»IrtomV? Brez potnih nalogov in s previsokimi plačami Veliki intervju: Dr. Janez Usenik Nedešifrirani srednjeveški zapisi Potlač: Michael Jordan prihaja v Novo mesto [OJ Novo mesto, številka 6, letnik 8,14. marec 2005, cena 450 SIT www.park-on.net te 2003 g % Š X 2000 P JJJOV& Forex Commerce d.o.o. Smrečnikova ulica 19 8000 Novo mesto <------------------------------ ABC Cibic Novo mesto d.o.o. projektiranje, svetovanje, nadzor Novi trg 1, Novo mesto tel.: 07 33 70 320 * S MARJAN ŠMALC s.p. J""1 * ^ 041/671 -461 ,fax:07/33-25-968 ^ Ae-mail: marjan.smalc@siol.net VARNOST PRI DELU - POŽARNA VARNOST ARHITEK Novi trg 9, 8000 Novo mesto I tel.: 07 33 71 520 fax: 07 33 71 521 gsm: 041 671 338 i7 AURORA HOBI & ART Breg 1, Novo mesto, tel.: 07 33 23 055J Avtogalant izdelava in prodaja izpušnih cevi in katalizatorjev Ob potoku 10, Novo mesto tel.07 3346 111, fax.07 33 46 113 AVTOHIŠA adpia Avtohiša Adria Plus Podbevškova 13, Novo mesto__ Avtohiša Berus Podbevškova 1, Novo mesto Avtošola Riba avtošola Ulica stare pravde 15, i Novo mesto tel.: 07 33 26 722 POOBLAŠČENI SERVIS VOZIL RENAULT • AVTOELEKTRIKA • VULKANIZERSTVO ORIKS VODENJE POSLOVNIH KNJIG ZA PODJETJA IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE TER POMOČ OD USTANOVITVE DO REGISTRACIJE PODJETJA Mira Lalič Danila Bučarja 11 l*Lt 87 /13 73 380,33 73 381 8000 Novo mesto fax:07 / 33 73 382 GSM: 041 /682 - 470 UPOŠTEVAMO KARTICO OBRTNIK OBRTNIKU! Podružnica Žužemberk tel.: 07 / 36 91 960 BSSEOEl I ■ ID - INTERIER DESIGN d.o.o. ARHITEKTURA & DESIGN GERMOVA 3, 8 000 NOVO MESTO t: +386(0)7 393 20 80 f: +386(0)7 393 20 89 e: info@id-design.si w: www.id-design.si Elica Križ s.p. Pridobivanje upravne in gradbene dokumentacije Ljubljanska cesta 4, Novo mesto tel.: 07 33 24 851 MAJCEN Novo mesto on m nn m -n "II Tel.: 07 33 22193, Fax: 07 3 3 70 601 MEDNARODNI TRANSPORTI Turkova 2, 8000 Novo mesto Tel.: 07 33 21 308 SilveR I Novi trg 1, Novo mesto ^ BTC Ljubljanska 27, Novo mesto J Gradbeno projektiranje^ I in inženiring d.o.o. EJ M I Ljubljanska cesta 26, Novo mesto tel.: 07 33 77 630, www.gpi.si Mala d.o.o. Olivno olje, Karlovačko pivo Šolska cesta 12, Otočec tel.: 07 30 99 160 OOTOČEC M Glavni trg 14 8000 Novo mesto E-mail: novi.medij@siol.net Glavni trg 20, Novo mesto tel.: 07 39 30 600 E LAPROM www.laprom.si LAPROM d.o.o., ulica 28. maja 1, Ljubljana MONTAŽA IN POPRAVILO VODOVODNIH INŠTALACIJ Jernej Jakše s.p. Bršljin 32, Novo mesto gsm: 070 875 032 Računovodski servis Jožica Bukovec s.p. Adamičeva ulica z tel.: 07 33 79 130 OBF Tel.: 07/ 33 80 610. aico.doo@siol.net AICO Novo mesto d.o.o. Podbevškova ulica 32 OBRTNA CONA CIKAVA Fax 07/ 33 80 611 ujujui.aico-nm.si _Sti\ M*@sOul ML: 07 39 34 780 * fax: 07 39 34789 Video produkcija d.o.o. tel.: 07 33 70 210 c cRBR, http://www.studio-vrtinec.si fine cars® do.o. Prodaja vozil Bajčeva 6, Novo mesto Tel./fax: 07 33 80 860 ) Vse na enem mestu: izleti, potovanja, sejmi, letovanja, zimovanja. letalske vozovnice za posameznike in skupine! KOMPAS NOVO MESTO d.o.o. tel. 07/39 31 520 _ lonnsin Poslovalnica Robinson, tel. 07/33 828 00 V KAMNOSEŠTVO Marjan LUKŠIČ s.p. Košenice 92, Novo mesto, Tel./fax: 07 33 47 015, gsm: 041 720 102 Izdelki iz naravnega kamna: . : oteliske police '+!,,« :?xa«0brobe - pulti, tlaki_______Vh (ikf TE H K A) ( (MALKOM| 1 ib Investbiro fc ........... Ljubljanska 1, Novo mesto tel.: 39 31 470 zavarovalnica tilia d.d. novo mesto Ulica Mirana Jarca 33, Novo mesto 07 332 81 97 leskarstvo Tomazii Gvorenja vas 9; 8220 Šmarješke Tc GSM: 041 619 6 ToMoS PRODAJA IN SERVISIRANJE RAČUNALNIŠKE OPREME PRODAJALNA LOČNA, Seidlova 48 Tel.: 07/30 20 190 • www.tomas.si # Zavod za zdravstveno varstvo Novo mesto Mej vrti 5, 8000 Novo mesto Tel.: (07) 39 34 100 Faks: (07) 39 34 101 Splet: www.zzv-nm.si E-pošta: info@zzv-nm.si triglav Nova Kreditna banka Maribor Podružnica Novo mesto, Novi trg 7, Novo mesto O ljubljanska banka Nova Ljubljanska banka d.d.. Ljubljana Podružnica Dolenjska in Bela krajina Tomaž Zupančič s.p., Marjan Kozine 66, Novo mesto •VARNOST Gsm: 041 693 190 • protihrupnost PROTIVLOMNI SISTEMI • ELEGANCA • PRIJAZNI SUHOMONTAŽNI POSTOPKI • PESTRA IZBIRA GLADKIH IN RELIEFNIH POKRIVNIH PLOŠČ Nudimo še: VARNOSTNE IZLOŽBENE MREŽE IN REŠETKE Zgolj trenutek tišine Uroš Lubej Rešitev ministra za šolstvo in šport Milana Zvera o delni ločitvi romskih otrok se zdi na prvi pogled privlačna. Najboljše na njej je morda prav to, da jo vse vpletene strani vsaj na zunaj sprejemajo. A vendar je ta rešitev na meji ustavnosti. Konec koncev bodo posebne učne skupine oblikovane izključno po kriteriju nacionalnosti. Romski otroci bodo pri večini predmetov hodili v druge učilnice kot slovenski. Nedvomno se na vsaki šoli dandanes dogaja nasilje. In nekaj več ga je tam, kjer je prisotna marginalizirana skupina prebivalstva. In Romi, kljub temu da se javnosti spet in spet vsiljujejo drugačna prepričanja, so marginalizirana skupina. Dovolj je podatek, ki pove, da je od 760 Romov, ki živijo v mestni občini Novo mesto, po lanskih podatkih zaposlenih le 12. Letos je verjetno še kakšen manj. Naselja, v katerih živijo Romi, so glede na običajne standarde v zelo slabem stanju, edini romski vrtec se ne more primerjati s »civilnimi« itd. Težko je pričakovati, da iz takih razmer ne bodo prihajali problematični otroci. Ni dvoma, da imajo starši pravico do kvalitetnega šolanja svojih otrok - toda ali smemo nekega otroka zgolj zaradi tega, ker je pripadnik drugega naroda, izločiti iz skupine, kjer so slovenski otroci? To prav gotovo ni osnovni namen pouka na osnovnih šolah in po zagotovilih Zvera tudi ni namen kompromisne rešitve. Toda dovolj bi lahko bilo, da bo kateri od staršev sprožil ustavno pritožbo in Zverov model bi lahko odšel na smetišče zgodovine. Pa vendar je predlog daleč od neustavnih in sovražnih zahtev skupine staršev. Bili smo le korak od tega, da se zahteva, da se Romom določi ne le to, kje se bodo šolali, ampak tudi to, da se jih enakomerno razseli po Sloveniji. Zverova rešitev se zdi dobra zaradi krute realnosti obstoječega stanja, ki se še dolgo ne bo spremenilo. Romski otroci - kot seveda večina tistih otrok, ki prihajajo s socialnega in kulturnega obrobja - v osnovno šolo prihajajo slabše pripravljeni kot ostali. Zaradi tega se tudi strokovnim službam rešitev zdi primerna, saj bo pouk menda laže prilagajati različnim potrebam. Sicer pa si v trenutku, ko je - mimo sveta staršev kot legitimnega predstavnika staršev na šoli - na sceno stopila »ulica«, nihče ne upa ugovarjati rešitvi ministra. A v šolah z romskimi otroki se na žalost dogaja obojestransko nasilje. Nihče od dobrih ljudi ne omenja primerov, ko »naši« otroci diskriminirajo romske: »Fuj, Cigan!«, »Bejži, smrdiš!« so izjave, ki so jih pogosto deležni »njihovi« otroci. Nikomur seveda ne pade na misel, da bi v teh primerih zahteval prešolanje slovenskih otrok, čeprav bo v vzdušju sovraštva izpadov vedno več. Obisk ministra Zvera je predvsem pomiril strasti. Ko mu bo šola izstavila predračun za rešitev, ki jo je predlagal, ga bo najbrž zabolela glava. Romofobi pa bodo spet imeli razlog več, da državi očitajo trošenje denarja za »nenaše« otroke. V vsakem primeru bo dolgo trajalo, preden bodo -če sploh - novi model vpeljali. Skoraj zagotovo je ministrova napoved, da se bo to zgodilo že to šolsko leto, preveč optimistična. Potrebno je zagotoviti prostore in potrebno je zagotoviti kader. Učitelji razrednega pouka so na Dolenjskem pač deficitaren poklic, prostorske možnosti pa vedno veliko stanejo. Ta počasnost pa morda vladajočim konec koncev ustreza. Potrebno je bilo predvsem pokazati, da ima nova vlada avtoriteto pomiriti konflikt. Tudi če bosta ustavno sodišče ali kateri koli drugi organ razveljavila Zverov model, bodo takrat na tapeti že drugi problemi. Minister Zver je v Novo mesto prinesel rešitev, ki bo za trenutek ohladila duhove, vendar bojne sekire tistih, ki jim je romski problem zgolj teater, na katerem so zaigrali predigro za naslednje lokalne volitve, še zdaleč niso zakopane. Nastopil je trenutek tišine, vendar se zdi, da bodo najbolj vročekrvni ob prvem povodu (pa tudi če bo treba povod zrežirati) vnovič izbruhnili s še večjim žarom. iiim tflM koiO 3 park DOLENJSKA Konec ali novi začetek za KK Krka Sto besed na mesec Župan brez potnih nalogov, previsoke plače vodilnih.......4,5 Vonj po kislem - spet simbol Novega mesta? 30 let prvega nastopa........................................6 ČRNA PACKA Novo mesto Jakcu v sramoto!?.................................8 PROSTOR Zelena nevarnost.............................................9 KOLUMNA O ideološki jasnosti Ljubimo pse, kakor ljubimo svojega bližnjega................11 INTERVJU Dr. Janez Usenik: Do univerze ne bomo prišli z visokimi besedami.12,13 FOTOPUB Jože Suhadolnik: Armenija...................................14 ČETRTA DIMENZIJA Nedešifrirani srednjeveški zapisi...........................15 REPORTAŽA Knjižnica Kolegiatnega kapitlja.............................16 KUPUJEM TOREJ SEM Zgodba iz ordinacije........................................17 GLASBA Poslušaj z ušesi, ne s podplati.............................18 INFOPARK....................................................19 TLAČENKA, PREŠA......................................... 20,21 INTERPRETACIJA Simon Žižek, tonski mojster.................................21 KULTUM......................................................22 FOTOZGODBE..................................................23 PARKEXTREME.................................................24 INTERVJU Ženske so bolj potrpežljive.................................25 POTLAČ, LOKALNO TROBILO.....................................26 Naslednja številka parka izide 11. aprila 2005. parkikolofon regionalni mesečnik številka 6, letnik 8 ISSN 1408-7189 Naslov uredništva: Park Glavni trg 6 8000 Novo mesto 07 393 08 12 031 626 326 e-mail: park@park-on.net web: www.park-on.net Naročila, distribucija: 07 393 08 12 Trženje: Matjaž H. Grum gsm: 031 549 906 matjaz.grum@zalozba-goga.si Boštjan Volk gsm: 031 426 748 tel: 07 393 08 12 bostjan .volk @ park-on. net Jurij Kobe tel.: 031 808 771 jurij.kobe@park-on.net odgovorni urednik: Uroš Lubej uredništvo: Tina Ban, Boris Blaič, Rasto Božič, Matjaž Brulc, Marijan Dovič, Iztok Kovačič, Uroš Lubej, Aleksej Metelko, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Damir Skenderovič, Bariča Smole, Damijan Šinigoj, Mitja Simič, Žiga Vire, Marko Vide, Primož Žižek naslovnica: Iztok Kovačič, foto: Peter Klinc lektorica: Nina Štampohar filmi in prelom: Grafika Novo mesto d.o.o. tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik naklada: 1000 izvodov ustanovitelj: Društvo novomeških študentov izdajatelj: Žaložba Goga, Novo mesto direktor: Gregor Macedoni SPREHODI SE PO SVOJEM PARKU! Naročnina se plačuje za obdobje od naročila do konca tekočega letnika (julij 2005). Prekinitev naročila je možna s pisnim preklicem m sicer 10 dni pred koncem naročniškega obdobja (1. julij 2005). Naročniki imajo 10% popust, študentje m dijaki 20%. Naročnina za tujino znaša 35 EUR, z letalsko dostavo 40 EUR. Trženje: M O G EN A S Spletna rešitev: Crmadia Konec ali novi začetek za KK Krka? Boris Blaič Kakšna bo nadaljnja usoda Košarkarskega kluba Krka, je te dni eno najbolj žgočih vprašanj v novomeški športni javnosti. Klub, ki je po menjavi trenerja zmagal 15 od 18 tekem, so v zadnjem mesecu zapustili štirje ključni igralci - Balažič (Zagreb), Anzuloviae (Debreceni), Damjanoviee (Bosna) in Parezanoviae (Šibenka). Vzrok nenadnemu odhodu so seveda finance. Glavni sponzor, Krka, d.d., je dotok denarja menda zaprl že takoj po prihodu novega šefa Jožeta Colariča. Čeprav so v klubu to vedeli že dalj časa, novih sponzorjev ni pripeljal nihče. V ekipi, ki se skorajda ne more več izogniti nadaljevanju lige za prvaka in s tem tekmam proti Olimpiji in Laškemu, so (zaenkrat?) ostali le še Venta, Sebič, Savič, Taramiš in mladinski pogon. Ta je, kar vedno znova poudarja in tudi dokazuje trener Predrag Miloviae, po zaslugi trenerja mladincev Leona Stipaničeva sicer odličen, a na tekmah proti Olimpiji in Laškem bo ekipa v taki zasedbi zgolj topovska hrana. Miloviae, ki je bil v minulem tednu tudi edina oseba iz vodstva kluba, ki je bila sploh dosegljiva za uradna pojasnila o nadaljnji usodi Krke, navkljub težkemu položaju ostaja optimist. Trener pričakuje, da bo v ekipo na položaj centra v kratkem lahko pripeljal novega igralca. Seveda veliko cenejšega, kot sta bila Damjanoviae in Parezanoviae, ki ob dobri predstavah s Krko nista imela težav pri iskanju novega kluba. Miloviae, ki je v Krko prišel po približno četrtini sezone, napoveduje, da bo v klubu ostal vse do izteka svoje pogodbe, to je do maja, če pa bo interes in seveda denar, tudi dlje. Ob tem se je novi trener za preživetje kluba pripravljen odpovedati celo svoji majski plači, saj je prepričan, da se klub lahko postavi na zdrave temelje. Do tega pa Krko čaka še kaj trnova pot. Klub je namreč do vratu v dolgovih. O njihovi višini zaradi odsotnosti ali nedosegljivosti ključnih akterjev prejšnji teden nismo dobili uradnega podatka, a menda naj bi Krko zgolj lanski trener Petar Skansi terjal za tri ali štiri mesečne plače (Skansi je svoje delo v Krki lani opravljal za 18.000 evrov mesečne plače), medtem ko naj bi igralci za letošnjo sezono izplačila prejemali redno. Zdaj je na potezi predvsem uprava kluba. Krka, d.d., je pripravljena podpirati mladinske selekcije tudi v prihodnje, profesionalizma na veliki nogi, kot smo ga lahko spremljali v minulih sezonah, pa se očitno ne bo šla več. Vodstvo kluba, predsednik KK Krka je še vedno Miloš Kovačič, bo moralo denar za preživetje in prihodnjo sezono pač zbrati nekje drugje. A tega je lahko mnogo manj kot letos, saj v zdajšnji zasedbi uvrstitev v ligo Goodyear, ki se je zdela po prepričljivih zmagah nad Heliosom in Slovanom že na dosegu roke, realno ne gre pričakovati. Klub pa si je tako ali tako ne more privoščiti. Nezakonitosti in nepravilnosti novomeške občinske uprave Brez potnih nalogov in s previsokimi plačami Uroš Lubej Franc Klobučar, predsednik nadzornega odbora Mestne občine Novo mesto, organa, ki v naši ureditvi nadzoruje javno porabo občin, se pravi predvsem zakonitost in pravilnost njenega poslovanja, je na zadnji seji občinskega sveta predstavil poročilo o zadnjih nadzorih, ki pa je kot tolikokrat do zdaj bolj ali manj neopazno švignilo mimo ušes naših občinskih svetnikov. V poročilih nadzorniki ugotavljajo, da je podžupanja MO NM Martina Vrhovnik neupravičeno prejela sejnino, nekdanja direktorica občinske uprave Mojca Novak je v določenem obdobju prejemala (previsoko) plačo, ki je bila v nasprotju s Pravilnikom o napredovanju v občinski upravi. Občinska uprava in župan pa so vse od nakupa do dneva nadzora ravnali nezakonito s prestižnim županovim vozilom vel satis, saj niso pravilno izpolnjevali potnih nalogov. Previsoki plači Plačo profesionalnih podžupanov oziroma podžupanj določa Pravilnik o plačah, ki nedvoumno določa, da lahko njihova najvišja plača doseže največ 80 odstotkov plače župana. Martina Vrhovnik je v mesecu februarju 2003 poleg najvišje plače, prejela še sejnino za sejo občinskega sveta. Šlo naj bi zgolj za pomoto, na občini pa zagotavljajo, da je nekdanje direktorice občinske uprave, ki je ob nastopu funkcije (gre za prve mesece po marcu 2003) izredno napredovala za dva plačilna razreda. To je, kot so ugotovili nadzorniki, glede na pra- vilnik o plačah neupravičeno, saj lahko do takega napredovanje pride le na podlagi sklepa župana o tem, da je zaposleni uspešno opravljal svoje naloge - kar pa je bila takrat nemogoče, saj je direktorica šele nastopila službo. Bivša direktorica je mandat začela s previsokim količnikom Nezakonita uporaba županovega vel satisa Župan Mestne občine Novo mesto Boštjan Kovačič ni plačal nobene bonitete za uporabo službenega vozila, kar pomeni, da mora biti prestižni vel satis uporabljan izključno v službene namene. Vendar tega, ali je temu res tako, iz dokumentacije, ki jo hrani (oziroma ne hrani) občina, ni moč ugotoviti. Potni nalogi namreč niso bili izpolnjeni natančno: manjkajo namreč relacije, kilometri, datumi in Kronisti: Boris Blaič, Rasto Božič, Uroš Lubej Kompromisna rešitev za spor na OŠ Bršljin Grožnje z bojkotom pouka na Osnovni šoli Bršljin se niso uresničile. Minister za šolstvo in šport Milan Zver se je s predstavniki staršev - ti so zaradi domnevno poslabšane varnosti na šoli in upada kvalitete pouka, kar naj bi bila posledica velikega števila romskih učencev, zahtevali njihovo enakomerno razporeditev po ostalih novomeških osnovnih šolah - in predstavniki romske skupnosti, ki so tej zahtevi nasprotovali, dogovoril za kompromisno rešitev. Razredi na bršljinski osnovni šoli bodo ostali taki, kot so bili doslej, znotraj njih pa bodo vpeljane posebne učne skupine. Romski in ostali učenci bodo skupaj pri pouku tako le še pri vzgojnih premetih (likovni in glasbeni pouk, telovadba ipd.) nov sistem pa naj bi zaživel že v tem šolskem letu. Minister Zver zagotavlja, da je tak model pouka skladen tako z obstoječo zakonodajo kot tudi doktrinarnimi usmeritvami Evropske unije in sloven- STO BESED na mesec skega šolskega sistema. Ob tem so se starši romskih in neromskih otrok tudi dogovorili, da bodo pozitivno vplivali vsak na svojo interesno skupino in naredili vse, da v bodoče do podobnih konfliktov ne bo prihajalo. (BB) Imuniteta vendarle rešila Zupana pred obtožbo Višje sodišče v Ljubljani je tik pred zastaranjem razveljavilo sodbo novomeškega okrožnega sodišča in zavrglo obtožni predlog v sodnem sporu, ki ga je proti Adolfu Zupanu, predsedniku uprave Tilie, bivšemu novomeškemu podžupanu in državnemu svetniku, sprožila nekdanja soproga. Kot je znano, je prvostopenjsko sodišče Zupana spoznalo za krivega poneverbe listin. Zupan se je pritožil na Višje sodišče v Ljubljani. Državni svet mu je nato podelil imuniteto. Ustavno sodišče je v odmevni razsodbi razveljavilo del poslovnika državnega sveta, ki svetnikom zagotavlja širšo imuniteto od imunitete, ki jo uživajo poslanci. Toda Višje sodišče v Ljubljani je ugotovilo, da se Državni svet pri podelitvi imunitete Zupanu ni skliceval na sporni del poslovnika, tako da je podelitev imunitete v tem primeru upravičena. Začasni vodja vrhovnega državnrga tožilstva Franc Mazi pa je že napovedal, da bo pred vrhovnim sodiščem vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V nobenem primeru pa nadaljni postopki za Zupana ne bodo več imeli pravnih posledi, saj je razsodba višjega sodišča pravnomočna. (UL) Novi podžupan je Alojz Muhič Novomeški občinski svetniki so na svoji zadnji seji sprejeli odstop dozdajšnjega nepoklicnega podžupana Adolfa Zupana in na njegovo mesto izvolili člana LDS Alojza Muhiča, sicer direktorja javnega podjetja Komunala Novo mesto, d.o.o. Za Muhiča je glasovalo 21 svetnikov, med štirimi glaso- vi proti pa je bil tudi član LDS Sašo Stojanovič Borštnar, ki Muhiča ni podprl zaradi pomisleka o konfliktu interesov med položajema podžupana in direktorja Komunale, ki je v 100-odstotni lasti novomeške občine. Ob tem je Stojanovič k odstopu pozval tudi drugega novomeškega podžupana Miloša Dularja, ki je v začetku leta postal predsednik stanovanjskega in nepremičninskega podjetja Zarja, d.d., ki je prav tako v večinski lasti občine. (BB) Prva gledališka predstava že ob koncu leta? Če bo vse potekalo po načrtih, si bodo Novomeščani prvo gledališko premiero v produkciji lastnega poklicnega gledališča lahko ogledali že konec tega ali v začetku prihodnjega leta. Tako je pred dnevi namreč napovedal predsednik projektnega sveta za ustanovitev gledališča v Novem mestu, dolenjski rojak Janez Pipan, sicer ravnatelj časi ter sopotniki v vozilu. Poleg tega pa so do meseca maja 2004 ohranjeni potni nalogi le za tri mesece. Nadzorni odbor meni, da je del problema rešen z novim pravilnikom o uporabi službenih vozil, ki je natančnejši od starega in ob doslednem upoštevanju onemogoča »napake«. Toda ob tem NO ugotavlja, da je tudi stari pravilnik bil huje kršen. V sklepni ugotovitvi nadzorniki zapišejo: »Ostaja vprašanje, v kakšne namene je bil uporabljen avtomobil vel satis v času, ko potni nalogi niso bili ustrezno izpolnjevani. V kolikor je bil uporabljen tudi v zasebne namen, morajo župan in ostali takšni uporabniki plačati ustrezno boniteto, občinska uprava pa popraviti bilanco.