poštnina plačana v gotovini.
MARIJIN LIST
MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istineod Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala J. 1904., dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sy. Družini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Turniščina tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi..
Marljikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skupni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca /ezu&ovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1938 tudi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se slUžijo večne meše v Celji, Orobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov.krajina.
Tiskarna Balkdnyi Ernesta v Lendavi.
D a r i.
Na dom sv. Frančiška v Črensovcih so darfivali v Din. sledeči: Serec Marija, Mahovci 4, Lebar Barbara, Mahovci 4, Črpnjak Alojz, Segovci 4, Čeh Bara iz Nedelice v Franciji prosi zdravje na diiši i teli 10, Horvat Marija iz Trnja v Franciji 10, Baša Jožef iz Beltinec v Franciji 3, Seredi Margit iz Bogojine v Franciji 2, ista na .Malo cvetišče", prosi po maloj Sv. Treziki zdravje i stanovitnost y dobrom 10, Casar Rozika iz Bogojine v Franciji 2, ista na „Malo cvetišče" za zdravje i stanovitnost v dobrom 8, Kayaš Rozika iz Trnja v Franciji 29, Kolenko Terezija iz D. Bistrice v Franciji 10, Horvat Ana iz Črensovec v Franciji 10, GabOr Ana iz Črensovec v Franciji 10, Tornar Jožef iz Turnišča y Franciji 40, obresti v poštnoj hranilnici 319, Miholič, Kobilje 10, Gašperič Agneza, Kobilje 10, obresti 500, Pav-linjek Štefan, Sodišinci nabrao 11, Balažic Marija iz Hotize v Franciji 9, Mekiš Kristina iz Trdkove v Franciji 10, Mekiš Roza, Trdkova prosi za blagoslov pri marhi 5, Sukič Rozalija iz D. Slaveč v Franciji 10. — K podpor-nomi društvi sv. Frančiška so pristopili i darfivali po širitelima Perdi-gali i Bakani v Dokležovji v Din. sledeči: Lopert Verona 1, Fras Marija 1.50, Kavaš Balaž 1, Plej Štefan 0.25, Brunec Kata 0.50, Panker Ivan 1, Vin-diš Štefan 1, Brunec Karol 0,50, Lukač Jožef 2, Kuzma Martin 1, Vohar Iyan 2, Gjorek Ana 2, Klemenčič Ana 0.75, Klemenčič Ivan 1, Kovačič Marija 1, Hladen Franc 0.25, Slavič Marija 0.25, Pal Štefan 0.25, Pal Ivan 0.25, Gom-boša Franc 0.25, Kranjec Štefan 0.25, Marinič Treza 0.50, Barber Štefan 0.25, Gornjec Ludvik 0.25, Gorega Ivan 0,25, Temlin Anton 0.25, Sraka Ivan 0.25,
r
LETO 33.__8. APRILA 1937._ŠTEV. 4.
Mamika potolaži svojega Jezušeka.
Roža skrivnostna, kak si vejnola, kda si tri dni brez sun-ca zdihavala po tvojem Sunci, po tvojem sini, po tvojem Bogi, po Jezuši. Pa ne si zaman, ha tretji den po smrti je kroto rano, prle kak je zišlo sance, stano iz groba živ, pa se je paščo sin k tebi, materi, Bog k svojemi odkiiplenomi najsve-tejšemi stvorenji. Na srce si ga obinola i njemi pošepetnola pana nebeške radosti: Moj Jezuš žive i več nikdar ne vmerje. Vidila si njegovo diko, kije večna i se ne more več spremeniti. Vidila si njegovo nemrtelno telo, ki več trpeti i vmreti nemore. Vidila si neštete milijone rešenih duš, štere je iz pekla trnaca i iz očiščilišča k tebi pripelao, ki si njihova soodrešitelica, da se veseliš, mati, njihovoj slavi, ki so tvoja deca. Vse to si vidila i si se napunila z nedopovedlivim veseljom, z brezme/nim blaženstvom. Mamika moja, dovoli, da se i jaz pridružim tvo* jemi veselji i ti iz srca čestitam k tvojoj zmagi. Veselim se, da si z tvojim sedmerim mečom, ki ti je v živ le nji srce teli-kokrat i tak kruto prebodno, da si z tem trplenjom junaško stopala po križnoj poti našega Odrešenika, svojega Sina i nas tak ž njim vred odrešila. V trplenji je rešitev. Brez trplenja ga ne bilo i ga ne bo. Svetlost pri grobi se je pokazala samo potem, kda je križna pot Sina Božega bila dokončana. Grob je bio v bližini Kalvarije, dika i križ sta si brat i sestra. Gde nega križa, ne bo tudi odičenoga groba. I tu pride zdaj
velika skrivnost, boleča velika skrivnost: Liidje bi radi odi-čeno vstali, ne bi pa radi trpeli. To je naša najvekša napaka. Radi bi bili pobožni, radi bi liibili bližnje, radi bi služili Bogi, če ne bi trbelo trpeti.
O keliko zagrešijo z nepotrplivostjov! Den za dnevom srečavajo Križanoga, a njegovoga križa niti prisiljeno, kak Šimeon z Cirene, neščejo sprejeti. O kak veliko zaničavanje
Jezuš je od mrtvih stano, stanemo tudi mi, a odičeno samo tak, če ne vmerjemo v smrtnom grehi.
miloga Odkiipitela je to l Kak strašno sramotenje za njegovo grozno trplenje i strahovito teško smrt. Nedužen trpi za krivca i krivec niti teliko zahvalnosti ne kaže, da bi tisti mali križec, ki njemi ga je njegov najvekši dobrotnik poniido, bar

mirno sprejeo, Če ga že nešče veselo i navdušeno nositi. Kjeliki obhajajo Viizem brez vuzemske zahvalnosti do vstaloga Zve-ličara! Keliki najdejo povsod veselje, samo pri njem ne! Mamika, potolaži za te grehe Srce odičenoga tvojega Jezuša i sprosi nam ubogim, nepotrplivim grešnikom veliko potrplivost. Pa še več. Sprosi nam junaštvo v trplenji, sprosi nam to veliko milost, da bomo žejali i gladiivali po križi, se na njem radi zdržavali i na njem v blaženosti izdehnoli. To naj bo viizemska radost naših očiščenih duš, to naj bo naša zahvalna tolažba za naj-vekšo milost, za odrešenje.
