreč o drami), dem das Unterrichtende fehlt,
dem fehlt die Absicht. Mit Absicht handeln, ist das, was den Menschen über geringere Geschöpfe erhebt; mit Absicht dichten, mit Absicht nachahmen, ist das, was das Genie von den kleinen Künstlern unterscheidet, die nur dichten, um zu dichten, die nur nachahmen, um nachzuahmen . . . Mit dergleichen Nachahmungen fängt das Genie an, zu lernen,
i. Morlakinja — Imoščanka,
2. Morlak
3. Kmet iz okolice šibeniške,
es sind seine Vorübungen . . . allein mit der Anlage und Ausbildung seiner Hauptcharaktere verbindet es weitere und grössere Absichten: die Absicht, uns zu unterrichten, was wir zu thun oder zu lassen haben; die Absicht, uns mit den eigentlichen Merkmalen des Guten und des Bösen, des Anständigen und Lächerlichen bekannt zu machen; die Absicht, uns jenes in allen seinen Verbindungen und Folgen als schön und als glücklich selbst im Unglück, dieses dagegen als
hässlich und unglücklich selbst im Glücke zu zeigen.« (Lessing: »Hamburgische Dramaturgie.« N. XXXIV. zvezek 24., str. 248.) — Lessing torej, na katerega se posebno opirajo moderni estetiki in po katerem se tudi po naših srednjih šolah razlaga nemško leposlovje, prav krepko podpira našo trditev, da umetnost ni sama sebi namen, da umetnik ne sme slediti »einer inneren Notwendigkeit, die ihn, unabhängig von Absicht und Endzweck, wie bewusstlos, wie instinct-
Ali je umetnost sama sebi namen?
93
massig treibt.« — Da, treba je duha in srca, treba je razsodnega uma, žive obraznosti in najblažjih čutil, da se vstvari umetniško delo.
Po teh pojasnilih, katerih smo si poiskali v dokaz svoje trditve pri možeh popolno nepristranskih in veljavnih v zgodovini lepe umetnosti, ne bo nam težko odgovoriti na prvo stavljeno vpra-
šanje : Ali sme umetnik poleg prvotnega, neposrednega namena: dajati estetični užitek, imeti po zakonih lepe umetnosti tudi še druge namene: izobraževati duha in prav posebno blažiti srce?
S tem je obsojen dandanes v lepili umetnostih oblastno vladajoč krivi realizem.
Realist-umetnik prizna samo to, kar je natorno, počutno in vidno, ali se vsaj
4. Krivošijanka.
6. Srbkinja iz Serajeva.
v svojih umotvorih samo na to ozira; realist torej ne pozna in ne prizna lepote, ki se kaže pri bitjih obdarovanih s spoznanjem in svobodno voljo. Umet-nik-realist načelno v svojih umotvorih ne kaže nič lepega, nič velikega, kar bi segalo v nadnatorni red; on kaže samo vidne, lepe stvari in pojave in sicer pri tem nima namena, našim očem predstavljati kaj duševno lepega; užitek na-, pravlja realist s tem, da nam kaže popolno nove, redke, grozne, smešne pri-
kazni in sicer je nam kaže v krasni, počutni, elegantni natorni obliki, z besedo : v tehnični dovršenosti glede oblike. Kdor je prebiral Turgenjeva, komur so znana saj nekatera dela francoskih realistov in realistinj ter njih posnemalcev po širokem svetu, on najde za omenjeno trditev dokazov v obilici. Življenje, ka-koršno je, golo in grozno brez najmanjšega višjega ozira — to je realistu ideal.
Kaj umotvor namerja, ali naj vpliva, oživlja, krepi nravnost, ali naj potuho
daje hudobiji; ali naj služi kaki ideji ali nobeni; ali naj ima kak krajen, občen, zgodovinsk ali sploh kak drug pomen, zato se moderni realist nič ne meni. Zunanjost, ta mu je vse, effekt (vspeh) je njegov malik. 0 tem pravi Reichensperger, ki je v Nemcih poznat umetnišk kritik: Nur das materielle sensu-alislische Moment fällt in die Wagschale: mit gewichtiger Kennermiene erörtert man die Correctheit der Zeichnung, der
Pinselführung und Anatomie, spricht von Localfarben, Lasuren, Tönen, Tinten, Impasto und dergleichen mehr: ob Blut, Leben, Seele, Geist, Genie vorhanden ist, kömmt gar nicht oder doch nur nebenher in Betracht.« (Fingerzeige auf dem Gebiete der kirchlichen Kunst st. 15.) Opomniti nam je treba le znanih imen: Mackart, Vereščagin in jasne so nam besede kritikove.	(Dalje.)
S?
Nekaj o našem mestniku (lokalu)
na n in i za možl
(Spisal St.