« Občinski svet je ob obravnavi tega poročila naložil županu in občinski upravi, da v roku 60 dni opravi notranjo revizijo. Predsednik nadzornega odbora je na svetniško vprašanje, ali so glede na to, da vodstvu občine očitajo ne le nepravilnosti, ampak celo nezakonitost, o tem obvestili ustrezne organe (se pravi policijo in tožilstvo), dejal da ne, vendar da bodo o tem razpravljali na prihodnji seji nadzornega odbora. Slabo pripravljeni občinski proračuni Nadzorni odbor je opravil tudi nadzor zaključnega računa Mestne občine Novo mesto za leto 2003. Čeprav je nadzornik ugotovil, da je proračun sestavljen v skladu z zakoni in s predpisi, je v njem odkril številne pomanjkljivosti. K pripravi proračuna se ne pristopa dovolj načrtno in analitično. Proračunski prihodki občine so bili načrtovani nerealno, saj so bili realizirani kar za 8 odstotkov nižje, kot je bilo planirano. Nadzorni odbor je glede tega zapisal zanimivo trditev: »Kljub temu da nizka realizacija prihodkov v letu 2003 glede na minula leta ni nikakršna izjema, so bili spet planirani nerealno. To kaže bodisi na to, da predhodno niso bile opravljene potrebne analize ali pa da bili planirani prihodki namenoma napihnjen, da bi se zasledovali, drugi, nadzornemu odboru neznani cilji.« Realizacija odhodkov je bila prav tako nižja od načrtovane, a še vedno previsoka glede na realizirane prihodke - MO Novo mesto je tako pridelala za 37 milijonov SIT primanjkljaja. Za plače je bilo porabljenih celo za 34 odstotkov več sredstev od načrtovanih, in sicer očitno na račun investicij, ugotavlja nadzorni odbor. Nadzorni odbor naprej ugotavlja, da se MO NM sicer zakonito, a vendarle netransparentno zadolžuje izven zakonsko določenega limita s tem, da odlaga plačila in prenaša obveznosti, ki bi morale biti plačane, v naslednje proračunsko leto. Zaskrbljujoče je tudi odkritje nadzornega odbora, da občina za namene oglaševanja in reprezentance troši znatna proračunska sredstva, ki pa niso regulirana z nobenimi merili ali kriteriji porabe. Nadzorni obor poleg tega ocenjuje, da so programi investicij in dolgoročnih vlaganj pretežno okrnjeni, da se zmanjšuje proračunski javni interes na področju obrti in podjetništva ter da se delež sredstev za krajevne skupnosti zmanjšuje. Nadzorni odbor je nezadovoljen tudi z obrazložitvijo porabe sredstev, namenjenih za šport, saj naj bi vloga in pomen Agencije za šport, ki porabi 60 odstotkov vseh sredstev, ne bila jasno razvidna. Ekologe bo zaskrbela ugotovitev, da se sredstva za varstvo okolja zmanjšujejo (realiziranih je bilo zgolj 82 odstotkov sredstev glede na leto 2002). Neracionalna koncesija za plinovod Nadzorni odbor se je s posebnim nadzorom lotil tudi prodaje plinovodnega omrežja. Jeseni 2002 je namreč občina podpisala koncesijsko pogodbo s podjetjem Istrabenz plini, d.o.o., v višini 1.185.500,00 SIT. Gre za največjo kupnino, ki jo je občina iztržila v času svojega obstoja. Tudi do tega projekta je nadzorni odbor zelo kritičen. Ugotavlja namreč, da je bila 30-letna prodaja plinovodnega omrežja sprejeta brez natančno opredeljenih strateških ciljev in brez izdelane analize tržne vrednosti plinovoda. Izbira koncesionarja je bila narejena na podlagi slabe metodologije in pavšalnih ocen. Za izvedbo projekta prodaje so bili kljub strokovnim službam občine najeti zunanji izvajalci, ki svojega dela po mnenju odbora niso opravili najbolje. Prav tako nista bila izdelana niti načrt niti poročilo o namenski porabi dobre milijarde tolarjev visoke kupnine. Poleg tega pa nad izvajanjem koncesijske pogodbe MO Novo mesto ni pravega nadzora: ni komisije, ni poročil o nadzorih, niso izterjane denarne terjatve do koncesionarja in ni aktivnosti za povečano prodajo plina. Burna razprava glede bolnišničnega kompleksa Boris Blaič Zaradi velikega števila pripomb na predlagani načrt prihodnjega urejanja novomeškega bolnišničnega kompleksa (projektant To-pos, d.o.o.) je občinski svet na županov predlog sprejel sklep, da se načrt vrne v fazo javne razgrnitve. Največji kamen spotike je bila načrtovana rekonstrukcija Kandijske ceste, ki bi onemogočila enostaven dostop do poslopja Dolenjskih lekarn. Ker pa namerava pri urejanja novomeškega bolnišničnega kompleksa del sredstev prispevati tudi država (dobrih 600 milijonov za izgradnjo nove Ljubenske ceste, ki bo promet z dozdajšnje Šmihelske ceste preusmerila na rob kompleksa), bi se ta zaradi zamude, ki bo nastala zaradi vnovične javne razgrnitve po mnenju občinske uprave lahko umaknila iz sofinanciranja projekta. Zaradi tega so svetniki sprejeli tudi sklep, da se celovita ureditev bolnišničnega kompleksa obravnava ločeno od izgradnje Ljubenske ceste. (BB) park SNG Drama Ljubljana, ob tem ko je novomeškemu županu Boštjanu Kovačiču predal predlog za ustanovitev poklicnega gledališča. Tega bodo po županovih besedah občinski svetniki obravnavali že na seji konec tega meseca. Novomeško gledališče bo, kot smo v Praku že pisali, svoj domicil dobilo v Domu kulture. Stavbo, ki je bila zgrajena še pred drugo svetovno vojno, pa bo za potrebe gledališča v prihodnosti potrebno temeljito prenoviti in predelati. Vodja občinskega oddelka za družbene dejavnosti Slavko Gegič ob tem omenja predvsem preureditev zaodrja in dvorane, Dom kulture pa naj bi v prihodnosti dobil tudi prizidek. Z odlokom o ustanovitvi gledališča na občini hitijo tudi zato, da bi še ujeli razpisne roke za državna sredstva za adaptacijo stavbe. Sicer pa bo sredstva za delovanje novomeškega gledališča v začetku prispevala zgolj mestna občina, ki bo letos zagotovila 22 milijonov tolarjev, v kar so po Gegičevih besedah všteti tudi stroški prve predstave, plače za dva meseca in osnovni zagonski stroški. (BB) V Revozu brez razburjenja Izjava ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka, da v letošnjem proračunu ministrstva manjkata slabi dve milijardi tolarjev za pokritje pogodbenih obveznosti do Revoza, pri novomeškem proizvajalcu avtomobilov še ni povzročila kakega pretiranega razburjenja. Kot so sporočili iz službe za komunikacije, v Revozu od ministrstva o tem, da bi bilo izplačilo kakor koli ogroženo, še niso dobili nobenega uradnega obvestila. Za pričakovati je, da bodo dogovorjena sredstva zagotovljena z rebalansom letošnjega proračuna. Kot je znano, se je prejšnja vlada zavezala, da bo krila deset odstotkov vrednosti naložbe glede razširitve in posodobitve proizvodnih obratov, v katerih namerava Revoz v prihodnjem letu začeti izdelovati nov tip Renaultovega avtomobila, pri tem pa bo družba zaposlila okoli 700 dodatnih delavcev. Vrednost prispevka države je ocenjena na nekaj manj kot deset milijard tolarjev oziroma na 40 milijonov evrov. Revoz bo v skladu s pogodbo v drugi polovici leta državi poslal prvi zahtevek za izplačilo, ki bo zajemal približno tretjino obljubljenih sredstev. (BB) Podobnik za univerzo, Božič za tretjo razvojno os Minister za okolje in prostor ter hkrati predsednik Slovenske ljudske stranke Janez Podobnik se je na delovnem obisku na Dolenjskem in v Beli krajini med drugim zavzel tudi za čimprejšnjo ustanovitev četrte univerze, ki jo je označil za najpomembnejši razvojni projekt jugovzhodne Slovenije. Na posvetu na Otočcu je Podobnikov strankarski kolega in minister za promet Janez Božič napovedal, da po dokončanju slovenskega avtocestnega križa (2008) ministrstvo načrtuje vzpostavitev t. i. tretje razvojne osi oziroma gradnjo hitre ceste med Koroško in Belo krajino. Financiranje tretje razvojne osi bo po Božičevih besedah potekalo v okviru 200 milijard tolarjev vredne obnove državnega cestnega omrežja, kar bo v prihodnjih šestih do osmih letih prioriteta prometnega ministrstva. (BB) Bojan Radovič v galeriji Dolenjskega muzeja Mednarodno uveljavljeni novomeški fotograf srednje generacije z diplomo valižanske Fakultete za umetnost in oblikovanje - Swan-sea, se je 11. februarja predstavil z razstavo sodobnih fotografskih tehnik in tiskov, ki bo na ogled do 8. maja. Arhitekt Jovo Grobovšek, ki je v začetni stopnji tlakoval pot k uspehu dveh novomeških fotografov, Radoviča in Fuisa, je ob otvoritvi v čustveno obarvanem govoru zaključil, da gre za enega izmed najresnejših raziskovalcev optičnega sveta v Sloveniji. Razgibano zastavljena in privlačna razstava z naslovom Luminessence zagotovo predstavlja vrh Radovičevega ustvarjanja in dolenjskega fotografskega snovanja, ki se postavlja ob bok svetovnim smernicam. (RB) 4'Jt Vonj po kislem - spet simbol Novega mesta? 'mmmm Rudolfovo 30 let od prvega nastopa Rasto Božič Bili so časi v tej deželi, ko rock glasba ni bila nekaj samoumevnega. Bil je čas, ko medijev niso kupovali povzpetniki in vodili šarlatani, tudi čas, ko je biti rumen pomenilo nekaj neokusnega, pritlehnega. Bil je čas, ko je poslušanje kakovostne pop glasbe predstavljalo vrednoto, še več, s poslušanjem rocka si se izpostavil kot drugačen, samosvoj, nezadovoljen. Bila so leta, ko je večina današnjih politikov namesto na rock koncerte ali v Trst po plošče hodila po poteh revolucije in Avnoja, v neka Jajca ali kam že ter nosila Titove štafete. Bil je čas, ko si domače poslušanja vredne rock skupine lahko preštel na prste ene roke: Jutro, Izvir, Horizont, Buldožer, Rudolfovo, mogoče še kakšna. Kako torej po tridesetih letih od nastopa prve novomeške vidnejše rock zasedbe brez čustev opisati čase lastnega najstniškega odraščanja in dojemanja glasbe? Vse pomembno se je takrat odvijalo na mesečnih plesih v telovadnici novomeške gimnazije. Najprej je tam nastopalo Sonce,vzatem je iz njega nastalo Rudolfovo, dva študenta, kitarista, Cveto Šali in Andrej Blažon, ostali trije, basist Tomo Bartelj, bobnar Samo Kralj in saksofonist ter flavtist Borut Simič, gimnazijski četrtošolci. Prvi tamkajšnji nastop Rudolfovega mi je, praktično še svežemu dijaku, dal povsem nov pogled v glasbo, doživljenjsko me je glasba posesala vase. Pri nastopu sem bil organizacijsko nekako tudi sam udeležen in jasno, da sem se vsa naslednja leta skupine držal kot klop. Obiskoval vaje v kleti Perove gostilne, prisostvoval večini nastopov, vpijal njeno glasbo, z veseljem pričakoval nove pesmi in leta 1977 kot večina mojih vrstnikov z navdušenjem pozdravil prvo malo ploščo Grem domov v Novo mesto, višek uspeha. Nekaj čarobnega je bilo v tej skupini, ki me je tako nezadržno privlačila in usmerila. Glasba, večkrat poimenovana romantični rock z vplivi countryja, je bila odraz takrat čislane tuje glasbe: Doobie Brothers, Eagles, Santana, Bad Company, Marshall Tucker Band, King Crimson, Neil Young, Bob Dylan itd., zvečine je odražala okus obeh kitaristov, ki sta prispevala glavnino glasbe, prav tako sta poleg basista in zunanjih avtorjev zaslužna za besedila. Ko težko dojemam, da je minilo toliko časa, vse bolj spoznavam, kako je glasbo Rudolfovega iznad tedanje sivine dvignila nesporna kakovost, ki je naša sodobna, večinoma »rumena« pop glasba ne pozna več. Danes, ko je postala glavna vrednota ona parada kiča in slabega okusa, imenovana Evrovizija, ko glavne ovacije žanjejo polpismeni pisuni in tretjerazredni pevci, se to sliši nenavadno. Kakor koli, pred tridesetimi leti je v Novem mestu začela delovati skupina, ki še danes odzvanja v naših ušesih, spominih in zavesti. Na njeni zapuščini so zrasle vse vidnejše dolenjske zasedbe, Dan D, Društvo mrtvih pesnikov, Moveknowledgement, Wet Bed itn. Čeprav se je tudi v Novem mestu ne tako dolgo nazaj veselo nakupovalo na mestni tržnici, ta danes životari. Je bitko izgubila zaradi hiper konkurence na obrobju ali zaradi svojega klavrnega videza in nefunkcionalnosti? Kakor koli že, takšna ne bi smela ostati. Tržnica namreč ni le praktični, ampak tudi simbolni prostor. In mesto, ki da kaj na svoje simbole, bi se moralo čutiti odgovorno za njeno ureditev. Tina Ban, foto: Boštjan Pucelj Večina dejavnosti, s katerimi so nekoč imela opraviti stara ljudstva, je imela svoje božanske zaščitnike. Tako je tudi trgovina našla svoje mesto na svetih panteonih. Nad njo so bdeli hindujski Ganeša, keltski Lug pa tudi pretkani grški Hermes in rimski Merkur. Grški Hermes oziroma rimski Merkur je bil prvotno božanski sel v krilatih sandalih, ki je sporočila bogov z Olimpa prenašal ljudem na zemljo in obratno. Njegova primarna naloga je bila povezovati nebo in zemljo. Šele kasneje je pod svojo zaščito vzel tudi trgovino. Kot kaže, so antična ljudstva tudi v trgovini videla dejavnost, katere bistvena funkcija je povezovanje - povezovanje dveh različnih, včasih celo popolnoma tujih si strani. V srednjem veku se je pomen Merkurja pod vplivom astrologije, hermetizma in drugih okultnih veščin še povečal. Alkimisti, ki so poizkušali različne kovine spojiti v plemenito zlato, so pri svojem delu na pomoč klicali prav Merkurjevo sintetično silo. Še danes si njegovo ime sposojajo mnoga trgovska podjetja: Merkator, Merkur, Merks... Žal najpogosteje prav tista, ki so največ prispevala k degradaciji njegove povezovalne vloge. Redki prostori, kjer je trgovanje še prežeto z žlahtnim merkurialnim duhom, so tržnice. Začutite ga lahko v glasovih prodajalcev, ki vabijo, ali med kupci, ki omahujejo, se ustavljajo ter se pustijo prepričevati barvam, vonjem in laskavim besedam. Sama si v mestih, ki jih obiskujem na potovanjih, najraje ogledam prav mestne tržnice. Koliko lahko povedo o kraju in njihovih prebivalcih! Nekatere so živahne in hrupne, druge prazne in tihe. Ene so čiste, druge umazane. V nekaterih krajih so urejene, drugod kaotične, ponekod pa so tako zraščene z mestnim tkivom, da niso omejene na posebne, ločene prostore, ampak se razprostirajo kar ob ulicah in celo ob glavnih mestnih avenijah. Povsod po svetu najdete ljudi, ki imajo svojo najljubšo tržnico in svoje najljubše prodajalce, pri katerih kupujejo že leta ali desetletja. Radi imajo tiste kratke klepete ob prodajnih pultih in radi se počutijo izbrane, ko jim branjevke zarotniško mežikajo: »Saj sem vedela, da pridete! Prihranila sem vam najlepši kos.