Tiho se bližajo verniki mizi belo pregrnjeni; hrepenenje jim seva iz oči. Oltar je ves bel; bele sveče na njem gore in bele'rože ga krase. Z vrhne stopnjice s ciborijem v roki sam Jezus stopa izpred oltarja. Kako je mehak njegov glas, ko slovesno izgovarja: „Glejte Jagnje božje, ki ljubi vas!“ Noben zvonček ne cinglja, nobena piščalka ne igra. Vse je zamaknjeno v skrivnost največjega praznika. Vsa cerkev se je globoko sklonila, vsa cerkev je pobožno molila: „Gospod Jezus, nismo vredni, da bi te v srce sprejeli.“ Verniki so zaihteli, ko je Rešenik govoril: „Pridite! Vse za vas bom storil. Svoje telo in svojo kri vam dam. Pridite k meni. Jaz pridem k vam." Dal nam je belo Hostijo zaužiti in iz keliha Kri predragoceno piti. p- Krizostom : Veliki četrtek. DR. P. HILARIN FELDER, O. M. CAP. — P. R.: Sveti Frančišek, ljubitelj uboštva. (Nadaljevanje.) Res čudovita ljubezen do uboštva! Tako čudovita, da se nam skoraj zdi, kakor srednjeveška pravljica. Premnogi bi jo bili radi razrešili. Tako mistika z duhovitim delcem »Skrivnostna zaroka blaženega Frančiška z gospo siromaščino", kakor legenda z večno svežimi »Cvetiči sv. Frančiška Asiškega*; pa zopet ljudska govorica z brezprimerno označbo, ki je prešla v vse jezike ter nazivlje svetnika kratkomalo „11 Poverello", »ljubi majhni ubožec**; dalje pesništvo s prvima predstavnikoma, Dante Alighieri-jem in Jakoponom da Todi; hkrati slikarstvo od Giotto in Sassetta dalje; slednjič zgodovinstvo v dobi sedmih stoletij do današnjih dni — vse to je ljubezen našega svetnika skušalo ponazoriti in proslaviti. Vendar nam bo skrivnost te ljubezni nepojmljiva, ako se nam ne posreči, da bi v serafinskem možu samem izsledili njene razloge in prave nagibe. II. Kaj neki je na Frančiška tako vplivalo, da je zase in za svojo ustanovo odbral uboštvo? Zdi se, da mu je Bog sam to ukazal. Svetnik je močno želel spoznati božjo voljo. Zato je prosil — kakor že vemo — naj mu trikrat zapored odpro evangelij. Vsakikrat je bral iz njega zapoved o evangeljskem siromaštvu. Niti za hip ni dvomil, da je neobičen pripetljaj zanj pravo božje razodetje. Odslej se je celo svoje življenje nanj skliceval. Še na smrtni postelji je izpovedal: »Ko mi je bil dal Bog brate, me ni učil nihče, kako naj živim, marveč sam Najvišji mi je to odkril.** Seveda nam predložena misel le pojasni, da je sprejel Frančišek strogo ubožno življenje kot dolžnost, ki jo je popolnoma podrejen božji volji tudi vršil. Kako bi dalje odgovorili, ako bi se vprašali, zakaj je pa uboštvo objel z neumljivo in kar najnežnejšo ljubeznijo? Uverjen je bik da je siromaštvo glavni pogoj evangeljske popolnosti, evangeljskega apostolata in evangeljskega Kristusovega viteštva. Vsakemu je bilo pač iz evangelija znano, da je uboštvo pogoj evangeljske popolnosti. Zato so tudi vsi cerkveni redovi vedno ukazovali uboštvo ter isto smatrali za bistveno sestavino popolnega življenja. Doba križarskih vojska je poleg navdušenja za sveta mesta v mnogih odbranih dušah znova poživila tudi močno ljubezen do evangeljskega uboštva-Ustanovitev »ubogih Kristusovih borcev" (templjarski red) in ivanovcev, i spisi sv. Bernarda Klervoškega ter benediktinskega opata Ruperta iz i Deutza, kakor tudi splošno teženje 12. stoletja za uboštvom, vse to dovolj dokazuje, da so mnogi tik pred Frančiškom velik pomen uboštva za krščansko popolnost iz prepričanja pravilno ocenjevali. Tudi Frančišek je že davno enako sodil; še predno ga je trikrat odprta evangeljska knjiga, kakor razodetje v popolno siromašno živ' j ljenje vabila. Toda besede božjega učenika: »Ako hočeš biti.popoln* pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih* potem pridi in hodi za menoj!" (Mat. 19, 21.) so bile zanj in njegov®! učence osebno doživetje. Zanj je bilo nesporno, da je uboštvo ne le pogoj’ ampak temeljni pogoj evangeljske popolnosti. To prepričanje je bilo n®" omajno. Sicer je Frančišek sobratom splošno ukazal, naj izpolnjujejo evafl' gelij; vendar je pa značilno, da je prvotno redovno vodilo vseboval0 skoraj ffamo evangeljske odlomke, ki priporočajo uboštvo. Legend0’ 6(1 imenovana »Trije tovariši1', izrečno povdarja, da govore ti odstavki o tisti evangeljski popolnosti, ki je zanjo Frančišek stremil s celo dušo. 0 svojem prvem učencu pravi Frančišek: »Prvi sobrat, ki mi ga je Gospod dal, je bil brat Bernard. Evangeljsko popolnost si je začel osvajati in jo je tudi najodličnejše dosegel tako, da je vse svoje premoženje razdelil ubogim." Kardinal Janez od svetega Pavla je svetega Frančiška predstavil papežu Inocencu III. kot moža, ki ves teži za uboštvom. Tako-le 3e dejal: »Našel sem popolnega moža, ki želi živeti po načinu svetega evangelija ter v vsem doseči evangeljsko popolnost." Legenda »Ogledalo Popolnosti" imenuje Klaro Asiško radi njene izredne ljubezni do uboštva »vneto posnemovalko sv. Frančiška, ki je kar gorela za evangeljsko popolnost." Sam Frančišek pravi, da so si Klara in njene duhovne hčere radi uboštva odbrale »življenje evangeljske popolnosti". Pred svojo smrtjo je bodril iste duhovne hčere, naj le streme za evangeljsko popolnostjo. Tako jim je pisal: »Jaz, mali brat Frančišek, bi rad posnemal Zlvljenje in uboštvo našega najvišjega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove presvete matere. Želim v tem vztrajati do konca. Prosim vas, moje gospe, in vam svetujem, vzdržite v tem silno svetem življenju in v tem siromaštvu. Skrbno pazite, da vas ne bo kdaj nauk ali svet kateregakoli človeka, tudi ne najmanj od sedanjega načina življenja oddaljil." Frančišek istoveti uboštvo z evangeljsko popolnostjo. Zato imenuje le-to popolnost kar samo evangeljski način življenja, življenje po evangeliju. Kardinal od svetega Pavla je o njem izpovedal, da »hoče ži-yeli> kakor odreja evangelij". Legenda »Trije tovariši" označi Frančiška !a njegove prve učence tako-le: »Živeli so po evangeljski obliki, ki jo Pm je razodel Gospod." Enako govori svetnik v svoji oporoki: »Ko mi 3e dal Bog brate, me ni učil nihče, kako naj živim, marveč sam Najvišji 011 je to odkril, naj živjmo po načinu svetega evangelija... In tisti, ki sp bili prišli, da bi pričeli tako živeti, so dali vse, kar so mogli imeti, ^romakom; zadovoljili so se z enim habitom, ki je bil — kakor so že hoteli — znotraj in zunaj zašit, z vozlico in hlačami. Drugega nismo • • . Zlasti uboštvo je Frančišku toliko, kakor evangelij, ki naj mu ure-inje življenje. Zaradi ubožnega življenja imenuje sebe in svoje duhovne občVe' »Evangeljske može". Še pred smrtjo je opominjal sobrate, naj , uljubo uboštva zvesto izpolnjujejo, saj je — kakor pravi Tomaž Čeri T »evangelij višje cenil, kakor vsa ostala redovna vodila". Zato e dvomimo, da je uboštvo čislal in ljubil kot temeljni pogoj evangeljske P°Polnosti. Uit r Uboštvo niu je bilo sicer temeljni pogoj, toda nikakor ne edini či-Vji.l popolnosti. Frančišek je poveličeval svojo gospo siromaščino. Sla-2 ,.le.Pa tudi cel niz čednosti, ki naj vzporedno ž njo krase dušo in jo ^0 ,i° z lepo ubranostjo. Vendar je bil Frančišek uverjen, da je ubož-st temelj vseh čednosti, ki le v njenem območju uspevajo. Pril .k°č so ga bratje vprašali, s katero čednostjo se Kristusu posebno ub >mi)' ^ se pomišljal, ampak takoj je odgovoril: »Moji bratje, z in bedite, da zlasti siromaščina posvečuje; saj neguje ponižnost Skr.° smrt. Končavajo se s pretresljivim psalmom Mi s er er e. Kakor Davi#1 pevec psalmov, tako naj grešniki vsi jokamo nad svojimi grehi. Posedi nost pri teh molitvah je na listni strani oltarja postavljen triogeh'1 svečnik, na katerem gori po dveh straneh štirinajst rdečih sveč, v sredi na vrhu pa ena bela. Za vsakim izpetim psalmom se ugasne ena rdeča sveča, tako, da ostane nazadnje samo še bela. Ugasle sveče pomenijo apostole in prijatelje Jezusove, ki so Gospoda v njegovem trpljenju drug za drugim zapustili. Vrhnja bela sveča pa pomeni Kristusa. Cerkveni služabnik jo na koncu molitev sname in prižgano nese za oltar, tam skrije, potem pa zopet natakne na svečnik. To pomeni smrt in vstajenje Gospodovo. Ko je odpet psalm Miserere, nastane v cerkvi na dano znamenje ropot z ragljami, kar naj pomeni vpitje ljudstva pri Jezusovem trpljenju ali pa tudi tresenje zemlje ob njegovi smrti. Veliki ponedeljek nas sv. Cerkev pelje v evangeliju v Betanijo v hišo Lazarja, kjer je Magdalena mazilila Gospodove noge za njegov Pogreb in je Juda Iškarijot izdal svoje pohlepno mišljenje, ki ga je zapeljalo v izdajstvo. Veliki torek se bere zgodovina trpljenja našega Gospoda po evangeliju sv. Marka, Veliko sredo pa po evangeliju sv. Luke. Berila vsebujejo pomenljive prerokbe Izaija preroka, ki