M za<3nji dobi so nekateri pisatelji naši namesto poprejšnjega in še * sedanjega u začeli rabiti i v jed-ninskem mestniku možkih in srednjih imen za tako zvanimi »ozkimi soglas-niki«*), pa tudi pri vseh soglasniških deblih; n. pr. na drevesi, pri imeni, po dnevi itd. — Zvedel sem iz dobre roke, da pišejo (pisevajo) tako iz teh razlogov ali ozirov: »z ozirom na zgodovinsko slovnico ; na narod, ki u ne pozna 2) . . . in z ozirom na stare (staroslovenske, Pis.) naše pisatelje.«
Jako lepo. — Pa preučila me je večletna izkušnja, da ima ta, nekoliko po zgodovinski slovnici, nekoliko po narodni govorici, a nekoliko po stari slovenščini izbrana in ustanovljena pisava važnih nedostatkov, na katere hočem zlasti pisatelje, pa tudi učitelje, pravnike, duhovnike in druge opozoriti
*) Opozarjamo, da je Metelkove »ozke so-glasnike« Janežičeva slovnica pomnožila s so-glasnikom c (in rj), posnemaje staroslovenščino oziroma Miklošiča, ki pa ne rabi tega imena, katero obseza (s potrebno premeno) njegove stsl. topljence, nebnike (palatalce) in sičnike — razun s. (Gl. »Formenlehre d. altslov. Spr.« 1854; str. 14.)
2) Verodostojna svedoka pa pravita, da rabi koroškim Slovencem okoli Celovca nekod u (tudi za ozkimi soglasniki); tako tudi na Goriškem (v Ajdovščini in malone vsem okraju, po njej imenovanem.)
ki in srednji spol.
Rodoljub.)
iz zgoli dobrega namena, a ne, da bi koga žalil s tem.
Citajoč slovenske mestnike, po sedanjem (»ikavskem«) načinu pisane: »pri gospodu Kaši, Drči, Hamiši, Jakši; v Bači, Drači, Konjiči, Šmariji . . ., ne vem izvestno, pišejo li se ti gospodje Kaša, Drča, Hamiša, Jakša ... ali pa: Kaš, Drč, Hamiš, Jakš . . .; ne vem izvestno, zovejo li se ti kraji: Bača, Drača, Konjiča, Šmarija1) . . ., ali pa: Bač, Drač, Konjic (v Bosni), Šmarije (Šmarje) itd. itd., t. j. ne znam jim izvestno pravega imenovalnika.
Ako pa čitam n. pr. v hrvatskem ali srbskem spisu pri prvih štirih imenih na koncu i, vem pri tej priči, da jim je imenovalnik na a; — čitaje pa (v hrvaščini ali srbšč.) »o gospodu Kašu itd.«; »u Bačw, Drač«, Konjicw, Smarijw (Smarjw)« . . ., znam jim na mah tudi imenovalnike: Kaš . . ., Bač, Drač, Konjic, Šmarije (Šmarje itd. itd.).
Tako tudi pomestnikih: (pri) otirači, perači, jutrnji, piči, roči, kosmači, ko-
-1) Prim. »Koledar družbe sv. Moli.« 1889; str. 80. — V Kozlei'jevem »Kratk. slov. zemljepisu« 1854 pogrešam te (ženske) oblike na str. 47. in str. 26 p. b. »St. Marein«; tako tudi v »Alfab. Namensregister zum vollständigen (?) Ortschaftenverz. itd. Wien 1882.« jAlfr. Holder.) V 1. in v 2. knjigi čitaš samö »Šmarje«.
pači, roji . . . samo ugiblješ, ne moreš razsoditi do dobra, kakšen imenovalnik sem si mislil: otirača, perača, jutrnja, itd. — ali pa: otirač, perač, jutrnje (n.) itd. Včasih znači oboja oblika isto: otirač ali otirača (Handtuch), perač in perač« (Waschbläuel); jutrnja ali jutrnje (isto; »Letopis« 1882/3; str. 206); roč ali roč« (Handhabe am Gefässe itd.); kopač ali kopača (Schüreisen); — včasih je pa pomen različen : pič, a (m.) = ždič (kotič pri peči, Sorgenstuhl, ondistr. 222); piča (Nahrung, Futter); kosmač, m. (Lederapfel); kosmača, f. pa = Stachelbeere (»Letop.« 1880; str. 138).
Poskusite nadalje po »ikavski« pisavi posloveniti ta stavek: »N. N. ist in Drača, und nicht in Drač gestorben.« — Jelite tako: I. I. je umrl v Drači, a ne (= pa ne, ne pa) ... v Drači (sic!). — Nejasno! — »ikavske« pisave velik nedostatek, zato, ker pogrešamo tu neobhodno potrebnega razločka med Drač o in Dr a čem. Povse jasno in natanko bi se pa to dalo povedati po »ukavski« pisavi, oziroma po slovnici Kopitar-
jevi in Miklošičevi (kakor po hrvatski in srbski), ako bi se reklo prvič: »v Drači«, drugič pa: »v Drač«*« ; a to bi razumel tudi vsak prostak slovenski tako, kakor so mu brez dvojbe jasni tudi vsi »ukavski« spisi Vodnikovi in Ra vnikarj e vi.
