CLOTHO letnik 5 · številka 1 · 2023 Brane Senegacnik in Sergej Valijev Eksistenca literarnih likov in neverbalna motivacija Blaž Zabel Murko o Homerju in homeroslovju Blanka Kovacic in Gregor Pobežin Anticni viri za »pretenturo Italije in Alp« Matej Petric O virih Rufinove Cerkvene zgodovine Andreja Inkret Linguam Latinam didicisse Neža Karlin Priložnosti, izzivi in zagate Gašper Kvartic Omne aevum tribus explicare annis Olga Osredkar Latinšcina kot priložnost Bojana Tomc Spodbujanje branja po Montserrat Sarto Ad multos annos Katja Pavlic Škerjanc septuagenaria Tit Livij Od ustanovitve mesta 6.1–6.5 Velej Paterkul Rimska zgodovina 2.108–2.117 Ciril Jeruzalemski Peta krstna kateheza A. E. Housman Fragment grške tragedije Peter Green Katul in njegov cas CLOTHO letnik 5, številka 1 / volume 5, issue 1, 2023 ISSN: 2670­-6210 (tisk / print), 2670­-6229 (splet / online) Odgovorni urednik / Editor-in-chief: David Movrin Gostujoca urednica (Latinšcina v šoli) / Guest Editor (Latin Teaching): Janja Žmavc Pomocniki odgovornega urednika / Editorial Assistants: Anja Božic, Zala Mele, Jonathan Rebetz, Tjaša Šimunic Uredniški odbor / Editorial Board: Andrea Balbo, Universitŕ degli Studi di Torino; Alenka Cedilnik, Univerza v Ljubljani; Jan ­Ciglenecki, Univerza v Ljubljani; James J. Clauss, University of Washington; Péter ­Hajdu, ­Shenzhčn Dŕxué; Elizabeth Hale, University of New England; Stanko Kokole, Univerza v ­Ljubljani; Christian Laes, Antwerpen Universiteit; Katarzyna Marciniak, Uniwersytet Warszaw­ski; Petra Matovic, Sveucilište u Zagrebu; Aleš Maver, Univerza v Mariboru; Tina Milavec, Univerza v Ljubljani; Gregor Pobežin, Univerza na ­Primorskem, Koper; Sonja Schreiner, Universität Wien; Henry Stead, University of St Andrews; Katalin Szende, Central European University, Wien; Yasunari Takada, Tokyo daigaku; Daniela Urbanová, Masarykova univerzita, Brno; Andrii Yasinovskyi, Ukrains'kyy Katolyts'kyy Universytet, Lviv Naslov / Address: Aškerceva cesta 2, 1000 Ljubljana Založnik / Publisher: Založba Univerze v Ljubljani / University of Ljubljana Press Odgovorna oseba založnika / For the publisher: Gregor Majdic, rektor Univerze v Ljubljani / Rector of the University of Ljubljana Izdajatelj / Issuer: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani / Ljubljana University Press, Faculty of Arts Za izdajatelja / For the issuer: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja / Dean of Faculty Oblikovanje in prelom / design and typesetting: Nika Bronic Jezikovni pregled / Language Advisor: Anja Božic (slovenšcina / Slovenian), Jonathan Rebetz (anglešcina / English) Spletna stran / Website: journals.uni-lj.si/clotho/ E-pošta / Email: clotho@uni-lj.si Tisk / Printing: Birografika Bori d.o.o., Ljubljana // Cena / Price: 7 € Revijo sofinancira ARIS. / The journal is supported by ARIS. // Ta projekt Evropske noci raziskovalcev je financiran s strani Evropske komisije, Marie Sklodowska-Cu­rie Actions. Projekt je prejel sredstva okvirnega programa Evropske unije za raziskave in inovacije Obzorje 2020, št. pogodbe 954337. / This European Researchers’ Night project is funded by the European Commission under the Marie Sklodowska-Curie Actions. The project has received funding from the European Union’s Horizon 2020 research and inno­vation programme under grant agreement No 954337. To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva – deljenje pod enakimi pogoji 4.0, mednarodna licenca / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. / Naslovnica / Front page: Ad multos annos. Foto esej / Photo essay: Ekskurzija DAHŠ z Jarom Šašlom v Akvilejo 1984/85, nazaj grede postanek v Podragi pri Otmarju Crnilogarju (foto Aleksandra Pirkmajer Slokan in Miran Špelic). / Za konspirativno pomoc se zahvaljujemo družini Katje Pavlic Škerjanc. // DAHŠ on the excursion with Jaro Šašel to Aquileia in 1984/85, with a return stop in Podraga hosted by Otmar Crnilogar (photos by Aleksandra Pirkmajer Slokan and Miran Špelic). / Clotho wishes to thank the family of Katja Pavlic Škerjanc for their conspiratorial help with the photos. KAZALO CLANKI Brane Senegacnik in Sergej Valijev Eksistenca literarnih likov in neverbalna motivacija v Sofoklovi tragediji ter dramska klima Blaž Zabel Matija Murko o Homerju in socasnem homeroslovju Blanka Kovacic in Gregor Pobežin Nekaj opažanj o anticnih virih za »pretenturo Italije in Alp« Matej Petric O virih Rufinove Cerkvene zgodovine LATINŠCINA V ŠOLI Andreja Inkret Linguam Latinam didicisse: Cilji in izzivi sodobnega pouka latinšcine Neža Karlin Priložnosti, izzivi in zagate pri obravnavi vsebin iz klasicne kulture in književnosti v gimnaziji Gašper Kvartic Omne aevum tribus explicare annis: Predlog za celovito obravnavo anticne kulture in civilizacije Olga Osredkar Pouk latinšcine kot priložnost za kulturno in jezikovno ozavešcanje Bojana Tomc Strategije spodbujanja branja po Montserrat Sarto pri pouku latinske književnosti David Movrin, Kozma Ahacic, Katarina Batagelj, Goran Dekleva, Nada Grošelj, Nina Gruden, Nataša Homar, Andreja Inkret, Iva Jevtic, Miklavž Komelj, Vanja Kovac Petersson, Lucija Krošelj Košec, Maja Lihtenvalner, Boštjan Narat, Niko Okorn, Gregor Pobežin, Primož Ponikvar, Simona Sašek, Brane Senegacnik, Mladen Uhlik, Nadja Vidmar Rukavina, Sonja Weiss, Janja Žmavc in Aleš Novak Katja Pavlic Škerjanc septuagenaria PREVODI Aleš Maver Tit Livij: Od ustanovitve mesta 6.1–6.5 Tjaša Šimunic Velej Paterkul: Rimska zgodovina 2.108–2.117.1 Benjamin Bevc Ciril Jeruzalemski: Peta krstna kateheza David Movrin A. E. Housman: Fragment grške tragedije Ana Anžlovar, Nena Bobovnik, Jošt Yoshinaka Gerl, Domen Iljaš, David Movrin, Meta Skubic in Kajetan Škraban Peter Green: Katul in njegov cas RECENZIJE Milan Lovenjak Tit Livij, Od ustanovitve mesta 1–5 Igor Škamperle Francesco Petrarca, Pisma v antiko Rok Kuntner Alois Kernbauer in Tone Smolej, ed., Gemeinsamkeit auf getrennten Wegen: Die slowenischen Doktoranden der Grazer Philosophischen Fakultät im Zeitraum 1876–1918 und die Gründung der Universität in Ljubljana SPOMINI Marjana Gantar Moj oce, Kajetan Gantar Eksistenca literarnih likov in neverbalna motivacija v Sofoklovi tragediji ter dramska klima Brane Senegacnik* in Sergej Valijev** Metodološka in teoreticna izhodišca pricujocega clanka sva izobliko­vala v predhodni razpravi »Eksistenca literarnih likov in neverbalna motivacija v Sofoklovi tragediji«.11 Senegacnik in Valijev, »Eksistenca literarnih likov«, 5–27. V tej razpravi sva obravnavala problematiko bralne recepcije dramskih likov in v fenomenološki perspektivi osvetlila jezikovno zasnovanost dramskih likov. Opozorila sva, da takšen kvazirealen status dramskih likov vabi oziroma izziva bralca k ustvarjanju hipotez o njihovem psihicnem življenju, vzgibih in motivih za spremembe sodb, prepricanj in ravnanj. V središcu raziskave so bili nejezikovni dejavniki teh sprememb: dejavniki, ki ne delujejo kot neposredno izražen jezikovni argument (npr. odlocilna vest, nov podatek, avtoritetna izjava – npr. vidca, logicno sklepanje), temvec lahko nanje sklepamo oziroma jih pripišemo drugim vidi­kom dramske resnicnosti. Opazimo lahko zlasti tri vrste takšnih nejezikovnih dejavnikov motivacije za spremembe sodb, odlocitev in ravnanj, in sicer znacajske poteze, dramsko klimo in neverbalne (vizualne, avditivne, olfaktivne …) izkušnje. V pricujoci razpravi teo­reticna izhodišca prenašava na konkretno analizo dramskih besedil, in sicer bova ob izbranih primerih iz Antigone in Trahink prikazala ucinkovanje dramske klime na spremembe sodb, odlocitev in ravnanj. V prihodnje bova v posebnem clanku ob izbranih primerih iz Kralja Ojdipa in Filokteta obravnavala še ucinkovanje znacajskih potez in neverbalnih izkušenj. DRAMSKA KLIMA Z izrazom dramska klima oznacujeva družbeno, pa tudi duhovno ozracje dramskega dogajanja, v katerem se zunanje in notranje oko­lišcine sinergeticno prepletajo in prežemajo in vplivajo na psihološko stanje likov.22 Za izraz dramska klima, kot ga uporabljava tu, prim. Senegacnik, »Dramaturška funkcija stranskih likov«, 51, kjer oznacuje »celoto dejavnikov duhovnega sveta drame«, in 55: »kompleksno celoto dramaturških in idejnih silnic, ki se razvijejo ali izrazijo v teku odrskega dejanja«. To ozracje nastaja pod vplivom dogodkov v drami (»odrskih in »zunajodrskih«) in razkrivanja dogodkov iz »predo­drskega« casa in njihovega pravega pomena, fizicnih in psiholoških stanj razlicnih likov, njihovih jasno ali zastrto izraženih eticnih sodb, spoznanj, prepricanj in stališc, in se izraža kot motivacijski dejavnik, ki ga lahko utemeljeno pripišemo psihološkemu ozadju pomembne odlocitve kakega lika. Pri tem je pomembno tudi, na kakšnem druž­benem položaju in v kakšnem medsebojnem razmerju so ti liki, pa tudi, kakšna je njihova znacajska interakcija. Bistveno je, da tu ne gre za delovanje posameznih elementov dramske resnicnosti (izjav, psihicnih ali fizicnih potez in stanj, družbenih okolišcin), temvec za delovanje kompleksne celote teh dejavnikov: ta se kaže predvsem kot vpliv razpoloženja, ki preveva javni prostor in sodoloca odnos do osrednjih vprašanj in likov (to razpoloženje je lahko jasno izraženo ali pa zgolj nakazano ali celo sluteno). Vendar dramske klime ne moremo preprosto izenaciti z aktualnim javnim mnenjem v sodobni družbi; sodoloca jo namrec tudi zavest o religioznih postavah, ki so lahko, cetudi po svojem bistvu dolocajo temelj skupnosti, v nekem trenutku izrinjene iz javnosti ali prilicene doloceni politiki; ta zavest se lahko izraža individualno, izven prostora javnosti, vcasih pa jo lahko slišimo (ali vsaj slutimo) v javno izraženi zadržanosti ali negotovosti posameznih likov glede politicno uveljavljenega reda. Za dramsko resnicnost v grški tragediji je bistveno, da nima le družbene in psi­hološke, temvec tudi religiozno razsežnost. Ucinki dramske klime se tako lahko kažejo v intimnem dvomu ali javno; slejkoprej pa tudi intimni prizori postanejo javni in vplivajo na dramsko klimo, ki se lahko v teku drame dinamicno spreminja in ima (lahko) v razlicnih fazah razlicen vpliv na dejanja posameznih likov. Ta vpliv želiva ponazoriti z nekaj primeri iz Antigone in Trahink. ANTIGONA V Antigoni lahko opazimo pomemben vpliv dramske klime na Antigonino sestro Ismeno. Sama dramska struktura Sofoklove tra­gedije in zasnova Ismeninega lika sta takšni, da slednji nima svojega dramskega obstoja zunaj Antigoninega obzorja. Pomenljivo je, da so edine Ismenine besede v drami, s katerimi ne nagovarja neposredno svoje sestre, izrecene v krajšem dialogu s Kreontom (562–76), ki pa je v resnici vkljucen v trialog Antigona – Kreont – Ismena in zadeva Antigonino usodo (532–82).33 Glede atribucije verza 572 glej naslednje poglavje. Antigona je, nasprotno, sicer vpeta v vec odnosov, najbolj pa njen znacaj pride do izraza v odnosu s Kreontom in z Ismeno. Ismena je torej v drami navzoca kot lik, dramaturško odvisen od Antigone, hkrati pa je tisti lik, ob katerem se razkrivajo bistvene crte protagonistke. Dvodelnost Antigone, zgrajene okrog razmerij Antigona – Kreont in Antigona – Ismena, je utemeljena v skupnem središcu, ki je vprašanje pokopa Polinejka. Antigonin znacaj se torej razvija in razkriva prek teh dveh razmerij, notranjo enotnost pa mu zagotavlja skupno jedro obeh razmerij. Custveno intenziven odnos med Antigono in Ismeno v »predodr­ski« resnicnosti, na katerega namiguje uvodni dialog, doseže tocko preloma z Ismeninim omahovanjem glede odlocitve za pomoc pri Antigoninem pokopu Polinejka. Ko se za to z državnim zakonom prepovedano dejanje ne odloci oziroma ko se za to ne odloci nemu­doma, Ismena v Antigoninih oceh preneha obstajati kot sestra, kot »njena f..., kot njen clovek ali draga sestra«.44 Senegacnik, »Dramaturška funkcija stranskih likov«, 55. Sprememba Antigoninega razpoloženja do sestre, izvedba brato­vega pokopa, s cimer izpolni božjo postavo, njeno prijetje in preteca ji smrtna kazen so konglomerat razlicnih dejstev, za katerega smemo domnevati, da prav kot tak, kot celota spodbudi Ismeno k preklicu prvotne izbire, ki je bila sicer tudi na zacetku vse prej kot trdna (prim. 78–79). Takšno domnevo lahko utemeljimo s tem, da Ismena eticno soglaša s sestro, pa tudi z njeno globoko, že kar eksistencialno navezanostjo na Antigono in obcutljivostjo za sestrino usodo).55 Prim. 82: ..