DUHOVNO ŽIVLJENJE LA VIDÄESPIKITUAL A VIDA ESPIBITUAL THE SPIBITUAL LIFE ^3 LETo III AÄO ^ september 1936 BUENOS AIRES DUHOVNO ŽIVLJENJE izhaja mesečno. Naročnina do konca leta samo 1 peso. Uprava in uredništvo: CASEROS 2780 Telef. 61 - 4221 Capital Telefon 61-4221. Kličeš lahko med pol 9 in 9 uro dop, od 12 do pol 2 ure pop. in po 7 uri zvečer. Kličeš lahko tudi drugi čas predpoldne, a najgotoveje me dokličiš v času, navedenem zgoraj. V sredo in petek me ne išči in ne kliči, ker me navadno ni doma. Ta dneva obisku jem naše ljudi' in se lahko zgodi, da se vidimo — če ne bom našel zaklenjenih vrat. Ustrašiti se me ni treba nič in ne imeti skrbi, s čim bi se mi postreglo. Hladnik Janez — Caseros 2780. POŠILJANJE NAROČNINE NAŠEMU LISTU: Buenos Aires — Bauco Germanieo, Av. L. N. Alem 150. Kdor ima pri nji vlogo, mu ni treba pošiljati denarja, t mveč lahko piše banki, naj nami ona izplača naročnino kar iz njegove hranilne vloge. Buenos Aires — Banco Holandšs — Brnu. Mitre 234. Kdor ima pri nji vlogo, mu ni treba pošiljati denarja, temveč lahko piše banki, naj ona nam izplača naročnino kar iz njegove hranilne vloge. Buenos Aires, La Palornal. — .T. Živec, Osorio 5087, sprejema naročii-no in oglase. Jugoslavija: Zadružna gospodarska banka v Ljubljani, Miklošičeva cesta, s pripombo: za Duhovno življenje, Buenos Aires Brasil: Banco Germanieo, Rio de Janeiro, Rua Alfandega 5 — Banco Germanieo, Sao Paulo, Rua Alvarez Penteado 19 -— Banco Germanieo, Santos, Hua 15 de Noviembre 164 — Banco Holandca, Sao Paulo, Rua Alvarez Penteado 23. Paraguay: Banco Germanieo, Asuncidn, Calle Preš. Franco esq. Chile. Chile: Banco Germanieo de 'a A. S., Santiago. Calle Huerfanos 833 ■ — Banco Germanieo, Valparaiso, Calle Pratt 238. Holandsko: Hollandsche Bank — Unie N. V., ITeerengracht 432, Amsterdam, Holandia. Nemško; Deutsch - Südainerilcnnisehe Bank A. G., Mohrenstrasse 20, Berlin. ■'* Vor jugoslovanski konzul Za opolnomočenega ministra konzula kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu je imenovan dr. IZIDOR CANKAR, bratranec znamenitega pisatelja Ivana Cankarja. Dr. Izidor Cankar je Slovenec, rojen v Sremu 1 1886 in je pomemben pisatelj in literaren kritik. Njegovi najpombnejši spisi so OBISKI, S POTI, in uvodi k Zbranim spisom Ivana Cankarja, katere je izdajal od 1 1925 dalje. Največ je delo njegovo pa je “ZGODOVINA LIKOVNE UMETNOSTI” monumentalno delo, ki nas seznani z vsemi pomembnimi umetninami na slovenskih tleh. Dr. Izidor Cankar je deloval doslej kot vseučiliški profesor v Ljubljani. Predaval je umetnostno zgodovino. Slovenci čutimo v tem imenovanju veliko zadoščenje in smo prepričani, da bomo v njem našli moža vrednega visoke službe in ga toplo pozdravljamo. Obisk iz domovine. V prvi polovici septembra se vrši v Buenos Airesu mednarodni kongres pisateljev. Pisatelji vseh narodov imajo namreč mednarodno organizacijo “Pen-Klub”, ki ima vsako leto svoj sve' to vrti kongres. Pred dvemi leti je bil v Dubrovniku. Na tukajšnji kongres pridejo iz Jugoslavije trije zastopniki. Za Slovence pride PAVEL GOLJA, ravnatelj ljubljanskega gledališča. Za Hrvate pride BRANIMIR LIVADIČ, za Srbe pa VLADE POPOVIČ. Pavel Golja je bil rojen 1887 v Trebnjem. Znan je postal posebno po “Petrčkovih poslednjih sanjah” in “Kulturni priredit' vi v Črni mlaki”. Naši zastopniki so nastanjeni v hotelu “City” Vsi na Saavedro! 6 sept. obletnica bazoviških žrtev. Sveta maša za njihov duš= ni mir in prošnja, naj Bog preloži te teške čase in se usmiljeno ozre na trpeči narod. Ob pol H h. 6. sept. bo sveta maša v cerkvi kolegija poleg Luis Maria Saavedra. Naj noben veren Slovenec ne izostane, če mu je le mogoče priti. PO KONCU GLAVE Po koncu spet, rojaki tožne glave, zdramimo se iz žalosti globoke! Dovolj z nebes bridkosti in težave, Spet šibo oče bo dejal iz roke. V nas milostno se bo ozrl iz nova. Nas pogubiti volja ni Njegova Bremena vajena so nam že pleča, In vajena potu so naša čela. Trud nam je brat in sestra nam nesreča, Trpljenje in bridkost vsakdanja paša. Razvadila Slovenca ni usoda, Prebila se bo tudi ta nezgoda. Sam, kar ima, Sioven si je pridobil. Ni stal pričakujoč pomoči tuje. Tako je prav 1 Samo kar sam si storil, Zares se Tvoje delo imenuje. Pogum1 Sam sebi zvest Slovenec bodi, In stal ne bodeš zadnji med narodi! Ljubezen naj pri delu brate druži! Ljubezen, ki slabosti prizanaša! Po svoje vsak naj domovini služi! Kaj trud. rodil bo njemu, naj ne vpraša: Če ni med rodnimi je brati, kje hočemo ljubezni še iskati? Josip Stritar. PRIREDITEV 6. SEPT. bo gotovo najvažnejši slovenski javen nastop v tem letu. Vrši se v spomin obletnice bazoviških žrtev. V prid tistim, ki preganjanje trpe zaradi tega, ker so zvesti Slovenci. Prireditev organizira meddruštveni odbor G. P. D. S. v Villa Devoto, Tabora, Lj. Odra in Jugoslov. Patronata. Vrši se v Armenski dvorani, Acevedo 353. Začetek ob 4 h. Ob Stoletnici Josipa Stritarja Rojen je bil ti marca 1 1836 v Posmreki pri Velikih Laščah na Dolenjskem, v domovini Trubarjevi in Levstikovi! Ker Veli-keke Lašče spadajo v Ribniški kot, moramo priznati, da je rav' no Ribniška dolina dala Slovencem najodličnejše kulturne delavce . Prav od tam so prišli tvorci slovenskega lepega jezika. Poleg Levstika je bil Stritar neizprosen borec proti potuj" čevalcem in potvarjalcem slovenščine kot so bili Koseski in drugi “verzokovi’. Svoje literarne zmožnosti je udejstvoval največ v Zvonu, v katerem je objavil znamenite satire “Pasji pogovori” in “Tri" glavan s Posavja”, kjer biča razne napake slovenskega značaja. Znameniti so "‘Dunajski soneti“, priljubljeni njegovi pripovedni spisi kot Svetinova Metka, Pri Sodnikovih, Gospod Miro' dolski, Zorin, Hudi stric, Pod lipo. Jagode, Leščniki, Zimski večeri. Dolga je vrsta spisov, s katerimi je obogatil slovensko slovstvo. Včasih je nekoliko duhomoren, težak, podlega Schopen" hauerjevemu svetobolju, a v jedru je zdrava poštena in plemenita slovenska duša. Zvest je ostal svojemu narodu in svoji veri, kar je zanj tembolj častno zato, ker je bil eden onih redkih slo" venskih velmož, kV ni imel trdega bc.ja za vsakdanji kruh. Bil je zelo nadarjen in rojen za salon. Zato so ga hoteli napraviti za vseučiliškega profesorja. On se je pa posvetil raje služ" bi privatnega učitelja in si pridobil v tem delu lepo imetje. Pozneje je postal uradnik. Oženil se je s preprostim, revnim dekletom, kateri je preje preskrbel primerno izobrazbo. Imel je plemenito srce za siromaka in bistro