Naidenček


ali 

pravični se tudi. živine usmili 
.


Prevedeno iz nems e. 

Ljubljani 

1881.
Založnik in prodajalec Janez Giontini .



Natisnila Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani. 


Minulo e liže pol stolétja, kar je potoval grof R R . . . . se svojo soprogo po najlepših pokrajinah svoje obširne domovine . 
Ko prideta blizu neke lepe vasi', polasté s e 
grofinje velike slabosti. Zila ji jame močno 
utripati in obraz postajati višnjevo-nudeč . 
Kočijaž, kolikor mu je moč, naganja konj e 
a kmalu se vsi pripeljejo v vas, kjer spravijo bálno gospo v neki gostilnici v posteljo. Grof brez odloga pošlje po vaškega zdravnika, ki pa nij bil doma. Bolečine in slabosti grofinje so prihajale večje in večje . 
Zila je urneje bila, sapa težja prihajala in 
rudečica na obrazu je naznanjala, da je go 
spe treba puščati. 

Kje je najbližji zdravnik? skrbno 

vpraša grof krčmarico, ki je ravno z gorcim čajem v roti stopila v stanico . 

»V mestu, dve uri od todi, plemeniti 
gospod, odgovori ona. 


»Za Boga, to je predaleč. Ali nij nikogar v vasi, ki bi bil vešč zdravilstva in 
umi v sili puščati ? « 

»Plemeniti gospod, naš živinozdravnik . « 

»Živinozdravnik? Kaj neki mislite, žena, 

menite, da je soproga moja živinče? — 

»Visoki gospod, « reče krčmarica nekoliko prestrašena, — naš Živinozdravnik ni j 
nepripraven človek, ne le živine nego i ljud i 
je že z dobrim uspehom ozdravil . « 

»Naj pride, Ludjevit,« - prosi grofinja , 
ker so bolečine večje in večje prihajale, — 
vsaj ni taka reč, puščati.« — 

Grof pošlje po živinozdravnika. Njegov 

kočijaž, Gašper, moral se je pak urno v 
mesto peljati in pripeljati sobój do večer a 
na vsaki način zdravnika . 

Grofu se obličje zjasni in pade mu kamen od srca, ko stopi v sobo lepo oblečen 
mož prijaznega obraza, ki ga dostojno po 
zdravi in ponudi svojo zdravniško pomoč . 
Grof pelje živinozdravnika k postelji boln e 
gospé, katerej je ročno puščal . Grofinji je 
kmalu odleglo ; živinozdravnik jo pa s prijaznimi besedami potolaži in reče, da ji bod e 
moč, v dveh dnéh dalje potovati. Vrhu tega 
je pa tako spretno govoril o bolezni gro


fmje, da so se vsi čudili njegovim zdravniškim vednostim. ----

Grof mu je nehoté moral izražati svoj e 

začudenje. — 

»Za Boga — pravi on — škoda, d a 

nijste česar več postali z vašimi znanostimi , 
nego živinozdravnik . « — 

» Gospod grof, mislim, da sem pravo 
izvolil. Spreten živinozdravnik je boki od 
slabega človeškega. 

» Slab človešk zdravnik bi vi nikdar ne bili . 
Ali ste se lotili iz lastnega nagiba živinozdravništva, ali vas je česa k temu primoralo? « 

»Vsled lastnega nagiba, gospod grof, se m 
se ga lotil. Lahko bi bil postal kaj druzega , 
kar so mi tudi drugi svetovali, ali postal 
sem raje živinozdravnik, kajti dolžnost m e 
je vezala, živini izkazati svojo hvaležnost .«

» Kako, iz dolžne hvaležnosti ? 

»Gospod grof, živalim imam več za 
hvaliti, nego ljudem . — 
»Rad bi vedel, kako ; prosim, povedite 
mi svoje dogodjaje iz vašega življenja i n 

ostanite pri meni na večerji ! 

V tem trenótji se pripelje doktor iz mesta. Videvši, da je grofinja iz nevarnosti, 
uzna vse za dobro, kar je bil živinozdrav


nik v sili ukrenil. Ko se slednji še izgovarja 
in oprg:ičuje, mu pravi doktor : »Vsaj vas 
poznzn, gospod Mešnik ; morali ste tako 
storiti, kajti uro pozneje a — mrtvud urno 
ril bi bil gospó ; zdaj je pa vsa nevarnos t 
odstranjena. Pogledat' bom pa vendar prišel 
še jutri k gospé grof nji. 

Zivinozdravnik ostane pa pri grofovi večerji, kamor je bil povabljen, ter pové priprosto in resnično vse dogodjaje iz svojega življenja. — 


11. 
Najdencekg 

Dva dni od tod je Léskova vas . Velika, 

ubožna vas je, ktere prebivalci se večide l 
od tkanja in predenja žive' . Na koncu vasi j e 
stala majhna, pol poderta koča, ktera se j e 
viharjem in vremenu kakor po čudesu branila. 

V nji je stanovala stara vdova, pastirjeva Maruša imenovana. Silno uboga je bila 

in od beračije in milih darov se je živila. 
Zaničevanja je dokaj terpéla ; posebno hudobni otroci v vasi so jo, kar so mogli, dražili in zaničevali. Navadno si ni nič iz tega 
storila. Pa zmerjala in oštevala jih je obilno , 
če so se njenega ljubčka, starega Parizeljna , 
lotili. Na tega so imeli fantje posebno piko. 
Kjer koli se je »Marugni otrok« — tako so 
imenovali pséta — pokazal, so ga z vpitjem 
in kamen] en sprejéli. Z režanjem in lajanjem 
jim je odgovoril, stara Maruša pa z zmer


janjein, žuganjem in rotenjem, da ni bilo n e 
konca ne kraja . Ali se je bilo tedaj čuditi, 
da je Parizelj, kteri je pri stari Maruši 
malo kdaj kak dober grižljej vžil, ob take m 
ravnanji bolj in bolj medlel in nazadnje samo 
še senci podoben ostal. Se majhnemu so mu 
hudobni otroci rép odsekali ; mesarsk pes 
mu je v nesreč-nem boji eno uho popolnoma 
in stri déle druzega odgriznil. V starosti je 
na enem očésu oslepel in zavoljo starosti j e 
tudi zobe zgubil, tako da mu nazadnje ni č 
druzega ni ostalo, kakor dobro serce in zvesta 
ljubezen do stare Maruše, ktere ljubček je do 
njegove smerti ostal . 

Necega jesenskega večera so nevkretni 
otroci Parizeljna in Marušo na popisan način 
zvunej vasi na majhni senožeti napadli in 
dražili. Maruša jih je kregala in zmerjala ; 
Parizelj je renčal in ostanek svojih zob kazal . 
Za dobro je pa spoznal, se umakniti in v 
goščavo zbežati, kjer je lajal in ostal . Težko 
dihaje in nad hudobnostjo otrok razserjena 
je hitela stara Maruša za svojim ljubčkom 
in videla s čudenjem, da je njeni Parizeljdetice lizal, ki je v snažne plenice povit o 
pod grmičem skrito ležalo . 

To detice bil sem jaz . Se dandanešnj i 
ne vém, kdo so bili moji starši. Nikoli nisem 

nič slišal o njih . 


Stara Maruša je bila, usmiljenega srca . 

Na roke me je vzela, v svojo kočo nesla i n 
mi posteljico iz slame in sena naredila . Da 
je stara Maruša detice našla, je kmalu p o 
vasi slovelo. Mnogo ljudij me je prišlo gledat ; pa malokdo je prinesel mleka in plenic 
za nago, stradajočo sirotico . Nihče ni imel veselja, ubogi vdovi breme odvzeti in me rediti. Popraševali so sicer, kako da bi bil v 
grmovje prišel, kdo bi moji starši vtegnili 
biti. Pa nič niso zvedeli. Osem dni pozneje 
ni nihče več o meni govoril, kakor so v začetku tak hrum zastran mene zagnali in v 
vsaki krčmi ničesar kakor o meni govorili. 

Stara Maruša je imela nad menoj srčno 
veselje. V svojem zakonu si je vedno otrok 
želela, pa še le v njeni starosti so se ji imele 
želje spolniti. Silno si je prizadevala in povsod zavoljo mene beračila, da si je mogla 
kozo kupiti. Poleg nje imel je stari Parizelj 
največje veselje nad menoj. Cele ure je ležal poleg mene in mi prijazno obraz in rok e 
lizal ali pokladal svoj smrček na moja lica 
in me se svojim očesom prijazno in milo 
gledal. 

Stareji sem prihajal in vsled skerbne od 
goje sem dobival od dne do dne bolj krepek 
in zdrav život. Kadar je šla stara Maruša 


to 

na bero kar se je navadno trikrat v tedn u 
zgodilo — me je zaprla in starega Parizeljn a 

pustila, da me je varoval in mi druščino 
delal. Prav dobro sva se imela, psiček j e 
imel poterpljenja in ljubezni dosti, igranj e 
in norčevanje prenašati, kakoršne psi sice r 
le prav neradi in večidel s šavsanjem i n 
renčanjem prenašajo. Dostikrat sva imela 
tudi kozo v druščini, kadar ni bila na paši . 
Med tema nedolžnima živalima sem lahk o 
čakal, da se je Maruša vrnila, ktera me je 
potem s kakim dobrim grižljejem odškodovala, ker je tako dolgo ni bilo. Tako sem 
rastel ; koj ko sem znal tekati, sem moral 
iti z Marušo na bero . Moja mladost in prošnje moje so imele usmiljenje do ljudi buditi 
in bero množiti. Storil sem, kar mi je bilo 
mogoče, in moja rednica je bila z menoj zadovoljna. Na tacih potih je bil navadno Parizelj najini tovarš . Posebno je na mene kot 
svojega ljubčka pazil . Dasiravno se za vsako 
zabavljanje še zmenil nij in je vse voljno 
prenašal, bi vendar nikomur ne bi svetoval, 
mene le količkaj razžaliti. O tacih prilikah je 
pozabil svojo starost in nezmožnost; z jezo 
in zlobo se je zaprašil v tistega, kteri je 
hotel mene razžaliti . 

Ko sem bil sedem let star, Pariželj pogine. Na mojih kolenih je izdihnil svoje živ


ll 

ljenje. Britko sem jokal. stara Maruša me 
je komaj potolažiti mogla in dolgo je trpelo , 

predno mi je bilo moč; svojega zvestega 
psa pozabiti. — Maruša je od dné do dné 
bolj hirala. Na mestu nje sem moral jaz pro-
sit hoditi. 

Prav slabo se je nama včasih godilo . 
Pa stara Maruša je bila vedno pogumnega 
srca in tolažila me je, kedar sem s prazn o 
mavho jokaje domov prišel in sem se pri 
tožil zopef, ljudsko trdosrčnost. »Stari Bog 
še živi lq,Ii

.« je dostikrat rekla : »Oče je nas 
vseh. On, ki tise v višavi živi in cvetlice 
na polji oblači, bo tudi tebe preživil in obla 
čil! Oče nebeški za vse skrbi. Pojdi tedaj 
jutri le zopet prosit. Kar danes nisi dobil, 
znaš jutri dobiti ! 

Skoraj eno leto sem hodil na beračenje , 
kar Bog drugače z menoj sklene. Ko sem 
necega večera domov prišel, našel sem svoj o 
dobrotnico mrtvo : srečno je v Gospodu zaspala! Ze nekoliko dni poprej se je po vre 
dnem prejetji svetih zakramentov k smrti 
pripravila in dostikrat je z menoj o svoji 
smrti govorila . Pa nesreča me tedaj ni nepripravljenega zadela, pa vendar me je smrt 
moje dobrotnice, ki me je s tolikim trudo m 
in trpljenjem na noge skopala, kakor grom 


iz jasnega neba zadela. Moje vpitje in jokanje je priklicalo najinega soseda, starega 
kmeta, po imenu Stefelj. Ko vidi revščino in 
mene zapuščenega, se mu v serce smilim. 
»Anže! pojdi z mano ;« pravi, »bom že 
skerbel, da bomo staro Marušo pošteno po 
kopali!« 


Kristina. 

Ostal je mož beseda. V začetku sem moral 
pri njem gosi pasti, čez leto pa njegov e 
ovce. Dobro se mi je godilo . Tudi njegova 
žena, ki je začetkoma pisano gledala, me 
je rajše imčla, ko je mojo zvestost in ljubezen do Žival videla. Težko se spominjam 
tistih treh Iét, ktere sem pri Stefeljnu preživel ; bila so leta nedolžnega veselja in 
brezskerhnosti. Zjutraj sem gonil svoje ovčice na zelene trate ; Sultan, velik pes, me 
je spremljeval in veselo skakaje razodeval 
svoje veselje. Moje ovčice so veselo meketale in po paši skakale, da se mi je serc e 
smejalo. Mnogokrat sem se med nje usedel ; 
kadar sem jih poklical, so pritekle, mi rok e 
lizale in kruhek zobale, ki sem ga svoji m 
ustom pritergal. Zdaj so pokladale svoje 
glavice na moje kolčna, in prišle stare ovc e 
s svojimi mladiči, kakor če bi jih hotele moj i 
ljubezni priporočiti, in so veselo meketale 


ko sem mlade živalčice objemal, kar moje 
mu zvestemu Sultanu dostikrat nij bilo kaj 
povšeči in kar je s tem razodeval, da je ne 
voljno renčal in se mi dostikrat, se vé d a 
prav nerodno, prilizovati hotel. Ko je solnce 
više stalo in pripekalo, imel sem v bližnjem 
gozdiču hladno senco. Tu sem poslušal veselo tičje petje ali sem pa sam na svoj o 
piščal kako okroglo zapiskal . Kmalu sem 
se tudi s tiči soznanil. Zeló sem jih ljubil. 

Natresal sem jim zerna ali pa mravljinČinih jajčic. K meni so prileteli. Na glavo 
ali pa na ramo so se mi usedali in zobal i 
z roke. Lahko bi jih bil lovil ; pa preveč 
sem jih ljubil, kakor pa bi bil le eno teh 
živalic mogel ujeti. — 

Sreeneje sem med živalimi živel kako r 
med ljudmi . Moj zvesti Sultan je bil noč in 
dan pri meni. Ljubil sem svoje živali, svoje 
življenje bi bil za nje dal . Spoznal sem , 
kako koristne so nam ljudem, in umeti ni 
sem mogel, kako morejo ljudje tako nehvaležni in še celo neusmiljeni do živali biti . 
Dostikrat sem se s kmeti in hlapci kregal, 
ki so svoje vole in konje preobkladali, jim 
slabe in netečne piče dajali in po krivici s 
pretepanjem njihovo zvesto službo povraéali. Dostikrat sem vole in krave pomiloval , 
ki niso mogli dosti delati ne dosti mleka 


15 

dati. Mislil sem dostikrat : No, če bi ti 
kmet bil, bi drugače s svojo Živino ravnal ; 
dal bi ji snažen hlev, dobre, tečne kerme 
in zmérnega dela! Vsaj je vendar pridna in 
tudi stvar božja !« Najbolj so se mi pa ne 
srečni konji smilili, ki so morali po zimi š e 
več terpeti kakor po leti. Za ovcami in psi 
sem največ ljubil konje, te krasne, koristn e 
živali. Se zdaj se spominjam, kako sem se 
z nekim fantom valjal . Ničesar si nisem bolj 
želel, kakor kočijaž biti . Da bi pa to mislil, kdaj kakor bogat kmet, sam konje in 
voz imeti, to bi bil za me v moji ponižni 
mladosti greh. 