govore o hožjem Trpinu, o Možu bolečin. Veliki četrtek Je dan slovesa Jezusovega od sveta in dan njegove velike oporoke za nas. Spominjamo se, da je Kristus postavil najsvetejši zakrament, da bi ostal med nami pričujoč pod podobama kruha in vina. Obenem je ustanovil sv. mašo, da se na nekrvavi način obnavlja njegova krvava daritev do konca sveta. Sveta maša se ta dan daruje v beli barvi. Samo en duhovnik mašuje v vsaki cerkvi, drugi prejmejo iz njegovih rok sv. obhajilo, kakor so prvi Veliki četrtek prejeli iz Odrešenikovih rok sv. obhajilo apostoli, ttejansko sodelovanje vernikov pri sveti maši naj se med svetim opravilom razodene v skupnem sv. obhajilu cele župnije. Na Veliki četrtek se tudi spominjamo, da je ta dan Kristus pričel svoje trpljenje. Po Gloriji utihnejo zvonovi in orgije ter molče do Ve-hke sobote. Med sveto mašo posveti duhovnik tri hostije: eno zaužije Pri svetem obhajilu, dve pa v procesiji prenese v tabernakelj na stranskem oltarju: eno za Veliki petek za sv. mašo s prej posvečeno hostijt>, hrugo za monstranco za v božji grob. Po maši se razkrijejo oltarji v spomin, kako so oropali Jezusa vseh oblačil. V škofijskih cerkvah se med sveto mašo z veliko slovesnostjo posvečujejo olja, ki se rabijo pri zakramentih sv. krsta, sv. birme, sv. Poslednjega olja in pri mašniškem posvečenju. Po končanih opravilih Umiva škof, v samostanskih cerkvah pa predstojnik, dvanajsterim starčkom noge, kakor je Kristus na ta dan umil noge svojim apostolom. Veliki petek Je dan smrti Sina božjega na križu. Zato je ta dan počeščenje križa sedišče liturgije. Duhovniki napravljeni v črna oblačila pridejo pred °uar in se vržejo na obraz ter tiho premišljujejo skrivnosti smrti Kri-s Usa Gospoda. Križi so še vedno zagrnjeni. Duhovnik odloži mašni P*ašč in odkriva počasi podobo Križanega z besedami: „Glejte les riža, na katerem je viselo Zveličanje sveta“. Pevci opevajo: „P r i d i t e , molimo!" Križ ponese na poseben prostor, f^.uojprej sam počasti, nato pa verniki. Medtem, ko duhovniki in verniki Poljubljajo križ, poje zbor očitanja, polna grenkobe: »Ljudstvo °je, kaj sem ti storil, ali s čim sem te užalil, daj Ogovori mi...!“ To so trenutki, ki globoko zarežejo v dušo spo- znanje lastne zagrešenosti in vzbude v naših srcih odkritosrčno kesanje, če jih prav in globoko razumemo. Sv. maše na Veliki petek ni. Opusti se ta dan nekrvava daritev na oltarju zato, da nam je krvava na Golgoti tembolj pred očmi. Opravi pa se obred, ki je sv. maši podoben, a mnogo krajši. Imenuje se M i s s a praesanctificatorum, to je: maša prej posvečenih darov. Sveta hostija namreč, prejšnji dan posvečena, se prenese iz tabernaklja na stranskem oltarju na veliki oltar, kjer jo duhovnik po nekaterih mašnih molitvah pred ljudstvom povzdigne, potem pa zaužije. — Ta dan verniki radi obiščejo cerkve, da počaste izpostavljeni presveti Zakrament. Veliko soboto se zgodaj zjutraj vrši zunaj cerkve pred cerkvenimi vrati blagoslov ognja. Ogenj, ki mora biti po cerkvenem predpisu ukresan iz kremenca, lepo pomeni Kristusa, ki je iz lastne moči s poveličanim telesom vstal iz skalnatega groba, in ki je od Boga postavljeni ogelni kamen ter edina prava luč sveta. Ob tem blagoslovljenem novem ognju se prižgo sveče in svetiljke v cerkvi, ki že od Velikega četrtka niso več gorele. Tudi po hišah in domovih se raznese blagoslovljeni ogenj, da tam z njegovo žerjavico zakurijo na ognjiščih. Blagoslov velikonočne sveče je precej dolg. Med obredom prepeva dijakon hvalnice Kristusu, ki je luč sveta. Velikonočna sveča je podoba od smrti vstalega Zveličarja, zato gori pri slovesni službi božji v velikonočni dobi do Vnebohoda, ko se po odpetem evangeliju ugasne. Po gloriji pa se zopet oglasijo zvonovi in orgije. Iz aleluje pa, ki jo zapoje imašnik pred evangelijem, že diha velikonočna radost Cerkve nad vstajenjem Gospodovim. Evangelij je radostno velikonočno oznanilo: „Kristus je vstal!“ Ob koncu maše pojemo s preblaženo Devico v velikonočnem veselju: Aleluja! Procesija v soboto zvečer ali pa v nedeljo zjutraj nam oznanja »velikega Boga“, zmagovavca nad smrtjo, grehom in peklom ter nas vodi v praznovanje Velike nedelje. L u č, ki smo v adventu po njej hrepeneli in jo pričakovali, ki je v sveti božični noči prišla na svet, je prestala boj s temo in ga tudi zmagoslavno končala. Sedaj nam sveti na vekov veke. To je temeljna misel velikonočnega praznika. Odtod radost, ki ga preveva: „T o je dan» ki ga je naredil Gospod. R a d u j m o se in veselimo se ga 1" Tako poje Cerkev celo osmino. Z veselo pesmijo »Vidi aquam = Videl sem vodo“ nas poškropi duhovnik v imenu Cerkve z vodo, ki je bila na Veliko soboto blagoslovljena in nas spominja sreče, da smo krščeni, odrešeni. Posebno 'pomenljivo je berilo. V njem naiu apostol narodov začrtava velikonočni program našega življenja: »Bratje! Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opresni; zakaj tudi naše velikonočno jagnje, Kristus, je bilo darovano. Zatorej obhajajmo p r a z ' nik ne s starim kvasom, hudobije in malopridnosti' ampak z opreš ni ki čistosti in resnic e.“ Ce bomo te svete dneve preživeli v duhu sv. Cerkve, bomo p° svojem bistvu, po svoji notranji rasti, po svojem očiščenju in vstalefl1 duhu postali drugim voditelji k Bogu. S tem, da bo Kristus v nas vstal, moramo v drugih buditi hrepenenje po enakem vstajenju. Telo Kristusovo smo — toda ljudje morajo na nas videti, da smo vstalo, poveličano, živo telo Kristusovo. Velika noč in vstajenje v nas. P. G.: Vseučiliški profesor — tretjerednik. N- (Nadaljevanje.) »Modrost sem ljubil in izvolil od svoje mladosti.« (Modr. 8, 2.) 'a liceju „Beccaria“. V 15. letu je Kontardo zapustil zavod Roselli. Bil je vsa leta med najboljšimi dijaki. Institut ni bil popolna - . gimnazija. Nekako toliko, kakor pri nas pet šol. Zato je moral Kontardo tri letnike višje gimnazije dovršiti drugod. Oče ga je vpisal na licej, ali gimnazijo „Beccaria“. Šola ni bila daleč od domačega stanovanja. „ 'Dve črtici bi nam morda nekoliko osvetlili Kontardovo ljubezen do študija. S svojim srčnim prijateljem Rinaldom Ferrario je osnoval majhno akademijo. V Ferrarijevem stanovanju so se enakomisleči so-n^enci shajali. Izdelovali so naloge ter razpravljali o šolskih predmetih, to ni bila zabava, ampak resen študij. Zlasti Kontardu je Bog podelil močno hrepenenje po modrosti. Duhovnik Karel San Mariino je ustanovil pisateljsko društvo "Aiessandro Manzoni". Manzoni (1785—1873) je najodličnejši italijanski romantik, t. j. predstavnik tiste struje v literaturi, ki se je borila proti suhi razumnosti svoje dobe za pravice čuvstva in fantazije. Njegovo naj-tepše delo so „1 Promessi sposi" (Zaročenci). Izšlo je tudi v slovenskem Prevodu. Med člani društva, ki mu je načeloval Kontardov oče, Rinaldo eerrini, je bilo več dijakov. Tudi Kontardo. Kaj pridno se je udeleževal uruštvenih sestankov. Tu so pisatelji in pesniki čitali svoje proizvode. Vsako delo in delce sc^ vestno pretresali. Kontardo je običajno le poslušal. Samo sem in tja je izrazil svoje mnenje. Nekoč) je društvo razpisalo 100 lir nagrade tistemu članu, ki bo najholjše označil osebe Manzonijevih „Zaročencev“. Sedem tekmecev je Predložilo razprave. Razsodniki so se odločili za spis, ki se je posebno . ulikoval po strogem presojanju in pravilnem izražanju. Priloženo geslo Je odkrilo avtorja. Bil je Kontardo. Deta 1876. je Kontardo dovršil gimnazijski študij. Z odliko je pre-v al zadnje izpite, ali maturo. Zrelostno izpričevalo je še posebno pod-Pavalo znanje italijanskega in grškega jezika. Visokošolec v Paviji. Kam se bo mlad, izredno nadarjen in Bogu eeudno ljub abiturient zaokrenil? Močno ga je mikalo pravništvo. Oče vrepenenju mlade duše ni oporekal. Nasprotno! Prepustil jo je božjemu , ustvu. Omogočil je sinu študiranje na univerzi v Paviji. Toliko rajši, :• r> bil med profesorji tudi Kontardov stric, Anton Buccellati. S svo-i,11 Prijatelji je vspel, da je prišel sin v kolegij „Borromeo“. Tako je bil e< ki kol profesor ni imel obilnih dohodkov, te in one skrbi za vzdr- ževai Uost mnje Kontarda rešen. Kontardo se je torej vpisal na juridični fakulteti. Velika nadarje-p , mu je pomagala, da si je vsako predavanje celotno osvojil ter z s katerimi stavki tudi pravilno zaznamoval. Umevno, da so si tovariši jeetn.' zapiski, ki so bili pregledni in jasni, kaj radi pomagali. Sam rektor uffznal, da je Kontardo redno vsa predavanja obiskoval. Najbrž je p e* tiste slušatelje, ki so več dni predčasno uhajali na počitnice ter se dol'? Vračali, milo posvariti. Obveznim predavanjem je Kontardo pri-Cošv' ^ Pr<>stovljna. Poslušal je