oko, da je spo" znava 1 njegovo bedo. Znal je tudi v življenju držati zapoved ljubezni, a v svojih spisih je posebno mladini budil sočutje do trpe' čl h in bednih. Njegova je pesem, poznana vsem: Turki na Slevici (grmade po gorah gore, v nebo njih plamen š\ iga, privrel je Turek. . .) Leta 1881 je bil ustanovljen Ljubljanski zvon, kjer je objavil Stritar mnogo svojih spisov, ki je še danes živi spomenik nje' govega dela. Umrl je 1 1924 v Rogaški Slatini, star S8 let. Maj gre mimo tvojih tal Saj nisi vec otrok... Štirim znancem sc je pridružil že peti, vsem posebno dobro' došel, da jim bo kot mornar, vešč jezika in ladij e dobro vajen,, dal koristne nasvete. Pa ne samo to jih je razveselilo. Z veseljem je pribil Tone. Hej Slovenci, kje so naše meje, hej Slovenci, kje je naša. kri. . . Tisti, ki za košček nezebeljene polente ali za žlico prismojenega golaža prodajajo slovensko materino besedo tujcu, se zmrde" šujejo nad našo pošteno besedo, češ, da z njo ne prideš nikamor dalje kot v Ljubljano in Ribnico... še čez morje bomo prišli z našo besedo, kajne prijatelj. Krepko so si stisnili roke! Da po celem svetu prideš tudi z našo ponižno besedo, saj nas je z Rusi 120 mil ionov! Kaj nam pa morejo, morejo... Kar dobre volje so postali ob takih mislih. Mornar, ki so ga klicali Pepo, jim ie podal vsa potrebna navodila in pojasnila in tako so hiteli po sinjem Jadranu dalje in dalje. Janez je skušal del časa izrabiti tudi z učenjem jezika, ki ga bo v novi deželi rabi!. Malo v družbi z znanci, spet je bilo kaj zanimivega videti, ker so vedno srečavali barke in barčice, otoke in mesta in vasi, ki so jim bele bliščale v pozdrav iz dalje sem od dalmatinske oba" le. Vedno kje kaj zanimivega. Po kosilu se je že začela oglašati morska bolezen. Prepadeni so se opirali sopotniki ob ograje in stene in sledilo je vse tisto, kot se ponavlja na ladijah vselej kadar nosijo potnike, ki so prvič na vodi... “tako, po kozlovsko.. . kaj ne!” je sodil Tone, Jože ga je pa zavrnil: Le pazi, pa tudi tebe ne potrka! Prava reč! Če me! Toliko morje od tega ne bo narastlo, da bi ga ne prejadrali! Krepko so se borili naši fantje proti prvim napodom morske. Fantje, kar na prste, tako je svetoval Janez. Slišal sem, da kadar se človeku začne obračati, naj kar na prste stopi, pa je bolje, in so res poskusili tako in se jim je dobro ob- neslo. Ta post ie tudi dober, je sodil Tone in so sc poslužili vseh teh nasvetov. — Post pa ni bil nobena teška pokora, ker je tudi teka zmanjkalo. Tako so se borili prvi in drugi dan. Naši fantje so pridno tekali po ladiji okrog, pridno na prste stopali, in se previdno izo' gibali onih mest, koder so polegali tisti, ki jih je morska bolezen zmogla. Tretji dan je vrtoglavica popustila popolnoma in Janez je že lahko poslal domov prvi pozdrav iz tujine, da srečno potuje in da je zdrav, da ima dobro družbo. Onstran Gibraltarja so doživeli tudi nekaj strahu. Kakor orehova lupina je postala ladi’ja. Gori in doli, na levo in desno jo je gnalo, da se je bilo treba kar krepko prejeti, če ne bi moral začeti prav isti neumni ples, ki so ga plesali stoli, dokler jih niso polovili in na varno spravili. Tudi ta strah je minil. Našimi fantom je po njem ostal le prijeten spomin, da so tudi nekaj morja doživeli. Strah jih pa ni bilo nič, če prav so se bojazljive ženske drle, kot da je že pravi sodnji dan in je morje hrumelo i'n se penasto valilo kot cele velike gore. Nekaj ur pozneje se je morje umirilo in so mirno pluli po zelen? gladini Atlantskega oceana.. Brneli so stroji, ostro je rezal zračni tok čez krov, trepetale so napete vrvi in žice, solnce pa je rezalo iz jasnega polnega neba. Vsak dan so za pol ure vstavili uro, z zanimanjem so čakali, ko jc laclija zatulila poldne, kako sporočilo bodo prinesli, koliko mili so prepluli, kam bo zapičil fanico, koliko poti se čaka... Malo so si naši fantje v kakem kotičku zapeli, katero ugani' li, malo se po špansko učili' in Boga so hvalili, da jih je slovenski materi za sinove dal, ki jih je reda in snage naučila, da niso kakor nečedna praseta, kakor oni, ki jih je ladij a nabrala na na-daljni poti, vse golazni polne... nečedne stvorenja... Zvečer predno je Tanez legel, je še rožni venec, materin spomin, v roke vzel. V pest si ga je stisnil, da bi svojo molitev opra' vil neopaženo. Ne morda iz strahu, marveč le po nasvetu Gospodovem : ne metajte biserov svinjam in svetega psom, da se ne obrnejo, bisere v blato poteptajo in vas morda cele raztrgajo. .. Pa se je obregnil ob njega sostanovalec iz postelje nad njim. ■“Un bigotte/’ je zamrmral in nadaljeval polglasno: “mevža”. 1-Ji'tro se je Janez znašel. Oprostite, gospod, nisem vedel, da znate po naše: Janez Trpin mi je pravo ime. Nisem vedel, da imam kakega rojaka v tej sobi. Me prav veseli 1 In mu je že ponujal roko v pozdrav. Hladno mu je nagovorjeni odzdravil. Pa toliko vljudno vseeno, da sta prišla v besede. Menda si molil preje, kajne, tako je pozvedoval novi znanec, sin slovenskih starišev, tam nekje iz Krasa, pa je del mladosti in poznejša leta preživel med tržaškimi “fakini”. Da, molil sem. čas imam, molitve sem pa tudi potreben. Smo v božjih rokah in zato najbolje, da z Bogom na dobrih nogah. V se bolj sladko zaspim, če se preje Bogu izročim, jc Janez odgovoril. Beseda je tekla dalje. “E, beži, beži! Kaj boš s takimi'čenčami! Saj nisi več otrok. Takrat so nas strašili z Bogom, sedaj ga pa več ni. jaz že ne verjamem vanj. Kdo ga je pa videl? Boga so si zmislili tisti, ki od tega dobro žive.” “Kdo ga ie videl?”