Bil sem drugo leto pri Stefeljnu, ko prid e 
mlada deklica, Kristina po imenu, k njemu 
za gosarico. Sirotica je bila prav krotka, v 

šolskih predmetih prav dobro podučena. 
Kmalu se soznaniva in v najini nedolžnosti 
sva veselo svoje živalice na pašo gonila, on a 
gosi, jaz pa ovce. Ker sva vsak dan vkupŽivela in pasla, se prav srčno sprijazniva. 
Kmalu si svoje življenje, svoje upanje i n 
nadloge razodeneva. Na polji sva vkup molila, jedla in svoje pičle grižljeje delila. Eden 
druzemu sva pomagala, eden druzemu žival i 
pasla ; z eno besedo, nisva mogla biti sama . 
Zahvaliti se imam tej deklici dokaj . Ona 
znala brati, jaz nisem nikoli v šolo ho


i6 

dil. Necega dné pokaže mi Kristina lepo 

knjigo, in reče, naj berem. Srce me zaboli 
in sramota me obide, ko ji povem, da ne 
znam brati. Milo me pogleda ter reče : »Oj , 
Anže, to je velika nesreča, če človek n e 
zna brati in pisati ; se h hočeš učiti ? « 

»Hočem se, Kristina, z veseljem se ho 
čem učiti. Kmet me ne pusti v šolo, kdo 
bi me pa učil ?« Solze polijo lica, ko sem 
to govoril. Prijazno me Kristina tolaži in 
mi obljubi, me brati in pisati učiti rekoč : 
» Cas, ki ga s praznimi marnami in igranjem na paši trativa, porabiva raje k učenji . « 

Kar je Kristina obljubila, to je storila . 
Za lastne denarje kupila je abecednik. Z 

veseljem sem se učil in lahko, ker me je 
veselilo. Gez pol leta znal sem že precejbrati. Potem me je začela Kristina na tablici pisati učiti. To je bilo težje, pa vendar 
me je toliko naučila, da sem znal svoj e 
ime dobro zapisati in pismice za silo načečkati. Moje veselje in moja hvaležnost do 
Kristine je bilo neskončno. Spominjam se 
še zdaj, da sem svoj četrtletni zaslužek v 
to obernil, da sem svoji učiteljici kupil par 
volnenih nogovic za zimo . Kmalu potem me 
Kristina zapusti. Nek sorodnik jo je k sebi 
vzel. Težko sva se ločila. V spomin mi je 
svoje molitvene bukvice dala, jaz pa nji ha


17 

kron prstan, in tako sva imela vsak svoj 
spominek. Kmalo čutim, da Kristine ni pri 
meni. Zbolim hudo. Vročina in mraz sta 
me terla. Zbolim za kozami in tako sem 
bil strah in nadloga ljudem pri hiši . Ležal 
sem v hlevu pri svojih ovčicah na otep u 
slame ; lahka, pol raztrgana ' odeja me j e 
grela in to v hudi zimi! Nihče me ni obiskoval, samo zjutraj in opoldné je prinesel 
hlapec ali pa kdo drug skledico juhe pre d 
vrata, a potem urno zbežal. Slabeje in slab* mi je prihajalo. Komaj sem se še mogel do vrat priplaziti po svojo pičlo jed. 
Ljudje me popolnoma zapusté . Samo enkrat 
me je konjač prišel pogledat. Z ramami j e 
pomigal rekoč : »Anže, tu ni več pomoči ; 
sam Bog more še pomagati. « Te besede so 
bile edina tolažba, katero sem imel od ljudi 
v svoji bolezni. Bridko sem jokal in Boga 

prosil naj me reši teh muk in k sebi pokliče. — 

Ali Bog mi pošlje drugo pomoč. Ljudje 
so me zapustili, pa živali so prišle, me tolažit. Ovce, ktere je majhen, nizek oboj od 
mene ločil, so me obiskovale, obraz in roke 
lizale . Milo so meketale, kakor bi me pomilovati hotele. Vse so me tako rade imele. 
Vsaj sem vse jaz uredil, posebno dva jag-
nečka, ktera sem posebno dobro oskrbova l 

2 


18 

sta bila noč in dan pri meni. Sé svojim 
Životom sta me grela, sicer bi bil v mrzlih 
zimskih nočeh zmrznil. 

Se bolje mi je pa moj zvesti pes Sulta n 
služil. Nikoli me ni zapustil. Večkrat me j e 
s svojimi zvestimi očmi ves žalosten pogledoval in tulil, kakor bi bil moje bolečin e 
čutil . Potem mi je lizal s kozami posut o 
obličje in roke. Cutil sem, da mi to lizanje 
bolečine hladi in olajšuje. Se bolj sem oslabel in več mi ni bilo moč do vrat po svoj o 
jed priti. Tu sem imel priliko, čudovito bistroumnost psov spoznavati. Sultan je kmalu 
spoznal, da si ne morem sam juhe prinesti . 

S svojimi umnimi očmi je kakor prašaje 
gledal. Pokažem mu na vrata in umel me 
je. Skočil je na kljuéanico, odprl vrat a 
in pogledoval zdaj mé, zdaj juho. Dam mu 
znamenje, mi juho prinesti. Previdno zgrabi 
skledico z zobmi in počasi k meni nese . 
Se ve, da je polovico juhe zlil, kar je p a 
meni v nasitenje zadostovalo. Tako je vsaki 
dan storil. Koj ko je slišal, da so mi juho 
pred vrata postavili, jih je odprl, mi juho 
tako prinesel in potem zopet prazno skledico ravno tako pred vrata odnašal . 

Moja bolezen je huja in huja prihajala . 
Kakor Lazar ležal sem ves s kozami pokrit . 

Orne kruhove in močnate juhe nisem mogel 


19


več vživati. Redile so me zdaj ovce, ki so 
me s svojimi mladiči obiskovale . Rade so 
držale, ko sem mleko sesal . Proti Božiču j e 
do vrhunca dospela moja bolezen . Dva dni 
sem ležal brez zavednosti v omedlevici. 
Ovce so ležale pri meni in me grele . Strel 
in trobentanje me je zbudilo iz moje nezavednosti in spoznal sem, da je Sveti večer. 
Pes moj je veselja zalajal, ko odprem oči . 
Misel, da je Sveti večer, spravi me v j~k ; 
ovčice, ki so pri meni ležale, so me spominjale svetega jagnjeta, ki je za naše grehe 
toliko trpelo. »Ne, « rečem, »ne bom tožil in 
srca zgubil, o moj Zveličar! če me živali 
ne zapusté, kako bi me Ti zapustil? Al i 
nisi Ti krotkejši, kakor so ta jagnjeta? Ali 
nisi Ti zvestejši od tega psa?« - Odleglo 
mi je. Molil sem in bil sem potolažen. Smehljati sem se moral, ko mi moj zvesti Sultan skledice prinese, kterih se v svoji neza

vednosti nisem dotaknil. Po vrsti jih postavi 
pred mojo posteljo in me gleda s svojimi 

očmi, kakor bi mi hotel reči : »Jej in dobro 
naj se ti prileže !« Tu sem se moral zopet 
njegovi zvestobi čuditi. Kar mi je sicer juhe 
ostalo, jo je on dobil, videl sem pa, d a 
se je nič ne dotakne. Zvesta žival se 
cela dva dni ne upa pokusiti juhe in j e 
raj še stradala. Z ginjenim srcem mu dam 

2* 


20


znamenje, naj j é ; , začel pa ni, dokler je nisem jaz pokusil . Cutil sem dobrotno toplot o 
po svojem životu in po lahkem se začnem 
potiti. Zavijem se dobro v svojo odejo in 
stisnem k gorkim ovčicam in k zvestemu 
Sultanu. V potu mirno zaspim. Ko se proti 
jutru zbudim, bil sem kakor prerojen . 

Zjutraj je bilo in zvonovi so vabili k 
sveti maši. Vzamem molitvene bukvice, katere mi je Kristina dala, s pod edine blazine, kjer so bile shranjene, in molim pobožno in z velikim zaupanjem . V molitev vtop'jen nisem slišal, da, so se vrata odprla. 

Zvesti moj Sultan poskoči in zalaja ; pa pri

lizovaje se in z repom mahaje pride k men i 

nazaj, kakor bi mi bil hotel reči, da je ne 
kdo prišel. Ozrem se in kaj vidim? — Kristino ! 

»O ljubi Anže! ali še živig?« so bile njene 
prve besede. Videla je mojo revščino. Solzé 
ji zalijejo oči. Zalosti ne more govoriti ; moleé 
mi poda rokó . Povem ji, kako se mi je godilo. — »Ali so to ljudje?« pravi srdito; »kamen bi se bil tebe usmilil, ljudje so te pa 
v največji revščini zapustili! « Potem odide 
k mojim ljudem in jim njih ravnanje ostr ó 
očita, ter prosi zavoljo presvete krvi Kristusove, naj me ne zapusté. Gospodarjevi 
ljudje so se sramovali in obljubili, mi bolje 


streči. Ker jih je Kristina prosila, pošljejo 
mi tudi praznično srajco, katere mi je če z 
vse treba bilo. Sami si pa niso upali priti. 
Rekli so, da naj se me tudi ona varuje. Pa 
srčna deklica jim odgovori polna keršČanske 
ljubezni : »Bog ne pripusti tega, da bi življenje svoje više cenila, nego službo Gospodovo. Kdor hoče svoje življenje tako oteti, 
ga bo zgubil. Kar Anžetu storim, to storim 
Jezusu samemu. Meni in ubogemu Anžetu 
bo on milostljiv . « 

Kristina me osnaži in ne prestane prej 
prositi, da mi gospodinja boljšo odejo in 
blazino da. Potem mi skuha tako dobro 
juho, kakoršne še nikoli nisem jedel. Pri 
tem me tolaži s prijaznimi besedami in mi 
Božjo usmiljenost prav živo predoeuje. Njena 

pomoč in tolažilne besede me moenó vpokojé. Pove mi, da je s strahom zvedla , 
kako sem bolan, dá, na smrt bolan . Neprenehoma je teto prosila, naj ji pripusti, me 
obiskat. Le nerada v to privoli. Hodila je 
celo noč, sedem ur. Ko do vasi pride, je 
po meni prašala in nek fant ji pové, da že dv a 
dni umiram ali pa sem že morda umrl. Rekla 
je, da se je tako ustrašila, da se ni mogl a 
več prestopiti. »Pa ljubi Anže, « sklene ona, 
»Bog vse prav stori. Vidim, da ti bo odleglo , 
če se ti bo prav pomagalo .« 


»Da, Kristina, ali kako mi je pa moč , 
prav pomagati?« jo prašam. »Ne skrbi, Anže « 
odgovori, » šla bom v Pečno vas k zdravniku in ga bom prosila, da bo k tebi prišel . « 
» O preljuba Kristina! zdravnik v pečni vasi 
je spreten, a lakomen mož. Ne gane se, če 
ne vidi denarjev na mizi. « 

»Ne skrbi, Anže ; imam nekaj denarjev 
pri sebi, prav lepo ga bom prosila, gotov o 
bo prišel. « 

Kristina se ni dala vbraniti . Pečna vas 
je dobro uro hodá od naše vasi . Akoravno j e 
že Kristina sedem ur hoda storila, vender n i 
bila nič trudna. Vsaj je veljalo, bolniku pomagat. In res pride opoldne se zdravnikom . 
Nevoljen je bil, ko pride k meni, pa rekel 
je, da sem rešen nevarnosti. Kdor je na 
kraji groba in sliši besede : » Rešen nevarnosti ! « ta vé, kakošno veselje mu prešine 
vse žile. Kristina poljubi vsa vesela zdravniku roko, ki ji reče : » Oj, ti si dobro dekle ; 
pri tebi se zna kdo prosit učiti. « Kristina 
se je smehljala s solznimi očmi . zaukal sere 
skoro. Moj Sultan, ki je nas vse pazljivo 
poslušal, začel je veselja lajati, kakor bi vedel , 
da sem nevarnost prestal . Ovčice so vedoželjno svoje glavice čez nizko steno pokladale in nas prijazno gledale . 


Zdravnik mi ukaže pijačo skuhati, ki daj e 
moč, in naroči, me imeti na gorkem in me 
snažiti. Ko odide, se usede Kristina k meni , 
rutico odveže in použije košček kruha . Bil 
je prvi grižljej, ki ga je danes užila . Vse ji 
povem, kako se mi je v bolezni godilo i n 
koliko dobrega so mi moj zvesti Sultan i n 
moje ovčice storile. Ginjenega srca gladila 
je zvestega psa in objemala ovne in ovce, 
ki so zdaj k nama prišli in razdeli.' skoro 
ves svoj kruh med nje. Zvečer mi skuha 
zopet močno juho. Po noči je le par ur 
spala, potem je pa pri meni čula . Zjutraj se 
poslovi:. Morala je zopet k teti. Opomnila 
me je, naj se Bogu zahvalim in njemu zaupam . Potem gre k maši, molit za me, in s 
povzdignjenimi rokami je prosila družino, najdobro za me skrbé. Storila je nad menoj sveti 
križ in me tolažila. Poskuščam se ji zahvaliti, pa j~k mi tega ni pripustil . »Bog ti 
povrni, preljuba Kristina!« To je bilo vse , 
kar sem ji mogel reči. 

Boljšalo se je moje zdravje bolj in bolj , 

čeravno počasi. Kristina mi je poslala nekaj 
denarjev, da si svoj živež poboljšam. Družina je zdaj lepše z menoj ravnala, in zdel o 
se mi je, da je svoje prejšnjo obnašanje 
obžalovala. Pa to ni dolgo trajalo. Stari 

Stefelj umre in njegova edina hčer se kmalu 


potem z bogatim kmetom omoži, kterem u 
je bilo Miha ime. Ta me ni mogel videti . 

Ni mi bilo moč, mu prav vstreči. Polegtega bil je natančen in slabo hrano nam je 
dajal. Na kmetijstvo, zlasti na živinorejo, j e 
malo uma Ni se bilo tedaj čuditi, da mu j e 
poginilo v kratkem več živinčet . Jaz imel sem 
z ovcami srečo . Akoravno sem mu odsvetoval, moral sem vender po povelji ovce n a 
pašo goniti. Zaradi nezdrave, vlažne krm e 
zgubil sem v svojo žalost več ovac . Kriv bil 
sem jaz in moral sem dokaj tepenja in grdih 
besed užiti. 

Pristudil se mi je ta mož bolj in bolj. 
Ako bi ne imel svoje drobnice tako rad, bi j o 
bil že davno popihal. Pa uboge živali so se 
mi smilile, ko sem pomislil, da bi utegnil e 
priti v neprave, slabe roke . Ali v kratkem 
se je kmet sam poslovil. To je pa tako prišlo : 

Bil je pomladanski večer, ko sem ravn o 
hotel ovce domov gnati . Pot je peljala skoz i 
goščavo. Pel sem večerno pesem, kar zapazim, da ovce plašno in prestrašeno vkup tekajo in da moj Sultan renčé pred grmovjem 
obstane. Pogledam med grmovje, pa, o groza, 

— zagledam dvoje svitlih oči! Bil je volk. 
Zugaje vzdignem proti njemu svojo veliko, z 
železjem okovano palico . Volk se urno skozi 
grmovje splazi, se zakadi med drobnico in 

zagrabi ovco . Ne čakaje, da bi mu dal znamenje, vrže se moj Sultan na, volka, ki ovco 
spusti, a toliko zlobneje psa prijeti skuša . 
Grem Sultanu pomagat in mislim, z vso močj o 
po volku mahniti. Pa Sultan ga v tem trenutku vrže, in težka palica—je tako silno 
mojo nogo zadela, da glasno zavpijem, padem in ni mi bilo moč več vstati. Ko Sultan 
mene sliši, spusti volka in skoči k meni . 
Volk oproščen, hlastne srdito po meni. Ce 
bi zvestega psa ne bilo, bilo bi po meni. 
Pa pes me ne zapusti. Kakor bi bil vedel, 
da bi brez njegove srčnosti poginil, popad e 
volka in ga podere v tistem hipu na tla, ko 
hoče svoje ostre zobe v moj život zasaditi . 
Strašno se ravsata poleg mene. Zdaj je Sultan hujši, zdaj volk. Ni mi moč povedati, 
kako mi je bilo pri srci. Bil sem v smrtnem strahu. Zvestemu Sultanu nisem mogel 
pomagati, ko sem padel, spahnil sem si tudi 
desno roko . Komaj se morem Bogu priporočiti. Se strahom gledam na Sultana. Zvesta 
žival se je silno prizadevala. Kri mu je tekla, 
kakor volku, iz več ran . Omagovati je začel . 
Ko to vidim, vpijem mu s še večjim strahom : »Sultan, Sultan, ne spusti, sicer se m 
zgubljen!« Kakor če bi mu te besede nov o 
moč dale, vrže se s še večjo zlobo na volka . 
Prime ga za golt . Silno tuli volk in si pri


zadeva na vso moč, psa se znebiti. Pa Sultan ga ne spusti. S poslednjo močjo se globočeje va-nj zagrize in mu golt pregrizne . Volk 
nekoliko časa tuli in pojema ; kmalu se več 
ne gane, bil je — mrtev . 

Moj Sultan gleda dalje časa srdito volka . 
S slabim glasom ga k sebi pokličem. Počasi 
se priplazi k meni. Silno je razmesarjen. Kri 
mu teče iz več ran. Zvesta žival položi svoj 
krvavi smrček na moje lice. Pa prijazno in 
ponosno me gleda, kakor bi mi hotel reči : 

Je-1i, da sem dobro prestal?« K sebi ga pritisnem in rad bi svojo srajco strgal, da bi 
mu rane obvezal. Pa bil sem preslab. Vso 
kri je zgubil. Slabeji in slabeji prihaja, p a 
vender se še k meni pritiska, kakor bi m e 
ne mogel pustiti. Pojemati začne, še enkrat 
obrne svoje zveste oči: proti meni, in bil 
je mrtev. 

