KULTURNO POLITIČNO GLASILO Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt p. t>„ b„ LETNIK XXV / ŠTEVILKA 32 CELOVEC, DNE 9. AVGUSTA 1973 CENA 2.50 ŠILINGA Koroška prometno in energetsko vozlišče Evrope r Nismo pozabili V Dr. Leopold Figi je bil zunanji minister, ki je 15. maja 1955 za Avstrijo podpisal avstrijsko državno pogodbo. Takoj isti dan po danem podpisu so ga časnikarji spraševali, če niso s členom sedem te pogodbe dane koroškim Slovencem in gradiščanskim Hrvatom zagotovljene prevelike pravice. Minister Figi je odgovoril: Jzpolnimo tudi mi svojo dolžnost kot Avstrijci in ne pozabimo naših bratov in sester, ki ne živijo na naših domačih tleh in za katere bomo šele sedaj kot svobodna država lahko kaj storili.11 Za svoje rojake v Južnem Tirolu je Avstrija zastavila ves svoj ugled na meddržavnem polju in tudi z internacionalizacijo problema dosegla za svoje rojake velike uspehe, pač pa je celih osemnajst let pozabila na obveznost, ki jih ima do v državi živečih narodnih skupnosti. Dne 25. oktobra 1955 pa je zasedal dunajski parlament, da ratificira državno pogodbo. Zvezni kancler Julius Raab je dejal: »Naglasiti pa moramo, da pomeni glaso- vanje o državni pogodbi odgovornost tudi za vsak člen te pogodbe. S pridržki za ta ali drugi člen pogodbe se izgovarjati, to ni način, s katerim bi državno pogodbo odobrili. Naglasiti pa moramo, da pomeni glasovanje za vsakega poslanca, ki glasuje za pogodbo, da glasuje za vse člene pogodbe, da se ne bo mogel potem izgovarjati, v drugem slučaju pa naj glasuje proti.11 Vsi državni poslaci dVP, SPO in KPO so glasovali s tem za vse člene državne pogodbe. VDU pa je glasoval proti. Odločitev je bila jasna in velja tudi danes. Z glasovanjem za državno pogodbo je prenehala Avstrija biti podaljšana roka Nemčije proti vzhodu in jugovzhodu in je postala neke vrste posrednik med Vzhodom in Zapadom. Donava, glavna reka Avstrije, ki teče od zapada na vzhod, po-nazoruje posredniško vlogo države. Tudi naša Drava teče od zapada proti vzhodu, naši koroški politiki pa najraje gledajo čez Visoke Ture in se ne zavedajo, da imajo v deželi še celo vrsto nerešenih problemov. Kako se občinski odborniki izgovarjajo Koroška je vsa zadnja leta razvoja ■ industrijsko konzumne družbe veljala * za deželo, ki je v mednarodnem gospo- ■ darstvu in njegovih komunikacijah igrala 1 bore malo vlogo. Bila je zanimiva le kot 1 dežela razvitega turizma, tranzita po že-1 leznici in kot dežela z pomembnimi iz- * voznimi viški lesa. V zadnjem desetlet-1 Ju se je njen mednarodni gospodarski 1 pomen vidno povečal. Čedalje bolj po- * staja dežela Specialnih industrijskih 1 podjetij in vozlišče blagovnega prometa 1 po cesti in železnici med evropskim se-1 verovzhodom in Italijo ter severoafriški- ■ mi deželami, na drugi strani pa med ev- * ropskim severozahodom in njenim ju- * govzhodom ter deželami Bližnjega vzho- ■ da. Pomen Koroške kot gospodarsko vozlišče je zadnja leta naraščal skladno z razvojem mednarodne trgovine in mednarod-nega gospodarskega sodelovanja. Medtem ko železniške proge v deželi tem zahtevam še kolikortoliko zadoščajo, jim ceste skoraj niso več kos. Zato so koroški gospodarski in politični krogi že pred leti povzdigni-svoj