O BELEM INDIGU Vem, kako prosojna je belina najinega tkiva, naučili so naju, da morava za vrečo zlatega žita prinesti iz mlina vrečo moke. Veliko ljubezni se vtre v žaklovino, človek ruši razmerja. Kar sva zmeraj ljubila, se vrača z dobro polovico, čemur sva nasprotovala in odmikala roko, je še zmeraj v trdnem zrnu. V ljubezni naju mlini ne dohitijo, čez beli indigo kolesa zrnje trejo, roke stresajo gosto žaklovino, spet belo zrno se vali po temi. VRNITVE Zrno? Ponovljivo si, kakor je kmetu ponovljiva njiva, in zmeraj boš vrnjeno tja, odkoder si pobegnilo. Zrnce? Zemlja je grob in zemlja je sveto pravilo. Vedno se bomo vračali pred vrata ilovice, se čudili novemu nastajanju, golim krilom, in mu prirejali čiste praznike. Zrno, tvoj mak je krvav, dotaknilo si se bele njive in se prijelo molitve. Ivo Stropnik HIŠA JE, HIŠE NI 851 HIŠA JE , HIŠE NI Zrnce, razdeljeno za zemljo in mlinsko pot brez vrnitve. BELE NJIVE (1) Še vedno sem, še vedno sem, na belih njivah bivam. Ne več tako mlada perut določljivega obzorja, ne več tako določljivi spol v bližini golih kril. Še vedno enako se roka bele kože dotika, njene polzaspane svile - V bližini je drugačen večer, nemosti poln in poln opazovanja; po umirajočih stvareh milostno segava, z vsakim dotikom je v znano podobo odgrnjena črnina. Samo vrč je bel, berljivo bel in gluho votel za vino. BELE NJIVE (2) Ko stopiš na prag svojega doma sam, ni več tvojega doma. Tako presahnejo velike luže nad sladko prstjo. Tako je vsakomur in zmeraj. Samo beli vrč ostaja tam, gluho votel za vino. Pride, kakor pravi deček z dvorišča: »Noben kotiček sveta ni nikoli za vselej, nikoli za istega boga. Igra me zanima, dokler zmagujem. Veliko je naše dvorišče.« Zgodovina hiše .je velikost bivanja, z junčjo kožo in neokomatan razpokaš nad njeno ilovico. Se suh fižolov lat razpoči v tebi in se razsuje po lastnih imenih tvojega doma. BELE NJIVE (3) Dedič velike bele njive, v tebi obhajajo čisti prazniki, ne več tako določljiva beseda, zmeraj bolj srce enega pomena Ivo Stropnik 852 HIŠA JE, HIŠE NI v bližini vseh očetovih besed, a drugače oblikovana roka od roke očeta -Bila sva drug drugemu, kar sva bila, Ti z jutranjim mlekom na ustih, jaz - nespremenjen - s konjenico plaho, s Heraklitovo zgodbo, s podtalno vodo, ponižno skrit za tvojimi očmi. - Jezik, biti bela tišina s teboj kakor na predjed velike molitve! Bil sem nekoč v rušeni cerkvi sv. Mihaela in videl, kako gre skozi telo, kar je svetloba. TIHI PREDNIKI Kamorkoli pridemo, naletimo na svoje prednike, če bi jih načrtno iskali, jih ne bi našli, vodič po sleherni deželi ve samo o njihovih prihodih, še grobov ne najde njihovih pravih, a pravi grob prednikov je porazdelitev življenja. Naši predniki vrvijo povsod naokrog, preobrazili so se v cvetlične lonce in pletene košare, šli so pod razpelo spat. Na sprehodu skozi zgodovino doženemo, da tihi predniki govorijo nam vedno razumljivejši jezik. OKNO Brat mi je posodil čisto okno v manjšem slovenskem mestu na Štajerskem. Prvih nekaj mesecev se je skozi to okno videlo daleč in globoko v mesto. Šipa je zadrževala rumeni cvetni prah pomladi, beli cvetovi so mi padali na prsi. Na prsi so legale Klarine roke, šipa se je rosila, dnevi so dolgo ostajali svetli. Štajersko okno me je zasteklilo 853 in za tem steklom sem bil raznežen, pobožno krčevit in zaljubljen. Pride nekege dne kamen pred okno in udari, a ne razbije povsem, samo rahlo nalomi šipo in ustraši življenje za njim. Siva zavesa na dolgi hiši se že tri popoldneve ni premaknila, črna železna vrata zaklepajo njeno strmo stopnišče. Temno je ozelenelo veliko dreves in vitko je postalo eno deblo. Kolikšna radost je biti ušivi otroški pes! Sosed je s cigaretnim dimom naslonjen čez rože in nadzoruje svet, ena punčka v rumenem, druga v zelenem ležeta na asfalt in božata psa. Globlje v mesto ne vidim, besed ne slišim, vsak po svoje je sanjav - Natrto štajersko okno, ubij dokončno ali pusti! - teh nekaj pogledov skozi steklo sanj. DVOJINA STARŠEV Biti monarh ene same besede in jo izreči, ko pride tak čas, imeti ožilje v taki besedi in jo odpreti kot očenaš. - Jaz sem južni zid doma, zid, ki je zmeraj pil vlago. Vem, vsak večer nemo zreta sivi strop nad seboj in molita. ANGEL: Ne boj se, jaz hodim pred tabo, ti hodiš z menoj. Vendar potrebuje življenje sanjsko deželo in ne šepetanja, a najdena ni nikdar, naposled si vsi šepetamo in v solzo odidemo spat. Ivo Stropnik 854 LJUBEZEN Davno srce, stari vran in tvoja roka, povem vam, nič ni starejšega od ljubezni, Kadar mogočne gore posedejo za milimeter, je to ljubezen in kadar vode presahnejo, je to ljubezen. V gladko lubje si oblečen in ljubezniv je veter nad temenom. Sipki kamni in ostre pečine so drug drugemu v bližini, kraške kaplje se izlivajo v kamnito telo in je to ljubezen. Ozke soteske te vso pot strašijo, a te zmeraj pripeljejo na zaljubljeno makovo polje. Ko bo v trtah in žilah medilo, takrat bo nastežaj kakor čuvaj odprto štajersko okno, in to je ljubezen. In kadar mi čisto potiho leže dolgo nema beseda na jezik, takrat vem, da ne bo osamljena odšla iz ust. Ljubezen so oči očem na zemlji in pepel pepelu pod njo. Ljubezen je zmeraj in ljubezen je povsod, nič ni starejšega od ljubezni, in to je ljubezen. * Iz rkp. Lastna imena mojega doma, 1995 855 hiša je,hiše ni