µ.. ta.a...., .. .pe.d.d.... s..; 99 t... f..... d ..... f...; 548: .a. t.. ß... µ.. s.. .e..µµ... f....; Prav pocasnejše motivacijsko ucinkovanje te celote, »zorenje« Ismenine odlocitve, je tisto, kar imenujeva ucinek dramske klime. Sprememba Ismenine odlocitve zori skrita pred pogledi drugih dramskih oseb in gledalcev, v casu njene odsotnosti s prizorišca, v katerem pa se vendarle z njo dogaja nekaj bistvenega, o cemer pa izvemo le po Kreontovih besedah (492–95): Pravkar sem jo videl, vsa zmešana divjala je po hiši. Pregrešna vest, ki zlo v temi naklepa, se kot zasacen tat vnaprej izda. Ismena je bila torej na tem, pred pogledi skritem »zaodrskem« kraju najbolj dovzetna za delovanje dramske klime, okolišcin dramskega dogajanja. Slednje je v Antigoni postavljeno v povojne Tebe, kjer ljudstvo sicer raja v obcutenju olajšanja ob vrnitvi miru,66 Prim. prva zborova pesem, 100–61. v hvalni­cah Bakhu pa ni slutiti groze, s katero se je usojeno soociti tragicni junakinji Antigoni, pa tudi njeni sestri Ismeni, groze ob zavedanju, da mrtev brat leži zavržen, nepokopan in ožigosan kot »izdajalec«, njegov pokop pa je prepovedan z državnim zakonom. »Zunajodrska« preteklost, zaznamovana z vojno in smrtjo, poraja vzdušje »odrske« (in »zaodrske«) sedanjosti, vzdušje skrajne napetosti, kot je razvidno iz dialoga med Antigono in Ismeno v prologu (1–99). Toda niso samo zunanje okolišcine tiste, ki v Ismeni spodbudijo spremembo. Dramska klima se ne omejuje zgolj na zunanje pogoje dramskega dogajanja, ampak zadeva celoto njegovih zunanjih, fizic­nih, ter notranjih, psiholoških in eticnih okolišcin. Dramska klima je torej družbeno, pa tudi psihološko in duhovno ozracje dramskega dogajanja, v katerem se zunanje in notranje medsebojno prepletata in prežemata in vplivata na psihološko stanje likov – in s tem tudi na njihovo dojemanje realnosti, eticne sodbe in odlocitve. V »zaodrju« se Ismena pod vplivom strahu, da bi z nepokopom Polinejka kršila božjo postavo, in skrbi za usodo svoje sestre odloci, da mora slediti Antigoni. A sprememba Ismenine odlocitve se zgodi prepozno. Oklevajoce se je soocila s svojim lastnim bistvom – zato ji ne pripada venec tragicne junakinje, kot ga nosi Antigona v svoji tragicnosti. Zaradi svojega netragicnega znacaja ne more biti nosilka dramskega konflikta, težko pa bi ji odrekli plemenitost, predvsem pa toplo clo­veškost, ki se zaveda lastnih meja, in je na koncu koncev pripravljena tudi na skrajno žrtev, na smrt za vecno eticno postavo, za to, kar je v casteh pri bogovih (77: t. t.. .e.. ..t.µ’). Njena narava se tako v svoji vecplastni razsežnosti razkrije prav pod ucinki dramske klime.77 Zlasti v novejšem casu njen lik uživa precej kritiških simpatij, najgloblje ute­meljena pozitivna sodba o njej je bržcas v Lefčvrovi sistematicni klasifikaciji Sofoklovih likov, glej Lefčvre, Die Unfahigkeit, sich zu erkennen, 73, 110–12. Podobno lahko interpretiramo Kreontovo navidez neargu­mentirano spremembo odlocitve, da obsodi na smrt obe sestri. Ta sprememba je sicer zelo pomembna tudi za dramaturgijo celotne Antigone, z njo povezano dogajanje pa razkriva nove vidike znaca­jev obeh necakinj in strica, vpletenih v usodni »trikotnik«. Kreont obsodi Ismeno na smrt že v verzih 488–90, in sicer na podlagi golega sumnicenja: zgolj zato, ker je videl njeno »blaznenje« v hiši (to, kar se je dogajalo z Ismeno, torej poznamo le po Kreontovih besedah), sklepa, da je njen nemir izraža slabo vest zaradi skrivnega snovanja prepovedanega Polinejkovega pokopa. V tem trenutku je Kreont razsrjen zaradi Antigonine »trme«, s katero je odkrito in javno izrazila, da prezira njegov odlok (450–70): zdi se, kot da se je v tem stanju njegova oblastna volja še okrepila in je s tem dobil spodbudo, da razširi kaznovalni ukrep. Zanj znacilno je, da sklepa na podlagi splošnih, abstraktnih stališc (493–4);88 Takšno mišljenje v splošnih abstraktnih kategorijah odseva tudi v njegovem jeziku (ki je v tem pogledu jasen kontrast Antigoninemu), prim. Griffith, Anti­gone, 36–7; Dalfen, »Gesetz ist nicht Gesetz«, 5–26. njegova obtožba oziroma obsodba pa ni utemeljena v dejstvih, saj Ismena ocitno ni sodelovala ne pri snovanju pokopa ne pri njegovi izvedbi in je ravno to vir njenega blaznenja (492: ..ss.sa. a.t..). Pozneje, na »zaslišanju«, Kreont izhaja iz te nerealne predpostavke (431–5), Ismena pa »prizna« dejanje, ki ga sicer ni storila, in se tako moralno konsolidira z Antigono (s pomembnim pristavkom: ce se slednja s tem strinja), obenem pa se inkriminira. Disput, v katerem Antigona sestro zavrne, Kreont interpretira kot znak, da sta obe blazni (561–2), pri tem pa ju vendarle razlikuje: Antigona je takšna že od rojstva, Ismena pa je zblaznela šele sedaj (561–2, t.. µ.. ..t... / ..... pef...a.) zaradi druženja s sestro (565). Ismena je torej, kot kaže, zanj vendarle »lažji« primer in bržcas ima zato tudi na tej tocki njeno krivdo za nekoliko manjšo.99 Kreont sicer govori o nerazumnosti obeh sester, a ima ta lastnost zanj vsekakor tudi moralno in pravno razsežnost. Kljub temu potrdi tudi Ismenino smrtno obsodbo. Kako natanko poteka zakljucek tega prizora, je težko dolociti, in sicer zaradi razlicne atribucije verzov 574 in 576 v razlicnih izdajah, k temu pa sodi tudi problem atribucije verza 572, ki je sploh eden najznamenitejših tovrstnih problemov v grški tragediji. To je pravzprav posebna tema, ki je tu seveda ni mogoce izcrpno obravnavati, glavno pa je, da za naše vprašanje ni odlocilna: v 769 namrec Kreont nesporno potrdi smrtno obsodbo obeh sester. Toda le za najkrajši možni dramski cas: kajti že v naslednji repliki preklice smrtno obsodbo Ismene v odgovor na vprašanje zbora, ce res namerava dati usmrtiti obe sestri (Antigona 769–771); sedaj Ismeno oprosti, ker ni dejansko sodelovala pri pokopu oziroma se ni dotaknila (µ. .....sa.) mrlica. Vendar v teh zborovih besedah ni nobenega argumenta proti obsodbi Ismene, temvec so zgolj vprašanje, ki morda v zelo zastrti obliki izraža zadržek, komajda nestrinjanje ali blago kritiko, in sugerira ponovni premislek. Pri tem sta zanimiva tako nenadnost spremembe (brez vidnega neposrednega motiva) kot vljudnost Kreontovega tona.1010 Prim. Griffith, Antigone, 253: »With remarkable docility and politeness, Kreon retracts his sentence on Ismene.« Gledano v psihološki optiki, se zdi, da ima zborova zadržanost vecji ucinek na Kreonta sedaj, po njegovem napornem besednem spopadu s Hajmonom (635–780). Ta je sledil spopadu z Antigono (441–525), neposredno za katerim je sicer še razširil kaznovalni ukrep na Ismeno, a je pri tem – tako se pokaže v 771 – najverjetneje šlo za izbruh jeze, ne za trdno odlocitev. Kreont je jezljiv1111 Prim. njegov odziv na pomisel zbora, da bi bil »prvi pokop« Polinejka lahko božje delo (280–1); ali njegov ukaz stražarjem, naj privedejo Antigono (ki jo imenuje µ.asµa, »nesnaga«), da bo usmrcena pred ženinovimi ocmi – torej pred ocmi njegovega sina! (760–1) To se sicer ne zgodi, zato ker Hajmon nenadoma odide, Kreont pa iz replike v repliko spreminja svojo odlocitev (v tako težki zadevi!): najprej ponovi, da bosta usmrceni obe sestri, potem oprosti Ismeno, in koncno spremeni obliko usmrtitve. Morda bi smeli odraz njegove jezljivosti videti tudi v tonu, v katerem zapreti stražarjem Polinejkovega trupla (304–12). in to ocitno vpliva na njegove odlocitve, po drugi strani pa so zato le-te nesta­bilne. Tudi ce verzov 574 in 576 ne pridelimo zboru, je ta podvomil o upravicenosti Kreontovega razglasa že dolgo prej, z mislijo, da je prvi pogreb Polinejka delo bogov (278–9). Ceprav te besede Kreont vehementno in posmehljivo zavrne, so vendarle kamencek v nizu zelo razlicnih kritik njegovega odloka o prepovedi Polinejkovega pokopa (le-te se raztezajo od zborovih zadržanih pomislekov do Antigoninega odkritega prezira), s katerimi se sooca tako rekoc neprestano od zacetka. Zato se ne zdi povsem brez osnove domneva, da ima takšna dramska klima, takšno vzdušje, dolocen psihološki vpliv nanj in »podtalno« nacenja trdnost njegovega prepricanja. Kreont po oprostitvi Ismene tudi spremeni obliko Antigonine usmrtitve: namesto javnega kamenjanja (36: f.... d.µ..e.st.. .. p..e.) jo caka zaprtje v skalnat grob (pet..de. ..sa. .. .at..... 773–4) na samotnem kraju. Ceprav bi težko rekli, da to kaže na bistveno spremembo v Kreontovem stališcu glede temeljnega vprašanja drame, še vec, prav njegove besede o Hadu (777–80) so vrhunec blasfemije, v dolocenem smislu vendarle naredi korak nazaj. Zaradi strahu pred javnostjo ali zaradi moralnih vzgibov? Je torej kot netipicen Sofoklov junak sposoben racionalne kalkulacije?1212 Griffith, Antigone, 252. Kar zadeva Antigono, je sprememba usmrtitve predvsem reli­giozno motivirana; Kreont noce preliti njene krvi, da ne bi s tem nakopal oskrumbe mestu: a zakaj o tem ni razmišljal prej? Od kod prav zdaj takšna skrb za mesto? Tudi sedaj ga namrec nihce ni na ta vidik izrecno opomnil – so ga k temu morda vendarle pocasi napeljale razlicne oblike nasprotovanja, ki jih je sreceval eno za drugo, torej dramska klima? Enako velja za njegov strah pred javnim mnenjem: zakaj se ga ni bal že tedaj, ko je izdal svoj razglas? Že ob svojem prvem na­stopu Kreont pokaže, da išce politicno oporo pri starešinah, ki jih markantno oznaci kot izbrance in jih tako na neki nacin izdvoji iz celote polis oziroma ljudstva,1313 .µ.. d’ ... p.µp..s.. .. p..t.. d..a / .ste..a ...s.a., 164–5. v katerem pa ima po lastnih besedah skrivaj delujoco opozicijo1414 Ali je ta opozicija nastala z njegovo prepovedjo pokopa ali pa je obstajal že od prej, iz casa, ko je vladal Tebam kot regent, ni povsem jasno, za razlicne inter­pretacije glej Griffith, Antigone, 173; Kamerbeek, The Plays of Sophocles 3, 77–8; Müller, Sophokles: Antigone, 1967, 76. – slednji pred prijetjem Antigone pripiše prvi Polinejkov pokop (289–303). Zakaj torej bi ob koncu tretjega prizora javnemu mnenju (opoziciji) zacel pripisovati vecji pomen? Kaj se je zgodilo vmes? Zbor mu takoj ob njegovem nastopu izrazi lojalnost predvsem zato, ker spoštuje oblast samo na sebi, že zelo kmalu pa zastrto namigne, da bi bilo lahko Kreontovo izvajanje oblasti v nasprotju z voljo bogov (278–9), s cimer izzove vladarjevo srdito reakcijo na robu žaljivosti (280–1). Tudi v nadaljevanju kaže zbor tako spoštovanje do zakonov države kot tradicionalno vero v božanski red, s tem pa ostaja v neodloceni poziciji,1515 Prim. Burton, Chorus in Sophocles’ Tragedies, 87–90. in zato ni tako zanesljiva opora Kreontovi avtoritarni politiki, kot je ta bržcas sprva domneval (po Tejrezijevem nastopu se položaj obrne: Kreont se tedaj celo podredi nasvetu vodje zbora, glej 1099–100). Antigonine1616 504–5, 509. Te besede se bržcas nanašajo na zbor, ki pa jim v resnici nikoli izrecno ne pritrdi, glej Griffith, Antigone, 209. in Hajmonove1717 688–700, kjer Hajmon govori, kaj o tem sodi celotno tebansko ljudstvo, db. »ljud­stvo iste tebanske polis« (733: T.