na filozofski fakulteti grščino, fran-uuio in nemščino. Dne 16. aprila 1880. je Kontardo predložil fakulteti svojo doktorsko tezo. Glasila se je: „Kako si more jurist s pesnitvami Homera in Hezioda svoje znanje zgodovine kazenskega prava obogatiti." Sestavil je delo v grškem jeziku. Profesorji so želeli, naj Kontardo prevede spis v latinščino. Vse stroške za natisk disertacije je prevzela univerza, ki mladega doktoranda lepše ni mogla-odlikovati. Najbrž je bil Kontardo na pavij-skem vseučilišču vse do danes edin te časti deležen. Prišel je dan sv. Alojzija. Kontardo, po svojem nedolžnem življenju Alojzij, je polagal zadnje stroge izpite. Dovršil je vse z odliko. Nato je bil promoviran za doktorja prava. Ljubil si modrost in si jo izvolil od svoje mladosti, zato te je modrost odlikovala. Veseli sel Prva pot iz univerze je bila v bližnjo cerkev, kamor je hodil vsak dan k sv. maši in tolikokrat dnevno adorirat. Kaj vse je Kontardovo prelepo srce Gospodu povedalo! Saj je ostalo svoji evharistični Ljubezni vsa leta zvesto. Mlad svet je Kontardovo pobožnost smešil. Kontardo je nadaljeval pot, ki si jo je začrtal na dan prvega svetega obhajila. Kolikokrat so tovariši Kontardu nravno življenje obtežili! Izbiti so mu hoteli iz duše in telesa diadem nedolžnosti. Kontardo je močno trpel; klonil ni. Lilija je ostala sveža in dehteča. Še globlje je v dušo pognala korenine. Kdo je našega junaka tako čudovito varno vodil skozi pomladne vihre? Kdo mu je razsvetljeval pot, zagrnjeno s temo? Kdo mu je ogreval dušo, vrženo v strupen hlad vsakdanjosti? Samo evharistični Gospod! Njega se je Kontardova nedolžna duša oklenila z mladeniško iskrenostjo, ljubeznijo in močjo. Ne zastonj! Saj je Gospod tako prečudno zvest in hvaležen! Blagoslavljal mu je tudi študij; tako v gimnaziji, kakor na vse- 1 učilišču. O vsem tem sta se z Gospodom na dan doktorata' pogovorila. Kontardova ljubezen je dobrote preštela, se zanje Gospodu zahvalila ter mu ponovno obljubila zvestobo. Gospodova ljubezen je bila odkritih besed hvaležnosti vesela, pa je še bolj zajela Kontardovo srce. Od Gospoda je Kontardo pohitel v Milan. Lahko si mislimo, kako I so bili domači mladega doktorja veseli. Oče je takoj zapisal v družinsko ; knjigo svojo presrčno zahvalo. Le mater je bolj rahlo zdravje ljublje- l nega Kontarda skrbelo. No, počitnice, ki so ga še precej okrepile, so dobri gospe pregnale strah. Z doktorsko diplomo v žepu še ni mogoče živeti. Treba je v delo, za katero je mladega moža usposobil študij. Kontardo je stal na razpotju, ali v razgibano življenje, ali v tiho delo. Zadnje ga je mikalo. Tudi vsa njegova preteklost je tako govorila. Zlasti temeljita klasična izobrazba in velika ljubezen do samote. Oboje ga je nujno vodilo v mirno razglabljanje. Umevno, da je uplival nanj tudi očetov profesorski poklic. Vse to je zvarilo sklep: postati hočem profesor rimskega prava. V Berlinu. Treba je bilo torej dalje študirati. Najboljše učne moči za rimsko pravo je imela takrat berlinska univerza. Domači stroškov ne bodo zmagovali. Zato je Kontardo poprosil državne pomoči. Sredi novembra 1880. mu je bila za leto dni obljubljena. Z blagoslovom pre-skrbnih staršev je 5. decembra odpotoval v Berlin. Sicer z neko bojaznijo. Pa tudi z veselim zaupanjem v Gospoda, ki je življenje svojega mi' ljenca vedno tako modro uravnaval. V Berlinu je prve korake nameril v cerkev sv. Hedvige. K Gospodu! Katoliški visokošolec, ki je klečal v isti klopi, mu je našel stanovanj®* Ne daleč od katoliške cerkve. Za Kontarda milost. Msgr. Biboldi je pri' j poročil Kontarda Dr. Bobertu Herzogu, proštu cerkve sv. Hedvige. Le' , tega veščega imoža, ki je leto dni nato postal škof, je izbral naš Kontard0 i za svojega dušnega voditelja. Na univerzi je poslušal profesorje rimskega prava, Dernburga, Bernsteina in Heringa von Gottingen. Vsi so ga visoko cenili. Tudi pristno so ga uvajali v tajne izvoljenega predmeta. Vedno je lahko uporabljal knjižnice omenjenih gospodov. Umevno, da je tudi univerzitetno biblioteko pridno obiskoval. Omenimo še dva moža, ki sta Kontardu v strokovnem študiju nemalo pomagala. Profesor Alfred Pernice s svojimi starimi dokumenti in umirovljeni profesor Edvard Zachariae von Lin-genthal, odličen poznavatelj bizantinskega prava, s svojimi modrimi Nasveti. . Kontardo je živel za svoj predmet. Študiral je, ker mu je tako ve-levala dolžnost do bodočega profesorskega poklica. Študiral je, ker je le Predobro vedel, da tako vrši presveto božjo voljo. In ta mu je bila nad Vse! Zato je pa tudi dnevno redno prehodil le dve poti. Prva je bila v cerkev. Ne samo enkrat! Druga je bila na univerzo, oziroma na dom Jj^/csorjev. Izredno si je dovolil s svojim rojakom Antonom Maggi ttarjši izprehod. Saj ga je bil močno potreben. v Meseca julija 1. 1882. se je vrnil domov. Dobro pripravljen za službo, katero mu je odločila božja previdnost. Kako je bil zopet svojemu gospodu za vse velike milosti hvaležen! Bogat je bil na čednostih, bogat a znanju. Ni čuda! Živel je iz evharističnega Gospoda in Zanj! (Dalje prih.) P- ROMAN: Božje njive zore. n. (Nadaljevanje Žanetinega pisma.) I/r' ar ponosna sem bila, ko sem videla vse to. JV Ampak kdo bi vse to našteval. Bom rajše povedala neko- '*'^bko več o sebi. je Ostajamo (jaz zaenkrat še ni, da bi morala) ob 5. uri, ob pol 6. uri 7 sveta maša v hišni kapelici, ki je resnično ljubka in tako domača, ob 2orna ^ za^utrelc nato se Prične delo. Prednica je zelo 'prijazna in po- Ob 12. uri imamo zopet molitve v kapelici, ob pol 1. uri je obed sl*at° je takoimenovana rekreacija. To se pravi vse sestre pridejo Se Paj in vsaka ima kaj povedati. To je včasih smeha. Še najbolj sitne Stnn?°raj° včasih smejati. Greta to bi bilo tudi zate, namreč da bi se bi a’ ^a to Povem’ večerja je ob pol 7. uri, nato imamo še molitve Zavpt 9' uri gremo k počitku. Cez dan so sestre v šoli, pri bolnikih, v born S^U Za zanemariene otroke, sploh dela jim nikoli ne manjka, ko sama enkrat v tem, bom že bolj obširno pisala. "se Vas lepo pozdravlja — ljubeča Žanet. Gretlček, pogumna bodi! .. borna so bili pisma veseli, predvsem zato, ker so bili pomirjeni, vZel ^re dobro in da se je vsaj nekoliko privadila. Greta ga je celo p0ma \ sobo, zato ,da se je ob pismu razjokala. Dobro je vedela kaj pt>0s^ni .oni pripis. In polagoma se ji je jelo svetlikati s tisto neiz-napr(.0St''°’ ^ ne pozna nobenega ugovora, da bo to trpljenje trajalo v stu i' m naPrei’ da so te solze le droben vrelec, ki bo tekom življenja Vid0ne.Uec solza narastel, če ne bodo ostale neizjokane. Zakaj, da Blaža *la pozabila ne bo — to ji je poslej jasno, do konca, do smrti. Stari Tauroch je sočutno gledal na Greto, vprašujoče zrl Marijo, ki se je tem neizgovorjenim vprašanjem na moč izmikala. Marija je uporno mislila na neizogibno. Vedela je za besedo, ki jo je dala bolj sebi kakor očetu, bolj Taurochovini kakor svojemu srcu. Prav zato je trpela. Zakaj Traunerjev Hans, ki ga je bila očetu omenila, jo je že kajkrat povprašal, kedaj da misli urediti, on da že težko čaka. Vedela pa je, da on po svoji preprosti pameti ne bi silil, pri njih doma pa so bili na denar in zemljo, kakor vodnjak na vodo. Vendar se bo morala odločiti. In kaj potem? Sreča? Zadovoljnost? Mir? Mogoče nek mir vsakdanjosti, da ne bo teh skrbi, kaj prinese prihodnji dan. Nek večer je nato Marija zadržala očeta v družinski sobi in mu povedala, da se je z Hansom Traunerjem do kraja zmenila in da se na-merjata tisti teden po beli nedelji poročiti. Beseda ji ni tekla gladko in roke so ji nervozno izgrale po naročju. V očeh ni bilo nič toplega, le nek brezizrazen mir ji je ležal na licih. Ko je oče to videl, je vzel njeno nemirno roko v svojo dlan, jo ljubeče pobožal in zaskrbljen rekel: Marija, težko ti je in če nisi niti malo vesela, da se poročiš in boš imela doim in otroke — rajši pusti. Jaz sem star in ne bom več dolgo. Vedve z Greto si boste že kako pomagale, Zanet je v samostanu. Marija, če ni zate, pusti ga.