Zdihoval sem v svojih britkih bolečinah . 
Jokal sem se za zvesto žival. Noga me j e 
bolela, pa kaj so bile te bolečine v primeri 
s žalostjo po mojem psu? Luna je začela 
svetiti, ovce so se vračale in pri meni zbirale. Samo nekoliko jih ni bilo. Bali so se 
volka, da si tudi so vedle, da je mrtev . Lizale 
so mojega zvestega Sultana, kakor bi ga hotele zavoljo njegove srčnosti pohvaliti in oživiti. O kolikokrat sem se splazil k zvestemu 


27 

psu in ga ogledoval, je-li morda še kaka 
iskrica življenja v njem . Moj Sultan bil j e 
mrtev ! 

Kmetu bilo je več za drobnico, ko za 
mene. Svoje hlapce pošle, mene iskat . Domov 

o me prinesli. Ovac manjkalo je samo dveh. 
Vsak drugi človek bi imel z menoj več 
usmiljenja, ko moj gospodar . On pa je klel in 
zahteval, da naj mu psa in ovce plačam. 
Bilo je zadosti : »Naj se le zopet na noge 
spravim, « rečem mu jezen, »nikoli več m e 
ne bodete videli! « 
Čez tri dni dobil sem precej moči in gel 
sem v gozdič, kjer je zvesti Sultan za me 
življenje zgubil. Se zdaj je ležal poleg volka . 
S solzami ga pokopljem in žalosten vrnem 
se domov. Doma povem kmetu, da hočem 
oditi ter mu za ovce svoj zaslužek prepustiti. S kletvijo in zmerjanjem mi reče, da naj 
se poberem, kamor hočem . Potem grem v 
hlev in s solzami se poslovim od svoji h 
jagnjet in ovac. Po vrsti jih objamem in žalostno so meketale, kakor bi bile vedle, da 
je moram zapustiti . 


IV. 
Potovanje. 

Potem grem, ne ved& kam. Ko pridem 

uro hod& daleč , spomnim se Kristine . 
Udriham jo proti njeni vasi. Proti poldnevu 
srečam voznika s psom, ki je bil mojem u 
Sultanu nekoliko podoben. Prijazno me pogleda in tudi jaz ga prijazno k sebi pokličem in mu svoje kosilo — košček črnega 
kruha — dam. Tako se soznanim z voznikom. Praša me, kdo sem in kam grem . 
Povem mu vse in ga prosim, če se smem na 
voz vnesti, ker zaradi bolne noge težko ho 
dim. Dovoli mi rad. Ko se opoldne pred 
gostilnico vstaviva, povabi me h kosilu in 
pravi, ako hočem njegov tovariš biti, me 
hoče potem z vsem preskrbeti in da n e 
bom imel druzega posla, ko mu pri krmenji konj in pri vožnji blaga pomagati . Kdo 
bi mi bolje vstregel? Ze davno želel se m 
h konjem priti, k tem lepim žival ' m, d o 
Merili sem imel posebno nagnenje . Z vese


ljem v to dovolim in se v duhu pri Kristini 
poslovim . 

Moj novi gospodar — Martin mu je bilo 
ime — je bil dobrega srca , pa nagle jeze . 
Za konje in za psa je dobro skrbel. 
Kmalu se s konji, zlasti pa s Filaksom — tak o 
je psa klical — soznanim. Martin je z dopadaj enj em videl, kako da za njegovo živino 
skrbim. Pri njem sem se učil, kako se konje redi in opravlja. Jesti in pijače imel sem 
toliko, da mi je ostajalo, imel sem vsega 
dovolj, samo Martin bil je tak pijanec in 
igralec, da mu ga ni bilo para . Gotovo bil 
je vsak večer pijan, v pijanosti je silno visoko igral. Redar je zgubil, je strašno klel 
in dostikrat je prišlo do pretepa. Veliko je 
imel pri tem prestati. Ker v pijanosti in jezi 
ni poznal mere, se je dostikrat nad svoj o 
živino strašno znosil . 

Pol leta sem vozaril Ž njim in v krčma h 
v najslabejših Ženskih in možkih druščinah 
videl veliko hudega, dobrega pa le malo. 
Mislim, da bi na duši in na telosu odivjal , 
ko bi bil še dalje pri Martinu ostal. Pa Bog 
je imel drugačen in boljši namen z menoj . 

Ko sva necega večera v necem velikem 
trgu prenočila, se Martin po svoji navad i 
vpijani. Potem začne igrati. Veliko zgubi. 
Mislil pa je, da so ga goljufali, in res ni 


med najbolj poštene ljudi prišel . Od jeze 
razjarjen vrže igralcem kvarte v glavo in jih 
zmerja sleparje in goljufe. Ti pa tega nočej o 
trpeti, in zbijejo se. Martin pijan in jezen , 
zabode z nožem enega zmed igralcev, druzega pa nevarno rani. Strašno zavrišče. Be-
reči pridejo in Martina, ki se je z vso močj o 
branil, premagajo. 

Ko se je to godilo, bil sem jaz v hlevu 
in sem pokladal konjem. Pes Filaks bil j e 
pri meni. Ker je nastal tak hrum in krik , 

hočem iti v gostilno. Videl sem, kako so 
može, ki so z Martinom igrali, krvave in 
kot mrtve iz nje nosili . Kmalu pride tudi 
Martin zvezan in beriči ga odpeljejo. S strahom poprašujem in zvem vse. Roki vijem, 
smrtni strah, da bi vtegnil tudi jaz, kakor 
Martinek, zaprt biti, me obide. Skoraj brez 
zavednosti stečem v hlev. Ondi videl sem 
vrata, ki so držala na cesto. Skozi te zbežim, in Filaks, kterega sem pri konjih pustil, z menoj . — 

V svojem strahu tečem celo noč. Ko se 
dan zazori, bil sem v tujem, čisto neznanem kraji. Od daleč zagledam kmetsko hišo , 
proti nji grem. Lačen in truden, kakor sem 
bil, prosim, naj mi odprá in košček kruha 
dajo. Po dolgem spraševanji in prošnji m i 
kmet odpre, da kruha in tudi psa nasiti. 


Tako sem bil zdelan, da se, ko se najem , 
na klop vležem in zaspim . Ko se zbudim, 
stalo je solnce že visoko . Zahvalivši se kmetu 

pokličem psa. O tem ni bilo ne sluha ne 
duha . Povsod ga iščem in tudi kmeta prašam, ali ne vé, kam je moj pes zašel? P a 
grdo mi odgovori, ali je mar on čuvaj mojega psa? Jaz sem kriv, če ga bolje ne 
varujem. Misel me obide, da mi ga je kmet 
vkradel. Kaj mi je bilo storiti? Ko hočem 
še enkrat dvorišče zavoljo psa preiskati, mi . 
kmet jezno vrata pokaže in me žuga od 
hiše zapoditi, če se koj ne poberem . 

Ves žalosten se podam na pot. Zguba 
mojega zvestega psa me je težko zadela . 
Ker sem tudi Martina zgubil, nisem imel 
nikogar na celem svetu, kteri bi se bil z a 
me potegoval. »Nikogar?« reče mi nekaj v 
mojem srci ; » ali ne živi še Kristina ? « 
Spomnim se njene obljube pri slovesu, da 
bo vsak dan za me molila. Spomnim se 
tudi njenega opomina, povsod in v vseh 
nadlogah in zopernostih v Boga zaupati. 
Tolažba je prišla v moje srce . Kristinino 
molitveno knjigo v roke vzamem in začne m 
molit. Lahko mi je bilo pri srci. Lep dan 
je bil. Tiči so glasno in veselo peli, cvetlice so cvetele in prijeten duh razširjale . 
rvlislil sem, da bo Gospod, . kteri tiče v vi


šavi nasiti in cvetlice na polji oblači, tudi 
za mene, zapuščeno siroto, skrbel . 

Srčno grem dalje in pridem do lepeg a 
trga. Pred gostilnico je stala kaj lepa kočija 
s štirimi lepimi konji . Lepo in primerno po-
stavo konj ogledovaje, vstavim se v svoje m 
čudenji. Zdaj pride kočijaž in da konjem 
zobat. Brez povelja mu pomagam. To mu 
je dopadlo. Videl je, da sem Že pri konjih bil. Praša me po mojem življenji. Vse 
mu odkrito povem in pristavim, da se m 
silno žejen in lačen . Dobri mož podari m i 
velik denar ter reče , da naj na njegov o 
zdravje jem in pijem, kar se mi poljubi . 
Veselo se zahvalivši, zavijem jo v gostilno , 
kjer povžijem klobaso in polič vina . — 

V stanici, za gospodo namenjeni, se j e 
nekaj posebnega godilo. Slišal sem stokat, 
kakor otroka, in ženo tiho in milo zdihovat, ktero je nekdo tolažil . — Glasneje je 
bilo pogovarjanje : »Oh! Nežika, « rekla je 

gospa jokaje, »umira, moj Mignonček umira . 
Nežika, jaz ne bom smrti svojega ljubčka 
preživela ! « 

»Žlahtna gospa! ali ne vidite, da božjas t 

odjenjuje? Mignonček bo gotovo ozdravel ! « 

»0 moj Mignonček! kaj moraš trpeti ! 
Bog se usmili! Pojdi, Mignonček, na mojem 
srci moraš skleniti !« 


Krčmarica pride zdaj v stanico in pové , 
da je ravno kar svoje najboljše konje v 
mesto po najimenitnejega zdravnika za ubozega bolnika poslala. — 

»Oh, « reče žlahtna gospa z glasom naj 
večje žalosti, »če bi mu mogla peruti dati , 
da bi mojemu ubogemu 11Iignoneku pomagal! Nežika, položi mojemu Mignončku obkladek od gorkega vina na život ! « 

Meni je pri tem pogovoru srce bolj i n 
bolj utripalo . Pomiloval sem žlahtno gospo , 
ki je imela tako lepe konje, še bolj pa boln o 
dete. Gnalo me je, v stanico pogledat, pa 

kako ostrmim, ko zagledam v naročji gospe , 
ne majhnega otroka, temuč v plenicah povitega črnega pséta. 

Prav siliti sem se moral, da se nise m 
zasmejal. Kakor imam živali rad, mi je to 
neumno ravnanje vendar smešno bilo, da, 
grešna se mi je zdelo . Pa smililo se mi j e 
vendar bolno pse in bolj natanko ga po 
gledam. Zdelo se mi je, da je pse preve č 
dobrega vžilo in se preobjedlo . Povedal sem 
svoje mnenje krčmarici., ta pa gospej . Kaj 
moral sem iti k nji . »Ali si živinozdravnik ?« praša mene. »Ali moreš mojega Mignoneka ozdraviti? « 

Takrat bil sem 17 let star, ravno in vi

soko rašen in dobro oblečen. Z globokim 
s 


poklonom — vino mi je srce ojačilo — 
prosim gospo, da bi smel bolnika natanko 
pregledati. 

Ker sem med živali, zlasti med psi, zrastel, bil sem v njih boleznih nekoliko skušen. Zlahtna gospa položi malega Mignona 
na mehko blazino in me prosi, pri pregledovanji prav lepo ravnati. Napeti vamp ži

valice in kalne oči mi kmalu pokažejo, kj e 
bolezen tiči. Prosim malo soli, mleka in 
olja. To dam psetu. Kmalu se pokaže, kar 
sem upal. Ubogemu psetu kmalu odleže in 
predno ura preteče, mogel je že po vseh 
štirih hoditi. 

Mene je to veselilo, da je ubogi psiček 
tako urno ozdravel, bolj me je pa veselil o 
zaradi psa, ki je res velike bolečine trpel ,
kakor zavoljo Žlahtne gospe. Njeno veselje 
bilo je neizrečeno. Objemala in na srce je 
pritiskala pseta, da je komaj moglo sopsti 
in je glasno zakričalo. Gospa se je zopet 
vstrašila. K meni je pritekla in prašala, ali 
se bo mar božjast povrnila . Lahko sem j o 
potolažil. Nazadnje se spomni, da mi j e 
plačilo obljubila. Reče mi, če hočem pri nji 
služiti. Dopadel sem ji. »Kot lakaj znaš k 
meni v službo priti l« reče . Ojačim se in ji 
povem, da bi bil raje pri konjih, ko pri nji. 
Nič mi ni zamerila, temuč nasmejala se, 


poklicala kočijaža Bernarda in mu vkazala , 
naj me ta čas'kot malega kočijaža vzame 
in me naj uči kočijažiti, kar sem pa že sam 
znal. Bernard mi seže v roko in žlahtnejgospej obljubi, da me bo vsega učil . 

Vse je bilo ,na odhod pripravljeno . Gospa 

v naročji z Mignonom hoče slanico zapustiti in stopiti v kočijo, kar pridrdrá lepa kočij a 
in iz nje stopi prvi zdravnik iz mesta in ž 
njim še drug zdravnik. Oba sta imela odlike na prsih. Ko ju žlahtna gospa ugleda, 
se prestraši. Ona je hotela imeti prvega 
živinozdravnika, zdaj pa pride prvi človeški 
zdravnik sam! — Pa pamet je ni zapustila . 

stanico steče nazaj, kjer je imela Nežika , 
njena hišina, še nekaj povezovat . »Za božj o 
voljo! Nežika, « reče gospa, »lepo te prosim , 
padi v omedlevico mestna zdravnika sta prišl a 
Mignon je zdrav, zdaj moraš ti zboleti i 

Nežika uboga. Se zdihljejem pade v sede ž 
in se dela, kakor bi ne bilo več življenja v 
nji. Doktorja prideta v gostilno, kjer ju go-
spa prav prijazno sprejme in k bolnici v 

stahico pelje. Potipata žilo in ji dišave po d 
nos držita. Nežika nazadnje za dobro spozna, se iz omedlevice prebuditi in toži, d a 

v želodcu in pri srci nekaj tiši . Zdaj 
je bila ostro spraševana . Nežika jima j e 
tako narobe in čudno odgovarjala, da sl a 

3* 


se strmo pogledavala in z glavami majala . 

Prvi zdravnik vkaže iz kočije skrinjico z 
zdravili prinesti . Iz več steklenic naredi pijačo, ktero bi morala piti. Nežika vender 
nikakor noče piti. Zdravnika ji brez vspeha 
prigovarjata . Slednjič pokusi prav nerad a 
pijačo . Pa strašno se je kremžila in se rotila, da raje umrje, kakor bi še pila . Tolažila sta jo z besedami : »Ozdraveli ne bote , 
gospodična, če to ne spijete . « 

» Zagotovim vas,« trdi hišina, » da bo m 
jutri zdrava ko riba ; nikakor ne bom več 
pela ! « 

»Bodite pametni, « je prosil prvi, »vaš e 
zdravje je v nevarnosti . « 

»Zila premočno bije, « reče drugi ; »želodec se vam hoče vneti . « 

»Bog obvaruj, « trdi hišina, »moj že

lodec bi svinjsko pečenko prebavil. « 

Zdravnika se strmo pogledata. Zdaj pa 

stopi žlahtna gospa k Nežiki ter reče : »Nežika, iz ljubezni do mene spij te kapljice ; 
kaj bom počela, če mi zboliš?« Nalije j i 
kapljic v srebrno žlico . 

» Za božjo voljo, žlahtna gospa ! « pros i 
Nežika, »vsaj veste -« 
»Vse vem dobro, ljubo dete , « odgovori , 

gospa, »ljubim te, kakor lastno hčer ; pij 
jih( 


37 

» Pijte no, gospodična ! « reče prvi zdravnik. 
Uboga Nežika zamiži in spije polovico, po 
tem pa spusti žlico iz rok . 

»O moj Bog ! « zavpije, »ne morem več ! 
Žlahtna gospa, to mi je preveč ! « 

»Vzemite kapljic na sladkorji,« svetuje 
prvi zdravnik. 

»Ne na sladkorji ne na soli, « vpije Nežika ; »umrla bom, če te peklenske kapljic e 
le pogledam!« 

Gospa ji prigovarja, zdravnika se pa majaje z glavami potem nekaj pomenita . 

» Gospodična ! « začne prvi zdravnik, »Če 
kapljic ne pijete, pa morate vsaj bobke (pilne ) 
vzeti '« 

Nežika se brani zastonj ; mora bobkev 
vzeti. Gospa sama jih ji je z vso ljubeznij o 
in skrbnostjo, s prav ljubezni polnim tolaženjem in prigovarjanjem v usta rinila. En 
bobek uboga Nežika povžije, pri drugem j i 
potrpljenja zmanjka. Stol prekupicne, na kte

rem je sedela, ter reče, da hoče raje voženk 
piti, kakor te bobke jesti, in steče skozi 
vrata. 

