(ilnsi nčiteljev na kmetih o Ijinlskili solah. Vzroki slabega sadu naših šol. Xaj ložeje delo je, če človek kaj graja in zraven prav pulilo svetuje. Taki govor se mi zdi, daje, kakor bi bilo nebo brez zvezd in drevje brez listja. Mnogokrat obira kdo naše sole in učitelje, ki pa je, kakor žaba pri lesniku in neveden kakor ovca pri novih vratih. Bog ne daj, da bi takim modrijanom kaj prida obveljalo! Mislimo pa, da vsakega človeka kaj veseli; privošimo tedaj tudi tem niodrijanom, da naj se po svojem radujejo; saj bi gotovo bolje govorili, ako bi o šolstvu kaj več razumeli, kakor razumejo, in bi vsako reč opazovali tudi od druge strani, pa ne le samo pri učitelju. Kolikokrat je učitelj popolaoma nedolžea, da šola rodi slabi sad. Koliko ovir nasprotuje učitelju, da z naj boljšo voljo in z naj večjim trudom ae more kaj prida dogaati. XTe bilo bi od več, ako bi naš ,,Tovarš* tudi o teh zaderžkih kaj omenil. Prosinio pa, da bi se njegove odkritoserčne besede ae razumele krivo in da bi ga nikdo zavoljo tega ne čertil; za plotom govoriti ni ,,Tovarševa" navada. Xaj i,večji vzrok, zakaj naše sole ne rode zaželenega sadu, je: 1. da Ijudje premalo spoznajo in ceaijo, kakoimenitna in potrebaaje Ijudska omika. Kdor je imel že kaj več opraviti z Ijudstvom, se je lahko preprieal, kako skerbni ia radodarni so nektcri starsi do svojih otrok. Veadar vprašani, koliko je vcndar takili slaršev ined nami ? Laliko bi jili menda na perstp sošteli. XTaj več je takih, ki vse duševno prezirajo ia svoje otroke lc vnaujo ia telesao obdelujejo. Koliko staršev vidimo, ki zclo skerbo, da njih živiaa ne strada; njih otroci pa so lačni in žejni prave omike in keršanske izreje. Driigi so taki, ki se nekako boje pravega izobraženja, in ki vse hudo sedanjega časa prištevajo oniiki, ter ne vedo, da nihče, ki ni saj apkoliko izobražen, se no more prav veseliti življenja ia posvetno blago prav rabiti. Vsak sirovec je inanj ali vec sposoben za vsako hudobijo. Res jc, da nevedno in neizobraženo Ijudstvo ni zvesto ne Bogu, ne cesarju. To se nam svitlo kaže po dežclah, kjer luč prave keršanske izreje pod niernik postavljajo. Xaj tedaj kdo terdi, kar hoče, resnično je, da sirovo, aevedao ia neotesano Ijudstvo je pri vseni bogastvu ia pri vsi obilnosti in blisčobi vedno le revno. XTek vzrejnik pravi: ,,Brez prave kersčaaske izreje ne more shajati ne cprkev, ne deržava". Velik vzrok, da naše šole dovolj ne napralujejo, je 2., da so starši neobčutlj ivi do šole ia učitelja. Resnično je, da ta, ki kako reč dobro ne razurae, je tudi ne ceni. Tako je tudi pri nekterih staršili, ki namreč niislijo, da je ves šolski poduk le zgolj prazna igrača z otroci. Od tod tedaj pride, da taki starši učitelja nikdar ne spoštujejo, kakor bi bilo treba, da bi mogel kaj pravega vstanoviti; zravcn pa tudi ne pošiljajo radi otrok v šolo ia jim ne kupujejo radi potrebne šolske priprave, ter jini je enako, ali se otroci kaj uče, ali nič. Tudi so še celd taki, ki otroku vsaki krajcar za Bolsko pripravo ali popolaooia odrečejo, ali pa ga preklinjevajp dajo. Pa kaj bi še dalje govorili o taki pregrešni neobčutljivosti; kdor bi hotel o tem kaj več zvediti, naj gre po nekterih uaših vaseli, ia