Jasnost je vsakemu jeziku prva potreba, zlasti pa v knjigah in v pismih, posebno v pravnih. Ako ne umeš (ali »ne umeješ«) česa dobro v razgovoru, lahko poprašaš önega, s katerim se raz-govarjaš, kako si misli on to stvar; či-taje pa kaj v knjigi ali pismu, ne moreš si pomagati na ta način.
Zato mislim, da bi bilo jako ugodno in tudi narodu v korist, ako bi se hoteli sosebno vsi gg. pisatelji, učitelji, pravniki, duhovniki i. dr. poprijeti zopet Kopitarjeve in Miklošičeve slovnice ter se tako v tem zjediniti ne le med seboj, nego tudi z brati Hrvati. Čim večja je jedinost med nami — tem bolje. Temu pritrjuje tudi naš veleza-služni gosp. C i gale.
Sola in življenje.
(Piše dr. Fr. L.)

II.

"i?ll?a kratki sostavek velja tebi, dragi ■^prijatelj, ki si mi tako odkrito v i svojem pismu razodel svoje misli o našem listu. Kako sem hvaležen za take dobre opomine, kako se veselim prostosrčne izjave, ki mi dohaja od take strani! Da, iz tega vidim, da šteje list mnogo pazljivih, mislečih čitateljev in mnogo dobrih prijateljev. Rad se ravnam in se bodem ravnal po takih dobrohotnih opominih in naj so tu pa lam celö združeni s kako neopravičeno in pretirano zahtevo. Prijatelj sme vse reči.
Vem pa tudi, da ima list precej ne-prijateljev, kakor je vselej bilo, in še
bode. Kako naj se vedem proti tem? Ali naj se bojujem? Ali naj vzamem v roko ostro orožje, s katerim bi mogel — zavedam se tega — marsikomu vsekati skelečo rano? Nekaterim čitateljem bi zaradi zanimivosti ugajal tak boj, to vem tudi: a vendar ne morem po svojem načelu ustrezati tem, kajti list je namenjen resnobnemu delu in prijetni, nedolžni zabavi, a ne osebnim prepirom, ne odgovorom na nemilo, osebno ža-ljenje. Kot kristijan poznam proti takim »slovstvo (?) bogatečim« napadom ščit, nad katerim se skrhajo vsi, še tako nabrušeni kritični (?) noži. Zakaj bi ne bil večni previdnosti tudi za take izjave hvaležen? Ako hočem jaz druge voditi v
svojo šolo, dajö tudi meni drugi priliko, da hodim v šolo. Meni in dobri stvari bode gotovo koristila. Ako menijo ne-prijatelji, da mi bode škodila, naj blagovoljno počakajo in potrpe: vspeh je bode učil, ako se bodo dali poučiti.
Naj mi pa tudi doide kakoršna koli sodba ali izjava, moram od nje nekaj zahtevati: to so dokazi. Zelö spoštujem osebno prepričanje vsakega človeka; a kadar mi navaja svoje nazore, tedaj hočem imeti tudi dokazov. Za-se ne zahtevam, da bi kdo meni verjel zaradi moje veljave, marveč verjame naj dokazom, razlogom. Zato cenim sicer tudi tvoje misli, prijatelj, katere si mi dobrohotno objavil, a da je bom imel resničnimi , moral bodeš dokazati svoje trditve. A na en pomislek, ki ga imaš o slovstvenem delovanju sploh, moram ti takoj odgovoriti.
Marsikaj, praviš, ugaja ti v tem listu; a da se je postavil na tako stališče glede »ljubezni« v slovstvu, to se mi zdi nedostatnost listova. Kaj pa naj bode pripovedna poezija brez ljubezni? kaj zlasti lirika? »To bodo pač«, pišeš, »čudni romani in bodo čudne novele, ako je iz lista prognana in izobčena najbogatejša in najlepša tvarina — ljubezen!« Sodba moja o najnovejšem romanu se ti je zdela ostra in prav glede tega predmeta enostranska. — Naj ti še enkrat rečem, da me je zelo oveselila ta odkritost tvoja in v tem spoznavam pravega prijatelja. Dasitudi sva si izbrala različne poti v življenje in je zaradi tega tudi najino mišljenje v nekaterih ozirih postalo različno, vendar sva v glavnih vprašanjih edina, in prijateljska, srčna vez je krepka, kakor je nekdaj bila.
Tu je pač treba, da se pomeniva, da si stvar pojasniva in tako dobiva določne nazore, rabljivo merilo za to, kaj je dobro in kaj ni dobro.