« Odnos, ki ga vzpostavita kupec in prodajalec na tržnici, je enkraten, lahko tudi zelo oseben in čustven. Še spomnite Rudija, prodajalca časopisov z ljubljanske tržnice, ki je postal skoraj medijska zvezda? Ko mu je mestna oblast pred meseci hotela odvzeti stojnico pod arkadami, kjer prodaja že leta, so se zanj v svojih člankih zavzeli mnogi novinarji. Med drugimi tudi kolumnistka z zadnje strani Delove Sobotne priloge. Je bilo kdaj toliko medijske pozornosti posvečene kaki trgovki, ki so jo odpustili iz Merkatorja? In bilo jih je mnogo!? Ne, prodajalke v hipermarketih so obsojene na anonimnost, kajti sistem hiper nakupovanja onemogoča, da jih vidite kot osebe. Neme, uniformirane, s čitalniki črtnih kod v rokah so - še bolj kot kupci - razosebljene in ponižane na raven zamenljivega koleščka v hiper mašineriji. Tega, kako pomemben je za mesto prostor, kjer lahko v polnosti zaživi merkurialni duh, ki lepi človeka ob človeka, osebo ob osebo, se je zavedal tudi Plečnik. Mojster, ki so ga sicer zanimale predvsem duhovne stavbe, cerkve, pokopališča, gradovi in knjižnice, se ni sramoval izrisati načrta za osrednje ljubljanske tržnice. Plečnikove tržnice so začeli zidati že leta 1940 in tam - kljub hudi konkurenci hipermarketov - poslujejo še danes. Čeprav med tednom niso najbolj živahne, vsako soboto znova obnovijo svoj šarm. Ob sobotnih dopoldnevih se tržni vrvež z.ačne že pri Prešernovem spomeniku, kjer vas s svojimi šopki in tekstilnimi izdelki pričakajo prodajalci na črno. Živahna promenada nato zavije čez Tromostovje mimo uličnih glasbenikov proti arkadam in se vije vse do Zmajskega mosta. Za mnoge Ljubljančane je obisk osrednje tržnice postal sobotni ritual - ritual, ki so ga zavestno vključili v svoj življenjski slog. Odločitev za tržnico namesto za hipermarket je pogosto dejanje izdelanega in premišljenega osebnega okusa, ki ne stavi na racionalnost, ampak na estetiko, družabnost in osebno zadovoljstvo. Nakupovanje na tržnici namreč ni praktično in pogosto niti ni poceni. V njeni bližini ni velikih parkirišč, niti igrišč za otroke. Toda čeprav vzame precej časa ter fizične energije, vsak konec tedna vnovič privabi na tisoče kupcev. Med njimi tudi številne iz mestne in nacionalne elite, politike, znanstvenike, umetnike in estradnike. Razlogi za obisk tržnice so različni, kot so različni ljudje. Nekateri cenijo, da lahko tu namesto z mehaniziranim postopkom tekočega traku kupčujejo s človeško osebo. Druge privlači tradicija. Tretji so radi videni. Četrti prisegajo na ekologijo, doma pridelano ali bio hrano. Hrano, ki je živa in diši po zemlji. Četudi neprijetno. Nihče se pretirano ne razburja, kadar pozimi, v sezoni kislega zelja in repe, vsa živilska tržnica zaudarja po kislem. Prav vonjave so namreč govorica, s katero hrana pripoveduje o svojem značaju, svojem poreklu in svoji esenci, in prav one so eden najzanimivejših atributov tržnic. Veliki sterilni nakupovalni centri so jih že zdavnaj izgnali iz svojih prostorov, kajti v njih skoraj ni najti živila, ki ne bi bilo zapakirano v plastiko ali konzervno škatlo. Čeprav se je tudi v Novem mestu še pred kakimi petnajstimi ali vsaj dvajsetimi leti veselo nakupovalo na mestni tržnici, ta danes životari. Je bitko izgubila zaradi hiper konkurence v Bršljinu, Žabji vasi in na Cikavi ali zaradi svojega klavrnega videza in nefunkcionalnosti? Kakor koli že, takšna ne bi smela ostati. Tržnica namreč ni le praktični, ampak tudi simbolni prostor. In mesto, ki da kaj na svoje simbole, bi se moralo čutiti odgovorno za njeno ureditev. Šele po tem lahko pričakuje, da se bodo začeli vračati tudi kupci. Morda ne čisto takoj. Morda bo res treba počakati še nekaj let, da se Novomeščani končno navozijo s tistimi neestetskimi železnimi vozički, katere so pred desetletji tako zavidali trgovinam v Trstu, Gorici ali Celovcu. Vendar verjamem, da se bo tudi tu izoblikovala dovolj številčna skupina meščanov z alternativnimi vrednotami, ki bo v nakupovanju na tržnici odkrila novo/staro poetiko. www.radiokrka.com Radio rlca 10G.6v„, _________________/ park:črna packa > r $ w / J ■j Prejeli smo Novo mesto Jakcu v sramoto!? Tekst in foto: Miha Lukšič in Aljoša Vrbetič (društvo Varius) Kot je na nedavni novinarski konferenci povedal direktor Dolenjskega muzeja Zdenko Picelj, naj bi muzej v prihodnjih letih Jakčev dom spremenil v mestno galerijo. Še letos bodo zaposlili človeka, predvidoma umetnostnega zgodovinarja, katerega naloga bo oživitev programa v Jakčevem domu. Po napovedih Piclja bo del stavbe namenjen stalni razstavi Jakčevih del in starih mojstrov z Dolenjske, preostali del pa galerijski dejavnosti. Picelj pričakuje, da bodo te zamisli zaživele po letu 2007, pred tem pa bo potrebno na stavbi izvesti tudi nekaj obnovitvenih del, med drugim tudi strehe, ki je pozimi začela puščati. Redko, le kadar se politične strukture spomnijo na kulturo in umetnost, so jih polna usta besed o njeni univerzalni pomembnosti za življenje posameznika in družbe, a ko je potrebno poseči v žep, kmalu preidejo k partikularni logiki. Seveda ne moremo pričakovati sponzoriranja in ohranjanja vseh umetniških produkcij, ki dandanes nastajajo v naši občini, je pa nesprejemljivo, da kažejo tako brezbrižnost do umetnin narodovega in nenazadnje tudi svetovnega pomena. S tem zapisom poskušamo opozoriti na mačehovski odnos odgovornih do likovne produkcije Božidarja Jakca ter predstaviti zgodbo Jakčevega doma. Božidar Jakac se je rodil v Novem mestu I. 1899. Tam je obiskoval tudi gimnazijo. Dolenjska mu je že v mladosti vtisnila močan pečat, kar se bo kazalo tudi v njegovih delih. Izobrazbo je pridobival v Pragi ter se nenehno izpopolnjeval na potovanjih po Evropi in S Ameriki. Med 2. svetovno vojno se pridruži OF ter gre 1.1943 kot delegat s slovensko delegacijo na II. zasedanje AVNOJA v Jajcu. Po vojni je bil med pobudniki in organizatorji na novo ustanovljene Akademije za upodabljajočo umetnost (danes ALU) ter njen trikratni rektor in profesor za grafiko. Leta 1949 postane redni član SAZU, 1963 dopisni član JAZU ter SANU, 1964 mu slikarska akademija v Firencah podeli naziv častnega člana, 1.1982 pa je imenovan za rednega člana Evropske akademije znanosti, umetnosti in književnosti v Parizu. Je dobitnik Prešernove nagrade ter nagrade AVNOJ. Jakac neznansko rad potuje, vedno s fotografskim aparatom. Slike prinese iz ZDA, z Norveške, iz Italije, Švice, SZ, Indije, Turčije ter Jugoslavije. Med letoma 1925 in 1958 je bil tudi strasten filmar - snema na svojih potovanjih, v partizanih, na različnih proslavah, nastopih, otvoritvah, izletih, političnih dogodkih, govorih itn. Posnel je prvi propagandni ter prvi slovenski barvni film. Umrl je 1.1989 v Ljubljani in je pokopan v Novem mestu. V spomin se nam je vtisnil kot krajinar in odličen portretist, kot fotograf in filmar pa ostaja pomemben kronist ljudi in življenja svojega časa. Poleg Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in galerije v Padni je stalna zbirka Jakčevih del tudi v 1.1984 odprtem Jakčevem domu, ki je del stalne zbirke Dolenjskega muzeja in v katerem so razstavljene predvsem umetnikove risbe, slike in grafike. Stavba je bila nekoč last Jakčevega očeta in je bila pred vojno hotel, kasneje gostinska šola. V njej je mladi Božidar preživel dober del svojega otroštva. Umetnik je Novemu mestu oziroma svojim someščanom PODARIL 828 (!) slik in risb, ki so tako postale del stalne likovne razstave. S počastitvijo stoletnice rojstva avtorja 1.1999 pa se je muzej odločil, da bo predstavil umetnikovo dediščino s serijami tematsko in vsebinsko zaključenih celot, in tako močno zreduciral število razstavljenih del. Že res, da tudi takšna postavitev omogoča obiskovalcu, da spozna umetnikovo življenjsko kreativnost, preseneča pa dejstvo, da so se odločili tako drastično zmanjšati število del - danes je razstavljenih slabih 23% od nekdanjih 828 slik! Poleg tega preseneča, da MO Novo mesto na svoji spletni strani še vedno poroča, da je v Jakčevem domu razstavljenih vseh 828 del (www.novomesto.si/siAultura/ustano-ve/muzej/), ta podatek lahko preberete tudi v brošuri, ki jo dobite v Dolenjskem muzeju. To poraja vprašanje ali je Novomeščanom sploh mar Jakčeva zapuščina in to, da je ostal ponosen Novomeščan do svoje smrti. Žal ugotavljamo, da ne. Jakčev dom sameva, obisk je klavrn, v zgornjem nadstropju doma ni ne duha ne sluha o stalni likovno-pedagoški razstavi, ki naj bi s številnimi deli priznanih slovenskih likovnih ustvarjalcev predstavljala vse zvrsti grafičnega in risarskega likovnega izražanja, kot to oglašujejo spletne strani Dolenjskega muzeja (www.dolmuzej.com/ si/jakcev_dom/) ter brošure, ki jih v slovenskem in angleškem jeziku dobite v muzeju. Razstave tam tudi ne more biti, ker je Jakčev dom v poraznem stanju. V zgornjem nadstropju puščajo strešna okna, tako da lahko tam opazite velike ventilatorske peči, ki sušijo nabrekli parket in stene, ter vedra, v katerih se zbira kapajoča deževnica. Nadstropje niže še vedno lahko vidite Jakčeva dela v zaprašenih in nagnetenih vitrinah, za katere vam obljubljajo, da so varno spravljena v depojih. Takšno vlažno stanje notranjosti prav gotovo ne vpliva ugodno tudi na še razstavljene »tematske sklope«. S sten odpada omet, vhod je zanemarjen in umazan, zunanja fasada in okna so zaradi malomarnega vzdrževanja popolnoma dotrajana. V galeriji zaman iščete katalog, v katerem bi bila predstavljena Jakčeva podarjena dela ali morda avtorjev življenjepis, vodenje za obiskovalce v tujem jeziku ni možno... Takšen je torej odnos mesta, meščanov, kulturnikov in ostalih sorojakov do velikana slovenske umetnosti?! Vse nas - predvsem pa tiste, katerim je Božidar Jakac zaupal svojo zbirko v hrambo - je lahko dobesedno SRAM za takšno stanje Jakčevega doma. Vendar odgovornih zaradi tega ne boli glava: ne glede na obisk ali stanje Jakčevega doma bodo vsi dobili svojo mesečno plačo. Vse stroške zaposlenih, ogrevanja, čiščenja itn. pa plačujemo mi - davkoplačevalci. Medtem ko že vrabci čivkajo, da v kulturi ni denarja in da se muzej ne more širiti, ker ni sredstev, pa MO Novo mesto razpisuje 4,5 milijona tolarjev za projekte na področju oživljanja mestnega jedra in podobno (nihče se seveda ne sprašuje, zakaj je do stanja, ko moramo mestno jedro »oživljati«, sploh prišlo, in kje smo bili takrat, ko se je »izumiranje« začelo!). Čemu le? Mesto, kakor kaže, ni sposobno spodobno vzdrževati niti podarjenega! Zakaj potem sploh vlagati v nekaj novega? Jakčev dom je potreben temeljite obnove. In vsi izgovori o pomanjkanju proračunskih sredstev so jalovi poskusi prikriti resno nezainteresiranost za kulturno ustanovo, ki s svojimi deli predstavlja vrhunskega likovnega ustvarjalca prejšnjega stoletja. Pregovor pravi, da po toči zvoniti je prepozno - v Jakčevem domu že močno dežuje, in nedopustno bi bilo, da bi ga zrušile ledene krogle. Letos praznujemo stoletnico slovenskega filma, in kaj lepšega bi se lahko zgodilo, če bi se kustosi razstave odločili, da Jakčevo zbirko slik, risb in grafik opremijo še z belokranjskim filmskim ciklom iz leta 1940. Jakac je ob podaritvi svojih del Novemu mestu dejal: »Svojim dragim rojakom v spomin podarjam sled svojega življenjskega dela: 828 slik in risb«. Dragi someščani -obiščite kdaj tudi vi njegov dom, naj vam Teniški klub dosegel dogovor z Agencijo za šport Uroš Lubej V prejšnji številki rubrike Črna packa smo poročali o nezadovoljstvu članov teniškega kluba Portoval z odnosom novomeške agencije za šport glede teniških igrišč na Loki v centru mesta. Problematiko so obravnavali tudi na nedavni skupščini, na katero so povabili tudi direktorja agencije za šport Rafka Križmana. Ta je po besedah predstavnikov kluba izrazil pripravljenost na reševanje problemov. Na usklajevalnem sestanku med teniškim klubom in agencijo so se dogovorili, da bo agencija do odprtja igrišč poskrbela za najbolj pereče kratkoročne probleme igrišč. Križman je zagotovil, da se bo agencija lotila celostne rekonstrukcije klubskega prostora z bifejem, da se bodo kupile nove klopi na in ob igriščih, da bo prepleskala ograje in popravila luknje na njej. Prav tako bodo zadovoljni najmlajši, saj nameravajo za njih zgraditi igrala. Uredila se bo pešpot k teniški steni, redno pa naj bi se skrbelo tudi za hortikulturno ureditev. Teniška igrišča naj bi dobila še nekaj potrebne opreme, poleg tega pa naj bi se izboljšalo tudi delo oskrbnikov, ki jih zaposluje Agencija za šport. Kozerija Zelena nevarnost Mitja Simič “Neznani storilec (mediji so ga že poimenovali »Spomeničar«) je 16.2. 2005 ob 11. uri skušal preprečiti plemenit posek najdebelejšega hrasta v mestu, starega 200 let, obseg njegovega debla je približno 380 cm. Spomeničar je z izbuljenimi očmi in zariplim obrazom začel bruhati ogenj in žveplo na izvajalca plemenitega dela, češ da gre za najdebelejši hrast v mestu in nedopusten poseg v nekakšne vrednote, dediščino, parkovne strukture, in celo grozil z določili nekih odlokov in zakonov. Na fotografijah vidimo grozeči hrast pred posegom in odstranjeno zeleno nevarnost po posegu.” m . Dvestoletna drevesa s premerom debla prek enega metra so v našem mestu postala huda nadloga. Če ga kje slučajno srečate, se raje umaknite na varno razdaljo. Če le imate možnost, pa ga poskušajte kar posekati, saj je že preživelo svoja najlepša leta in nima smisla gledati, kako se muči na starost. Takrat namreč utegne drevo postati celo presneto nevarno. Poleg listja, plodov in ostale nesnage zna z njega odfrčati tudi kakšna suha veja - najprej le vejica, potem pa tudi kaj večjega. Lahko vam pade na glavo, ali (bog ne daj) celo na avto in ga poškoduje. Za nasvet pri odpravi te nadloge nikar ne sprašujte kakšnega gozdarja, naravovarstvenika ali - še huje -“spomeničarja”. Ti znajo stvari le zakomplicirati. Predvsem zadnji, saj ne bodo nikoli doumeli, da se mora staro umikati novemu in da so časi, o katerih sanjajo, že davno mimo. Učinkoviti so torej le radikalni ukrepi - eksekucija. Pravo vizionarsko dejanje je posekati še vitalno drevo. (Tistega suhega bi vsak!) Kajti le človek z vizijo ve, da bo živo drevo enkrat v prihodnjosti postalo umirajoče in končno tudi mrtvo drevo. Torej, zakaj čakati in spravljati v nevarnost cele generacije. Varnost in zdravje sta vendarle preveliki vrednoti, da bi ju postavljali pod vprašaj. Tega se dobro zavedajo tako tisti, ki jim je zaupana skrb za zdravje dolenjske populacije, kot tisti, ki jim je zaupana skrb za urejene mestne zelenice. In ko ti dvoji združijo svoje moči skupaj, se za varnost občanov na srečo ni več bati. Najbolj varno drevo je posekano drevo. Večina Novomeščanov sploh ne ve, da sta že dvesto let potiho in zahrbtno na brežini Krke v Novem mestu pod staro bolnišnico na razdalji dobrih sto metrov rasli in se debelili dve hrastovi mrcini (obseg debla je že presegal 380 cm). V zadnjih sedemdesetih letih so ju marljivi ljudje pridno zasipavali z raznimi odpadki, da ne bi izgledala tako zavaljeno. Ob gradnji lekarne so enega še obilneje zasuli, tako da je pred nedavnim končno le izpustil svojo robato hrastovo dušo in je le še kot nekakšno strašilo motovilil okoli s svojimi posušenimi udi, ki so se lomili in z vsakim vetrčkom postajali krajši in krajši. Drugi, pri gradiču Neuhof (Mostek), je bil bolj trdoživ in je trmasto ozelenel vse do vrha - tudi še lani. Tako je dočakal, da so pod njim odprli sprehajališče Primičeve Julije. Julijinega bledega obraza se je spominjal še, ko se je kot žena Jožefa pl. Scheuchenstuela leta 1850 preselila na grad Neuhof (ki so mu kasneje prizidali mnogo večjo stavbo bolnišnice usmiljenih bratov). Takrat je bil neki dekadentni pesnik, ki ji je pisaril zaljubljene pesmice, že leto dni pod rušo in je revica tukaj imela vsaj mir. Štirinajst let kasneje je na tem gradu preminila tudi ona. Usoda je hotela, da sta oba kasneje zaslovela prav zaradi teh pesmic ... Pa pustimo brezplodno zgodovino in se povrnimo v sedanjost - edini čas, ki ga dejansko živimo. Hrast je premagan. Zdaj ni nevaren več nikomur. V višino in širino ga ni več niti za eno malo večjo novoletno smreko, kakršne so letos v tako velikem številu krasile trg pred Rotovžem. Ampak njih je bilo po uporabi vsaj enostavno odstraniti, ta hudir pa se je zakoreninil na bregu Krke kakor za večno. A mu ni uspelo. Človeška solidarnost se je združila proti grozeči nevarnosti in zmagala. Kar naj zdaj stoji tam, okleščen, začesnjen, brez udov, v opomin vsem, ki ogrožajo našo varnost in imetje. Pa vendar se najdejo ljudje, ki do takšnih človekoljubnih ukrepov nimajo pravega odnosa. Nasprotno. Človeka, ki se pogumno spusti v boj z neprimerno večjim nasprotnikom od sebe, celo napadejo in zmerjajo. Tako kot tisti spomeničar, ki je dne 16.2.2005 ob 11. uri prihrumel do pravkar premaganega hrasta in tam z izbuljenimi očmi in zariplim obrazom začel bruhati ogenj in žveplo na izvajalca plemenitega dela, češ da gre za najdebelejši hrast v mestu in nedopusten poseg v nekakšne vrednote, dediščino, parkovne strukture, in celo grozil z določili nekih odlokov in zakonov. Tipično. Nehvaležnost - plačilo tega sveta. Namesto da bi izvajalce slavili kot Davida, ki je premagal Goliata, jih tunkamo v drek. Sicer pa, kaj se ta spomeničar sploh repenči? Če je hrasta res kaj v hlačah, naj pokaže zdaj in naj iz debla požene lepe nove mlade veje - takšne, ki se ne bodo lomile in nas ogrožale. Pa verjetno ne bo, ker je zloben in zamerljiv in bo s tem samo še potrdil pravilnost hitre eksekucije. Tudi sklicevanje nekih strokovnjakov na načela nikomur poznane nove vede, ki se imenuje “ar-boristika” (znanost, ki se ukvarja z biologijo drevesa - praviloma v urbanem okolju), je zgolj bežanje od realnosti, ki pravi bobu bob in sekiri sekira. Zaključimo lahko optimistično. Dreves, ki v našem mestu ogrožajo varnost ljudi in njihovega imetja, kakor tudi ostalih dreves, je z dneva v dan manj. Pri novih mestnih ureditvah moramo paziti, da bo čim več površin zabetoniranih, ker se le tako lahko trajno izognemo nesnagi, kačam in ostali golazni, predvsem pa preteči nevarnosti rastočih dreves. Pred kratkim se je spet porodila možnost, da končno zabetoniramo brežino reke Krke pod staro bolnišnico v celoti od Šmihelskega mosta do Težke vode in da na visoki konstrukciji postavimo lepo in široko večpasovno cesto. Tako bi končno lahko posekali vsa drevesa na tej nesrečni brežini, še preden postanejo zares nevarna. Začeli smo dobro. Ne izpustimo te priložnosti iz rok. Zelena nevarnost preži na vsakem koraku ... Bodite v dobri družbi. 180 odličnih novomeških in dolenjskih podjetij bere revijo park in v njej oglašuje. Parkovi naročniško oglaševalski paketi. Za več informacij pokličite 07 393 08 12 ali pišite na naslov park@park-on.net. park, novomeški regionalni mesečnik. ciir 300 sit (150 za šolnike) ne bo preveč in spoznajte njegov pogled na Dolenjsko, tisti, ki pa hranite to veliko zapuščino, ter tisti, ki držite v rokah oblastne vajeti, pa poskrbite za to, da bodo Jakčeva dela občudovali tudi rodovi za nami. Kajti če se stvari ne bodo spremenile, bo neprecenljivi svet podob izginil in Jakčeve besede bodo zgolj besede starca, ki ga je lastno mesto izdalo. Pripis uredništva Zgodbo za tokratno Črno packo smo dobili s strani naših bralcev in jo objavljamo v nespremenjeni obliki. Vsi ljubitelji živali - povabljeni! DRUŠTVO ZA ZAŠČITO ŽIVALI NOVO MESTO Glavni trg 11, 8000 Novo mesto . Kontakti:041 233 248, 07 30 20 200 , ZP [MS Rozmanova ulica 10, Novo mesto Tel.: 07 33 71470,041 643 969 e.mail:dpm.mojca l@siol.net www.drustvopm-mojca.si Društvo prijateljev mladine "Mojca " Novo mesto____________y 'L VRTEC CICIBAN NOVO MESTO Ragovska ulica 18, 8000 Novo mesto DOLENJSKI/V/£/Z£7 Muzejska 7, Novo mesto K*N*J»I*Ž*N*I*OA 3fre>/a Kidričeva 2, p.p.29 8210 Trebnje Tel.: 07/34-82-110j c KNJIŽNICA^ Rozmanova 26/28, Novo mesto M tel: 07 393 46 74 M 1 A N A v 1 A C A) OŠ Bršljin ,, .. # Kočevarjeva 40, Novo mesto ■e!t9®P.LP' e-mail: os.brsljin@guest.arnes.si Osnovna šola CENTER Seidlova cesta 7 8000 Novo mesto A* Osnovna šola GRM Trdinova ul.7, 8000 Novo mesto Tel.: 07 39 35 900 GIMNAZIJA NOVO MESTO Seidlova cesta 8 8000 Novo mesto Dijaški dom Novo mesto Šegova ulica 115 8000 Novo mesto Je*«««*: Srednja šola ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM Ulica talcev 3 Tel.: 07 332 15 27 fr Ulica talcev 3/a 07 39 33 264 Ekonomska šola strankamladihslovenije SMS www.sfns.si GOSTILNA IN SLAŠČIČARNA JAKŠE Drska 44, Novo mesto tel.: 07/33 77 310, 33 77 311 GSM: 051 311 331 1 gostisce-kos@siol net gostišče pBT' kos ZIDANICA KOS NA TRŠKI GORI Šmarješka c. 26, Novo mesto. Tel.: 07 33 70 540 t Gostilna in prenočišča^--------^ Kandijska cesta 63 /V*PRI*NN Novo mesto (BELOKRANJCU tel.: 07 30 28 444 v www.pribelokranjcu-vp.si PUB PRI VODNJAKU Glavni trg 3, Novo mesto Bistro in pizzeria Kaval Panda d.o.o. Velike Brusnice 13 tel.: 07 30 85 Figura Krneki Ljubljanska cesta 27 Novo mesto PIZZERIA RESTAVRACIJA I 4 NovljaN r Renata "Peterle s.p. ' “Bršljin 22, Novo mesto tel: 07/30 23 384 frizerski salon Frizerski salon Jure Kandijska 19, Novo mesto Frizerstvo in ladjarstvo KBDREEK Ljubljanska 80, tel.: 07 33 26 028 vSmolenja vas 3, tel.: 07 33 44 118 y ■*----------------------\ Vabljeni v frizerski salon »SAŠO« ttel. .30 85 843.GSM 031 322 237 Knjigarna Goga Glavni trg 6, Novo mesto uljSarjan^Koztne 3 S 8000 Novo mesto Tel.: 07/33 73 461 ,ra,n GSM: 041 609 144 pestra izbira juh, sendvičev, solat, jogurtov in krofov. Nahajamo se na Novem trgu v Novem mestu. N.Si Nova Slovenija Krščanska ljudska stranka ( Slovenska demokratska stranka SDS Mestni odbor V Novo mesto J RIC Novo mesto Novi trg 5, Novo mesto tel.: 07 39 34 550 www.ric-nm.si @ Razvojno izobraževalni center Novo mesto > (Visoka šola za upravljanje in poslovanje! Dodiplomski visokošolski programi . Na Loko 2, Novo mesto tel.: 07 39 30 020 v @ Šolski center Novo mesto Šegova 112 y\ JNovo mesto — U OŠ Brusnice Velike Brusnice 101, V. Brusnice 301.4 J* , \ °b Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Območna enota Novo mesto ' KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE ' KC Janeza Trdine Novi trg 5, Novo mesto v y & glasbena šoLt Oliapema GKozme C^fcnv mesto OŠ Šmarjeta _ Šmarjeta 1, Šmarjeta * V k .. tel.: 07 38 44 180 yi'y\ s/SOti « Kmetijska šola Grm GASILSKO REŠEVALNI CENTER NOVO MESTO Mestna občina Novo mesto Seidlova 1, Novo mesto ^Seidlova cesta 29, 8000 Novo mestcy SLS. Slovenska ljudska stranka Mestni odbor Novo mesto KOSTANJEVICA NA KRKI Galerija Božidar Jakac Grajska cesta 45,8311 Kostanjevica na Krki Tel.: 07/49 87 008, Fax: 07/49 87 335 Ogled razstav in stalnih zbirk: vsak dan razen ponedeljka od 9. do 18. ure. www.aaleriia-bi.si. e-pošta: inlo@qaleriia-bi.si McDonalds Ljubljanska 27 Novo mesto park novomeški regionalni mesečnik Gostilna Bučar » - l r u TUDI ^mihefut Novo mesto' ŠTUDENTSKA Tel.: 07 33 75 325, gsm: 031 647 084 KOSILA Ljubljanska 26 [TPC HEDEKA], M: 07/33? 