ß.. t.sde .µ.pt.... .e..). besede o tem, da ima Polinejkov pokop širšo podporo, ki pa se ne izraža zaradi strahu pred Kreontom, slednji zavrne, in v polemiki s sinom1818 733–9. celo razgrne svoj avtoritarni, tiranski koncept vladanja – s prepricanjem in odlocnostjo. Nikjer v besedilu sicer ne najdemo dokaza, da so te Antigonine in Hajmonove trditve resnicne, a si je glede na razplet drame izredno težko predstavljati, da jih avtor in obcinstvo ne bi imela za takšne. Po avtoritativnem Tejrezijevim nastopu so vsi prepricani (nihce, niti Kreont, ne misli vec drugace), da je prepoved pokopa v nasprotju z voljo bogov (univerzalnim eticnim zakonom), ki pa je utelešena v tradiciji, v obicaju pogrebnega obreda. Bi torej Sofokles hotel prikazati Antigono in Hajmona, ki si za dosego svojih ciljev preprosto izmislita prepricanje ljudstva, ki pa se potem izkaže za skladno z voljo bogov?1919 Cinicni Odisej v Filoktetu sicer, objektivno gledano, deluje za izpolnitev pre­rokbe in volje bogov, vendar je tam situacija povsem drugacna: drama ilustrira ravno ultimativno nemoc sofisticne µ..a.., eticno indiferentnega cloveškega uma. Zelo malo verjetno, kot je malo verjetno, da bi te njune besede za izmislek imelo obcinstvo v gledališcu, ki je bilo ena osrednjih institucij demokraticne kulture.2020 To pa nikakor ne pomeni, da vprašanje Polinejkovega pokopa ni bilo perece in da v socasni realnosti ni bilo podobnih ukrepov, prim. Griffith, Antigone, 29–34. Antigona seveda ni preprosta moralicna lekcija, temvec delo, ki odpira mnoga globoka eticna (pod)vprašanja. V casu svojega nastanka je morda bila res predvsem poseg v žgoco realno problematiko, le ena od replik v drami družbe­nih nasprotij; toda sporocilo, ki ga prinese njen razplet, je nesporno. To eticno sporocilo je v kontinuiteti s poeticno tradicijo, ki sega do 24. speva Iliade, v katerem Ahil Priamu vrne Hektorjevo truplo, da ga ta lahko pokoplje. Pogost­nost te tematike v tragediji (Sofoklov Ajant, Evripidove Fenicanke in Prošnjice, nepristni zakljucek Ajshilove Sedmerice proti Tebam) pa morebiti ne kaže le na privlacnost te literarne oziroma dramske teme, temvec tudi na aktualnost družbenega problema. A Kreont ob koncu tretjega prizora z nicimer ne pokaže ne strahu pred javnim mnenjem ne socutja (kakor notranjo spremembo jasno izrazi po Tejrezijevem nastopu).2121 1095–7; 1105–6; 1113–4. O takšnih vzgibih v njem si lahko ustvarimo le domneve, kakor tudi o dejavnikih, ki so jih povzrocili ali okrepili. Tak dejavnik bi lahko bilo delovanje dramske klime: ozracje, ki nastane, ko se Kreont sooca z vrsto – izredno razlicno izraženih – nasprotovanj svojemu razglasu, ima nanj psihološki uci­nek. Razglasa zaradi tega ne preklice, pac pa zaradi nekoliko nacete psihicne trdnosti zacne postopoma popušcati: upošteva religiozni kontekst (spremeni nacin Antigonine usmrtitve) in oprosti Ismeno. Oprostitev Ismene, ki po tem sicer kar nekako »izhlapi« iz drame, je zelo dramaturško pomembna. Ce ima Evridikina smrt, ki se v drami zgodi nekako »mimogrede«, svojo funkcijo v tem, da poveca Kreontovo kazen in gorje (po Hajmonovi smrti, ki pa seveda ni pri­kazana »mimogrede«), bi je Ismenina smrt ne imela, pac pa bi zastrla tragicno Antigonino usodo in ji vzela lesk edinstvenosti. Zato se zdi njena oprostitev tako rekoc nujna po cisto dramaturški plati. DRAMSKA KLIMA IN VPRAŠANJE ATRIBUCIJE VERZOV ANTIGONA 572, 574, 576 Hipoteze o psihicnih vzgibih likov so tesno prepletene z dramaturgijo, jezikovnimi, vcasih pa celo z besedilnimi vprašanji. To velja, denimo, za zelo zapleteno vprašanje atribucije verzov 574 in 576, pa tudi 572. Verza 5742222 . ... ste..se.. t.sde t.. sa.t.. .....; in 5762323 ded..µ..’, .. ....e, t..de .at.a.e... sta prideljena Ismeni ali voditelju zbora, vcasih pa celo Antigoni.2424 Verz 574 Ismeni pripisuje rokopisna tradicija in številni sodobni izdajatelji (npr. Lloyd-Jones in Wilson, Griffith); voditelju zbora: Boeckh (za njim npr. Jebb, Kamerbeek); Antigoni: Dawe, Studies on the Text of Sophocles, 107–8. Rokopisna atribucija 576 je deljena: v nekaterih (poznejših) rokopisih je prideljen Ismeni, v drugih voditelju zbora. Za atribucijo Antigoni velja isto kot v primeru 574. Tega, kot že receno, tu ni mogoce natancneje obravnavati, lahko pa navržemo nekaj misli, da bi pokazali kompl­eksnost in težavnost problema. Eden od argumentov proti atribuciji Antigoni je, da bi zvenela ta dva verza iz njenih ust manj naravno, naduto ali celo popolnoma neprimerno,2525 West, Tragica 3, 108; Sommerstein, Tangled Ways of Zeus, 202, op. 5. zlasti ker bi tedaj o sami sebi govorila v 3. osebi in ker je isti zaimek zanjo v neposrednem kontekstu (566 in 570) uporabila Ismena; ceprav ni nemogoce, da govoreca oseba uporablja zaimek .de za oznacevanje same sebe, naj bi bilo torej vendarle verjetneje, da 574 in 576 izrece Ismena. Opozoriti pa je treba, da uporabi isti zaimek za Antigono tudi Kreont (567) in to s posebnim poudarkom,2626 ...’ .de µ..t.. µ. ...’. .. ... .st’ .t.. »Nikar vec ne govori .ona.: nje ni vec!« tako da je ta beseda v neposrednem kontekstu prav posebej izpostavljena in lahko predstavlja predmet jezikovne igre. (Redko katera poteza je tako znacilna za Sofoklovo dramatiko in njen tragicnoironicni znacaj kot igra s pomeni besed.) Je res povsem neverjetno, da bi se Antigona navezala na dialog tako, da bi govorila o sebi v 3. osebi? Takšen nacin bi po eni strani lahko deloval zajedljivo2727 Primerjaj Ajant, 1150–8, kjer Tevker opiše prizor dveh mož v tretji osebi in ga potem v zajedljivem tonu obrne nase in na Menelaja. in bil zato povsem uglašen s tonom njenih besed v tem delu drame (zajedljivost ali celo sarkazem preveva njena prejšnja dialoga s Kreontom, zlasti pa z Ismeno), po drugi pa bi izražal njeno distanciranost od sogovornikov in od sveta živih (prim. 559–60). Te domneve so seveda subjektivne, toda ali niso vsaj do neke mere takšne tudi tiste o nenaravnosti oziroma neprimernosti teh besed iz njenih ust? Pri vprašanju atribucije 576 je seveda nujno upoštevati tudi Kreontov odgovor (577): .a. s.. .e ..µ.. (sc. ded..µ..’). Ta odgovor se sintak­ticno navezuje na 576 in kaže razlicne nianse Kreontovega znacaja, odvisno od tega, kateremu liku pridelimo 576. ded..µ..’ je brezosebni izraz, ki v 576 pomeni »odloceno je« in ima za logicni subjekt seveda Kreonta (kar je tudi povsem realna interpretacija). Kreont s svojim odgovorom doda kot logicni subjekt še tisti lik, ki izgovori 576, pri tem pa lahko pomen glagola ded..µ..’ ohrani ali pa ga (s sarkasticno igro pomenov) spremeni v »se zdi prav« (oziroma v kontekstu: »pravicno«), odvisno od sogovornika. Ce 576 pridelimo Antigoni, je ta odgovor sicer cinicen, a vendar tudi v neki meri logicen, saj je Antigona s svojim kršenjem vladarjevega odloka »soodlocila«, da bo obsojena na smrt.2828 Dawe, ibid. Glede na njeno interpretacijo obsodbe (450–70) pa lahko – ceprav seveda ne brez posmehljivega prizvoka – Kreont trdi celo, da ji je na neki nacin tako prav (glej zlasti 463–4). Ce ga pridelimo Ismeni, pa ima samo izrazito saraksticen ton. Seveda tedaj ded..µ..’ ne more imeti istega pomena kot v 576, saj Ismeni ni mogoce pripisati, da je (v prenesenem smislu) soodlocila o Antigonini usodi (kvecjemu o svoji, kolikor se je s svojo podporo Antigoni v Kreontovih oceh inkrimini­rala, a pogovor seveda tece o Antigoni).2929 V predstavnem svetu Antigone Ismena sploh ne more biti udeležena v sodni (in politicni) oblasti, zato ta glagol ne more biti uporabljen v pomenu »sodno odlociti«, ce Kreont odgovarja njej (ali Antigoni), razen ce bi ga interpretirali kot povsem »odtrgan« sarkazem, ki bi bil predstavljiv kvecjemu v komediji, tu pa je izkljucen. Ce pa je odgovor namenjen zboru, je predvsem avtoritaren, saj Kreont zboru ne pove nic manj kot to, kaj je on sam, zbor, sklenil. S tem mu ne le pripiše svojo odlocitev, temvec njegovo mišljenje tako rekoc utopi v svojem, njega samega pa povsem suspendira z mesta realnega sogovornika z lastno presojo, hotenjem in vrednotami. Je mogoce, da zares verjame v zborovo absolutno lojalnost?3030 Griffith, Antigone 218. Glede prve »lojalnostne« izjave zbora (211–4) se interpreti sicer mocno razhajajo: za ene izraža zadržanost in pomisleke (Jebb, Antigone, 49; Kamerbeek, Antigone, 68), za druge po popolno podvrženost (Müller, Antigone, 61–2; Burton, Chorus in Sophocles’ Tragedies, 86–7). Že zelo kmalu se je pokazalo, da nima pravega temelja za takšno prepricanje (prim. 278–89), a tega ne moremo povsem izkljuciti. Ni pa dvoma o naslednjem: odnos, ki ga izraža ta odgovor do tistega, ki izrece repliko 576, je v kricecem nasprotju z odnosom, ki ga kaže Kreont do zbora po Tejrezijevem nastopu (1099); ce torej 576 pripišemo zboru, ta sprememba podcrtuje globoko spremembo, ki jo doživi njegov lik v celoti: Kreont s konca drame je spoznavno, eticno in psihicno diametralno nasproten Kreontu z zacetka. Tudi ta dramaturška niansa bi lahko bila argument za to, da je odgovor v 577 naslovljen na zbor. Nenazadnje pa je za naše tukajšnje izvajanje pomembno, da so tudi izjave zbora izrazito nedosledne; v mnogo manjši meri sicer kot Kreontove, a vendarle nespregledljivo.3131 Prim. Griffith, Antigone, 162–3. Vse te spremembe in nihanja se seveda dogajajo zaradi dramskih dogodkov – mnoge tudi pod vplivom vzdušja, ki izrašca iz njih: pod vplivom dramske klime. Morda vprašanje atribucije nobenega verza v grški tragediji ni tako pomembno za pomen celotne drame kot vprašanje atribucije 572.3232 Davies, »Who speaks at Sophocles Antigone 572?«, 19. Ceprav se je v zadnjih desetletjih oblikoval skorajda konsenz glede pridelitve Ismeni,3333 Sommerstein, Tangled Ways, 202, ki pa sam (statisticno) utemeljeno zavraca nekatere od tradicionalnih argumentov za takšno atribucijo in navaja nove, ki pa niso brez subjektivnih potez in to zavestnih (uvaja jih z »it may be«, 207). Za seznam starejših avtorjev, ki podpirajo atribucijo verza eni ali drugi sestri, glej Hester, »Sophocles the Unphilosophical«, 30, op. 1, in isti, recenzija k J. C. Kamerbeek, 158. morda to vprašanje nikoli ne bo povsem zadovoljivo razrešeno. Tu bi želeli opozoriti na to, da – neodvisno od atribucije – vpliva na intepretacijo 570, s tem pa zelo diskretno sugerira tudi razumevanje odnosa med Antigono in Hajmonom. Verz 572 je reakcija na Kreontov splošno artikulirani stavek, »da se mu gnusi, da bi imeli sinovi (moralno) slabe žene«, pri cemer ima v mislih seveda Hajmona in Antigono (morda pa tudi Ismeno).3434 Griffith, Antigone, 217. Zakaj bi s tem žalil/prizadel/razvrednotil (.t.