Živlenje Blažene Device Marije, Matere Bože,
Naše Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža slUžbenica: Marija z Agrede.)
Tretja kniga.
27. Gospod pripravla Marijo na borbo z Luciferom. — Lucifer jo začne preganjati.
Večna Reč, štere vtelovlenje je napreduvalo, spozna tudi kak človek Luciferove navale na Marijo, pa zaprosi večnoga Očo, naj Mariji podeli nove milosti, da nanovo ojačena more streti kači glavo. Presveto Trojstvo odobri to molbo i podeli Mariji punost novih milosti i darov, po šterih je spoznala i razmila najglobše skrivnosti. Posebno njoj je jasno, kak Lucifer povsod napada slavo Božo. Bog obeča Mariji svojo pomoč, da zamore obladati peklenskoga neprijatela. Marija je z novimi milostmi bila tak močna, da bi mogla obladati celi pekeo, a kak nej toga ednoga neprijatela. Ona se ponudi, da de bojiivala te boj na čast svojega presvetoga Sina i Boga i prosi ga, naj razpolaga ž njov po svojoj svetoj voli.
Srd Luciferov se nameri na prečisto Devico i druge svete duše. Lucifer vzeme 7 legij vragov, šterim so na čeli vojvodje, ki napadajo v sedmimi glavnimi grehi. Prva legija je navalila z napadi gizdosti, aH je občiitila v njeno j bližini nezmaglivo moč i dišeč Marijine svetosti, ki jih je močnej mantrao, kak peklenski ogenj. Tak je Marija peklenskim neprijatelom bila strašnejša, nego cela vrejena vojska. Na brezbožno prišepetavanje je Marija od-vrnola z nespremenlivov jakostjov i z veselov naravnov mirnost-jov. Nečisti duhovi so privzeli različne strahotne telovne podobe, pa so rjoveli i se protili Mariji. Ali neso dosegnoli svoje namere, da jo zbunijo. Nato so se preobrazili v angele svetlosti, pa so jo napadali na driigi način, govoreči: „Ti si zmagala, ti močna žena! Glej nas, da ti pomagamo i ovenčamo tvojo nepridoblivo jakost." S takšov hvalov so se prilizavali Mariji, ali ona zavrže njihove laži, stavi vse svoje zaviipanje v Boga i zavrne vse one, ki se protivijo Bogi. Zatem so napadalci prikazali svetoj Devici vso krivo norost znanosti, pa so šteli ugoditi njenoj domnevanoj gizdi,
„ i i : , : i i zagotžvlajoč jo, kak do njo iskali, naj postane mati Mešije, ar je njena svetost prekosila vse očake i proroke. Smešno je bilo, da se nebeskoj Kralici lažno nudilo ono, ka je ona že v istini po-sediivala, pa da so hudobni duhovi poleg vse svoje jalnosti bili prekanjeni, zato neso toga niti najmenje v pamet vzeli.
Na sličen način so napadale tudi ostale legije. Druga se je trudila, da pobudi v njoj lakomnost; tretja jo napadala z nečis-tostjov; štrta je navalila na njeno milobo i potrplivost. Te napad je bio najbole oduren, ar so silni neprijatelje prevrgli v hiži vse vdiljek i poprek. Peta legija je Marijo štela pridobiti s po-želenjom za jelom i pilom; šesta je sklenola, da rani Marijo z žalcom nevoščenosti predstavljajoč njoj, kelko vekše prednosti pred njov majo druge. Sedma legija je napadala sveto Devico, da jo spravi do lenobe i trdosti, da ne zamore vršiti svojih vežb. Vse te napade je Marija odločno odbila pa izišla kak zmagovalka iz boja. Peklenska družba je obviipala. Lucifer je besneo na njo, kak tudi na samoga sebe.
28. Nadaliivanje peklenskoga bdja.
V hiidobiji nenasiten Lucifer je ponovno zabesneo, ar ne mogeo prenesti, da je slabotna žena obladala njega, ki je pri-dobo teliko junakov. Spoznao je, da je Marija v blagoslovlenom stanji. Držao je dete za navadnoga človeka, zato niti ne pomi-slo, da je on Mešija, odrejeni, da njemi glavo stere. I tak je držao, da se od tak izvrstne žene more roditi samo nekaj vel-koga i svetoga. Zato je zamrzo toga nerojenoga človeka z ne-vgaslivov mržnjov. Začiito je Lucifer, kak od njega proti njemi izhaja neprijatelska sila, zato se odločo, da poišče sredstvo, z šterim vniči i mater i dete. S strašnimi živalskimi prikaznimi se je triido, da jo buje s strahom. Iz njegovoga žrela je sikao ogenj i čemerna žveplena para. No, Marija se ne vznemirila ne na teli, ne v duši.
Nato Lucifer začne skruniti i metati grešne izraze proti Bogi. Ves strup, ki ga je kak stara kača dugo skrivao v srci, je izvrgao na Mater čistosti i istine. Da jo zagifta, je iznesao pred njo vse krive vere, ki jih. skovao proti Bogi i njegovoj istini do tistoga dneva. Marija z nezlomlenov verov i z najglob-šim priznavanjom verskih istin, zavrže i odstrani vse krive vere, ki jih je iznesao, pa začne vroče moliti, naj Vsemogoči ponizi i obviizda prevzetno gizdo nečistih duhov, naj oni nemrejo širiti po sveti telko strupenih navukov.
Meni je objavleno, da po Marijinom zagovori zavolo njenih jakosti ednok vgasnejo vse krive vere, ali ne mi poznano vreme, gda to bo. To zmago je pridržao sam Kristuš za svojo presveto mater. Njenomi posrediivanji se mamo zahvaliti, da so stare krive vere Arija, Nestorija, Pelagija i drugih brez sleda henjale. Istotak je zapovedala, naj prestano tudi graje proti Bogi, ki so jih hudobni duhovi izklali pred njenimi čistimi vii-hami. Da da tudi Vsevišnjemi zadoščenje za te žalitve, zato ga
je slavila z najlepšimi hvalospevi, ki so napadalcom bili nepri-jetnejši kak najvekši odpor. Samo Lucifer je bio nevtriiden.