Videl sem, kako so si žlahtna gospa in 
zdravnika na vso moč prizadevali, da b i 
smeh premagali. Cudil sem se, kako je to , 
da je žlahtna gospa Nežiko vedoma tak o 
trpinčila. 


Zdravnika postaneta resna in govorila sta 
z gospo francozki. 

To pa rudečica oblije in hoče se zgovarjat. Več cekinov, ktere je hotela gospa dat, 
nočeta vzeti. Kratko in mlačno se poslovita. — 

Ko gospoda odideta, se Nežika prikaže . 
Pa žlahtnej gospej se je zamerila. 

»Nežika, « reče nejevoljno, »slabo si s e 
obnesla. Doktorja sta spoznala naše marne 
in prav dobro sta me oštela . « 

Nežika se hoče zgovarjat, toda gospa 
ne odjenja. Se le, ko ji začne Mignon roke 
lizati, se je vpokojila. 

Milostiva me pogleda ter reče : »Anže , 
ti si se dobro obnesel ; pri meni ostaneš. 
Skrbela bom za te, če se boš le dobro obnašal. « - V kočijo stopi, kjer je bila za Mignona 
posebna mehka posteljica pripravljena ; vsedem se k Bernardu in veselega srca se 
odpeljem v tuje kraje . — 

Ta slučaj sem zato tako obširno povedal, ker je bil za - me šola, v kteri sem s e 
učil ljudi spoznavat. Tukaj sem prvič laž 
njive, potuhnjene ljudi videl ; videl sem, kako 
sle bile hudobnost in laž kaznovane ; učil 
sem se muhe in zvijače imenitnih spozna 
vat, in moje srce, poprej tako prosto in 
odkrito, bilo je zdaj bolj previdno in samo 


za-se. Pozneje mi je Bernard povedal, da je 
Nežika z neprevidno besedo svoj eljubnos t 
žlahtne gospe razžalila ; gospa je porabila 
to priložnost v gostilnici, da je ubogo Ne

žiko z bobki trpinčila. Zdaj Še le sem spoznal, zakaj je hlinjena gospa tako milostiva bila. 


Življenje v Kastelo Morite. 

Žlahtna gospa se na Italijansko odpelje , 

kjer je imela velike grajščine. To, kar sem 
ji storil, je kmalu pozabila, samo Mignon s i 
je zapomnil mojo dobroto. Kjerkoli je k 
meni prišel, skazoval mi je svojo hvaležnost 
s prilizovanjem. Bernard imel me je z'eló rad 
in mi že na poti vse zaupal . 

»Skrbi le za konje in za hlev, drugo l e 

opusti, « rekel mi je večkrat. »V Kastelo Monte 
(tako se je imenovala grajščina grofinje) gospodarijo — samo babe, in to ni nama ni č 
mar ; oba sva služabnika in podložna morava biti. {t 

Srečno pridemo v Kastelo Molite. Kako 
mi je srcé veselja poskakovalo, ko me pelj e 
Bernard v hlev k konjem! Lepših nisem 
še videl. Dvanajst konj vsacega plemena je 
bilo v hlevu. Poleg drobnoudnih Angličanov 
stali so krepki španjolski žrebci z lepo zakrivljenimi vratovi in velicimi glavami ; dve arab


ski kobili bili ste Bernardu posebno všeč ; gospod je pa dva visoka neapolitanska belca 
ljubil. Kmalu se soznanim z vsemi konji ; 
zobat sem jim dajal in je snažil . Največje veselje mi je bilo, če sem smel na svoji arabski kobili pred prelepim vozom žlahtnega grof a 
jezdariti. rudeči, se zlatom obšiti obleki , 
s peresi za klobukom, sedel sem trdno na 
krasno opravljeni živini in mislil sem se 
kralju enacega, ko sem. kakor tisa čez gore 
in doline dirjal. 

Grofu je dopadlo moje veselje in hvali l 
me je, ker sem se tako možko nosil . Bernard, ki ni imel zdaj toliko opraviti, me j e 

imel kakor svojega sina in učil me vsega , 
kar je vedel, kako se konji rede in opravljajo. Veliko reči sem se naučil. 

Dobro se mi je godilo . Konji so me radi 
imeli in njihovo prijazno razgetanje mi je 
bilo veselo pozdravljanje. Moje veselje je do 

vrhunca prikipelo, ko je kobila moja žrebičk a 
porodila. Ljubil sem živinico kakor svoje življenje . Tudi ona me je kmalu ljubila, kakor 
jaz njo. Z razgetanjem me je Kastor (tako 
mu je bilo ime) pozdravljal, ko me je 
ugledal ; k meni je pritekel in na moje rame , 

na moja lica je polagal svojo lepo glavo . 

Grof je večkrat rekel, kedar je mene in 
Kastorja videl : »To je Kastor in ti, Anže, si 


Poluks, tako se imata rada ko brata. « Popreje sem gospo zaradi njene prevelike lju

bezni do Mignončka grajal, zdaj pa nise m 
rekel besedice. Ljubil sem svojega Kastorja 
tako, kakor ona svojega pseta . 

Tri leta bil sem v Kastelo Mante. Kastor 
je zrastel. Tako lepa, ponosna in kot ovca 
krotka žival je bil in tako moeán, brz in 

lep, da mu ga daleč okrog ni bilo para in 
da se je vsak čudil, kdor se je na konj e 
kaj umil. Grof je imel že tisoč cekinov zanj . 
Tresel sem se, ko sem to slišal, in Bogu 
sem se zahvalil, ko je grofinja s ponosnim i 
besedami rekla, da ona dá tistemu 'tisoč cekinov, kteri ji na Italijanskem za tacega konja 
pové. Pa vender mi je bilo namenjeno, kmalu 
Kastorja zapustiti . 

Francoski punt profil je tudi Italijanski 
deželi. Napoleon je povsod zmagoval in prišel 
je že v rodovitne planjave Lombardske . Cesarski bili so pri mestu bodi premagani in 

niso nas mogli več varovat. Grof zapustil 
je z večjim delom svojega premoženja Kastelo Monte in zbežal v Benetke. Vse konje 

— in v mojo tolažbo tudi Kastorja — j e 
ali že naprej poslal, ali je pa ž njimi svoj o 
opravo peljal . 
Blizu Padove peljemo se po gričas tih in 
gozdnatih krajih. Bila je noč ; bali se nismo 


nismo ničesar, ker bilo nas je šest dobr o 
oroženih mož. Kar se zabliska v goščavi . 
Tolovaji so nas napadli . Bernard pade ranjen . 
Prestrašen hočem mu pomagat, kar me zagrabi velik pes in me podere , pa v tistem 
trenotku, ko sem se bal, da, me bo z zobm i 
razmesaril, me spusti in mi liže roke . 

»Filaks! Filaks! ali si ti?« pokličem ga 
z veselim čudenjem ; »kako prideš ti tu se m 
in med take ljudi? « 

»Anže ! ali si res ti?« pokliče me zdajeden tolovajev in stopi k meni . 

»Jaz sem, Martin! — on je bil — jaz 
sem Anže ; kakor me zelo veseli vas videti , 
bi vendar rad polovico svojega življenja dal , 

Če bi vas kje drugje videl i « 

»Tiho, Anže! ti tega ne umiš, « odgovor i 
Martin. Govoril je tiho s tolovaji, kteri s o 
naše premagali in povezali. Grofinja ležala 
je v omedlevici, Nežika je v obupu roke vila , 
in Mignon, jezen, da so ga v spanji motili , 
lajal je na Filaksa in na tolovaje. 

Sé strahom smo čakali, kaj bodo tolovaj i 
sklenili. 

»Martin !« prosim, »pomagaj nam in reši 
nas! « Pomigal je z glavo in se obrnil proti 
tolovajem. 

Dobro je govoril . Tolovaji bili so zadovoljni z denarji, s srebrnino in zlatnino 


grofinje, ktero so, neravno prerahlo, iz omedlevice zbudili. Sé strašnim plakanjem izro

čila je cekine in demante. Tolovaji nas potem z našo robo in s konji spuste. Boga 
sem na tihem hvalil, da so nam Kastorj a 
pustili. 

Martin me na stran potegne in mi reče, 
naj k tolovajem pristopim, kjer bodem ve 
selo živel in vsega obilo imel. Z gnjusenjem 
mu odgovorim, da v to ne privolim, lepo g a 
prosim, naj hudobno pot zapusti in naj 
se poboljša. »Za to mi je uže prepozno ! 
odgovori. Martin, ter mi roko stisne in gre 
za svojimi tovariši . Filaks pa ostane prijazno 
pri meni, kakor bi mi hotel reči, naj grem 
z Martinom. Se le potem , ko ga je večkrat poklical, steče za svojim gospodarjem v 
gozd . 

Ko tolovaji odidejo, je bila naša prva 
skrb, Bernarda obvezat. Rana ni bila velika ; 
kroglja ga je samo od strani zadela in padel 
je bolj iz prestrašen, a, kakor pa vsled ran e 
z voza. Več smo imeli z grofinjo opravit , 
katera je zdaj popolnoma pri zavesti bila i n 
se zdaj s silnim očitanjem in psovanjem nad 

nami razjarila. — Psovala nas je babjeke, 

postopače, strahljivce, ki se komaj upajo i z 
samokresa ustreliti . Vsaj jaz, ki sem po Martinu največjo nevarnost odvrnil, nadejal sem 


se plačila. Toda žlahtna gospa mi pravi : 
»Anže, lepe znance imaš ; zavoljo tega morava še govoriti, ne zdiš se mi pošten . « 
Povem ji vse natanko, ona pa z glavo majaje reče : »Bodemo že videli. « 

Z nemirnim srcem pridem v Benetke . 

Poznal sem grofinjo in nič dobrega nisem 
upal. Nameravala me je, kakor s tolovaj i 
zmenjenega, zatožit, in kdor tedanje čas e 
in ostrost benečanskih sodnikov pozna, vé , 
da bi z obtožbo uže obsojen bil. Kar pride 
neko noč stari Bernard, od Nežike podučen , 
k meni in mi reče, naj brez odloga pobegnem . 
Videl sem, da se samo z begom rešim. Prosim 
Bernarda, naj me še enkrat v hlev pelje . S 
težkim srcem in s solzami v očeh vzame m 
slovo od konj, od svojega zvestega Kastorja. 
Žalostno je gledal ta in za menoj je hotel 
iti, ko sem hlev zapustil . 

»Bernard,« prosim, dobro mi skrbi z a 
mojega Kastorja in glej, da bode vsega dovelj imel. « 

»Zavoljo tebe mu bodem dajal najbolj 

šega ovsa in sena, « obljubi mi starček . 


VI. 
Nove nevarnosti. 

Srečno pobegnem, po čolnarsko napravljen — ker tudi zato sta skrbela Nežika 
in Bernard — in se prepeljem srečno če z 
morje. Brez denarjev nisem bil in ker m e 
je srce v domovino gnalo , prišel sem p o 
marsikterih potih na cesto, ki na Nemško 
pelje . Zavoljo vojske so bila pota zeló ne 
varna in težavna. Pa vender sem srečno 
prišel to Tirolske meje . 

Tukaj mi reče nek potujoč kupec, če 
hočem služit. Prav dobro službo mi obljubi , 
no, in meni se tudi preveč dobro godilo ni . 

Kupec je imel v Svici posestva, pa za 
voljo kupčije je moral še v pozni jeseni v 
Piemont popotovat in, ako bi bilo mogoče , 
bi bil celo do Liona na Francozkem šel . 
Se vé, raj še bi se bil jaz v svojo domovino 
vrnil ; ali Boštijan, kupcev kočijaž, mi je 
vedel toliko dobrega o svojem gospodarj i 
povedati, njegovo krotkosrčnost in dobrot


ljivost tako hvaliti, da sem pri njem ostal. 
Boštijan je pa res govoril resnico . Moj gospodar je bil najboljšega srca. Brez posebnih nevarnosti pridemo skozi Piemon t

, 

srečno v Spodnji Valis na Svicarskem . 

Tu na Piemontežki meji je 10 tisoč črevljev visoka gora svetega Bernatda. Pot pelje 
po ozki, težavno in z umetnostjo narejeni cesti 
čez hribe. Na tej gori, 7500 črevljev visokej , 
pod strašnimi kopami in pečevjem je p o 
celem svetu znana hiša Avguštinarjev pri 
majhnem jezeru. Ta hiša je najvišja v Evropi, v kateri ljudje prebivajo . V pustem, 
mrzlem in nerodovitnem kraji si je tukaj 

krščanska ljubezen svoj najlepši hram Božj i 
postavila. Avguštinarji skrbé, da popotnike, 
katerih je vsako leto 15 do 20 tisoč, pre-
nočé in jim na vsak način pomagajo . To 
pa delajo ti pobožni menihi z najčistejšo gorečnostjo, za hrano pa ničesar ne jemljejo, 
še manj pa zahtevajo . Tudi še celo bogati h 
darov ne jemljejo . Skozi to pečevje je siln o 
nevarno priti. Cez vrtoglave prepade peljejo 
ozke brvi ; med visocimi, s snegom pokritimi skalami se nabira sneg, ki se zmaje in 
v doline zavali, kedar se le kolikaj pretrese 
in v plazih, ki vedno naraščajo, drevje lomi, 
mostove podira, hiše posipa in popotnik e 
na cesti žive pokopava. Mraz je po noči 


včasih tako velik, da popotnike in še živin o 
celo umori. Sneg zamede dostikrat steze in 
brvi in prav dostikrat padejo popotniki skoz i 
lahko, goljufivno sneženo odejo v brezdno , 
kjer poginejo. V tacih nevarnostih čuje in 
pomaga pobožna meniška ljubezen . Neprenehoma, po dnevi in po noči, si prizadevajo , 
ljudi, ki so pot zgrešili, na pravo pot pri 
peljati, zmrznjene, mraza koprneče v samostan prenesti, podsute spod snega in iz 
prepadov oteti. Nesrečne iskat jim pomaga 
neko pleme velicih, močnih psov, katere 
barone imenujejo, ki imajo posebno moč , 
slediti in so za to službo kakor od Boga 
namenjeni, ker imajo posebno ljubezen d o 
ljudi. Cudna je moč, stanovitnost in umnost 
teh psov. Meni sammu jbilo namenjeno, 
se tega prepričati 

. mipoleg voza čez

mertém, 

najbolj nevarna mesta gremo, mnogo lepeg a 

o téh menihih pripoveduje. Po malem sneg 
naletuje, a oblačno je bilo. Počasi in brez 
strahu peljemo se po strmi cesti na goro . 
Kupi snega, ki tu in tam ležé, ovirajo nas 
v vožnji. Ravno razkopavam kup snega, kar 
se čuje nek tih pretres, ki kmalu gromu 
enako narašča. — 

»Zgubljeni smo, « zavpije moj gospodar, 
»tO je plaz !« 


Ves prestrašen spustim lopato z rok in 
zbežim z gospodarjem navzdól. V globoko 
brezdno padem in obležim brez zavesti . Cioveško govorjenje in pasje lajanje me zbudi. 
S strahom vidim, da ležim v 30 erevljev 
globokem prepadu med snegom in ledom . 
Poskusim vstati, toda nemorm. 

»Ali še živite, nesrečni ?« vpraša nekdo . 

»Še, za božjo voljo, rešite me, usmilit e 
se me! « 

»Poskusili bomo, kar bo mogoče, da 
vas rešimo. Primite te vrvi in opasajte si 
je okrog života. Poskusili bodemo, vas izvleei! « 

Vrvi padejo ; težavno si je privežem in 
potem me potegnejo kvišku . Ko dospem 
k vrhu, poda mi duhovni mož roko in m i 
pomaga. — 

»Zahvalite se Bogu k reče, ko mu hočem hvaležnosti roko poljubiti. »On vas je 
otel!« -

Več" mož, kateri so blagega patra na 
njegovi nevarni poti spremljevali, me ob 
stopi. Srečo mi voščijo, da sem rešen. Tudi 
dva velika, lepo raščena psa, me prijazno 
gledata, kakor bi se tudi mojega rešenja 
veselila, k kateremu sta bila tudi res pripomogla. 


»Bistrež in Orel sta svojo reč dobro 
opravila, « reče pater in prijazno gladi lep e 
Živali ; »nju oster duh vas je našel in na m 
k vašemu rešenji gotov sled pokazal . « 

Hvaležno pritisnem psa k sebi, katera 
sta se z neko zavestjo dala pritiskati, kako r 
bi dobro vedela, da sta mojo pohvalo 
zaslužila . — 

Slabost in nezmožnost me obideti. Komaj so me še noge držale. Pater mi da 
vina in ukaže nosilo prinesti, na katere m 
me njegovi tovariši v samostan odneso . 
Skrbno poprašujem zdaj po svojem gospo

darji in njegovem kočijažu . 