glas in zahtevali gradnjo dveh avtocest skozi deželo. Prva naj bi stekla z Du-naja preko Gradca in Celovca v Trst, dresi3 pa naj bi zagotovila priključek na avtocestno omrežje Zvezne republike Nemčije Pri Salzburgu ter stekla skozi Visoke Ture do Beljaka in naprej do avstrijsko-jugoslo-vanske meje. Ti avtocesti že nekaj let gradijo. Avtocesta Dunaj—Trbiž bo predvidoma dograjena leta 1985, avtocesta skozi Visoke Ture pa že l,eta 1982. Pristojni koroški krogi so zadnje čase ponovno zahtevali več državnih sredstev za gradnjo omenjenih avtocest, pa tudi pomembnih od- in dovodnih žil cestnega Prometa v deželi. Istočasno na eni strani Poskušajo, da bi Italija čimprej dogradila Podaljšek tako imenovane južne avtoceste do avtocestnega omrežja Italije. Obenem se Posebna skupina bavi s problematiko grad-nJe cestnega predora skozi Karniške alpe rced Kotschachom in Tolmezzom, da bi Koroška v večji meri participirala na cestnem Predoru skozi Felber Tauern. Na drugi stra-ni s° pristojni krogi v deželi v razgovorih s Pristojnimi ustanovami v Sloveniji in Jugo-=*!aviji, da bi za cestnim predorom skozi Ljubelj zgradili skupno nadaljni cestni predor skozi Karavanke v območju Jepe in da di železniško progo skozi predor Podrož-čica—Jesenice adaptirali tako, da bi bila Podobno kot v Visokih Turah med Bockstei-nom ‘n Mallnitzom pripravna za prevoz avtomobilov po železnici. S temi ukrepi bi koroško železniško in cestno omrežje za prihodnja desetletja odgovarjalo potrebam mednarodnega prometa. poleg prometnega pa postaja Koroška tudi pomembno mednarodno energetsko vozlišče. Elektrarne v deželi producirajo že blizu 3,5 milijarde kilovatnih ur električne energije na leto. Do leta 1980 se bo deželna proizvodnja električne energije podvojila. Dotlej bodo dograjene akumulacijske elektrarne v dolini Malte in poslednje tri od sedmih dravskih elektrarn, v načrtu pa je poleg tega še jedrska elektrarna v bližini dravske elektrarne v Kazazah. S tem se bo koroška ponudba električne energije drugim deželam, ki presega že sedaj več kot polovico njene proizvodnje, še povečala. V večji meri kot doslej bo naša dežela v sklopu električnega omrežja SUDEL z električno energijo oskrbovala tudi Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino. Ob razvijajočem se vozlišču za mednarodno pretakanje električne energije pa se Koroška razvija tudi v vozlišče mednarodnih naftovodov in plinovodov. Že nekaj let je skozi deželo speljan transalpinski naftovod (TAL) med Trstom in Ingolstadtom v ZRN. Pri VViirmlachu v Ziljski dolini se od njega odcepi naftovod Adria-Dunaj (AWP). Po obeh se pretaka nafta iz arabskih dežel (Dalje na 5. strani) Župan občine Dobrla vas je za dne 19. julija 1973 sklical občinsko sejo. Na dnevni red je postavil kar 27 točk, ki naj bi se obravnavale. K njim bi prišlo še nekaj „nujnih" zadev, tako, da je bilo jasno, da bo nemogoče vso to materijo obdelati na eni seji, pa čeprav bi sedeli do polnoči. Zato se je že kar v začetku seje izločilo nekaj točk in sklenilo, da se v torek, 24. julija, ponovno sestanemo in z dnevnim redom nadaljujemo. Ta torkova seja, na katero se ne bo poslalo ponovnih vabil, naj bi veljala za novo sejo. B Pri točki tri dnevnega reda smo zve- ■ deli, da