Med nekimi sosedami svetoga Jožefa je nastala svaja i razdor zavolo imovine. Nečisti je vzeo na sebe podobo stare, ženskam dobro znane prijatelice pa se triido, da skregane izmiri i da vrže vso krivdo na Marijo, ženo Jožefovo. Sosede se podajo v Jožefovo hižo pa začnejo Marijo grditi pa njoj voči metati, da ona vznemirja njihove hiže i da je kriva, da one nemrejo živeti v slogi. Marija odvrne na njihov bes s potrplivostjov, po-niznostjov i z verov. Zaprosi svoje neprijatelice za odpiiščenje, če jim je slučajno kaj žaonoga včinila. Neprispodobna ponižnost presvete Device je bio sijajen navuk za te ženske i one so se mirno razišle v svoje hiže, a Lucifer se mekno, ar ne mogeo prenesti takše svetosti i nebeške modrosti.
Triido se je vznemiriti tudi sv. Jožefa i to zavolo njegovoga
siromaštva. Sveti mož je odbio te peklenske napade, ali vznemirjala ga je skrita bolečina zavolo Marijinoga stanja. Prečista Devica je znala vse, ka se dogaja v srci sv. Jožefa. Molila je pre-svetoga Sina, naj njemi zavolo te bolečine prizanese z vsakov driigov brigov i teškočov. Lucifer je naprej navaliivao z vsemi do teh mao upotreblenimi napadi, ali ona je ostala i te nepremična. Bila je osvedo-čena, da je odrejena za to, da ponizi i stere Luciferovo gizdo. Z visikim veličanstvom se zdigne nad hudobne duhove i zapita: „Što je kak Bog, ki živi na visinaj?" Ps 112, 5. Ponavlajoč te reči, doda: „Ti vladar kmice, ti začetnik greha, v imeni Najvišjega ti zapovedavam, da zanemiš. Z vsemi svojimi pristaši stopi v globine pekla, kama tudi spadaš. Ne izidi, dokeč te obečani Mešija ne vniči i dokeč on toga ne dopusti!" Nebeška Kralica je stala obsijana z nepopisnim sijajom. Nečisti duhovi so morali izvršiti močno zapoved pa so se spustili v peklensko noč.
Po toj zmagi se presvetoj Devici skazalo na jezere angelov i zaspevali so hvalospev, v šterom so bile tudi Juditine (15, 10) reči, ki so značile zmago Marijino: „Ti si slava Jeruzalema, ti radost Izraela, ti čast našega naroda 1"
Angeo Gospodov je nazvesto Mariji i je poprijela od sv. Duha:. Zdrava Marija, milošče puna.
*
Palau Gabriel, D. I.
Po Kristušovoj poti. XXI
Tanaii, šterifi se drlimd pri občevanji z liidmi.
1.	Vnogi želejo, da bi je liibo, a malo jih je, ki mi služijo.
2.	Vnogi želejo, da bi smileni bio do njih, a malo jih je, ki bi žrtev doprinesli za mene.
3.	Vnogi me z celim svetom radi hvalijo, a malo jih je, ki me zagovarjajo pred celim svetom.
4.	Vnogi bi radi prišli v nebeško diko, malo jih pa nasle-duje moje jakosti.
5.	Keliki želejo biti hvaljeni od tistih, štere Bog zavrže!
6.	Keliki bi radi dobili odlikuvanje, gda nemajo za to nik-šega zasliiženja!
7.	Keliki želejo, da bi je liidje slavili te, kda so teh tlačivci!
8.	Keliki živejo, štere si je smrt že odebrala, ne da bi na nebesa mislili.
9.	Keliki, o keliki bi radi narod vodili, ki sami pa no poti greha hodijo.	H
10.	Ščeš drugim pomagati? Odpri oči i navči se spoznati globočino človečega srca.
11.	Človek te prinaša naprej skrivnosti svojega srca, kda je sam.
12.	Strasti njegove se te pokažejo, kda ma priliko, da je nasiti.
13.	Grešnost njegova se te pokaže, kda ga napada skušnjava.
14.	Te poišče tisto gor, po kom hrepene, kdatolejko včini. ne da bi ga vidili.
15.	Te odkrije svoje žele, kda se čemeri.
16.	Ne veri naglo zvunešnjosti i lubeznivomi ponujanji.
17.	Nikoga ne zavrži zato, ka je grešio, ali ka je nepopolen.
18.	Nasprotno, če falinge ovaraša, potrudi se, kak bi ie mogo odpraviti.	'
19.	Zdravnik se veseli, če dožene beteg. I če je veren svo-jemi pozvanji, de te tudi liibo betežnika, čeravno je te po last-noj krivdi zbetežao. Samo na beteg se srdi i za nož zgrabi ne zato, ka bi betežnika rezao, nego beteg ž njega.
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne dOše.
III. Molitev.
11.	Nikdar ne ponavlaj molitve, čeravno bi opazo, da si bio razmišlen pri njej. Iz ponavlanja najmre shaja vnogo nepravilnosti, zato se pa to nikak ne dovoli.
. . , Lojolski sv. Ignac je meo ednoga redovnika, ki je spadno v to falineo i jako trpo zavolo nje, tak, da je potrebiivao vnogo več časa za opravlanie dnevnic, kak je to bilo potrebno; vse je najmre ponovo, ar je mislo, da je
ne dobro molo. Ar je vnogo pripomočkov nikaj ne zaleglo, si je mislo svetnik da te njegov strah z ednim driigim strahom zvrači. Zapovedao njemi je naimre v diihi pokorščine, da molitev mora taki pretrgati, kak je za njo določen čas mino. Prvi den je redovnik komaj polovico molitve opravo, kda io je mogo pretrgati, Nad tem se je jako razžalostio. Pomali pa ravno zavolo bojazni, ka v določenom časi nede mogo dnevnic zvršiti, se je popaščo, da je molitve pravočasno zvršo.