µ..e.) Hajmona? Ismena je v 570 zavrnila Kreontovo zanikanje Antigonine individualnosti v 569: na Kreontovo nesentimentalno misel, da »so še druge njive, ki jih lahko Hajmon orje«, odvrne s težko prevedljivim izrazom ... .. .’ ..e... t.d. t’ .. ..µ.sµ..a: »ne tako, kot je bilo usklajeno/urejeno med njima.« Kljucen je pri tem pomen gl. ..µ..., ki lahko pomeni »zarociti« ali pa – bolj primarno – uskladiti, »harmonizirati«, pasivno torej »biti skladen«. Hajmon in Antigona sta zarocena, a to je nadomestljiva zveza. Ne vemo, na cigavo pobudo je zaroka nastala, je pa vsekakor legalno primerna; par je legalno skladen, saj je Hajmon bratranec Antigone, ki je dedinja brez živega oceta in brata3535 Griffith, Antigone, 217. in je zato zanjo najprimernejši ženin. Seth Benardete meni, da Ismena meri prav na to,3636 Seth, »Reading of Sophocles’ Antigone: II«, 23. vendar v legalnem smislu njuna zveza ni edinstvena; vsaj ena oseba je, ki lahko v tem pogledu nadomesti Antigono: Ismena. Kako bi lahko na to »pozabila«? Ce Antigona v svojih zadnjih besedah imenuje sebe »edini ostanek kraljevske rodbine« (941), si to lahko razložimo tako, da Ismena zanjo nic vec ne šteje,3737 Griffith, Antigone, 283. V resnici se je od nje distancirala že ob koncu pro­loga in potem v drugem prizoru (531–60). Res pa je, da kljub temu do nje ne more biti povsem brezcutna (prim. 551); ceprav Antigona samo za trenutek razkrije, da jo posmehovanje sestri boli, s tem nakaže kompleksnost notran­jega dogajanja. V zakljucnem delu njene vloge sledi znameniti preobrat, kjer prej vzvišena herojinja toži nad svojo prezgodnjo in nezasluženo smrtjo, ki jo je prej štela za dobicek (461–8). Ceprav se svojim odlocitvam in sodbam ne odpove, se vendarle izkaže, da za njeno neprebojno trdnostjo utripata živa cloveška bolecina in negotovost; in morda smemo v prenapeti rezkosti mnogih njenih replik v prvem delu videti tudi nekakšen obrambni mehani­zem. Na njeno psihicno spremembo seveda vpliva potek dogodkov, v kate­rem se prej »teoreticna« smrt (zanjo le plemenito in dobickonosno dejanje), povsem približa in postane realnost. To napovejo že Kreontove (znacilno formulaicne) besede v 580–1, ki se v neki meri potrdijo. Skratka, spremeni se ozracje, dramska klima, in iz junakinje izvabi prej še neslišane, le za hip nakazane (551) tone. pa Ismena teh legalnih okolišcin preprosto ne more ignorirati. Prevec so ocitne, da bi jih obcinstvo in še prej seveda avtor ne videli. (Povsem brezpredmetno je razmišljati o tem, ali je morda tudi Ismena zarocena in zato An­tigona ostaja v legalnem pogledu edinstvena možnost Hajmonove zakonske zveze. O tem ni v besedilu prav nicesar, zato moramo takšna vprašanja preprosto odmisliti.) Edinstvena skladnost An­tigone in Hajmona je torej lahko le drugacna: ujemata se znacajsko, eticno. To pa pomeni: ce Kreont oznaci za eticno slabo Antigono (sicer posredno, s splošno oznako »slabe ženske«), je takšen tudi Hajmon, ki se z njo ujema. Tedaj ni dvoma, da svojega sina zares žali, in tedaj je verz 572 zelo utemeljena reakcija, ne glede na to, iz cigavih ust pride.3838 Navsezadnje bi bil lahko to tudi Antigonin »medklic« iz ozadja, umešcen med Kreontova verza 571 in 573, ki bi tvorila enotno repliko; 573 bi se lahko nanašal na prejšnjo Ismenino govorjenje o zakonu med Antigono in Hajmonom in ni nujno, da bi se z njim odzval na 572. Za kaj takega v grški tragediji sicer ni paralel in ta hipoteza iz vec razlogov ni verjetna, ni pa docela nelogicna. TRAHINKE Trahina, dogajalni kraj Trahink, se pravi njena zgodovina ali notranja družbena dinamika – ostaja ves cas v ozadju dramskega dogajanja in slednjega ne kroji neposredno. Dramski zbor je sicer sestavljen iz trahinskih deklet, in te na nekaterih mestih vplivajo na Dejanejro, vendar je pri tem njihova trahinska identiteta povsem postranskega pomena. Ceprav so znacilnosti Trahine v drami le bežno orisane, dobimo o njej vtis mesteca nekje na robu civilizacije.3939 Prim. Knox, »Sophocles and the Polis«, 7. Vendar takšna izbira dogajalnega kraja ni brez pomena, saj je s tem Sofokles v dramsko dogajanje vdahnil obcutek nahajanja na mejah cloveškega sveta. Ta obcutek se potrdi in izostri, ko iz Dejanejrinih ust slišimo zgodbe o dramski preteklosti. V dojemanju dogajalnega kraja se tedaj pomešajo drobci sedanjosti in preteklosti, drobci tega in drugih krajev, in naenkrat uzremo v temi preteca mitološka bitja in neobvladljive, iracionalne sile v cloveku samem. V tem okolju se Dejanejrina pripoved o polcloveških kentavrih Aheloju in Nesosu spaja z okoljem in v njem postaja še bolj grozeca. Prav tako velja za nedavno preteklost in sedanjost, ko slišimo o Heraklovih izbruhih strasti in besa in vidimo posledico njegovega brutalnega zmagoslavja v Ojhaliji – skupino ujetnic z lepo Iolo na celu. Trahina je torej prikladno prizorišce obcutenja prvinske divjosti. Obcutje prodora necloveškega in proticloveškega v cloveško doseže vrh v Dejanejrinem usodnem dejanju, ko s kentavrovo krvjo, z necloveško, proticloveško recjo, natre hiton, ki sicer tako znacilno pripada cloveškemu svetu.4040 Segal, Sophocles’ Tragic World, 60–61. Nekaj pošastnega prežame in razžre to, kar je cloveško, in Trahina je primerno prizorišce za takšno dogajanje. Toda kar dramsko klimo izoblikuje še izraziteje od te divjosti, je Dejanejrina napetost zaradi bližajoce se odlocitve glede Heraklove usode. Približal se je namrec cas odlocitve, ki jo je naznanjala pre­rokba, odlocitve o tem, ali bo Herakles pri svojem zadnjem podvigu umrl ali pa od tedaj naprej srecno živel brez muk (155–74). Ta nape­tost se do skrajnosti zaostri, ko Dejanejra izve resnico o Ioli, saj se s tem spoznanjem Dejanejrino življenje grozece približa prepadu, odrinjenosti od ljubega Herakla. Ce slednjic ravna, kot ravna, je to tudi zato, ker meni, da se cas za njeno rešitev nezadržno izteka: ali bo sreco s Heraklom dosegla zdaj ali pa je ne bo nikoli. To je ozracje, v katerem se odloci tvegati. Nahaja se v tragicni brezizhodnosti, kjer mora delovati ne glede na svoj strah, da bi postala kot one predrznice, ki jih sovraži (583). Potisnjena je v položaj, v katerem ne more ne delovati, saj v vsakem primeru Eros slavi zmago nad njo.4141 Senegacnik, »Deianeira and Her Guilt«, 38–39. Pomembna okolišcina tega položaja je dramska klima, ozracje skrajne nujnosti in casovnega pritiska, ki mu je primešana prisotnost mitoloških bitij in iracionalnih sil. Njihovi igri je Dejanejra izrocena na milost in nemilost – in to prav ona, ki je nežna in krotka bolj kot vse druge Sofoklove junakinje.4242 Perrotta, Sofocle, 480. V takšni dramski klimi – v ozracju bližajoce se usodne odlocitve in v ozracju nenehno pretecih sil zunaj clovekovega nadzora – se Dejanejra, ta sicer prej vselej pasivna in toku dogodkov izrocena ženska, odloci za dejanje. In na zorenje te odlocitve dramska klima pomembno vpliva. Potem ko je Dejanejra, kakor je zahtevala, od Lihasa »izvedela vso resnico« (453: ».... e.p. p.. t......«), slednjemu ob koncu prvega prizora naroci, naj jo pocaka, da mu iz palace prinese dar (495–96), ki naj ga on izroci njenemu možu. S tem je v dramaturški zasnovi Trahink ustvarjen prostor – in cas – za polno ucinkovanje dramske klime, in to prav v trenutku, ki je za dramski zaplet bistven. Med prvo zborovo pesmijo Dejanejra v notranjosti palace preudarja, kaj storiti. Ceprav je ne vidimo in ne slišimo, vemo, da se z njo in v njej dogaja nekaj zelo pomembnega za dramsko dogajanje. Predstava, ki si jo bralec ustvari o tem, kako Dejanejra v samotnih notranjih prostorih tehta o svojem dejanju, je, seveda, zgolj predstava, ven­dar – in to je bistveno – predstava, ki je dramaturško upravicena, celo nujna, ce želimo razumeti smisel Dejanejrinega ravnanja. To, da dramska klima na Dejanejro najbolj ucinkuje v trenutkih njene tišine in odsotnosti, med zborovo pesmijo, je resnicno mojstrska poteza Sofoklove dramaturgije. V dramski zasnovi je ustvaril prostor, kjer mora biti junakinja na samem sama s seboj, kjer mora v svoji zavesti prisluškovati glasovom raznih želja in strahov, naposled pa izstopiti iz pasivnosti, pretrgati to mnogoterost glasov in v odlocitvi za dejanje slediti enemu izmed njih. Da povsem sama tega ne zmore in da se za nasvet in koncno potrditev obrne na zbor, je imenitna poteza na portretu njenega znacaja. Dejanejra je verjetno že med pogovorom z Lihasom prišla na usodno misel in se spomnila Nesosove krvi, ki jo je dolga leta skrivala v najtemnejšem koticku palace.4343 Lesky, Die tragische Dichtung der Hellenen, 211, Kamerbeek, The Trachiniae, 117. Toda zgolj s tem njena odlocitev v nobenem primeru še ni bila zapecatena. Ne samo, da bralec ne more vedeti, kakšen bo dar, ki ga bo prinesla, ampak zlasti ona sama še ni docela odlocena, ali naj resnicno pošlje oni dar. S svojim narocilom in odhodom v »zaodrje« si Dejanejra, umaknjena pred pogledi drugih, pridobi cas za »zaodrsko« tišino, za trenutek notranjega motrenja in spraševanja. Vendar – in to je v popolnem skladju z njenim znacajem – odlocitve noce sprejeti povsem sama, temvec svoje misli prej razgrne zboru. Vpogled v njen razmislek dobimo v njenih besedah v zacetku drugega prizora (545–51), ki se zdijo nekakšen notranjemonološki odmev tega, o cemer je prej, v casu odsotnosti s prizorišca, tehtala sama pri sebi: Vendar: katera ženska mogla z njo bi pod isto streho si moža deliti? Lepota ena, vidim, se razcveta in druga vene: rosni cvet oko opija, od velega korak se odvraca. Zato bojim se, da bi Herakles ne bil moj mož, a mlajše bil bi moški. Dokoncno se Dejanejra za usodno dejanje odloci s svojim e.s.µes.a, izvedeli bomo (594), kot odzivom na znamenite zborove besede, ki so dale povod zelo razlicnim interpretacijam (592–93):4444 Za pregled nekaterih interpretacij tega mesta prim. Valijev, »Tragicna lepota«, 17–18. .... e.d..a. ... d..sa.. .. ..d. e. d..e.. / ..e.., ..... .. ...µa, µ. pe...µ.... Dejanejrin umik v notranjost palace med prvim in drugim dejanjem je torej vec kot zgolj dramaturški prijem, ki uvaja prehod med prizoroma. Ta prehod je namrec tudi vsebinsko pomenljiv, saj se Dejanejra v »zaodrski« tišini globlje zave svojega spremenjenega življenjskega položaja, tega, da jo lepa ujetnica Iola, ki je še maloprej zbujala njeno iskreno socutje, izriva z mesta življenjske sopotnice »najmocnejšega med ljudmi«. O tem se je dokoncno seznanila po Lihasovih besedah ob zakljucku prvega prizora, v »zaodrski« tišini pa – in nadaljevanje drame fakticno dokazuje, da ne gre za interpre­tacijsko fikcijo – to spoznanje zadobiva celovito obliko v okrepljenem zavedanju usodnosti tega spoznanja za njen življenjski položaj. Ne­nadno spoznanje je prevec šokantno, da bi se ga mogla Dejanejra v hipu, neposredno po tem, ko je slišala Lihasove besede, ozavedeti v celoti. Besede tu potrebujejo tišino, da razvijejo svoj polni smisel in pomen. Dokoncno odlocitev, da bo odposlala hiton, Dejanejra sicer sprejme šele po omenjenih zborovih besedah, vendar je gotovo, da se je Dejanejra prav med odsotnostjo s prizorišca pomembno nagnila k odlocitvi, ki se bo izkazala za usodno. Da ta tišina in odsotnost s prizorišca nista brez pomena, kaže že njuna umešcenost tik za pretresljivo spoznanje. Bralec je s tem postavljen v položaj, v katerem se ne more ne spraševati o tem, kako se bo na pretres odzvala Dejanejra. Razmišlja o tem, kaj bo storila, kakšen dar bo prinesla, ko se vrne. Z domnevami se izteza naprej, v prihodnost, da bi se mu sestavila slika sedanjosti. Vsega tega pa ne bi mogel storiti, ce ne bi cutil skupaj z junakinjo drame, ce se ne bi, vsaj deloma, vživel v njen bivanjski položaj, v njeno dramo. Primer zorenja Dejanejrine odlocitve v tišini, v kateri je dovzetna za ucinkovanje dramske klime, je zato tudi imeniten primer za bralcevo miselno-obcutenjsko iskanje in zaokroževanje smisla junakovih sodb, odlocitev in ravnanj. BIBLIOGRAFIJA Benardete, Seth. »A Reading of Sophocles’ Antigone 2«. Interpreta­tion 5.1 (1975): 1–55. Burton, Reginald W. B. The Chorus in Sophocles’ Tragedies. Oxford: Clarendon Press, 1980. Dalfen, Joachim. »Gesetz ist nicht Gesetz und fromm ist nicht fromm«. Wiener Studien 11 (1977): 5–26 = Kleine Schriften, 92–109. Salzburg: F. Berger & Söhne, 2001. Davies, Malcolm. »Who Speaks at Sophocles Antigone 572?