107 Glasnik SED 59|2 2019 Knjižne ocene in poročila Monika Kropej Telban * Barbara Sosič, kustosinja za gospodarske načine in promet, Slovenski etnografski muzej, Metelkova ulica 2, 1000 Ljubljana; barbara.sosic@etno-muzej.si. Avtorica je evidentirala kar 22 imenskih različic za krivopete oziroma divje žene z nazaj zasukanimi stopali, obenem pa razložila tudi nastanek nekaterih imen, npr. bradovika (ker so svetovale, kako naj kmetje zvežejo trto bardoviko) in skarbababa (škrba baba). Do preobrata v razvoju izročila o kri- vopetah je prišlo v sodobni kulturi, saj so – potem ko so do 80. let minulega stoletja že skoraj izginile iz spomina ljudi – proti koncu 20. stoletja ponov- no »oživele«. Pojavljati so se začele v literaturi, poustvarjanju in v komercial- ne, predvsem turistične in gospodarske namene, posledično pa tudi v šolstvu; danes so krivopete simbol lokalne identitete. Avtorica razišče tudi pojave sodobnega vključevanja folklornih pri- povedi o krivopetah v prostor in izkori- ščanje izročila v različne namene. Študijam sledi obsežno gradivo – kar 148 enot – predvsem folklornih pripo- vedi in krajših fragmentov pričevanja o krivopetah. Avtorica jih je zbrala iz različnih objav, terenskih in arhivskih virov, dva odlomka pa sta iz literarnih besedil. Lahko bi rekli, da so zbrane skoraj vse zgodbe, ki so se do zdaj o krivopetah in drugih sorodnih bitjih ohranile v slovenskem etničnem pro- storu. Pomemben doprinos knjige Bar- bare Ivančič Kutin je poleg študij tudi objavljeno gradivo; na enem mestu je zbrala skoraj vse do sedaj ohranjene pripovedi o krivopetah. Avtorica je raziskavo zasnovala na ob- sežnem terenskem delu in temeljitem pregledu gradiva, prav tako pa tudi na študiju in analizah sorodnega izročila ter poznavanju naših in tujih raziskav. Publikacija je izšla v zbirki Studia mythologica Slavica – Supplementa, ki jo izdaja Inštitut za slovensko narodo- pisje ZRC SAZU. Knjižne ocene in poročila Barbara Sosič* Kulturno društvo Ribiški muzej trža- škega primorja v Križu pri Trstu je v devetem zvezku zbirke Morje izdalo novo knjigo Bruna V olpija Lisjaka, v kateri se avtor z dediščino tunolova pri Slovencih poglobljeno ukvarja kot s po- sebnostjo našega ribolova. Umešča ga v širši sredozemski prostor, kjer je imel lov na tune skozi stoletja nezanemarljiv gospodarski in kulturni pomen. Bruno V olpi Lisjak, kleni tržaški Slo- venec, dolgoletni pomorščak, kapitan, nato pa menedžer v tržaški ladjedelnici, je eden najboljših poznavalcev sloven- skega pomorstva in ribištva. Že desetle- tja si prizadeva, da bi kulturno izročilo in dediščino povezanosti Slovencev z morjem približal najširši slovenski javnosti, za katero se zdi, da je na to re- sničnost že pozabila. Njegove raziskave in objave so tako dragocen doprinos k celovitosti poznavanja življenja Sloven- cev, zlasti njihovega odnosa do morja in sobivanja z njim kot pomembne vre- dnote. Ni mu vseeno, ko večkrat opaža pomanjkljivo identiteto Slovencev kot pomorskega naroda. »Tunolov po slovensko« je Bruno V olpi Lisjak v številnih člankih in samostojnih publikacijah že večkrat obravnaval. Prvič v odlični monogra- fiji Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave (Mladika, Trst 1995), tunolov kot posebnost ri- bolova slovenskih ribičev na tem ob- močju pa je predstavil tudi na razstavi v Ribiškem muzeju v Križu in v spre- mnem razstavnem katalogu. Zato me je posebna monografija, posvečena le tej temi, sprva nekoliko začudila. Ven- dar sem kmalu ugotovila, da je tunolov tu umestil v širši kontekst kot doslej. Knjigo začenja s predstavitvijo tuna, dragocene ribe, ki lahko pluje s hitro- stjo 100 km/h in je že od pradavnine pomembna hrana za človeka. Zanimi- va pričevanja o tem segajo že v antiko, ko so tune v Sredozemlju lovili pred- vsem Feničani, Grki in Rimljani. Tune so konzervirali in z njimi trgovali, kot kakovostna riba so bile pomemben del prehrane prebivalcev Sredozemlja in širše vse do konca 20. stoletja, ko se je z intenzivnim ribolovom tako poseglo v njihovo naravno ravnovesje, da da- nes, ko se je povpraševanje po njih še povečalo, že postajajo ogrožena vrsta. Ker jate tun že od srede 50. let prej- šnjega stoletja ne prihajajo več v Trža- ški zaliv, se hitro pozablja na izjemno BRUNO VOLPI LISJAK: Tuni in Slovenci, povezani skozi stoletja. Založba Mladika Trst (zbirka Morje), Trst 2018, 175 str. 108 Glasnik