„Ka bi pravo takšemi človeki — piše Fenelon (Krščanske misli 17) — ki bi med potjov samo to premišlavao, mesto naprejidenja, kde i kak bi mogo spadnoti i če bi zaistino spadno, bi se povrno, naj vidi mesto, kde je spadno? Idi samo batrivno naprej! bi njemi pravo. Isto bi ti pravo tiidi jaz: Idi naprej i ne gledaj nazaj. .Hodite v božem strahi — nas opomina apoštol /Tes. 4. 1.) — ka te stalno rasli". Bogastvo bože lUbezni te bole popravi, kak tvoj nemir i nepokojno nazajgledanje na samoga sebe«.
Zadostuje, da stalno želemo zbranost v molitvi. Dober Bog — kak vči Veliki sv. Gregor — namen ravno tak poplača, kak samo djanje, če najmre toga nemoremo doprinesti. On nam med neprostovolnov raztrešenostjov odvzeme toti svojo navzočnost, ne vzeme nam pa svoje lubezni: „Če brez čiitne pobožnosti op-ravlam molitve, se pokorim". Jaz pa pridenem: Pokoriš se, pa moliš tiidi, z tistim, ka v duši trpiš, se pokoriš, z želenjom po zbranosti pa moliš.
»Drevje samo pod vplivom sunca rodi sad, ništerno ranej, drfigo kes-nej, ništerno vsako leto, drugo vsako tretje leto i ne v ednakoj količini. Za blažene se moramo meti, če se smemo v božoj navzočnosti muditi. Bodimo zadovolni, če rano ali pozno, vsaki den, ali kda kda rodi ta navzočnost sad v nas po božoj voli, šteroj se moramo popolnoma podvrči". (Sv. Frančišek Sal.: Prava pobožnost 3, 18.)
Tretji red.
„Oh, tretjerednice dobro poznamo!" do vnogi pravili, posebno plitvo izobraženi, že gda naslov zaglednejo.
Malo potrplenja prosim, par minot samo!
Jezuš je bio prvi tretjerednik, živo je med svetom takpo-puno, ka takše stopnje nišče več nemre dosegnoti. Apoštoli so se tomi vzori približavali, tudi njihovi vučeniki. Pa pokvarjenost sveta je bila strašna, zato so se tisti, ki so šteli rasti v dobrom, meknoli iz sveta v pustino. Tu je zacvela tista deviška lelija, ki je v starom zakoni i med pogani gnala samo klice: židovski duhovniki so se pred službov v svetišči nekaj časa morali vzdržati spolnoga živlenja i opojne pijače; grški i rimski pogani so meli med svojimi vnogimi bogovi tudi boginjo čistosti: njej prisiljeno posvečene, ali itak deviške vestalke, plemenite Rimlanke, so čuvale v svetišči Veste večni ogenj, pri njih so vnogi Rim-lani shranjuvali svoj teštament, če jih je srečao na smrt obsojeni, je bio pomiloščeni. Vse to so sence nove zaveze, prebiijoča se zarja, trepet človečanstva, ki čuti bližino rešenja, pot k večnim goram junakov popune čistosti, pokritim z večnim snegom, segajočim v angelsko belino nebeških duhov. Ja, to so angelje v teli, tu nega več dv& spola, ne moških i ženskih, ar se hra-
nijo z angelskim kruhom, s Telom Gospodovim, da premagajo poželenje svojega tela ...
Od zadnjih časov pravi sam Gospod: Jaj pa nosečim i doječim tiste dni.
Tista zemla, gde se je dete Jezuš skrilo pred vmorom, je rodila prve redovnike. Oča njim je bio sv. Anton, 105 letni piiš-čavnik (god njegov je 17. januara). Od tu je pognalo na severovzhod i zapad. Že v 4. stoletji se je to zgodilo. Šlo je svojo zmagoslavno pot skoz stoletja i prenavlalo lice liidi i zemle, ali itak je živelo bole za sebe, ločeno od sveta. Stoletja so vplivala tudi na svet: v svem svojem vživanji je ostao lačen. Minolo je že jezero let po Jezušovom rojstvi, gda se je na zapadi rodilo nekaj spodobnoga, kak tretji red. Sledila so grozna stoletja, lii-dje so mislili, da bo konec sveta, njih srca je zagrabilo neiz-reklivo hrepenenje po popunosti, cele vesi i varaši so šteli postati kak samostan. V takšem časi Bog pošle tudi pravoga človeka: v 13. stoletji je sv. Frančišek Asiški ustanovo tretji red, ki se je do dnes tak razširo, da je zasenčo vse druge tretje rede. Na gori Alverno s peterimi Jezušovimi ranami obdarjeni svetec, seraf, kak ogenj goreči angeo; tudi deveterim zborom angelov pravimo, ordines, redi, ravnotak stopnjam mešniškoga posveču-vanja.-hoji k zmerom vekšoj svetosti; religiosos imenuje latinščina „barate"; mogoče to pride od reči „religare", znova zvezah — svet z Bogom . . .
Prvi red za moške, drugi za ženske, tretji za oboje, ki so že dopunili 14. leto pa ščejo med svetom popuno živeti. Med vsemi tremi redi je pa »communicatio omnium indulgentiarum et fructuum spiritualium", vsi so deležni vseh odpustkov i duhovnih sadov. Vsakši vernik se lejko vpiše v več cerkvenih bratovščin, v dva tretjiva reda pa ne.
Tudi to je zanimivo, da se škapulir tretjega reda nemre nadomestiti s svetinjicov, kak je to pri drugih škapuleraj mogoče. Skapulir — „scapulis suis obumbrabit tibi et sub pennis cius sperabis — s svojim hrbtom te obsenči (Bog) i pod Njegovimi perotmi boš se viipao ..."	' 6
Ka pa to, da na novo nemre več nieden red ustanoviti tretjega reda, odobreni so samo dozdajšnji (9fl)?
Ka te pa k tomi pravili, da je teliko papov bilo i je (najnovejši vsi!) navdušenih tretjerednikov ?
Razvoj tehnike nas takrekoč sili v nekakši svetovni klošter, samostani Vsakšo to reč si mislite večkrat podčrtano.
Ali mislite, da je zobston patron Katoliške akcije tisti sveti H-ančišek Asiški, šteroga najlepša slika je: na desnoj strani pod Križanim Jezušom stoji i Ga obimle z obema rokama, z desnov nogov je nalehko stopo na zemelsko oblo, kruglo, na celi svet njegov pogled pa plava k Jezušovomi krvavomi obrazi, zato je pa križani Gospod odtrgao svojo desno roko z lesa križa i obino Frančiška . . .