naj se sam prepriča, da je to gola resnica. — Ovira naše šole tudi 3., da so nekteri starši preveč spačeni in nerodni. Xi še dovolj, da nekteri starši otrokoni pot do izobražeaja zapirajo s tem, da jim vso materijalno pomoč odrečejo , tenmč so ee celo laki, ki otroke sarai pačijo ia jim sad dobre izreje podjedajo. Xamesli da bi starši učitelju poniagali prav izrejati, mu pa še le zavirajo in njegov trud podkopujejo. Koliko slabega izvira pri otrocih po slabih zgledih zanikerniti staršev! Koliko hudega uče aekteri starši otrokc sami, ia nc potnislijo, kaki žalo.sfai nasledki izvirajo iz takib slabih zgledov! Glpj , tnkaj slišiš pijaaega ali razkačenega očeta vpričo svojega sina preklinjati ali nespodobno govoriti. Tam slišiš nialer, kako sc vpričo ličere huduje nad očetom, in opravlja rodovince ia sosede. Sim in tje vidiš, da starši vodijo otroke celo v gostivnice injih že od mladih nog navadijo na strupeno pijačo, na ples i. t. d. Sam Bog ve, koliko hudega navadijo nemarni starši svoje otroke! — Prašamo tedaj : kdo je kriv, da se tolikanj preklinja ia roti, popiva, pretepa ia nespodobno obnaša? Od kod pride toliko gizdave obleke, ošabnosti ia sirovosti ? Kaj je to, da Ijudje toliko malo marajo za cerkev in drugo. koristae naprave? Ali so se morda otroci takih spačenost v šoli naučili ia pridobili? Vsaka zdrava pamet ve, da ne; zakaj, večkrat je aa aespodobnih krajih več otrok, kakor v cerkvi iti v šoli pri naj potrebnejšem in koristaejšem poduku. Vse to bi bilo pa kmali drugače, ako bi le zaaikerni starši svojo sveto dolžaost do otrok bolje spoštovali ia spolaovali. Xaša lepa domoviaa bi bila veliko bogatejša dobriii ljudi. Sad naših šol bi se lesketal enako žarečerau solncu. Zalibog, da mnogo staršev Ie prepozno spozna, kaj žalostaih nasledkov je rodila njih saaiopašna izreja! Dobro je, če sprevidijo, da nista šola in nčitelj kriva, da so njili otroci hudobni, temuč da so sami zasejali malopridno seme, ki jim je osat rodilo. Da naiše šole ne shajajo dobro, je tudi krivo 4. preveliko število učencev v eni izbi in da z a n i k e r n o v š o 1 o h o d i j o. Ze od nekdaj je vlada skerbeia, da bi se šolske hiše po potrebi primerne stavile. Ze v stari šolski vredbi naliajamo, kako velika mora biti solska izba za to ia uno število otrok, ia koliko jih sme ea učitelj v eni izbi podučevati. Veadar pa se je sedaaji čas sira ter tje nekako premalo gledalo, da bi se bilo te postavne vodila na taako spolnovale. Tu pa tam so šolske izbe za število učeacev, ki jih mora izba sprejeti, tako nppremišljeno tesne, da so otroci. po klopeh nagnjeteni kakor slaaiki v sodcih. Koliko sitaost ia zaderžkov napravlja taka tesaoba učitelju in učencem, ve le ta, ki kaj tacega poskuša. Če je tudi šolska izba dovolj prostorna, pa ima učitelj preveč učeacev notri, tudi ne niora šola dobro ia vspešno napredovati. Kako je mogoče, da bi učitelj kaj prida opravil, če 12* podučujc v eni izbi po 150 glav? Kako sc mora revež truditi ia pljuča aapenjati, da prevelikeniu številu tičeiicev more kaj dopovedati ia jili vcrdevati? Zravcn tega pa mora iičitelj še dostikrat v eni izbi več razredov podutevad". To jc gotovo terdo, terdo delo! — Poglejmo še , kako