se je enemu od občinskih man-B datarjev (prizadevnemu in vnetemu pri- ■ stašu GVP), posrečilo, da je ob krepki s podpori s strani občine in po naklonje-® nosti pristojnih poštnih uradov, dobil te-B lefon, dasiravno njegovo posestvo in s penzion ležita daleč od vsakega nase-® Ija. To priviligirano dodelitev telefona je s slovenski mandatar dr. L. Sienčnik iz-es rabil za to, da je opozoril na dejstvo, s da se Mokrije že dolgo brezuspešno po-h tegujejo za telefonski priključek. Med i® drugim so v ta namen že 1. 5. 67 na ob-E2 črnski svet občine Dobrla vas naslovili ■ od šest interesentov podpisano vlogo. ® Ker pa v tistem razdobju v dobrolski ob-h činski sobi ni bilo slov. mandatarja, ki n bi zastopal interese slovenskih volilcev, h ki so ravno v Mokriiah procentualno šte-■ vilni, je stvar zopet zaspala. Sedaj je B prilika, da se na to zadevo ponovno o-B pozori. Kot izgovor, da Mokrije ne morejo dobiti telefona, se je že leta 1969, torej dve leti za tem, ko so zanj prvič zaprosili, dalo pismeno vedeti, da v telefonski centrali Dobrla vas ni več prostih številk, treba bo še čakati, da se v Dobrli vasi dogradi nova centrala. Znano pa nam je, da se je medtem priključilo na desetine številk. Kot nadaljni izgovor se je navajalo dejstvo, da bi telefonski vod moral pičlih 300 m teči spo-redno z električnim vodom, kar da ne sme V zadnjih tednih ter dneh strašijo v okolici Loč, Bač in Malošč brutalni požigalci (brutalen požigalec?) skednjev raznih domačih kmetov. Medtem ko je pred približno štirimi tedni gorelo posestvo Kravvanje, pd. Mag ra, je v zadnjih dneh požar uničil kar štiri posestva. Žrtve so Krainer, pd. Krajnc iz Spodnjih Rut, Trunk, pd. Zavrnik iz Bač, Kobvar, prav tako iz Spodnjih Rut ter Poglitsch iz Malošč. Kakor izgleda, se je požigalec moral poslužiti bencina. Vsekakor se je na več ali manj rafiniran način „lotil“ omenjenih posestev. Policiji se je posrečilo, dobiti dva domačina, ki sta baje priznala požig Magre-vega ter Krajnčevega poslopja. Pravijo, da nista normalna, temveč kvečjemu norca. Očividno se policija zadovoljuje z norcem ter je mnenja, da je zanjo stvar končana. Kljub temu domačini (upravičeno) dvomijo, da so pri nenavadnih požigalskih početjih norci na delu. Zato tudi ne razumejo dejanske lahkomiselnosti pristojnih varnostnih organov. Nadalje je dejstvo, da je Franci Gallob biti. Položiti bi ga torej morali pod zemljo, kar bi izgradnjo precej podražilo. Kakor pa se je sedaj dognalo, bi po mnenju strokovnjakov podražitev znašala samo okrog 8000 šilingov. Torej je tudi to samo izgovor. B Danes je pri dobrolski centrali res b že hudo za proste številke in obstoji de-h janska nevarnost, da bodo Mokrije, ta B tujsko-prometno dobro se razvijajoča ® vas, morala čakati še pet let, preden B bo dobila povezavo s svetom. Bila bi to fl slaba usluga tujskemu prometu, za kali terega se naša občina drugače tako ze-B lo zavzema. Vsiljuje se vprašanje, ali pri ® vsem tem mogoče le ne igra vlogo dej-(Nadaljevanje na 4. strani) iz Brega, slovenski posestnik ter socialistični odbornik, dobil pred nekaj dnevi ponoči grozilni telefona!. Nek pijan glas mu je skoraj četrt ure grozil, da bodo Gaiiobu uničili posestvo z družino vred. Očital mu je, kakšne prednike da je imel in da jih je dobro poznal. Dobesedno je menil: »Poznal sem tvojega starega očeta, poznal sem očeta. Bili so ,gavnerji’. Ti si največji ,gavner’!