»Plaz ju je umoril, « odgovori pater žalostno ; »ko smo ju spod snega izvlekli, bil a 
sta že mrtva. Več jima ne moremo dati , 
kakor krščansk pokop. Tam gori v samostanu morete še njih trupli videtil« Zdaj 
tudi zvem, da sem dva dni v prepadu le 
žal. Moje srcé se tiho in goreče zahvali 
Božji usmiljenosti . 

Ko se samostanu bližamo , pride nam 

že več patrov nasproti. Na njih krotkih obrazih sijalo je veselje, da so zopet Življenj e 
Človeku oteli. Prav ljubezni polni me tolažijo in mi skatu jej vsa dejanja usmiljenja, 
katere more kristijan kristijanu skazati. 


Mrzlica me je še štirinajst dni na po 
steljo zadržavala. Moja mladost in velika skrb 
blagih menihov ste me oteli . Ko se zopet 

popravim, hočem popotovat in doma služb e 
iskat. Pa častitljivi menihi me spusté, dokler popolnoma k moči ne pridem in ni no-
bene nevarnosti več za me bilo. Tako velika bila je ljubezen, da so z denarji voznika primorali, da me popelje do mesta 
Bazel. Od ondi mi je bilo lahko peš v svojo 
domovino priti . 

Dan mojega odhoda z voznikom je bil 

že odločen. Pa slabo vreme ni pripustilo, 
da bi odrinili. Med tem je prišel francosk 
živinozdravnik v samostan, ki je šel od laške 
armade na Francosko v mesto Marzelj n a 
odpust, kjer je bil rojen . Kmalu se soznaniva. Reče mi, če hočem njemu služit in 
pristavi, da pred vsemi druzimi nemške služabnike ljubi, ker je prepričan, da sme na 
njihovo zvestobo zaupati. Obljubi mi dobro 
plačilo. Bolj kakor njegove obljube mikalo 
me je upanje, da bom zopet k konjem prišel in se živinozdravilstva kaj več naučil. 
Že tačas bilo mi je največje ,veselje, ubogim bolnim živalim pomagati . Ze med kmeti 
sem spoznal več tacih zdravil in v Kaste l 
Monte me je Bernard učil, kako se bolni m 
konjem pomaga in ž njimi ravna. Se več 


sem upal, se od francoskega živinozdravnik a 

naučiti . — 

Srečno prideva čez mejo južne Francoske 
kraje. Blizo Marzelja se v neki vasi vstaviva, da bi konjem zobat dala . Ko moj gospod in jaz zajutrkujeva, pride kmetica v 
gostilno, glasno se jokaje . Tačas francoskeg a 
jezika še nisem toliko umil, da bi vse razumil, kar je žena govorila. — Moj gospod , 
kterega vprašaje pogledam, mi reče, da j e 
žena s svojimi kravami nesrečna, ker več 
mleka nem* . Zena prosi prav lepo gospoda, 
da bi jo obiskal in njenim bolnim krava m 
pomagal. — 

Gospod se brani ; nazadnje se vender 
vda in gre ž njo. Prasim ga, ako ga smem 
spremiti, kar mi rad dovoli . — » Anže, « 

pravi, »če jaz ne bom mogel pomagat, bo š 
pa ti. « 

Pregleda krave. Ker je bil samo zdrav

nik konjem, ne vé, pri čem je. To koj 
zapazim. Po šegi svojih rojakov beseduj e 
dolgo in obširno o bolezni krav ter reče , 
naj se do jutri počaka. — Koj sem vedel, kaj je kravam. V moji domovini , 
kakor tudi v Kastelo Monte bile so krav e 
večkrat tako bolne, in tu in tam se jim je 
s prostim zeliščem, kteremu se je nekolik o 
olja pridejalo gotovo pomagalo . Moj gospod 


naredi resen obraz, potem pa reče napuhnjeno ženi : »Ena reč vam more pomagati ; mej sto zdravniki bi le enemu to na 
um prišlo . Dajte kravam, kar vam zaukažem.« Zena je zvesto pazila na njegove 
besede in obljubi, da bo vse storila . — 
»Anže, « pravi tiho moj gospod, ko stopiva 
iz hleva ; »grbo ti bom namlatil, če tvoj e 
zdravilo ne bo pomagalo. Tvoji nemški poštenosti sem zaupal, za moje dobro ime m i 
gre ! « 

» Gospod ! « rečem mu, » gotovo mora po 
magati v treh urah bodo krave mleko 
imele. « 

»Dobro, Anže ; čez poldan ostaneva tu 
in bodeva tri ure Čakala . « 

Tri ure še ne minejo, kar priteče žena 
in pove, da imajo njene krave več mleka 
kakor poprej . Veselo me pogleda, in voljn o 
prenaša, da, mu žena roko poljubuje in g a 
zapored praša, koliko mu za njegov trud 
dol:Žilje , ker ji je največje bogastvo otel. 
Moj gospod se po francoski usti in reče , 
da za taka zdravila ne vinarja ne vzame , 
če pa, hoče kaj dati, naj da meni, kot njegovemu služabniku, ker bil sem tudi jaz ž 
njim v hlevu. Par desetic mi hoče v roko 
stisniti, pa tudi jaz nočem nič vzeti, in rečem, da hočem svojega, gospoda posnemati, 


in da nama najbolj vstreže, ako naju v 
svojem kraju za najboljša zdravnika govej e 
živine razglasi. Je h žena moje govorjenje , 
ki ni bilo ne francosko ne italijansko, razumela ali ne, ne vém, moj gospod me j e 
razumel, ker me je grdo pogledal. »AnŽe, « 

reče mi, »ti imaš več možjanov, kakor navadni Nemci ; — vkup ostaneva . « Ostala 
sva ; bil je dober gospod! — 


Kastor reši žijee. 

Tisti čas so se v južnem delu Francoskega tiho pripravljali za vojsko unstran morja . 
Moj gospod je moral takoj k svojemu regimentu iti in v Tulonu stopi na barko. Premišljujem v začetku tudi jaz, bi-li šel Ž njim 
ali ne. Moj gospod pa, kateremu sem čez 
vse veljal in mu je tudi iz srca udav bil, me 
pregovori in obljubi, dati mi, kedar se povrnemo, toliko denarjev, da si bodem moge l 
v svoji domovini posestvo kupiti in mirno 
živeti. Spomnim se Kristine. Moje mlado 
srce mi skipi in veselje, da bodem tuje de 
žele obhodil, se v meni vname. Vesel in s 
klobukom mahaje pozdravim morje na barki . 
Vsi smo bili Židane volje . Bonaparte, nepremagljivi vodja, je bil med nami in v snesti 
smo si bili ž njim in z njegovo srečo, da bo 
demo povsodi premagali in si bogastva na 
brali. Gotovo nam bi bilo drugače pri srci, 


56 

ko bi bili vedeli, v kakošno trpljenje in v 
kakošne boje gremo! 

Pri otoku Malta še le zvemo, da nameravamo se v Egipt peljati. Vsi ostrmimo. 
Mnogim je nekako tesno pri srci bilo ; med 

temi bil sem tudi jaz in česar sem se bal , 
to se je pač preveč res zgodilo. Poglavitno 
mesto otoka Malte, La Valete, kmalu vzamemo, Egipčane premagamo, tudi mesto Kahiro v Egiptu se poda. Moj gospod je imel 
čez mero opraviti in noč in dan je moral 
za, ranjene konje skrbeti. Kolikor sem moge l 
sem mu pomagal. Nekega jutra zavezujem 
na prostoru pred mestom Kahiro konju, kateremu je bil nek Egipčan desno uho odsekal, rano, kar pripelje francosk lovec visocega konja. Kako se zavzamem in razveselim , 
ko v konji svojega Kastorja spoznam . 

»Kastor! preljubi moj Kastor! pravim 
in mu potipljem na vrat. Lepa živina tudi 
mene spozna. Veselo začne razgetati in položi svojo glavo na moja pleča. Vzdigne krvavo drobno nogo, kakor bi mi hotela po 
kazat in me pomoči prosit. Krogla jo je v 
stegno nekoliko zadela, rana pa ni bila ne 
varna. Vender pa pravim, da je za konja 
nevarnost velika in da mora Kastor vsaj 
štirinajst dni pri nama ostati. Vojak v to privoli in mi naroči, za lepega konja prav dobro 


skrbeti , rekoč, da je to najlepši konj njegovega obrista. To mi opomniti in mi naročiti ni bilo treba. Kako bi si ne bil prizadeval na vso moč, svojega ljubčka ozdraviti? Potem prašam lovca, kako je njego v 
oberst konja dobil. Kakor sen mislil, tako 
mi pové. Obrist je dobil lepo živino po navadni šegi francoske armade. V vojski na 
Laškem je videl lepega konja, in ker mu je 
dopadel, ga ukaže meni nič tebi nič iz hlev a 
pripeljat. Z obristom je tudi Kastor v Egipt. 
prišel. 

Obvežem koj svojo zvesto žival in ji dam 
najboljše mesto v hlevu. Kolikor sem časa 
imel, obrnil sem ga v strežbo Kastorjevo . 
Hvaležen in vdan mi je pa tudi bil . Cez 
šest dni popolnoma ozdravi. Vojak pride večkrat po konja in ga hoče odpeljat . Z vsakovrstnimi izgovori sem ga pridrževal. Slednjič pa mi pridejo solzé v oči ko nise m 
mogel več konja obdržati, potem ga vojak 
odpelje. Napoleon odrine z večim oddelkom 
svoje armade v Sirijo. Moj gospod in jaz 
greva z tropo konjikov, ki so morali precej 
streljava za njimi peljati, pozneje z armado . 

Ne dalječ od mesta Jafe nas desetkrat 
večja truma Turkov napade. Vsa srčnost 
nam nič ne pomaga. Skoraj vsi francoski 
konjiki popadajo pod meči zlobnih sovraž


nikov, ki niso nikomur prizanesli. Strašno 
vdarjen se zavalim omamljen na zemljo . Silno 
suvanje in tresenje me iz moje omotice zbudi . 
Vidim, da sem privezan za konjski rep v 
sredi turških konjikov, ki so neprenehoma 

dirjali čez neizmerno peščeno puščavo . 

Strašen je bil moj stan . Poskusim molit, pa ne morem . V vročini in razbeljenem 
prahu, ki me pri vsaki konjski stopinji posuje, mi skoraj kri zavre in sape zmanjka. 
Pol mrtev sem bil, ko se Turki na mest u 
od palmovega drevja obsenčenim vstavijo i n 
jesti in piti začnó. Odvežejo me. Zdaj vidim, 
da so še pet druzih Francozov vjeli in ji h 
enako z sabo privlekli. Turki nam ničesar 
ne privoščijo, dasiravno so naši suhi jezik i 
po kapljici mrzle vode koprneli . Z znamenji 
smo kazali, da smo žejni. Zopet nas zvežejo in se pogovarjajo, kaj bi z nami sto 
rili, tako se nam je dozdevalo . Dolgo se pogovarjajo. Z neizrečenim strahom jih poslušamo, akoravno nismo ničesar razumeli, naznanjevali so nam njih srditi obrazi, da se 
imamo bati najhujšega. K smrti se pripravim 
in hočem moliti. Kar zaslišim za sabo krepk o 
razgetanje. velik konj se skloni čez me in 
položi veselo svojo glavo na mojo ramo . Z 
začudenjem se ozrem in kako se razveselim, 
ko ugledam svojega Kastorja. Oči. se mu 


59 

svetijo, nepotrpežljivo brska po prahu te r 
pripoguje svoj vrat, kakor bi nevarnost svojega gospodarja poznal in bi ga opomniti 
hotel, naj se reši vsled svojih brzih nog . 

» Ubogi Kastor !« vskliknem, »prišel si l e 
gledat gospodarjevo smrt. Vender se veselim 
pred svojo smrtjo, da tebe vidim , zvesta 
živa l! « 

Turki se čudijo videči, da se mi Kastor tako prilizuje . Eden izmed njih stopi k 
meni in me vpraša slabo po laški : »Kristijan, 
od kod poznaš ti tega konja? Povem mu 
vse. Prestavi potem svojim tovarišem moj e 
besede in zdelo se mi je, da so jim šle k srcu . 
Odvežejo me in mi dajo vode in črnega 
ovsenega kruha. Kakor sem bil sam lačen in 
žejen, delim ga vender s Kastorjem, kater i 
je rad iz moje roke jedel . To Turkom dopade. Večkrat pravijo: »Pri bradi našega preroka! kako ljubi konj kristijana! dobro src e 
mora imeti ! « Roke povzdignem in prosim , 
kazaje na vodo in na kruh, da bi tudi mojim tovarišem kaj dali. Turek pa jezno pomaje z glavo ter z roko naznani, česar nisem 

umél, pa kmalu sem si znal v svojo groz o 

razložiti. 

Kastor se ni hotel od mene ločiti, kako r 
psiček se pritiska k meni. Lahko si razložim , 
kako sva se tukaj sošla . Tudi on je bil vjet 


od Turkov, kakor jaz, ki so nas napadli.. Ti 

se zdaj začno prepirati, kaj bi z nami storili, kar vstane eden izmed Turkov, kakor 
bi ga vrag obsedel, in prekolje jednemu Francozu glavo in v kratkem času pocepajo tudi 
drugi, posekani od krvoločnih vragov . Smrti 
pričakovaje objamem v svojem strahu Kastorjev vrat z obema rokama . K njemu se 
pritisnem, kakor bi me imel njegov život 
smrti obvarovati. 

Kakor žugaje zarazgeta glasno žlahtn a 

živina, oči se ji zabliskajo, nosnice razpne , 
strese svoj vrat in skloni ponosno svoj o 
glavo. Turek pa, ki je znal laški, poteplja 
prijazno Kastorju na vrat rekoč : »Kristijanu, 
katerega ti tako ljubiš, se ne bode ničesa r 
žalega zgodilo . Bog ti ga je poslal, da te 
reši ! « ---

Turki se začnó pripravljati k odhodu ; 
privežejo me na konja in kakor blisk dirjamo dalje: Nisem vedel, kaj so mi Turki 
namenili. Smrti sem odšel, sem pa odšel 
tudi trpljenji sužnosti? Kdo bi me bil tudi 
té rešil? Nobenega upanja nisem imel z a 
to in voljno se vdam v božjo voljo . Hitreje 
in hitreje jezdimo v drk čez puščavo . Večkrat se približam pri jezdarenji tako Kastorji, da sem ga lahko poklical. Obrnil se 
je vselej zvesti konj, kakor bi hotel s svo


jimi bistrimi očmi in s svojo lepo glavo 

meni odgovoriti, in veselo je zarezgetal . Te

penje pa me prisili, ž njim se nič več ne 
pogovarjat. Zmrači se, ko pridemo do skalovja z grmovjem poraščenega . Tu se Turki 
vstavijo, konje napojé in večerjajo prepečeno moko. Tudi meni vržejo nekoliko 
palčkov ali dateljnov. Kmalu spoznam, da 
bodemo tu prenočili. Dva Turka me vlečeta 
kakih sto korakov daleč za skalovje k grmovji , 
povežeta me še trdneje in mi rečeta , 
da moram čez noč tukaj ostati. Zadovoljim 
se s tem, samo vrvi, s katerimi sem povezan bil, delale so mi bolečine . Poskusim 
zaspati . Pa dasiravno sem bil silno truden, 
vender ne morem očesa zatisniti . Turki zdaj 
svojo večerno molitev opravijo vsako njihovih besed donašala mi je sapa na ušesi . 

Postajalo je tiheje in tiheje, a kmalu se m i 
je zdélo, da so Turki zaspali. Jaz sem pa še 

čul, a proti pólunoei tudi zadremljem. 

Spal sem kaki dve uri, kar me probudi 
neko praskanje in silno dihanje. Bil je moj 
Kastor, ki se je z verige odtrgal in pritekel 
k meni. Zgodi se včasi, da konji občutij o 
hrepenenje po ljudeh, ktere ljubijo . Na vsak 
način potem silijo k onim, kamor jih vleče 
hrepenenje, a ničesar jih nij moč zadržavati. Prikaže se luna iz-za oblakov. Kastor, 


še osedlan, vpre svoje zveste oči v mene. 
Sine mi v glavo misel : » Smukni na konj a 
in reši se ! « toda kako to storiti? — 

Roki in nogi imel sem trdó zvezani , 

na vso moč se rešit prizadevam ; in v istini 
si razvozljam vrvi toliko, da mi je bilo mo č 
gibati s tremi prsti desnice svoje. Pri mesečnem svitu ugledam v Kastorjevem sedl u 
samokrese in nož turškega konjika . Meni 
je bilo treba le migniti, a Kastor je uže 
klečal. Radostno sežem po nožu inž njim 
prevežem vezi:, ki mi odpadejo. Bil sem rešen. 
Veselo osedlam svojega vernega Kastorja i n 
jo vrežem proti Egiptu . — 

Kakor blisk iz višine letela sva po planjavi. Luna postaja obledovati, a jutranja 

zora naznanjati dan, kar čujem za manój 
strel in divje vriskanje, ki je prihajalo bliž e 
in bliže. Prestrašen zapazim, da so mi Turki 
za petami. 