učenci po kmetili šolc obiskujejo. Ko g. fajmošter o vseh svetih šolo oznanijo, se nekteri starši še le ^spomnijo, da bo otrokom treba potrebne obleke; tedaj še le potem naprosijo krajača ali čevljarja, da bi prišel k njim šivat, kteri se pa tudi da še aekaj časa prositi, predea pride. Tako se več časa vleče, da otrok ni v šolo; učitelj pa veadar, ko je šolo v odločenein času začel, med tem časom podučuje otroke, kar jih ima v šoli. Ia dolgo poteui, ko učitelj zanikeraeže nazaaai gosposki, nekako v aovein letu, privre druga uinožica učencev v šolo. Kaj je tedaj sloriti? Kaj drugega, kakor, da učitelj zopet začne ,,da capo". Se ve, da potem vsaki dan še kak noviaec pricppa, in učitelj mora pri podučevanji večkrat raka posnemati. — Ko pa se zbudi ponilad in ozelene trava in drevje, se tudi večidel vsi večji učenci poslove ia zapuste za eno leto šolo. Učitelj naj počenja, kar koli ve in zna, da bi učence v šoli prideržal ali jili zopet nazaj privabil, vse je zastonj. Tudi postavni izkazek dostikrat nič ne zamore, Mnogokrat se učitelju na koncu šolskega leta liudo godi'. Res je, da nekteri priprosli starši zadnji dao šolskega leta k spraševaaju otroke pošljpjo, pa le samo iz sebičncga naiuena , da bi namreč otroci kako darilo dobiii. Večkral inia ucitelj pri spraševanji take učence, ki jih še ne pozna po osebi, in kaj bi jih li vprašal ? Od tod večidel pride, da poslušavci učitelja pri spraševanji tako različno sodijo. — Ko se jeseai šola pričae, pridejo z lanskimi učenci tudi zopet novinci. Šola je sicer polaa otrok od 6. do 15. leta. Učitelj pa zopet modrujc , kako bi aauk vravnal, da bi bil vsem učencem primerea, mikavea in koristen. V eai izbi jih je preveč, v drugo prestopiti ne morejo, ker še premalo zaajo. To je nadloga! Od tod tedaj pritožba aa kinetih: ,,Jaz sem hodil tudi deset let v šolo, pa vendar nič ne znani; zakaj bi neki pošiljal otroke v šolo?ft — Taki modrovavci menda ne vedo, da ima leto štiri čase, ae pa samo zimo. — Gotovo bi naše šole lepše sad obrodile, ako bi otroci redno hodili v šolo. Xa kmotili se to skoro ne more drugače pospešiti, kakor če se otroci nc puste premladi in sploh pred 12. Ietom k sv. obhajilu. Brez tega opravila otroci ne morejo od šole; ako pa to opravilo opravijo, potein so starši in otroci brez skerbi. Ako bi učenci saj 4 ali 5 Iet redno v šolo hodili, bi se več naučili, kakor bi 20 let samo po zimi hodili. — Rajše in ložeje bi starši otroke v šolo pošiljali, ako bi se aaše šolsko leto aekoliko po potrebah vsakega kraja preaaredilo. — Uostikrat tudi starši slabo ia dolgo pot krivičijo, če ae pošiljajo otrok redao v šolo. Večidpl pa se marsikdo Ie prazao s tem zgovarja. Saj vidioio, kako redao otroci ia dostikrat še starši z ajimi hodijo k nauku za sv. zakrameate. Ko pa to opravilo opravijo, pa jim je zopet pot predolga in preslaba za šolo. Alaogo je še drugih vzrokov, da naše šole ne rode toliko dobrega sadu, kakor bi ga laliko rodile, pa take aaj popi.se kako bolj zvedeno ia skušeno pero. Jaz le še želim, da bi zdaj, ko se pridno misli ia dela za zboljšanje šol aa kmetili, tudi se spomnilo in oziralo na vse lake zapreke, kakor sem jili tukaj sim ter tje načertal. Goveknr.