“ Predniki posestnika Trunka so bili znani zavedni Slovenci. Župnik Jurij Trunk, ki prihaja iz te hiše, koroškim Slovencem gotovo ni neznan. Krajncev oče je bil izseljen. Pri Magru in Kobvarju so tudi bili izseljeni. Vsekakor se domačini ne morejo o-tresti suma, da bi to lahko bile protislovenske akcije. Kdo torej straši? Po komu seže zločinska roka? Vprašanje ni samo upravičeno. Vprašanje je predvsem resno. Ter zahteva resen odgovor. Odgovarjati, češ da so bili norci, je sicer enostavno. Ni pa na mestu. Še manj pa zadovolji domačine. Slovenske akcije na Koroškem Začetek tega tedna je tako imenovani »Demokratični odbor za južno Koroško11 v raznih dvojezičnih turističnih krajih trosil letake. Namen te ponočne akcije je bil, informirati turiste z dejansko manjšinsko politiko naših deželnih ter državnih organov. Predvsem so člani omenjenega odbora hoteli opozoriti na lansko koroško jesen v zvezi s fašističnim rovarjenjem proti dvojezičnim napisom. Kot je bilo za pričakovati, se večinski narod razburja. Vsekakor ni vesel teh akcij. Zakaj, gotovo ne bo težko uganiti. Imajo pač slabo vest. Svet ne bi smel spoznati eksistence koroških Slovencev. Še več: muči jih vest, ker lanske akcije na vsak način niso podpirale težnje juž-nokoroškega turizma. Ter ker Koroška ni takšna, kakršna se pač kaže na raznih prospektih. Kdo požiga? /"■• --------------------- DVOJNA MERA Anton Reinthaller. Kdo je to (bil)? Leta 1930 je postal član NSDAP, 1932 NSDAP-,, Landesbauernschaftsfuhrer", leta 1934 so mu zaupali mesto firerja avstrijske Nacionalsocialistične delavske stranke. Posrečilo se mu je pridobiti za NSDAP zloglasnega Seys-lnquarta, marca 1938 ga je le-ta imenoval za ministra za kmetijstvo; pozneje je še postal državni tajnik tako imenovanega »Reichs-ernahrungs“-ministrstva. Anton Reinthaller po zlomu »tisočlet-nega rajha“: prvi zvezni predsednik FPO. Njegovo nasledstvo je nastopil Friedrich Peter. Petrov vzor: Anton Reinthaller. Mladinski dom ter dom prosvete svobodnjaške stranke v Zgornji Avstriji pa se imenuje Reinthaller-Haus. To je eno dejstvo. Letos spomladi: v avstrijskem parlamentu je prišlo do pravega tumulta, ko je dVP v svojih klubskih prostorih izobesila DoilfuBovo sliko. Socialistični odborniki so se razburjali ter spominjali na DolIfuBovo prav tako zloglasno politično vlogo. Prepovedal je namreč delovanje demokratov, ki so imeli edinole tale „greh“: niso namreč bili DolifuBovi po- l ------ litični somišljeniki. Nadalje je likvidiral parlamentarično demokracijo. To je drugo dejstvo. V primeru DoIlfuBove slike se socialisti razburjajo. In to upravičeno. Ako bi OVP imenovala svoj dom za prosveto DolIfulB-Flaus, bi se prav tako (upravičeno) razburjali. V primeru Reinthaller-hiše se socialisti ne razburjajo. Reinthaller je bil namreč eden izmed tistih, ki so likvidirali Avstrijo, zavrgli parlamentarično demokracijo ter pošiljali politične nasprotnike v koncentracijska taborišča. Tudi številne socialiste. To je tretje dejstvo. Vse to zabeležimo v povojni Avstriji, leta 1973. V državi, kjer