« Pro­metheus 12 (1986): 19–24. Dawe, Roger D. Studies on the Text of Sophocles 3: Women of Tra­chis, Antigone, Philoctetes, Oedipus at Colonus. Leiden: Brill, 1978. Gantar, Kajetan, in Brane Senegacnik, prev. Sofokles: Ajant – ­Trahinke – Filoktet. Maribor: Obzorja, 2000. Griffith, Mark. Sophocles: Antigone. Cambridge: Cambridge Uni­versity Press, 1999. Hester, Donald, A. »Sophocles the Unphilosophical: A Study in the Antigone«. Mnemosyne 24.1 (1971): 11–59. ———. Recenzija: J. C. Kamerbeek. The Plays of Sophocles 3: The Antigone. Mnemosyne 34 (1981): 177–79. Jebb, Richard C., izd. in prev. Sophocles: The Plays and Fragments 5: The Trachiniae. Cambridge: Cambridge University Press, 1902. Kamerbeek, Jan C. The Plays of Sophocles 3: The Antigone. Leiden: Brill, 1978. ———. The Plays of Sophocles: Commentaries, Part II; The Trachi­niae. Leiden: Brill, 1959. Knox, Bernard. »Sophocles and the Polis«. V: Sophocle: Sept exposés suivis de discussions, ur. J. de Romilly, 1–27. Ženeva: Fondation Hardt, 1983. Lefčvre, Eckard. Die Unfahigkeit, sich zu erkennen: Sophokles’ Tra­godien. Leiden: Brill, 2001. Lesky, Albin. Die tragische Dichtung der Hellenen. Göttingen: Van­denhoeck & Ruprecht, 1972. Müller, Gerhard. Sophokles: Antigone. Heidelberg: Carl Winter, 1967. Perrotta, Gennaro. Sofocle. Messina: Giuseppe Principato, 1935. Segal, Charles. Sophocles’ Tragic World. Cambridge: Harvard Uni­versity Press, 1998. Senegacnik, Brane. »Deianeira and Her Guilt«. Živa antika 1.2 (2003): 23–39. ———. »Dramaturška funkcija stranskih likov v Sofoklovih trage­dijah«, doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2002. ———, in Sergej Valijev. »Eksistenca literarnih likov in neverbalna motivacija v Sofoklovi tragediji«. Clotho 4.1 (2022): 5–27. Sommerstein, Alan. The Tangled Ways of Zeus. Oxford: Oxford University Press, 2010. Valijev, Sergej. »Tragicna lepota: O Sofoklovi Dejanejri«. Keria: Studia Latina et Graeca 23.2 (2021): 11–25. West, Martin. »Tragica III«. The Bulletin of the Institute of Classical Studies 26 (1979): 104–17. IZVLECEK Pricujoci clanek obravnava vpliv dramske klime, v kateri se prepletajo zunanje in notranje okolišcine dramskega dogajanja, na odlocitve, sodbe in ravnanja dramskih likov. To ponazarjava s primeroma iz Antigone in Trahink. V vzdušju povojnih Teb Ismena omahuje med strahom pred kaznijo in strahom pred božanskim srdom zaradi nepokopa Polinejka. Prav tako lahko vpliv dramske klime opazimo v Kreontovi spremembi odlocitve glede Ismenine obsodbe na smrt. Posebno pozornost v clanku dobi tudi zahtevno vprašanje atribucije verzov v Antigoni 572, 574 in 576, ki pomembno vpliva na razume­vanje psihologije junakov. Druga obravnavana junakinja, Dejanejra, strahoma pricakuje prerokovano odlocitev Heraklove usode v Tra­hini, na robu civilizacije. S spoznanjem resnice o Ioli se Dejanejrina psihološka napetost zaostri do skrajnosti in po premisleku, ki zori v njej v zaodrski tišini med prvim in drugim dejanjem, se odloci za usodno dejanje. KLJUCNE BESEDE: Sofokles, Antigona, Trahinke, neverbalna moti­vacija, dramska klima. The Existence of Literary Characters and Non-verbal Motivation in Sofocles’ Tragedy and the Dramatic Atmosphere ABSTRACT The present article discusses the influence of dramatic atmosphere on decisions, judgments, and actions of drama characters. This is illustrated by means of examples taken from Antigone and The Women of Trachis. It is in the atmosphere of the post-war Thebes that Ismene is wavering between the fear of punishment and the fear of the wrath of the gods, if Polyneices is to remain unburied. The Influence of the dramatic atmosphere can also be noted in Creon’s change of decision regarding the conviction of Ismene. Special attention is paid in the article to the difficult question of the attribution of verses Antigone 572, 574 and 576 which have an important impact on the understanding of the psychological motivations of the heroes. It is in the atmosphere of Trachis at the edge of the civilization, where Deianeira, the second heroine discussed in the article, is expecting Heracles’ fate to decide imminently as predicted. The truth concerning Iola disclosed, Deia­neira’s psychologic tension comes to a critical point and she decides to do the fateful deed after having pondered upon it in the “backstage silence” between the first and the second act. KEYWORDS: Sophocles, Antigone, Women of Trachis, non-verbal motivation, dramatic atmosphere. Matija Murko o Homerju in socasnem homeroslovju Blaž Zabel* V sodobnem homeroslovju je Matija Murko razmeroma poznano ime.11 Clanek je nastal v okviru raziskovalnega projekta »Na poti k zgodovini pri­merjalne književnosti v luci globalizacije: Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci« (J6-4620), ki ga financira ARIS. Znan je predvsem kot predhodnik Milmana Parryja in Alberta Lorda, ki naj bi ju navdušil za preucevanje južnoslovanske epike, s cimer sta slavna harvardska filologa poskušala dokazati ustno kompozicijo homerskih epov.22 Za Murkov vpliv na Parryja in Lorda glej Foley, Oral-Formulaic Theory and Research; Vet, »Parry in Paris«; Tate, »Matija Murko, Wilhelm Radloff, and Oral Epic Studies«; Garbrah, »The Forerunners of Milman Parry«; Kanigel, Hearing Homer’s Song, 129; Fischerová, »Matija Murko, Roman Jakobson in Parry-Lor­dova teorija ustnega pesništva«; Gantar, »Matija Murko in sodobno homero­slovje«, »Odmevi Murkovih raziskav v homeroslovju«; Zabel, »Matija Murko, predhodnik Milmana Parryja?« In ceprav je precej homeroslovcev in klasicnih filologov, pa tudi komparativistov in literarnih teoretikov že slišalo za Matijo Murka,33 Omenjajo ga na primer Parry, Making of Homeric Verse; Lord, Singer of Tales; Lesky, Geschichte Der Griechischen Literatur, 32; Foley, Oral-Formulaic Theory and Research, 13; Mitchell in Nagy, »Introduction to the Second Edition«; Nagy, »Orality and Literacy«; Saussy, Ethnography of Rhythm; Ready, Homeric Simile. se njegovim spisom posveca malokdo, do danes pa ni še nihce natancneje analiziral, kaj je Murko sploh menil in trdil o homerski epiki. Temu botruje vec razlogov, na primer, da je precej Murkovih razmislekov o Homerju ostalo neobjavljenih, da je številne svoje ugotovitve objavil v danes povsem pozabljenih casopisnih prispevkih, še vec pa v knjigah in clankih, napisanih v jezikih, ki raziskovalcem po svetu niso blizu, na primer v cešcini, slovenšcini in srbohrvašcini. Namen tega prispevka je raziskati, kaj je o Homerju in arhaicni epiki trdil Matija Murko. Da bi odgovoril na to vprašanje, bom analiziral njegove spise, v katerih mestoma razpravlja o Homerju ali izpostavlja pomen svojih ugotovitev za preucevanje arhaicne epike oziroma navaja razlicne primerjave z Iliado in Odisejo. Kot bom pokazal, je Murko v svojih spisih, ki v prvi vrsti seveda niso bili posveceni Homerju, postavil precej tez o homerski epiki, do katerih so se klasicni filologi po vsem svetu dokopali vec desetletij kasneje. MURKO O HOMERJU Matija Murko je o Homerju najintenzivneje pisal v vec fazah svoje raziskovalne poti. Tri najpomembnejše faze raziskovanja so, prvic, njegovo zgodnje raziskovanje južnoslovanske epike, ko jo je razisko­val za dunajsko akademijo in tako imenovani Phonogrammarchiv (1909–1912). Te raziskave je najprej objavil v štirih porocilih za Dunajsko akademijo znanosti,44 Glej Murko, »Bericht [1912]«; »Bericht [1913]«; »Bericht [1915]«; »Bericht [1915]«. nato pa jih je predelal v clanek »Neues über Südslavische Volksepik« (1919), ki je v predelani in razširjeni razlicici kasneje izšel še kot »L’état actuel de la poésie populaire épique yougoslave« (1928), povsem identicen ponatis clanka pa še v knjižici La Poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe sičcle (1928).55 La Poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe sičcle (1928) so dodane še fotografije in opisi fotografij. Približno dve tretjini besedila vsebujeta prede­lavo »Neues über Südslavische Volksepik« (1919). Drugic, Murko se je velik del svojega življenja, predvsem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, posvecal tudi vplivom južnoslovanske epike na nemško romantiko. Verjetno najpomembnejša objava iz tega obdobja, ki je prav tako relevantna za homeroslovje, je delo Das Original von Goethes »Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga« (Asanaginica) in der Literatur und im Volksmunde durch 150 Jahre (1937). Tretja faza raziskovanja pa je bilo Murkovo raziskovanje južnoslovanske epike v letih 1930–1932. Terenske raziskave, izvedene v tem obdobju, je sprva objavil v casopisu Prager Presse, v ceškem znanstvenem tisku66 Dva clanka v Ceskoslovensko-jihoslovanská revue. Glej Murko, »Za národní epikou po Jugoslávii I«, »Za národní epikou po Jugoslávii II«. in v clanku »Nouvelles observations sur l’état actuel de la poésie épique en Yougoslavie« (1933). A najpomembnejša objava iz Murkovega poznega življenja, v kateri je združil vse svoje dotedanje ugotovitve, je njegovo še vedno vplivno delo Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. Putovanja u godinama 1930–1932 (1951). V tem clanku sicer upoštevam celoten Murkov opus, vendar se v prvi vrsti osredotocim na zgoraj navedena obdobja in objave. Preden se lotim natancnejše analize, pa moram opozoriti še na dvoje. Prvic, nekateri homeroslovci (npr. Englebert Drerup, Milman Parry, Albert Lord, John Miles Foley, Jonathan L. Ready, pa še kdo bi se našel) so sicer prebirali Murkova dela, vendar se ni nihce posebej posvecal njegovim tezam o Homerju. Prav nasprotno, homeroslovce je v prvi vrsti zanimalo predvsem to, kaj je Murko zapisal o južno­slovanskem slovstvu – pa še v tem primeru so posegli po manjšem številu Murkovih spisov. In drugic, zanimivo je, da Murko ni bil pretirano navdušen nad Homerjem. V svojih Spominih piše, da ga je kot ucenca Homer razocaral,77 Murko, Spomini, 49. kasneje v življenju pa je nasprotoval prevladujoci vlogi klasicne filologije na univerzah.88 Glej Gantar, »Odmevi Murkovih raziskav v homeroslovju«. Kljub temu nam objavljena dela in arhivsko gradivo potrjujejo, da je znal starogrško ter latinsko in da je precej dobro poznal socasno homeroslovje, o cemer pišem v nadaljevanju. Poglejmo si torej najpomembnejše ugotovitve in trditve Matije Murka o Homerju in homeroslovju. Zaradi vecje preglednosti sem jih uredil vsebinsko in