Zvedeli so namreč kmalu, da sem ubegnil, ter se vsujejo po bližnjih potih za manój . Sicer jim bi to ne bilo moč, če bi tudi 
njihovi konji še tako urno dirjali, kmal u 
bi me ne imeli. Edino moje upanje in 
rešenje bila je Kastorjeva neumórna vstrajnost ; letela je živinica na vso moč, kako r 
bi bila vedela, da je od njene moči odvisno 


moje življenje. Kot bi se bil hotel s svojimi 
zasledovalci skušati v hitrosti, tako bliskovito je letel po planjavi, ki se je jela znižavati. Zemlja je bila tú in tam razpokana in 

griči so ovirali jahanje. Ali to nij zadrževalo Kastorja. Preskočil je vsaki jarek in 
oprezno tekel čez griče in doline. Meni se 
je dozdevalo, kakor bi moč njegova s tekom ras-tla. Pa tudi moji zasledovalci imeli 
so čvrste konje, — in ne odjenjali. Cul sem 
je gostokrat sopihati in razgetati, in Kastor , 
to slutivši, je še urneje tekel. 

Kar ugledam pred sabój širok, a globok 
jarek ; širok je bil najmanj 6 vatlov. Stra

homa sem pogledoval v globočino . Kastor 
je srdito stresal svojo krasno grivo in s e 
oziral po zasledovalcih, ki so z veselim vriskom prihajali bliže in bliže, gotovi svojega 
lova. Poskušam zaslediti ožji kraj, toda v 
neskončno daljavo se je jarek raztezal po 
planjavi. Turki prihajajo bliže in bliže . Pogumno zavriskam in priporočivši sebe in 
konja Bogu rekoč : »Kastor dragi, reši me ! 
reši !« vzdigne konj svojo lepo glavo razgetaje, kot bi bil razumel besede moje . Zaletim se bliskoma na njem čez jarek, — i n 
ko bi mignil stojim unstran, rešen v trenótji, ko so sovragi moji menili, da sem v 
njihovih pestéh. 


Stermé se čudijo, a vstavijo, toda nihč e 
izmej njih si upal nij jarka preskočit. Streljali so za menój se samokresi, ker sem bil p a 
skrit za grmovjem in gričem, me nij kroglj a 
zadela. — Zapazil sem, da so večkrat ob 
jarku gori in doli jahali, da bi našli pripravn o 
mesto za preskok. Ker ga nijso dobili, se 
preklinjevaje in žugaje vrnejo . Tako sem bil 
rešen, da rešen vsled srčnosti in vstrajnosti 
svojega neprecenljivega Kastorja . Pa kako 
drago je morala uboga Žival mojo rešitev 
plačati! Ko Turki odidejo, objamem tank i 
vrat Kastorjev in hvalim njegovo pogumnost 
in zvestobo. Gledal me je tiho in prijazno . 
Kar se mu vdere v curkih kri iz gobca i n 
nosnic. Globoko zdihne, se opoteče in mrte v 
zgrudi na zemljo . Pri skoku čez jarek je po 
čila zvestemu konju žila. 

Kako mi je bilo zdaj pri srci, pač ne 
morem povedati. Molčé in omamljen se vse 
dem tik njegovega trupla in jamem popolnoma obupavati nad svojim rešenjem. Sedel 
sem skoro dve uri, gredno se zopet zdrami m 
iz svoje žalosti. Z nožem skopljem jamo in 
zagrebem zvestega konja, da bi ga ne po 
žrle divje zverine . Potem vzamem ob a 
mokresa, ki sta tičala v sedlu in se napotim 
žalostno dalje. Kam , tega še sam nisem 
vedel. V tem položaji se pač nijsem zmenil 


6N 

dosti za ta svet, ko mi je uže itak presedal o 
življenje. 

Dva dni tavam po puščavi ves onemogel 
lakote in žeje, dokler ne dospem proti 
večeru do necega studenca. Napivši se, hočem zopet dalje, kar ugledam v daljavi prašno 
meglico. Kmalu spoznam turške tovornike , 
ki ukrenejo na velbljodih proti studencu, pr i 
kojem sem si žejo ugasil . Sklenem torej, ji h 
tú brez strahu počakati. Meni nij bilo, kakor 
sem uže omenil, pač nič ležeče na življenji . 
Mučila me je lakota, a vsaka smrt je lagja, 
nego umreti lakote. Tovorniki pridejo bliže 
in videč, da nij so bili turški vojaci, temu č 
trgovci, se zopet umirim. Ko me vidijo sa-
mega in v takem stanu, se zeló čudijo . Vodja 
tovorniški, star, prijazen mož, z dolgo, belo 
brado, znal je nekoliko italijanski . Kmalu se 
pomeniva. Prosim ga, naj me vzame sabój 
in v plačilo mu ponudim z drazimi kamenčk i 
bogato okovan nož turški . Ahmed, vodj a 
tovorniški, sprejme ponudbo mojo in mi ob 
ljubi, pripeljati me v mesto Moka, kamor j e 
on pošiljal svileno blago. Sicer je bil za mene 
to, ki sem želel priti v Egipt, velik ovinek , 
toda kaj storiti? Tolažil sem se s tem, d a 
bom v Moki dobil ladijo, na kateri se po 
peljem po rudečem morji v Egipt . 


Ahmed mi pa dá velbljoda, ter se pridružim veliki družbi popotnikov . 

Popotovali smo počasi, a samo po dnevi . 
Vročina je silovito pripekala in dan za dnevom prihajala večja . Dvakrat nas zasači sa-
mum, in ta pereče vroči, strupeni vete r 
spravil nas je v smrtno nevarnost . Tolovaje , 
ki so nas gostokrat napadali, smo odgnali 
vselej srečno . Cim bliže dohajamo Jemenu, 
to je : v blaženo Arabijo, tiru več težav na m 
je bilo prestajati. Najboljša plemena arabsk a 
razprla je bila vojska : najkrasneje vasi bile 
so upepeljene, setve poteptane, studenci i n 
vodnjaki zasuti. Kmalu smo trpeli najhuje 
pomankanje vode. Dan za dnevom smo s e 
morali preskrbovati z vodo, ktero so nam 
donašali velbljodi v mehovih. Na najurnejših velhljodih je vsaki dan Ahmed pošilja l 
svoje hlapce naprej . Morali so ostajati pri 
studencih in polniti mehove, da nam je bilo 
moč, po kratkem odpočinku zopet dalje potovat. Večkrat so studence in vodnjak e 
ljudje, ki so pred nami prišli, kar oblegali 
in potem so se za vedro vode do krvi zbili . — 

Tako pridemo po velikem trpljenji tri 
dni hoda do Moke. Zdaj je bila pot naša 
še le težavna ; tolovaji so nas potoma vedno nadlegovali . Kjer smo kak studenec 


dobili, nadejati smo se mogli, da so ondi 
tudi Oni. Doslej smo bili vselej tako srečni , 
da smo se jim vbranili . Ko pa neko noč 
napajamo svoje velbljode, plane tako siln o 
in toliko tolovajev na nas, da smo v hip u 
premagani in razkropljeni. Jeclva sem ime 
čas, svojega velbljoda osedlati, kar ugledam , 
da Ahmed, od tolovaja preganjan, beži k 
meni klicaje : » Reši me ! « A dobro namer 
jena kroglja podere sovražnika na tla. Urno 
ukažem velbljodu poklekniti, Ahmedu pomagam nanj in bil sem tako srečen, da ubegnem v temnej noči na peščeno planjavo . 
Pot v Moko so nam pa tolovaji zaprli. Poženem torej velbljoda, da je tekel na vs e 
pretége, kam, tega pač sam vedel nijsem . 
Mislil sem le, kako bi tolovajem ušel. Nadejaje se, da sem vže v varnosti pred njimi, prašam Ahmeda, kan pelje ta pot, a 
on mi na to ničesar ne odgovori . Molčé, 
kot mutec, je sedel in samo od časa do 
časa vzdihne globoko vsled bolesti in tug e 
nad izgubo svojega bogastva. Napočil je dan . 
Ahmed me pa le žalostno pogleduje. Znova 
ga pobaram, kje da sva, a on vzdihne globoko rekoč : »Bog hoče tako, težko bova 
rešila najino življenje. Poženi velbljoda na 
desno in daj mi piti! « 


»Ahmed, nijmam ni kapljice vode več ! 
Spomni se tolovajskega napada. « 

»Bolečina in žeja me pečeta, kot ogenjpo mojem drobu — odgovori Ahmed in 
pobesi svojo glavo na prsi, — cele dni 
hodá nij ga studenca ; v najstrašneji kraj 
naji je zanesel velbljod . « 

Prestrašim se in poženem velbljoda tiia , 
kamor je želel Ahmed. Z lepimi besedami 
ga skušam utolažit, a nij se dal ; zaničljivo 
me pogledovaje mi pravi, da je Turek i n 
da mu nij treba učiti se od kristijana srčnosti v trpljenji in moči ob smrtnej uri . 
Molčal sem in poskušam moliti. Žeja me 
je začela vedno huje peči, a proti poldnevu , 
ko je solnce strašno pripekalo, mi nij bil o 
moč več prestajati. Trpel sem velikansk 
glad, ali kaj je glad proti žeji? Spomnim s e 
Hagare in Izmajele, katera je ne daleč odtodi 
angelj Gospodov rešil žeje in smrti . Presrčno prosim Boga in presveto Devico, da 
bi tudi nama pritekel vrelec iz suhe zemlje. 
Molitev moja je bila sicer uslišana, toda 
voda nama nij bila namenjena iz globočin e 
zemlje, nego — iz trebuha živalskega . 

Bilo je póludné in žeja najina strašna . 
Velbljod je še vedno krepko korakal dalje . 
Ahmed veli : »Dovoli, da velbljod poklekne! « 


Storim tako, a velbljod poklekne, raz 
kojega zlezeva na tla. Ahmed mi na to 
pravi : »Kristijan, vzemi svoj samokres i n 
umori mi žival i « 

»Za božjo voljo — vskliknem ves prestrašen — kaj pa govoriš? Redó naju pa 

odnese iz te puščave, če umorim velbljoda? « 
Še besedice nij črhnil na to, ampak 
zgrabi samokres, nameri na velblj orlovo 
uho, sproži in živinče cepne na zemljo . 

To vse se je bilo tako urno zgodilo, da 

nij sem mogel v rešenje živali ničesar storiti . 
— »Ahmed — vskliknem ves obupan — 
kaj si učinil, zdaj sva pa brez dvombe pogubljena k 

»Rešena sva, ako je volja božja — odgovori Ahmed — pomagaj mi razparati velbljodov trebuh. « 

»Bog me varúj, jaz ne pijem krvi ! < 

»Vodo boš pil, kristijan . 

»Vodo? « prašam se začudenjem — vodo? 
Tebi se nemara sanja, Ahmed! « 

»Ti ne poznaš velbljodove natore, ki s e 

nove barka puščave . Zelodec njegov je podoben mehu s predali, v katerih vodo več 
dni hrani. V želodcu njegovem mora biti š e 
polovico vode.« 


Čudeč se in majaje z glavo pomagam 
Ahmedu; in glej! voda se je res nahajala 
v velbljodovem želodcu . Moenó naju okrepča ; 
da-si nij bila več tako čista in mrzla, vender nama je odleglo, da sva mogla več ur 
dalje potovati. Naredi se noč, ktero sva prebila v velikem strahu . Zjutraj se napotiva , 
nadejaje se n'ajhujega, proti mestu, od koder 
sva videla dim proti nebu valiti se. 

Preverjena sva bila, da greva tolovajem 
kar naravnost v pést. Sled dima nama pot 
pokaže v neko majhno revno vas. Ahmed 
gré korajžno v prvo kočo, v kterej sta sedela dva Arabca na tleh in kosila . 

»Mir vama !« ogovori ju Ahmed, »sprijmita dva potnika, ki sta zgrešila pot . « 

»Bog vama pomozi!« odgovorila staAraba , 

troja naju gostoljubno — znan lep običaj 
arabski — povabita na kosilo. Oj, kako se 
nama je prileglo kosilo! Ahmed jima pové, 
kaj se nama je bilo pripetilo ; poslušala sta 
ga verno in pomilovaje . Ahmed ju potem 
prosi, naj bi nama posodila velbljodev in pokazala pravo pot v Moko . »Sama vaju Lija 
peljeva, « obljubita Araba in tako sta tudi 
učinila. Prišli smo brez posebnih ovir v Moko . 

Ahmed je imel v Moki prijatelje, ki s o 

mu po mogočnosti tudi pomagali . A tudi jaz 


imel sem srečo, da dobim poštenega angležkega kupca, ki mi je pomagal, da sem s e 
mogel prepeljati na angleiki ladiji v Evropo . 
Pol leta moral sem živeti na morji, a konečno sem pa vender po srečni vožnji do 
spel v Livorno na Laško. 


Mgnonček. 

Stopivši na suho, bil sem berač, ker sem 
bil za vožnjo čez morje potrosil poslednj e 
krajcarje, koje mi je dobrotni Anglež izroči l 
v Moki. Od revščine in stradanja pridem beračevaje ves siromašen blizu Kastelo Monte . 

Nadejal sem se, da ondi najdem Bernarda 

in z pomočjo njegovo si novo službo poiskati ali se pa vrniti na Nemško nazaj . Kastelo Monte sem pač še videl, toda Bernarda 
ne več. Počival je uže na ondotnem mirodvoru. Obiščem grob njegov in britke solz é 
sem točil po njem . Ko tako jočem in molim , 
prisopiha k meni majhen in suh psiček, 
iskaje živeža. Svojim očem nisem hotel verjeti, ko natančneje pogledam živalico, da — 
bil j e — Mignon, prej tako rejen in debeli 
Mignoneek — bil je le kost. 

Mignoneek, kojega nij smela prej le sa-
pica se dotakniti, ki je spaval na pérji, tava l 

j e zdaj zapuščen po mrzlem deževnem vre


menu jesenskem. On, — ki je dan za dnevom 
kavo srkal in sladkarije z rók plemenite gosp é 

zobal, je zdaj lačen iskal koščic. Usmilim se 
ga ter ga pokličem, na kar on plaho in bo 
ječe prihiti k meni. Poklical sem ga bil po 
imenu . Spoznavši mene, slabo, zalaja, veselo 
po meni skače in mi liže roké . Pomolim 
mu kruha, trojega on željno vzame in sné . 
Košček ta prihranil sem si bil za južino, 
toda rad sem mu ga dal. 

Mignonov žalostni položaj sem pač lahko 
razumel, umrla mu je bila namreč njegov a 
gospa, a nasledniki njeni so psička kot ne 
potrebno stvar zapodili iz grada. Odhajaje z 
mirodvora, šel je Mignon za manój in m e 
spremil na cesto . Tu mu rečem, naj se vrne , 
ali on se mi prijazno dobrika, češ, da bi g a 
vzel sabój . Usmilim se zveste živalice in j o 
vzemem sabój . 

» Pojdi tedaj z manoj, Mignoneek,« mu 

rečem jaz, »Bog nama bo vže pomagal. « 

Kakor bi bil besede moje razumel, za

laja on, skoči in steče naprej . — 

* 

Bila je vže pozna jesen. Ovenelo listje 
je padalo z dreves in goste, vlažne megle 
ležale so po dolinah in hribih, vrhu tega je 


pa tudi hud mraz delal pot po hribih težavno . 

Beračevaje in stradaje dospeva z Mignonom do meje Tirolske. Tu še le čutim, da 
moč moja silno péša in pojema. Z velikim 
trudom se drugi dan privlečem do prve planšarske kočice. Planšar a žena njegova ob 
držala sta me čez noč pri sebi in mi po 
nudila mleka, kruha in žganja. Celó noč nijsem oči zatisnil. Ko se zjutraj hočem pri 
svojih dobrotnikih posloviti in oditi, se zgrudim vže pred vrati na pol mrtev. Usmiljeno 
me neseta dobra človeka na slamnato posteljo in pomagata, kar sta mogla. Planšar 
me gorko odeje, žena njegova mi pa skuha 
juhe z jajci in me pridno s erešnjevim žganjem maže. Od ure do ure sem prihajal slabeji, Mignoneek se je pa plašno pritiskal k 
meni in mi roki lizal. Vsi udje mi mraza 
otrpnejo, omedlim in zvečer sem bil, kako r 
pravijo, navidezno mrtev. 