vlada socialistična stranka z absolutno večino. Katere šef se imenuje Kreisky, po rodu Žid ter žrtev Reinthallerjevega režima. Navaden državljan bi nakazano zadržanje socialistov (ter ne samo socialistov) imenoval dvojno mero. Ljudski zastopniki pravijo k temu politika. Kajti politika je kravja kupčija. Pravi se ji tudi ku ... Janko Kulmež ISSjji" š, MtM \ 4 8 > J Elizabeta II. v Kanadi Spoznate žensko na naši sliki? Gotovo ne bo težko uganiti, kdo je ta dama. Angleška kraljica Elezabeta II., ki se je pretekli teden nahajala v Kanadi. V glavnem mestu Ottavva se je namreč odigravala konferenca britanskega Commom/vealtha, ki bo moral po vstopu Velike Britanije v Evropsko gospodarsko skupnost igrati novo vlogo. Oči-vidno kraljica v Ottavvi ni imela prevelikih skrbi. Vsekakor kaže vesel obraz in pogovor z mladima Kanadčanama, ki ju vidite na naši sliki, ji je prav gotovo ugajal. Znane fraze! Deželni svet Furlanije-Julijske krajine je pred nedavnim izvolil novega predsednika deželnega odbora in njegove člane. Kot je bilo pričakovano, je bil za predsednika izvoljen krščanski demokrat, Antonio Comel- li. Po izvolitvi je novi predsednik prebral obširno programsko izjavo, v kateri je nakazal glavne smernice delovanja novega deželnega odbora. V političnem delu izjave je tudi nekaj odstavkov, ki splošno obravnavajo problematiko slovenske narodne manjšine v deželi, oziroma pojasnjujejo načela, po katerih se namerava ravnati nova deželna vlada v odnosih do Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini. V tej zvezi je predsednik Comelli dejal dobesedno takole: „Ker hočemo utrditi demokratično zavest in omikani napredek ter obogatiti evropsko vlogo dežele, polagamo še nadalje poseben pomen in važnost uveljavitvi demokratične politike do slovenske manjšine, ki se je že doslej izvajala s pozitivno ocenjenimi rezultati." „Državljanom slovenskega jezika je treba namreč zagotoviti z ustreznimi ukrepi čedalje bolj popolno zaščito njihovih etničnih in kulturnih značilnosti. Očitno je, da se ta u-smeritev lahko dalje učinkovito izvaja tako na državni kot deželni ravni le v političnem okviru leve sredine in ob upoštevanju različnih pristojnosti države, dežele in drugih javnih uprav." „V tej zvezi namerava dežela strogo spoštovati načela, ki jih določa tretji člen posebnega statuta za vse, kar spada v njeno pristojnost. Dežela bo odločno in trajno posredovala pri osrednji vladi in v parlamentu, da bi sprejela ukrepe, ki so potrebni za popolno izvajanje pravic slovenske manjšine." Čeprav vsebujejo zgornji trije odstavki nekaj trditev subjektivnega značaja, je treba načelnim izvajanjem novega predsednika Comellija vsekakor pritrditi. Med drugim vsebuje priznanje, da zaščita »etničnih in kulturnih značilnosti" Slovencev še ni popolna in da je treba torej za to zaščito tudi poskrbeti „z ustreznimi ukrepi". Tu seveda nastane vprašanje, kateri so ti ukrepi in kdo je pristojen za njihovo izdajanje. Če prav razumemo, namerava dežela strogo spoštovati vse tisto, kar izhaja iz tretjega člena deželnega posebnega statuta. Ta člen pa ostaja, kot dokazuje vsa dosedanja praksa, le na ravni neke, sicer pravilne, a še vedno zgolj načelne deklaracije, dokler manjkajo izvršilne