. Amerike jaz se tudi nisem videl, pa men" da smem verjeti tiktim, ki so jo že \ ideli. Elektrike tudi nisem videl, pa vendar sveti. Napoleona tudi nisem videl, pa ne dvomim o tem, da je on ustanovil Ilirijo... Da, da prijatelj, to je že res. Toda, to je čisto nekaj drugega. O Ameriki se lahko vsak dan prepričaš in elektriki tudi. Če je ne vidič, jo lahko čutiš. Pa še kako čutiš.. . na tistem stolčku, ki ljudi ubija... No, da, to je že res. Toda doslej jaz tega še nisem skušal. . . Kaj pa Napoleona? Ga tudi lahko čutiš? In turške vojske in kralja Samo? O tem nam pa zgodovina govori. Da, zgodovina, tako pravim tudi jaz. O Bogu nam pa tudi zgodovina govori! Sc ti blede. Kaj ti pove zgodovina o Bogu ? Misliš morda sveto pismo. Tisto so bajke, l Inkam v Peru, so deževale na kralja prošnje za raziskovanje dežele Rio de la Plata, misleč, da pri' dejo po tem potu do bogatih zakladov v Peru ali kje bolj na vzhodu. Kralj je izbral iz prosilcev moža, ki ga ic poznal že od preje in ki se je imenoval Pedro de Mendoza. Opremil je mogočno ekspedicijo, dobro oboroženo in preskrbljeno za daljno vožnjo. To je oni Pedro de Mendoza, ki ga je mesto Buenos Ai*res počastilo pred kratkim s tem, da je dalo vklesati njegovo ime na obelisk, ki ga j c mestna občina postavila pred nekaj meseci na “Plaza de la Republica”, to jc oni* mož, ki je postavil prve temelje mestu Buenos Aires, ak nravno so prvo naselbino kmalu j)re' mestih drugam. Kdo pa je bil ta Don Pedro de Mendoza, veliki1 vitez njegovega veličanstva španskega kralja? Ali je bil res oni bogaboječi "caballero”, ki je s križem v roki kot ga slikajo nekateri hotel oteti tukajšnje domačine, divje Indijance, in jih spreobrniti v katoliško vero? Zgodovina nas uči vse drugače. Vedeti je treba, da ravno v tistih časih so bili plemiči in višja duhovščina zlasti na Španskem in Italiji, do kraja pokvarjeni, bila je to najžalostnej-Ša doba, kar se tiče morale'in kulture. Denar, zlato, komodno živ" ljenie, je bil največji in najpomembnejši cilj vseh teh slojev. In Pedro de Mendoza je bil produkt svojega časa. Bil je pohlepen, srdit, krvoločen, neusmiljen in brezobziren: njegov namen je bil, ustanoviti na vshodni strani novo odkritega sveta, naselbino, ki naj bi bila nekaka posrednica med bogatinu deželami1 na severozahodu, Peru in Meksik0 in nekaka opora za daljna raziskovanja ob gornjem toku reke Parana, ali kot sc je tedaj imeno vala, Rio Soliš. Na potu, tam kjer se sedaj nahaja mesto Rio de [a-neiro, je dal kratkomalo umoriti svojega vojaškega poveljnika, ker se mu je zdelo, da mu utegne biti nevaren. Nekako začetkom meseca januarja, leta 1536, pred 400 leti torej, je poslal ta Pedro de Mendoza svojega brata naprej po reki na majhni ladji, da poišče primerno mesto, kjer bi mogli izkrcati in ki bi bilo prikladno za prvo naselbino. Po dolgem iskanju se je odloči! za mesto, kjer se sedaj nahaja “Boca” — na južni stra" ni sedanjega Buenos Airesa. Bilo je tedaj to obrežje polno gostega grmovja, gabrov in topolov; v gostih gozdovih je bilo polno divjih tigrov, ki so bil? tako nevarni, da se ljudje niso upali iti posamič iz taborišča, napadali so nove priseljence, kjer so mogli kot da bi slutili, da ie prišla predstvaža njihovega najsilnejšega sovražnika — človeka, kateremu, se bodo morali polagoma in brez usmiljenja umikati vedno bolj proti notranjosti dežele. Kjer je sedaj mali pritok Riachuelo .tamkaj, kjer sc nahajajo veliki Firgoritiki in na desni strani, skladišča, je posadka zasidrala svoje barčice, in pričeli so polagoma graditi prvo naselbino. Tedaj pač niti Don Pedro de Mendoza, uiti njegov kralj Karel V., niti nobeden izmed posadke ni slutil, da bo kedai zrastla iz tega majhnega početka tako veličastno mesto, največje in najnaprednejše x' južni Ameriki. Franc Bart0!. (Dalje sledi). Slovenski Obrazi Villa Devoto! Br! Prav tako kot v Ljubljani “Žabjak” 1 Eh, lcaj bi hodil okrog: špehkambre so tam, za tiste, ki “ričet jedo’’. No, pa ni samo to v Villa Devoto! Tudi “lemenat” je doli. Pred štirimi leti so se še konji pasli tam okoli in zanikrne “čakre” so samevale še daleč nekje zunaj mesta. Bodeča neže in Jdselca in vsakršen nekoristen plevel se je košatil po zanemarjenem polju, ki je čakalo le kupca, da postane stavbišče. Danes so se že potegnile tlakovane ceste čez mestne meje in odprle pot čez vso Villa Devoto: Tres Cruces, Pedro Varela, Ti" nogasta, Lopez de Vega... Raztresene hiše, vasi bolj kot mestu podobno. Prazniti se je začel Paternal, kjer je ulica neke čase kar slovensko govorila, kjer so fantje tudi zapeli... pa tudi1 napiti.se. Grdi jeziki sv, pa vedeli povedati celo, da so se strpli. Že mogoče. . . Slovenskega Patcrnala ni več. Selil se je na vse strani. Eni za delom, drugi pa za lastnim domom. In so mi nasvetovali, naj stopim tudi tja doli kaj k našim v Škoda, da ni iiilo tedaj slovenskega človeka, ki bi založil kapital, da bi se kupilo kar nekaj večjih kompleksov . Lahko bi sc ustvarila močna, strnjena slovenska kolonija,. Tako je pa vsak iskal svoj košček zemlje kakor je vedel in znal. Nekateri se je seveda tudi namenoma izmaknil skupnosti po besedi: “bolj če je svoj, bolj se ga boj”.... Tako je sedaj slovenska kolonija v Villa Devoto brez začet" ka in brez konca in še njeno sredino bi teško določil. 40 kvader dolga, dvajset je široka. Pa nič ne veš, če bi jQ potegnil še naprej, ker slovenske hišice so rastle in še rasto tudi onstran mest' nih meja. In so mi nasvetovali, naj stojim tudi1 tja doli kaj k našim v obisk. Sitna zadevščina je vedno prvi korak. Ne veš kam stopiti, ne veš kako naletiš. No, meni taka stvar ne dela preteške skrbi. Če me bodo kje pognali — saj mi bodo vrata gotovo po' kazali. .. da ne bo treba skozi okno bežati. .. Pa tako hudo menda že ne bo! Res ni bilo. Da so me neki1 pobalini pozdravili kot taki zna' jo duhovniku v pozdrav, nad tem se ni vredno čuditi. Tako pač znajo. Najprej prosi “medažito” potem pa kot muhasto kljuse, ki najprej deteljo vzame iz roke, potem se pa obrne in —... In na vsakem pragu stoji kako zvedavo ženšče. Menda nimajo drugega dela cel dan, kot da tujcem gledajo pod nos. No, Slovenske niso. Črne kot oglje... In Slovenske nimajo časa za postajanje in zijala. Kalabrezom in napolitanccm i'n kriožem se seveda knofi nič ne trgajo, in večerja se zanje pripravi — in ko' silo tudi — kar v “fjambreriji”, kruh pa pri peku... tako ima žena cei dan ljubega časa na pretek. Tudi otroci ji malo posla dajo, ker jih ni' doma, se s psi in pajdaši potepajo, za “cinco” ljudi nadlegujejo in žogo bijejo. Nemara je pa tudi kaka slovenska mamica delana po takem kroju? Vesel je seveda mož ne mere biti, če je kje tako. Tri deklice so mi prekrižale pot. Dve krajni črnolaski, sred' n ja plavolaska. Čudno, če ne bi imela slovenske mame ? Črni sta zavili v neko hišo, in je srednja sama ostala. Kmalu sem zvedel od nje, da je njena mama Slovenka. Pa vendar ni barva las povsem zanesljivo merilo, ker je prav tam okoli tudi Nemcev in Čehov precej. Ulica in številka odgovarja. Tukaj so torej slovenski ljudje. Toda, zaprta so vrtna vrata, zaklenjena menda tudi hišna. Kako se pozvoni, kjer zvonca ni? Kar plosk plosk v loke! Malo začudeno so me pogledali, ko so se odprla vrata. Pa že Sq me prijazno povabili naprej. Šc za spremljevalca se mi je gospodar ljubeznjivo ponudil, da še drugih kaj poiščemo, da jih pozdravim. In ga ni bilo, ki bi žalbesedo rekel. Da