kronološko, saj je avtor iste teze navajal v vec svojih spisih. Razmišljanja o Homerju sem tako razporedil v naslednje tematsko zaokrožene sklope: kompozicijske tehnike in pevci, literarne primerjave, slepi pevci in socasno homeroslovje. KOMPOZICIJSKE TEHNIKE IN PEVCI Murko je na homeroslovje najbolj vplival prav s svojimi ugotovitvami o kompoziciji in izvedbi ustne epike. Pomenljivo je, da je relativno redko pisal o tem, da so njegove ugotovitve relevantne za home­roslovje, še manj pogosto o tem, kakšne so po njegovem lastnem mnenju implikacije za razumevanje Homerja. To se odraža tudi v zgodnji recepciji Murkovih raziskav v homeroslovju, na primer v delu Milmana Parryja, ki je zelo zgodaj preucil nekaj njegovih spisov. A kot lahko opazimo, se je Parry osredotocil predvsem na Murkove ugotovitve glede izvedbe južnoslovanske ustne epike99 Glej Parry, Making of Homeric Verse, 330–331, 335–337, 361, 437. in se ni pose­bej posvecal njegovim komentarjem o starogrški arhaicni epiki. Ker pa namen tega prispevka ni raziskati recepcije vseh Murkovih idej, tukaj ne bom razpravljal o njegovih ugotovitvah glede kompozicije južnoslovanskega slovstva na splošno,1010 O vplivu njegovih del na homeroslovje so sicer pisali že drugi, za kar glej seznam literature v opombi št. 2. temvec se bom osredotocil zgolj na tiste vidike, za katere je Murko že sam osebno menil, da so pomembni za razumevanje starogrške arhaicne epike. V svojih spisih se je Murko veliko ukvarjal z vidiki izvajanja epske poezije, kar je bilo v tedanjem raziskovanju južnoslovanskega slovstva – tudi pod vplivom klasicne filologije in homeroslovja – pomembna tema. Njegova najvplivnejša ugotovitev je bila, da pevci pesmi spreminjajo1111 »Malo jih je, ki ne bi nekaj dodali«. Murko, »Nouvelle«, 42. in jih dobesedno komponirajo oz. improvizirajo med samo izvedbo. Povedano drugace, pevci pesem ustvarjajo sproti, torej med tem, ko jo izvajajo. Kot je zapisal, se pevci »pesmi ne ucijo na pamet, besedo za besedo, temvec jih vsakic znova ustvarijo v sijajni improvizaciji, zahvaljujoc njihovi znanosti jezika in poezije«.1212 Murko, La Poésie populaire épique, 21. Drugje dodaja: »Razumljivo je, da mora sodobni pevec svoje pesmi pisati in jih vaditi, a tisti, ki ne zna pisati, jih .nosi samo v glavi.«. Murko, »Nouvelle«, 43. Omemba »znanosti« kompozicije oziroma »znanosti jezika in poezije« (science de la langue et de la poésie) nakazuje na zavedanje formulaicne narave ustne epike. Formulaicna teorija namrec pravi, da so (predvsem homerski) pevci svojo pesem gradili iz razlicnih epitetov in formulaicnih izrazov.1313 Glej npr. Foley, Theory of Oral Composition. To tezo je Murko še dodatno razdelal v delu Tragom srpsko-hrvatske narodne epike v poglavju »Jezik«, kjer je podrobneje pisal o »pogosto se ponavljajocih [besednih] formulah«.1414 Murko, Tragom, 413. V nekaj pripombah in opombah je Murko svoje ugotovitve posku­šal prenesti tudi na predhomersko epiko, za katero je ugotavljal, da je morala biti do dolocene mere improvizirana.1515 Murko, La Poésie populaire épique, 25. Tako je na primer kritiziral Johna Meierja, ki je v delu Werden und Leben des Volksepos (1909) predpostavljal, da so se homerski rapsodi zelo strogo držali besedila in ga z izvedbo niso spreminjali.1616 Ibid., 16. Ugovarjal mu je, da je v ustnem slovstvu nemogoce govoriti o originalnih besedilih oziroma originalnih izvedbah, saj se pesmi z vsako izvedbo spreminjajo – oziroma, ustna tradicija je fluidna. V potrditev svoje teze je navajal primere pevcev, ki jih je prosil, naj isto pesem zapojejo veckrat, pesmi pa si je zapisal ali posnel. S primerjavo transkripcij ali fonografskih posnetkov je ugotovil, da nobena izvedba iste pesmi ni identicna drugi, temvec se izvedbe iste pesmi med seboj razlikujejo, ceprav podajajo isto zgodbo. V enem primeru je pevec isto pesem celo trikrat zacel na povsem drugacen nacin.1717 Murko, La Poésie populaire épique, 16–17. Ta primer je tako navdušil Parryja, da je o njem zapisal: »Raziskave M. Murka o tem [t.j. o fluidnosti izvedbe iste pesmi] bodo še dolgo casa metodološki model za vse raziskovalce ustnega pesništva.«1818 Parry, Making of Homeric Verse, 336. Na tak nacin je Murko odgovarjal tudi na zagonetno vprašanje homeroslovcev, kako si je lahko pevec zapomnil tako dolga epa, kot sta Iliada in Odiseja. Njegov odgovor je bil, da si pevec ustne epike nikoli ne zapomni verza za verzom, temvec zgolj zgodbo,1919 Pri tem je posebej izpostavil pomen tem in motivov, ki se med kompozicijo niso pretirano spremijali (glej Murko, »Neues über Südslavische Volksepik«, 285). O temah in motivih podrobeje pišem v nadaljevanju. sam ep pa dejansko spesni oziroma improvizira med izvedbo. V potrditev je navajal primere južnoslovanskih epov, ki so mnogo daljši od posame­znih knjig v Iliadi in Odiseji, na primer Ženidba Maksima Crnojevica ali Ženidba Senjanin-Tadije. Navajal je tudi primer bosanskega pevca Salka Vojnikovica, ki je na pamet recitiral vec kot 80.000 verzov, kar je mnogo vec, kot je verzov v Iliadi in Odiseji skupaj (27.803 verzov).2020 Murko, La Poésie populaire épique, 5–16. Ne gre se torej cuditi, da je Murko (s klicajem na koncu povedi!) zapisal naslednje: »A bili so filologi, ki so dvomili, da si lahko en sam pevec na pamet zapomni celega Homerja!«2121 Ibid., 16. Murko nekaj pozornosti nameni tudi epskim prologom, predvsem pa pevcevemu iskanju navdiha in nagovoru vili ali vilam. Takole na primer zapiše v La Poésie populaire épique: Pevec v sedecem položaju na guslah ali na tamburici zacne s preludijem, […] nato sledi kratek prolog, kjer govori o svoji umetnosti in zagotovi, da bo pel »resnicno« pesem o »starih casih« ali »starih junakih«. Mnogokrat da duška svojim domoljubnim custvom in navzocim, zlasti tistim z visokim družbenim položajem, pošlje pozdrave.2222 Ibid., 19. Nagovor, v katerem pesnik reflektira svojo pesniško dejavnost in tehniko, seveda spominja na slavne zacetke starogrških arhaicnih epov, predvsem Iliade in Odiseje, na zacetke homerskih himn (glej npr. Himno Demetri, Himno Hermesu, Himno Afroditi, Himno Artemidi), pa tudi na zacetek Demodokove pesmi (Od. 8.499 isl.). Te podobnosti se je Murko nedvomno zavedal, zato je prologom namenil precej pozornosti. Prav tako je na vec mestih opozoril, da pesniki za pomoc pri »inspiraciji« nagovarjajo »vile«, enako kot »rimski in grški pesniki za inspiracijo« prosijo »muze«.2323 Murko, »Nouvelle«, 43. Prim. Murko, Tragom, 97. Omenja tudi primer, ko je pevec v prologu prosil vilo, naj mu da gusle. Murko, Tragom, 227. Sodobna fol­kloristika ugotavlja, da so podobnosti med vilami in muzami pretirane in so del nacrtnega iskanja podobnosti med Homerjem in južnoslovanskim slovstvom. Glej Juric, »Where Does the Vila Live?«. Navajal je celo primer pesnika Arsenije Ružica, ki je svojo pesem zacel z opisom vile, ki vzleti iz Durmitora (gorski masiv v severozahodni Crni gori), preleti jezera, postane na planini Vojnik in prispe v Nikšic.2424 Murko, »Nouvelle«, 43–44. Prim. Murko, »Nouvelle«, 482. Ta opis preleta je verjetno navajal zaradi podobnosti s Homerjem, predvsem s kata­logom ladij v Iliadi, ki se zacne z nagovorom muze na gori Olimp (Il. 2.484), nato pa sledi pesnikov »prelet« cez pokrajine Grcije in Male Azije (Il. 2.494–759). LITERARNE PRIMERJAVE Ceprav je Murko danes med klasicnimi filologi poznan predvsem po svojih prelomnih tezah o južnoslovanskem slovstvu, pa je najbolj daljnosežno vplival na vzpon primerjalnega homeroslovja, torej na raziskave, ki poleg starogrške književnosti upoštevajo tudi druge literarne tradicije. S svojim vplivom na Milmana Parryja in Alberta Lorda – slednji je predaval na oddelku za primerjalno književnost – je postavil temelje za primerjalno raziskovanje anticne književnosti, ki so ga razvijali kasnejši raziskovalci, kot na primer John Miles Foley.2525 Foley, Immanent Art; Homer’s Traditional Art. Ker se v tem prispevku osredotocam zgolj na njegovo razumevanje Homerja, ne morem celovito predstaviti njegovega komparativistic­nega pristopa ali razumevanja primerjalne slovanske filologije, kljub vsemu pa lahko omenim, da je v svojih filoloških in literarnovednih raziskavah sistematicno uporabljal primerjave.2626 Glej npr. Kozak, »Comparative Literature in Slovenia«. A ta Murkov vpliv je danes skoraj povsem spregledan, ceprav je bil med prvimi, ki je v študij ustnega slovstva na znanstven, sistematicen in akademski nacin vpeljal primerjalno metodo.2727 Morda je na tem mestu smiselno omeniti njegovo sodelovanje v projektu »Das Volkslied in Österreich«, ki je bil izrazito komparativne narave in ga je vodil minister Wilhelm August Ritter von Hartel, profesor klasicne filologije in pri­znan homeroslovec. Narava projekta »Das Volkslied in Österreich« je bila izra­zito komparativisticna, saj je bil namen tega velikega državnega projekta zbrati Tako je na vec mestih poudarjal, da je južnoslovanska epika izje­mnega pomena za preucevanje Homerja. Pravzaprav ji je priznaval najpomembnejše mesto med vsemi epskimi tradicijami. V La Poésie populaire épique je na primer zapisal: Najbogatejša, z umetniškega vidika najpopolnejša, najbolj realisticna in najbolj humana od vseh slovanskih ljudskih epskih pesniških tradicij pa je srbohrvaška pesniška tradicija, ki se odlikuje še po tem, da je do naših dni ostala živa in da je ohranila svojo ustvarjalno moc. To epsko pesništvo, ki so ga, še preden je postalo splošno znano, primerjali z Ossianovo in Homerjevo poezijo, ponuja analogije z anticnimi deli in osvetljuje grško ljudsko poezijo in rimsko ter romansko poezijo. V enem vidiku je celo v prednosti pred starofrancoskim in [staro]španskim epskim pesništvom: medtem ko obe tradiciji opevata boje proti Saracenom in Arabcem, ne da bi ohranili pesmi [njihovih] nasprotnikov, […] pa imamo med Jugoslovani tudi protikršcanske pesmi, ki pogosto slavijo iste junake kot kršcanske pesmi, saj so bili Turki, proti katerim so bili Jugoslovani v nenehnem boju, vecinoma muslimani iz iste dežele (srbohrvaški muslimani).28s primerjalno metodo, izbran za drugega predsednika delovnega odbora (po smrti Karla Štreklja) in je bil zadolžen za zbiranje in dokumentacijo slovenljudsko poezijo tedanje Avstro-Ogrske. Murko je bil, tudi zaradi svojih izkušenj skega ljudskega slovstva (glej Murko, »Velika zbirka«; Stanonik, Folkloristicni portreti, 35–85).­ Teza o prvenstvu južnoslovanske epike v primerjavi z drugimi evrop­skimi tradicijami, ker južnoslovansko pesništvo vkljucuje pesmi iz obeh bojujocih se strani, je smiselna posebej v kontekstu homerske epike. Iliada namrec razmeroma enakovredno opisuje in casti tako ahajske kot trojanske junake, to pa po Murkovem mnenju pocenja tudi južnoslovanska epika in zato je najprimernejša za primerjanje s starogrško arhaicno. Murkova znanstvenost primerjalnega pristopa se odraža v njegovem kriticnem odnosu do starejših primerjalnih študij in v posledicnem od­miku od romanticne tradicije primerjanja, kjer so raziskovalci pogosto sopostavljali Homerja in južnoslovansko slovstvo. Takšne primerjave so mnogokrat uporabljali kot kulturni simbol, ki literarnim tradicijam daje vrednost in jih povzdiguje v status nadcasovne svetovne književnosti, katere najstarejši avtor je bil – vsaj s stališca tradicionalnega kanona – prav Homer. Murko je bil do takšnih primerjav precej skepticen.2928 Murko, La Poésie populaire épique, 5–6. V Spominih piše: »Ni dvoma, da utegne srbskohrvatska ljudska epika kot najbolj živa, najbogatejša in najboljša v sodobni Evropi dobro rabiti za primerjalni študij z ljudsko in umetno epiko starih Grkov ter romanskih in germanskih narodov in tudi z epiko malo znanih primitivnih narodov.