norme, ki bi ta načela dejansko u-veljavšla v vsakdanjem življenju. Predsednik Comelli je na koncu svojih izvajanj o slovenski narodni manjšini pravzaprav zagovarjal stališče, da sta za popolno ureditev vprašanj, ki zadevajo slovensko narodno skupnost v deželi predvsem pristojna osrednja vlada in parlament. Obljubil pa je, da si bo dežela »trajno" in »odločno" prizadevala, da bi osrednja vlada in parlament »sprejela ukrepe, ki so potrebni za popolno izvajanje pravic slovenske manjšine". Tudi tu nastane vprašanje, na kakšen način in po kateri poti pojde obljubljeno trajno ter odločno prizadevanje dežele. Je Izjava nekega koroškega nacista ČUŠI SO KOT PODGANE. JIH IŠČEŠ, PA IŠČEŠ, PA JIH NE NAJDEŠ NIKJER. ČE PA JE KJE KAKA PRIREDITEV, KAKO ZBOROVANJE, GLEJ, PA PRILEZEJO IZ SVOJIH SKRIVALIŠČ KOT PODGANE. IN NI KONCA, NI KONCA... to pot posebnih zakonskih predlogov deželnega sveta, kot jih predvideva posebni statut, ali pa je to pot zgolj političnega posredovanja po deželnem odboru? Kot vidimo, so izvajanja novega predsednika deželnega odbora preveč splošna, da bi bilo možno, na ta vprašanja natančno odgovoriti. Razumljivo, da naši italijanski sobratje ne sprejemajo teh izjav preveč optimistično. Pogrešajo namreč konkretne ukrepe v prid slovenski narodnostni skupnosti. Kajti: kaj jim pomagajo še tako lepo zveneče načelne izjave, ko pa se v praksi te izjave kaj rade pozabijo. Iz kmetijske zbornice Rastlinogojskemu oddelku zbornice je priključen tudi sadjarski oddelek, ki skrbi tudi za vrtnarstvo in za zaščito rastlin. Po upokojitvi Muenzela-Muenztala je zbornica oddelek za varstvo rastlin spojila s sadjarskim oddelkom, ki ga vodi že leta dipl. inž. Klein. Ta je podal na zadnji seji strokovnega odbora za rastlinogojstvo poročilo o delovanju v letu 1972. V tem letu je bil pridelek sadja zelo slab. Že kar spomladi je začelo listje sadnega drevja črneti, ker so ga napadle posebno močno škrlupaste glivice. Tako listje ni moglo dihati, zato je drevje slabo prehranjevalo svoje redke plodove. Končno je prešel škrlup še na sadeže, ki so se skremžili, počrneli in ostali čisto majhni. Tako sadja še za domačo potrebo nismo pridelali. Industrija sadnih sokov je morala industrijsko sadje uvoziti, kmetje pa si kupujejo za domačo pijačo pivo, za katero se pa porabi dokaj denarja. V normalnih letih je bilo na Koroškem sadja še vedno dovolj, tudi za izvoz. Domača industrija sadnih sokov ni mogla vsega predelati. Zato je šlo veliko sadja v Nemčijo. Zategadelj se je znana tvrdka sadnih sokov v Celovcu odločila povečati svoj obrat na štirikratno storilnost. Ker je v mestu tesno, so novi obrat zgradili izven mesta, moderno in namenu primerno. Zbornica je grad- njo pospeševala z nasveti in posredovanjem kreditov. Obrat je že gotov in bo v jeseni lahko sprejel vse industrijsko sadje, kar ga bo na Koroškem naprodaj. Tako nam v bodoče ne bo treba več industrijskega sadja prodajati izven dežele, razen če bi se pojavila močna konkurenca, ki bi plačevala dokaj več, kar pa ni verjetno, saj se kupci že (Dalje na 4. strani) imiiiimmiiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiii pU&fttfr lfC das nazistische Gedankengut im ganzen Bundesgebiet verbreitet ist. Das stimmt aber nur