39. Miš in miške.
Oloboko v zidni razpoklini je imela miš gnezdece napol dorastlih mišk. Ker je bilo treba družinici živeža, gre mati nekega popoludne stikat za hrano. Ne pozabi pa pred odhodom posvariti mladi zarod rekoč: ,,Le v gnezdu lepo ostanite, dokler se ne vrnem, veste! Mačku, naj bi bil tudi lepopisan in naj bi se vam tudi z repom prijazno hlinil, nikar ne zaupajte, ker zvijačnežu ne gre vera!" To rekši odide.
Zviti maček res opazi, da ni starke v gnezdu. Veselo smukne k luknji. Pa gnezdo je pregloboko in mucek ne more poseči noter. Kaj ukrene? Sede mirno pred luknjico ter Ijubeznivo ogleduje mlade, neizkušene miške. O, kako se jim dobrika in hlini, zviti grdiin! Tako jih počasi igraje izvabi iz luknje. Vidč, da mu ne morejo več uiti, zgrabi zdaj eno, zdaj drugo in pomori vse razen ene same, ki mu je bila srečno ušla v gnezdo.
V tem se vrne starka.    Ugledavši eno samo, spozna v hipu, kaj se je bilo zgodilo.    Ne žaluje mnogo za neubogljivimi miškami,   le to zakliče v
opravičeni jezi: ,,Kdor ne uboga, ga tepe nadloga!"
Prired. Jos. Balič.