so že culi o gospodu, tako so mi povedali in tale moder nasvet so mi dali: samo v politiko se ne vtikajte! Tega ljudje ne vidijo radi... No, te “politike” sem se najedel, da mi je bilo do grla dovolj in sera le vesel, da se z njo več mešati ni treba. Če drugih zahtev ni, potem bomo prav prijatelji. Samo — kdo more vedeti, kaj sc pod to “politiko” razume. Nekateri tudi vero samo vržejo v politični koš... Tem bo pa seveda teško najti, katere meje naj držim. .., Kaj pa s slovensko službo božjo? Ali bi bilo kaj? Vsak me" sec eno nedeljo? Kot na Avellanedi, na Saavedri? Poskusite. Ne rečem, da pridem, a tudi ne: da ne pridem. Ne vem kako bo s časom. Veste, nedelja ni tako, kot je bila doma, ko smo k maši šli... če ne, je pa tudi1 palica pela. Tukaj ni tako. V nedeljo je treba doma kaj postoriti. Tamle je moja “kin" ta”. Treba je preštihati in solato in zelje in redič in še kaj posejati in posaditi... Taka nam je nedelja. Tudi zidarji smo se' bi. Čez teden drugim, v nedeljo sebi... Boste rekli, da ni prav tako... Saj vemo. Pa? Tako delamo. Vsi delajo tako! Slovenska maša? Kje pa bo? Tukaj le tam — dve, tri kvadre zidajo cerkev. Tam je najbolj v sredi za nas? Toda te še ne bo kmalu. Gre počasi naprej. Kje pa je drugje cerkev, tega ne vem. Kaj bi lagal? Res m.1 vem. Ena je menda tam, kje že?. . . da, kakih 15 kvader. Druga, čakajte... slišiš, kje je “nena”?... Otroci hodijo tja nekam. Menda nek zavod, ali kaj. In smo ugotovili, da je Versalles, da Versalles gospod! Tako so vedeli otroci, ki jim argentinsko vse bolj gladko teče kot po slovensko. No, pa znajo le tudi p>o naše. Da gospjod, taka je z nami. Kristjani in katoličani smo še -—-pa kar odkrito povem, da čez papeža zelo zabavljamo... Smo v cerkvi poročeni in krščeni. Malo bi jih bilo, ki bi se iz krstne knjige izbrisat" hoteli, ali, tako pa nismo, kot cerkvena postava veli. .. Ali ie prav tako, ali ni, o tem malo razmišljamo — čeprav od doma vedno spet in spet povprašajo mati in oče. Tako se človek vsemu odvadi! Kaj pa s petjem? Kdo bo zapel, če bo slovenska maša? Tako sem se pozanimal naprej. Ali bi bili pevci devotovskega društva za to? Tega, gospod, vam pa ne morem povedati. Vsakršnih misli so. Eni bi, drugi pa tudi ne. So mnogi, ki so bili doma cerkveni pevci. Treba je govoriti z njimi, s pesovodjem in načelnikom pev skega odseka. Društvo kot tako ne bo reklo za, pa tudi ne bo reklo proti. Ej, gospod trdoglavi' smo, pa Bogu se še nismo odrekli in ga ne zatajili. Čeprav se velikokrat dvom oglasi, kje je Bog, ker nič ne stopi na noge, m pusti, da ljudje tako ves red prevračajo in da se take krivice gode! Tako me je vodila od hiše do hiše pot. Bomo prišli, kaj pa da, če ne bo predaleč, tako s(, obetali, in če ne bo dež! Zakaj, takrat se ne pride nikamor po tem strašnem blatu, mastnem ih spolskem. če nas ne bo med tem kdo okradel doma! Kar pri belem dneva se kaj tega zgodi. Da. trdi so naši ljudje, to je res, a pod trdo skorjo je še vse" eno ostalo srce, ki je dostopno plemenitejšim mislim. Zato upam. da bodo prinesli dovolj dobre volje k prvi slovenski maši, katera bo na četrto nedeljo v septembru v cerkvi Ver" salles, če Bog da. Da se bo od 300 slovenskih družin že še dobilo toliko takih, katerim je mar za dušo in nebesa, da bodo napolnili kapelo Tako naj bi bila v naprej vsako četrto nedeljo v mesecu maša, vsako drugo pa večernice. Tako bedo imeli vsi Slovenci v mes" tu in okolici priliko, da vsa] tedaj pridejo k službi božji, kadar je tam, kjer je zanje najbliže. Naj se nikar nihče ne straši ovir, ki' jih je premagati treba.. Saj vemo, da v nebesa pelje strma pot... In če ničesar za nebesa ne storiš, če se nič ne potrudiš zanje ? Drugi Te ne bodo porinili tja gori. Zato se le potrudi! Hladnik Janez. FOTO SAVA SAN MARTIN 608 (križišče Tucuman) Domov ne moreš. Vsaj verno svoio sliko lahko pošlješ. Oglasi se pri nas! — Fotografije vsake velikosti. Povečave. — Razvijanje. — Hitro in točno. Po slovensko. Jugoslovani v Franciji pošiljajo iskrene pozdrave po Radio Strasbourg Približno en mesec opazujemo že v Merlcbachu naše prelju" be lastavice, ki z bliskovito hitrostjo švigajo nad nami. Pa si mislimo. O, ko bi mogel tako hitro leteti, ne bi poletaval v zraku, ki je prenapolnjen z dimom ib peskom nad Merlebachom in delavskimi kolonijami v okolici —- pohitel bi v lepi, čisti zrak naše domovine, nasrkal bi se opojnega duha naših cvetočih' travnikov, valujočega polja in zdravje dihajočih gozdov. Približno en mesec se že veselimo nedelje dne 28. junija, ko bodo naši glasovi pohiteli še hitreje kct lastavica čez gore in planjave, čez 1000 km daleč k našemu mlademu vladarju, k na' Šim nadpastiriem, k našim ljubim staršem, bratom in sestram, k vse mita Šim soro jakom — po radio-oddajni postaji Strasbourg. Po zaslugi in ood pokroviteljstvom našega ljubeznivega g. generalnega konzula dr. Iliča v Metzu bo Jugoslovansko pevsko društvu “Triglav"’ iz Merlebacha priredilo v Freymingu pevski koncert, ki ga bo prenašal radio Strasbourg dne 24. junija od 5 do 6 popoldne z naslednjim sporedom: 1. Pozdrav izseljeniškega duhovnika iz Merlebacha v domovino. 2. Pozdrav g. generalnega konzula dr. Iliča. 3. “Triglav”, poje: Jugoslovansko: Slovenec, Srb, Ilrvat (za mešan zbor priredil g. Zorko Prelovec). 4. Pozdrav Gorenjski (I. Kramar). 5. Mladosti ni (J. Lekarna). Jugoslovanska (Adamič). 7. Jugoslov. pevsko društvo “Zvon” iz Jearme d’Arca poje: Večerna (Adamič). 8. Jug. pev. dr. ‘Zvon’ poje: Rožmarin. 9. “Triglav” poje: Žabja svatba (Vodopivec). 10. Na Gorenjskem je fletno v spremstvu orkestra). 