« Murko, Spomini, 241–242. V tem smislu lahko razumemo njegovo previdno (bodisi kot citat ali v navednicah in s kriticno distanco) imenovanje Fra Grge Martica za »hrvaškega Homerja«,3029 V isto skupino lahko morda umestimo tudi Murkove izrazito literarizirane primerjave ljudskega nacina življenja s »homersko dobo«, na primer, da vino v pristanišca dovažajo v malhah s konji in osli (Murko, »Nouvelle«, 42; Tragom, 49, 489), ali da »na Homerja« spominjajo veliki stroški svatb in dot v Dalmaciji (Murko, Tragom, 486). narodnih pevcev kot »ilirskih homerjev«3130 Na vec mestih, npr. Murko, »Bericht [1913]«, 45. ali »homeridov«,3231 Murko, Das Original von Goethes, 20. in neimenovanih slovenskih pesnikov, ki so poskušali pisati epe, kot »slovenskih« ali »naših Homerjev«.3332 Murko, Tragom, 525. Na nekem mestu je celo jasno zapisal, kaj si misli o takšnih trditvah: »Tako primerjanje je vedno nekoliko šepavo in spominja na ono dobo, ko smo hoteli imeti svoje Homere, Tirteje, Ovidije, Horacije i. t. d.«.3433 Murko, »Misli k Prešernovem življenjepisu«, 128; »Miklosichs Jugend- und Lehr­jahre«, 538. Bolj pomembne – pa tudi sam jim je dajal vecjo težo – so njegove konkretne primerjave južnoslovanske in homerske epike. Tu se je osredotocil predvsem na primerjavo tem in motivov, kar je bilo za njegov cas precej napredno: Razen v nekaj primerih so [v južnoslovanski epiki] zelo redki veliki dogodki, kot je osvojitev mesta ali celo države. Tudi pesnik Iliade ne zna opisati množicnih spopadov in spopade spremeni v indi­vidualne boje. Tako imamo tudi tu [v južnoslovanski epiki] zlasti mnogo dvobojev, pogosto zaradi žene ali casti. Ugrabitve deklet in žena, poroke, ugrabitve iz porocnih sprevodov, odkupnine ujetih junakov, pogosto za ceno žene, obdarovanje junakov, predvsem z nevestami, mašcevanje za storjeno nasilje, pa tudi napadi, ki jih povzrocajo razuzdanost, sla po slavi, pohlep in predlog za mir, vse to so [teme] obicajnih pesmi.3534 Murko, »O Vrazovoj kritici«, 450. Murko se prav tako zaveda zgodovine simbo­licnega pomena primerjav s Homerjem, zato na primer ob omembi dela Petra Petrovica Njegoša Ogledalo Srpsko zapiše: »V predgovoru [tega dela] poudarja, da ni nobene potrebe svetu hvaliti pesmi, ki so jih ucenjaki kovali v zvezde in jih primerjali s Homerjem in Ossianom«. Murko, Tragom, 286. In prenekatero teh tem poznamo iz Iliade, Odiseje, homerskih himn in drugih del arhaicne epike. Znacilen primer je Murkovo sopos­tavljanje epa Ropstvo Stojana Jankovica z »motivom Homerjeve Penelope«.3635 Murko, »Neues über Südslavische Volksepik«, 289. Obe pesnitvi namrec vsebujeta motiv moža, ki se pod krinko udeleži snubitve svoje lastne žene, pa tudi sicer najdemo številne druge podobnosti med obema epoma, na primer motiv dolgoletne odsotnosti glavnega junaka, vrnitve pod krinko, hiše, polne snubcev, prepoznanja s strani žene itd. In ceprav Murko ni podajal natancnejše analize,3736 Murko, Tragom, 167. je na vec mestih jasno izpostavil podobnosti med obema epoma.3837 Še najbolj podrobno primerjavo ponudi v »Nouvelles«, 38–39. Omenjal pa je tudi pesmi, kjer tekmovalec (tekme so razlicne, a poznan je motiv konjske dirke) za nagrado dobi dekle, »kot v Homerjevi Iliadi«.3938 Murko, Tragom, 68, 167; »Kod Meštrovica i njegovih«, 29; »Nouvelle«, 38–39; Das Original von Goethes, 40; »Neues über Südslavische Volksepik«, 290. Omeniti velja še njegove primerjave Homerja z drugimi pesniškimi tradicijami. Zanimiva je na primer njegova analiza Prešernovih motivov v »epski pesmi« Krst pri Savici, ki »bi samemu Homerju delal[i] cast«.4039 Murko, Tragom, 487. Murko je kot izrazito homersko razumel »primerja­nje Valjhunovih vojšcakov s hudourniki, mrlicev tropov s snopovja kopami po njivah, Bogomile z jutrno zarjo [in] Savicnega vodopada z mladenicem«.4140 Murko, »Misli k Prešernovem življenjepisu«, 137. Sopostavljal je torej predvsem pesniške komparacije, verjetno zato, ker Homerjeva epa pregovorno veljata za literarni deli z izrazito razvitimi in detajlnimi primerami.4241 Ibid. Murkove primerjave pa niso bile pomembne zgolj zato, ker je pokazal na koristnost primerjanja Homerja z drugimi literarnimi tradicijami. Še bolj so bile vplivne, ker je bil eden prvih raziskovalcev, ki je izpostavil pomen primerjanja literarnih motivov in tem. Še danes v homeroslovju velja za eno najpomembnejših odkritij dvajsetega stoletja prav ustno-formulaicna teorija, pri cemer je Lordova razši­ritev Parryjevega zanimanja za epitete in formule na daljše motivne in tematske sklope pomembno vplivala na sodobne interpretacije homerske epike.4342 Glej npr. Ready, Homeric Simile. A kot smo ravnokar videli, je o ponavljajocih se in primerljivih temah ali motivih razmišljal že Murko, in to skoraj petdeset let pred Lordom. Prav mogoce je, da se je Lord pri njem celo osebno navdihoval, o cemer sem razpravljal drugje.4443 Npr. Lord, Singer of Tales, 68; Dué in Nagy, »Albert Bates Lord«. Ne glede na to je ocitno, da je Murko ustno epiko razumel celostno, upoštevajoc njeno formulaicno naravo, vlogo improvizacije in kompozicije pri izvedbi ter vlogo ustaljenih literarnih motivov in tem za epsko pesništvo. SLEPI PEVCI Kompleksna in za svoj cas zelo inovativna je bila tudi Murkova raz­prava o slepih pevcih.4544 Glej Zabel, »Matija Murko, predhodnik Milmana Parrya?« V tem smislu lahko razumemo tudi Lordovo zanimanje za motiv prepoznanja junaka v Odiseji in v epu Ropstvo Stojana Jankovica. Glej Lord, Singer of Tales, 178, 182. Ceprav se je s podobo slepega pevca ukvarjal skoraj celo življenje,4645 Pomen te raziskave je v Spominih prepoznal tudi sam. Murko, Spomini, 239. pa je najbolj izdelano raziskavo objavil v po­glavju »Slijepi pjevaci i pjevacice« v Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. Za razliko od tradicionalnih raziskovanj ustnega slovstva in Homerja, ki so podobo slepega pevca privzdigovali v romanticne višave, je Murko eden prvih raziskovalcev, ki je idejo slepega pevca razumel kot »kult«,4746 Murko, »Neues über Südslavische Volksepik«, 280; La Poésie populaire épique, 12; »Nouvelles«, 23. »romanticno legendo«,4847 Murko, Tragom, 207. »laž«4948 Murko, Das Original von Goethes, 42. oziroma kot likovni in literarni motiv.5049 Murko, Tragom, 215. To ugotovitev je podprl s kriticnim ovrednotenjem podob slepih pevcev, za katere je ugotavljal, da so zgolj vpliven literarni oziroma fiktivni motiv z romanticno predzgodovino. V tem kontekstu je pose­bej izpostavil Demodoka v Odiseji, Ossiana in (slepega pevca) Filipa Višnjica, ki ga je cislal Vuk Karadžic. Za Homerja je zapisal, da je bil morda res slep,5150 Ibid., 215–217. a je hkrati dodal, da »je nemogoce, da bi lahko Homer tako nazorno opisal izdelavo šcita, ce ga sam ne bi videl.«5251 Pri tem se sklicuje na Pauly-Wissowa Realencyclopädie der classischen Altertum­swissenschaft in na clanek A. Zweiniger, »Stellen die Homerbüsten einen Blinden dar?« Forschungen und Fortschritte 11, št. 10/11, 1935. Sicer pa je podobo Homerja, pa tudi Demodoka, interpretiral literarnokriticno, saj naj bi po njegovem mnenju vplivala na vzpostavitev mita o slepem pevcu v književnosti in umetnosti.5352 Murko, Tragom, 207, op. 12. Murkov komentar nedvomno odraža kulturni in akademski status, ki ga je v socasnem homeroslovju imel znameniti opis izdelave Ahilovega šcita (Il. 18.478–608). Razpravljal je še o tezah, ki so jih glede slepih pevcev predlagali razlicni raziskovalci, in ugotavljal, da so bili njihovi argumenti mnogokrat napacni.5453 Murko, Tragom, 216. Sam je trdil (kar je podprl s terenskimi raziskavami), da slepi pevci na Balkanu ne uživajo vidnega slovesa oziroma da je veliko slepih pevcev v resnici beracev ali vojnih invalidov. Murkova raziskava slepih pevcev je natancna in v mnogih pogledih spominja na sodobno homeroslovje. Kljub nekaterim razmeroma zastarelim tezam (npr. o Homerju kot zgodovinski osebi),5554 Ibid., 207–209. je bila njegova interpretacija podobe slepega pevca sodobna in inovativna. Kot smo videli, je podobo obravnaval kulturnozgodovinsko, na podlagi takšnega pristopa pa se je lahko otresel romanticne ideje o slepem geniju oziroma narodnem pevcu. Še vec, pokazal je, da je bil slepi pevec pravzaprav pomemben motiv, ki ni zaznamoval zgolj (romanticnega) akademskega raziskovanja, temvec tudi likovno in literarno ustvarjanje. V tem smislu se je mocno približal sodobnemu homeroslovju, ki razlicne zgodbe o slepem Homerju in drugih slepih pevcih (npr. Demodoku) razume kot literarni odziv oziroma produkt recepcije homerske epike.5655 Potrebno je dodati, da se Murko ni vpletal v tako imenovano »homersko vpra­šanje«. Murko je s svojo akademsko razsodnostjo že napovedal to razmeroma sodobno pojmovanje ideje slepega pevca. O SOCASNEM HOMEROSLOVJU Ceprav Murko ni bil klasicni filolog, to ne pomeni, da ni bil seznanjen s socasnim homeroslovjem. V njegovem osebnem fondu, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, najdemo okrog 30 listov izpiskov iz tedaj najpomembnejših raziskav o Homerju,5756 Glej predvsem Graziosi, Inventing Homer, 125–163; Beecroft, »Blindness and Lite­racy in the Lives of Homer«. ki jih je pogosto navajal tudi v svojih razpravah.5857 Glej Osebni fond Matije Murka. Ms 1392. Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Rokopisna zbirka, Ljubljana. Dokumenti o Homerju so zbrani pod III. 4. in III. 7. Ocitno je, da je Murko prebral delo svojega leipziškega kolega Ericha Betheja, pa tudi Georga Finslerja, Johna Meierja, Engelberta Drerupa in Thaddaeusa Zielins­kega.5958 Glej predvsem Murko, »Neues über Südslavische Volksepik«; La Poésie populaire épique. Njegovi razmeroma podrobni osebni izpiski kažejo na to, da je ta dela temeljito preucil in je bil torej seznanjen z glavnimi argumenti nemške »analiticne« in »unitaristicne« smeri v homeroslovju.6059 Zielinski je zasnoval znamenito pravilo, da homerska naracija nikoli ne more opisati dveh socasnih dogodkov, temvec dogajanje vedno poteka naprej. Scodel, »Zielinski’s Law Reconsidered« 107; prim. Danek, »Darstellung Verdeckter Han­dlung«. V vec spisih je Murko neposredno vstopal v dialog s homeroslovci, predvsem tako, da je korigiral njihove argumente in ugotovitve. Tako je na primer v La Poésie populaire épique zapisal, da njegove zgodnje raziskave južnoslovanskega slovstva niso bile dovolj upoštevane v drugih vedah, je pa opozoril, da je »Englebert Drerup v svojem delu z naslovom Homerische Epik (I, Das Homerproblem in der Gegenwart) pokazal, kako bi lahko moja opažanja uporabili za primerjalno študi­jo.