Roka roko umije
Dovolite, da se predstavim: Pepe Zabar, vratai v. . ., no -saj lo ni važno!
Tako torej, viatar sem! Nič ne vihajte nosu in ne spuščajte ro-ke, temveč jo krcpko stisnite. Res smo Ijudje tako ustvarjeni, da se radi seznanjamo z višjimi od sebe, se jim klanjamo in jih gladimo, pa pri tem v mislih iščemo koristi zase. Toda, kaj hočemo - takšni smo!
Vendar pa vratar ni tako ne-pomembna oseba v podjetju in le žal se to ptemalo upošteva. Vsak dober vratar pozna razme-re v podjetju bolje, kot na pri-mer direktor. Vratarju ni nič skritega, njemu je vse očito. De-lavski svet in diiektor imaia po-gled na podjetje zviška, s ptičje perspektive, vratar pa od spodaj, iz žabje perspektivc. Žabja per-spektiva pa vam mnogokrat od-krije več kot ptičja. Kar pred-stavljajtff si, da opazujete pisano množico iz prvega nadstropja. Kaj vidite? Nič, morje klobu-kov, pleš, kodrov, ramen in nič drugega. Sedaj pa si predstav-ljajte, da to mešano množico opazujete skoz steklena tla. Odkrijejo se vam tajne, o katerih niti ne sanjate. Z vrha vidite le-poto, ljubeznivost, mikavnost, a iz žabje perspektive - no, člo-vek si sploh ne more misliti, da je na svetu še toliko umaza-nije . . . Toda, oprostite . ..
Vse vidim in vse vem, povrh pa si kujem še razne matenalne koristi, ki so dandanes cilj ve-čine ljudi.
Na primer! Vidim malega po-sestnika Ceneta. ki odhaja na delo. Nabasana aktovka ga vleče k tlom. Malomarno stopim k njemu, ga potrkam po rami, za-kašljam in poškilim na aktovko: ,,Kako se kaj imaš, Cene? " Cene ostrmi, dvakrat pomežikne, za-rdi in debelo požre: ,,Še kar, še kar. Samo veliko dela imam doma, žganje kuham. Pa ti? Nekaj prehlajen se mi zdiš, pri-nesel ti bom jutri požirek žganja, da ga boš okusil in - ozdravel."
Zamahnem z roko: ,,Eh, vče-raj me je nekaj prijelo. Nič ne nosi, saj veš, da ne pijem!" In že se obrnem ter govorim z drugim. Cene pa zgine kot kafra. Dmgo jutro pride ha delo prej kot po-navadi. Stopi v vratarnico in po-tegne iz aktovke ,,požirek", ki ga ima v litrski steklenici.
,,Saj veš, da ga zjutraj ne pi-jem," mu oporekam.
,,Kar domov ga nesi! Saj je ves tvoj. Letos sem ga veliko naku-hal. Oglasi se kaj, lepa jabolka imam, mi hiti zagotavljati in že odhaja iz viatarnice. Stopim za njim na prag in zakličem: ,.Ak-tovko pa diugič ncsi prazno domov!"
Komaj spravim steklenico v miznico, pride ključavničar Jo-že. ,,Ti!" pravi in sc prestopica na pragu, ,,zdajle bo prišel voz-nik in odpeljal nekaj metrov sta-rih, nerabnih vodovodnih cevi. Saj  veš, vodovod  napeljavam."
Pokimam. Seveda vem, kaj me to briga! Ali imaš potrdilo? "
,,Imam, imam! Samo ... Ali imaš pokvarjeno črpalko? "
,,Seveda, že deset dni zaman iščem nekoga, ki bi tni jo po-pravil."
,,A, res? " se je razveselil Jo-že. ,,Jo bom jaz poskusil popra-viti, še danes popoldne. Ne bodi preveč siten! Veš, cevi bo nekaj več, kot piše na potrdilu, a tudi stare niso. Kaj bi z njimi? Stare vendar ne bom vzidaval v noYP hišo."