A tu začenjaš pomišljati, kakor sam praviš, in nekako pomilovalno se na-smehuješ, češ, kako bode neki o tem sodil, on — duhovnik, ki je posvojeni stanu vsemu nasprotnik, kar je z omenjenim predmetom v zvezi? — O sim-plicitas! Vem pač, da tako mišljenje zlasti omikance tako pogostokrat odvra-
čuje od duhovskega stanu, odvračuje tudi od slovstva, ki prihaja iz roke duhovnikove. Pa vprašam te: za koga je neki duhovnik? Ali je samo zase? Zase učitelj, zase voditelj, zase duševni zdravnik in ne za druge? Ali samo za samce in samice, ne pa za ženine in neveste, može in žene? Ali more, ali sme biti pristransk do raznih stanov, raznih ljudij, raznih starostij, raznih spolov? Za vse je duhovnik, da bi vse izveličal, vse osrečil. Da ima on sam določeno stališče med drugimi stanovi, da tega izpremeniti ne more, to nič ne dene. Saj si je sam dobro premislil, predno si je izbral ta stan in zaradi tega nima pravi duhovnik mržnje do nobenega stanu, marveč vsi so mu ljubi, kajti vse je Bog ustanovil. Zakaj bi torej moral imeti predsodke v tej zadevi? Kolikor je dobrega in dovoljenega v tem, toliko i on odobruje, kolikor je pa nedovoljenega in nevarnega, to pa mora on odvračevati in pred tem mora svariti druge, kajti to je njegova sveta dolžnost. Ako duhovniki prav v tej zadevi, katero sem zgorej omenil, mnogokrat svare, delajo pač to zaradi istega vzroka: ker ni vse dovoljeno po nravni postavi ali je vsaj zelo nevarno. Duhovnik se ne ozira pri tem na svoj stan, ozirati se mora na nravni zakon. Kaj je dovoljeno, kaj je prepovedano, to ve duhovnik iz nravoslovja, katerega se je učil in se še vedno mora učiti, ve iz onega verskega nauka, kateri ozna-njuje tudi javno pred verniki. Zakaj bi torej ne mogel prav soditi duhovnik?
»A ker živi duhovnik v deviškem stanu, ne more soditi o razmerah, v katerih sam ne sme biti. On mora biti pristransk, da zahteva i od drugih to, kar je samo njemu zapovedano.« — Zopet — simpli-citas! Da torej morem soditi o bogastvu, moram biti sam bogat, o dolžnostih vladarjev, moram biti sam vladar itd. ? Torej bi nihče ne smel soditi o tem, česar ni sam izkusil. Še Bog bi ne smel grehov soditi, ker sam ne more greha storiti. To načelo nikjer ne velja in tudi v našem slučaju ne. Tudi duhovnik more soditi o teh razmerah in tudi mora žali bog le pregostokrat v zakramentu sv. pokore. Ali mora on greh delati, da bo mogel soditi o grehih? Saj mu ni treba vedeti,
kaj se godi, kaj se čuti, kaj se misli, kadar se dela greh, njemu je treba le vedeti, kaj je prav, in kaj je prepovedano. Tako mu tudi za enako kritiko ni treba izkusiti »dobregain slabega«, da le ve, kaj je proti nravnemu zakonu. Da, še to trdim: baš duhovnik je v tej zadevi nepristransk sodnik, kajti ne govori in ne uči sebi v prid, torej tudi ne zavija nravnega zakona tako, kakor bi njemu bilo ljubo.
Zakaj bi torej duhovnik zaradi svojega stanu ne bil sodnik v oni zadevi, v kateri sem si tudi jaz dovolil besedo? Zakaj pa vendar izroče duhovniku taka opravila, da sodi o grehih in odvračuje od njih, ako njemu ne pristoja nikaka beseda? Verjami, dragi prijatelj, kar se poznavanja človeške narave tiče, gotovo ni ga stanu, v katerem bi si mogel človek bistrega duha nabrati toliko izkušnje, kakor je stan duhovski, ni ga stanu, ki bi mogel tako natančno in h krati tako resnično ustvariti si pravo podobo človeškega srca, nobenemu človeku, niti roditeljem, niti prijateljem niso tako odprta srca, kakor dobremu, čutečemu, brata ljubečemu duhovniku. In še dandanes je tako, dasitudi izkuša današnja vzgoja in zlasti površna književnost odtujiti omikance od duhoven-stva. In to, kar sem rekel, je popolnoma resnično, tudi sem popolnoma prepričan po izkušnji. Nimam torej kar nič težke vesti, da sem prekoračil meje svojega delokroga presojevaje one nedostatke v leposlovnem delu.
Nekoliko drugače seveda je, ako kdo hoče opisovati razmere, v katerih nikdar ni bil. Tu utegne čitatelj dvomiti, je li to resnično, kar je pisal, ali ne, ako dobro pozna pisatelja. A vselej ni ta dvom potreben. Spis moramo najprej soditi po njem samem, še le potem tudi po pisatelju. Ako je spis dober, ali ga bomo zavrgli, ker nam pisatelj ni všeč, ker je n. pr. duhovskega stanu? Ali bodeš tucli ti, dragi prijatelj, zavrgel mojo sodbo, zato, ker sem jo zapisal jaz? Moral bi najprej dokazati, da je napačna, in sicer dokazati s trdnimi razlogi. A tega ne bi mogel; vrhu tega vidim, da se ti sam z razlogi precej ujemaš. Ako bi je bil ti zapisal, kaj ne,
bili bi resnični, ker sem je zapisal jaz, zato so napačni.
