Igo Gruden: Jutranja pesem je uče rastline. Zamikal sem se v veličast gora, ki so silne jše od največjih spomenikov človeških rok, a ponižne jše mimo poslednjega berača; pobožno sem gledal gozdove, ki je v njih strašna sila levov in tigrov, a tudi golobja krotkost in plahost. V takih hipih, ki so večnost in brezčasje, je vsaka beseda podoba, zvok in ples. Kaj zato, če pustiš te utripe nenapisane in če izzvene. Ali boš živo ptico uklepal v kletko? Sprosti se, daj, da polete vse tvoje rahle in pokojne misli v vesoljstvo: okrog solnca se bodo zbrale v čudovit in čudotvoren soj, ki te začne oblivati in prežarjati, da se prerajaš v tej nebeški vodi in postajaš sam bajno lepa melodija... Igo Gruden /Jutranja pesem Vonj dihajočih jutranjih dreves v dušo mi dahnil je težko omamnost: veter pojočih daljav je razgibal nevzdramnost nočnih meglenih zaves — čez ves les rosne lestence bo skoro prižgalo solnce jutranje ... Ko da sem stopil s srcem pobožnim pod gotski obok v katedralo, v sence nevidnih kadilnic, med tiho snovanje sklenjenih rok in pogledov prosečih, vzdihov neslišnih in ustnic negibno molečih, v čudni omotici ves sem, o, ves se potopil v vonj dihajočih jutranjih dreves, v pesem pojočih daljav, v valovanje nebes, v nemo snovanje zemlje, v labirinte brezdanje lastnega bitja. Ali ni dalo življenj tisočero rast moji duši? — stotero teles moč mojim udom in mišicam sok, vzhičeni krvi razpenjeni tok, srcu razkošno utripanje, čuvstvom zamaknjeno vero, mislim razsipanje ^kraljevskih rok? 39 Cvetko Gol ar: Pastir ica Urška Dedščina tajna, od roda do roda nemo podavana, nikdar požeta — ali je v meni za novo bodočnost spočeta? Morda sem up čakajočega ploda? — sen izpolnitve omamnega cveta? — teža sadu, ki mu v padcu bo zadnja skrivnost razodeta? O, saj je vsaka minuta in ura najtišja prazniška slast, ki pozvanja v odkritja zemelj neslutenih, v daljna zatišja večnega žitja. V ritmični pesmi vonjav in zamišljenih sokov samo akord sem bolesten, sanjav zlit s harmonijo pojočih daljav v daljni zenit še nevidnih obokov. Pesem svetlobe kot šum hudournih potokov pala v tesnobe je mojih samot: smrt in življenje — o večni nemir razkrojitve, ura vrnitve in ura odhoda na pot, kjer ni spoznanj, razočaranj ne zmot, ne izpolnitve. Misli so v daljah zaslutile tajne brezdanje, sredi osamljenih morij so uzrle cvetoče otoke: psalme pojoče in palme v rokah se odpravljajo pod slavoloke, ki za triumfe omamljenih duš jih postavljajo zarje jutranje .. f ka*s* #kjl*v& Cvetko Golar / Pastirica Urška Vsa zasopla in zardela je priletela pastirica Urška iz vasi. Za* vezovala si je z obema rokama majhno, rdečo ruto okoli glave, ki ji jo je na poti odvezal veter, in se je zmeraj obra* eala nazaj proti hišam v strahu, da ne bi tekel hlapec za njo. Vsled naglice je gorelo njeno drobno lice v mrzli sapi, in srce ji je tako močno tolklo v prsih kakor včasi na paši, ko je morala dirjati za tisto marogasto ovco. Ogrnjeno je imela staro in dolgo kocko, katero ji je dala kmetica Jurjevka, namesto da bi ji novo kupila. Njeno krilo je bilo tanko in obnošeno, da so se na njem poznale ostre oblike njenega ubogega telesa. Obuta je bila v rjave, raz* pokane čevlje, prevelike za njene noge, ki jih je pred njo nosila 40