Pokimam! Seveda razumem, edino bedak bi v novo hišo na-peljaval stare cevi, ki puščajo kot rešeto.
,,Sicer pa imaš ljstek!" malo-marno ugotovim. ,,Naloži in odpelji!"
In res odpelje. Pogledam na voz, na njem so cevi; ali so nove ali stare, ne vem, saj nisem vodo-vodni instalater. Koliko metrov jih je? Saj mi upiava ni kupila metia, da bi jih metil. Pogkdam na potrdilo. Tam piše, da so to stare vodovodne cevi v dolžini petnajst metrov; torej drži. ,,Alo, i, hot! Dobro pelji!"
ČrpaJko scm imel popravljeno še isto popoldne.
Zadnjič se je ustavil pri meni direktoi. Ponudil mi je cigaieto in se počehljal za ušesi. ,,Ti, veš kaj, na delavskem svetu je bil sprejet sklep, da mi v mizaiski delavnici lahko napravijo oma-lico za televizoi. . .'•
,,Vem, vem!" ga prekinem. ,,So vam jo že napravili? "
DirektorJe nemočno zmahnil z roko: ,,Že, samo . . . iz oma-lice je nastala cela knjižna oma-ra. Narobe smo se razumeli. Člo-vek se zares ne more na nikogar zanesti. Kaj hočem . . ."
,,Seveda, seveda," mu po-trdim prav iz srca. Popolnoma ga razumem, biti diiektor ni šala.
Kar nas je odgovornih ljudi, to vemo. ,,Kar naložite in odpe-Ijite!" Direktor je odšel. Takoj sem zapazil, da je pozabil na mizi cigarete. Stekel sem za njim: ,,Tovariš diiektor, cigarete ste pozabili!" Diiektor je samo zamahnil z roko in odšel v upravno poslopje.
Komaj sem zaprl vrata za se-boj in se hotel poglobiti V ma-lico, je prišel obratovodja mizar-skc delavnice in obstal pri vra-tih: ,,Pepe, danes bomo vozili za direktorja!"
,,Vem!" rečeni malomaino in se prctegnem na stolu. ,,Knjižno oinaro in nič drugcga! Za knjiž-no omaro je imcl dovoljenje de-lavskega sveta in kaj morem jaz za to.
Mojster je brez moči, potisnil sem ga ob zid.
,,Pepe, veš, mislil sem . . . pravzaprav izkoristil sem priliko in še zase naiedil pomivalno mi-zo in vrtno klop . . Mislil sem, da bom vse skupaj odpeljal z direk-torjevo omaro."
,,Hm, težko je! Nimaš dovo-Ijenja delavskega sveta. To bom moral javiti tajništvu."
Lagodno potegnem iz direk-torjevega zavojčka cigareto, jo prižgem in puhnem proti moj-stru, ki menca na pragu, in na-daljujem: ,,Veš, ker si ravno tu, te bom nekaj vprašal. Že dalj časa nameravam nekje naiočiti poličko za radio. Kaj misliš, ko-liko bo približno stala? "
Odgovota nisem dobil. Dobiti ga tudi nisem mogel, ker mojstra ni bilo več med vrati. Izginil je kotbUsk.
Kmalu po eni, ko je direktor odšel na kosilo, stf odpeljali omaro, ki jc zavzemala dve tre-tjine prostora, za omaro sta stali pomivalna miza in vrtna klop, prav zadaj pa se je sramežljivo stiskala polica za tadio.
Mizaiski mojstcr se je nagnil iz avtomobila, pomenjljivo po-mežiknil ptoti poljčki in vprašal: ,,Ali je žena doma? " Kaj sem liotel, pokimal sem mu in odprl vrata. Komaj je avto odpeljal, je prišel sekretar, ki je tudi že od-hajal.
,,Kaj vozijo? "
,,Direktorjevo polico za televi-zor."
,,Saj so jo dolgo pacali."
Zadeva je bila s tem opravlje-na, radid pa veselo igra na novi polički.