SED 59|2 2019 Knjižne ocene in poročila Barbara Sosič * Nežka Struc, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, doktorska študentka socialne in politične antropologije, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana; nezka.s@gmail.com. zanimiv »slovenski« način ribolova. Nedvomno je pomembno o tem več govoriti in ozaveščati širšo skupnost, kako je našim ribičem na obronkih Krasa med Trstom in izlivom reke Timave uspelo v stoletjih razviti spre- tnosti in veščine, povezane z naravnim okoljem kraškega roba in morjem pod njim, kjer so lovili tune na kar 14 lo- viščih. V knjigi je zanimivo in zelo nadrobno povzeto, kako so od najsta- rejših časov pa vse do srede 50. let 20. stoletja v poznem poletju in jeseni s kraškega roba opazovali prihode jat tu- nov v zaliv, da so jih s posebno tehniko usmerjanja opazovalcev in s posebni- mi ladjami tonerami, z drevaki čupami in z mrežami tratami spretno obkolili in ulovili. Tak način lova je imel ne- zanemarljiv družbeni in gospodarski pomen za ribiške vasi, kot so Nabre- žina, Križ, Kontovel in Barkovlje. Na to izjemno in bogato dediščino smo lahko resnično ponosni. V knjigi o tem pričajo številni zbrani arhivski doku- menti, bogata fotografska in slikovna dediščina ter pričevanja posamezni- kov. Ob boju z naravo in v trudu za ob- stanek na tem koščku slovenske zemlje so naši ribiči ob tunolovu nemalokrat doživljali tudi velike krivice in izko- riščanja, celo do te mere, da se danes ribištva naši rojaki ne lotevajo več. Avtor je tematiko tunolova pri Sloven- cih z namenom, da bi utrdil zavest o slovenski ukoreninjenosti v tem prosto- ru, v knjigi precej razširil in poglobil, specifično ribiško znanje pa umestil v širši kulturni prostor Sredozemlja, kate- rega narodi so na različne načine lovili tune. S tem je v zakladnico slovenske in sredozemske ribiške dediščine znova dodal nekaj znanja in vedenja, za kar smo mu lahko resnično hvaležni. Knjižne ocene in poročila Nežka Struc* Knjiga Maribor paralaksa, preplet etnografske fikcije 1 in beletristike, je 1 Zanimivo je dejstvo, da Mateja Ratej v spremni besedi kratkih zgodb ne umešča med etnografsko fikcijo, ampak jih postavlja na presek med literaturo in zgodovinopis- nastala v sodelovanju etnologinje Jer- neje Ferlež in pisatelja (proze, drame, poezije) Petra Rezmana, nekdanje- ga rudarja. V zbirki desetih kratkih zgodb te pripovedujejo o vsakdanjem življenju predvojnega Maribora, a se ustavijo tudi na poti do sedanje češke prestolnice in potujejo vse do Trsta – v Idriji postanejo v javni hiši, se razgle- dajo po falski elektrarni, se tihotapijo po graškem semenišču, se skrivnostno razvijejo v dunajskem fotoateljeju, se ljubijo za jaslimi in med drugim tudi splavarijo po Dravi vse do Varaždina. Zbirka kratkih zgodb je v letošnjem le- tu izšla pri založbi Beletrina. Sodelovanje avtorjev se je začelo na podlagi krajših objav etnografske jem, kljub temu da je del tandema, Jerneja Ferlež, navsezadnje etnologinja in ne zgodo- vinarka. Mogoče je predvidevati, da je zgo- dovinopisje poudarjeno zato, ker je ušesom širšega potencialnega bralstva bolj domače. Piska recenzije te opredelitve sicer nikakor ne spodbija, vendar povsem samovoljno po- nuja še dodatno možnost opredelitve žanra »mariborskih paralaks«. fikcije v časniku Večer, v katerem je Jerneja Ferlež, na enak način kot v knji- gi, k nepoznanim in neimenovanim starim fotografijam Maribora spletala zgodbe, ki so temeljile na arhivskih podatkih, na novicah iz dnevnega ča- sopisja in na drugem etnografskem gradivu. Peter Rezman je njeno spo- sobnost spletanja literarne pripovedi prepoznal kot izjemno zanimivo in vredno dodatnega razvoja, zato je et- nologinjo povabil k sodelovanju. Tako je nastal koncept knjige, v kateri se bralke in bralci v vsaki zgodbi najprej srečamo z vizualno podobo fotografije, nato pa nas besede Jerneje Ferlež (naj- verjetneje do ***) z osredotočenostjo na določene izstopajoče in zanimive detajle uvedejo v širši kontekst tedan- jega prostora in časa. Orientacijsko podkrepljene nas od tam z razvojem zgodbe oskrbi Rezman, ki se včasih od prvotnega konteksta Jerneje Fer- lež precej oddalji, spet drugič pa je z njim v neprestanem oziroma vzpored- nem teku. Nekateri_e »junaki_nje« se pojavljajo v več zgodbah, kar zbirko Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa. Založba Beletrina, Ljubljana 2019, 404 str.