“ „Ah, oče in naš dom? in naša polja in vinogradi? Koliko truda je naš rod pustil v teh njivah in ozarah in sedaj naj se vse porazgubi? Ne, oče. Mogoče jaz ne bom srečna, bodo pa zato moji otroci. Saj je Hans dober in mogoče se bom privadila, resen je in gospodar bo tudi dober. Doma pri njem pa so res lakomni. Kar ne morejo pričakati." „Kakor veš, Marija. Jaz te silil nikoli ne bom, preveč sem ljubil svoje otroke, da bi jim silo delal zavoljo njih srca." „Vem, da si dober oče. Menim, da sem dovolj premislila. Vzamem ga. Samo zavoljo Zanet in Grete moramo vse natančno urediti." „Prav tako, bomo šli pa k notarju še pred veliko nočjo in vse za' pisali. Lahko noč, otrok moj." ^ Tauroch je težko vstal in zaprl vrata za seboj. Marija pa je obsedela pri mizi in zamišljeno zrla predse še dolgo v noč. Drugo jutro je imela oči vse temne in zasenčene. * * # Brat Marijan je potrkal pri očetu provincijalu. Malce plaho in neokretno je izrekel svoj „Benedicitc“ — (Blagoslovite oče) in pri tem pm ljubil kakor je to običaj svoj beli cingulum (opas). Pater provincijal je bil mož blizu šestdesetih let, ne še povsem siv* srednje velik in imočan. V obrazu se je možatost mešala z neko dobrodušnostjo, kot to večkrat najdemo pri ljudeh, ki so veliko razmišljali ij1 prišli do zaključka, da je res vse, prav vse, ničevo razen mirne vesti-V redu je bil že dolgo vrsto let in zato je poznal vse vrste značaje'’-Občeval je z redovniki, ki je bilo njih srce čisto kot suho zlato, zvesto kot materina roka in dobro kot kruh, naletel pa je tekom dolgih let 1" v raznih službah na ljudi, ki so svoj poklic zgrešili, pa za časa ko l)i f? lahko, niso imeli toliko odločnosti, da bi red zapustili. Kesneje so bj11 to težki ljudje s posebnostmi, ki so bile brez dvoma dobršen del kri*9 v samostanskem življenju. Našel je in poznal je tudi take, ki so svoj i?/ razit poklic nekako izgubili. Premalo so ga negovali z molitvijo, prema)0 prosili milosti od zgoraj, preveč so stregli svojim majhnim željam, tako nekako postali sami sebi prava uganka. Trpeli so na nesoglasj9 lastne duševnosti. FKAHCISE&HSn MISIJONI P- — O. P. Baptist Turk, apostolski misijonar na Kitajskem. Kaj piše P. Babtist Turk? (Nadaljevanje.) F~~W ačetek septembra je za naše redno misijonsko delovanje čas, ki m nam nalaga dolžnost, da poskrbimo, kjer je seveda mogoče, za pouk po naših nižjih in višjih misijonskih šolah. Bogoslovci osrednjega seminarja so se preselili na drugo stran reke v mesto U - čan [7= \Vuchang) v bogoslovje vikarijata ameriških frančiškanov, kjer pre-blVa sedaj njihov prvi, misijonski škof in apostolski vikar: prevzvišeni §°spod Silvester (Jožef) Espelage. V tem bogoslovju poučuje kot pro-esor dogmatike jugoslovanski misijonar dr. P. Aleksij Benigar, ki je krati tudi duhovni vodja semenišča. Prvotno se je nameravalo, da bi tudi v sosednjem frančiškanskem '^mostanu nadaljevali s posebnim semeniščem za kitajske bogoslovce ? Prvega reda sv. Frančiška. Zaradi grozne povodnji in iz nekaterih rugih velevažnih razlogov so redovni predstojniki odločili, naj se bo-o^slovci ali vrnejo nazaj, ali pa naj gredo v kako drugo fračiškansko se-erušče, n. pr. v Tsi-nan-fu, ki ga vodijo neumorni nemški frančiškani pokrajini Shang-tung (Šan-tun). Ko so ti bogoslovci prišli s čolnom r° 'svoje stvari, da bi se preselili v odkazano jim mesto, tedaj se jim ?rpdi samostanskega vrta prevrnil čoln, in v par minutah so vsi trije ginili v valovih ter utonili. Ta nesreča je hudo potrla tako naše predalnike kakor tudi nas misijonarje. Le polagoma in z največjim tru-n ?? »o njihova trupla našli in poskrbeli za dostojen pogreb. Ker so na ‘Sl strani vsa pokopališča globoko pod vodo, so bili ti naši dragi ^est ud Prene^ei“ ^ez re^° na suho pokopališče v prej imenovanem ko ,^jmogrede naj omenim, da so bila naša misijonska in druga po-zi(/>a '^ča od povodnji naravnost opustošena. Valovi so namreč udrli v grobišča, jih dvignili iz temeljev in na vse strani nosili velike in e krste. Pogled na to plavajoče pokopališče je bil naravnost grozen, po ' svojem misijonskem področju sem oskrbel za svoje vernike in kva C dve šoli: eno v tovarniškem predmestju mesta Švej-can ali Cun-50i?i ^rug° Pa v ^rgu Šin-kow, ki je od mesta Hankow oddaljen kakih "ometrov in leži na levem bregu pritoka Šjan-ho. Šimkow, to je torej oni srečni kraj, kjer so me dne 5. oktobra vjeii komunistični vojaki. Pod skrbnim vojaškim varstvom so me odvedli v svoj tolovajski tabor v okraju Han-čvan ter me zaprli v malem trgu Hven-ti. Do dne, ko to pišem (na praznik Vseh svetnikov), me te grdobe še drže in varujejo kot dragocen telesni bankovec, da bi jim ne ušel. Naj opišem, zakaj so me ujeli ravno v mestu Šin-kow. To mesto z okrog desettisoč prebivalci spada v okrožje mesta Hankow kot del starega okraja, Šjakov imenovanega. Do zadnjega leta je Šin-kow oskrboval sosednji misijonar iz okraja Hančvan. Začetkom tega leta pa je prevzvišeni apostolski vikar določil, da se to mesto z drugimi vasmi tega misijonskega predmestja priklopi mojemu misijon- j skemu delokrogu. To odločitev sem z veseljem sprejel in iskal priložnosti, ; da bi mogel čimprej začeti z izročenim mi delom. Takoj po kitajskem novem letu, meseca februarja, sem poslal tja katoličana-domačina s j pismom na ondotne vernike. Naznanil sem jim, da spadajo sedaj pod mojo misijonsko oskrbo ter jim priporočil, naj na misijonske stroške takoj odpro šolo v naši misijonski hiši. Na to moje pismo so mi odgovorili, da je vsled danih razmer nemogoče ali pa vsaj nepriporočljivo začeti s šolo, ker je v bližini naše misijonske hiše zgrajena poganska i šola s okroglo dvesto učenci. Poleg tega so povdarili, da je razpoloženje ljudstva v mestu in okolici zelo hladno in celo nasprotno našemu misijonskemu delovanju. Ko so se pred petimi leti komunisti organizirali, so zasedli v tem kraju tudi našo misijonsko hišo, vzeli iz oltarja sveto j podobo ter jo med zasmehovanjem nosili po mestu. V navzdol obrnjeno podobo so streljali s svojimi puškami. Vernikom niso sicer nič žalega sto- ! rili, vendar pa je to ravnanje mnoge zelo prestrašilo in jih v veri orna-jalo. Ko je bila po preteku nekaterih mesecev komunistična vlada prO' gnana in je zavladal za nekaj časa mir, je prišel k zbeganim in ražbe-žanim vernikom njihov goreči misijonar P. Janez de Martin, jih zope* zbral ter jim popravil zelo poškodovano misijonsko hišo. (Dalje prihodnjič.) P. KRIZOSTOM: Mika San. to 'V olg obraz, bleda lica, tenka usta — to so karakteristične poteZe B japonske plemkinje. Taka je bila Mika San; vse je občudoval0 M-J njeno lepoto. Njena obleka je bila iz najfinejše svile, v kater0 so bile vdelane najdragocenejše rože. Njene drobčkane nožiče pa s° tičale v elegantnih šolnčkih. Nečimernost je žal prepad, ki pogoltne polagoma razum in srce’ Mika je bila nadarjena, toda vse njeno mišljenje je bilo le v negi telesa0 lepote. Vse dolžnosti je radi tega zanemarjala, zanemarjala je celo svoj0 malo hčerko, ki se je dolgočasila ves božji dan v svoji umetno izr^' ljani hišici sredi trakov in rož. Mika San pa se je najraje vrtela sredi oboževancev in s cel'1'1 srcem je ljubila šumno veselje. • * * Nekega jutra je bilo, ko je stala Mika San pred ogledalom in sC mučila s svojimi svilnatimi laski — pa je nenadoma zapazila na čef rožnato liso, nato zopet drugo črnkasto, tretjo... Kaj pomeni to? M}3" dama strese na čelo cel ovojček belega pudra. Toda med tem se prič11, prikazovati strašne lise tudi na licu. GroznoI Kaj se je zgodilo s tcb°J’ ePa Mika? Srce ji začne močno biti, strašna negotovost se loti njenega ?rca- L)a bi prevarala samo sebe, hodi ob ogledalu, upajoč, da lise v ^tkem izginejo. Služabnice jo strme gledajo in se prično odmikati, pa z grozo v °teh in v glasu šepetajo: „Gobava je, gobava." Ko se vrne domov njen mož, odide precej zopet z doma in vzame ^ Se“°j malo hčerko. Tedaj šele se v Miki San prebudi materinska lju-„ ,Zen — prepozno. Hčerke nima več. V trenotku doume vso praznoto e ega svojega življenja. Starši so kmalu spoznali, da ne morejo Mike več obdržati doma in sklenili, da jo pošljejo v Bhvasaki v bolnišnico za gobavce, ki jo trbujejo Frančiškanke misijonarke Marijine. s j Naravnost obupno je bilo slovo od domačih, ki so ponavljali be-ae: »Ni druge pomoči." * • * Vse ^'ka je pregledala bolnišnico. Strašni prizori so se ji nudili od živ-P°Vs?d. To so ljudje s spačenimi obrazi, katerim odpada ud za udom, pal mrliči, na pol strohnela trupla. Nekateri tožijo in vzdihujejo, drugi Mik,SC režiia brezizrazno svoji strašni usodi. Obupna misel prešinja >no srce: Tudi jaz bom prav kmalu enaka tem: ušesa se mi bodo razširila, nos imi bo otopel, lica mi bodo zatekla, udje mi bodo odpovedali, vid se mi bo zameglil, noge mi bodo morda odrezali — in vse to bo združeno z najgrozovitejšimi bolečinami. To je torej njena usoda. Zato pa le proč, proč iz te strašne hiše, proč v prostost, da se naužijem, kolikor še mogoče, zlate prostosti. Toda njeno veselje v prosti naravi je kratko. Prav kmalu se onemogla zgrudi na tla. Bolezen je v njej zakraljevala z mogočno silo. Tedaj pa se spomni na boginjo Kyomoso. Morda bo našla v njenem templju zdravje. Tempel Kato Kymose stoji v bližini Bhvasaka v vasici Nakaoimaru. To svetišče obiskujejo pred vsem gobavci, tudi njegovi lastniki sami gobavci, tako zelo razjedeni od te bolezni, da nimajo ne rok, nf nog. — Mika, ta krasna žena stopi sredi med trumo živih mrličev, ponavljajo s svojimi ubitimi glasovi neprestano eno in isto molite'’' „0 čudovite postave Lotusove, pomagajte nam!