A zlasti eno ti ne da miru, kakor sem razvidel iz tvojega pisma: bojiš se namreč, da mi duhovniki naravno in pa božjo postavo glede sv. čistosti pretiravamo, več zahtevamo, nego je treba in greh imenujemo, kar pa ni grešno. Vem, da mnogo drugih prav tako misli, kakor ti, saj sem tudi v spisih bral take pomisleke proti kaki sodbi iz duhovniškega peresa. Ali res tako tudi v srcu mislijo, tega ne vem. Slišal sem pa na svoja ušesa to mnenje, da. duhovniki razglašajo kako dejanje ali ravnanje za greh, katero pa ni napačno, marveč dovoljeno. »Tako sem tudi v zadnji kritiki nekatere stvari imenoval grešne v svoji prenapetosti — tako si hotel reči — dasi niso grešne.« — Zopet moram reči: simplicitas! Meniš li, da sme duhovnik sam kovati nravne zakone, katerih pa ni? Vedi, da bi tako ravnanje bilo krivoversko. Duhovnik katoliški ne sme nobenega nravnega zakona tajiti, pa tudi ne sme novega iznajti in vernikom nakladati. Ako bi n. pr. po božji postavi bil ples kakoršen koli popolnoma poštena zabava, nikdar ne bi smel duhovnik svariti in zadrža-vati od plesišča. Cerkev je prenapetneže, ki so učili preostre nauke, vedno zavračala in je proglašala za krivoverce, tako n. pr. Montaniste, Novacijane v drugem in tretjem stoletju in v novejšem času Janzenijevce. O, le nikar se ne bojte! Novih zakonov ne kujejo duhovniki, dobro vedoči, da še stare težko izpolnjujejo tudi krepostni ljudje. Zato smeš tudi ti, dragi prijatelj, popolnoma miren biti. Nič preveč nisem pisal1) in tudi v teh sostavkih ne bom podajal prenapetih poukov. Dobro moramo pomisliti, da Stvarnik je naš dobri oče, ki nas hoče osrečevati, ne pa tlačiti in trpinčiti z neznosnim jarmom.
Kakor vidim, treba je pač, da si izberem za prevdarjanje najprej oni pred-
*) Tako n. pr. so izvajali iz omenjene moje kritike, ne vem ali bolj hudomušno, ali bolj zlobno, da sem obsodil sploh ples. In vendar je tam (str. 30) pisano od besede do besede: »Ne trdim, da je vsak ples grešen in nedovoljen, nikakor ne.«
met, kateri sem zgoraj omenjal, o »ljubezni« v slovstvu, ker je prav o tem predmetu treba podati nekoliko pojasnila, nekoliko trdnih načel, da bode mogoče prav soditi o našem listu. Govoril
pa bom z ono priprosto nedolžnostjo, ki ima namen prav poučevati, za čednost unemati, od zla pa odvračevati. Kogar katekizem ne pohujšuje, tega tudi moj spis ne bode.	(Dalje.)
Slovstvo.
Slovensko slovstvo.
J	(Spisal dr. Fr. L.)
„A. Janežičeva slovenska slovnica." Za srednje šole priredil in predelal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Šesta predelana izdaja. V Celovcu 1889. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. —- Str. 276. Cena 1 gld. 30 kr. — Dasi je večini naših čitateljev Janežičeva slovnica znana, saj ni nova, vendar menim, da jim govorim iz srca, ko novo izdajo starega, a vrlega dela najtoplejše pozdravljam. Čul sem zadnja leta na svoja ušesa in sicer v dijaških, kakor v profesorskih krogih, kako težko pogrešajo to slovnico, kako obžalujejo, da se ne more dobiti v knjigotržtvu. Zato sta gospod izdajatelj in založništvo res ustregla občni želji z novim predelanim izdanjem. Ker je knjiga došla prepozno, da bi mogel že sedaj izreči sodbo o njej. naj omenjam samo nekatere stvari iz predgovora. Izdajatelj pravi o Janežičevi slovnici, da »je ta slovnica tudi knjiga, kateri so najveljav-nejši pisatelji iz one dobe kumovali. Po ti knjigi se je utrdila naša pisava, likal jezik slovenski in se učil sedanji zarod naš«. — »Glede pisave naj opomnim, da sem se ogibal vseh novotarij in narečnih posebnostij ter se držal le onih oblik, ki imajo sedaj v našem slovstvu več ali manj občno veljavo. To sem storil zato. da se čim prej utrdi naša pisava in doseže večja doslednost v naših knjigah.« — »Pričujoča slovnica ima služiti kot poučna knjiga v prvih šestih razredih.« — »Knjigo izročam rojakom svojim z iskreno željo, naj ji tudi v predelani obliki ohranijo svojo naklonjenost ter v njej častijo Janežičev spomin.« Omenjam tukaj le še. da se tudi ta izdaja, kakor prejšnje, odlikuje po lični vnanjosti, po razgledni sostavi in lepem, ne utrudljivem tisku.