Strašan je bil ta stan, kterega nečem tú 
obširneje popisovati. Težko breme je ležal o 
na mojem srci. Zdelo se mi je, da mi mrzla 
roka Uši oči. Nijsem je mogel nikakor odpréti, da-si sem se prizadeval na vso moč, 
a tudi s prsti nijsem mogel gibati . Na meni 
je bilo vse mrzlo, otrpnjeno in mrtvo, tod a 
slišal sem pa vse okoli mene. 


75 

Cul sem tudi Mignona, ki me je lizal po 
celem životu, lajati in tuliti, kakor bi m e 
bil hotel obuditi k življenji . 

»Jera«, pravi planšar, »ta je mrtev ! 

Bog mu daj večni mir in pokoj ! « To izgovorivši me pokropi s blagoslovljeno vodo i n 
se prekriža. 

»Prižgi, Jera, blagoslovljeno svečo in dajmu molek v roko. « 

Jera gré in prinese blagoslovljeno vo

ščeno svečo, a stisne mi v roko molek. Potem oba poklekneta in molita litanije z a 
mrtve. Ko vstaneta, reče planšar svoji ženi : 
» Jera, idi spat, bom pa jaz po noči pri njem 
čul, ter mu krsto (trugo) napravil. Bom vže 
večkrat pogledal po mrliču ; jutri ga bom pa 
zagrebel. « 

Te besede presunile so kot meč moj e 
srce, ko to čujem . Ziv pokopan biti, a vž e 
jutri! no, tega pa še nij bilo . Prizadevam se 
na vso moč, dati kako znamenje, da živim 
in tako se otel, živ pokopan biti, toda zastonj, vse je bilo v meni zvezano in &M . 

Jera je besedam moževim pritrdila . Po

kliče Mignoneka, toda zvesta žival me ni j 
hotela zapustiti. »Ostani pa torej pri njem , 

odgovori Jera vsa ginjena — prinesl a 
ti bom juhe, da lakote ne pogineš . Ostal boš 
pri naju, ker vidim, da si zvesta žival . « 


Istinito, Mignon je bil tudi zvest. Žalostno spleza k meni in položi svojo glav o 
na moj vrat. Polagoma zdrkne po meni in 
obtiči na mojem želodcu . Zivalska toplota,
katero sem zdaj občutil na Žlieici in želodcu, mi je jako dobro &la. Spomnim se 
ubozega Lazara, kterega so se psi usmilil i 
in mu rane celili. Počasi me je začel tudi 
mrtvaški mraz zapuščati. Zdaj se prikaže 
planšar. — »Oj kužek mali — govori on 

— če bi pač mogel gospodarja svojega k 
življenji obuditi. Zdiš se mi kot kokljica, ki 
hoče izvaliti jajce, ali gospodar tvoj je i n 
ostane mrtev ! « - Mignon na te besede 
žalostno zatuli. Priprosti, dobrosrčni planšar 
ga lepó tolaži in mu obljubi, da ga bo obdržal in dobro redil . 
»Jeli kužek — nadaljuje planšar — 
tebe zebe ; no, le počakaj, da te ogrejem . « 

Nanese skupaj trska, ki so odpale pr i 
tesanji krste (truge) in kmalu je plamen plapolal. Mene je toplota, ki je zdaj stanico 
napolnjevala, kaj prijetno grela. Mignon je 
pa neprestano ležal na mojem srci in dru 
zega nij bilo slišati, kot njegovo tiho stokanje. Cutil sem, da mi je nekoliko odleglo ; 
počel sem moliti. Prešine me čudna moč od 
gorkote, ki je prihajala iz Mignonovega ži 
vota ; včasih sem menil, svoje trde ude pre


makniti, a še vedno se nijso dali . Nadejal 
sem se, da se probudim iz težkega mrtva

škega spanja, če bo Mignon še nekoliko ur 
ležal na mojem srci in ogenj dalje gorel. 
Oj, kako sem se prizadeval, trudil ; oj, kako 
goreče sem molil . 

Ko se zdani:, prinese planšar se svoj o 
ženo krsto (trugo). Groza je pretresala ude 
moje, ko čujem strašljivi ropot, položivši 
krsto na tla. 

Vse se je treslo v meni in trepetalo . 
Hotel sem vstati, a nijsem mogel. Ko me 
popadeta in hočeta z slame položiti v krsto , 
plane Mignon ves divji v planšarja, kako r 
bi bil vedel, da je življenje moje v silnej 
nevarnosti, in ga vgrizne v prst . — »Oj, ti 
porédna žival, — huduje se Tirolec , 
kaj me grizeš? Vsaj hočem gospodu tvojemu le dobro in mu izkazati poslednjo čast . 
Jera, primi ga za nogé in hajd ž njim v 
krsto ! « 

Popadeta me, a mene pa prešine obup ; 
Mignon ubogi strašno zatuli, ko me položita 
v krsto. In ko hočeta prikrov na me položiti, se Mignon vdrugič zakadi v planšarja. 
V tem hipu čutim, da se mi življenje vrača. 
Iz mojih tesnih prs se zmuzne slab krik : 
»Jezus !« in poskušam se skloniti . Planšar 
in žena njegova to videti, se silno prestra


šita prikrov vržeta na tla in pobegneta iz 
hiše. 

Kličem ju nazaj, toda strahu mi nijsta 
mogla ničesar odgovoriti . Mignon pa skače 
vesel po meni, laja in se mi prilizuje . Ubogo 
žival pritisnem k sebi ginjenega srca . Bil j e 
on prvi za Bogom, ki mi je otel življenje . 
Smeje se in jokaje kličem Tirolca, ki se p a 
še le po daljšem prestanku priplazi plaše n 
in ves prestrašen, držeč v roci blagoslovljen 
križ, k stanici, odpre nekoliko vrata rekoč : 
»Vsi blaženi duhovi hvalijo Boga gospoda. 
Tudi jaz hvalim in poveličujem Boga nad vse , 
zakaj skazal se mi je mogočnega. Le pridite 
in mi pomagajte! « 

Tirolec se osrči, odpre vrata še širje i n 
pomoli svojo kodrasto glavo enmalo skozi . 

»Za božjo voljo — jame planšar tarnjaj e 

bodi odkritosrčen in povedi mi, od kodi 
prideš? Vsaj si bil mrtev. Iz nebes ne prideš, ker bil bi raje tam ostal, povedi mi ; 
ako pa prideš tedaj iz pekla, vrni se le urn o 
nazaj. Kriv nisem, če si brez sv. zakramentov 
umrl, mi dva sva poštena katoliška kristijan a 
in nočeva s peklenskimi ničesar imeti opravit. Idi torej v miru tija, od koder si prišel . 
Ako pa nočeš iti, šel bom po mnihe v mesto , 
ti te bodo vže primorali . « 


79 

»Oj ljubi planšar — mu rečem — ne 
pridem ne iz pekla! « 

» Tedaj nij si iz vic! O ti uboga duša, kako 
se mi smiliš, ali malo ti vže morem pomagati . 
Vidiš, uboga duša, kravo svojo bom prodal 
in vsak teden za eno sv. mašo dal, poleg 
tega bom pa še -en rožni venec molil z a 
tvoje rešenje. Povem ti pa, da tega ne storim 
zastonj ; tudi ti moraš moliti za mene, keda r 
v nebesa prideš, da pridem tudi jaz k tebi! « 

»Ljubi planšar, — odgovorim mu z mili m 

glasom — vsaj ravno to hočem, da pridete 
k meni ; le pogledite me, da nijsem mrtev , 
ampak še živim . « 

Planšar neverjeten, maje z glavo in gr é 
po svojo ženo . Le s težavo sem ju prepričal, 
da res še živim in da sem bil le dozdevn o 

mrtev. 

»Prav je — reče prostosrčni Tirolec — 
da si se zopet oživil ; jaz sem te vže hotel 
brez pomisleka zakopati. « 

Obdržala sta me torej še dalje pri seb i 
in v štirih dneh sem toliko okreval, da mi 

je bilo moč dalje potovati . 

Težkega a hvaležnega srca se od nju poslovim in prosil sem Boga, naj jima on povrne , 
kar sta meni dobrega storila iz ljubezni . Napotim se tedaj, a kam, tega še sam nijsem 
vedel. Hotel sem se vrniti v domovino svojo 


80 

in poiskati ali Kristino ali pa nastopiti služb o 
pri kacem cesarskem polku kot Živinozdravnik . Toda ta čas je bil mir in vojaških služabnikov povsodi preveč . Se za kočijaža ali 
strežaja nisem mogel dobiti službe pri kaki 
gospodi, ker sreče imel nijsem, sploh mi j e 
šlo vse narobe . Zima je vže trkala na duri. 
Dostikrat sem moral stradati in po noči spavati v gozdu . Tuga in nezadovoljnost se me 
polastita, kakor še nikoli poprej . Zgubil sem 
vse upanje, da bi mi kedaj zasijali lepš i 
in boljši dnevi. Večkrat sklenem v tacih 
nesrečnih trenutkah, življenje svoje nasiln o 
končati. Mnogokrat so bile skušnjave velike , 
toda božja milost in angelj varuh moj m e 
nista pustila pasti tako globoko . 


IX. 
Ne ričakovana sreča. 

Tako dospeva z Mignonom, čegar zvestoba in prijaznost me je v bridkih trenutkih 
tolažila, do mesta Fisen na Bavarskem . Blizu 
mesta srečam kočijo z dvema lepima konjema. Rejen in lepó oblečen gospod je sede l 
v nji in polagoma puhal drago sm,odko . Ponižno ga prosim vbogajme . — » Cesa hočeš ? « 
zareži nad mano] — tako mlad in krepák 
potepuh — pa beráči! Spravi se mi izpred 
očij in sramuj se!« Te osorne besede predirale so kot noži moje srce. Ce me vže 
obdariti nij hotel, me pač nij bilo treba tak o 
surovo in, bridko žaliti! Solze se mi vderci 
po obrazu in čutil sem se tako slabotnega , 
da sem se moral nasloniti na drevo. Znova 
me misel navdaja, vzeti si življenje, a res 
sklenem — Bog mi odpusti greh moj 
zapustiti ta svet polno trpljenja in te ne 
usmiljene ljudi. Premišljevaje, kako bi to 

6 


82 

najlažje in najhitreje storil, se ozrem in vi 
dim karih sto korakov od mene ribnik . Bil 

sem čisto sam, a nihče bi me ne bil mogel zadržati. Sel sem proti ribniku; nek notranji 
glas mi je neprenehoma klical : »Skoči notri, 
konec bo potem vseh muk, vsaj je Bog bolj 
usmiljen, kakor pa ljudje. « - Vže stojim 
blizu ribnika, kar se zakadi iz-za grmovja 
Mignon proti meni veselo lajaje in se m i 
prilizovaje, kot še nikdar poprej . Kakor bi 
bil vedel, kaj nameravam, lizal mi je rok i 
ter me proseč gledal s svojimi zvestimi in 
prijaznimi očmi:, češ — naj ga ne zapustim . 
Misel, kaj se bo zgodilo po smrti mojej s 
zvesto živalico, mi je težila srce . Mignon bil 
bi zapuščen, a vender mi je on otel v Tirolskih hrtih življenje. Pritisnem ga k sebi , 
a na svoje srce. 

Potolažim se in boljše misli mi šinejo v

, 
glavo. Spomnim se Kristine . »Cim večja je 
stiska tvoja, tint večji mora zaupanje tvoje 

biti !« mi je večkrat rekla. »Ako ti ljudje ne 
če» pomagati, je to znamenje, da ti hoče 
Bog pomagati, a ta pomoč je najboljša! « 

istini mi je zasijala nebeška luč vere 
in tolažbe. Osramočen povzdignem svoje oči 
k nebu in prosim očeta nebeškega odpuščanja . 


Ko spustim Mignona na tla, veselo skoči 
v grmovje, a kako se čudim, ko nazaj priskakljaje prinese v zobéh usnjato listnic o 
(briftošelj) in pred me položi . Pregledovaj e 
in preiskovaje listnico, se neizrečeno začudim , 
ko najdem v njej 80,000 goli.. bankovcev 
in druzih vrednostnih papirjev . Nekoliko minut 
prej nijsem imel vinarja , a zdaj pa kar 
80 tisoč. Sevéda nijso bili moji, ali za tacega revčka, ki je trpel leta in leta pomanjkanje, je bilo kaj nenavadnega, imeti pri 
sebi tako premoženje . Srcé mi je veselja in 
radosti skakljalo, ko pomislim, da mi b o 
pravni lastnik teh tisočev gotovo odmenil 
veliko plačilo, ko mu je dolžnostno odrajtam . 

A to ni šlo tako lehko. Dasiravno pre

gledam in preiščem natanko vso listnico, nisem našel ničesar, kar bi dalo sklepati, čegava je ta listnica. 

Sklenem torej, opasno ravnati in najden e 

tisoče prav skrbno shraniti . Vesel in hvaležen pritisnem Mignona, ki je našel denarje , 
na svoje srcé in se napotim v mesto. Bog 
je dal, da naletim ondi na usmiljene ljudi, ki 
so me obilo obdarovali, in tako sem si p o 
dolgem prestanku privoščil zopet en dobe r 
dan, a tudi Mignona dobro napasem. 

V mestu nijsem mogel očitno izpraševati, 
kedo kri bil izgubil listnico ; storil sem to le 


84 

po tihem in previdno, ker sem bil sklenil , 

imetje lastniku samemu izročiti in tako s e 
znebiti vsake odgovornosti. 

Iskaje in popraševaje pridem do mesta 
Lindau. Tú grem v neko pošteno gostilnico 
na kosilo. Vsedem se za mizo, a j~m in 
pijem . Gostilnica se kmalu napolni z gosti , 

ki so se mej drugimi rečmi pogovarjali o 
izgubljenej listnici, kojo je nek trgovec i z 
Augšpurka izgubil pri mestu Fisen . Zvesto 
poslušam to govorico in ni besedica mi nij 
ušla. 

»Res je, gospod ,« prične jeden gostov, 
»in če mi tega nečete verjeti, berite sami, tú 
imate » Augšpurske novine . « 

Sosed njegov začne čitati . 

»Istina je, četrti del tisti dobi, ki najde 
listnico in jo pravnemu lastniku izroči. Rad 
bi bil sam tisti srečnež . Listnica istega gospoda je vedno lepo napolnjena. « 

»Hotel bi, da bi listnice nikdo ne našel, 

staremu stiskaču nič ne škodi, in dober poduk 
imel bo v prihodnje, zaupanje svoje rajš e 
drugam, nego v denarje staviti . Mnogokrat 
sem ga videl v Augšpurku, napuh je n a 
vse kraje kazal . « 

Pogovarjajo se še dalje o izgubljenem 
denarji in trgovcu. Ves radoveden prosim, 
naj mi strežaj prinese novine . 


»Nate jjh, « mi pravi jeden gostov sme

jaje, — hočete h mar listnico iskati . Ne škodovalo bi vam, če bi jo našli? « 

Kolikor mi je bilo moč, sem torej prikrival skrivnost. Več kot desetkrat prečita m 
list, a res, tako je stalo notri. Istemu, ki 
najde izgubljene denarje, obljllbljen je bil 
četrti del. V listu je bilo naznanjeno tudi 
trgovčevo ime in stanovanje. Srce moje se 
je v veselji kar topilo . Nijsem bil več berač , 
temuč velik bogatin . Dvajset tisoč goldinarje v 
je bilo tedaj mojih. Težko sem prikriva l 
solze. Mignončka pa, ki je listnico našel in 
me prvi za Bogom neskončno srečnega storil , 
pritisnil sem veselja tako silno k sebi, da je 
uboga živalica bolesti zavpila. Plačam račun 

svoj in potujem dalje . 
Kako sem prišel iz Lindava v Augšpur k 

pač še danes prav ne vem . Hodil sem tako 
lepko, da sem bolj tekel, kakor stopal. Kako 
sem prevdarjal, kako bodem denarje obrnil 
in si brezskrbno življenje napravil! Koliko 
krat spomnil sem se Kristine, kako da b o 
vesela, ko bo čela mojo srečo. Kolikokrat 
sem objel Mignončka . 

V dan sv. Frančiška Ksav. sem stal pred 
hišo bogatega kupca. 

Ker sem bil tako razcapan, me vratar 
še v hišo ne pusti, ko mu pa povém, da 


86 

nesem njegovemu gospodu izgubljeni denar , 
pelje me po lepih stopnjicah v sobo gospodovo. 

Kupec priteče, ko veselo novico začuje, meni 
naproti, kakor bi me hotel zagrabiti . 

