Iz šole
^F                     Aleksij Andrejev
fžupnem zvoniku je tri  odbilo.   \z šole  pa  so se usuli otroci liki bučelice \z panja. Poprej tiha vas je na enkrat   oživela.   vsevprek  so   kričali   šolarji, se smejali,   drug nad  drugim   vpili,  tupatam je  piiletela tudi kaka kepa — bilo je namreč po zimi.
A skoraj je zopet vse utihnilo, vas je zopet sa-njala zimsko spanje. Le nad vasjo so se leno prele-tavale vrane in dramile tiho okolico s svojimi enako-mernimi: kra-kra ...
Nekateri šolarji pa so že sedeli na zapečku in se greli, drugi so zopet hiteli iz vasi proti domu, da bcdo mogli tem preje na zapeček k dedu, ki jim bo zopet pripovedoval lepe istorije in bajne  pravljice . . .
Tudi Šlosarjev Jožek, ki je   hodil  tedaj  v drugi razred.Je hitel iz^farne vasi proti domu. Danes je hodil sam.   Županov Janezek, s katerim sta   drugekrat  sku paj   capljala, je  ostal doma — bil je  namreč  nekaj
obolel. Drugi pa tako tisto leto ni pohajal v šolo \z. njegove vasice. Jožek je moral torej sam hoditi iz šole-in v šolo. V takih dnevih pa mu je bilo nekam dolg-čas. Radi tega se ni čuditi, da je mnogokrat tekel proti domu.
Tudi tisto popoldne se je ravno namenil, da bi stekel in se nekoliko ogrel, ker je jelo zopet postajati mraz, in tam ob hribih se je že rasprostirala strupena megla. Kar zagleda, da prihajata sem po poti dva dimnikarja. Poprej ju namreč ni mogel opaziti, ker ju je zakrival nek kozolec. Jožek ju je precej spoznal in se ne malo prestrašil, ker dimnikarjev se je Slosarjev Jožek pošteno bal. To je pa prišlo tako.
Tisto leto, predno je jel Jožek hoditi v šolo, je pasel neko popoldne svojo kozo — Mekeke na mali ledini poleg pota. Iz sosedne vasi prideta dva dimni-karja. Nesreča je hotela, da je bil Jožek s svojo kozo ravno ob poti, ko dospeta do njega. Tedaj eden pogleda fantka, se nasmeje in mu trdo reče:
,,No, fantek, kedaj si pa zadnjič noge umil?11 Jožku je postalo vroče, ker se je spomnil, da so mu že doma mamica večkrat pripovedovali, če je imel umazane noge, da jih mu ostrže dimnikar — ali> kakor so ga mamica imenovali wstrgar". In danes ta smola! Noge ima umazane.
Jožek ni nič odgovoril, povesil je glavico in za-rudel tja do ušes. Dimnikar ponovi vprašanjer
BNo, fantek, kedaj si jih zadnjič umil ? Povej!"
Naš pastirček je molčal.
,,Ali ne boš povedal? Ti bova pa kozo vzela."
Jožek se je jel kisati, za kozico se je bolj baf kakor za noge.
,,Čaki, čaki", in eden je stopdl proti pastirčku, a ta je izpustil kozo — Mekeke in stekel, kar so mu1 noge dale, ter jel kričati. Dimnikarja sta se mu pa sme-jala, da sta ga tako dobro navila, in odšla svojo pot.
Jožek pak se je vrnil nazaj h kozici, ki se je mirno pasla ob poti.
Od tega časa se je Jožek bal dimnikarjev kakor hudobca. Če bi bil moral kedaj katerega srečati, se je ali skril v žiti ali pa zavil na drugo stran, da se ga je ognil.
14
Toda dames tega ni bilo mogoče. Sneg je ležal okoli in okoli do kolen na debelo, poti pa tudi nikake >druge. Jožek je premišljal, kaj bi storil. Ali naj se vrne v vas nazaj? Ali naj jima gre nasproti? Ali naj pa zavije v sneg?
Jožek se je odločil za posiednje, dasi je videl, 4a ga bo komaj, komaj gazil.
Zavil je torej v sneg kar nacelo. Pa sneg je bil večji, kakor je poprej mislil, ravno komaj je gazil. A kljub temu ni hotel odnehati, dimnikarjema se mora umakniti, naj velja kar hoče, in dasi ne bota videla, kake ima danes noge, ko je v čevljih.
Jožek je prigazil že precej daleč od pota in pri-hajalo mu je bolj in bolj vroče, malo od težke hoje, še bolj pa iz strahu, da ne bi kateri dimnikarjev mah-nil za njim. Le-ta sta prišla vštric z našim bojazljiv-cem in ga začela klicati, naj gre nazaj in naj se ju ne boji. A zaman, Jožek ni slušal njunega glasu, marveč še bolj jo je jel ubirati po snegu.
Dimnikarja sta ga klicala in klicala, naj ne bo neumen, a vse ni nič izdalo. Jožek je bolj in bolj hitel po snegu, da si so mu noge že odpovedovale, in še nazaj se ni upal ozreti...
Dimnikarja videča, da ničesar ne opravita, sta odšla svojo pot. Jožek pak se je ozrl nazaj in si glo-boko oddahnil. Pa vse je dobro, da sta le dimnikarja ¦odšla.
In Jožek je lezel nazaj na pot in jo potetn ubral proti domu, kakor bi mu kdo kuril za petami.
Nad njim je slučajno letela vrana in ga zasme-hovala:
Krah, krah, krah, Tega je pa strah .. .