„Rudolf Habsburški", oče avstrijske cesarske rodovine. Spisal slovenski mladini Fr Hubad, c. kr. gimnazijski profesor. V Ljubljani. Izdala in založila »Družba sv. Cirila in Metoda«. Tisek J. Blaznik-ovih naslednikov. 1889. 8°. Str. 77. Cena 20 kr. — Ta knjižica je II. zvezek »knjižnice sv. Cirila in Metoda«, katero je sklenila cenjena družba izdajati za mladino. Vsekako lep namen, dasi dandanes nismo Slovenci leni v slovstvenem delovanju za mladino. Posebno prav je, da se izbirajo predmeti spisom iz avstrijske zgodovine. A zapreka pri te vrste spisih ni mala:
bodo-li umeli mladi čitatelji take zgodovinske slike? In pa, naj bi družba izdajala knjige samo za mladino? Ali učitelji ne potrebujejo ničesa? Zato bi želel, da bi se izgubila ona misel, da je »knjižnica« samo za mladino, in naj bi vodstvo družbe mislilo tudi na odrasle. In želel bi, da bi že v tej knjižici bilo izostalo na naslovu: »slovenski mladini«. Ako bi bilo za mladino v prvi vrsti namenjeno to delce, moralo bi pač pripovedovanje ukrojeno biti še priprostejše in še bolj domače in nekatere stvari bi bilo treba izpustiti. A takošna, kakoršna je, primerna je knjižica slovenskemu čitateljstvu sploh in za tak širši krog je res vrlo sostavljena. Nekateri deli so se prav posebno posrečili. Tako sem bil zelo radoveden, kako bo slikal pisatelj boj Rudolfov z Otakarjem, češkim kraljem. A rečem rad, da sem bil prijetno ganen. Takega »finega takta«, take pravicoljubnosti in tolike pijetete do pokojnikov ne poznajo vsi zgodovinski pisatelji.
Pisava je pravilna, neprisiljena, lahka, le tu pa tam je kaka nenavadnejša oblika ali po nepotrebnem razvita konstrukcija. Tvarina je izbrana tako, da zanima. Prav toplo želim, da bi z zanimanjem segli po tej knjigi — mnogi.
„Zgodbe sv. pisma" za nižje razrede ljudskih šol. S 47 podobami. Sp. dr. Fr. Knecht. Poslovenil Ivan Skuhala, dekan v Ljutomeru. Freiburg i Dunaj. Herder. 1889. Cena 26 kr. — Ta knjižica ustreza res šolski potrebi in je za svoj namen popolnoma primerna. Slike so lične in dostojne Hvalno omenjamo lepo in lahko pisavo prelagateljevo.
wrvatsko slovstvo.
(Piše Janko B.)
Že v 2. št. »Dom in Svet«-a sem poročal o stanju „Matice hrvatske" in rekel, da namerava letos svoje člene z lepim številom knjig razveseliti. Uverjen sem bil vedno, da »M. hr.« res neutrudljivo deluje v prosveto hrvatskega naroda, vendar me je ugodno iznenadila vest, da bode »M. hr.« letos izdala dvajset knjig, pol v juniju, pol v decembru in to za 1. 1888 in 1889, ker je za eno leto zaostala za-solarnim letom. To je res ogromen in nenaden napredek, katerega mora biti vsakdo vesel.
14. sušca je imelo „društvo sv. Jeronima" glavno sejo. Predsednik, kanonik Franjo Budicki, je poročal v kratkih besedah o stanju društva.
Raznoterosti.
99
Stanje ni baš sijajno, vendar se opaža napredek, četudi še neznaten. Društvo si misli napraviti tudi društveno hišo, vendar tega do sedaj še ne dopušča gmotno stanje. Ni pa, menim, umestna ona misel predsednikova, da bi društvo katerikrat tudi po katero knjigo manj izdalo, samo da se prej napravi hiša. Kaj bi gladnemu trgali kruh od ust, dajmo narodu dobrih in koristnih knjig, katerih tako potrebuje. Hiša že še počaka. »Danica« se bode tiskala v 32.000 iztisih, druge knjige se pa niso še odločile. Vseh členov ima društvo 8 3 25, za 20 več od lani. A društvena imovina šteje 108.778 gl. 13 kr.
Do sedaj ni posebnih novostij na hrvatskem književnem polju. Od novega leta ni izšla nobena knjiga, katera bi bila zanimiv pojav v hrvatskem slovstvu, izšlo je res nekoliko prevodov, največ v »Hrv. biblioteki«, a izmed drugih naj omenim le Harambašičev prevod Tolstojevega velikega romana: „Vojna i mir", kateri izhaja v snopičih in Badaličev-Sliakespeare-ovega: „Koriolan".
Stari književnik, Dubrovčan Matija Ban, je počel izdajati svoje zbrane spise. To bode ogromna zbirka, katera bode obsegala 25 knjig. Dosedaj je izšla prva knjiga, v kateri so drame : „Mjerima", „Milenka" in „Dobrila".
(Daljo.)
pEŠKO SLOVSTVO.
(Piše S. Z-g-c.)