Odzaja v daljavi krvavi Jeružalem v večernoj zarji sunca...
Oblak.
I Gospod je hodo pred njim podnevi v oblačnom, vnoči pa v ognjenom stebri, pred Izraelci, gda so šli iz Egipta v obliib-leno zemlo, predpodobo nebes. Gospod je hodo pred njimi, Gospod je vodo izvoljeno liistvo v oblaki: nebo se je približalo zemli, oblak je stopo pred Izraelce, ki so predpodoba nas, trudnih romarov v nebeško domovino.
Gda se je Jezuš spremeno na gori, je tudi sveteo oblak obsenčo tri apoštole, ki so bili nazoči. Svetloga svetoga Duha nazočnost je to bila, na jako visikoj gori, mogoče na Hermoni, pokritom z večnim snegom. Najvišiše mesto, kama je stopo Jezuš v svojem zemelskom živlenji.
Prečiidno: najviši vrej — konec sveta, od njega Jezuš guči:
Te sunce otemnej, mesec več nede davao svoje svetlosti, zvezde do kapale z nebe.
Naše duhovno Sunce je Jezuš, Marija Bogarodica je lepa kak mesec, sveči so kak zvezde, ki se ločijo edna od ove po svetlosti.
Kda zajtra sunce sine, te svetlost meseca i zvezd že mine.
Kak strašno mora teda biti, če Sunce otemnej . . .
Gda de se to godilo, te zdignite svoje glave, vaš Rešenik, vaš Jezuš je bluzi! Očivesno pride, kak blisk od vzhoda do zahoda.
Na zasneženoj gori se je Jezuš izpremeno?
Sneg nastaja v zimi, gda Jezuš pride na svet, k božiči.
Molite, da se konec sveta ne zgodi v duhovnoj zimi, gda liibezen prevnogih zmrzne, ar hudobija naraste.
Što de topio najostrejši mraz, v najkmičnejšoj polnoči ob poldne? Samo neskončna, boža, vroča — liibezen Srca Jezušovoga..
Bila je zima i Jezuš je hodo v svetišči po Salamonovom stebrišči.
V	ognjenom stebri je v noči hodo Gospod pred Izraelci.
V	noči vroči ogenj, v diiševnoj zimi Srce Jezušovo v tabernakli.
Še več! Salamon je bio krao mira, v njegovom časi je izraelska država bila najvekša. V Jezušovih dnevaj vzide pravica i preobilje mira i vladao de do kraja zemle, dokeč ne premine mesec s svojov spremenlivostjov, dokeč ne nastopi večnost.
Daj vsem narodom red i mir, daj, da se bo od kraja do kraja zemle razlegao en glas: Bodi hvala božemi Srci, ki nas je rešilo, slava i čast Njemi na vse veke.
Pred obsodbov velkoga zbora je Jezuš izjavo: Vidili te Sina človečega priti na oblakaj nebes ! I na Olskoj gori je oblak vzeo poveličanoga Jezuša izpred oči apoštolov i dva moža v belih oblačilaj sta jim pravila: Te Jezuš tak pride, kak ste ga vidili iti v nebo. — Što v oblakaj je ednaki Gospodi, zmed božih sinov spodoben Bogi? Bog, ki ga slavi zbor svecov: velki i strašen ober vsej, ki so okoli njega. Gospod, Bog vojskinih trum, što Ti je spodoben ? — Mogoče bela hoštija,' mana v pustini našega živlenja je tak blesteča, da slepi, tak tiha, da pred njov onemi vsaki, da spadne na kolena nekdašnji besneči brezverec, da jo moli najponiznejši hlapec, hoštijo belo kak — oblak. —
Molila sam na grobi sv. Ivana Vianneya, da tudi vi dobite za večnost tisto čast, štero je on dobo, (Izseljenka duhovniki Slov. krajine).
Sv. Ivan Vianney, arski plivanoš.
Prva leta v Arsi.
Ars je ves na severnom kraji Lyona, štera leži na tistoj ravnici, ki se začne pomali zdigavati v brege. Kakših štirideset, iz ilovice napravlenih hiž je bilo razsejanih po sadovnjakaj. Kre roba vesi je stala cerkev, štera se je samo v tom ločila od drugih hiž, da je mela žuto pofarbane stene pa nizek zvonik. Vdiljen kre cerkve je ležao cintor, gde so se stiskavali križi. Na driigom kraji je stao farof, po kmečkom zidani. Na ravnici, na samoči skritoj v gošči je bio starinski grad edne arske familije. Kre grada je tekeo mali jarek, šteroga je sprevajalo dvoje rend mladoga joušja.
Ravno je zahajajoče sunce oblevalo te male nisike hiže s svojim rdečim zlatom, gda je Vianney v mraki prišeo peški v Ars — svojo faro.
Po poti je spitavao, gde pela pot v Ars. Pitao je tudi pastere, šteri so pasli po raztegnjenih pa-šnjekaj. Eden njemi je pokazao i Vianney njemi je pravo: — Pri-jateo moj mali, ti si mi pokazao pot v Ars, jaz pa ti pokažem pot v nebesa.
Liidje v toj vesi so ne bili ravno vzgledni. Vera v njuvih diišaj je opešala, postali so brezbrižni. Komaj dve ali tri ženske so znale priti delaven den k meši. Po nedelaj so delali, ne da bi bila kakša sila, posebno v košnji pa žetvi. Vianney je gledao s predganice, kak so spali v klo-
paj, na glas zehali ali pa obračali papere molitvenih knig, kak da bi šteli iskati, či je kakša litera naopak postavlena. Komaj se je mešnik obrno od oltara, so se začnoli rivati pa sunjavati proti dveram, kak da bi naednok vsem postalo hudo, tak da so skoro vsi spokapali iz cerkve. Pri večernici je bila cerkev skoro prazna. Ali zato so bile pune vse štiri krčme v vesi, da je pobožen Vianney mogeo biti veseli, či so njemi pijanci s svojim preklinjanjom pa hripavim spevanjom ne mešali večernice. Vnoge moške je naravnoč sram bilo iti k spovedi. Eden možak ga je ednok celo proso, či bi lehko v segeštiji opravo spoved, da ga ne bi nišče vido.
