408 | * 0 naših knjižnicah. Toliko se je pisalo v nase časnike in zlasti v „Novice" o zadevah slovenskih knjižnic, da bi bila vsaka beseda voda v rešeto pri njem , ki še ni spoznal silne potrebe in velike koristi tacih naprav. Rad bi s sledečimi vrsticami le iznova obrnil pozornost vseh na to prevažno stvar, in rad bi obudil bravcem „Novic" spomin na une znamenite sestavke. Naše knjižnice so večvrstne; svoje knjižnice imajo stavnice, bogoslovniee, gimnazije in realke, slednjič tu pa tam ljudske šole in fare. Ne bom govoril o knjižnicah prve in druge vrste; srce vsacemu rodoljubu igra, če pomisli lepi razcvetek naših čitavnic, ki so res ognjišče narodne zavesti in podlaga lepe prihodnosti Slovencev. O da bi vedno ostale, kar so dandanes, da se ne bi nikoli preobrazile, kakor dosti nemških kazin , le v zbirališča za igro in zabavo, pozabivši svoj visi namen! — Kakor v či-tavnicah, biva narodni duh v naših bogoslovnicah, ki so edine nam privoščene više šole. Njihove knjižnice ne obsegajo le vseh delov slovenskega slovstva , temuč tudi dosti hrvaških, čeških itd. Pa tudi rabijo se, kakor menda nikjer drugod. Naše duhovstvo je bilo od nekdaj prvi steber narodnosti. Njegove zasluge v tem oziru je vredno poslavil gosp. dr. Toman pri prvi obletnici mariborske čitavnice. Poglejmo zdaj v knjižnice naših srednjih šol: gimnazij in realk. Ce smem — pa ne vem — izvzeti ljub- ljansko gimnazijo, se o knjižnicah druzih, žalibog, ne da veliko veselega reči. Zvedil sem precej o njihovem slabem stanu. V tem, ko imajo od vseh strani podporo, da si spravijo nemških, latinskih, grških, laških in druzih knjig, se za slovenske malokdo zmeni, se ve da še manj za druge slovanske. Včasih sporoči kak rodoljub, včasih kako društvo kake bukvice, včasih podari kak pisatelj svoje delo, — in s tem smo skoro pri kraji. Kupi se jih malo —- malo , ker še denarjev „za važniše (neslovenske) knjige manjka" — navaden izgovor naših nasprotnikov! To je res žalostno! Slovenci! pomagajmo z besedo (na pravem mestu) in pa z djanjem knjižnicam naših realk in gimnazij na noge! Če je lepa knjiga velik zaklad, vendar nikdar ni veči, kakor če jo v roci bistroumnega mladenča vidiš. Ponudimo tedaj dijakom slovenskih knjig, žrtvujmo po zmožnosti v njihove bukvarnice, in položili bomo zlato seme v zemljo plodnega polja! Pa knjige ne koristijo nič, če samo v omari ležijo; treba je tudi skušenosti, da se vsacemu mladenču najpripravniše v roko dajo. Potrebno je, pozornost učencev nenehoma na to stvar nagibati, jih k temu čistemu studencu vabiti in klicati. Ker Slovenci v šolah še nismo dosegli ravnopravnosti, naj se maternemu jeziku doma v prostih urah daje, kar mu po pravici gre. O da bi se povsod po tem ravnalo! — Vem gimnazijo, na kteri se dijakom za teden ali štirnajst dni delijo nemške tako imenovane ,,unterhaltungsbiicher", al o slovanskih knjigah ni duha ne sluha. In zakaj? Nihče učencem ne omeni o njih, — še dobiti so težko, čeravno jih ni premalo! Je li tedaj čuda, da si mladež, v tem oziru mnogokrat slepa, nosi iz tako imenovanih „leihbibliotheken" romane in igrokjize, ki so brez haska in včasih mladini sam strup? — Ce se mladenču že na gimnazii ne vsadi rodoljubje in zavest narodnosti v srce, tudi leta na vseučilišču ne bodo sadonosne — in večidel se sme malo ali nič od njega pričakovati. Odpadnikov je dosti, ki vsacemu lahko služijo za izgled. Tukaj tukaj tedaj pomagajmo! Kar o gimnazijah in realkah, velja tudi o ljudskih farnih in šolskih knjižnicah. Ne da se od njih dosti veselega reči. In vendar, če smo pravi prijatli napredka , če želimo iz srca povzdige narodove na višo stopnjo omike in blagostanja, ne bomo pogleda obrnili le na poprej imenovane, temuč tudi na ljudske bukvarnice. V ljudski šoli se položi temelj