2015 KAVKA PUB 4- Primož Polak s.p. Ljubljanska cesta 26 (TC HEDERA) 8000 Novo mesto • tel:07/33 28 041 LOKAL,KJER SE PIJE DOBRA KAVA. DOBRA KAVA IN DOBRO VZDUŠJE. DELOVNI ČAS Ponedeljek - srede 7h 23h Petek in sobota 7h 03h Četrtek 7h 01 h Nedelja 16h 23h Prepih Gornja Težka voda 19 Stopiče tel.: 07 30 89 404 PREPIfU,, TOTAL iotaalPatiRjcnf www.lokalpatriot.si lokalpatriot@lokalpatriot.si |,vl iS Salon Glavni trg 2 Novo mesto 07 337 72 70 M 07/ 55 41 428 tefco OSM 040/ 274 497 Hudi GSM 051/756 552 ehmmm Ssmmcm t Kandijska cesta 60 Tel.: 07 302 01 OO V®‘ Ljubimo pse, kakor ljubimo svojega bližnjega Bariča Smole, foto: Boštjan Pucelj Naj bo kar na začetku jasno: ne spadam med pasjeljubce. Zavedam se, da je to slišati pasjek-letno. Do danes nisem opazila nobenega članka, v katerem bi pisec priznal, da ne spada mednje. Menda gre to k človeški širini, k odprtemu odnosu do sveta. Zato TV postaje vrtijo oddaje o psih, o tem izhajajo posebne revije, v nekaterih so "pasji" članki, cveti prehrambena in lepotilna industrija za pse... Jaz pa jih imam rada samo na varni razdalji. Ne mučim jih, ne brcam, če vidim privezanega psa brez skodelice vode, protestiram ali celo javim to pristojnim. Spominjam se mešančka, ki je bil na kratko privezan pred neko hišo in je bil tako izmučen, da tudi jokati ni več mogel. Sprla sem se z gospodarjem, nosila sem mu vodo in hrano ... Tip, ki ga je čuval pes, je bil slabši od vsake živali. Povedali so mi, da je na koncu v mukah poginil (žal pes, ne gospodar), ker je jedel gnojilo ureo v bližini. Spominjam se naše sosede, ki je imela šolano psico, bolj pametno od nje same. Tudi mladičev ni imela kot gospa, ki je otroka (in psa) puščala cele dneve samega. Psica je čemela v strahotni poletni vročini na majhnem balkončku, ki se dotika našega, in iznajti sem morala posebno napravo, s katero sem ji čez balkonski predelek podajala svežo vodo in kdaj pa kdaj meso. Potem je dama rekla, da psica ne sme jesti mesa. Kot je bilo opaziti, tudi ničesar drugega ni smela jesti. To sta samo dve zgodbi izmed mnogih, kijih živijot. i. pasjeljub-ci in njihovi pasji prijatelji ali sužnji. So pa seveda tudi drugačni ljubitelji živali. Tisti, ki jim pes (ali več njih) pomeni nadomestek za človeško bližino, ki jim pomeni prijatelja, tovariša, nekoga, ki jim je edina družba ali celo predmet prestiža. Lovcev in prirediteljev pasjih bojev niti ne omenjam, ti so tako ali tako kategorija zase. Nekateri pasji gospodarji vodijo pse v pasje salone pa na veterinarske preglede, skratka, so v središču njihovega sveta. To je njihova izbira, mene se ne tiče. Tiče pa se me, kadar jih vodijo po mestnih zelenicah, tudi čisto blizu igrišč. Tam ti človekovi prijatelji veselo puščajo klobase, v katere mimogrede stopiš. Mogoče sem videti tečna, ampak vsakokrat, ko pasjeljubec ali pasjelju-bka namerno gledata vstran, ko se njun ljubljenček sključen napenja ob otroški gugalnici, dobim napad. Največkrat me ignorirajo, včasih nahrulijo, kdaj pa kdaj pa se le zgodi, da iz žepa povlečejo vrečko in poberejo ostanek pasjega odvajanja. Potem se pes veselo podrajsa po riti; če še niste O ideološki jasnosti Marijan Dovič Fojba v zahodnih narečjih preprosto pomeni kraško jamo, nas poduči SSKJ. Edini primer, ki naj ilustrira rabo besede, pa pravi: »Obsojence so vrgli v fojbo«. Fojba torej kot jama »s kostmi«? Ali pa gre morebiti za nekoliko ironičnega »potaknjenca« dobro informiranega anonimnega pisca slovarskega gesla? Kakor koli že, dejstvo je, da o fojbah in v njih ležečih truplih do pred nekaj leti nismo mnogo vedeli. Kot tudi nismo vsi tisti, ki smo pred letom 1991 poslušali osnovno- in srednješolska predavanja iz novejše zgodovine, skoraj ničesar slišali o tistih, ki »v Rogu ležijo pobiti«. Anamneza je bila programirana in skoraj popolna. In potem je prišel italijanski film Srce v breznu. Resda navadno propagandistično estetsko skrpucalo, a z nevarnim ideološkim nabojem. Stare partizane je metalo s stolov, doživeli so psihični šok od takega »sprevračanja dejstev«. Nekateri so se vendarle vprašali, kako je mogoče, da so med nami taki nepremostljivi prepadi v razumevanju zgodovine? Ali je torej slepota za fojbe ekvivalentna slepoti tistih, ki nočejo videti zločinov fašizma? Je morda Srce v breznu bolj »krivično« do zgodovine od Sutjeske in Neretve? Slepota (na obeh straneh) je hotena, celo programirana. Desetletja je na naši strani vladalo sistematično zamegljevanje zgodovine, katerega posledice je težko ovrednotiti. Spet in spet bo treba segati v molčeče arhive obdobja po letu 1945 in zasledovati zgodovino falsifikacij. Vemo, da je v šolstvu nova oblast hitro poskrbela za zamenjavo ideološko spornih učbenikov, predvsem zgodovinskih in literarnih in da so se generacije Jugoslovanov učile zgodovino, kakršno je pisala partija. Ta pa je bila skoraj bolezensko obsedena z nadzorom zgodovine. Da bi razumeli slepo pego naše zgodovinske perspektive, se moramo na kratko pomuditi pri razsežnostih partijskega nadzora nad celotno kulturno sfero, ki je skozi celotno obdobje 1945-1991 le počasi popuščal. Takoj po vojni je partija ustvarila mrežo v obliki komisij za agitacijo in propagando oz. »agitpropov«; v vsakem partijskem komiteju (ne glede na njegovo hierarhično raven) so se oblikovali sektorji za tisk in agitacijo, za kulturo, organizacijo, predavateljsko in pedagoško delo. Vodja sektorja za tisk je na primer skrbel za ustreznost kadrov, ki so sedeli v uredništvih časopisov, vodja kulturnega sektorja je nadziral življenje in program gledališč, kina, orkestrov, zborov itd.). Agitpropi so natančno analizirali ideološko primernost vsakega izdanega naslova literature in humanistike. S kancem ironije je mogoče zapisati, da je bil agitprop v resnici kar urednik vseh založb, saj je letne načrte založb krojil po svoje. Pri tem je bil celo kreativen, saj naslovov ni le metal iz programa, temveč je dodajal tudi nove, npr. dela tovariša Tita. Partija je postopoma uzurpirala avtonomijo kulturnih zavodov z določilom, da morajo imeti upravni odbor, ki ga je v dveh tretjinah delegirala oblast, kar je v praksi pomenilo, da je prevzela kadrovski in programski nadzor. Člane odborov so predlagale komisije centralnega komiteja ZKS in SZDL izmed »zavednih članov« in predsedništva odborov so zasedli vodilni partijski kulturni ideologi, kot so Boris Ziherl, Lev Modic, France Perovšek ali Tone Fajfar. Učinkovitejše predcenzure si ni bilo mogoče zamisliti: v kulturnih ustanovah klasična cenzura ni bila več potrebna, saj so bili upravni odbori popolnoma zanesljiv filter. Ob najnovejšem filmskem škandalu si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili zanimive ideološke prigode ob snemanju nekega filma. Partijski nadzor nad scenariji je bil posebej oster, ko je šlo za zgodovinska vprašanja. Značilno je, da so leta 1955 scenarij za Krvavo reko Františka Čapa kritizirali vsestransko delujoči ideologi Lev Modic, Milan Apih in Tone Fajfar. (Skoraj odveč je pripomba, da je bil scenarij že v začetku prorežimski, partizanski.) Možje so staknili glave in postali soavtorji: iz scenarija so črtali mesta, kjer ni bilo dovolj poudarjeno sodelovanje domobrancev z Nemci. Domobranci naj tudi ne bi smeli biti prikazani kot samostojna vojaška formacija. Zahtevali so črtanje moralne dileme zdravnika, ki je ubil človeka, ter spremembo naslova. Tako je »idejnopolitična koncepcija filma dobila svojo pravo jasnost«, kot Perovškovo izjavo citira Aleš Gabrič v analizi povojne kulturne politike (ta je seveda izšla šele leta 1995). Danes se zdi slika tovarišev Modica, Apiha in Fajfarja, ki so se pred davnimi petdesetimi leti lotili revvritinga scenarija, določali neustrezne kadre in vstavljali nove prizore, da bi se bolj jasno prikazala manihejska, črno-bela podoba sveta, skoraj komična. Ob tem nam vsekakor postane bolj razumljivo, kako se je v svet »ideološke jasnosti«, ki so nam ga desetletja začrtavali prikrojeni zgodovinski učbeniki, geografija brez Kočevskega Roga in fojb ter filmi s partijskimi scenaristi, italijanski film Srce v breznu zarezal kot »ideološka nejasnost«. Je Srce v breznu upravičena zaušnica nam, ki nismo počistili pred svojim pragom? Bi lahko rekli, da gre za koristen, iztreznjujoč udarec? Morda, a kvečjemu za nekaj redkih fanatikov. Zdi se, da je čas ideološke jasnosti pri nas že doživel svoj klimaks. Ni pa jasno, kaj se obeta na zahodnem obzorju. Srce v breznu govori o tem, da je na oni strani stanje slabše, da čas nevarnih mistifikacij še ni mimo. Kaže, da se zgodovine ne bo mogoče tako hitro znebiti, kot želijo dediči nekdanjih oblastnikov, ki še vedno ponavljajo monotono litanijo, naj pozabimo preteklost in zremo le v prihodnost. Votle fraze in pripenjanje odlikovanj tu ne bodo zadoščale. Kot je zapisal Drago Jančar, in temu ni kaj dodati, morata besedo sprava zamenjati resnica in spomin. Dotlej pa razlogov za optimizem ni. vedeli, psi so, kar se tega tiče, kar čisti. Malo drugače je, kadar zavohajo iztrebek kakšnega predhodnika. S pravo pasjo radostjo pomočijo gobček vanj, in če so prav razpoloženi, se po njem celo povaljajo. Potem jih gospa (ali gospod, opazila sem, da je med sprehajalci psov tudi vedno več osebkov moškega spola) z ljubeznijo dvigneta v naročje in pustita, da ju njun Fifi ali Rexi poliže po obrazu. Boste rekli, naj se obrnem stran, če se mi gabi. Verjemite, saj tudi se. Najbolj pa me moti, da lastniki psov mislijo, da do teh živali vsi gojimo najtoplejša čustva. Tako je zadnjič neka pasja sprehajalka od začudenja padla skoraj v nezavest, ko nisem bila navdušena, ko je njen kosmatinec hotel polizati otroka, ki sem ga peljala na saneh. Ne le da je otrok alergičen na pasjo dlako, tudi higiensko se mi ne zdi. Poleg tega nikoli ne veš, kakšne čudi je pes. Lahko si premisli in koga ugrizne. Potem sledijo injekcije proti steklini pa proti tetanusu ... Nevarne so in boleče. Ampak vsak lastnik psov zatrjuje, da njegov pes ne grize, da je cepljen ... Kadar kdo opazi, da grem daleč naokrog, ko vidim neprivezanega psa, se čudi. Prijateljica mi je rekla, da psi zavohajo strah, da me je gotovo že kateri ugriznil ... Ona spada med zgoraj omenjene ljubitelje. Pa nisem doživela nič takega; ona pa je, na planinskem pohodu predlanskim. Pes, ki jo je ugriznil pri neki hiši, je potem izginil; gotovo je storil bridko smrt, da gospodarju ne bi bilo treba plačati kazni. Gospodarja je sicer prijavila, ampak zaradi izginulega storilca mu ni bilo nič, le ubogi pesje plačal najvišjo kazen. Naj sklenem: ljubitelji naj ljubijo svoje bližnje, kolikor hočejo, četudi ali samo zato, ker so psi. Pri tem ne dovolim, da mi vsiljujejo svoj pogled, da zahtevajo, da občudujem njihove živali, da že na prvi pogled ocenim, da njihov pitbul sploh ni popadljiv, da jemljem drekce pekce kot samoumevne, da govorim buči buči, če skačejo name ali se hočejo drgniti ob mojo nogo ali me polizati, če se sklonim. Ne, hvala! Naj svoje pse vodijo na povodcih in za njimi pobirajo, kar pač spustijo. Svetnikom v različnih svetih pa bi svetovala, da uvedejo kakšno pristojbino, s katero bi potem lahko poskrbeli, da bi v večjih naseljih imeli na dosegu roke potrebne pripomočke za vzdrževanje higiene. Potem bi morda bilo med lastniki psov tudi manj takih, ki svoje pse pustijo poginiti na kratki verigi in brez vode. Pri tem ne dovolim, da mi vsiljujejo svoj pogled, da zahtevajo, da občudujem njihove živali, da že na prvi pogled ocenim, da njihov pitbul sploh ni popadljiv, da jemljem drekce pekce kot samoumevne, da govorim buči buči, če skačejo name ali se hočejo drgniti ob mojo nogo ali me polizati, če se sklonim. Ne, hvala! park:intervju Intervju: Janez Usenik Do univerze ne bomo prišli z visokimi besedami Boris Blaič; foto: Borut Peterlin Janez Usenik je prodekan nove Fakultete za logistiko v Krškem, ki deluje v okviru mariborske univerze, in v.d. direktorja Valvasorjevega raziskovalnega centra, katerega naloga je spodbujanje raziskovalnih in izobraževalnih potencialov posavske regije. Je Novomeščan z doktoratoma z ljubljanske ekonomske fakultete in s Fakultete prometnih znanosti v Zagrebu. Leta 2001 je pripravil celovit projekt za ustanovitev Univerze jugovzhodne Slovenije, ki pa je do zdajostal zgolj na papirju. Je tudi eden od ustanoviteljev edine novomeške visokošolske ustanove, Visoke šole za upravljanje in poslovanje, ki pa jo je zaradi različnih pogledov na kvaliteto študija in njen nadaljnji razvoj kmalu zapustil. Nekaterim novomeškim krogom je zaradi ostrih in pronicljivih besed, s katerimi ne skopari, pravi trn v peti. Mogoče je ravno zaradi tega brez večjih zadržkov pripravljen nastaviti ogledalo novomeškim prizadevanjem za ustanovitev univerze, kar je v času obilja visokoletečih besed in maloštevilnih dejanj zelo prijetna osvežitev. Zadnja leta smo z novomeškega visokošolskega središča večkrat slišali, da je največja ovira hitrejšega razvoja visokega šolstva v Novem mestu nerazumevanje vlade in njenih strokovnih svetov za decentralizacijo slovenskega visokega šolstva. Janez Podobnik se je na nedavnem obisku na Dolenjskem v vlogi člana vlade in predsednika koalicijske stranke javno zavzel za čimprejšnjo ustanovitev univerze v Novem mestu. Ali menite, da njegova izjava dejansko odraža novo usmeritev slovenske oblasti ali gre bolj za nabiranje točk pred lokalnimi volitvami 2006? Verjamem, da je mislil resno, vendar se bojim, da minister Podobnik področja visokega šolstva verjetno ne pozna dovolj dobro. Tu namreč prihaja do grozovitih odporov in zadnja leta spet postajam pesimist. Zelo se bojim, da zdaj, ko se je ustanovila tretja univerza, četrte ne bo več. Če se motim, bom samo zelo vesel. Ko je minister Podobnik to izjavil, je bilo slišati iskreno, vendar srčno upam, da pri tej pobudi ne bo ostal osamljen. Ne vem, kako bo v tem sklicu sveta za visoko šolstvo, vem pa to, da je bilo v prejšnji sestavi izrazito politično telo, čeprav se imenuje strokovni svet. Ena pomembnejših nalog tega sveta je bila, da pripravi pogoje za primorsko univerzo, ostalo pa je bilo bolj ali manj prepuščeno naključju. Upam, da bo zdajšnji svet delal bolj po strokovnih merilih. Politika bo zagotovo ostala, saj je ustanovitev fakultete, kaj šele univerze, politično dejanje. Stroka mora to sicer podpirati, odločitev pa je vendarle politična. Če se bo v tej sestavi sveta zgodilo kaj pametnejšega kot prej, bom izjemno zadovoljen. Lahko samo upam, da bo temu tako. Če bo svet upošteval strokovna meri|a, bo univerza zagotovo ustanovljena. Če pa bo glavno merilo politika, za katero se mi zdi, da temu delu Slovenije ni naklonjena, temu ne bo tako. Občina Krško in mestna občina Novo mesto izražata kot eno svojih temeljnih strateških ciljev razvoj visokega šolstva. Kje bo po vašem mnenju četrta univerza? Jaz sem v elaboratu, ki sem ga pripravil leta 2001 in je imel delovno ime Univerza jugovzhodne Slovenije, predvidel sedež univerze v Kostanjevici na Krki. Ta ideja mi je še vedno blizu, ker je univerza zgolj krovna organizacija. Kot holding, če ga primerjamo z gospodarstvom. Medtem pa so posamezne fakultete lahko postavljene po različnih lokacijah v Novem mestu, Krškem, Brežicah ..., da ne pozabim kakšnih enot v Beli krajini, kar je trenutno sicer malo težko, ker je prometno precej odrezana. Za sam sedež pa se mi zdi zelo simpatična misel Kostanjevica, ker je to lepo staro mesto in tudi univerze po Evropi so ponavadi v starih mestih. Pred leti so župani dolenjskih, posavskih in belokranjskih regij sprejeli načelno odločitev o skupnih prizadevanjih za četrto univerzo. Zdaj se zdi, da se Posavje in Dolenjska razvijata vsaka v svojo smer. Ali politične volje ni več ali so posredi kakšni drugi interesi? Te razmere poznam na obeh koncih. Ko je v Novem mestu nastala Visoka šola za upravljanje in poslovanje, katere soustanovitelj smo še vedno jaz, Mestna občina Novo mesto in podjetje Pedagoška obzorja, je Novo mesto s tem postalo preveč zadovoljno. Nekaj let se ni dogajalo nič. Vsaj dve ali tri leta. V tem času sem začel delovati v Krškem, kjer smo ustvarili projekt univerze v jugovzhodni Sloveniji s konkretnimi možnimi fakultetami. Tedaj je občina Krško, natančneje župan Bogovič, ki je tedaj predsedoval regiji Posavje, uradno povabil novomeškega župana in ostale dolenjske župane na delovni pogovor o skupnem nastopu za skupno univerzo. Tedanji župan Starc ne le da se temu ni odzval, ampak je celo lobiral pri ostalih županih, naj to pobudo blokirajo. Zakaj, vam ne znam povedati, a tega sodelovanja kasneje ni bilo več. Kako bi primerjali razvoj visokega šolstva v Krškem in Novem mestu? Novo mesto in Krško imata verjetno vsak svojo vizijo, vendar mislim, da je cilj obema enak. Kolikor poznam Krško, opažam, da je pripravljeno na sodelovanje. Zakaj v Novem mestu prihaja do blokad, ki