Proščenje farnogi patrona je bilo samo po imeni svetek. Moški so svetili z osemdnevnim pijančuvanjam, mladina pa z lehkomiselnim plesanjom, posebno dekline so bile strastno vdane plesi, šteri je bio vretina vnogih, velikih grehov. Po nedelaj so popravlali šker, ki se je niicala na njivaj. V žetvi pa so po nedelaj vozili seno ali snopje pod streho, ali kak je znao Vianney sam povedati „so vozili duše v pekeo." Liidje pa mladina so preklinjali, da je samo grdo bilo poslušati. Deca so katekizmuša nikaj ne znala.
Takši je bio Ars, gda se je Vianney preselo ta. Pa med tem vnogim kokolom je opazo tiidi dobro zrnje. Najbole znana je bila „arska gospodična" iz grada, ki je to leto dopunila šest-dvajseto leto. Bila je dobro vzgojena, skrbela je za sirmake pa bila pri tom vsikdar vesela.
Vianney je dosta molo pa delao ostro pokoro, da bi po-bolšao brezbrižne i spreobrno grešnike. Svoje farnike je šteo kem prle spoznati. Zato je šo k njim na dom. Po navadi je prišeo med poldnevom, gda je bila cela družina zbrana pri stoli. Vzeti je ne šteo nikdi nikaj. Naslono se je na posteo ali omar i se pogučavao ž njimi od vremena, od dela, ki so ga zdaj oprav-lali, od žetve, kak kaj kaže. Liidje so sprevidili, da se jako dobro razmi na polsko delo i vnogi so ga prišli spitavat za tanače v tom pogledi. Nato je pomali preskočo na nebeške reči, čirav-no so ga vnogi ne radi poslušali. Vnogo pa jih je po takših po-gučavanjih pali najšlo pot k Bogi, pa so si želeli več takših obiskov. Kelko verske praznote i neznanja je bilo v dušaj tehliidi! Na prste bi jih lehko prečteo, ki bi znali kaj malo katekizmuša.
Pa on ne zgiibo batrivnosti. Znao je, da se Ars ne da spre-obrnoti v ednom dnevi. Zato je dosta molo i se pošto.
Do skradnje meje je skrčo svoje potrebe, to ka njemi je najbole trbelo za živlenje.
Kiiharce prvih par tjednov niti ne meo. Či je kaj dobo, je vse razdavao siromakom. Liidje so to včasi opazili i spoznali v njem pravoga božega človeka.
Vianney se je triido, da dene v red to svojo zapuščeno pa s travov zaraščeno njivo, da bi obrodila ednok zdrav pov.
Prle kak se je zazorilo, je bio Vianney v cerkvi. Tam je spadno na kolena i proso Boga, naj spreobrne farnike, da je on
za to pripravleni trpeti vse do svoje smrti kakšešte moke, samo naj se fara spreobrne. Tak je preživo v cerkvi skoro do poldne.
Odvečara je šo na pole, da spreguči kakšo reč s težakami, zmoli brevir ali čislo, se napoto nato v kakši log, gde je vladao tihi mir i tam je pali proso Boga za spreobrnitev svoje fare.
Ne samo molo, liki je delao tiidi ostro pokoro. Postele ne niicao. Či je bio truden, je šo na hižo, se vlegeo nakla na šibje, glavo pa je naslono na tram. Večer se je bičao z železnimi fa-lački, da je bila njegova robača vsa zasekana pa pošprickana od krvi. Celo po steni so bile sledi od krvavih kopel.
Ne dugo po tom sta prišli k njemi njegova najmlajša sestra Margetica pa dovica Bibost, štera njemi je že za njegovoga šolanja skrbela za obleč.
Gda jive je Vianney zagledno, je postao nekam zaskrbleni: — Vidve te mele dnes pri meni slab obed. Gda sta stopili v kiih-njo, sta najšli v ednom lonci nekaj kuhanih, a mrzlih i že vse plesnivih krumplov. Njegova sestra se jih ne viipala doteknoti. Vianney pa je vzeo ednoga, ga oliipao, pojo i pravo: — Dobri so šče! Nato je pravo: — Morem iti, v cerkvi me čakajo; gle-dajta, da si kaj napravita.
Ve je dobo dosta vkup, da je pa vse razdavao kodišom, samo telko si je nehao, da se je očuvao pri živlenji.
Neki večer je poklonkao na dveri farofa veški načelnik, šteri se je dosta triido, da bi ves rešo pijančiivanja. Vianney se njemi je vido bledi kak smrt.
—	Ka ste betežni, gospod plivanoš ? — ga je pitao v skrbej.
—	Jai. prijateo moj, rešite mi živlenje, nemam nikaj jesti.
I resan nikaj ne meo jesti. Pred tremi dnevi je eden siromak odneso zadnje ostanke iz farofa. Možak je naglo odbežao v ves po jesti.
Potli je znao večkrat praviti: — Srečen sam bio, gda sam bio sam. Či sam poldne šteo jesti, sam ne zapravlao dosta časa, tri fanke so mi bile zadosta. Gda sam pekeo drugo, sam prvo jo, gda sam pripravlao tretjo, sam jo drugo. I gda sam spravo ogen v peč, sam pojo tretjo i na to šče spio kupico vode.
Njegov obed — samo ednok na den je jo — je bio iz vode pa kuhanih celih krumplov, štere je skiihao za celi tjeden naednok i jih je mrzle vživao. Zadnje dni so že bili vse ples-nivi. Po obedi je rad žvečo suhe kruhove skorje, štere so njemi nanosili kodišje v torbaj, on jim je pa v zameno davao mehek kriih, šteroga je arska dovica Renar nosila na farof.
Denok pa je njegov bledi i suhi obraz svedočo farnikom, s kakšimi pokorami se mantra za nje njuv pastir.
Njegova soseda Renard je mela dopiiščenje, da je gonila svojo kravo na farovski ograd na pašo. Tu najde ednok pli-vanoša, kak je nabirao ščavnjek.
—	Ka, vi jete travo? — ga je pitala ona.