11. Jugosl. drž. himna: Bože pravde. Ob tej priliki je prav, da v par stavkih opišemo zgodovino tega društva, ki vzbuja daleč na okrog v Franciji veliko začude* nje zaradi lepih nastopov. Ustanovljeno 8. IX. 1931, je priredilo v tem času že 51 javnih nastopov. S hvaležnostjo se društvo spominja bivšega izseljeniškega duhovnika g. Hafnerja, ki je temu društvu preskrbel lep prostor v Jugosl. Domu, dalje bivšega izs. duhovnika g. Skebeta, ki se je vedno zanimal za to društvo in ob odhodu podaril celo zbirko svojih not temu društvu. Društvo je dobivalo čimdalje več ugleda: povabil na vazne slavnosti — jugoslovanske, francoske in nemške se komaj otresa. Pri vseh jug. ih francoskih državnih praznikih sodeluje redno. Največji zborov nastop je bil leta 1934 v Nancvju, kjer je po zaslugi našega dobrega prijatelja, dr. VI. Rodočeviča iz, Nancy j a nastopil prvikrat v radiu Strasbourg. Dne 11. VIII. 1935 je v kraju Ipling izmed 13 zborov dobil prvo nagrado pod vodstvom g. dirigenta Diema, ki je več let z navdušenjem vodil zbor "Triglava”. Koncert 28. junija vodi novi dirigent — daleč na okrog znani g. Rohr iz Sti" ringa. V sedanjem zboru bc nastopilo 30 pevcev, ki so doma iz Kamnika in okolice, dalje: Dob pri Domžalah. Vrhnika, Trbovlje, Loka pri Zidanem mostu, Rajhcnburg, Št. Lovrenc na Dolenjskem, Šmarjeta pri Mokronogu, Ajdovec, Kočevje, Videm, Bela cerkev, Sv. Jur ob Taboru in ob iuž. železnici, Valenje, Središče ob Dravi, Logatec, Cerkno na Goriškem, ICozašče pri Bov" cu. Ako koncert ne bi ustrezal točno vašemu okusu — ne zamerite — grla delavcev so vsak dan zaprašena z gostim dimom smodnika, premoga in peska. Ker nam je odmerjena samo ena ura sporočamo tu najlepše pozdrave obema pevskima Zvezama, vsem pevskim zborom in se vsem, ki so nam kakorkoli že kaj pomagali, iskreno zahvaljujemo. Želimo, da bi tisto uro, ko bodo naše misli pohitele k vam — tudi. vi bili v duhu združeni z nami. Mnogo lepe zabave vam želi Stanko iz Merlebacha. To zdi se mi narobe svet, Kar se pri nas pogosto čuje, Se nima svojih petnajst let, Pa kakor starec že modruje. Na Dunaj prvič je prišel z gimnazije. Na kolodvoru še mali kovčeg je imel, a najglasnejši tdl je v zboru! Od kod naj pride nam uspeh, ko eden zida, drug podira? Nesloga, narodni naš greh, vse prizadevc nam ovira. Na sejm so stavijo lepo rejene po vrsti junice, Na ples vi vodite tako na prodaj svoje krasotice. Ko bodeš volil si ženo, Moj sin, v salonu je ne išči! Ne tam, kjer godejo, pojo! Na plesu ne in ne v gledišči! Kes lepa tvoja je gospa, in z moškimi se zna sukati! Samo ne vem kako doma? Če žena dobra bo in mati? JOSIP STRITAR. Takole je bilo na Saavedri Pust, mrzel dan nas je zbudil 2. aug. Daleč nekje in visoko gori so pač imeli' solnce, mi smo morali pa poiskati kar debele suknje... pa saj veste kako je! — vsak je niti nima ne! Ta dan je kaj prav prišla! Gospodu Ciriiu je bilo pa skoro “vroče”; skrbelo ga je. Kaj ga ne bo, ker. . . e j kaj bi modroval. .. ljudje imajo ostra ušesa... pevci pa vsakršne neprilike, da ne pridejo k vajam. . . Pa tudi mene je malo skrbelo li bo ljudi, kako bodo zapeli, kaj naj povem... da ne bo politika! Oh ta nesrečna politika. Res nas že ušesa bole po njej... S takimi mislimi sem se “tresel” dobre pol ure pred časom z “Na-cionom” (omnibus 71) . Pazno sem pogledoval, če bo vstopil kak slovenski obraz. Pa nisem nič našel. Celo uro sem rešetal svoje nobogljcne kosti mimo Čakarite, skozi Urkizo... F.j, Saavedra je daleč. Petkrat dalje, kot so Vidošiči ali Vodenice... Ljubez-njivo me je župnik sprejel in mi pokazal cerkveni list. Kar z de" belimi črkami na pravi strani je bilo razglašeno vabilo — seveda po špansko — naj pridejo v nedeljo 2. aug. Slovenci iz Jugoslavije in iz Goriškega. Vabilo zanimivo tembolj, ker je bilo s to priliko najbrž pr' vič zapisano, v tukajšnjem deželnem jeziku, da je Goriška slovenska zemlja. Pa že je župnik pristopni za deseto farno mašo. V prostorni cerkvi na tri ladije in z velikim korom je čudno veliko prostora. Gotovo za 2000 ljudi. K sreči je cerkev delana tudi za malo vde" ležbo, ker so stranske ladije nekako izolirane od srednje. Če naši srednjo napolnejo, bom pa res lahko vesel in bo pravi čudež! Najprej smo krstili Mileta-Francka. Ko je bilo farne maše konec, so pa še hiteli1 naši. Z. vlakom, z omnibusi, s kolektivi, — doma nismo tako hodili k maši — eni pa tudi — in največ je bilo teh, — kj sc kar po stari domači navadi “šli k maši”. Tam od Floride in od drugih strani so hiteli. Ni šlo tako kot nekoč do' ma: gori in doli, čez potok po brvi, po bližnici čez ovinek, skozi senčen gozd in mimo znamenja. . . Tako smo hodili k maši doma, kjer je vsak grm in vsak ovihek, vrak brežiček in kotiček imel svojo lepoto in svoje posebne spomine — kako smo se kepali, kako borovnice in jagode in maline in robidnice brali, kako za gobami stikali. .. kako se tudi potepali, kadar je bila v šoli slovnica. ali' če pesem “ni šla v glavo”.. . Ne, ni bila k maši tako idi" lična pot kot nekdaj doma, pa vseeno, bilo je lepo in nekoliko tudi podobno... tudi po bližnjicah in ovinkih, tudi po ilovni stezi... koder še ceste tlakovane ni. In napolnila se je cerkev. Ne do kraja, to se zna. Oh, in ti nesrečni1 omnibusi. Vsak. ima svoje muhe. Mesto, da te ponese tja gori ra Avenida del Tejar, pa ti jo ubere tja ne' kam po Cabildu... Potem se pa vsedi tam ob cesti na “štor — kot Matajev Matija” in čakaj kaj bo... da, ko bi vsaj kak poro-bek kje bil, pa še tega ne najdeš. Ni tako, kot je bilo doma, kjer te je na vsakem koraku pozdravljal že pripravljen sadež.... če štoru niso mravlje že razgrizle... Ej, da, neprilike so to... in potem je treba naprej id v stran, pa še kako hitro, da vsega ne zamudiš... Kot da človeka “copernice vodijo”. .. Začudil sem se, ko sem “dominus vobiseum” rekel”. Vse do konca vsi sedeži polni. Najbrže nekateri, ki dolgo že v cerkvi ni bil. Pa še so prihajali novi. In na koru so se1 pevci oglasili. Pr' vič se je razlila slovenska pesem skozi božji hram, se vila med stebrovejm in potrkala na srce in solza je prosila oko... Tako daleč, med temi tujimi zidovi, v deželi, ki nečesar po naše ne ve... pa spet slišim mile domovine glas... Kako ne bi postalo mehko okoli srca... Saj še vedeli niso preje za nas. “Son austriacos” tako so vodeb iu nič več. Sedaj pa je padla beseda E s 1 o v e n o s. Za" čudeno so se vpraševali, kdo so to, od domovine: od nikogar ne poznane od vsakogar zaničvane... Lepo je tekla, lepo je minila ta naša prva služba božja na Saavedri. Kakih 300 ljudi... Kar čudil se je župnik in čudil se je vsak in s spoštovanjem so začeli imenovati na Saavedri slovensko ime. Koteli' smo se tudi “pritisniti za spomin”. Pa nam se je ska' žilo. Kaj hočemo. Schice ima svoje muhe... Vsaj fotografi se navadno izgovarjajo s tem... In kako bo čez 14 dni, ko bodo prviče večernice? To ti je pesjanska stvar. Če bodo v cerkvi sami svetniki — in še teh je malo v modernih cerkvah — kdo bo litanije pel? Pa so uganili ljudje, ki so čakali “ne pod lipo, ker je ni” — kaj pa če gospoda ne bo? Ura se je že glasila na štiri. . . In gospod je pa tam nekje sredi pota ždel in nestrpno pogledoval, kdaj se bo odprla pot, ki jo je zagradil železni konj. E j, duša krščanska: kar cesto ti za-grade, pa ne pomaga nič, če kolneš ali žvižgaš, poješ ali vriskaš... Če nočeš, čakati, laho greš peš. Pa hodi, in srečno