so zelo velike, pa ta hip raje ne bi komentiral. Krško seje pri razvoju visokega šolstva naslonilo na mariborsko univerzo, medtem ko Novo mesto skuša programe razvijati samostojno. Zakaj so se v Krškem odločili za omenjeno pot? Tudi Krško je poskušalo Fakulteto za logistiko ustvariti samo, vendar žal ni šlo. Zato se je povezala s celjsko občino in kasneje še z mariborsko univerzo. Sicer pa Krško zdaj pripravlja tudi drugo fakulteto, in sicer Fakulteto za tehnologijo oskrbovalnih sistemov, ki je ta hip zamišljena kot samostojni visokošolski zavod. Kakšne so ambicije Celja, da bi postalo četrto univerzitetno mesto? Ambicije Celja so, to vem, izjemno velike. Vsaj tako velike kot novomeške in krške skupaj, s tem, da so tam tudi bolj prodorni. Celje je, naj nam je to všeč ali ne, najbolj cvetoče slovensko mesto. To je dinamika, tam se kar vidi, da se nekaj dogaja. Tega v Novem mestu žal ne opažam. Ne vem, zakaj imamo take probleme. Pa vendarle, ob vseh ambicijah in politični moči, ki jo Štajerci imajo, mislim, da Celje res ne more postati četrto univerzitetno mesto, ker ima do Maribora pol ure, do Ljubljane, ko bo odprt še trojanski predor, ravno tako. Dejansko se mi zdi ta naša regija, jugovzhodna Slovenija, od Kozjanskega do Kočevja, edina primerna za četrto univerzo. Na nedavnem posvetu na Otočcu ste bili kritični do dejstva, da Novo mesto nima fakultetnega študija, obenem pa razmišlja o univerzi. Zakaj so visoke šole premalo? Univerza je krovna organizacija, v kateri se združujejo fakultete. Skupek visokih šol ne more narediti univerze. Razlika med fakulteto in visoko šolo je namreč fundamentalna. Visoka šola je ustanova, ki izobražuje za konkreten aplikativen poklic. Na visoki šoli tudi ni zakonsko zahtevano znanstveno in raziskovalno delo ter s tem stalno razvijanje novih predmetov. Temelj fakultete pa je ravno raziskovalno delo. Na tej osnovi fakulteta gradi nove študijske programe, izvaja mednarodno izmenjavo študentov in profesorjev ter skrbi za prenos znanja v prakso. Razlika je torej ogromna, visoka šola je proizvodnja, fakulteta nadgradnja. Tudi pogoji za ustanovitev fakultete so bistveno ostrejši. Zakaj se v Novem mestu ni ustanovila fakulteta za upravljanje in poslovanje? Ko smo to visoko šolo pred mnogimi leti ustanovili, je bil namen, da se v roku dveh ali treh letih transformira v fakulteto. Seveda, to pomeni, da je potrebno delati na raziskovalnem in razvojnem področju in prvenstveno skrbeti za visoko usposobljene kadre ter pridobiti lastne redno in polno zaposlene profesorje, raziskovalce, sodelavce. Ekspresno izobraževanje po tekočem traku pa je nezdružljivo s tako idejo, zato sem se iz tega umaknil. Zakaj se šola ni spremenila v fakulteto, ne vem, zagotovo pa bi se morala. Lahko le predvidevam, zakaj se ni. Če bi postala fakulteta, bi nekatere to preraslo in bi izgubili pozicije. Ena od težav razvoja in kvalitete visokega šolstva v regiji je tudi v tem, da Univerza v Ljubljani ne dovoli svojim učiteljem predavati izven matične univerze. Kako gledate na to odločitev rektorja Mencingerja? Rektor ima načeloma prav. Gre za firmo, ki se imenuje Univerza v Ljubljani, in vsi tisti, ki so v njej zaposleni, ji morajo biti lojalni. To je dejstvo. Po drugi plati pa je potrebno upoštevati, da je to univerza, ki je plačana iz davkoplačevalskega denarja, in da profesorji na univerzi delajo za slovensko znanost, ne zgolj za Univerzo v Ljubljani. Zato mislim, da je to rektorjevo vodilo vseeno preveč okostenelo. Za ustanovitev fakultet so namreč temeljni kadri. Treba je imeti habilitirane profesorje. In šele tisti hip, ko neka taka ustanova zaživi, lahko začnemo sistematično srbeti za regeneracijo kadrov. Profesorjev na fakultetah pa je omejeno število. Več ali manj delajo na treh slovenskih univerzah. Nekih prostih strelcev ni, ali pa jih lahko preštejemo na prste. Da bi gradili univerzo na upokojencih, se mi ne zdi odgovorno. Brez sprostitve akademskega kadra bo težko ustanoviti univerzo. Primorska univerza je dosegla dogovor z rektorjem Mencingerjem, da je dovolil profesorjem ljubljanske univerze, da vsaj začasno delajo tam. Najbrž bi se bilo na nivoju države res dobro dogovoriti, da smejo profesorji delati tudi drugje. Toda tu kmalu trčimo ob občutljivo področje avtonomije univerze. Že, vendar univerza se financira iz državnega denarja in ne izobražuje le za svoje potrebe, ampak za potrebe cele države. Mislim, da bi bilo potrebno doseči politični dogovor z univerzami, da za obdobje petih let, kot je bilo to na Primorskem, profesorji pomagajo pri zagonu novih fakultet. Ali bo tak dogovor sklenil župan, direktorica visokošolskega središča, katera izmed dekanj? Verjetno ne. Za tem mora stati ekipa. V čem vi vidite smisel četrte univerze? Vsaka fakulteta ali več fakultet prinese v kraj velik razvoj. Po celi Evropi, od renesanse dalje, ko so začele nastajati univerze, so se mesta, kjer so se ustanavljale univerze, izjemno razvijala. To je prvo, se pravi univerza regiji omogoči kvalitativni preskok v mišljenju in pridobivanju znanja. Drugo pa je to, da se šele takrat, ko bi na tem koncu res prišlo do ustanovitve univerze, lahko ustvari tudi kritična masa raziskovalcev, v kateri lahko veliki potenciali, in to ni fraza, ostanejo doma in tu proizvajajo dodano vrednost. Ali imata država in regija dovolj financ za tak podvig? Mislim, da ja. To so stvari, ki ne stanejo veliko. Katere študijske programe bi lahko razvijali na dolenjskem koncu? Predvsem tiste, ki so aktualni v svetu. Se pravi programi, ki bazirajo na visoki park: i intervju tehnologiji. Sem gotovo spada tudi študij logistike. Meni je žal, da tega programa ni v Novem mestu. Lahko bi bil. Zakaj ga ni? Ne vem. Rečem lahko le to, da sem ga ponudil, a ga je župan Starc zavrnil. Torej, ob logistiki je zelo aktualen tudi program energetika, ki ga zdaj vzpostavlja krška občina, saj se tam ustvarja nekakšen energetski bazen. Nadalje bi lahko bili tu programi visokih tehnologij v povezavi s farmacijo in ostalo industrijo, ki je v Novem mestu. Lahko tudi programi nanotehnologije. Pomembne so tudi storitvene dejavnosti, turizem. To je naša velika priložnost. Morda tudi visoka šola za pravo. Za pedagoško fakulteto dvomim, da bo nastala, ker so v Sloveniji že tri. Torej predvsem novi programi, ki jih v Sloveniji ni, po svetu pa so zelo razširjeni. Bazirati pa morajo na visoki tehnologiji. Nihče ne govori o študiju humanistke. Se vam ne zdi, da brez tega duhovni horizont ustanove, kot je univerza, ostane precej prazen? Zelo narobe bi bilo, če bi me razumeli, kot da humanistični študij preziram ali kaj podobnega. Humanistka, filozofija, teologija, pravo in medicina so temeljni študiji. Pravzaprav se humanistke sploh ne upam omeniti, ker bodo še bolj skočili po nas. Že Univerzi v Mariboru tega ni uspelo narediti. 0 humanističnem študiju so prepiri tudi na Primorskem med Gorico in Koprom. Res pa je tudi to, da je humanistika glede na relativno majhno število študentov še najbolj drag študij. Je pa nujen. Jaz sem končal klasično gimnazijo in se zavedam, da je to temelj izobrazbe. V diskusiji o dolenjski univerzi se poudarja predvsem to, kaj bi lahko z njo pridobila Novo mesto, lokalno gospodarstvo in kultura. Nihče pa se ne vpraša, kaj sploh ima Novo mesto ponuditi znanosti in visokemu šolstvu. Kaj lahko mesto prispeva k njuni kakovosti in razvoju? Na to bi moralo odgovoriti županstvo. Zanesljivo mora ponuditi vse pogoje za delo. Se pravi prostore in vsaj v začetni fazi tudi financiranje. A to ne tako, da se prešteva vsak tolar, ampak da se k temu pristopi resno. Tudi stanovanja za profesorje in kompletno infrastrukturo, ki pa je tukaj ne vidim. Dobro se spomnim, ko smo ustanovili Visoko šola za upravljanje in poslovanje. Saj ni bilo prostorov. Če jutri Novo mesto dobi fakulteto, kam jo bo dalo? Govori se veliko, narejenega pa je bilo premalo. Župan kot prispevek občine omenja rezerviran prostor v Drgančevju. Tisti prostorje poseljen. Tam so si obrtniki zgradili obrate. Zgolj rezervirati ni dovolj, treba bi bilo kaj zgraditi. Kako gledate na nadaljnji razvoj visokega šolstva v Novem mestu? Žal nisem optimist. Napenjamo se že deset let, pa je bila v tem času ustanovljena le ena visoka šola. Večkrat sem že ponovil, a bom povedal še enkrat. Pred sedmimi leti sta imela Koper in Novo mesto po eno visoko šolo. Zdaj je v Kopru univerza, mi pa imamo še vedno zgolj eno visoko šolo. Če bomo nadaljevali v tem tempu, zagotovo ne bo držala teza o razpolovni časovni dobi glede ustanavljanja univerz. Prej teza o eksponenti. Si upate napovedati letnico ustanovitve četrte univerze? Pred desetimi leti sem upal, da bo to leto 2005. Zdaj upam, da bo to med leti 2010 in 2015. Ampak to, da visokošolsko središče pripravi pet programov visokih šol, je premalo. To mora biti bolj resen projekt. Univerza ni šala. Kako bi se po vašem morali lotiti projekta? Morali bi ustanavljati fakulteto za fakulteto. Letos eno pa čez dve leti drugo, čez tri leta tretjo, čez pet ali šest let četrto. Potem se pa že doseže pogoj za nastanek krovne organizacije v obliki univerze. Od kod denar za to? Zagotovo bo morala veliko, vsaj v začetku, prispevati lokalna skupnost. Občina Krško trenutno za fakulteto, ki jo ima, sredstva zagotavlja sama. Letos bodo tako skupaj z adaptacijo stavbe za delovanje fakultete namenili okoli 200 milijonov tolarjev. Država se trenutno še spreneveda in ne prispeva nič. Upam, da bo nova oblast bolj prijazna do lokalnega okolja. Fakulteta za izvajanje programa na leto za svoje delo potrebuje od 70 do 100 milijonov za posamezni letnik. To za državo ni tako velik denar. Poleg tega se lahko fakulteta prek raziskovalnega dela, sodelovanja z evropskimi projekti in podobno v dobršni meri financira tudi sama. Dolgoročno financiranje fakultete gotovo ni naloga občine. A če ima take ambicije, mora v to kislo jabolko ugrizniti in položiti na mizo 300 ali 500 milijonov. Če novomeška občina misli, da bo naredila univerzo, z desetimi milijoni, se bridko moti. Škoda denarja. Mislim pa, da ni na to temo narejene še niti ena analize. Zdi se, da občina to nalogo prepušča visokošolskemu središču. Poznam visokošolska središč po Sloveniji. Imajo ga v Celju, Gorici, Sežani, Murski Soboti. V Kopru mislim da so ga razpustili, ko so ustanovili univerzo. To je nekaj entuziastov, ki se sicer trudijo, sam pa menim, da to ni pravi način. Visokošolsko središče sicer lahko dobi nekatere projekte, pričakovanja, da bi samo ustvarjalo univerzo, pa so precej utopična. V vsaki taki stvari je ključnega pomena oseba, ki vleče ta voz. A te osebe v Novem mestu ne vidim. Pre- dvsem pa je pomembno to, da če se že gremo univerzo, da znamo zasebne, posamične interese podrediti nekemu skupnemu interesu. Če bo prevladal osebni interes, univerze ne bo. Nekaj podobnega pa se v Novem mestu žal dogaja. Zato pravim, da nisem več optimist. Zato še nimamo fakultete. Po toliko letih bi morali imeti v Novem mestu že tri fakultete. V zadnjih dveh mandatih je novomeška občina trdno v rokah LDS. Take barve so bili tudi ministri, pa občini ni uspelo narediti tega. Ne vem, kako ji bo to uspelo zdaj. Ker kakor koli že obračamo, tu gre za politične poteze. Zdi pa se, da ni prave volje. To pa zato, ker ko se bo zgodilo nekaj več, bo marsikdo ugotovil, da temu več ni kos po strokovni plati. To je problem. In tisti, ki so to ugotovili, zadevo zavirajo, čeprav govorijo ravno obratno. Ste lahko bolj konkretni? Mislim, da sem bil dovolj jasen. Dekan fakultete je lahko le doktor znanosti in načeloma redni profesor. Dekan visoke šole pa je lahko višji predavatelj. V tem je problem. Vam je kdo ponudil možnost, da bi se vrnili v Novo mesto? No, iz Novega mesta nisem nikoli zares odšel, saj tu živim, res pa je, da sem delal drugod. Jaz sem svoje znanje in izkušnje že takoj na začetku njegovega mandata ponudil zdajšnjemu županu. Pa je očitno ugotovil, da bo stvari raje peljal sam. Torej tudi niste dobili vabila za članstvo v projektnem svetu za ustanovitev univerze? Ne. To pa zato, ker če bi bil tam, bi ljudje začeli delati. Čisto resno. Že pred leti sem rekel, da na tem našem koncu velja, da večja ko je inflacija besed, večja je deflacija dejanj. Ne vem, kako nam to uspe. fotopub 13 %v M Misteriozne ilustracije krasijo skrivnostni rokopis. Dr. Leonid Levitov meni, da ilustracija prikazuje obred katarov. Voynichev rokopis Nedešifrirani srednjeveški zapisi Aleksej Metelko Kdor je ob branju članka o Nostradamusu pomislil, da je bil ta največji šifrant, kar jih je premoglo človeštvo, se je seveda zmotil. Bol) ali manj smo njegove verze dešifrirali in ugotovili, kaj nam je želel povedati, kar pa ne moremo reči za nekatere druge zapise, ki so še danes brez pravega prevoda. Najbolj skrivnosten izmed vseh je zagotovo t. i. Voynichev rokopis. To pa zaradi tega, ker ne razumemo prav ničesar, kar je napisano v njem. Slike, kijih vsebuje, pa so še bolj nenavadne. Poskusi dešifriranja Zgodovinsko se Voynichev rokopis prvič pojavi leta 1586 na dvoru češkega carja Rudolfa II. Ni znano, kako se je rokopis znašel v Pragi, vendar obstajajo namigovanja, da ga je tja prinesel angleški pomorščak, astrolog, mag in okultist dr. John Dee. V prid namigovanjem govori tudi izjava njegovega sina, da je imel oče v lasti skrivnostno knjigo s hieroglifi, ki mu je tudi po večkratnih poskusih ni uspelo razvozlati. Leta 1912 je ameriškemu zbiralcu in prodajalcu starin, Wilfredu M. Voynichu, prišlo na uho, da so v neki stari skrinji v jezuitski šoli v Mondragoneju v Italiji našli skrivnosten rokopis. Voynich je pohitel in rokopis odkupil. V rokopisu je našel priloženo pismo iz 19. avgusta 1666 s podpisom rektorja praške univerze Johannesa M. Mar-cie, ki je menil, da je rokopis napisal znameniti frančiškanski menih, filozof in znanstvenik Roger Bacon. Ta pa je živel v 13. stoletju, torej bi lahko datirali nastanek rokopisa v omenjeno stoletje. Marcijevo pismo je bilo naslovljeno na jezuitskega učenjaka Atanazija Kircherja, danes znanega po zanimivih poskusih s hipnozo živali. Kircherju rokopisa kljub dejstvu, da je bil strokovnjak za kriptografijo, ni uspelo dešifrirati. Rokopis je še dolgo napenjal sive celice številnih učenjakov, kriptoanalitikov, jezikoslovcev, astronomov, poznavalcev Bacona in drugih dešifriranja lačnih nadebudnežev. Svoje bogate arhive je odprla celo vatikanska knjižnica, a ves trud je bil zaman. Ne samo da je rokopis šifriran, temveč je tudi v celoti zapisan v neznanem jeziku in pisavi. Pisava v rokopisu, ki je prvotno vseboval 232 strani, a se jih je do danes 28 že izgubilo, še najbolj spominja na latinsko. Profesor filozofije na univerzi v Pensilvaniji VVilliam R. Nevvbold je leta 1921 prvi oznanil, da je dešifriral rokopis in da je izdelal štiri različice besedila. Prevod zapisa k neki skici se glasi: »V konkavnem ogledalu sem videl zvezdo v obliki polža ... med Pegazovim popkom, Andromedinim pasom in Kasiopejino glavo.« Nevvbold je bil osupel, ko je odkril, da je oblika Andromedine meglice res podobna polžu. Če lahko verjamemo Nevvboldu, bi to pomenilo, da je Bacon (če je bil on avtor rokopisa) uporabljal teleskop dobra tri stoletja preden ga je uradno izumil Galileo Galilei. Veliki Nevvboldov nasprotnik je bil dr. John M. Manly, čigar največji uspeh je bila dešifracija v pismu nekega nemškega vohuna vsebovane dvanajststopenjske transpo-zicijske šifre s številnimi vodoravnimi zamenjavami tri- in štiričrkovnih sklopov, ki pa je bila poleg vsega še navpično transkribi-rana. Nevvboldu je očital preveč svoboščin. Voynichev rokopis pa je bil tudi za Manlyja pretrd oreh. Naslednji veliki raziskovalec je bil VVilliam F. Friedman, ki je med drugo svetovno vojno s skupino strokovnjakov poskušal razvozlati nenavaden rokopis. Skupina je po enem letu, razočarana nad rezultati, prenehala preučevati rokopis. Edini izsledek je bila ugotovitev, da se je avtor izogibal vsakršnim ponovitvam v šifriranju, ki bi ga lahko izdale. Kasneje so strokovnjaki objavili, da sta rokopis pisala vsaj dva človeka, kar so ugotovili na podlagi analize stila pisanja. Zadnji zasebni lastnik rokopisa je bil Hans Kraus, ki ga je v upanju, da bo cena znatno poskočila, ko bo razvozlan, odkupil za 160.000 dolarjev. Ker se v nadaljnjih devetih letih to ni zgodilo, ga je podaril univerzi Yale, kjer je še danes. Poglavja rokopisa Po ilustracijah sodeč bi rokopis lahko razdelili na več delov. V prvem delu je poudarek na rastlinah. Zanimivo je, da večina teh rastlin do danes še ni identificirana. Drugi del je najbrž posvečen astronomiji, saj vsebuje polno zodiakalnih znamenj. V naslednjemu delu rokopisa dominirajo anatomske risbice in človeški liki, kar asociira na biologijo. V četrtem delu naj bi bile beležke o zvezdah in nebesnih sferah, kar kaže na to, da je ta del najverjetneje posvečen kozmologiji. Rokopis naj bi se končal s farmakološkim delom in posebnimi recepti za razne rastlinske zvarke. Vse to so bolj ali manj ugibanja, zatorej dešifriranje rokopisa ostaja misija nemogoče. laksijo, Rimsko cesto. Finn je prepričan, da je avtor rokopisa dobro vedel, kako iz-gleda Milky way. In še mnogo več. Poleg risbice, ki jo je narisal, naj bi podal še apokaliptično besedilo, ki pravi, da prihaja uničenje v obliki očesa, očesa, ki se vrti v krogu. Avtor naj bi v rokopisu navedel, da je edina rešitev znanje in naj bomo v večnem iskanju le-tega. Finnu naj bi uspelo do zdaj dešifrirati eno stran, in sicer na podlagi svoje vizualne metode. Zanimivo je, da je znanstveno dokazano dejstvo, da je zaradi eksplozije v centru galaksije prihajalo do cikličnih uničenj zemlje. To naj bi se zgodilo na približno vsakih 13.000 do 26.000 let in se po dr. Paulu La Violet-teju imenuje Galaktični superval (a Galac-tic Superwave). Dr. Violette v svoji knjigi H' W' , • £ jvVv ■ aSfca V Nekateri menijo, da je to prikaz drugih planetov. Milky way Kaj tako šokantnega je vedel avtor, da je vsebino zakril s tako neverjetno zapleteno tajno pisavo? Kakšni skriti nauki se skrivajo v vrsticah in slikah iz rokopisa? Je avtor res že takrat uporabljal teleskop? Ena zanimivejših oz. bolje rečeno srhljivejših razlag dela rokopisa je podal raziskovalec James E. Finn, ki trdi, da je našel povezavo med eno izmed slik v rokopisu in našo ga- opisuje, da bi eksplozija galaktičnega jedra v neki svoji fazi, gledana z zemlje, lahko izgledala kot gigantsko oko na nebu. Skozi čas so se pojavili različni prevodi in razlage teksta ter nenavadnih slikic, ki krasijo Voynichev rokopis. Še vedno pa