mit Einschrdnkun-gen. Die grofite Konzentration an fa-schistischem Ungeist, Militarismus und grofideutschem imperialistischem Gedankengut finden wir in Kdrnten, dann folgt sogleich Steiermark und anschlie-fiend, so glaube ich Salzburg und Ober-osterreich. In Wien gab es vor 1918 sehr grope antitschechische Stromungen, die von der Luegerpartei und den deutsch-nationalen Parteien forciert w ur den. Es gab z. B. im Jahre 1910 600.000 Tsche-chen in Wien, gezahlt haben sie aber nur 98.000, und diese hatten blop einc eigene Kirche. Auf dem Schulsektor kat-ten sie nur 1 Privatvolksschule. Zuriick zu Kdrnten. Ich habe schon oft Bekannten erzdhlt, dap Kdrnten im April 1945 bei 60.000 Mitglieder der Nazipartei hatte. Das Land hatte auf 1000 Einzvohner zzveimal soviel Nazi als der Osterreichdurchschnitt betrug! Das gleiche zvar der Fali in bezug auf die Zahl der »Illegalen« im Marž 1938. In der Systernzeit von 1933—1938 zvur-de in Kdrnten jeder 6. Lehrer zvegen nazistischer Tatigkeit gerichtlich ange-klagt aber nur jeder 12. suspendiert, sonst hatte man den Schulbetrieb scliliepen milssen. Im Sommer 1945 er-klarte deshalb der neue Landeshaupt-mann: »Wenn wir alle Nazilehrer ent-lassen, so milssen zvir die Schulen schlie-Pen!« Diese Situation erschuiert natilrlich die Lage der slozvenischen Minderheit. Und gesinnungsmdpig zvaren in der Hit-lerdra 95 Prozent der Karntner mit der Aupenpolitik Deutschlands, mit den Er-oberungen und Annektionen einver-standen. Es empfand niemand den An-schlup Oberkrains und der Siidsteier-mark an die Ostmark als eine ungerech-te Handlungszveise. Aufler diesem Problem des gropdeut-sclien Gedankengutes haben zvir auch im Lande eine vollig tendenzidse Ge-schichtsschreibung, die auch in den Volks- Haupt- und Mittelschulen sozvie an der Pddagogischen Hochschzile verbreitet zvird. Ansonsten zvare es nicht rnoglich, dap man im Album »Schones Kdrnten«, Auflage 3, 1963, eine so ver-logene Einleitung des Autoren Herbert Strutz veroffentlicht hat. Denn das ist doch die Hohe, zu behaupten, dap zvir Slozvenen im 8. Jh. von den Azvaren »in Randgebiete« verdrangt zvurden und diese »Minderheit« noch heute lebe. Der Mann hat zvohl sehr mangelhafte Ge-schichtskenntnisse. Man zvandere nur einmal durch das Molltal und zvird sehr iibezrascht sein, zvieviele slozvenische Familiemiamen man noch auf den Grabern zzvischen Pu-sarnitz und Heiligenblut findet. Das Beispiel Winklern: Trojer (geb. Zirknitzer), 5 mal Trojer, 5 mal Wer-nisch, 5 mal Zirknitzer, 4 mal Lassnig, 2 mal Obergantschnig, Dabernig, Stra-gantz, Goritzer, Pompenig, Ober-ganschnig, Mazda Prisker, genannt die Windischmutter (!), Rampitsch, Domi-tar, in der Kirche Gedenktafel fiir einen Einzvohner — Ritter von Jenull. In der Broschure »Nasi obmejni problemi«, 1936, Ljubljana, zvar ein Artikel liber Kdrnten, zvorin der Autor berichtet, dap 80 Prozent der Oz'ts-, Flur-, Berg-, FluP (Gezvasserpnamen slozvenischer Her-kunft sind — sozvie 70 Prozent der Fa-miliennamen, davon noch die Halfte in alter Form. Was soli dann das Gerede vom »ur-deutschen Oberkarnten seit 1000 Jah-ren« zvie man es in Leserbriefen und in den Schriften »Landsmannschaft« sozvie »Ruf der Heimat« lesen kann. Jan