Slavnega pisatelja in pesnika Svatopluka Gecha, kateri je čitateljem »D. in S.« že od lani znan, izšli sta nedavno dve krasni deli. V zalogi Edv. Valečka so izšle ,.Nove pisne" — poetick^ch besed čislo XXXVII. (urednik Jan Ne rud a), katere so z »jutranjimi pesmimi« neka celota. — V njih se nam rišejo prav pesimistično razne prigodbe iz javnega in zasebnega življenja. V teh.pesmih je bolj lirik nego epik, tu sodi in kaže subjektivno sedaj to, sedaj drugo, med tem, ko je bil v prejšnjih delih mirnejši opazovalec. — Drugo najnovejše njegovo
delo je „Novy epochalni vylet pana Broučka, ten-tokrat do XV. stoleti", illustroval V. Oliva, v zalogi Topiča v Pragi, zvezek 1—4. —- Lani je napisal Cech slieno humoristično povest, kjer je poslal Boučka na mesec; toda mnogo zanimivejši in poučnejši je ta izlet v XV. stoletju v Prago. Delo je pisano zelo duhovito, osoljeno z neusahljivim humorjem. Tu je pokazal Cech, da ni samo izvrsten pesnik, nego tudi učenjak. Je-dino, kar bi mogli grajati, je, da hvali preveč husitstvo.
Znani Ed. Jelinek je napisal „Slovanske črty" ze života společenskeho, literarniho a umeleckeho. — Salonni biblioteka č. IX. — Tu je trinajst razprav, v katerih se opisuje vse, kar meri na kulturo Slovanskih narodov. Zastopani so Rusi, Poljaki in Hrvati. Pisan je v lahkem slogu, kakoršnega smo pri njem vajeni, razodeva se velika ljubezen do ostalih Slovanov. — V istej biblijoteki št. LIX. so izšle J. Konrada, veščega pripovedovalca, „Dalmatinske povidky". — Na vrlo zanimiv način podaje K. nekoliko lepih slik iz življenja naroda z obrežja jadranskega morja.
V zalogi Topiča sta izšli tudi vrlo zanimivi knjižici: „Vybrane bachorky a narodni pohädky Boženy Nemcove" in „Narodni pohädky a povesti" K. Jar. Erb ena, znamenitega nabiratelja narodnega blaga. Obe knjigi sta okrašeni z lepimi illustracijarni Viktorja Olive. —
Med prvake na češkem parnasu spada i A. Heyduk. »Salonni bibl. štev. LX VIII.« jeprinesla njegove najnovejše pesmi: „Šipy a paprsky" basne. — Poleg ostre satire nahajamo v tej zbirki čvrsto in vzvišeno rodoljubno navdušenost. H. je pravi lirik. Vroča ljubezen do domovine in vera v njeno bodočnost, predočevana s posebno natančnostjo in nežnostjo, očara vsakega. Tu se zrcali cela osebnost Heydukova. — Izda-vanje zabavnih spisov J. K. Tyla lepo napreduje, izšel je že dvajseti zvezek. Spisi Tylovi imajo trajno vrednost, človek jih rad vedno čita.
(Dalje.)
Raznoterosti.
Naše slike nam kažejo nekatere jugoslovanske obraze in noše. SI. 1. in 2. nam kažeta Morlakinjo in Morlaka, to je Dalmatinca ImoŠčana (Imoski), po rodu Slovana, ki pa rabi tu in tam italijanščino, zlasti po otokih dalmatinskih. SI. 3. nam kaže kmeta iz okolica šibeniške. Ta okolica je jako zanimiva; okoličani lepega Šibenika se pečajo z ribištvom in vinstvom SI. 4. Ivrivošijanka. Ivrivošija je iz zadnjih bojev dovolj znana. SI. 5. in 6. nam predstavljata srbsko nošo. — Slike so povzete iz knjige »Balkan halb in sel«, spisal A. E. Lux, izdal Herder v Freiburgu (ocenjena v našem listu str. 49), čitateljem v veselje. poznavalcem slovanskega juga v presojo.
f Anton Mažuranič, eden izmed prvakov ilirskih preporoditeljev, umrl je dne 18. decembra pr. 1. v Zagrebu. Pokojnik se je rodil v Novem
v Vinodolu na Primorskem, kjer je obiskaval prve šole; srednje pa in višje je izvršil v Zagrebu, kjer je postal profesor hrvatskega in latinskega jezika, 1. 1861 pa je postal ravnatelj na Reki. Služboval je preko 30 let ter se je, ko je leta 1868 stopil v pokoj, preselil v Zagreb.
Z bratom Ivanom pesnikom, banom hrvatskim, bilje čvrst pristaš Gajev in boritelj za narodne stvari. Gaju je pomagal v »Danici« in v »Novinah«. Pisal je več jezikoslovnih sostavkov, izdaval šolske knjige (»čitanke«). Leta 1859 je izdal prvo hrvatsko slovnico, katero je izdelal na podlagi svoje jezikoslovne razprave »Temelji ilirskoga i latinskoga jezika«; zapazil je edinstvo naglasa v govoru narečja čakavskega in jezika ruskega; priredil je več dubrovniških pesnikov za tisek; v zagrebškem programu je priobčil:
»Pregled povjesti zagrebške gimnazije« in »Pregled stare hrvatske literature«, in v časopisu »Kolo« je obelodanil in razložil imenitni »Vino-dolski zakon«.