prihodnji omiki. Al kar se otrok tu nauči, ne sega nad stvari, za današnji svet neobhodno potrebne; pa še te ti bo pozabil v ne-kterih letih po dovršeni šoli, če mu branja mikavnega ne napraviš, če v njem ljubezni do knjig ne vnameš! To se pa najlože stori, ako se delijo malim učencem knjige , ki so za-nje pripravne , zlasti take , ktere obsegajo mične, podučivne stvari, pripovedke, pesmi itd. Hvala gre našim pisateljem, da imamo tacih obilno. Otroku ne manjka časa na paši, v nedeljah in zimskih večerih pa tudi domd ne, da ti knjige bere. Sčasoma se mu bodo tako priljubile, da jih bo težko pogrešal; in če do-raste, ne bo segal le po tem, kar je ,,du l ce" (prijetno), temuč tudi kar je „utile" (koristno). Korist šolskih knjižnic se torej ne d& dovelj ceniti; odprtje tu. revežu kakor premožnemu vir duševne hrane, — vsaki je povabljen! Kar si mora drugod drago kupiti, dobi tu za-stonj^ali za sila nizko ceno. Šolske knjižnice pa ne zadostujejo. Ce človek odraste , mu je treba druzih knjig. Kmet in rokodelec sta železen steber državi, zakaj bi tedaj , ločena od druzih stanov, v nevednost obsojena bila? Kmet in rokodelec sta praktična človeka, v obče bistre prebri- sane glave. Prepričaj jih o koristi te ali une stvari, daj jim sredstva za omiko v roko , in tvoj trud ne bo zastonj. Živo jim priporočaj knjigo ali časnik, ki je pod-učljiv in lahko umljiv , brali ga bojo, in v kratkem ti bojo hvaležni za-nj! Prazen je govor, da kmet nima časa za branje. Vsaj je nedelja za-nj prost dan, pa tudi v dolgih zimskih večerih ga opravila ne tlačijo. Lahko mu njegovi otroci berejo, ako sam ne zna\ Kjer se ta navada enkrat vpelje , gotovo se več ne opusti. Le začetek — začetek je težak! Naglo ne gre pri kmetu nič. Vendar: „na poli poti je že, kdor le je začel!" Poznam kmeta, ki že mnogo let „Novice" marljivo prebira. Nekdaj so se mu sosedje smejali, rekoč, da ima menda preveč penezov, ker jih za ,,cajtinge" izme-tava. Ali kako je dandanes? Njegove polja, njegovi travniki, vinogradi, sadovnjaki, so najlepši, njegovi hrami najsnažniši, njegova živina je najboljša v vsej vasi. In sosedom vsem je svetovavec! Potrošeni denarji mu donašajo zdaj stoterne obresti. Nahajajo se sicer že tu pa tam farne in šolske knjižnice. Pa nikjer še svojemu namenu ne zadostujejo. Tu ni za prosto ljudstvo primernih knjig, tam nihče ljudem ne razjasni, kaki zakladi so v knjigah shranjeni. Pri marsikteri fari ne misli in ne mara nihče za to! Začeli naj bi duhovniki in učitelji! Nihče nima večega upljiva na prosti narod, kakor oni. Mnogo društev za pobožne in blage namene je po farah , — bi li nemogoče bilo — ljudi ze-diniti, da bi na mesec nektere krajcarje plačevali, in si knjig in časnikov napravili? Po tej poti bi peljali narod k blagru in izobraženosti! Kako lepa djavnost bi se odprla duhovniku pri farni, učitelju pri šolski knjižnici! — Lahko bi družniki tudi volili odbor, ki bi te važne zadeve na skrb vzel. — Zares, naloga, ki bi jo duhovniki in učitelji prevzeli, je imenitna, tedaj se zahteva dosti od njih. Potrebno in prvo povsod je navdušenje, potrebna je gibčnost, potreben je trud! Vsakemu bo najboljše plačilo zavest, da je za domovino delal, se za narod trudil. Prav dober načrt, po kterem naj bi te ljudske knjižnice osnovane bile , je predložil g. dr. Vošnjak o mariborski čitavnici. *) Siromakom bi se smele knjige velikodušno zastonj posojevati. H koncu še enkrat rečem: Slovenci pomagajmo na noge svojim gimnazijalnim, realkinim in ljudskim knjižnicam! Brez števila smo darov na oltar domovine že položili; bodimo tudi tukaj djanski podporniki ! — Silna silna je potreba, velika je važnost! Gotovo, vse nam bode srečno šlo izpod rok, če začnemo „z združeno močjo!" G. Viseč ki. 409 *) Glej lotošnje „Novice" list 26.