On pa je posteo ves zmešani, da je na njenom brao.
—	Ve sam ne šteo dosta jesti, samo nekelko sam šteo ko-štati. Ne sam mogeo duže zdržati.
Dovica Renard njemi je tiidi prala obleč. Vse, ka je ona shranila V omar, je on razdavao siromakom, zviin toga, ka je meo na sebi.
Ednok je prišeo k njemi eden siromak bos i s skulavimi nogami. Vianney je ziio svoje cipele i njemi jih je dao, on pa je odišeo bos v hižo.
Driigoč je zaman iskao po žepaj za siromaka kakši groš — njegova liibezen do bližnjega njemi je spraznola vse žepe. Te pa je vzeo edini robček iz žepa i pravo:
—	Bar to vzemi, prijateo moj !
Eden večer se je vračao z misijona. Ar je bio slabo oblečeni, so njemi njegovi sobratje dali edne nove, žametne hlače. Na poti je srečao ednoga siromaka v cotaj, šteri je ves dregetao od mraza.
—	Počakaj malo prijateo, — je pravo i izgino za plot. Tam je slekeo svoje hlače i je dao njemi. Gda so ga sobratje pitali za hlače, jim je odgovoro: — Jaz sam je za vsikdar posodo ednomi siromaki.
Tudi iz hiže je odišla mehka bl&zina z podzglavniki, namesto vsega toga je meo slameni strožek.
Vse to zatajiivanje je dariivao Bogi za rešitev svojih farnikov.
Brezi odlašanja so se zdigavale njegove prošnje k Bogi za vse, ka je hasnilo liidem i častilo Boga.
Cerkev je bila siromaška od zviina i od znotra. Odločo se je, da jo nekelko spravi v red i olepša, da bodo farniki raj hodili v njo. Farniki so opazili, kak se Vianneyi pri lepom meštt-vanji syeti obraz od pobožnosti pa pravili: — Siromaška cerkev je pri nas, ali zato pa mamo svetoga plivanoša.
Oltar, šteri je bio ves razjedeni od črvov, je vkupkapao od starosti. Dao je na svoje stroške napraviti novoga i sam je tudi pomalao les. Tudi delavcom je sam pomagao. Ar je glavni oltar središče cerkve, zavolo šteroga tiidi stoji cerkev, se je odločo, da ga najlepše okinči. Pri zlatari je kupo najlepše stvari za oltar, tak da se je zlatar čudo, da te siromaški plivanoš, ki nema nikaj v žepi, kupuje najdragše stvari. Cerkveni obleč, nebo pa monštranco njemi je kupila arska gospodičina. Vsemi tomi je on dao ime: pohištvo dragoga Boga.
I resan je ta Vianneyova vrelost dosegnola, da se je pO nedelaj prikazalo čiduže več novih obrazov v cerkvi.
Nadale je vido, da je versko neznanje vzrok, da so liidje tak plitvi pa zakoreninjeni v starih šatringaj. Pravo jim je, da jih bo zavolo verskoga neznanja — toga velkoga greha, — vnogo več obsojenih, kak zavolo vseh drUgih grehov.
Prva skrb so njemi bila deca.vda je navči na poglavitne verske istine. Smilila so se njemi. Cteti so ne znala, katekizmuš so se včila samo te, či je bilo deždževno vreme ali pa ne bilo dela na njivaj. Po nedelaj so mogli pasti ali pa paziti doma — namesto k meši. Živela so razvuzdano, prikovana so bila samo na zemlo pa rasla, kak da ne bi mela duše.
Napravo je tak, da je meo za deco katekizmu! pred ve-černicov okoli edne vdre. Tam jim je gučao tak od srca, da so se deci zalesketale skuze v očaj. Či šteri ne pazo ali ne dobro odgovoro, ga je samo na rahi vdaro s knigov po glavi. Potli so prišli tiidi starejši ludje. Edno žensko, šteroj se je po obedi tak prijetno dremalo, je tiidi z rahlim vdarcom opomeno, da more pazlivo poslušati. Tiidi ona je bila s tem zadovolna.
I v kratkom časi so že bila arska deca v čelom okraji naj-bole navčena v katekizmuši.
Šče vekšo vrelost i vztrajnost je pokazao s svojimi predgami.
Prle kak se je začno pripravlati, je stopo pred večnoga Vučitela pa ga proso, naj njemi navdehne takše misli, da genejo i spreobrnejo farnike. Nato je šo nabirat za predgo. Sedo je pri stoli, pisao na papir, pali brisao i popravlao tak dugo, da je včasih po sedem vor odišlo mimo. Dostakrat ga je že zorja naj-šla pri stoli.
Vsigdar je šteo povedati najglobokejše verske istine v domačem, preprostom i razumlivom jeziki. Zato so mele njegove predge tak privlačno pa osvedočilno moč.
Gda si je z velkim trudom napisao predgo, dugo po 40 strani, se je začnola za njega najvekša moka: včenje na pamet. Kesno v noč so ga čiili zakesneli potniki, kak je hodo vdiljen po cintori od sobote na nedelo, se včio na glas, samo da bi si jo vtisno v svoj slab spomin. Driigi den njemi je bila glava vsa žmetna od dela, on pa je mogeo meti popevano mešo pa predgo, štera je sama trpela po edno voro. Večkrat se njemi je pretrgala v predgi nit, da ne znao dale; te je mogeo sredi predge zapustiti predganico.
Ovak je gučao z močnim pa čistim glasom, včasih ostro grajao, ka je trbelo, da so vsi tisti, ki so zadremali, zdignoli glave. Včasih pa je gučao z mehkim i mirnim glasom.
Večkrat je pravo, da se je liidem na vesi lehko zveličati, ar morejo tudi med delom z molitvijov skrbeti za svojo dušo. Znao je tiidi pohvaliti dekline pa dečke, či so se povrnoli na pravo pot i začnoli redno živlenje.
Prvo, ka je zahtevao, je bio red pa lepo obnašanje v cerkvi.