ne obstaja uradno znanstveno mnenje o tem, kaj naj bi avtor dejansko želel sporočiti. Torej, rokopisi predstavljajo še eno zgodbo z mnogimi vprašanji brez dokončnih odgovorov. Naša galaksija in slika iz rokopisa: naključna podobnost? Po novomeških knjižnicah (2) Knjižnica Kolegiatnega kapitlja Matjaž Brulc, foto: Borut Peterlin Knjižnica Kolegiatnega kapitlja domuje v »najlepši stavbi v mestu,« kot je poslopje novomeške proštije označil Ignacij Kisovec. Njegovo poročilo je nastalo leta 1810, v času, ko so Novo mesto zasedali Francozi. Slednji so Kolegiatni kapitelj, osrednjo mestno cerkveno ustanovo, ki je tu delovala vse od ustanovitve leta 1493, za nekaj let tudi razpustili, ter v njeno zgodovino vpisali še eno poglavje manj vesele sorte. O nekdanji lepoti novomeških hiš ne bomo razpravljali, vsekakor pa drži, da je poslopje proštije najmogočnejši stavbni kubus v historičnem mestnem tkivu Novega mesta (če semkaj ne vštejemo obeh cerkva). V rumeno opleskani stavbi, ki obiskovalcu ob vstopu razkrije prostorno dvorišče, opasano s štirimi trakti, se je dolga stoletja nahajalo središče cerkvenega gospostva v mestu. Tu je pod predstojništvom prošta bivala skupina duhovnikov oziroma kanonikov, ki »se prehranjuje za eno mizo in spi pod eno streho,« kot je zapisano v ustanovni listini Kolegiatnega kapitlja, ki jo je leta 1493 na Dunaju izdal cesar Friderik lil. Letnica 1623 na sklepniku glavnega portala sporoča, kdaj je bila proštija dokončana, čeravno se v njenih zidovjih skrivajo precej starejši stavbni elementi poznogotskega izvora. Stavba proštije, z njo pa tudi knjižnica in arhiv, je v več kot pol tisočletja obstoja doživela marsikaj - če že ne preštevamo vseh požarov, so tu še ukrepi kot že omenjeni francoski, ob katerih je bilo izgubljenega precej knjižničnega in arhivskega fonda. Proštija je bila po potrebi tudi kasarna, stanovanjska hiša ali dijaški dom: v taistem prostoru, kjer se danes nahaja knjižnica, so bili leta 1805 nastanjeni vojaki, ki so »razvlekli veliko aktov in spisov,« v samo proštijo pa se je po 2. svetovni vojni nastanilo nekaj stanovalcev in 40 srednješolcev. Nasploh so bili povojni časi precej trpki. Govora je bilo celo o tem, da bi na kapiteljskem hribu porušili vse stavbe in prav tam zgradili stanovanjske bloke. Sredi urbarjev in oporok Preden se podamo med knjižne police, je vsekakor vredno obiskati tudi kapiteljski arhiv, ki ga tako kot knjižnico razkaže novomeški prošt Jožef Lap. V sobici v prvem nadstropju proštije naletimo na do stropa segajoče regale s škatlami, v katerih se nahaja skrbno urejeno arhivsko gradivo, ki med drugim obsega tudi preko 600 listin v originalu ali prepisih.»Celoten arhiv nam je na začetku devetdesetih ob petstoletnici kapitlja uredil in popisal France Baraga,« pravi prošt, ko skušava poiskati škatlo, v kateri se v rokopisni obliki nahaja nekaj prav zanimivih pesmi. Njih avtorja sta France Prešeren in njegov prijatelj, kasnejši novomeški prošt, pesnik in pisatelj Jernej Arko, ki je tu služboval med leti 1852 in 1868. Žal je najino iskanje neuspešno, se pa ob tem mimogrede odkrijejo letniki revije, ki jo držite v rokah. »Če bi bil Baraga tu, bi pesmi zagotovo našli,« pravi prošt in poišče knjigo, v kateri je Baraga izdal rege-ste vseh listin in napravil seznam shranjenega gradiva (F. Baraga: Kapiteljski arhiv Novo mesto, Acta Ecclesiastica Sloveniae 17, Ljubljana 1995). Zajetno delo, časa za iskanje Prešerna pa vedno manj (kasneje s pomočjo Baragove knjige le izvem, kje se skrivajo dotične pesmi: v škatli št. 201). Pozornost se znova usmeri na ostalo gradivo. Le kaj vse je v teh škatlah? Korespondenca, župnijski spisi, šolske zadeve, pridige, glasbeni arhiv, urbarji. S police izvlečeva škatlo z urbarjem, v njej se nahajata dve knjigi, ki pokrivata obdobje med leti 1658 in 1756.»Urbarji so bili pomembne knjige, v njih je popisano vse, kar je bilo v lasti proštije, gre za zemljiško upravo posesti, davkov in dajatev,« razlaga prošt, ko skušava razbirati posamezne zloge v nemščini. Pisava je zgledno baročna: pisar je za izpis vseh zavojev in pentelj iniciale ponekod porabil več črnila kot za cel stavek, ki ji sledi. Proštija je nekoč upravljala precejšnjo posest po okoliških vaseh in podložnih župnijah, pobirala desetino, a hkrati plačevala davke cesarju, tako da je bila večkrat na robu bankrota - še posebno v času turških vpadov. »Najstarejši ohranjen urbar, ki ga hranimo, je iz leta 1525,« pove prošt. Tu so že nove škatle: zbirke maš slovenskih avtorjev, matične knjige.»Matične knjige se dele na rojstne, poročne in mrliške,« razloži prošt.»Najstarejša rojstna knjiga v arhivu je iz leta 1604.« Potem si ogledava še fotografske negative na steklu, ki jih je posnel Božidar Jakac. Prikazujejo detajle Tintorettove slike, ki visi na glavnem oltarju v kapiteljski cerkvi. V arhivu je še vrsta srednjeveških, pa tudi novejših listin, pogodb, volil in oporok, precej gradiva za socialno zgodovino Rudolfswerda. »Krznar Hans iz Novega mesta bratovščini svete Trojice zapušča za večno tedensko mašo svojo hišo z vrtom in zidanico...« Bržkone Prva stran enega od obeh urbarjev, ki pokrivata obdobje med 1658 in 1756. Napis sporoča, da gre za Novi urbar novomeškega kapitlja in njemu inkorpo-riranih župnij. najpomembnejša pa je listina, ki jo je leta 1509 na Dunaju izdal cesar Maksimilijan I. in z njo potrdil vse pravice kapitlja ter mu dodelil grb. Med knjižnimi policami Znova nazaj v pritličje, skozi dvorišče do zastekljenih arkad, kjer trenutno razstavlja novomeški slikar France Urbančič, nato skozi prostorno predavalnico v knjižnico, v »pljuča hiše,« kot ji pravi prošt. Kot frančiškanska, je tudi kapiteljska knjižnica namenjena zgolj hišni uporabi in zaprta za širšo javnost. Prošt odklene vrata, vstopiva v banjasto obokano prostorno sobano, iz nje takoj zaveje neopisljivi duh po starinskem. Papirnati duh petih stoletij. Kaj vse se bo našlo šele tu? Originalna pergamentna listina s cesarskim pečatom, ki jo je leta 1509 na Dunaju izdal cesar Maksimilijan I. Z njo potrjuje pravice kapitlja in mu podeljuje grb. V grbu se nahaja zlati konj, ta motiv so najverjetneje »prevedli« iz priimka takratnega prošta, Jurija Slatkonje. V tem prostoru je bila svoje čase kapiteljska pisarna, »kanclija«, kjer je bil med drugim tudi urad zemljiškega gospostva z zemljiškimi knjigami in urbarji. Prošt opozori na visoko mizo s poševno vrhnjo ploskvijo - gre za star kos pohištva, protokolarni pult, kjer seje nahajala knjiga protokola, v katero se je vpisovalo vse, kar je šlo iz pisarne ali vanjo. V sobani z vrsto nabožnih slik in kipov je danes shranjenih nekaj čez pet tisoč knjig, urejene so po sistemu novomeškega frančiškana Florentina Horvata, ki je leta 1879 izdelal tudi katalog. Kar se tiče knjig, gre v večini primerov za teološka dela, za dela s pastoralno pridigarsko vsebino, za vse tisto, kar so v (prihodnjič: Študijska knjižnica Mirana Jarca) proštiji potrebovali za lastni uk ter opravljanje bogoslužja. A tu je še marsikaj več. Nekaj knjižnega fonda je bilo namenjenega tudi učencem Kapiteljske šole za dečke, ki je v proštiji delovala med leti 1493 in 1778, ko so jo prevzeli novomeški frančiškani. »Naša knjižnica,« pove prošt, »je imela to smolo, da je bila večkrat zapuščena, po drugi svetovni vojni so jo nekateri reševali - in osiromašili.« Tu se dotakneva neljubega dogodka iz leta 1950. Tega leta so iz knjižnice odpeljali za en lojtrni voz knjig, seveda tistih najdragocenejših in najredkejših, prepeljane pa so bile v novomeško Studijsko knjižnico. A so vsaj ostale v Novem mestu. Skupaj nekaj več kot 550 del: Valvasor, Janez Svetokriški, prve izdaje Prešernovih Poezij in Krsta pri Savici, Vodnik, Bleivveis, Levstik, Slomšek, Baraga, celotni letniki Kranjske Cbelice, Ljubljanskih novic, Zgodnje Danice, koledarji Mohorjeve družbe... V zameno je kapitelj dobil nekaj liturgične oprave, ki je bila zaplenjena v kapeli Usmiljenih bratov v novomeški Kandiji. Najstarejša knjiga? Prošt s police vzame neko knjigo in jo odpre: »Komentar k tekstu stare zaveze iz leta 1525. In tu so še Cicero-nova pisma iz 1540, tiskana v Lyonu.« Knjig iz 16. stoletja ni veliko, večina del v knjižnici je iz 18. in 19. stoletja. Iz virov je sicer znano, da je novomeški prošt Montagnana (+1604) svojo visoko ovrednoteno osebno knjižnico v oporoki zapustil novomeškemu kapitlju. Vendar pa knjige najbrž nikoli niso prispele v Novo mesto, saj bi moralo biti potemtakem danes tu več del iz 16. stoletja. Brskava naprej, omare polne knjig, katero vzeti v roke? Cela vrsta Biblij, tiskanih v latinščini in nemščini, Zbrana dela sv. Avguština, Dictionarium Historicum, stari slovarji, brevirji. Tiskano v Benetkah, na Dunaju, v Leipzigu, Celovcu, 17. stoletje, 18. stoletje, pravni priročniki, teološke razprave, spet 16. stoletje, še ena Biblija, medicinski priročnik, Allgemeiner Handatlas. Prošt ima vedno več telefonskih klicev, delo kliče, domeniva se, da ostanem sam med knjigami. Pa veselo na brskanje! Kmalu se odkrijejo Slomškove Drobtinice, posvečene »učitelam ino učencam, starišam ino otrokom v podvučenje ino za kratek čas.« Izhajale so med leti 1846 in 1866. Še nekaj zanimivosti: Matija Vertovz in njegova Vinoreja sa Slovenze s konca 19. stoletja, in prav tako njegova Kmetijska kemija, pod-naslovljena z: »natorne postave in kemijske resnice obernjene na človeško in živalsko življenje.« Pa nadvse bogato ilustrirani Flisovi Stavbinski slogi: Zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina, tiskano v Ljubljani leta 1885. Neskončne vrste knjig... Zbrana dela sv. Avguština, tiskana v Parizu leta 1614, na naslovni strani razkrivajo nadvse zanimivo veduto še povsem srednjeveškega Pariza. avrelii VGysTINI hipponensis e p i s c o p I E T ooctoris rticirvi OPER A T3MIS DECEM COMPRF. HENSA P« Tmcioco« to v« »n m«, o Mir.dfU.o4aa>.> «!■ Ukore mfmm ■. U. mm *•< *MIUFii»Mae.! < ■ ■ ir( um M. Ut X.IV. v.' „ C V M F KI v IL E G 1 O. V park: kupujem,torej sem Na obisku v novomeškem zdravstvenem domu Zgodba iz ordinacije Damijan Šinigoj Sem oče treh otrok. Ko se je začela epidemija grip in prehladov, seveda ni obšla niti nas. Najprej je zbolel Maks, v petek, zadnji dan pouka pred zimskimi šolskimi počitnicami še Gašper. Diagnoza, postavljena v Zdravstvenem domu Novo mesto, je bila gripa, za zdravljenje pa predlagano počivanje, pitje veliko tekočin in zbijanje povišane telesne temperature. Kar je pomenilo, da bo potrebno v lekarni kupiti raznorazna zdravila, ki se jih ne dobi na recept, Že med vrati pa sem se obrnil in vprašal, katera je to zdravnica. Oglasila se je ženska, ki je sedela pred mizo in povedala, da je to ona. Gospo sem seveda spoznal po glasu. Namreč, celo uro, ko smo sedeli pred ambulanto, je izza vrat prihajal glasen in razigran pogovor, z veliko smeha. Ki me je, čakajočega, sicer motil, a sem si mislil, da če ni zdravnice, si pač____ tudi sestre lahko privoščijo, čeprav smo v čakalnici čakali z bolnimi otroki. dasiravno vsi plačujemo zdravstveno zavarovanje ... Ampak pri otrocih itak ne škrtarimo! Bolne otroke imeti v hiši ni zabava, še posebej, če zapade sneg, in lahko si predstavljate, kako sem užival, ko sem jima moral vsaki dve uri razlagati, da še nista zdrava in da zato še ne smeta ven... Da bi bila mera polna, se je temperatura povišala tudi Lenartu, ki ima 11 mesecev in ima še manj razumevanja za starše, ki bi včasih ponoči tudi radi spali. V hiši je bila prava veselica, a to niti ni pomembno. Ker se mu stanje ni hotelo izboljšati, sva tudi z njim obiskala zdravnika. Laboratorij ni več delal, zato sva se v Zdravstveni dom NM spet napotila naslednji dan okoli dvanajste ure, prej zaradi obveznosti enostavno nisem uspel priti domov. Na pregled sva odpeljala tudi Gašperja, ker ga je ponoči začelo boleti uho, obstajala je bojazen, da se je gripa spremenila v vnetje ušesa in bi bilo morda potrebno zdravljenje z antibiotikom ... Monika je odšla z Lenartom, jaz pa sem Gašperjevo zdravstveno izkaznico oddal malce pred dvanajsto uro (čeprav sem deset minut že čakal pred okencem, da je prišla medicinska sestra). V čakalnici je bilo morda pet ljudi in mislil sem, da bova z otrokom, ki je imel močno povišano temperaturo, kmalu na vrsti. A sem se seveda zmotil. Do 12.50 iz ambulante ni nihče prišel ven ali vanjo vstopil. Ker sem svobodni pisatelj in dobim za preživljanje družine natanko toliko denarja, kolikor si ga sam prislužim, mi je za sedenje v čakalnici zmanjkalo časa, s časovnim rokom omejeno delo je namreč hudo priganjalo. Vstopil sem v ambulanto, z namenom, da vzamem sinovo zdravstveno izkaznico in morda pridem popoldne, čeprav bi tako bolnega otroka s povišano temperaturo še enkrat utrujal, a mi drugega pač ni ostalo. Za mizo se sedele tri ženske. Medicinska sestra mi je brez besed podala izkaznico. Preden sem odšel, sem iz gole radovednosti vprašal, kaj počne zdravnica celo uro, glede na to, da v ambulanto nihče ni prišel in iz nje nihče ni odšel. Sestra mi je, zardela v obraz, povedala, da ima pogovor. Prav. Ljudje se pač pogovarjajo. In sem hotel oditi. Že med vrati pa sem se obrnil in vprašal, katera je to zdravnica. Oglasila se je ženska, ki je sedela pred mizo in povedala, da je to ona. Gospo sem seveda spoznal po glasu. Namreč, celo uro, ko smo sedeli pred ambulanto, je izza vrat prihajal glasen in razigran pogovor, z veliko smeha. Ki me je, čakajočega, sicer motil, a sem si mislil, da če ni zdravnice, si pač tudi sestre lahko privoščijo, čeprav smo v čakalnici čakali z bolnimi otroki. Pritisk mi je dvignilo do neba in vprašal sem jo, ali se nič ne sramuje, oziroma ali ji ni nerodno kramljati, ko ljudje čakajo, potem pa odšel v tretje nadstropje, da sem se pritožil direktorju. Potem sem odšel v avlo, kjer sem čakal na soprogo. V sedmih minutah so drug za drugim do mene prišli vsi čakajoči (nekateri so čakali še pred mano) in mi povedali, da so bili po mojem odhodu vsi pregledani v hipu. Pri najboljši volji ne morem razumeti početja zdravnice. Kramljati s sodelavkami, ljudje pa čakamo v ambulanti?!? V Sloveniji pa razglašena epidemija! Razumem, da smo vsi samo ljudje in da ne moremo delati kot avtomati, ampak neka določena razumna mera pa po mojem mnenju mora biti! Verjamem, da je težko dan za dnem in leto za letom poslušati stokanje bolnih in da si pač moraš za trenutek oddahniti. Ampak eno uro ignorirati bolnike?! Tega ne razumem. Biti zdravnik ni lahek posel, vem. Tudi plačan ni ne vem kako, domnevam. Ampak zdaj me nihče nikoli več ne bo prepričal, da so vsi zdravniki preobremenjeni! Vsem, ki plačujejo davke in torej neposredno tudi zdravnike, politike in podobne garače, svetujem, da se ob podobnem primeru pritožijo. Če nekaj pošteno plačaš, potem moraš dobiti tudi pošteno storitev. Da je delo težko in odgovorno, pač ne more biti opravičilo ali izgovor. Saj če je pretežko ali preodgovorno, vedno lahko zamenjajo službo. Imena zdravnice namerno nisem zapisal, ker od nje zahtevam opravičilo. Če se bo opravičila, bo vse skupaj le grenak spomin, ki ga ne bom več pogreval... park: i ntervju Urban Dance Institution Poslušaj z ušesi, ne s podplati Rasto Božič, foto: arhiv UDI Urban Dance Institution, DJ Dekky in Aleš Bartelj - Bart, novomeška glasbena zanesenjaka, sta nedavno v Londonu izdala po vrsti tretjo maxi single ploščo. V soboto popoldne smo se dobili na novomeškem Glavnem trgu, dolgo iskali odprt ali ustrezen lokal ter pristali v zakajenem pubu. Vajin novi single Like Musič je izšel sredi prejšnjega meseca. Dekky: Tako je. Posnela sva ga vzporedno s prejšnjim. Snemali smo v zasebnem studiu Maria Marolta v Ljubljani, izšel je za hišo NYSoul Records v Londonu. To je vinilni maxi single s tremi remixi, dva sta moje delo, tretjega je prispeval Graham Lord, svetovno znani DJ, producent in remixer iz ma-chesterskega dueta Audiovvhores. Konec januarja je založba po Angliji razposlala sto promocijskih izvodov, v nadaljevanju bo firma Rude Avvakening, ki skrbi za promocijo, single distribuirala po vsem svetu. V Sloveniji ne bo naprodaj. So že kakšni odzivi? Dekky: Zaenkrat naju predvajajo britanske radijske postaje BBC Radio 1, Ga-laxy FM, House FM in Ministry Of Sound Radio, single je startal na 30. mestu lestvice Flype Chart revije DJ Magazi- Kako se je vse skupaj začelo? Dekky: Vrteti sem začel leta '88 v novomeškem lokalu »G klub«. Po treh mesecih sem ga zapustil in se preselil v diskoteko na Otočcu, kjer sem nadaljeval bolj resno. Po petih letih sem šel v Novo Gorico in zatem v Ljubljano, kjer sem leta 1995 začel profesionalno vrtenje v klubu Central. Z delom DJ-ja nadaljujem, vendar temu težko rečemo profesionalizem. Skušam preživeti. Glede poklicnega ukvarjanja z glasbo menim, da so moji pravi projekti šele na začetku, moje glasbeno delovanje se šele zares začenja Produkcija in rolanje. Moj cilj je medna rodna uveljavitev, nastopanje v evropskih in svetovnih prestolnicah. V kratkem začenjam redno službo, ki ne bo ovira za to moje delovanje. Je v zvezi z glasbo? Dekky: Je. V bistvu bom neke vrste glasbeni urednik na kopališču Laguna v Ljubljani na Ježici, kjer bom tudi vrtel glasbo. Bart, tebe poznamo kot uveljavljenega novomeškega glasbenika, kakšna je tvoja zgodba? Bart: Kot kitarist sem začel pri lokalnih skupinah, glasbeno dozoreval pri Lost Californians, potem sem se preizkusil še pri Dan D, kjer sem dobil nekaj roc-kerskih izkušenj. V sebi sem čutil bolj funky nagibe in se v glasbi zasedbe nisem prepoznal. Mesec po odhodu me je poklical Dekky. Drugače v Novem mestu vodim glasbeno delavnico, letos ravno teče deseto leto. Kako je potem prišlo do sodelovanja? Dekky: Medtem ko sem vrtel v Centra-lu, sem razmišljal, da bi glasbi s plošč dodal še živo vibracijo, kakšen instrument. Spomnil sem se na Barta, ga poklical, da bi s kitaro izvedel neke vrste »jam session«. Nisem sicer vedel, kako bo zvenelo, vendar izkazalo se je za zanimiv poizkus. Dalj časa sem razmišljal o lastni glasbeni produkciji, kar nekaj let nazaj je bil to po svetu trend, pri nas takega poizkusa še ni bilo. K nam vse tako prihaja z zamudo in tudi pogoji dela so v primerjavi z zahodom veliko slabši. Sodelovanje je kmalu preraslo raven poizkusa. Dekky: V Centralu se je zvrstilo nekaj nastopov, nekaj malega v Novem mestu, tudi na dance plesišču festivala Rock Otočec. Najbolj smešno je bilo, da so se tam rockerji pritoževali, da ne morejo spat (smeh), in potem so organizatorji to zadevo ukinili, čeprav je bilo vse skupaj zabavno. Sledilo je še nekaj nastopov po Sloveniji, sodelovanje