pot... Ura se pa zato ne vstavi, če omnibus čaka, kdaj bo izvolil priti vlak. . . Pa sem le prišel. Kar pred oltar. Nekam boječe se je moli" te v glasila po cerkvi, pa je vse bolj pogumna postajala. In — takole na skrivaj, saj veste da je grdo v cerkvi nazaj gledati, — sem le malo pokukal, kako in kaj. Daleč tja doli čez sredo cerkve so napolnili sedeže. Pa se je oglasil nebogljenček. Oh. kako je bilo mami to ne" rodno! Tako si je želela, da nit otrok tiho bil. . . Upala je da ne bo v cerkvi neprilike z njim. Pa kaj hočete. Taki so vekavčki! No pa kaj bi! Pa naj po svoje Bogu hvalo da, tako pametna modra mama presodi. S takimi drobijančki bomo že potrpeti v cerkvi. Saj vemo, da je Jezus povabil, “da pustite male k meni”. In tako smo bili tudi s prvimi večernicami na Saavedri prav zadovoljni. Seveda je bilo \ cerkvi prostora dovolj še tudi za tisto. Ki so ostali doma... Hladnik Janez. Ob priliki Severjevega krsta na Saavedri. Vatikan o uporu v Španiji Rim, 29. julija. Vatikan dobiva dnevno telegramu in obupna poročila iz Španije, iz katerih se razvidi, da so katoličani v Španiji zaradi nezaslišanih nasilstev komunistov in anarhistov v strašnem položaju. Redovnike, ki se pečajo izključno s strežbo bolnikov in dobrodelnostjo, so postreljali in poklali, oziroma jih kole jo kar v 'masah. Roparska krdela, očividno nahujskana od komunističnih in anarhističnih voditeljev, pa po vsej deželi plenijo in zažigajo cerkve. Vlada sama zaplenuje samostane, župnišča in katoliške društvene domove pod pretvezo, da mora v njih na-stanjevati čete. Duhovniki in katoliški laiki, ki se upirajo, riskirajo življenje. Veliko jih je zaprtih. če so v španski levičarski vladi še kakšni elementi, ki se protivijo takemu terorju proti cerkvi, ki državljanske vojsko ni nič kriva, so popolnoma brez moči pred takozvanimi akcijskimi četami in akcijskimi sovjeti, ki so si postavili za cilj, da iztrebijo iz Španije vsako sled katoliške vere. Vatikan ne more posredovati, ker je zveza z Madridom ztlo težka in neredna in ker bi evenluelno odredbe centralne vlade komaj dospele na krajevna obiastva. Na drugi strani pa Vatikan absolutno noče stopiti v zvezo z voditelji vstašev, čeprav so Cerkvi prijazni, ktr noče Vatikan storiti ničesar, iz česar bi se moglo sklepati, da odobrava upor, katerega mora obsojati na sebi tako iz načelnih kakor iz taktičnih razlogov. Laž je, da bi bilo uporne čete v južni Kastilji ali pa v Navarri v kakšni zvtzi z Rimom. To laž so si gladko izmislili komunisti, da dobijo opravičbo za barbarsko preganjanje cerkve. Pač pa je italijanska oblast dala svojim ladjam povelje, da kolikor mogoče vkreujejo tudi duhovnike in redovnike, da jih rešijo pred nevarnostjo izgube življenja. Isto naredbo pa so dobile tudi angleške in celo francoske ladje, ker so vse vlade prepričane, da so duhovniki nedolžna žrtev sovjetskega sovraštva proti veri. italijanske ladje so vkrcale tudi dva škofa, in sicer saragonsk. ga nadškofa Vidala Baraquera in barcelonskega škofa Jiriza. “Osservatore Romano” piše, da je državljanska vojna v Španiji nudila tragično in barbarsko pretvezo, da pobijajo duhovnike ter požigajo cerkve in samostane. “Nimamo več opraviti z vlado v Madridu ali diktaturo vstašev, ampak s komunističnimi tolpami, ki so si prisvojila oblast. V Kataloniji je Evropa dospela na zadnjo postajo križev, ga pota španskega katolicizma, na kateri se je treba odločiti, ali hoče korakati Evropa s človeštvom ali proti njemu”. Tega ne razumejo vsi./ Pekel imamo... Samo trpljenje.. . Žena bolna, mož brez de" la... In otroci? Sam Bog ve, koliko bridkosti je s temi. Samo mati ir. oče vesta, koliko je z njimi trpeti treba. Obupal bi marsikdo, in se to tudi zgodi... Tisti, ki ne razu" me, zakaj je življene tako, in zakaj trpeti mora... “DrugiVn se pa na vse strani dobro godi”.. . Če se?... Nemara je pa samo videz tak. Tega namreč nihče ne čuti, kaj drugi v svojem srcu nosi. Saj se je vrgel v morje mož steškimi miljoni... Zakaj ? Da zakaj ? Zakaj mu je bilo življenje pretežko? “Kdor je žejen, naj pride k meni in pije!” je klical neki dan Gospod Jezus. In danes kliče prav tako. Mnogi, razočarani nad svetom, slišijo ta glas. In pridejo in prisluhnejo Njegovi besedi: kakor ona sestra v Bctaniji, in razumejo, zakaj je življenje trp" ljenje. Upanje jim zraste v srcu, tako močno in silno, da jim v nesreči in bedi s tolažbo in veseljem napolni srce... Njim, ki razumejo, da “življenje ni praznik... da je delaven dan, od zore do mraka 1 o san in potan...” Da je delaven dan — za večno plačilo v nebesih! Mnogi, premnogi pa so obrnili le v tla svoj pogled, in želje jim ne segajo kvišku, ne dotaknejo se večnosti in -— nobenega u' panja ni. nobene tolažbe v trpljenju. In nosijo pekel v srcu, brez utehe ob spoznaju Večne Božje Pravice — ki šele s smrtjo vse razlike izravnavati začne. In kličejo po pravici na zemlji1, ki je ni... Trpljenju izgon iti se ne morejo, in ne vedo zakaj trpe. Bridkost jim je zato še podvojena... Da bi vsi zaslišali klic iz višihc! Pa smo duhovniki, nevredni znanilci Jezusovega nauka — kakor zastarel, radijski zvočnik, ki čudno zoperno naredi najlepšo pesem... Da poslušalce kar v ušesa bali... In še take moje besede, vsi naši slišati ne morejo, in nekate" ri slišati nočjo. .. Vem, da je dobrih, plemenitih duš, ki to duhovno stisko čutijo in bi radi kaj pomagali, če bi vedeli kako. Vsem Vam, ki to plemenito željo imate, da b? pomagali na" šini rojakom v največji stiski, — v tej dušni stiski, ki človeka v času in večnosti nesrečnega naredi — naj velja moja prošnja, da moje delo podprete. In kako? S svojo molitvijo in s svojim trpljenjem in žrtvami. Nevernim ljudem se ta stvar neverjetna in smešna zdi. Mi pa vemo iz nauka božje modrosti in iz stoletnih skušenj, da dobra, plemenita krščanska duša lahko toliko in več kot misijonar sredi dela za božje kraljestvo stori! Doma, pri svojem vsakda' njem delu, ko svoje stanovske dolžnosti vrši, kc svoje delo Jezusu v apostolske namene daruje, ko se zatajuje, ko svoje težave vdano prenaša. Tudi moje delo bo tukaj malo trajnega sadu obrodilo, če ne bo takih duš, ki boste s svojimi1 molitvami in žrtvami doprinašali. Satan ne pusti nikogar zlepa iz svojega objema. Z zmotami za" slepjene in s poželjivostjo zamrežene jih drži in se proti mojemu delu bori. Že so se oglasili taki, ki moje delo ovirati hočejo. S podtikanjem slabih namenov, zavijanjem in potvarjanjem besed, z lažjo in nasprotovanjem... Nekateri