“ Dolgo, dolgo je tako molila, pa le prekmalu spoznala, da je uničej1 tudi zadnji njen up. Pozno je že bilo in utrujena je legla v tuj skedenj' iz katerega jo bo jutri morda prepodil lastnik. Dve frančiškanki, ki skrbita za uboge bolnike v Nakaomaru, ^ odkrili Mikino skrivališče in ji hoteli pomagati in sta ji vsak dan pr,j nesli sveže hrane; Mika pa je vse odklanjala in se v svojem obupu 11 hrane niti doteknila. V Bhvasaku pa so med tem neprestano molili za izgubljeno ovčico. Slednjič se je napotila prednica sama k njej in ji je rekla: „Mika, ne prihajam k tebi, da bi te karala. Bog te je dovolj kaznoval. Toda prinašam ti krščansko odpuščanje." Začne ji govoriti z vso vnemo o lju-bezni, ki je bo v bolnici deležna, o skrbi in postrežbi, ki ji bo vsak trenotek na razpolago. Mika se začne polagoma spominjati belih sester, večno plačilo. P. ANGELIK: Beseda božja in življenje. „Delavec je vreden svojega plačila"• (Lk. 10, 7.) TT Tsak delavec! Naj si že dela z glavo ali z rokami, izučen ali %/ neizučen, tovarniški ali poljski, vsak delavec, če le svoje delo ▼ pošteno in vestno vrši. Je vreden svojega plačila! To se pravi, vsak pošten delavec ima pravico do svoje plače. Plača torej n> stvar dobre volje, ni miloščina ali milostna naklonjenost: Plača je dolžnost na eni strani in pravica na drugi strani. Plačilo in milost, pD' čilo in miloščina so pojmi, ki se med seboj povsem izključujejo. Vsak delavec je svojega plačila vreden! Trud pri delu in dobiček pri delu, velikost dela in velikost plačila morate biti sorazmerne. To Kri' stusovo načelo je katoliška cerkev vedno spoštovala, zato prišteva vsako zadrževanje ali utrgovanje delavskega zaslužka med najhujše grehe — med vnebovpijoče grehe. „Blagor mu, kdor se sočutno ozira na bednega i siromaka, ob dnevu nesreče ga bo Gospod otel' (Ps. 40, 1.) So milodari, ki jih lahko daje vsak, če je še tako reven in ubog-To so milodari sreče, ki jih lahko daje vsakdo, naj si reven ali boga*-Mogoče je, da ne moreš prošnje uslišati, toda ljubeznivo vseeno lahko prošnjo poslušaš, če moreš pomagaš, če ne moreš, s prijazno besedo olajšaš gorje. Pride obisk, ko imaš ravno polne roke dela, ves nestrpen si in najrajše bi obiskovavca vrgel skozi vrata. Pa premagaš se in žrtvuješ če ne več, vsaj par minut in se potem ljubeznivo opravičiš z opravki in storil si dobro delo. Nekdo te pozdravi, ne ljubi se ti odgovarjati in morda bi najraje zakričal, naj ti da mir. Toda premagaš se in prijazno odgovoriš in svoj pozdrav spremiš s prijaznim pogledom in glej osrečil si bližnjega morda za cel dan. Prosi te kdo za neko uslugo, čeprav bi lahko vedel, da imaš polne roke dela in da si živčno že čisto pri kraju, pa vendar se premagaš in mu storiš, kar želi. Svojemu tovarišu ali tovarišici v službi se zahvališ za malo uslugo, čeprav jo je dolžan storiti in zopet si storil dobro delo. Prijazen ljubezniv pogled, prijazna ljubezniva beseda, malenkostna vsakdanja usluga, to so milodari, ki ne stanejo sicer nič, so pa večkrat več vredni, kot dragoceni milodari brez ljubezni. Te vrste milodarov lahko daje vsakdo in ob vsakem času, naj si že bogat ali ubog, brez razlike starosti in spola. Ne morete služiti Bogu in mamonu. (Mat. 6, 24). Iz gospodarskih ozirov Še nerojenim otrokom mnogi odrekajo pravico do življenja, čeprav govori Gospod: „Ne ubijaj". (2 Moz. 20,13). Iz gospodarskih ozirov nimata pravice do življenja oče in mati, ki sta se v delu utrudila in nista več sposobna za delo ter ne moreta več proizvajati. Iz gospodarskih ozirov nima pravice do življenja bolna žena, ker mož ne more hraniti dveh, žene in služkinje. Iz gospodarskih ozirov nima pravice do življenja bolni mož, ker žena vendar ne more delati za dva. Iz gospodarskih ozirov nimajo pravice do življenja invalidi vsled vojne ali dela, ker nimajo pravice delati napotja in nadlege drugim. Iz gospodarskih ozirov nimajo pravice do življenja upokojenci, ker so radi njih samo nepotrebni izdatki. To so logične posledice življenja, ki ga vodijo le gospodarski oziri m ne božje besede. Ali zdaj razumeš, zakaj cerkev ne more in ne sme odnehati od božjih načel, čeprav jo zato zmerjajo, da je trdosrčna in nepopustljiva? p- ROMAN: Naša ljubezen — Tebi gospa ... aj se je mej tem že vse zgodilo. Beg v Egipet in povratek. Tvoj de-1^ ček, Tvoj otrok se igra z drugimi otroci. Dorašča kakor cvet na ■IV polju. On se igra v Tvojem naročju. O, sladka Mati, kaj čutiš, ko se Tvoja kolena rahlo upogibajo pod lem nežnim živim bremenom. Tvoj mali Jezus je videti malce živ, ko b*ko stopica sem in tja in nič kaj miren. Ali sem morda preveč rekel? 0, ne! Saj ti sama veš, da je hotel v vsem postati človeški otrok. Toda §lej, ali ni v tej igri, v teh malih korakih oni korak moža, ki gre svojo Usodno veliko pot, sicuti gigas ad currendam viam — kakor velikan, ki P° potu teče? V Tvojem obrazu je otožna, kakor senca rahla, skrb, kako bo! Še ga. držiš v svojih dlaneh. Še stopica po Tvojih kolenih, toda te ročice že objemajo svet, že se spenjajo na vzhod in zapad, ta usta že drhte svoj: žejen sem ... Ali si mislila, da tem ročicam in nožicam — da temu otroku v bistvu ničesar ne moreš prepovedati, ne zapovedati? Vajena si sicer, da te uboga, da Ti je pokoren kakor otrok materi. Toda poglej, kako gleda v brezdanjost pred seboj. Ali ni, kakor bi govoril: Jaz sem, ki sem — iz večnosti v večnost sega moj korak. Tako se mi zdi, da vsemogočnost božja vse igraje ustvarja — od zvezde in solnca do človeka in njegovega zagonetnega srca. Tvoj Jezus v templju. On je bil tedaj v tem, „kar je njegovega Očeta". S kakšno samoza' vestjo to povdarja. Tedaj zagleda zaskrbljene oči svojega krušnega očeta-vidi v Tvojih očeh sledi izjokanih solza in jezero še neizjokanih. I11 zopet je ves deček, ki rad uboga, ki bo šel s Teboj, kamor boš velela- 'Ji l ki se bo igral z drugimi dečki in deklicami, ki bo pel otroške pesmi in Tebi vodo donašal iz vodnjaka in Svojemu krušnemu očetu pomagal dvigniti konec bruna, težko klado. Kako je tajinstven in kako preprost Kakor solnce, ki sije, kakor senca, ki je tiha in nič ne reče, kakor studenec, ki svojo pesem žubori in že o reki in morju sanja. Tvoj Jezus javno nastopi. Ne vem, če Ti je Sin povedal, da se je dal vesti v puščavo in še zlasti, da se je dal skušati. To so prejkone skrivnosti, ki Ti zanje nisi hotela vedeti pred časom. Vedno si stala le ob strani, samo služila si, res kakor „dekla Gospodova". Nikoli v ospredju in vendar Te Tvoj Sin posluša in se ravna po Tvojih željah. Michelangelo: Mati božja z mrtvim sinom v naročju. Neki dan si povabljena zaeno s Sinom, ki se nanj že obračajo po-.'0rUo oči preihnogih na ženitnino v Kani Galilejski. Prvič hoče Tvoj Sin !dv»o izpričati, da je Bog, da je vsemogočen, da sta nebo in zemlja 'Jugova. ]• _ Kako lepo je biti v družbi dpbrih ljudi. Tudi Njega veseli kram- Janje, veseli ta radost, ki ga obdaja, raduje se z mladima novoporočen- cema, ki sta srečna in blažena. In Ti z njim, o sladka, vse umevajoča Gospa. Nisi zastonj mati lepe ljubezni. Kako si vsa pozorna na tej ženitnini. Vse vidiš, srečo neveste in žarni pogled ženina, skrb starešine in še kako zaskrbljen teče ponovno iz obednice venkaj in zopet nazaj. Sedaj je prišepnil ženinu. Ta vstane in v kotu nekaj govpri. Tedaj Ti neopaženo poveš Sinu zadrego. Iz tvojih oči seva prošnja, tako ljubeča, tako materinska. Nič Te ne zmoti prečudni odgovor sinov. Ti veš, kaj imaš brati na tem obrazu. Že si tiho brez šuma vstala in velela služabnikom, da vse store, kar jim poreče. Že si starešina zadovoljno mane roke, že se nevesta smehlja, že Ti ženin izreka zahvalo s toplim iskrenim pogledom. Tako boš vedno stala ob strani, tiha priprošnjica, zavetje vseh, tolažnica žalostnih, pomoč kristjanov, zdravje bolnikov in sladkost umirajočih. Zopet v Tvojem naročju. Že si pozabila, kako se je mali Jezušček po tvojih kolenih igral. Kako daleč je vsa tista opojna sreča mlade matere. Česa nisi mej tem videla. Od danes naprej si Mati sedemkrat z bolečino kronana, mati sedem žalosti. Tukaj obnemi vsakega človeka beseda. Mati in Sin. Tvoj Jezus nič ne govori. Neme so te ljube ustnice, kako so lica mrzla, čelo hladno in oči tako trudne, trudne. Gospa, dovoli, da Ti poljubim roko v znak mojega sožalovanja, v znamenje mojega sočutja. Da bi tudi jaz imel to sladko zavest zadnje največje tolažbe — v Tvoje roke izročiti moj zadnji vzdih na zemlji. P. KRIZOSTOM: Očetovo prokletstvo in materin blagoslov. ■ Frančiškov oče ni prav nič razumel, odkod sinova nenadna spre-memba. Sramote, ki mu jo je prizadel s svojim bedastim obna-_1_ šanjem, ni mogel mirno prenesti. Sredi Asiza ga je zalotil, ga jezno pograbil ter ga tiral domov. V trgovini ga je neprestano nadzoroval in za vsako najmanjšo napako neusmiljeno pretepel. Ko pa je spoznal, da ne izdado prav nič njegove prošnje, ne njegova strogost, ga je vrgel v ječo. Post in tema naj bi upognila njegovo voljo. Predstavljati si imoremo bolečino uboge matere Pike, ko je gledala, koliko mora trpeti njen ljubljeni otrok. Milo je prosila svojega moža zanj, toda Peter Bemardone je ostal trd. Šla je torej k Frančišku v ječo in ga jokaje prosila, naj uboga svojega očeta. Frančišek pa je posadil svojo mamico poleg sebe in ji je pričel govoriti. Plemenita gospa je kmalu spoznala, da je odločila njenega ljubljenega sina Previdnost božja za nekaj velikega. Ko je gospod Bernardone zopet za nekaj časa odpotoval, je Madona Pika odprla ječo, objela svojega dobrega otroka, ga blagoslovila s svojim svetim materinskim blagoslovom in ga izpustila v svobodo. Frančišek pa se je vrnil v cerkev sv. Damijana, kamor ga je prišel nekaj dni pozneje iskat njegov oče. Takrat pa se sveti mladenič ni nič več prestrašil očetove besnosti. Mirno je stal pred njim in mu izjavil, da je pripravljen trpeti udarce, lakoto in ječo — samo da bi mogel služiti Kristusu, ki ga kliče in vabi k nasledovanju. Peter Bernardone pa je Vedno bolj besnel, ker je spoznal, da ne bo mogel nikdar upogniti duše Sv°jega sina. Izlil je nanj vse kletve, ki jih je vedel. Frančišek je imel tedaj 24 let. Bil je lastnik majhnega premoženja, ki si ga je polagoma pridobil z delom svojih rok. Ta znesek je hotel porabiti za popravilo cerkvice sv. Damijana, katero je vzljubil z vsem srcem. Toda oče je hotel imeti tudi to svoto. Ker pa se je Frančišek tej zahtevi uprl, ga je oče tiral pred škofa. Odprla je ječo in objela svojega dobrega otroka. Str. 86. s Tu se je odigral tisti pretresljivi prizor, ki ga je ovekovečil ne-P®snit* .Giotto s svojim čopičem in ki ga je Dante naslikal v svoji nebeški 5^, &kof Gvido II., ki je že tedaj dobro poznal sv. Frančiška in je vi-of °. Cen*l njegovo srčnost, je sprejel preganjanega mladeniča kot skrbni e ln ne kot strogi sodnik. Svetoval mu je, naj se odpove očetovi ded- ščini in naj stavi vse svoje upanje v Gospoda, ki ga pač ne bo nikdar zapustil. Tedaj pa se je Frančišek dvignil, se približal škofovemu prestolu in vzkliknil ves razvnet: ,.Gospod, ne bom vrnil svojemu očetu samo denarja, ampak vrnil mu bom z veselo dušo tudi svojo obleko." Stopil je za nekaj hipov v sosednjo sobo, kjer se je popolnoma slekel. Vrnil se je v sodno dvorano samo s spokornim pasom okrog ledij. Vrgel je očetu pred noge svojo obleko, nanjo je položil mošnj0 denarja, nato pa je zmagoslavno vzkliknil: »Poslušajte me vsi: do zdaj sem klical oče Peter Bernardone, toda odslej bom mnogo bolj upravičeno govoril: Oče naš, ki si v nebesih- Navzoči so se jokali ganjeni vsled tolikšnega junaštva. Oče pa je Frančiška znova preklel in zbežal s sinovim denarjem in obleko domov, ^led tem ko so se vsi zgražali nad njegovo trdosrčnostjo. Škof pa je pritisnil nedolžnega mladeniča na svoje srce in ga zavil v svoj svileni plašč. • • •• ••• VPRAŠALNI KOTIČEK ???????? P' ANGELIK: 1. Kakšni so novi odpustki križevega pota? Glede odpustkov križevega pota smo dozdaj le toliko vedeli, da je vsakdo prejel vse tiste odpustke, ki so bili podeljeni tistim, ki so osebno °oiskali postaje križevega pota v Jeruzalemu. Kateri pa so bili ti odpustki se ni dalo' dognati, ker so se nekatere tozadevne listine poizgubile. p.a Fi v prihodnje ne bilo več nobenega dvoma o tej stvari je sv. Oče rn. XI. vse prejšnje odpustke za križev pot preklical in nanovo do-‘°čil tole: a) Popolni odpustek more dobiti, kdor opravi to pobožno vajo, u sicer tolikokrat, kolikorkrat moli križev pot (torej lahko vsak dan Večkrat). , b) Drugi popolni odpustek dobi, če tisti dan, ko je opravil to po-, °zno vajo, prejme sv. obhajilo; ali pa če v teku enega meseca potem, 0 je desetkrat zmolil križev pot, gre k sv. obhajilu. , c) Nepopolni odpustek deset let in deset kvadragen, za vsako po-,ajo dobi, če je križev pot začel, pa ga iz kateregakoli pametnega raz-°8a ni končal. , d) Kdor ne more obiskati postaj križevega pota (če je n. pr. od-. aljen od cerkve, ali če ima kako opravilo, da ne more od doma ali če kakega drugega pametnega razloga ne more obiskati cerkve), dobi . upustek s postajnim križem, če skesano in pobožno moli: 14 očenašev zdravamarij in čast bodi za 14 postaj križevega pota, 5 očenašev in 1 5?Varnarij in čast bodi tudi v spomin peterih sv. ran Gospodovih in °čenaš in zdravamarijo in čast bodi v namen sv. Očeta. Med molitvijo j. °ra blagoslovljen križ držati v rokah in premišljevati Gospodovo trp-4enje ali se vsaj pobožno spominjati Gospodovega trpljenja. Kdor bi ^Pametnega razloga ne mogel odmoliti vseh očenašev in zdravamarij (jr P°polni odpustek, dobi nepopolni odpustek deset let in deset kva-a8en za vsak očenaš in zdravamarijo. 2. Kako dobe bolniki odpustke križevega pota? Kolniki, ki so lažje bolni (n. pr. radi starosti, kakega revmatizma l^j.Fudobno) dobe lahko odpustke križevega pota s postajnim križem, kri“01 Kilo pravkar omenjeno za tiste, ki ne morejo obiskati postaj zevega pota. Bolniki, id so težje bolni in ne morejo moliti 20 očenašev in zdravamarij, se morejo udeležiti popolnega odpustka, če prisrčno in skesano poljubijo podobo križanega ali se prisrčno in skesano tudi samo ozro na sv. razpelo, odmolijo kratko molitev ali izreko pobožen vzdihljaj v spomin trpljenja in smrti Jezusa Kristusa. Deležen pa je popolnega odpustka tudi tisti, ki bi radi bolezni mogel samo poljubiti sv. razpelo ali se samo ozreti vanj, ne mogel bi pa dodati pobožnega vzdihljaja. Križ mora biti pravilno blagoslovljen. Da ga bolniku, da ga poljubi ali se vsaj vanj ozre, mašnik ali katera druga oseba. 3. Ali je za odpustke potrebno razmišljevati vsako postajo križevega pota posebej? Ni potrebno, četudi je samo na sebi primerno za vsako izmed 14 postaj napraviti posebno premišljevanje. Zadostuje premišljevanje Kristusovega trpljenja sploh. Odpustke dobi tudi tisti, ki bi pri celem križevem potu premišljeval skrivnost ene same postaje križevega pota. 4. Ali se sme pobožnost križevega pota prekiniti? Kratke prekinitve, ki pobožnosti same ne motijo niso nobena ovira, da bi kdo ne mogel dobiti popolnega odpustka. Če je pa to kaka druga pobožnost, potem je prekinitev lahko tudi malo daljša. Če hoče n. pr-med križevim potom kdo biti pri sv. maši ali gre k spovedi, ali k obhajilu mu radi tega ni treba križevega pota znova začeti, in vseeno dobi popolni odpustek. 5. Ali je treba pri molitvi križevega pota hoditi od postaje d° postaje? Kdor hoče dobiti popolen odpustek mora iti od postaje do postaje-Za tistega, ki radi bolehnosti ne bi mogel tega storiti pa velja ono, kar smo povedali o molitvi s postajnim križem v roki. Nekatere cerkve i° nekatere škofije imajo to posebno dovoljenje, da lahko kdo moli križev pot na enem mestu, in vstane in poklekne za vsako postajo posebej-Pri nas tega dovoljenja, kolikor je meni znano, nimamo. 