Dozdaj so si liidje šepetali med mešov, na glas zehali od dugoga časa, treskali z dverami, šteri so prišli kesnej, odhajali so na sredi meše, komi se je kama mudilo, dečki so blodili z očmi po deklinaj, kak se je štera oblekla i šteroj se lepše poda. Jemao je na red dečke i dekle, ki so se napajali v grehi i kre-gao zasleplene stariše. Deca so se gledala iz kota v kot, se smejala i dregala. Vnogo pa je bilo takših, ki so nehali mešo za driigoč i raj šli v krčmo s prijatelom ali pa na ples, vsi tej so živeli, kak da ne bi meli duše, štero trbe rešiti.
Vse to jim je Vianney povedao s predganice. Začno je boj s farniki, boj proti pijači pa plesi; odločo se je, da ne henja prle, dokeč ne stepe ž njihovih duš velikih grehov.
Mamlki i Ajteki.
Zavolo Velikoga Četrtka je svetek Marijinoga Oznanenja predjani na mesec april. V cerkvi smo ga obhajali 5. aprila. Aprila 14. pa obhajamo god Varstva sv. Jožefa. Spominamo se naše Mamike i našega Ajteka. Počastimo jiva z par vrsticami na te način, da spletemo en venček iz njihovoga živlenja i ga podarimo njima z milov prošnjov, naj nas pomoreta, ka mo spodoben venček mogli tudi mi splesti z lastnoga živlenja.
Devica Marija i sv. Jožef, oba, sta bila deviškiva. Deviška čistost je krasila oba, zato sta bila vredniva, ona, da je postala mati Sina božega, on pa njegov hraniteo, kak namestnik samoga Večnoga Oče.
Gda je ona boža mati postala, to je, gda je dobila najvekšo čast na nebi i na zemli, je odgovorila, da je dekla Gospodova. I sv. Jožef, gda je gorvdaro ves Bethlehem, da bi poiskao mesto, kde bi se rodio Zveličiteo sveta i ga nenajšeo, nego je mogeo svojo zaročnico v razdrto štalo pelati, je brez vsega mrmranja pretrpo to ponižanje. Oba sta bila junaško ponizniva.
Z potrtim srcom sta bežala v Egipt, zapustila svojo domačijo, naj rešita Jezušeka. Drage vole sta vse zapustila, naj samo Bog žive. Kak velika i goreča liibe-zen do Boga v njidva duši!
Tri dni sta ga jočič iskala i tečas ne odnehala, dokeč ne sta ga najšla v jeružalemskoj cerkvi, naj pokažeta stanovitnost v iskanji Boga. Sv. Jožef bi rad doživo Jezušovo diko, kda reši svet, ali Bog je odločo, da prle vmerje. I popolnoma vdano je spre-jeo boži sklep, kak tudi Naša Mamika i naš Ajtek z potrtim Marija, ki je mogla navzoči srcom iščeta Jezušeka tri dni i ga z biti pri trplenji Sina Odre-	veseljem najdeta v cerkvi.
šenika i pri njegovom gro-
znom vmiranji i ne njemi je smela pomagati. Nad vse podig-njeno mučeništvo oba!
V nebi kraliijeta oba i oba vršita naprej svojo materinsko i očinsko lubezen do nas, svoje dece, ki sta jo herbala po Je-zuši Kristuši, svojem Bogi. Marija nam je mati i nas liibi z materinskim srcom, sveti Jožef nam je oča i z očinskov skrblivo-stjov nam pripravla kriih za duše, kak ga je spravlao za Jezuša.
Zato je Oča, varivač Matercerkve, to je vseh duš, ki spadajo i bodo spadali v njeno naroče.
To je naš mali venček. Prosimo milo i ponižno Mamiko i Ajteka, naj nam pomagata, da bomo znali tiidi z našega živlenja splesti venček, ki bo noso spodobnost z venčkom iz nji-hovoga živlenja i naj nas venčata ž njim tu na zemli po svetom živlenji, v nebi pa po večnom blaženom žitki.
Najlepša kniga Slovenske krajine se najde v inozemstvi.
Prečastiti g. urednik 1 Nikdar se ne liibi to, ka se ne pozna, pravi eden latinski pregovor. Jaz znam, ka je v Slovenskoj krajini jako razširjena edna kniga, najlepša kniga Slov. krajine, pa vsele mislim, ka se ne zmotim, či povem, ka je dosta naših liidi ne pozna, čiravno jo vsakši den majo pred očmi. Ne poznajo je, ar so je preveč navajeni, navajenim pa je nikša reč ne privlačna, pravi drugi latinski pregovor; či je pa ne poznajo, se razmi, da je tudi ne liibijo.
Tisti pa, ki so na tujem, ne mislijo tak, njim je vsakša naj-menša domovinska reč velkoga pomena. Več knig mi je že prišlo iz različnih krajov domovine; vse so lepe, krasne, ali lepše sem ešče do zdaj ne najšao od tiste, štera mi je prišla pred kratkim, zato ka so vse driige slovenske, ta zadnja je pa naša iz Slov. krajine. Spomina me i mi pomaga ponavlati pravi materinski jezik, šteroga tu gučim kak morem, zavolo pomenkanja prijate-lov; prinaša mi lepe novice, ka na driigi način nikdar ne bi zvedo, od krajov, štere sem jaz sam večkrat z mojimi lastnimi nogami prekoračo. Gda čtem to knigo, se mi vidi, ka sem doma, a gda si pa zmislim, ka sem v Ameriki, mi včasi pride vola, da bi domo pobegno. Ta kniga je moj najvekši kinč i prijateo v inozemstvi i mislim, ka so te misli tiidi vsi drugi naši liidje v tujini.
Bilo je ednoga dneva lanskoga leta, gda sem jaz pokazao to knigo g. ravnateli našega zavoda. Prečastiti so vidili vse slike naših misionarov i misionark, ki se trudijo za zveličanje dUš v različnih krajaj sveta, pa so mi odgovorili: „Ne čiidivam se, či Bog tak blagoslavla Slovensko krajino i vam vsako leto telko novih duhovnikov podari. Nam (Čilencem) ešče menka ta kniga, da bi več duhovniških pozvanj vzgojili". Sami Slovenci iz Slov. krajine bi mogli v Ameriko priti, da bi se jo navčili ceniti, kak velkoga pomena je. Ta kniga je
..MARIJIN LIST".
ŠTEVAN SOČAK, salez. misijonar.