tudi taki, ki nevede satanovemu kraljestvu služijo... Proti takim silam peklenskim imamo le v molitvi in v žrtvah uspešno orožje. Kdor ima res to plemito željo, da bi kaj doprinesel k večni sreči naših rojakov in jim posredoval tudi to, da bodo več zado" voljnosti in miru v svojih srcih nosili, naj se mojemu' apostolskemu delu pridruži. Nekoč apostoli niso mogli satana izgnati iz obsedenca. Kc. so vprašali Jezusa za pojasnilo, jim je odgovoril: Te-vrste hudobci se izganjajo le z molitvijo in postom. Naj navedem nekatere take prilike, ki1 jih je obilo vsak dan: Brez poležavanja skoči zjutraj iz postelje, ne vzemi si v usta ničesar, kadar Sr, grenka, odreci se kaki slaščici, brez odlašanja opravi delo, ki ti je zoperno, ne godrnjaj proti trpljenju, ne odpri ust, kadar se ti vsiljuje zbadljiva beseda, potrpi s sitnimi ljudmi, obrzda j svoje oči in ušesa! Stopi pozdraviti Jezusa, kadar mimo cerkve greš. Vse, kar ti je teško, kar z žrtvijo storiš, če imaš pri tem željo da Jezusu daruješ za zveličanje slovenskih duš! In naj povem še eno resnico — malo skrivnost! Take žrtve, kot sem jih navedel so ključ do človekove sreče. Kar poskusi! Vsakdo se lahko prepriča, da človek v ničemer ne najde več notranjega rni'ru in zadovoljstva, kot v takih zatajeva" njih samega sebe. Kdor žrtvuje Jezusu svoja nagnenja, kdor se iz ljubezni do Njega odreče svojim željam, prejme kar takoj v svoje prijetno plačilo ono notranje veselje in mir. Spet imaš nemara kako veliko željo? Prosiš in moliš, pa vse zastonj. Ključ, s katerim se da odpreti molitvam pot do Boga so zatajevanja, kot sem jih navedel zgoraj. Na ta način — z molitvijo, ki spremlja tvoje delo z žrtvami svojih nagnenj, lahk0 deluje vsak. Nima vsak take besede, da bi jo koristno zastaviti mogel, nima vsak veljave, da bi na ko" ga uplivati mogel, vsak pa ima svoje srce, in v tistem svojem srcu, kjer nihče drugi videl nebo, razen Jezusa, kateremu daruješ, moreš doprihiašati plamenite žrtve. Morda majhne in neznatne same po sebi. A velika, sveta misel, ki te vodi napravi iz tvoje žrtvice orožje, s pomočjo katerega bomo vršili uspešen boj proti kraljestvu teme. Slovenski kaplan. ■Če češ izkusiti koga, zanj stori kaj — stvar mi je znana Hvaležnost kaže ti moža! A čednost ta je — bela vrana. Ne gori in ne doli se mož pošten nikdar ne dobrika Za pravo on nikoli se Plašan viharju ne umika. - če vero vzameš, kaj mu daš, Da bi v tolažbo njemu bilo* Za glavo znanost pač imaš, A to ni srcu tolažilo. Duhovni mož, naroda sin! Skrb zanj je tebi izročena. Težav njegovih, bolečin Neznana tebi ni nobena. Zdaj nove pesmi se pojo, čuj borna koča, čuj palača! Na delo vsi, potem ne bo Ne bogatina, ne berača. Pravično se ne zdi mi to, Oj množica potrpežljiva! Poti se jih in orje sto, a žanje eden in uživa. Kaj nisva delavca oba? Z glavo jaz delam, ti pa z dlanjo, Kedo zastonj kaj nama da? Za jed se trudiva vsakdanjo. Ti siromak so ne bojiš. Ko se ti bode zvečerilo, po delu truden zamižiš. Tam gori čaka te plačilo. Josip Stritar. I I I I I I NIKAR NE POZABI DENAR POŠLJEŠ DOMOV hitro in z najmanjšim stroškom VLOŽIŠ OA V NAJBOLJŠO HRANILNICO kjer je varen in Ti daje dobre obresti! NAJCENEJE KUPIŠ LADIJSKE PREVOZNE KARTE za najboljše in najhitrejše ladij e katerekoli družbe po resnično niških cenah! Vse to nudi edino priznani prijatelj Slovencev v Argentini Slovenski O d tl el ek Banco Holandes Unido SUCURSAL BUENOS AIRES CANGALLO 360 (dokler ne dogradimo lastne hiše na 25 de Mayo in Bartolome Mitre). OL Vaša lastna korist zahteva da se posvetujete z nami osebno ili pismeno, na kar vam bomo radevolje takoj odgovoriti. Ob 800 ločnici. Najzamenite.iša točka na slovenskih tleli je nedvomno staročastitljevi stiški samostan belih menihov. Leta 1132 so prišli beli menihi iz Runa po neke štiri ure. L. A. Lah. Slovenija nekdaj in sedaj Največji obseg je imelo slovensko ozemljo kmal po naselitvi Slovencev v 9. sloletju. Slovenska zemlja je segala takrat na zahodu do Trsta, Krmi-na, Čedada in Hunrini, dalje do izvirov Drave, Mure, Aniže in Travne v sedanji Avstriji, na severu do Donave in še čez, na vzhodu pa do Bakonj-skega lesa in Blatnega jezera. Dočim je naša zahodna meja ostala do novejših časov v glavnem nespremenjena, se je. severna meja pomaknila daleč proti jugu in tudi na vzhodu v Panoniji smo izgubili precej ozemlja. Ko je bilo največje, je merilo Slovensko ozemlje okoli 170,000 kv. kilometrov, to je le malo manj, kot bivša kraljevina Srbija pred svetovno vojno. Ker meri današnje strnjeno slovensko ozemlje 1 eokoli 24,000 kv. kilometrov, smo torej Slovenci v zadnjem tisočletju izgubili približno dve tretjini zemlje. Seveda je bilo naše ozemlje ravno v goratih alpskih predelih le zelo redko poseljeno, glavni vzrok našim izgubam pa je bila nevarna prehodna lega in zemljepisna razkosanost naše zemlje, ki jo še danes tako bridko občutimo. Grozote španske revolucije Posebni poročevalec danskega lista “Politiken” piše s španske meje: “Včeraj so mi je posrečilo prodreti v San Sebastian. Mesto je podobno velikanski mrtvašnici. Najbolj so me pretresli strašni ženski bataljoni rdeče milice, ki so povsod stali v krvavordeeih srajcah s puškami v rokah. Spet so se pojavile hijene izza francoske revolucije! Nato opisuje, časnikar naskok žensk na neko vilo, ki so iz nje streljali fašisti. Gospodarja so z nepopisnimi surovostmi izvlekle na cesto in ga dobesedno preluknjale z revolverskimi streli. Nato so pobesnele ženske raztrgale njegovo truplo na kose. ženski bataljoni Rdeče armade so ustanovili več revolucijskih tribunalov in naglih sodov, ki izvajajo strahotno sodstvo in obsojajo celo svoje lastne, nepriljubljene pristaše. Nešteto ljudi so že usmrtili ti ženski tribunali . “Corriera della Sera” opisuje strahotne prizore, ki so se pojavljali pri izropanju cerkve sv. Janeza v Barceloni. Okostnjake redovnic, ki so počivale v cerkveni grobnici, je nečloveška druhal postavila na cesto in jim z ostudnim našemijenjem dajala cigarete v usta. Ko so navalili na slavno romarsko cerkev v Belemu pri Barceloni, so ondotnega duhovnika in Cerkvenika razrezali na kose in so razstavili po-edine kose trupel po raznih delih mesta. Dogodki v Španiji niso več politični, marveč so h- ostudna groteska morije in okrutnosti! Nepopisne grozovitosti tujskih legij. Južno in južnozahodno San Sebastians so bile včeraj (27. julija) ves dan, med ploho, nevihto in gromom strahovite borbe za mesto. Najhujše je bilo ob prelazu Ovarzen, ki