se je nadaljevalo v studiu. Moja vizija je bila, da najprej nekaj posnameva in potem plasirava naprej. Kot Urban Dance Institution sta že izdala dva vinilna maxi singla. Dekky: Leta 2002 je v Milanu pri založbi Sounds Good izšel prvi single Mo-vin’&Groovin'. Glasba je nastala v Sloveniji, končna produkcija v Londonu, kjer sva s pevko Lauro Clive posnela vokale. Z njo me je seznanil londonski prijatelj Saunders. Drugi single leta 2003 je bil Omen, izšel je pri priznani londonski dance založbi Kidology Records, prinesel je tudi remix dueta Problem Kid. Single je še na voljo, v prvem trimesečju so v Angliji prodali tisoč izvodov. Tukaj sva sodelovala z novo pevko Lucy May, s katero sva posnela tudi novi single. Lucy je izredna pevka s pravim toplim soul vokalom. Kako sta se znašla v Londonu? Dekky: Naenkrat sva bila med temnopoltimi glasbeniki, ki naju sprva niso jemali _preveč resno. Bart: Šele ko sem se snemalcu Tonyju prikupil z izjavo o soul glasbi, so nama posneli resnično dobre vokale. Dekky: Vse okoli studia nama je organiziral Rap Saunders, ki sem ga leta 1995 spoznal v trgovini s ploščami. Pripeljal je prvo pevko, drugo Lucy sem spoznal na neki londonski zabavi, kjer sva oba nastopala. Predstavil sem ji zamisel, kasneje poslal posnetke, bili so ji všeč, nakar je prišla na snemanje v Slovenijo. Kakšen je bil domači odziv? Dekky: Posnetke sem razposlal po radijskih postajah, mislim, da so ga enkrat ob predstavitvi zavrteli na osrednjem radiu. Ni bilo nekih intervjujev, razen s teboj na radiu. V našem glasbenem prostoru sva še precej neopazna. Kako ocenjujeta domače stanje klubske glasbe? Dekky: Lastniki diskotek so brez vizije. Želijo le hiter zaslužek, razvoj klubske kulture, oblikovanje okusa in publike jih ne zanimajo. V Šloveniji praktično ni kluba, ki bi strmel k temu, je pa več vrhunskih DJ-ev tehna in Progressive housea. Vsi so v glavnem vezani na tuji trg- Vajino glasbo bi označili kot... Dekky: Producirava »vocal US/UK house« z elementi soula, r&b, jazza in podobno. Nagovarjava širšo publiko, glasba je primerna tudi za radio. Pri nas radi pravijo, da je najina glasba zaspana, saj naši plesalci ne poslušajo z ušesi, ampak s podplati. Glasba na poskok je prava stvar. Najina je urbana, glasba za freake, prave discofile. Bart: Vokalna glasba s harmonijo in sou-lovskim pridihom, single Omen diši celo po bluesu. Sam igram kitaro in bas kot pri navedenih stilih, navadno bolj funky temo. Na izbrani ritem posnamem obe glasbili, naredim aranžma, nato pridejo na vrsto še ostali glasbeniki. Dekky oblikuje zvok, sledi končna produkcija, ki jo opravita skupaj z Mariom. Če bi imeli za to sestavljeno zasedbo, bi vse brez težav odigrali v živo kot dober pop-soul, to je nekje v načrtu in najinih sanjah. Mogoče bo prišlo tudi do CD albuma, kar je seveda povezano z denarjem. Posneti imava tudi že dve novi skladbi. Kako si delita vloge? Bart: Iztočnico mi da Dekky. Sam imam vedno na zalogi nekaj tem, odigram mu par primernih stvari in poleg zapojem melodijo, refren. Ko se strinjava, nadaljujeva delo. V studiu je glavni Dekky, kasneje povabiva še ostale glasbenike. Moje dejo je le glasba. Dekky: Že v začetku imam vizijo o tem, kaj in kako bomo snemali. Tesno sodelujem s producentom in saksofonistom Mariom Maroltom, pravzaprav sva enakopravna producenta. Nastopala sta še pianist Marko Boh, kitarist Jani Moder in Peter Mihelič, ki drugače deluje v New Yorku. Pripravljata doma kakšno predstavitev? Dekky: Ne, ker se ne izplača. Bart: Zanimivo je, da midva živiva tukaj, vendar se vsa zadeva rojeva, zgodi in odživi nekje čisto drugje, v drugem svetu in okolju. Gre po vsem svetu, v domače okolje ne seže. Promocijo lahko narediš le za lokalne medije, ki širše nimajo vpliva. Pri nas tovrstna glasba nima življenjskega prostora. Dobra promocija v tujini je prevelik vložek, ki bi presegel stroške osnovne produkcije. Zaenkrat sva še premajhna in računava na založbo. Meniva, da sva tržno zanimiva. Prišli smo do načrtov. Dekky: Posnela sva video, ki so ga na MTV ocenili kot nizkoproračunski izdelek, vendar jim je komad všeč. Poizkušala bova zbrati sredstva, dobiti pokrovitelje in posneti boljšega. Z založbo Kinky Malinki Records se pogajam za novi single Play For Love, ki naj bi izšel na njihovem EP. Nadaljevala bova snemanje in produkcijo ter se skušala uveljaviti. Bart: V prvi fazi bova opremila lasten studio, za tovrstno glasbo ni važen prostor, pomembna je tehnika. Zaključek. Bart: Mislim, da sva kar nekaj naredila in v poplavi tovrstne glasbe prišla do Londona, središča produkcije. Krasen občutek je, da po svetu najdeš ljudi, ki so ti pripravljeni pomagati. To je že pol doseženega cilja. Kot umetnik in avtor prideš iz te majhne dežele v neki drug svet, kjer je res neizprosen boj, sploh da ti to uspe na daljavo. Pohvaliti moram Dekkyja, ki izvaja ves manage-ment, prepričati mora ljudi, ki nekaj dobijo po pošti, da to potem res poslušajo. Dekky: Sam se zaenkrat zadovoljen in gremo naprej. park is Infopark - napovednik za marec Torek, 15. marec URE PRAVUIC - otročarije. Pripoveduje Slavka Kristan. Knjižnica Mirana Jarca, 17:00, vstop prost. KLAPA: T.T. SINDROM srečanje in projekcija filma. Nadaljevanje projekcije z odlično grozljivko. Klub LokalPatriot, 20:00, vstop prost. Četrtek, 17. marec SPLETNI PORTAL KAMRA - informativni dan. Informativni dan spletnega portala KAMRA, ki ga bo predstavila Breda Karun, svetovalka pri Državni matični službi NUK, v sodelovanju z Oskarjem VVolfom in Borisom Horvatom. Vzpostavitev regijskega portala KAMRA je projekt, katerega nosilke so vse slovenske osrednje območne knjižnice, NUK in Zveza splošnih knjižnic. Preko portala bodo dostopne multimedijske vsebine, polna besedila, informacije, programi in projekti, ki nastajajo v lokalnih okoljih. V prvi fazi projekta KAMRA je predviden izbor vsebin s področja kulture in domoznanstva. Knjižnica Mirna Jarca, vstop prost, 10:00. SIJAJ, SIJAJ SONČECE knjižna čajanka za dedke in babice. Spoznali boste knjige, ki prinašajo ljudsko slovstvo, starodavno modrost in kulturno izročilo prejšnjih generacij. Ob knjigi Malka gre v Trst Eveline Umek (Mladika) boste spoznali življenje tržaških Slovencev nekoč, posegli bomo po zbirki z naslovom Najlepši slovenski miti in legende (Mladinska knjiga), ob Otroški pesmarici (Mladinska knjiga) bomo v počastitev prihajajoče pomladi zapeli pesmico Sijaj, sijaj sončece. O vsem tem bo predavala in svetovala Slavka Kristan, vodja oddelka za mladino v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto. Mladinska knjiga, 10:00, vstop prost. KNJIGE IN DIDAKTIČNE IGRE igralna ura. Knjižnica Mirana Jarca, 17:00, vstop prost. B.GOMBAČ: ROJSTNI DAN - lutkovna predstava. Urban v krogu družine praznuje svoj osmi rojstni dan. Babica mu speče čudovito torto in ko Urban upihne svečke na njej, si mora nekaj zaželeti. V tistem trenutku se zgodi nekaj nenavadnega, skrite želje postanejo resničnost: skozi okno odfrčijo babica, dedek, mama, očka, sestrica... Slavljencu se na praznovanju rojstnega dne pridružijo najljubši prijatelji, ki skupaj z akvarijsko ladjo odplujejo v svet igre. V svetu domišljije pa se lahko zgodi prav vse, kar si zaželimo. Režija: Laszlo Rumi Igrajo: Metka Jurc, Mateja Pucko k. g., Maksimiljan Dajčman, Davorin Kramberger, Lutkovno gledališče Maribor. Dom Kulture, 17:00, 800 SIT. VEČER EROTIČNE PROZE literarni večer. Klub LokalPatriot, 20:00, vstop prost. 4* ACER Prostorsko načrtovanje, projektiranje in varstvo okolja Novo mesto, d.o.o. Petek, 18. marec VVIKIPEDIJA - predavanje. Predava Roman Maurer, pričetek ob 18.00, zaželene predhodne rezervacije. mcdŽIokalpatriot.si, 07/ 3371 791, 031/704 348. Multime-dijski center Dolenjske, 18:00, vstop prost. D.FILIPOVIČ - FAPI: TO POČNEM IZ DOLGOČASJA - otvoritev razstave. Zdi se, da David ni spodoben hašišar. V neskončnih širinah dolgega časa je odkril tudi njegovo globino; njegov kreativni potencial. Verjetno tako nastaja vsa umetnost - od starodavne Inkovske, iz katere David prejema inspiracijo, do sodobne poslikave mask inboar-dov, v katero to inkovskost dodaja s pretanjenim občutkom za barvne kombinacije in mehkobo linij, ki jih poznavalsko brusi v les. Knjigarna Goga, 20:00, vstop prost. KOSTA - koncert. Ljubljanski raper Kosta je pred dobrim letom izdal prvenec B.I.Z. (Matrix musik, 2003), ki je širši javnosti predstavil z video-spotoma »Furam be-gije« ter »Na senčni strani mesta«. Številni nastopi, trenja z založbo in mediji ter življenje v zadnjem letu so bili zadosten razlog za nov material, ki je iz prvotne ideje internetne objave prerasel v EP »Delo na črno«. Tokratna ulična izdaja je nastala v sodelovanju s priznanim slovenskim hip-hop DJ-jem Supastar-jem (član ekipe Sami norci). Klub LokalPatriot, 21:30, 400/800 sit. Sobota, 19. marec SOVIČA OKA - pravljična sobota. Živa li se prebujajo. Ure pravljic in kreativne delavnice za otroke. Knjigarna Goga, 10:00, vstop prost. BARVANJE PIRHOV - kreativne delavnice. Prinesite vsaj tri izpihana jajčka. Dolenjski muzej, 10:00, 400 sit. METALCORE - tematski večer. Večer trših zvokov skupin, ki material za svojo glasbo jemljejo iz različnih glasbenih zvrsti, še najbolj pa jo opiše nekakšna zmes hardco-re-a, metala ter punka. Klub LokalPatriot, 21:00, vstop prost. Ponedeljek, 21. marec OSNOVNA ZNANJA O DELU Z RAČUNALNIKI - delavnica. Multimedijski center Dolenjske, 17:00, 2.000 SIT. R.ROSE:DVANAJST JEZNIH MOŽ - gledališče. Na sodiščih v ZDA se ves čas dogaja teater: tožilec in zagovornik se petelinita pred poroto, si ugovarjata, spodbijata argumente, sodnik ju miri, občinstvo se hahlja ali pa razburja, ampak resnična drama se godi drugje. Kje? Za zaprtimi vrati porotniške sobe, ko dvanajst naključno izbranih ljudi razpravlja in odloča o življenju in smrti. Režiser: Matjaž Zupančič Igrajo: Tone Kuntner, Silvij Božič, Evgen Car, Jožef Ropoša, Aljoša Ternovšek, Boris Kerč, Gašper Tič, Slavko Cerjak, Matjaž Turk, Franc Markovčič, Milan Štefe, Uroš Smolej, Tomaž Pipan, MGL. Dom Kulture, 19:30. 6ALERIJA KRALJ Prešernov trg 3 Informacijski sistemi za proizvodnjo^ Torek, 22. marec URE PRAVUIC - otročarije. Pripoveduje Slavka Kristan. Knjižnica Mirana Jarca, 17:00, vstop prost. R.ROSE:DVANAJST JEZNIH MOŽ gledališče. Napoved glej zgoraj. Dom Kulture, 19:30. Sreda, 23. marec POTAPUASKO DRUŠTVO M3 - otvoritev razstave podvodne fotografije. KC Janeza Trdine, 19:00. MUSIČA PATRIOTICA - glasbeni tematski večer. Etno, rock, jazz, folk, sodobne smernice, glasbeni mejniki, večer za poznavalce in ljubitelje kakovostne znane in manj znane glasbe. Vrti Rasto Božič. Klub LokalPatriot, 20:00, vstop prost. Četrtek, 24. marec KNJIGE IN DIDAKTIČNE IGRE - igralna ura. Knjižnica Mirana Jarca, 17:00, vstop prost. PERPETUUM JAZZILE - Jazzinty abonma. Vokalni ansambel Perpetuum Jazzile je pod imenom Gaudeamus nastal leta 1983, ko so se pevski navdušenci za jazz glasbo odločili, da bodo to zvrst gojili samostojno. Umetniški vodja tega še zdaj edinega slovenskega jazzovskega zbora je znan slovenski glasbenik, producent in član skupine New Svving Quartet, Tomaž Kozlevčar. Perpetuum Jazzile je že večkrat doslej sodeloval z Wardom Svvinglom, ustanoviteljem znane skupine The Svvingle Singers, predlani pa je z njim kot glavnim predavateljem organiziral in izvedel seminar jazzovskega petja v Ljubljani. Perpetuum Jazzile je leta 2002 na mednarodnem a cappella tekmovanju Vokal. Total, ki podeljuje nagrado Warda Svvingla, v Grazu osvojil bronasto plaketo, na istem tekmovanju lani, pa je v kategoriji jazz zborov zasedel drugo mesto in prejel prvo nagrado občinstva. Perpetuum Jazzile bo na tokratnem koncertu spremljal jazzovski trio pod vodstvom priznanega slovenskega jazz bobnarja, člana Big banda RTVS, Ratka Divjaka. KC Janeza Trdine, 20:00. Petek, 25. marec VELIKONOČNI SEJEM - sejem. Sejem z bogato ponudbo. Park v Trebnjem, 11.00, vstop prost. IZDELAVA INTERNETNIH STRANI -delavnica. Multimedijski center Dolenjske, 17:00, 8.000 sit. Sobota, 26. marec VELIKONOČNI ZAJČKI - pravljična sobota. Velikonočni zajčki in barvanje pirhov. Ure pravljic in kreativne delavnice za otroke Knjigama Goga, 10:00, vstop prost. PISANJE PISANIC - kreativne delavnice. Prinesite vsaj tri izpihana jajčka. Dolenjski muzej, 10:00, 400 sit. Torek, 29. marec URE PRAVUIC - otročarije. Pripoveduje Slavka Kristan. Knjižnica Mirana Jarca, 17:00, vstop prost. R.COONEY: FUNNY MONEY - gledališka predstava. Najboljša komedija po izboru občinstva leta 2005. KC Janeza Trdine, 19:30. KLAPA: LABIRINT - srečanje in projekcija filma. Klub LokalPatriot, 20:00, vstop prost. Četrtek, 31. marec KNJIGE IN DIDAKTIČNE IGRE - igralna ura. Knjižnica Mirana Jarca, 17:00, vstop prost. JANEZ TRDINA - otvoritev razstave. Odprtje razstave, posvečene stoletnici smrti pisatelja Janeza aTrdine. Dijaki novomeških srednjih šol bodo predstavili recital izbranih odlomkov iz znamenitih Bajk in povesti. Recital bo potekal ob diapozitivih. Knjižnica Mirana Jarca, 18:00, vstop prost. DEBI VEČER: BLINDFOLD - koncert. Skupina je nastala avgusta leta 2002, vendar se je postava skupine do danes večkrat zamenjala. Izvira iz Dolenjske, in sicer Novega mesta in okolice. Opredelitev glasbe, ki jo skupina igra, bi lahko uvrstili med nu-metal in hard rock, z dodatkom melodičnega vokala. Sedem-strunske kitare in pet-strunski bas, pa celoten zvok skupine spravi v neko nižino in občutek, ki se ga pri tej zvrsti velikokrat čuti. Vaje imajo enkrat do dvakrat tedensko v Novem mestu in, kot pravijo, hitro napredujejo. Tako je skupina posnela 4 demo posnetke, konec februarja pa se pripravljajo za snemanje singla. Klub LokalPatriot, 20:30, vstop prost. Petek, 1. april 2005 SINKOPA: TRIJE PUHALCI & DICK IN GRETA - večer elektronske glasbe. Večer (ne samo) elektronske glasbe Za razliko od prejšnjih Sinkopa večerov vam tokrat poleg elektronskih zvokov predstavljamo tudi organske. Večer bo začel in zakjučil DJ tandem DICK&GRETA, vmes pa bomo slišali bobnarski kolektiv TRIJE PUHALCI. Nastanek projekta Trije Puhalci sega v leto 2000, ko se po dolgoletni ideji končno skupaj postavi tri komplete bobnov. Skupino sestavljajo trije bobnarji: Sašo Pušnik (CANCEL), Andrej Zavašnik (SREČNA MLADINA, SKOR) in Vili Žigon (DREAMVVALK). Nastop izvajajo na dva navadna seta bobnov in en percussion set. Prvi nastop leta 2000 v K4 je bil v sklopu festivala Street Explosion, temu pa so sledili nastopi na Radiu Študent, Sežana open air Rave party, Zmaj ma mlade, Cream NG pixxel point fest, K4 (podelitev nagrad Bumerang), Močvara Zagreb Stret Explosion, Trn fest, festival Mladi levi ter koncert v oddaji Sobotna noč. Skupina je na odrih skoraj po pravilih gostila tudi didgeridoo in nič kolikokrat nastopala tudi z drugimi gosti (saxsofon, MCji, itd...). Leta 2001 so prejeli bumerang StudiaCity za eksperiment leta, v letu 2003 pa je zaradi dela posameznih članov v matičnih skupinah projekt obmiroval. Trije Puhalci imajo v prihajajočem letu 2005 načrt posneti tudi CD in čim več nastopati. DICK in GRETA sta žurerja za gramofoni, ljubitelja mastnega, kisline in eklektike. Svojih setov nikoli ne pripravljata vnaprej, prisegata na spontanost, intuicijo in medsebojno spoštovanje trenutnega razpoloženja. Stil? fa-tbreaksandaciddiscomadness. Klub LokalPatriot, 21:30, 400 sil. CnfoToČkas Infotočka DNŠ Prešernov trg 6, 8000 Novo mesto tel. 07 3374 374 www.novomesto.info info@novomesto.info Slon in Sadež, Komercialne pizde, Cela pametna založba 2004 V deželi, kjer celo ugledna mednarodna erotična revija ne loči spolnosti in prostaštva, je opolzkost v naslovu povsem navadna. Celo več, je odraz kulturnega povprečja, ker gre za glasbo, tembolj nivoja popularne glasbe. Torej »slovenski duet, ki je postal kvartet«, je glede na prvi album, kmalu in znova radikalno udaril po naših stereotipih, navadah in glasbenem okusu. Album je bil z nekaj sodelujočimi glasbeniki posnet na Primorskem, kar boste pošteni kupci plošče, ki ne prisegate na prepečene kopije, izvedeli na ne toliko dobro oblikovanem, kot na duhovito opremljenem ovitku, ki prinaša še družabno igro. Na plošči je štirinajstim komadom priložena računalniška zabavno miselna igrica. 