Telo položili so mu dne 20. decembra pr. 1. v rakev med preporoditelje.
»Ne samo Hrvatska,« kakor je rekel v nagrobni besedi vseučiliščni profesor dr. Fr. Mar-kovič, »nego sva slavenska jezikoslovna znanost upisala je medju zlatnimi imeni i ime Antun Mažuranič!«	Lešnički.
Vad
3. Stct.
Nebrojno pisanih cvetek Na polju širocem duhti, Med cvetkami bujnimi v travi Pa dete neskrbno sedi. —
In trga si cvetko za cvetko Sadeč si jih na srce, Zdaj boža jih nežno in gladi, Zdaj meče jih zopet od se. —
In svet — kot dete cvetlice, — Na srce si vsaja ljudi', Zdaj boža jih nežno in gladi, In zdaj z obupom mori. —-
Primera: svet — dete je prisiljena. Primerjati moremo sploh le predmete, kateri se ujemajo se svojstvi, pri katerih se nam prav zategadelj primerjanje samo usilja; a svet nam pomenja nekaj velikega, mogočnega, dete je mladostno, šibko. Dete trga cvetove brez namena; brez vsake misli je gladi in meče od sebe, s kratka: igra se ž njimi v otroški svoji preprostosti; svet ravna z ljudmi nekoliko drugače. Dete sedi sredi cvetov, potemtakem bi moral biti svet sredi ljudij, ali v tem primeru ravno ljudi v njihovi celoti imenujemo svet; dete cvetove meče od se — da bi svet metal ljudi od sebe, tega seveda niste mogli reči, zato pravite, da jih z obupom mori — kje je tukaj podobnost? — O nedostatkih, kateri sicer kaze Vašo pesem, samo nekaj primerov: Priloga »bujne« cvetke in »neskrbno« dete ne značita ničesar; po bujnih cvetkah bi morali o detetu povedati podobno svojstvo, ali ker tega ne morete, nasprotno svojstvo, torej »bujne cvetke«
—	»nežno (šibko) dete«. — Saditi si cvetke na srce ni dobro rečeno; božati in gladiti je jedno.
—	Ne vemo, ali se nalašč niste držali vseskozi istega ritma, ali ste v 1., 6., 9. in 1*2. vrstici izpustili po jedno stopico nevedoma! — Pesem ni brez vsacega čustva in tudi verzifikacija je dosti spretna, samo krepkih rim pogrešamo: duhti, sedi; srce, se; ljudi, mori — take rime sicer niso slabe, ako se ne ponavljajo prepogosto, vendar mislimo, da so krepke možke rime kakor »hrast, čast; vas, glas« lepše in boljše od tacih rim na naglašen samoglasnik.
niča.
4. Ol)up.
Na nočno gledal sem nebo, Opazoval je v mesečini, Padlä je zvezda na zemljo, Se izneverila množini. —
To zvezda jasna ni bili, Bilo je vbogo srce moje, Ki je zgrešilo pota vsa Do nedosežne sreče svoje! —-
Samo dve, tri vprašanja: Zakaj ste postavili pesmi naslov »Obup«? Zakaj pravite, da se je zvezda, ki je padi« na zemljo, izneverila »množini« ? In naposled: Kako morete tej zvezdi primerjati »ubogo« svoje srce, ki je zgrešilo vsa pota do nedosežne (?) sreče svoje ? A tako, zdaj pač umejemo: hoteli ste povedati, da se je to srce dvigalo k sreči, da pa je palo z višine; hm, bodi — ali pa je pala zvezda tudi zategadelj? Recimo odkritosrčno: pesnik, kateremu resnično, ne umišljeno gorje razdvaja srce, nikdar in nikoli ne more zapeti take pesmi; prav zategadelj pa tudi vemo, da je Vaše srce še zdravo in veselo — daj Bog, da bi nikoli nobena bolest ne potrkala nanj! —
5. Cvetlici in ptiček.
Dve kitici od vseh desetih bodeta menda dovolj. Ptiček poje:
»Oh, ljudje so obdolžili Nezaslišanih hudob In brezčutno položili Na zatožno so me klop.«
»Češ, to je prekanjen ptiček, K cvetkam kratko več ne sme; Vrh drevesa je vršiček, Tam drži' naj ptiček se.«
Bridka resnica, ali dober svet! Mi samo še želimo, da bi se tako nikoli več ne oglasil ta ptiček v pesniškem logu slovenskem, ker smo živo prepričani, da bi ga ljudje znova in po vsej pravici položili na zatožno klop! Kaj hočete: vsakdo ne more biti slavec; kure in race so tudi potrebne ptice! — »Triolet« je prav navadna erotična pesem brez vsacega pesniškega vzleta; dikcija okorna, rime pa naravnost grozovite. Ne moremo! —	F.
Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo
je v Marijanišču.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.