tvori ključ za v San Sebastian. Po besnih napadih upornikov so vladne čete prisilili, da so se utaborile v cerkvi, kjer so se uspešno'branile, dokler ni orišla pomoč. Na obeh straneh so se vojskovali čim bolj okrutno. Tujski legionarji in Maročani, ki no bili v vrstah upornikov, in prav tako rdeči miličniki vlade so z ujetniki postopali nepopisno barbarsko. Dobili so ukaz, da ne sme ostati živ noben ujetnik in živim komunistom naj takoj porežejo glave. — Pri San S- bastianu so ujetnike strahovito mučili, preden so jih ustrelili. Tudi na križ so jih pribijali. Grozotne navade Maročanov se uporabljajo v Španiji. Neki legionar, ki je bil med onimi, ki so zasedli La Lineo, je izjavil: Dobili smo strog ukaz, da ne smemo pustili nobenega ujetnika pri življenju in moramo obglaviti vse komuniste. — V La Linea so bili zaprti komunisti v skupinah po 20 mož —- obglavljeni. Listnica uredništva in uprave Kdor Duhovnega "Življenja ne dobiva v redu, naj to sporoči upravi. Kdor je menjal naslov, naj to javi. Upravni.ško posle sta prevzela Gomišček Franc in Skalili Rudolf, ki sta pooblaščena tudi za pobiranje naročnine. Za tiskovni sklad st- prispevali: Drufovka 4. p. Po 1. peso: Rohman, Scagni, Gomišček, Neimenovan, Kožuh, Kragelj, Neimenovana, Lah, Sulič, Kodrič, Pavlin; Podlogar 60 c.; Po 50 e.: Frančeškin, Ukmar, Sulčič. Drugi manjši zneski skupno 4 pese. Nekateri sc jeze, da me nikoli ne morejo doklieati na telefon. To je zato, ker imam Lar tri službe in mi vsaka da delo izven moje sobe. Največ opravka imam v porodnišnici “Ram o n Snrda” (Rondeau —■ Luca 2190, eno kvadro vstran od stanovanja), tudi v cerkvi sv. Antona je vedno kaj opravka. Zato sem gotovo doma le med pol 0 in 9 uro d op., od 12 do pol' 12 ure pop, in po 7 uri zvečer (pa to že ni čisto gotovo). V sredo in petek me pa ni treba iskati. TJ. T. 61 - 4221. Materam na porodu priporočim, da pridejo “kupit” v gori imenovano Maternidud, kjer bo takoj prilika za krst-seveda po slovensko za naše otroke — pa tudi oglasim so vedno, in kako branje prinesm mamicam, da preje čas mine. Tudi postrežba je v tej hiši jako dobra, in “pnesana del padre” tudi ni brez pomena. Meni je s tem prihranjena pot za krščevanje" v kaki drugi cerkvi, sta-rišen pa skrb zn otrokov krst. Hladnik Janez ČEMU PLAČEVATI STANARINO? Z ISTIM MESEČNIM OBROKOM SPLAČUJTE RAJŠI KUPNINO ZA LASTNI DOM! Velika izbira hiš in parcel v V. Devoto, V. del Parque, V. Real itd. Pišite —• slovenski — po ponudbe in cenike! Ali pa nas obiščite, da se prepričate osebno! Antonio MARINO Martillero Puhlico Av. SAN MARTIN 6102-36 — U. T. 50 (Devoto) 0971 GLAVNA PISARNA: Cerkveni v>estnik Slovenska služba božja lepo napreduje. Na Avellanedi so se zavzeli in z veliko požrtvovalnostjo prispevajo, da se nabavi harmonij. Na 8aavedri je bil začetek božje službe prav lep. Tudi pri večernicah 16. avgusta je bila vdeležba lepa. Do -00 oseb. Na Paternalü: “pa raste grmovje in zelene trave...”. Prosim tiste, ki vam je najbliže na Paternal, da se potrudite in tako daste primerno vdelež-bo. Ta mesec se prične tudi slovenska služba božja v Villa Devoto in sicer bo v kapali v Versalles. To je na višini 5900 Nogoya na esquini Bruselas in Marco Sastre (Nogoya teče mimo kaznilnice). Kapela je dobro kvadro čez F. C. P. Prvič bo slovenska služba božja 27. sept. ob pol 11 h. Prosim vse prijatelje lepega petja, iz devotovskega dela, da se žrtvujejo in pripravijo in lepo zapojo ta dan. Naj bo v božjo čast, pa bo tudi slovenskemu imenu v ponos Služba božja se bo nadalje vršila tako, da bo vsako četrto nedeljo v mesecu ob pol 11 h. maša, vsako drugo nedeljo v mesecu pa ob 4 h. pop. večernice v cerkvi Versalles. Božja služba v septembru: 6. sept. maša ob pol 11 h. na Saavedri 13. sept. maša na Avellanedi ob 10 h. večernice ob 4 h. na Paternaiu. 20. spet. maša na Paternaiu ob 10 h. večernice na Saavedri ob 4 h. 27. sept. maša v Villa Devoto ob pol 11 h. večernice na Avellanedi ob 4 h. pop. Služba božja se vrši: Na Saavedri v cerkvi kolegija (Av. del Tejar) Na Avellanedi v kapeli na Manuel Estevez 630. Na Paternaiu, Avenida del Čampo 1653. V "Villa Devoto (Versalles) Marco Sastre št. 6115. KRŠČENI SO BILI: Fran Emilij Sever na Saavedri. Marta Mislej Rikard Bogomir Zidav in Hilda Marija Pečenko v kapeli porodnišnice Ramon Sarda. VILLA DEVOTO! Prvič bo slovenska maša v Villa Devoto 27. sept. ob pol 11 h. v cerkvi Versalles (višina No-goya 5900) Marco Sastre 6115. Iz Plaza Onee omnibus 31 gre eno kvadro vstran. Vlak iz Plaza Onee 2 kvadri (postaja Versalles). Iz Liniorsa je kakih 10 kvader. Omn. 72 in 68 pustita kakih 10 kvader vstran. Poslej bo maša vsako četrto nedeljo v mesecu. Večernice pa vsako drugo nedeljo v mesecu. V LEJAH! Novembra se bo vršilo skupno slovensko romanje v Lujan. Mislite že sedaj na to. Odidemo zjutraj z vlakom. Tam bo sv. maša in prilika za spoved. Šveda v nedeljo! SLOVENSKA KROJACNICA IN TRGOVINA z manufakturnim blagom po konkurenčnih cenah. Priporoča se: Sebastian Mozetič Buenos Aires Osorio 5025 (La Paternal) Slovenska kulturna kronika 9. aug. sc je vršila dobro pripravljena prireditev Slovenski g*a Prosvetnega društva v spomin sedme obletnice. Dobro so predstavili burko “Vozel". Bile so nekatere deklamacija. Najlepše pa je bilo petje. Dvorana dobro zasedena. 15. aug. je v Rosariju slavilo društvo “Triglav" svojo šesto obletnico. Na programu je bila poleg burko “loterist" im nekaterih drugih točk, tudi kastiljanska predstava “Onlumnia”. 16. aug. je bila prireditev Gosp. Podp. Društva v Villa Devoto. Na programu veseloigra “Kje je meja”, petje in otroški nastopi. Vdeležba jo bila obilna. Občinstvo jako zadovoljno. 15. aug. je v Malagueni praznovalo podporno društvo “Slavija” svojo petletnico. Slovenska naselbina šteje tam 40 ljudi. 23. aug. je društvo Tabor pripravilo posrečeno veliko prireditev. Poleg igre “Scampolo” (odrezek) je bilo na programu zelo uspelih pevskih točk in deklamacije. Številno občinstvo je bilo s prireditvijo zelo zadovoljno. Bane© Germänico DE LA AMERICA DEL SUD Av. L. N. Alem 150 » BUENOS AIRES = 25 de Mayo 149-59 HRANILNICA- DENARNE POŠILJKE-VOZNE KARTE-" IZSELJENSKA POŠTA Zaroka Poroka Štorklja Prvi dan v šolo Dobro spričevalo Sv. Miklavž Božič Novo Leto Sv. Trije Kralji Rojstni dan God Hranilček in hranilna knjižica naše banke z začetno vlogo od PET PESOV je najprimernejše darilo v sedanjih težkih časih, in ob enem najtrajnejši spomin na darovalca. VPRAŠANJE PRIMERNEGA DARILA REŠENO