»Kje imaš listnik? daj ga sem! kje si ga 
našel?« 

Osupnjen gledam kupcu v obraz . Kar mi 

je že večkrat nekaj reklo, pokaže se zdaj , 
in res bil je to tisti mož, kteri mi ni hotel 
pri mestu Fisen nič podariti . 

» Gospod , « odgovorim mu jaz, »tu j e 
listnik! Pri mestu Fisen ste ga izgubili . Ali 
se še spominjate dogodka, ko niste hoteli 

ubozemu človeku nič podariti? Tisti sem jaz ! « 

Kupec stoji osupnjen. Urno zagrabi listnik, mrmra, kakor bi se hotel zgovarjati in 

mi reče, naj stopim v drugo stanico . 

Služabnik prinese mi po gospodovem povelji vina in kruha. Ko se najem in tudi 

Mignončka napasem, pregleda kupec vse papirje pazljivo . — 

»Vse je v redu, « reče, »pošten mladenič 
si. « Moram mu vse povedati. »Jelite gospod , 
da si vi tega niste mislili, da vam bo bera č 
tako vstregel? Ne zamerite mi, da tako govorim. Storil sem svojo dolžnost, pa žalili , 
zelo žalili ste me s svojimi bridkimi bese 
dami . Zato vas prosim, ne zaničujte v prihodnje tako reveže . lernue bodite usmiljeni . « 


»Le pusti to, « reče mi nekoliko osramoten ; »vsaj ni tvoja nesreča, da si me srečal. Tistemu, kteri mi Iistnik z vsemi denarji prinese, obljubil sem 20,000 goldinarjev. « 
To izgovorivši, porine mi šop bankovcev . 

Kako mi je bilo tačas pri srci, ne more m 
povedati. Kupec to zapazivši mi reče : 

»Kaj boš pa počel z denarji? « 

»Gospod! ne vem ; dajte mi dober svet ! < 
mu odgovorim. 

Svetoval mi je, denarje v njegovi kupčiji pustiti. Obljubi mi, po šest od sto od 
njih obresti dajati. Tako lehko pridem vsaki 
mesec po sto goldinarjev . Sto goldinarjev 
vsaki mesec! Se nikoli nisem toliko denarjev 
vkup imel, kar sem živ, zdaj bi imel p a 
vsaki mesec sto goldinarjev. Kupec mi našteje takoj 200 goldinarjev in mi svetuje, d a 
si napravim čedno obleko in mi obljubi, da 
mi bo , dokler ostanem v Augšpurku, zastonj hrano dajal. Zahvalim se mu spodobno . 

» Mlad človek ste še, « nadaljuje kupec ; 
»škoda bi bilo, če bi postopaje svoje denarj e 
zapravili. Ali ste se Že česa učili? Ali bi vas 
veselilo česa se ueiti? « 

Nijsem vedel, kaj bi mu odgovoril. Postopati nijsem znal in tudi nijsem hotel, pa 

česa početi? Rečem kupcu, da bom dobro premislil. 


»Tako storite! zdaj pa lahko noč . Danes 
ste moj gost in ostanite pri meni. Jutri hote 
pa šli v dobro gostilno . « 

Pozvončka, in strežaj me pelje v lep o 
sobo in mi prinese kaj dobro večerjo z vinom 
in pivom. 

Toda nisem mogel ne piti ne jesti. Mignona sem nasitil. Kaj dobro mu je dišalo. 
Jaz pa pokleknem in molim iz globočin e 
ginjenega in hvaležnega srca. Ko molim in se 
Bogu zahvalim , premišljujem, kaj bi počel 
z denarji. Zdaj sem hotel kupčijo začeti , 
zdaj si kupiti kmetijo, vsakovrstne misli so 
mi rojile po glavi. Zdaj se pritisne Mignon 
prijazno k meni in položi nožico v mojo roko, 
milo me gledaje, kakor bi se hotel zahvaliti 
za večerjo. Pritisnem ga k sebi. Kar se mi 
naenkrat nekaj v srci razjasni. »Kaj«, reče 
nekaj v meni, »ali ne veš, v česa te je Bog 
namenil? Hvaležen hočeš biti in, ali ne veš, 
komu imaš za Bogom največ zahvaliti ? 
Kdo drug ti je dal meso, ki si ga danes jedel , 
kakor tele? Kdo drug ti dá zjutraj mleka, 
kakor krava? Crevlje, ktere te kamna in trnj a 
varujejo, ti je dala koža goveja ; obleko, ki 
te greje, ali je nimaš ovčji volni zahvaliti ? 
Ali še veš, kako si kot dete za grmovje 

položen brez pomoči ležal, dokler te ni pe s 
stare Maruše našel? Kdo je čul pri tebi bolj 


89


zvesto, kakor on? Ali te ni živila koza s 
svojim mlekom? Spomni se, da si zapušče n 
med ovcami in jagnjeti ležal, in da so te 
one v zimskem mrazu z životi grele, ti z 
mlekom žejo gasile, ti z lizanjem koze celile! 
Ali še veš, da je Sultan se boril za tvoj e 
življenje z volkom in je za-te poginil? Ali š e 
pomniš Filaksovo zvestost? Kaj je stori l 
Kastor za-té? Dvakrat te je otel smrti i n 
slednjič sam poginil, ali veš, kdo ti je v 
žareči puščavi žejo pogasil? ali ni bil velbljod? Kdo te je izvlekel izpod sneženega 
plaza, kdo drug, kakor pes Avguštinarjev ? 
In Mignon, Mignon, ali še veš, kako je s 
svojim životom tvoje otrpneno srce ogre l 
in te rešil, da nisi bil strašno pokopan, ko 
si bil še živ? Kdo je našel listnik? komu 
imaš zahvaliti bogastvo? Od mladosti ljubil 
si živali in one so tebe ljubile; ž njimi si 
se veselil in veselilo te je, jim v bolezni 
pomagati. Po božji volji si se pri umnih ljudeh 
marsičesar iz živinozdravilstva učil ; kaj pa, 
če bi božja volja bila, da bi dober živinozdravnik bil? Anže, potem bi ne bil samo 
dobrotnik živalim, temuč tudi ljudem, ki s e 
več ali manj vsi živijo od živalij . Kot dečku 
moč ti je bilo jokati, če si videl in ču l 
živino v bolezni ječati, — ali je zdaj srce 
tvoje postalo trdovratneje? Glej, kako gosto


krat živina težko in bridko trpi! Anže, on a 
trpi za ljudi, kajti za nje daruje vse, trud 

svoj, moč, življenje in kri. Ali mar ne 
zaslužijo živali, ki vse za človeka žrtvujej o 
in se celo zanj usmrtiti dadé, da se jih človek 
tudi usmili in se uči njih bolezni spoznavat i 
in zdraviti? Anže, nikar naj te denarji n e 
oslepé ; stori, kot si začel in bodi hvaležen . 
Zaradi živali bodi živinozdravnik , zavolj o 
ljudi in zavoljo Boga . Glej, pravični se tudi 
svoje živine usmili . Veselo vpitje živali, koj e 
boš rešil, ali njih bolečine, ki jim jih boš 
olajšal, puhtele bodo kot molitev k Bogu , 
a on bo vse obilo poplačal ! « 

Vse je bilo pač res, kar mi je govoril 
notranji glas. Dolžan sem bil, živalim s e 
hvaležnega izkazati, a sklenem, to tudi storiti . 

Zjutraj razodenem trgovcu svoj sklep . 
Smehljal se je po svoji navadi rekoč : »Ljudi 
zdraviti bila bi večja čast in donašala bi ve č 
dobička, dasi so tudi živinozdravniki potrebni . 
Prav imate. Ce tedaj hočete postati živino 
zdravnik, želim vam, da bi bili prav dober 
zdravnik. Toda povedite mi, kako vam morem 
pomoei? « 

Zahvalim se mu in ga prosim, naj shrani 
premoženje moje, kakor mi je bil o,Ijubil . 
Kupec mi znova obljubo svojo potrdi in še 


tisti dan je bila pogodba pri sodniji izgotovljena. 

Srce me zdaj sili v cerkev, ker imel sem 
mnogo se Bogu zahvaliti. Storim to prav iz 
srca in obljubim Bogu, dobrot njegovih i n 
milost nikoli ne zabiti . Iz cerkve gredé 
vidim za manoj stopati mlMo sramežljivo 
dekle . Ker se še nij bilo popolnem zdanilo , 

— mi nij bilo moč razločiti njenega obraza . 
Grem torej počasneje, a kmalu me dohiti . 
»Anže, « pravi mi znan glas, » ali me več 
ne poznaš? « 
Bila je Kristina ; pozdraviva se presrčno . 
Veselja nijsem mogel v začetku govoriti i n 
zaprlo mi je sapo, molče sem jo držal z a 
desnico in ji gledal v zvesto, prijazno obličje . 
» Anže , videla sem te v cerkvi — prične 
Kristina — a klečala sem blizu tebe videl a 
tvojo shujšano postavo in obnošeno obleko . 
To me v srce zaboli in solze mi pridejo v 
oči zaradi tvoje revščine . Potolažila sem se, 
videti te v molitev vtopljenega, in mislil a 
sem : » Ce se mu je tudi slabo godil o 
pobožno in bogaboječe srce si je vendar 
ohranil. Bog se bo enkrat tudi njega usmilil 
in mu poslal ob pravem času še lepih dnij . 
Anže! za srečo tvojo sem prav goreče molil a 
in nadejam se, da bo Bog molitev moj o 
uslišali « 


»Oj ti blago sreé!« vskhknem ves ginjen . 

»Vidiš , Anže, imam dobro službo pri 
nekem duhovnem gospodu. Teta mi je pa 
pred tremi leti umrla . « 

» Gospod moj so prav pobožni in usmiljeni , 
k njim te bom peljala in gotovo bodo za 
tebe poskrbeli. Prav lepo jih bom prosila . 

Anže, ali se še spominjaš, kako sva 
nekdaj na paši vse delila med sé : mleko, 
kruh, puter in sir? Cesar eden nij imel, 
dobilo se je gotovo pri drugem in rad j e 
dal. Ljubi Anže, prihranila sem si nekaj goldinarjev, ponudim jih tebi, vzemi jih, prosi m 
te in ne brani se majhnega darú . Bog vé, 
kako bi me steni užalil . « 

»Oj ljuba Kristina! — rečem na to, 
srcé se mi je kar topilo — tedaj svoj po 
slednji prihranjeni sold hočeš deliti z manoj ? 
Čuj torej mene, jaz nijsern ubog, siromašen , 
ampak bogat ! « 

»Kaj, bogat? Anže, ti, pa bogat?« vpraša 
ona in maje z glavo neverjetno, — in tvoj a 
siromašna obleka? « 

»Da, po obleki soditi, ne zdim se bogat , 
Kristina, prav imaš — odgovorim jej smehljaje — a vender je res, — postal sem bogataš ! « 

Povém ji vse na kratko. Solzé veselj a 

igrale so ji v očeh, hvalila in častila jc očeta 
nebeškega. 


93 

Kako se mi je pozneje godilo in kaj sem 
postal, dogodba ta je kratka . 

Dve leti učil sem se živinozdravništv a 
na naj slovečih zavódih; pozneje se tu naselim, kjer vže zdaj bivam, nameščen ko t 
živinozdravnik celih petnajst let. Pozneje se 
oženim, in ktero sem si za ženo izbral , 
lehko vsakdo vgane . Pav srečno in zadovoljno 
živim z Kristino. Z manoj vred ljubi živali , 
in stan moj mi je tako ljub in mi dopada, 
da bi ga z nobenim drugim stanom ne 
zamenjal ! 

Plemeniti gospod, milostiva gospa! to 
je prigodba moja, ki natanko in živo pri

čuje, zakaj sem postal živinozdravnik. « 

Grofu je očividno povest ta segala v 
sreé, pogleda priljudno in ginljivo Živino 
zdravniku v oči, ter mu poda roko svoj o 
rekoč : »Prigodbo vašega življenja globoko 
čutim, pošten mož ste. Da, usmiljenega srca 
človek se usmili tudi živine, ki vse za njega 
žrtvuje. Večna sramota človeku, ki more živalim biti nehvaležen! « 


Fri
Jan. Giontini-jt jtb1jani


se tudi dobivajo : 
ABC v podobah in besedi za, otroke. Sestavil Ivan 

Tomšič	 15 kr . 

Oas je zlato . Podučna povest za mladost. Spisal F. Hofman. 
V Ljubljani 1864 36 kr. 

Lično vezano	 50 kr . 
Deset krajcarjev cesarja Jožefa . Podučna povest s

podobami. V Ljubljani 1873	 12 kr . 
Dve čudapolni pravljici, za slovenski narod povedani . 

Drugi popravljeni natis . 1881 . V slikanej lepej vézbi 20 kr. 
Dragoljubci. Zbirka, podučnih pripovedek. Nabral in spisal 

J. Tomšič . 1879. Trdno vezane 45 kr . 
Hitri računar z ozirom na sedanji denar po avstrijski 
veljavi in na novo mero in vago . — 7 . popolnoma pre

delani in popravljeni natis. 1880. V usnji 60 kr.
V polusnji 40 kr.
Jenko Simon, Pesmi . V Ljubljani 1865 60 kr.


V prav ličnem platnu vezane	 1 gold	20 kr. 

Se zlatim obrezkom 1 gold 50 kr . 
Kuharica slovenska ali navod, okusno kuhati navadn a 

in imenitna jedila . Narekovala M. Bleiweis . V Ljubljani 

1878 . Veljajo lično vezane	 1 gold . 90 kr . 
Kuharske bukve, nove, ali nauk, najboljša in imenitnejša 

jedila brez posebnih stroškov pripraviti. Z 200 jedilnimi
listki. Tretji natis. V Ljubljani 1877. Vezane . . . . 90 kr.
Orožen Valentin, Spisi . Zbral in priredil .Mih . Lendovšek.
1879 . Posebno lično v platnu vezane z zlatim obrezkom
1 gold. 60 kr .
Poduk, kako se dela žganje vsake baže, mrzlo in gorko i n
brez posebnih naprav. V Ljubljani 1879 . Velja . .1 gold.


Peter rokodelčič. Podučila povest, prosto na slovensk i 
jezik prelóžil J. Tomšič. 1880. Trdno vezane . . . . 45 kr. 

Preiliren France, Pesmi . 1866 . V posebno ličnem platn u 
vezane z zlatim obrezkom	 1 gold. 50 kr. 


Razlag, Pésmanca . 1872 . V posebno ličnem platnu vezane 
z zlatim obrezkom	 1 gold . 50 kr . 

ltépoštev, duh v kerkonoških &orali. Tretji predelani 

in popravljeni natis. 1881. V shkanej, lepej vézbi .. 20 kr. 
Rokopis Kraljcdvorski. Iz staroéeskega poslovenil Fi 

Levstik . 1856. V ličnem platnu vezane z zlatim nadpisom 
40 kr. 

Sanje v podobah. Novi popravljeni natis 8 kr. 
Sanjske bukve, prave egiptovske, od leta 1231 . V Ljubljani 
1880 15 kr. 
Slomšekove pesnik . Zbral, uredil in izdal Mih. Lendovšek . 
1876 . V posebno ličnem platnu vezane z zlatim obrezko m 
2 gold. 

Smid Krištof. Sto malih pripovedek za mladost . Posloveni l 
Ivan Tomšič. 1872 40 kr . 

Lično vezane	 50 kr. 1 gold 

— — I. Ljud. Hrastar ; Golobček. Il. Jozafat, kraljevi sin 
Indije. 1880. Vsake veljajo trdno vezane 40 kr. 

V posebno ličnem platnu	 70 kr . 
Tisoč In ena noč, s podobami. Izhaja v zvezkih po dvakra t 

na mesec . Zvezek 20 kr . 

Valjavec (Matija Kračmanov), Pesmi. 1855	 35 kr. 
Posebno lično v platno vezane z zlatim obrezkom 

1 gold 30 kr. 

Venček za vezilna darila ali vošilne pesmice o godo

vih, novem letu in druzih priložnostih z nekternni spominskimi listki in grobnimi nadpisi . Drugi popravljeni 
in pomnoženi natis . V Ljubljani 18 kr. 

Vošilna knjižica ali vošilni listi za novo leto, godove in 
rojstne dneve. Spisal Ivan Tomšič. 1870	 20 kr. 

Vodnikove pesmi . Uredil F. Levstik . 1869 . V posebno ličnem platnu vezane z zlatim obrezkom . . . 1 gold	80 kr. 

Vojska na Turškem od leta 1875 do konca leta 1878. 
Spisal J. Alešovec, s podobami. 1878 50 kr. 
Trdno vezane 60 kr . 

Vrtomirov prstan. Spisal J. Alešovec. Drugi pregledani 
natis. 1881 . V shkanej lepej vézbi 20 kr.