0 glasbeni opremi Slon in Sadež nista kaj dosti razmišljala. Čeprav zna biti posrečeno izbrana, od hip-hopa, teh-no-metal-etno-štance, bluesa, običajnega rocka, celo doo-wopa, do težkega metala ter popevk z domačijskim pridihom, je produkcija površna in glasba le podlaga vokalno-govornim (raperskim?) podvigom. Kar pogosto me vse spominja na izvajanje absurda, kot smo ga poznali, recimo pri domačih Butnskali in Buldožerju ali tujih zasedbah Mon-ty Python in predvsem Bonzos. Prvi komad prinese zgodovinski pregled razvoja Slovencev, nadaljuje se z disco/metal/štanco, ki z mešanico skladb Satisfaction, Smoke On The Water, Ode radosti, Zdravljice itd. ter nemškim besedilom namiguje na junake tipa Laibach, Kraftwerk ipd. Potem s pretežno matematičnimi pojmi domiselno odslikajo realnost, izvedejo parodijo sodobnega artizma in se dotaknejo v Fantastičnih 5 boy-ban-dov, ki delajo »musko za dekleta izpod 12 let«, Gay Over ali nekaj podobnega. Potem je na vrsti road-boogie z motociklistično kulturo, za njo skit in potem v medvedje maščevanje predelana Kekčeva pesem z narodnjaškimi primesmi. Blues nas seznani z živalsko basnijo, Vaška mafija drobnega kriminala in nasilništva je izvedena v »velejskem« narečju, Mati nas pretepa prežeta z domačijsko idilo in na naslednjem mestu eden izmed viškov plošče, a capella doo-wop izvedba Bregoviaeevih Lip, v prevodu Lipe cve-tejo. Potem v petminutnem niču počivamo z ušesi, lahko ga celo preskočimo in pademo v skriti naslovni komad, ki s country podlago govori o možni prihodnosti Slona in Sadeža. Konča se z dodanim posnetkom in parodijo na metal. ovitek 3, plošča 4 Elvis Costello & The Imposters, The Delivery Man, Lost Highway/ Multimedia 2004 Zadnji album po poreklu liverpoolskega glasbenika, nekdaj velike rock zvezde, ki je 1977 in naslednja leta izplavala na krilih glasbe novega vala, vendar so ga takratni kritiki prav zaradi njegove ognjevitosti in jeze, ki sta močno spominjali na zgodnjega Boba Dylana, pogosto uvrščali kar med punkerje. Costello je kmalu dokazal, da so njegovi cilji višje od povprečnega punka, in se v osemdesetih letih potrdil kot plodoviti rock glasbenik ter avtor, ki so ga vedno privlačili ostali glasbeni stili. Na glasbeni poti se je tako podal v vode gledališča, jazza, musicala in celo folka. Njegova publika in glasba sta se z leti spreminjali, zvezda zahajala, vendar je konec lanskega leta mladostne privržence presenetil z rockersko ploščo, ki jo je posnel s ELVIS COSTELLO & THE IMPOSTERS koncertno zasedbo The Imposters. Costello, ki že dolgo deluje v ZDA, poročen je z znano jazz pevko Diano Krall, se je tokrat vrnil k osnovam, ki jih je že nekdaj tako dobro vključil v lasten izraz. Tokrat se je lotil glasbe ameriškega juga, navdihnila naj bi ga tako glasba sama kot tudi slikovitost območja. Tako je posegel po prvinskem, grobem, skoraj ruralnem južnaškem rocku, dodal blues, soul in segel vse do rock'n’rolla ter countryja in ploščo izdal pri ugledni založbi Lost Highway, katere poslanstvo je ravno americana, avtentična glasba, zrasla na ameriških tleh. Album je zamišljen kot celota, ki naj bi delovala tudi razbita na posamezne kose, K sodelovanju je povabil dve znani ameriški s countryjem povezani pevki, Lucindo VVilliams in Emmylou Harris. Oprl se je na jedrnata in razumljiva besedila, če smo natančni, bolj zgodbo, ki jo pripoveduje in niza skozi pesmi ter ji za čvrsto hrbtenico daje prepoznavno melodijo. Pesmi je posnel v zasedbi, katere jedro je v glavnem kvartet s kitaro, pogosto za pravi občutek razglašenim klavirjem, basom in bobni. Poleg vokalov nastopajo še posamezna značilna glasbila, orgle, havajska kitara, orglice, ukulele. Plošča je poslušljiva, dimanična, zabavna in večkrat plesno naravnana, recimo kot za uspešnico primerna pesem Monkey To Man, za katero je Costello posnel tudi video. Večji produkcijski posegi v glasbo niso bili potrebni, tako ostaja skoraj nedotaknjena, privlačna. Kaže, da stari rocker še dobro brca, to je resnično Elvis Costello, kot smo ga'bili vajeni v najboljših letih. ovitek 4 plošča 4 Vaško Atanasovski, Tanatos Eros, Goga Musiča 2005 Med prve glasbene izdelke z letnico 2005 zagotovo sodi izdaja novomeške Goge, 19. januarja je prišel na dan novi izdelek mariborskega jazzovskega glasbenika, saksofonista, flavtista in skladatelja Vaška Atanasovskega, ki je pred dvema letoma za to založniško hišo že izdal ploščo Suite de passion. Novi album je bil posnet ravno v času izdaje prejšnjega, Atanasovski je k izvedbi lastnih osmih skladb v mariborski Studio 22 povabil pisano mednarodno druščino vrhunskih glasbenikov, poimenovano Adrabe-sa Ensemble; madžarskega violinista Zoltana Lantosa, italijanskega harmonikarja-akordeonista Simoneja Zanchini-nija, mariborskega rojaka, jazz kitarista Igorja Bezgeta, ki se spoprijema tudi z arabsko lutnjo, imenovano ud, drugega italijanskega gosta, kontrabasista Roberta Bartolija, ki je z Vaskom že snemal in nastopal ter še štajerskega mojstra tolkal Nina Mureškiča. Pri dveh posnetkih je bil gost pianist Dejan Berden, trikrat zvok na plošči obarvajo glasovi dekliške vokalne skupine Kebataola. Glasbo novega albuma sem prvič slišal na predstavitvenem večeru v LokalPatriotu in že takrat me je predvsem zaradi odlične izvedbe povsem očarala, zdaj, po po- Orlek, Narodni dom, 5.februar Zadnjič sem v veselje nekaterih bralcev zapisal nekaj besed več o mestu nastopa in tudi tokrat ne morem mimo nekdaj ponosnega novomeškega Narodnega doma, ki se ga peščica zagnancev sizifovsko trudi obuditi. V to druščino obujevalcev zagotovo sodi društvo Naprej nazaj, ki je tokrat v razpadajoči in komaj ustrezni nekdanji »Klubski šali« pokojnega doma JLA, kot se je zgradba imenovala za časa uzurpacije jugo vojske, že drugič priredilo Pustni ples v maskah na temo Trdinovih bajk in povesti o Gorjancih. Društvo je poskrbelo za pijačo, v glavnem voden cviček in obpustno prehrano, za glasbo so bili zadolženi veseljaki iz zasavskih revirjev Orlek. Dokaj nostalgični občutki so me obhajali, ko sem vstopal v to nekdaj osovraženo stavbo, kjer sem bil zadnjikrat na plesu pred kakimi tridesetimi leti, saj je imela »ljudska« vojska navado, tako enkrat do dvakrat na leto, tam pripraviti ples za »omladino«, pa je pustila mestnemu disku ELS, ki v mestu nikakor ni našel pravega prostora, da je takratni dolgolasi mladini »puštao plošče«. Toliko o nostalgiji. Torej, po dveh urah od napovedanega začetka so našemljeni Orleki prišli na oder in nas takoj napadli z ono značilno mešanico rocka, folka, domače glasbe in zvrhano mero humorja, ki večkrat deluje kot razglašen hrup, drugič, recimo v primeru balad, pa izzveni lirično. Ne vem, mogoče bi bila skupina, ki ima dobre za-mislyihh zna tudi uresničiti, velika boljša, ko bi vse te izbrifefispela nadzorovati, jih aranžirati, uglasiti in združiti v celoto, tako pa pogosto zveni, kot bi na oder ali v studio zmetal naključno izbrane glasbenike. Mogoče potem to ne bi bi! več Oriek? Druščina s pevcem in glavno silo Vladom Poredošem, brati Tar^fer ostalimi člani je kakih sto do sto petdeset izmajujocih obiskovalcev, gorjanske vile, čarovnice, škrate, b§jeslovna bitja in ostale podgorske spake, celo po-snemoviB skupine Village People so bili vmes, zabavala, če izvzamemo daljši premor, dve debeli uri. Preigravala je le lastno glasbo in priredbe ter precej neopazno predstavi- slušanju, lahko enako zatrdim še za studijske posnetke. Atanasovski je vešč glasbenik, zanimiv, kreativen in izviren komponist, njegova sodobna inačica z ritmom in melodijo podprtega jazza črpa iz ljudske zakladnice vzhodne in južne Evrope ter se oplaja z motivi panonskih ravnic, Balkana in se ne brani vplivov Orienta. Pri tem presenečajo avtorjeva neverjetna odprtost, širina in razgledanost. Svoje na plošči dodajo tudi dobro izbrani in medsebojno ujeti glasbeniki, vsak posebej mojster lastnega glasbila, ki uživajo v izvedbi tako skupnih kot solističnih delov, ki jih je na plošči sicer manj, kot smo jih slišali v živo. Seveda ne moremo mimo akordeonista, ki glasbo zabeli s številnimi harmoničnimi izleti, vendar ne zasenči izvajanja ostalih. Tudi sam avtor je dovršen saksofonist, njegov pristop zadnja peta plošča zgolj potrjuje, razveseljuje pa njegovo dokaj pogosto poseganje po flavti. Plošča sodi med viške domačega jazza, ki že močno presega državne meje in se vse bolj umešča v evropski glasbeni prostor. Za založbo in glasbenika lep uspeh in obetaven začetek sezone 2005. ovitek 5, plošča 5 Rubriko ureja: Rasto Božič la gradivo z nove plošče Orlek ekspres, ki je izšla na prelomu leta. Nastop je vsekakor potekal v veselem vzdušju, kot se za pustovanje spodobi, in verjetno je tovrstna predstavitev, kljub precej slabi dvorani, še najboljša za skupino, ki zna izborno zabavati in zbadljivo kazati na napake, hkrati točno ve, kam sodi - na zabavo! Boilers Ali Starš, Jazzinzty abonma 2005, KC Janeza Trdine, 17. februar Kaže, da četrtek ni ravno najboljši dan za prirejanje jazzovskih koncertov, vseeno se je v veliki dvorani zbrala slaba stotnija ljubiteljic/ev jazza in dobila dobro mero improvizirane glasbe iz sosednje nam države, kjer so podobno kot v naši deželi jazzovski glasbeniki ogrožena, vendar še kako živahna vrsta. Boilers Ali Starš je z vrhunskimi mlajšimi hrvaškimi jazzovskimi ustvarjalci razširjen mednarodno priznani kvartet Boilers, ki deluje že od leta 1994. Jedro izjemnih solistov, Davor Križič-trobenta/krilovka, Matija Dedič-klavir, Mladen Barakovič-kontrabas in Krunoslav Levačič-bobni, je dopolnjeno z Mirom Kadoičem-alto sax/flavta, Damirjem Hor-vatom-bariton sax, Antejem Gelom-kitara, Hrvojem Rupčičem-tolkala, Sašo Nestoroviča je nadomeščal slovenski tenor saksofonist Klemen Kotar. Nonet je postregel z dobro poldrugo uro glasbe, v uradnem delu sporeda predstavil gradivo pred dvema letoma izdane plošče Thats It z glasbo avtorjev Križič, Kadoič, Dedič, Gelo, dvema priredbama Milesa Davisa, Seven Ste-ps To Heaven in v dodatku MIlestones. V drugem bisu je na oder prišel le osnovni kvartet in doživeto odigral temo Matije Dediča, že večkrat zapored izbranega za prvega hrvaškega jazzovskega glasbenika, Last Exit. Glasbena osnova je v glavnem temeljila na latino ritmih, kar glede na poreklo dveh članov zasedbe - Cubismo, ne preseneča. Glasba sama je bila dokaj sredinsko usmerjena, brez kakšne posebne nadgradnje, pač dobro, čeprav ne preveč uigrano odigrana, znotraj zgodovinskega okvira povsem brez pripomb, ko pa jo soočimo s sodobnim pristopom in glasbo, ki jo je pred par leti izvajal osnovni kvartet, jo imamo opravičeno za korak nazaj. Izstopali so seveda izvrstni solisti, Dedič, Levačič, Križič, le Kadoič je bil nekam tih in njegov ton večkrat nerazločen. Kako se reči streže je pokazal šele končni nastop Boilersov le v kvartetu. Skupina je drugače povsem solidno ubranila sloves, Levačič, ki je tokrat svoje »udaraljke« zamenjal za komplet bobnov, nas je spet večkrat nasmejal. V prihodnjih letih bi kazalo na novomeške odre povabiti tudi ostale zasedbe, v katerih delujejo vsi ti izvrstni glasbeniki. Zmelkoovv - koncert v smetanovi omaki, LokalPatriot, 25. februar Naj bo takoj jasno, z bolj domiselno, zabavno in sarkastično rock zasedbo ta podalpska in bojda celo obmorska dežela še ni postregla. Ni naključje, da prihaja iz »slovenske Kalifornije«, ki je pred mnogimi leti dala Marka Breclja in kjer so se v rosnih letih domačega rocka rodili Kameleoni. Zmelkoovv nam že vrsto let nastavlja ogledalo, v katerem se zrcalijo naša dejanja, želje, frustracije, celo »bit«, pritlehnost, samozadostnost, celotna radost življenja. Kaj smo torej videli in slišali? Ne vem, ali ima še smisel omenjati polurno zamudo, pogled na oder je tokrat izdajal prilagoditev, kotni del šanka je postal zaodrje, saj so glavni pevec in kitarist, klaviatu-rist - za silo je obvladal tudi kitaro, bobnar, trobentač, ki se je dodatno izkazal s humorjem, z domislicami in s povezovanjem nastopa, basist in par pevk postregli s »koreografijo in kostumi« in, jasno, za to potrebovali nekaj intime. V dveh urah in pol sporeda smo bili deležni štirih delov, tretji je bil presenečenje. V prvem so predstavili »čudne« komade v novi preobleki, tukaj se je v izvedbi pesmi Plju- vam skozi okno izredno izkazala ena izmed pevk. Drugi »akademski« del je prinesel predstavitev zadnje plošče, tretji je bil posvečen invaziji dalmatinskih pesmi in zadnji, »narodno zabavni« del največjim in ponarodelim uspešnicam, sledil je še zajeten dodatek. O muziciranju Zmelkoovva ne gre izgubljati besed, raz-glašenost je sestavni del zvoka, vse je podrejeno satiri, ki veje tudi iz izvedbe. Občinstvo, vmes tudi precej mladi obrazi, se je v napolnjenem klubu skupaj z glasbeniki izvrstno zabavalo, takoj prepoznavalo uspešnice Bit, Batman itd., ki se jih je v zadnjih letih nabralo kar lepo število, prepevalo refrene, vmes je Zmelkoovv priredil še nagradno igro v petju dalmatinskih pesmi, v kateri se je izkazala domača fantovska trojica, odpela slovensko narodno in požela največji aplavz. Primorsko glasbeno-pivska grupacija se je v vseh pogledih izkazala in nas vnovič navdušila, omeniti velja tudi odrsko »koreografijo« ter na koncu domiselnega glavnega protagonista in zaščitni znak skupine. P.S.: Do šanka se tokrat nisem uspel prebiti. Legenda ocen: - Prek slušnega kanala naravnost v srce 1^4^ - Ušesa vredno | ^ - Tudi to je zvok - Prispevajte za slušni aparat Simon •i*ek, tonski mojster Interpretacija: Borut Peterlin park:kultum BOJAN RADOVIČ Luminessence galerija Dolenjskega muzeja, Novo mesto 11.2. 2005-8.5. 2005 Iztok Hotko Spektakel Moč za pomoč: borci thai za žrtve cunamija, dvorana Marof, februar foto: Boštjan Pucelj, Borut Peterlin Živimo v času, za katerega je Moholy-Nagy nekoč dejal, da v njem ne bodo nepismeni tisti, ki ne znajo brati in pisati, temveč tisti, ki ne razumejo pomena fotografije. Svetlobni zapis je danes res postal bistveni element univerzalnega vizualnega jezika. Vendar Moholy-Nagy gotovo ni meril na to vrsto vseprisotnosti fotografije, kakršni smo priča danes. Utopija, ki se je je nadejal, je pervertirala v lastno nasprotje. Levji delež današnje fotografske produkcije je v funkciji oglaševalskih strategij in z umetnostjo nima neposredne povezave. Opozicijo vsakdanjim popularnim vizualnim atrakcijam nudijo umetniški presežki mojstrov, katerih celoviti in zaokroženi opusi konstituirajo nekakšne avtonomne cone, kjer je utopija še vedno možna in absolutno v umetnosti še vedno dosegljivo. Bistvena značilnost umetniškega opusa Bojana Radoviča je globoka notranja zavezanost temeljnim lastnostim fotografskega medija, tisti specifiki, ki fotografijo konstituira kot fotografijo. Retrospektivna razstava Bojana Radoviča Luminessence je ena izmed takšnih razstav. Zajema časovno obdobje petindvajsetih let in predstavlja presek vseh pomembnejših momentov iz Radovičevega fotografskega opusa. V istem razstavnem prostoru je leta 1979 še kot gimnazijec na povabilo Jova Grobovška postavil svojo prvo samostojno razstavo Razkošje razprostrtega poldneva. Od tu naprej zasledujemo razvojni lok njegovega ustvarjanja, ki kljub raznolikosti ohranja jasno notranjo logiko. Razstave tako ni moč "brati” kot zgolj retrospektivnega prikaza avtorjeve ustvarjalnosti, temveč zaradi kontinuitete razvoja in avtorjevega poznavanja sodobnih in zgodovinskih tokov v svetovni fotografiji - s katerimi je bil v nenehnem dialogu in v kontekstu katerih je iskal nove izrazne možnosti - tudi kot študijski prikaz bistvenih premikov razvoja fotografske umetnosti zadnjih nekaj desetletij. Linija razvoja teče od obravnave nians in misterijev osebne percepcije (cikla Bitterns Boom in Personal Topography), proble-matizacije telesa (Telo in izpovedi, do procesual nih eksperimentov (znani so njegovi fotogrami), s katerimi se v najnovejšem ciklu Skenogrami (dela izrazito velikih dimenzij, generirana s pomočjo sodobnih digitalnih tehnologij), po ovinku znova vrača h koreninam avantgardističnih konceptov umetnosti. Skenogrami pa obenem problematizirajo tudi estetiko izdelkov grafičnega oblikovanja in oglaševanja, ki so danes glavni vir vizualne kontanimacije - in skozi njihovo lastno produkcijsko logiko, Ie-to perver-tirajo z vztrajanjem pri konceptu t.i. “čiste fotografije". Bistvena značilnost umetniškega opusa Bojana Radoviča je globoka notranja zavezanost temeljnim lastnostim fotografskega medija, tisti specifiki, ki fotografijo konstituira kot fotografijo. Bistvo fotografije je v manipulaciji s svetlobo in sencami, v izrabi učinkovanj luči. Od tod naslov razstave Luminessence - torej esenca ali bistvo svetlobe, luči. In res, Radovičevo obravnavanje fotografije je izrazito ontološko. Njegove fotografije so kompleksna vizualna dela, kjer slutimo nenehno eksperimentiranje z medijem in zasledovanje njegove formalne in izpovedne esence. Intenzivno preizpraševanje ontološkega statusa fotografije je zagotovo ena pomembnejših stalnic Radovičevega fotografskega opusa. Fenomena fotografije se loteva s študioznostjo in natančnostjo znanstvenika, obenem pa ne zanemarja njenega poetičnega potenciala. Njegova dela so zato vizualno perfektno konstruirane in psihološko poglobljene podobe. Bojan Radovič dokazuje, da je koncept "absolutne fotografije” še vedno možen in da niti približno še ni izčrpan. Njegova poetika, ki se je po dveh desetletjih in pol razvila v prepoznaven idiom, temelji na konceptih modernistične avtentičnosti in avtonomnosti fotografskega jezika. Sneženi kipi velikanov na Brodu foto: Aleksej Metelko V' -- <• . a.« 588^2^1? ***** ★ ECDL ★ ***** POOBLAŠČENI * 07-35-74-051" TESTNI CENTER Tt-HAK 4.9.9. timak@siol.net t>$9VihA ? (il>MW Nad mlini 70, 8000 Novo mesto Tel.: 07 393 06 30 x ZAPIS PLUS Podjetje za poslovne storitve d.o.o. - Vodenje poslovnih knjig - Poslovne študije in načrti - Podjetniško svetovanje Tel. 07 33 70 150 • Fax. 07 33 70 151 e-mail: zapis@insert.si mmmrn Marjan Kovačič s.p. Prisojna pot 4, Novo mesto Tel. 041 652 747 parketarstvo.kovacic@siol.net Polaganje, brušenje, lakiranje, ponudba več vrst eksotičnih parketov kikintericrta siol.net www.kik-interier.si INTE l>SK RIER N T E R I E R trIbsIpIa , SANITARNI KABIN KNAUf Armstroiu) l*lltM).'l NAPUSčT" TnGARDEROBE" MAVČNE STENE IN OBLOGE SPUŠČENI STBOPI STREŠNA OKNA INPODSTOEŠ1A Kik Interier d.o.o., Bršljin 18 a. 8000 Novo mesto, tel.: 07/33 21028,33 22 944. GSM: 041612 505 Največja potovalna agencija za mlade ODHODI NOVO MESTO DEOGRAD Od 21.900 SIT 29.4.-2.5.2005 W, >„'• •. • \ ’■»* SARAJEVO Od 23.900 SIT MU • [BRATISLAVA Od 15.900 SIT U 25.4.-27.4.2005,29.4.-1.5.2005 PE NOE Novo mesto, Glavni trg 14, 8000 Novo mesto TEL: 07 33 72 740, FAX: 07 33 72 741 E/MAIL: noe.meta@siol.net -ffi- NOB V Alot/o mesto MONDI Al BB AR Turizem wwvr.mondialtrave4.si www.collegium.si www.apiurizem.com um ■**> % % <4 «59 Oblikovanje in grafična priprava časopisov, revij, £ prospektov, letakov ter izvedba tiska. Osvetljevanje? filmov, skeniranje diapozitivov, negativov, računalniška |> montaža-impozicija. PARK J III 895/2004/2005?I % 5 200606030,6 GOBISS o Ljubljanska cesta 42 Tel.: 07 30 20 220, 07 30 20 221 GSM: 041 348 718, 031 377165 Nižje cene digitalnih fotografij Obiščite spletno stran www.foto-asja.si in si naložite program za enostavno naročanje in pošiljanje digitalnih fotografij prek spleta v naš studio. Digitalni fotoaparati Po ugodnih ceneh in z možnostjo obročnega odplačevanja so vam na voljo v vseh naših poslovnih enotah: Novo mesto, Metlika, Sevnica, Trbovlje, Zagorje ob Savi Obiščite nas in z veseljem vam bomo svetovali, tako bo vaša pot v svet digitalne fotografije enostavnejša. \ ¥ študentski ^ k^ODIMIIO /> »»»novo m e s ■ o W MU Pust je poskrbel za zdravje in dobro »prekužil«našeželodce znaravnocvičkovo m _ kislino. Ekstra bonus smo nekateri nesrečno zaljubljeni »pokasirali« še za Valentinovo, sedaj pa je nepreklicno napočil čas posta. Vsi razen desetih izžrebancev tako lahko zapojemo tisto domačo »Ostal je le spomin...«. Za deset srečnežev pa bo ta spomin nekoliko bolj oprijemljiv, saj jih bo grela Always Cvičk majčka. Ti so: 1. KASTELIC DARJA, Vinja vas 28a, 8000 NOVO MESTO; 2. JELIČ VINKA, Na Lazu 23,8000 NOVO MESTO; 3. BLATNIK SLAVKO,Ul. Slavka Gurma 14,8000 NOVO MESTO; 4. HROVAT ROK, Krallova ulica 3,8000 NOVO MESTO; 5. GLIHA SIMONA, Veliki videm 23,8212 VELIKALOKA; 6. BRUDAR LIDIJA, V Brezov log 6,8000 NOVO MESTO; 7. GRUBAR MARKO, Grmada 11,8210 TREBNJE; 8. MIKEC ANDREJ, Mali Slatnik 22,8000 NOVO MESTO; 9. PREŠEREN MANCA, Dol. Kronovo37,8220 ŠMARJEŠKE TOPLICE; 10. MARKOVIČ SILVESTER, Ul. Stare pravde 23,8000 NOVO MESTO. Res je, da je postni čas, a da vas le-ta ne bo preveč izčrpal in da j ne bi zasledili kakšnih drastičnih padcev sladkorja v krvi, vas v| prihodnjem mesecu čaka Kraševo sladko presenečenje. Četi»cuker«pada,rešitev jeKraševačokolada! k »7« jdent-nm.com www.sfudent-nm.com