Naše narodno premoženjeIz Maribora, dne 24. raaja. Razločujemo zasebno in narodno premoženje.!Zasebno je ono, ki spada pojedincem, osebam ali družinam, narodno pa, ki je last celega naroda. Po tem smemo premoženje slovenskih denarnih zavodov, posojilnic, hranilnic itd., smatrati narodnim premoženjem; iz liudstva je vzrastlo, njegova last je. To premoženje pa bi se moralo uporabljati v korist ne samo pojedincev, ampak v hasen celega naroda. Kadar se rabi, bi bilo treba vprašati, česar narod najbolj potrebuje, da more vstrajati poleg drugih narodov in se slobodno razvijati kot narod. Ne rečem, da se naši denarni zavodi ne ozirajo na to. Se, a zdi se nam, da ne dovolj. Podpirajo sicer dijaške kuhinje, domača društva, zavode, časopisie. A to še ni dovolj, da si zagotovimo narodni obstanek. Narodova meja se nam vidno krči od vseh stranij, občina za občino, posestvo za posestvom, Sola za šolo pada v tuje žrelo. A ne samo ob mejah, tudi znotraj se ruši in ruje narodni živelj po tolikem številu tujih Sol, zavodov, podjetij itd. Kjer se stavi ob meji ali tudi drugod po Slovenskera kaka šola, tujci so tu s svojim denarjem. Šulverein kar vriva občinam denar, prevzema polovico ali tretjino stavbenih stroškov, za kojo dobroto mu mora občina dati pravico soposesti pri Soli in Se zavezati se poučevati po njenem receptu. S tera si osigurava svoj denar, objednem. pa dosega svoj namen. Kjer je na prodaj slovensko posestvo na nemški meji, kupec je skoraj vsikdar trd Nemec ali strasten nemškutar, a za njim dostikrat Siidmark s svojo denarno vrečo. Kjer bi se dali izcrpati tisočaki, da, milijoni iz narodnih tleh, tujec je tu, zgraja tovarne, mnogokrat s premoženjem svojih narodnih zavodov. To so pa tisti žalostni pojavi, ki nam trgajo iz rok občino za občino, potujčujejo meje, mesta, trge in vasi in nam jemljejo ves upliv v razvoju avstrijskih narodov. Žal, da je naš narod toliko prejemljiv za tuja svojstva; za to mu preti tem večja nevarnost od tujcev. Žal, da postaja tembolj materijalističen, sebičen, čembolj se odtujuje svojemu jeziku in veri. Zato dandanes ne zadostuje samo agitovati med njim, nauduševati ga za slovenski jezik, slovensko uradovanje, slovenske ljudske, srednje in višje šole. S tujim duhom otrovan, posebno ob meji, postaja dan za dnevom bolj apatičen zoper to, posluša še, posluša, ko se pa gre za volitve, potegne s tujcem. Tu pomaga le gmotna pomoč. Pomagajmo jim ob mejah zidati šole, plačevati dolgove na starih šolah, pa si bomo zagotovili v njih slovenski pouk, s prisvajanjem soposesti ohranili darovani denar, pa si tudi pridobili cele občine. Ob nemški štajarski meji je neobhodno potrebno, da jim pomagamo povzdigniti njih žalostno gospodarsko stanje, posebno pri nasadih novih vinogradov, sicer se bodo Slovenske gorice skoraj spremenile v — Nemške. Paziti treba, da na važnih postojankah tujcu preprečavamo nakup naših posestev in vsako za narodno obrt in kupčijo važno podjetje. Podpirati je treba narodne trgovce. Vedno se upije: »svoji k svojim«, pa v mnogih krajih svojih trgovcev nimamo. Po drugod so, pa ne morejo prav uspevati, ker jih tuji slojevi ovirajo. Takim treba gmotne podpore. Šulverein in deželni Solski svet trosita denar med učitelje, ki najbolj spretno ponemčujejo našo deco. To počenjanje je krivično in graje vredno, a hvale vredno bi bilo, da bi mi ob mejah delili nagrade poštenim učiteljem, ki vestno izpolnjuiejo svojo dolžnost s tem, da vzgajajo mladino v materinem jeziku. Na to vse se mora resno začeti misliti, ako nam je Se kaj za lastni obstanek. Pa od kod dobiti v to svrho potrebnih gmotnih sredstev? Kajti to zahteva denarja in zopet denarja, a naše ljudstvo ga nima. Res, na premoženje posameznikov se nam tudi ni ozirati; tudi družba sv. Cirila in Metoda nam ne more niti stoti del tega dati, česar je nam potreba glede naših šol. Tudi s pobiranjem prostovoljnih doneskov ne bi se mnogo dalo doseči. Torej bi svetovali tako-le: Trgovinska, obrtna podjetja, ki obetaio kak dobiček, naj prevzameio slovenski bogatini s pomočjo delnic. Seve, zato treba agilnib, podjetnih, previdnih, veščih močij. Marsikaj bi se dalo doseči tem potom na našera gospodarskem polju in denar bi ostal v domačem žepu. Težje bi bilo tam, kjer zahteva narodna stvar le požrtovalnost, a ne obeta nobenega dobička. Tu pa treba pomagati z narodnim premoženjem, ki je prigospodarijo naše posojilnice in hranilnice. Rezervni zakladi letnih bilanc kažejo, da to premoženje ni nikakor malenkostno. Pa tu treba, da v s i slovenski denarni zavodi postopajo uzajemno, ne gledaje samo na korist svoje dežele, ampak da vso pozornost obračajo le tje, kjer je potreba največja. Denarni zavodi naj bodo le slovenski, a ne štajarski, kranjski, koroški. Kajti kadar bo po štajarskih, koroških, isterskih Slovencih, so dnevi življenja šteti tudi slovenski sredini. Le v jedinosti je moč. Prispevki vseh slovenskih denarnih zavodov bi tvarjali kaj lepe svote. Nadalje naj se varčno, modro in praktično ravna s tem premoženjem. Tu velja gledati prej na koristno, kakor prijetno stran. Ako bi se n. pr. naši >Narodni domi« postavljali po stotisoč goldinariev ceneje, ki bi pa povsem ugajali naSim potrebam, imeli bi ve5 sto tisočakov na razpolago za zgoraj označene namene. Kmet je opazoval stolp, ki se zgraja na nekem >Narodnem domu«, pa je z glavo zmajal, rekoč: »Hra, čemu ta potratni stolp? Namesto stolpa zidajte nam rajSi hleve! Vedno nam zabičavate: ,Syoji k svojim', pa v celem mestu nimamo svoje gostilne, kamor bi postavili svoje vozove. Tudi v ,Narodnem domu' ne bo prostora!« Da, čemu tolike potrate, ko nara naš narod vsled naStetih perečih ran že umira ? Kaj ko bi te razkošne stavbe še kedai služile za nagrobne spominke rajnega slovenskega naroda?! —r—