Havel, Globasnica-Globasnitz Iz dejavnosti Mohorjeve družbe v Celju Mohorjeva družba v Celju, naša najstarejša založba, ki že več kot 120 let prizadevno opravlja svoje poslanstvo v slovenskem nacionalnem in kulturnem prostoru, je pred kratkim izdala troje novih knjig. Kot prva knjiga v obnovljeni Znanstveni knjižnici (urednik ing. Strgar) je prišla na knjižni trg težko pričakovana knjiga priznanega slovenskega slovstvenega zgodovinarja, pokojnega dr. Ivana Grafenauerja „Kratka zgodovina starejšega slovenskega slov-stva“. Delo je uredil ter z uvodi, opombami, bibliografskimi podatki in številnimi ilustracijami opremil učenjakov sin, akademik pro-*esor dr. Bogo Grafenauer. Knjiga obsega 320 strani in velja 120 novih dinarjev. V zbirki Teološki priročniki, ki jo ureja Prof. Otmar Črnilogar, je kot prva knjiga te zbirke izšel „Mali teološki slovar" izpod peresa predsednika Mohorjeve družbe, mariborskega pomožnega škofa in znanega teološkega publicista prof. dr. Vekoslava Grmiča. Gradivo knjige je bilo delno objavljeno v zadnjih letnikih Družine, sedaj pa je Predelano in dopolnjeno z razlago teoloških pojmov, ki še niso bili obdelani v Družni. izšlo v posebni knjigi. V uvodni besedi Pravi avtor med drugim tudi to, da je slovar sestavil zaradi tega, da bi v slovenskem prostoru laže izpolnili željo Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, da bi tudi laiki bi-11 v večjem številu deležni primerne izobrazbe v bogoslovnih vedah in da bi se mnogi njih študiju teh ved posebej posvetili in jih poglabljali. Delo obsega 154 strani, njegova cena pa je 28 novih dinarjev. 2 gobarskim priročnikom »Naše gobe" avtorja Jožeta Groma je Mohorjeva družba začela izdajati še eno novo knjižno zbirko, Moji priročniki, ki bodo seznanjali ljudi z določenimi zanimivostmi in vprašanji. Knjiga „Naše gobe" obsega 176 strani, na katerih so podatki o 176 vrstah gob. Vsakemu opisu je dodana barvna fotografija opisane gobe, z oznakami o užitnosti. Med knjižnimi napovedmi Mohorjeve družbe naj omenimo obsežno delo uglednega teologa Jožeta Krošla „Uvod v pastoralno sociologijo", ki bo izšlo kot druga knjiga Znanstvene knjižnice. V obnovljeni zbirki Studenci žive vode (kot prva knjiga je v njej izšlo delo Alojza Rebule „Smer — Nova zemlja") bo še letos izšel prevod znamenitega, zajetnega dela znanega nemškega teologa J. Ratzingerja z naslovom „Uvod v krščanstvo". Letošnja redna knjižna zbirka bo obsegala kar pet knjig. Omenimo naj najprej »Mohorjev koledar 1974“ in »Apostolska dela", ki bodo izšla kot nadaljevanje nove, dopolnjene in barvno ilustrirane izdaje Sv. pisma. V počastitev 400-letnice kmečkih uporov bodo kot 124. knjiga Slovenskih večernic izšli Pregljevi »Tolminci", najlepše in najpomembnejše slovensko pripovedno delo o naših kmečkih uporih, s spremno besedo in opombami akademika prof. dr. Franceta Koblarja. Končno bodo v redni zbirki izšli še »Sakralni spomeniki" dr. Marijana Zadnikarja in pa živahno, vabljivo pripovedno delo, prijetno povezano z zgodovinskim izročilom, z anekdotami in s slovensko folkloro, avtorjev Mirana Sattlerja in Franceta Steleta »Stare slovenske lipe". 1'iiiiiiMnmiimiMmiiiiiiiiiiiiMiMiiiimiiiiMiiiiiMimmiiiiiiiiiiiimi iiiiiiiiiiiuiiiiHiiiiiiiiiiiiiiniiiii