6. Ali je za pobožnost križevega pota predpisana kaka ustn® molitev? Zato, da kdo dobi odpustke ni predpisana nobena ustna molitev-Očenaš in zdravamarija, ki se pri nas običajno molita, nista predpisan3’ pač pa nasvetovana. Seveda, pa mora tisti, ki moli križev pot s postajnih križem v roki zmoliti predpisano število očenašev, zdravamarij in čas* bodi. 7. Ali se lahko odpustki križevega pota in obhajilni odpuste^ naklonijo dušam v vicah? Vse od svetega očeta dane odpustke lahko naklonimo dušam v vicah. Tako pravi novi cerkveni zakonik (can. 930). Ker velja to za v*e odpustke, ki so jih potrdili papeži, torej ni potrebno, da bi bilo to posebej označeno. Izjema bi bila le, če bi bilo pri kakem odpustku p0' sebej označeno, da se istega ne more. nakloniti dušam v vicah. FRANČIŠKOVA A LADI NA 5. BOGOMIRA GRAFENAUER: Kaj delajo Mariborske sestrice. Naše sestrice, vsaj mnoge izmed njih, so postale v letošnjem šol. |etu zelo podjetne. Posebno vnete so za podpiranje revnih in misijonov, izvolile ali bolje vzljubile so predvsem jugoslov. misijon v Bengaliji. V ‘a namen so priredile že začetkom letošnjega šol. leta misijonsko igro ”Afindra“. Igrale so jo 18. in 25. oktobra na praznik Kristusa Kralja in na misijonsko nedeljo. Obakrat je bila dvorana polna gostov. Med njimi snio opazili tudi več odličnih oseb kakor naš. prevzvišenega vladiko Ul'- Andreja Karlina in pomožnega škofa Dr. Jan. Tomažiča. Prvi so prišli po končani igri na oder med igralke, jim prisrčno čestitali in jim priznali, da jih je ganila igra do solz. V dokaz priznanja je prejela vsaka lzmed njih v spomin prav lepo podobico. Končno so podelili vsem svoj nadpastirski blagoslov. Sestrice so pa nad toliko prijaznostjo kar strmele. Ves čisti dobiček pri igricah so porabile za nakup blaga za razne Pararnente. Program je bil precej obširen, ker so sprva mislile delo dokončati do Velike noči. S. Ema, ki je priredila v teh dneh razstavo ružbe vednega češčenja pa je izrazila željo, da bi se priključile tudi estrice s svojimi izdelki — zato so morale hiteti, hiteti, ker čas je bil za obširno delo pičlo odmerjen. Samo dve uri na teden; več radi preobšir-^ega učnega načrta deklice ne zmorejo. Pa tudi druge težave so bile — ares trd oreh za marsikatero Sestrico. Pa pokazale so, kaj trdna volja in Oselje do dela zmore. Največ delavk se je priglasilo tokrat iz II. m. r. 11 IV. m. r. pri šolskih sestrah. Pridno so šivale, vezle, kvačkale in bamvale, kar si je pač katera izbrala. Če ne bi sama videla,* ne bi ver-I .a’ da mali paglavci toliko zmorejo. Seveda imajo naše sestrice vse P°}no velikih in malih, odkritosrčnih prijateljev, ki so jim radi, pa skri-, aJ priskočili na pomoč. Celo naše male deklice iz osnovne šole niso °tele zaostati. S svojimi malimi denarnimi prispevki, ki so jih nabrale fO nabiralniku za Bengalijo, so jim velikodušno priskočile na pomoč. Vala jim! — Pri vezenju jim je največ pomagala s. Ema. Po njenem svetu so si smele „same“ izbirati vzorčke in barve za vezenje, liar pa ve ^enkost. In še več! S. Ema jih je povabila, da smejo vezti celo v __Zl*nici kot prave, velike vezilke. Kaj se to reče, ne moremo umeti vsi sanio slutiti moremo. Druge, ki so kvačkale, so ostale kar v razredu, n. n o..Se rni je dopadlo, ker so prepogosto vprašale: »Častita, dober na-11 ^ Vsak vbod in vsaka zanjka naj bi bila močna veriga, s katero naj priklene ljubi Jezus ubogo pogansko dušico nase“ to je bil dober namen. Ali ni lep? Do polovice dec. so dovršile: Dva mašna plašča (bel in zelen), 3 albe, 2 plaščka za ciborij, 6 opal, 12 korpor., 12 purifikatorjev, 3 prtiče za pult mašne knjige in 1 štolo. Vse to je s. Ema razstavila v dneh od 27. do 30. dec. 1931. Vrhutega so kupile s pomočjo naših dobrotnikov zlat kelih s češkim granatom. Tukaj sta nam naš prevzvišeni vladika Dr. Andrej Karlin in gospa Ana Jeseničnik iz Dovž pri Slovenjgradcu priskočila na pomoč. Ljubi Bog naj obilo plača. Po novem letu bodo sestrice pridno nadaljevale, kar so začele. Bog daj, da bi navdušenje, ki ga kažejo nekatere za stvar če mogoče še naraslo in vzbudilo veselje do dela tudi pri drugih. Z misijonskim delom hočemo v prvi vrsti pomagati zares ubogim cerkvam, v drugi vrsti pa hočemo preprečiti vsako brezdelje in pohajkovanje. Torej za nami, komur je čas res zlato! Pa tudi zabavno je v naši družbi. Pri tedenskih sestankih sledi navadno po nagovoru preč. patra voditelja kakšna družabna igra. Najljubši nam je: „Iskati po melodiji", ah pa »Ugibanje oseb ‘. — Tudi preč-pater se mora rad ah nerad igrati z nami. Mislimo pa, da se v resnici rad igra, samo pokazati pač neče. Večjim Sestricam je preč. voditelj Ladislav preskrbel po g. profesorju Potokarju predavanja o dramski umetnosti, vsakih 14 dni. Dekleta so zato p. voditelju zelo hvaležna. Še prav posebno zabavo in veselje so imele Sestrice obeh vrst: velike in male, ko jih je letos prvič in to nalašč nje, obiskal Miklavž. Vsake in vsakega se je spomnil s kakšnim darom, svarilom in pa pohvalo prav po potrebi. Prav posebno pohvalno se je izrazil o onih, ki so prinesle oblekce, perilo in drugo za revno deco in mu tako priskočile na pomoč. Seveda je bilo veselje malo kalno. Sestrice so pričakovale, da jim bo Miklavž pripeljal iz Ljubljane toli prijubjenega p. Krizostoma. Namesto v Maribor, ga je odpeljal proti Stični, je pač vedel, da ga tudi tam težko čakajo. Drugo leto pa ga pričakujemo pri nas v Mariboru. Križarji v Kočevju. Tudi v Kočevju imamo Frančiškove križarje. Vodi jih vneti g-katehet Dragotin Matkovič. Prvi sprejem je bil 21. febr. Sprejemal je sam prevzv. knez in škof dr. Gregorij Božman. K tedenskim sestankom hodijo križarji zelo radi, pri slovesnostih pa nastopajo ponosno v svojih blestečih uniformah. — V kratkem pričakujemo iz Kočevja obširnejšega poročila. Gluhonemi. A li si bil že kdaj v gluhonemnici? Kako hudo mora biti tem sir«' /\ makom! Vse lepo in ljubeznivo, kar more človek svojemu bli-I m žn j emu reči ah od njega slišati — to zanje ne biva. Z velikansko težavo samo morejo občevati z bližnjim; podobno kot ujetniki, ki dajejo znamenja skozi okno ječe. Pa je mnogo takih na svetu, ki niso gluhi in ne nemi, pa vendar žive gluhonemo življenje, ker se niso naučili nikdar pravilno rabiti svojih ušes in svojih ust. Tako so sami vase zaverovani, da slišijo le tedaj, se prav njih samih tiče. Kako izvrstno slišijo, kadar jih kliče mama 1* kosilu; kadar pa omeni mama, da je trudna in da bi potrebovala p0' moči — tedaj pa čudovito spretno vse to preslišijo. Če jim kdo na ušesa zarjove, slišijo; če pa kdo tiho in-sramežljivo prosi, pa spldh ne zapazijo. Ladko je hudo razžalil svojo setrico Metko, da glasno joka — to Ladko dobro sliši. Kadar pa se Metka premaga, pa samo trepeta in zdihuje, ker je bil Ladko z njo surov, tega pa ne čuti. Morda ste že slišali kdaj o indijancih, ki so izurili svoje uho tako, da so čuli konjsko dirjanje na velikansko razdaljo, če so položili uho ua zemljo in bližanje kakega človeka so doznali iz šelestenja listja. — Dobro bi bilo, da bi tudi mi izurili svoja ušesa v kaki umetnosti. Tako hi bilo na primer jako dobro, če bi svoj posluh poostrili na ta način, da bi že iz trepeta glasu spoznali: kaj se godi v srcu našega bližnjega, ali je žalosten, ali vznemirjen, razžaljen ali vznevoljen, truden ali pa razburjen. Vrhutega se moremo priučiti, prav tako, kol Indijanec svoje Umetnosti. Treba je le dobro paziti in si vse zapomniti — prav tako kot igralci, ki študirajo, kako bi izrazili z glasom različna čuvstva srca. Tako hoče Gospod Jezus, ki nam je dal zapoved krščanske ljubezni. Gospod noče imeti gluhih; gluhim je odpiral ušesa. Ali si ti gospodov učenec? Si? In vendar si gluh. Ali se spomniš, kako si zadnjikrat vpričo sošolca Marijana govoril o njem grde stvari in hudo si se norčeval iz njega. Marijan je vse „požrl“, kakor pravimo. Pa ko bi imel ti količkaj izurjena ušesa, bi spoznal iz njegovega glasu, kako hudo mu Je bilo. Gluhi gredo krohotaje preko bolečine svojega bližnjega. Zlasti pri obisku bolnikov je treba dobro paziti, da spoznamo utrujenost iz njih glasu in da se pravočasno od njih odstranimo. — Dobe Se pa tudi ljudje, ki so tako izvrstno vzgojeni, da sprejmejo sredi naj-težjega dela in največje zadrege vsak obisk prijazno in ljubeznivo. Kdor Pa ima dober posluh, bo hitro spoznal iz njihovega glasu, da so utrujeni Jn v zadregi — pa še bo čim prej odstranil. Še besedo o mutcih. To so ljudje, ki ne izpregovorijo nikdar o Pravem času prijazne besede. Globoko v svojem srcu čutijo hvaležnost, Pa se ne potrudijo, da bi jo tudi na zunaj razodeli. Velikokrat je temu Č2rok nerodnost in lenoba, večkrat sramežljivost in neizobraženost. —. Le°n je bil povabljen k stricu, kjer se je izvrstno gostil in zabaval. Pri ?dhodu pa reče s pustim obrazom: „Z Bogom, kvečjemu: „Hvala“. Da y se pa potrudil svoja čutila nekoliko prijaznejše izraziti in povedati str>cu, da je zelo zadovoljen in kaj ga je zlasti zabavalo, tega se mu pa ?? ljubi razodeti. Ali bi bila morda to hinavščina? Nikakor. Lepa čutila ,1.Jih ima kdo v srcu, vendar lahko tudi na zunaj pokaže. To je odkritosrčnost. Morda je pa danes že preveč prijaznosti na svetu? Preveč T, uje* sovraštva in puščobe — to pač; ljubezni in prijaznosti pa je e"L zelo malo. . Kolikokrat zamudijo ljudje priliko, da bi izrekli bližnjemu besedo °lažbe in sočutja, ko so drugi v skrbeh in bolezni, ali pa so izgubili v°je najdražje. Kakor kipi stoje tam; radi bi nekaj rekli, pa ne dobe e ave besede in tako raje molče. In vendar je vsaka tolažilna beseda etle<\ ki ga položimo na grob. L.. Kaj bi rekel, če izgubi tvoja mamica sestrico ali brata? Ali ne bi 1 0 prav takole: „Mamica, od zdaj dalje te bom imel dvakrat rad.“ j.. Tovarišu je umrl oče. Po pogrebu pride zopet v šolo. Stopil boš k jernu jn mu dejal: „Zelo mi je žal, ker si tako nesrečen — molil bom ak dan za tvojega očeta.“ jj Mutastim je Gospod Jezus odpiral usta. Kadar vidiš, da bo tvoja j fua, beseda ljubezni, nikar je ne ohrani v srcu, ampak jo izpregovori, uo obrodila tudi v srcu bližnjega ljubezen. PAX ET BONUM! IN VSE P. ANGELIK: Kdor noče na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor hoče tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živeti od svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem odseku III. reda. Glavni pogoji za zavarovanje za starost in onemoglost so sledeči: Kdor se hoče zavarovati 1. mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom petih let; 2. mora biti naročen na „Cvetje“ ali se nanj naročiti; 3. ne sme biti star nad šestdeset let. Kdor potrebuje tiskovine za vpis ab želi kakega nadaljnega p jasnila, se lahko pismeno ali osebno obrne na »Zavarovalni odsek III-reda v Ljubljani, Marijin trg 4“ ali pa na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani". 1. Letni zaključek in pregled zavarovalnega odseka. V novemberski številki »Cvetja" smo napovedali točen obračun zavarovalnega odnosno pokojninskega odseka III. reda, katerega glavni namen je oskrbeti vsem članom pokojnino v času starosti in onemoglosti-Ker pri nas ni tako zamotanega obrata in s tem v zvezi tudi nimam0 uradništva in stroškov, je zaključek enostavnejši. Od začetka oktobra 1930. pa do 31. decembra 1931» to je v prvem letu obstoja, je ustanovni zaklad ki je in ostane vedno last zavarovancev dosegel vsoto Din 623.735.58, ki je tako varno naložena, da je vsak strah čisto nepotreben. Varnostni zaklad, kamor se stekajo vse vpisnine, darovi in obresti je znašal isti čas Din 16.694.19. Stroški za tiskovine, kan toteko, knjige, čekovni račun, papir in poštnino, znašajo Din 5688.2n Te stroške smo krili iz varnostnega zaklada, ki kljub temu izkazuje koncem prvega leta prebitek 11.005.92. Uspeh v prvem letu obstoja je zelo velik in lahko z zaupanjem gledamo v bodočnost. S številom član' stva bo rastel tudi uspeh in vedno bližje bo dan, ko bomo lahko misln1 na uresničenje svojih načrtov, na zidanje prepotrebnih domov sv. Frančiška, na zavetišča za brezposelne itd. Toliko o denarnem prometu. Gotovo bo pa vsakega zanimala tudi statistika članov. Do 31. deccm' bra 1931. je bilo 277 članic in 20 članov Zavarovalnega odseka. Od tej1 je v I. razr. 56, v II. 29, v III. 19, v IV. 45, v V. 17, v VI. 2, v VII- 4-v VIII. 4. in IX. 121. članov. Največ članov je torej v najvišjem plačilnem razredu. Če bi hoteli navesti vse kraje, kjer se nahajajo člani, 0 Uas to predaleč zavedlo. Zato naj omenimo le kraje, kjer je njih število večje: Beograd 3, Brežice 3, Celje 3, Domžale 6, Ljubljana 183, Maribor 8, Novomesto 11, Ruše 8, Sora pri Škofjiloki 3, Sostro 4, Št. Ilj pri Jelenju 4, Št. Vid 7, Tržič 3, Vič 5, iz ostalih krajev Slovenije 39, iz Dalmacije 2, iz slovenskega inozemstva 5. H koncu vam pa lahko povemo še to, da je do danes, ko to pišemo harastel ustanovni zaklad že število vseh članov že 344. nad Din 800.000.— .Trenutno pa znaša 2. Zakaj pa ne bi zidali domov sv. Frančiška tudi na deželi, saj je življenje na deželi veliko bolj poceni. Predvsem je ta skrb prez‘godna. Kakor smo že omenili v aprilski številki lanskega leta in je povedano tudi v splošnih pogojih v čl. 14. bomo zidali s čistim prebitkom stanovanjske domove (Domove sv. Francka), zavetišča za brezposelne itd. Toda to še ne bo takoj. Najprej moramo skrbeti za to, da bo vsem zavarovanim članom zagotovljena pokojnina, tudi če bi vsi naenkrat onemogli, kar se bržkone ne bo zgodilo, to vprašanje je važnejše, kakor pa zidanje domov itd. Kajti kdor ima ?nkrat pokojnino, se že kam vtakne in povsod ga radi sprejmejo, ker lma gotov denar vsak mesec. Ko pa bo enkrat to zagotovljeno in na podlagi številk, ki jih danes priobčujemo lahko to vsak sam izračuna, tedaj bomo začeli uresničevati načrt po čl. 14. splošnih pogojev. Pravičnost zahteva, da se °ziramo v prvi vrsti na tiste skupščine v katerih okoliših bo največ zavarovanih. Želimo pa, da bi polagoma vsaj vsaka večja skupščina imela Sv°j dom in kar spada zraven. , Zaenkrat lahko rečemo samo to: Kakor kaže letni zaključek prvega obstoja našegav zavarovalnega odseka ni treba imeti nobenega strahu, da bi ta odsek prenehal ali propadel. Žal bo kvečjemu tistim, ki ?e niso zavarovali. Gotovo je pa tudi, da bomo svoje načrte, kakor jih Zraža člen 14. splošnih pogojev glede stanovanjskih domov itd. začeli ,:Uničevati tem preje, čim več jih bo zavarovanih. Gotovo je tudi, da °do v teh domovih imeli prednost tisti, ki so zavarovani, ker to že ahteva navaden čut pravičnosti. koliko je zdaj raznih zavarovalnic, da pri najboljši volji ne vem, kaj naj storim. » Kaj naj rečem na to vprašanje. Vsak človek sam najbolje ve, kje ga evelj žuli in tako bo tudi sam vsak najbolje vedel, kako naj se zasuje. ^ Zavarovanja so zelo različna, kakor kažejo njihova različna imena. a yv a r o v a n j e proti p o ž a r u ,je koristno za tistega, ki ima pre-°zenje v premičninah ali nepremičninah in mu v slučaju požara za-2 r°Valnina povrne škodo, ki jo je napravil požar. Zavarovanje slučaj s m r t i, je koristno za tiste ki nimajo pokojnine, da v slu-v s.rni’ti dobi mož ali žena gotovo svoto denarja, ki preostalim pomaga S[ v,rv,ih stiskah za pogrebne stroške itd. Seveda če kdo koga zavaruje za Caj . smrti samo zato, da bi potem dobil večjo svoto denarja, je to Bo i° *-n. neplemen*to. ker to se pravi špekulirati s smrtjo bližnjega, lezi 11 * ? k ° a 11 n e z g o d no z a v a r o v a n j e je dobro za slučaj bo-p0 u ali ponesrečenja. Zavarovanje blaga na železnici in kai1111 ° r j u je važno za veletrgovce. Pokojninsko zavarovanje, Č]a °r je n. pr. zavarovalni odsek III. reda ima namen preskrbeti svojim °ni pokojnino za leta starosti in onemoglosti. Velika večina ljudi nima nobene pokojnine, prihraniti si ne morejo toliko, da bi lahko živeli od obresti, zato je zanje pač najbolj priporočljivo pokojninsko zavarovanje, ki jim zagotavlja trajno pokojnino za leta starosti in onemoglosti. 4. Kako naj plačujem zavarovalnino, saj mi sproti denarja zmanjka. Tako se izgovarja eden ali drugi, ko ga kdo opomni, da bi bil° dobro, če bi malo mislil naprej na leta starosti in onemoglosti. Pa ta Izgovor ne drži. Če pregledaš malo bolj natančno izdatke, sem prepričan« da bo prišlo na dan, da je marsikateri kovač bil zapravljen po nepo* trebnem. Morda te je prišel prosit na posodo prijatelj, o katerem ves, da zapravlja. Vrnil ti ne bo nikoli. Šel si s prijatelji v gostilno, čeprav ni bilo treba. Morda si videla v izložbi lepo blago, pa si si kupila novo obleko, ■čeprav je tvoja omara polna oblek, ki bi se dale kaj prenarediti in bi bile zopet uporabne. . Od vsega tega na stara leta ne boš imel ne on ne ona nič, ampa* bosta sebi in bržkone tudi drugim v nadlego. Pokojninsko ali starostno zavarovanje je najboljše prisilno varčevanje. Kdor ma denar, ima vedno skušnjave, da bi ga zapravil. Če pa ve, da mora plačevati v gotov namen, ga ta zavest vedno opominja-dokler ne stori svoje dolžnosti. In precejšnje število takih je pri nas že zavarovanih, ki so svoj čas mislili, da jim bo to nemogoče zmagovati, zdaj pa komaj to čutijo ter jim nič ne manjka in še so veseli, da bodo na stara leta brez skrbi. Razno. V molitev se priporočajo: F. K. priporoča vsem tretjerednikom svojega bolnega očeta za nje' govo dušno in telesno zdravje v pobožno molitev v čast sv. Antonu, sV' Frančišku in Mali Cvetki. Ako pa ni božja volja, da bi ozdravil, pa ^ srečno smrt. — Neka oseba, ki je službo zgubila, se priporoča preš* :Srcu Jezusovemu in sv. Antonu, da bi jo zopet dobila. Zahvala za molitev: M. V. se zahvaljuje sv. Antonu Padovanskemu, ker je bila po nr govi priprošnji rešena opravkov na sodniji. — K. U. se zahvaljuje f j Antonu za uslišano prošnjo. — J. L. se zahvaljujem za rešitev v veli*, stiski. Pri sodniji sem bil po nedolžnem obsojen radi goljufije. V sti® sem se obrnil k sv. Antonu in Mali Cvetki in obljubil tudi rešitev i'a{ glasiti v „Cvetju“. Hvala in čast sv. Antonu in Mali Cvetki. V kratkem s, je izkazala moja nedolžnost in rešen sem bil zapora in denarne ka#1' Nove knjige. Linhart Robert, Unser Glanbe. (VIII in 350 strani) FreJJ tburg in Breisgau pri Herderju. Elegantno kartonirano 5.20 M., veza1 'v platno 6.20 M. Z vsem bogastvom svojega izrazitega in močnega jezika, nam L :satelj posreduje in sicer slehernemu, ki obvlada nemški jezik, ved°^ «o naših verskih resnicah. Ob njegovi roki človek z neko posebno £ itovostjo premosti vse težave posameznih verskih resnic, ki jih obr nava natančno in vestno. Knjigo toplo priporočamo vsem. Prim(£ ttudi za darilo. Dr. R. *’