«6160 Za kratek uvod v »unitariste« in »analitike« glej Tsagalis, »The Homeric Ques­tion«. Prav tako je popravil številna opažanja tedanjih homeroslovcev glede tem, o katerih je pisal sam (vecino sem predstavil zgoraj): na primer, glede napacnih (romanticnih) predstav o slepih pevcih,6261 Murko, La Poésie populaire épique, 9. glede napacnega razumevanja ljudske narave epskega pesništva,6362 Omenja na primer Johna Meierja, Ericha Betheja in Engleberta Drerupa. Murko, »Neues über Südslavische Volksepik«, 280. glede nefluidnosti ustne tradicije itd.6463 Omenja na primer Johna Meierja in Engleberta Drerupa. Murko, »Neues über Südslavische Volksepik«, 283. Murko je razmeroma podrobno poznal tudi zgodovino primerjanja Homerja z južnoslovansko epiko. Ta tema ga je ocitno zanimala, zato je sam aktivno raziskoval starejše preucevalce homerske in južnos­lovanske epike. Tako je na primer pisal, da je zbirka Vuka Karadžica nemudoma vzbudila zanimanje številnih, ki so zaceli južnoslovansko epiko primerjati s Homerjem, pri cemer je izpostavil Jakoba Grimma, prevajalko Karadžiceve zbirke v nemšcino Talvj (Therese Albertine Luise von Jakob-Robinson), Goetheja, S. Vaterja, Jerneja Kopitarja in druge.6564 »Po mojem mnenju si [klasicni] filologi prav tako prevec razbijajo glavo z vpra­šanjem, kako so si med predhomerskimi pevci sledili aojdi, rapsodi ali zgolj recitatorji, kajti aojdi, to so pevci, ki ustvarjajo novo pesem, so danes še vedno prisotni med rapsodi.« Murko, »Neues über Südslavische Volksepik«, 292. Na vec mestih je omenil tudi znamenit spis Frana Miklošica »Die Darstellung im slavischen Volksepos« (1890), pomembno študijo, ki je vkljucevala primerjavo južnoslovanskega ustnega slovstva in homerske epike.6665 Murko, ibid., 274–275; Das Original von Goethes, 29. Pisal je še o recepciji Homerja v nekaterih slovanskih literarnih tradicijah6766 Murko, »Franc Miklosich«, 254; »Neues über Südslavische Volksepik«, 239, 287. ter o nekaterih prevajalcih Homerjevih epov.6867 Npr. Murko, »Jan Kollár«, 67. Verjetno najbolj zanimiva in temeljita je njegova raziskava o Juliusu Bajamontiju. Ta italijanski raziskovalec in skladatelj je pomembno vplival na Alberta Fortisa, italijanskega humanista, zaslužnega za to, da so se nad južnoslovansko epiko navdušili vplivni nemški romantiki, kot so Herder, Goethe in Jakob Grimm.6968 Npr. dubrovniškega prevajalca Odiseje v latinšcino Bernarda Zamanjo in dub­rovniškega prevajalca Iliade v latinšcino Rajmundo Kunica. Murko, Das Origi­nal von Goethes, 30. Murko je natancno preucil Bajamontijeva dela in pokazal, da je Bajamonti celo napovedal ne­katere pomembne teme glede ustne kompozicije in tradicije, ki jih je kasneje podrobneje razvil filolog Friedrich August Wolf: »Bajamonti je govoril povsem v skladu z Wolfovo teorijo pesmi (Liedertheorie)«.7069 Glej npr. Leerssen, »Oral Epic«. Prav tako je Murko ugotavljal, da Bajamonti podrobno opisuje razlicne motivne in tematske primerjave med Homerjem in južnoslovanskim slovstvom, na primer herojsko moralo.7170 Murko, Das Original von Goethes, 30–31. Ce gre verjeti Murku, je bil Bajamontijev doprinos romantiki, filologiji in homeroslovju zelo pomemben, zato je velika škoda, da ostaja v sodobnem homeroslovju povsem nepoznan. ZAKLJUCEK V tem prispevku sem predstavil nekatere najpomembnejše teze Matije Murka o Homerju, arhaicni epiki in homeroslovju. Kot sem ugotavljal, je Murko precej dobro poznal socasno homeroslovje, se nanj odzival in postavil precej inovativnih in prelomnih tez o Homerju, ki so za homeroslovce relevantne še danes. Ceprav je bilo že prej znano, da je s svojim raziskovanjem južnoslovanske epike vplival na nekatere klasicne filologe, pa sem tukaj dokazoval, da je tudi sam razmišljal o pomenu svojih ugotovitev za razumevanje homerske epike. Tako je razmišljal o kompoziciji in izvedbi arhaicnih epov, o njihovih motivih in temah, o podobi slepega pevca, poleg tega pa je korigiral nekatere ugotovitve socasnih homeroslovcev. A najpomembnejši in najdaljnosežnejši doprinos Matije Murka klasicni filologiji – pravzaprav kar vsem literarnim vedam – je bila njegova primerjalna metoda. Slednjo je uspel osvoboditi romanticne tradicije nakljucnega primerjanja7271 Glej ibid., 29–32. Bajamontijevo za svoj cas napredno raziskovanje južnoslovan­ske epike in Homerja je na Murka ocitno napravilo velik vtis. in jo povzdigniti v sistematicno in analiticno raziskovalno metodo. V tem pogledu je primerjalno homeroslovje dedic njegove akademske sistematizacije raziskovanja ustne in arhaicne epike. In ceprav smo na Murka vecinoma pozabili, je bil nedvomno eden prvih, ki je nakazal raziskovalno pot, po kateri danes hodijo komparativisti, literarni teoretiki, klasicni filologi in številni homeroslovci. BIBLIOGRAFIJA Beecroft, Alexander. »Blindness and Literacy in the Lives of Homer«. The Classical Quarterly 61, št. 1 (2011): 1–18. Danek, Georg. »Darstellung Verdeckter Handlung bei Homer und in der Südslawischen Heldenlied-Tradition«. Wiener Studien 111 (1998): 67–88. Dué, Casey, Robert Lamberton, Susan Lupack in Corinne On­dine Pache, ur. The Cambridge Guide to Homer. Cambridge: Cambridge University Press, 2020. Dué, Casey, in Gregory Nagy. »Albert Bates Lord«. V: The Cambridge Guide to Homer, ur. Casey Dué, Robert Lamberton, Susan Lupack in Corinne Ondine Pache, 563–569. Cambridge: Cambridge University Press, 2020. Fischerová, Sylva. »Matija Murko, Roman Jakobson in Parry-Lor­dova teorija ustnega pesništva«. Clotho 1, št. 1 (2019): 23–53. Foley, John Miles. Homer’s Traditional Art. University Park: Pennsylvania State University Press, 1999. ———. Immanent Art: From Structure to Meaning in Traditional Oral Epic. Bloomington: Indiana University Press, 1991. ———. Oral-Formulaic Theory and Research: An Introduction and Annotated Bibliography. New York: Garland Pub, 1985. ———. The Theory of Oral Composition: History and Methodology. Bloomington: Indiana University Press, 1988. Gantar, Kajetan. »Matija Murko in sodobno homeroslovje«. Jezik in Slovstvo 27, št. 4 (1981): 119–121. ———. »Odmevi Murkovih raziskav v homeroslovju«. V: Matija Murko – slovanski filolog v najširšem pomenu besede, ur. Marko Jesenšek in Marija Stanonik, 101–112. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2020. Garbrah, Kweku A. »The Forerunners of Milman Parry: I. Matthias Murko on South-Slavic Popular Epic«. The Canadian Review of Comparative Literature / Revue Canadienne de Littérature Comparée 27, št. 1–2 (2000): 274–306. Graziosi, Barbara. Inventing Homer: The Early Reception of the Epic. Cambridge, New York: Cambridge University Press, 2002. Grdina, Igor. »Matija Murko - poslednji romantik stroke?« V: Matija Murko – slovanski filolog v najširšem pomenu besede, ur. Marko Jesenšek in Marija Stanonik, 30–48. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2020. Juric, Dorian. »Where Does the Vila Live? Returning to a Simple Question«. Folklore 134, št. 1 (2023): 48–72. Kanigel, Robert. Hearing Homer’s Song: The Brief Life and Big Idea of Milman Parry. New York: Alfred A. Knopf, 2021. Kozak, Kristof Jacek. »Comparative Literature in Slovenia«. CL­CWeb: Comparative Literature and Culture 2, št. 4 (2000). Leerssen, Joep. »Oral Epic: The Nation Finds a Voice«. V: Folklore and Nationalism in Europe during the Long Nineteenth Cen­tury, ur. Timothy Baycroft in David M. Hopkin, 11–26. Leiden, Boston: Brill, 2012. Lesky, Albin. Geschichte Der Griechischen Literatur. 2. izd. Auflage. Francke, 1963. Lord, Albert Bates. The Singer of Tales. Cambridge, MA: Harvard University Press, 1960. Mitchell, Stephen A., in Gregory Nagy. »Introduction to the Second Edition«. V: The Singer of Tales. 2. izd. Cambridge, MA: Harvard University Press, 2000. Murko, Matija. »Bericht über eine Bereisung von Nordwestbosnien und der angrenzenden Gebiete von Kroatien und Dalmatien Behufs Erforschung der Volksepik der Bosnischen Mohamme­daner«. Sitzungsberichte der Kaiser. Akademie der Wissenschaf­ten in Wien, Philos.-hist. Klasse 173, 3: 1–52. Dunaj: Akademie der Wissenschaften, 1913. ———. »Bericht über eine Reise zum Studium der Volksepik in Bo­snien und Herzegowina im J. 1913«. Sitzungsberichte der Kaiser. Akademie der Wissenschaften in Wien. Philos.-hist. Klasse 176, 2: 1–50. Dunaj: Akademie der Wissenschaften, 1915. ———. »Bericht über Phonographische Aufnahmen epischer, meist Mohamedanischer Volkslieder in Nordwestlichen Bosnien im Sommer 1912«. Mitteilungen der Phonogrammarchivs-Kommis­sion der Kais. Akademie der Wissenschaften, 8: 58–75. Dunaj: Akademie der Wissenschaften, 1912. ———. »Bericht über phonographische Aufnahmen epischer Volkslieder in mittleren Bosnien und in der Herzegowina im Sommer 1913«. Mitteilungen der Phonogramm-Archivs-Kommis­sion: Sitzungsberichte der Kais. Akademie der Wissenschaften in Wien. Philos.-hist. Klasse 179, 1: 1–23. Dunaj: Akademie der Wissenschaften, 1915. ———. »Kod Meštrovica i njegovih - Ivan Meštrovic kao pjevac epskih narodnih pjesama«. Nova Evropa 26, št. 8 (1933): 345–350. ———. La Poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe sičcle. Paris: Champion, 1929. ———. »Miklosichs Jugend- und Lehrjahre«. Forschungen zur neu­eren Litteraturgeschichte: Festgabe für Richard Heinzel, 493–567. Weimar: Felber, 1899. ———. »Misli k Prešernovemu življenjepisu«. Ljubljanski zvon, 1901. ———. »Neues Über Südslavische Volksepik«. Neue Jahrbücher für das klassische Altertum 22 (1919): 273–96. ———. »Nouvelles observations sur l’état actuel de la poésie épique en Yougoslavie«. Revue des Études Slaves 13, št. 1 (1933): 16–50. ———. »O Vrazovoj kritici«. Ljubljanski zvon, 1892. ———. Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, 1951. ———. Tragom srpsko-hrvatske narodne epike: Putovanja u godi­nama 1930–32. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1951. ———. »Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami«. Etnolog 3 (1929): 5–54. ———. »Za národní epikou po Jugoslávii I«. Ceskoslovensko-Jihoslo­vanská Revue 1, št. 3 (1930–31): 111–14. ———. »Za národní epikou po Jugoslávii II«. Ceskoslovensko-Jiho­slovanská Revue 1, št. 4 (1930–31): 154–60. Nagy, Gregory. »Orality and Literacy«. V: Encyclopedia of Rheto­ric, ur. Thomas O. Sloane, 532–538. Oxford: Oxford University Press, 2001. Parry, Milman. The Making of Homeric Verse: The Collected Papers. Ur. Adam Parry. Oxford: Clarendon Press, 1971. Ready, Jonathan L. The Homeric Simile in Comparative Perspec­tives: Oral Traditions from Saudi Arabia to Indonesia. New York: Oxford University Press, 2018. Saussy, Haun. The Ethnography of Rhythm: Orality and Its Techno­logies. New York: Fordham University Press, 2016. Scodel, Ruth. »Zielinski’s Law Reconsidered«. Transactions of the American Philological Association 138, št. 1 (2008): 107–25. Stanonik, Marija. Folkloristicni portreti iz 20. stoletja: Do konsti­tuiranja slovenske slovstvene folkloristike. Ljubljana: Založba ZRC, 2013. Tate, Aaron Phillip. »Matija Murko, Wilhelm Radloff, and Oral Epic Studies«. Oral Tradition 26, št. 2 (2011): 329–52. Tsagalis, Christos C. »The Homeric Question: A Historical Sketch«. Yearbook of Ancient Greek Epic Online 4, št. 1 (2020): 122–62. Vet, Thérčse de. »Parry in Paris: Structuralism, Historical Lin­guistics, and the Oral Theory«. Classical Antiquity 24, št. 2 (2005): 257–84. Zabel, Blaž. »Matija Murko, predhodnik Milmana Parrya?« V: Matija Murko – slovanski filolog v najširšem pomenu besede, ur. Marko Jesenšek in Marija Stanonik, 113–30. Ljubljana: Sloven­ska akademija znanosti in umetnosti, 2020. IZVLECEK V prispevku razišcem, kaj je o Homerju in arhaicni epiki trdil Matija Murko. Ceprav je Murko v sodobnem homeroslovju razmeroma poznan, vsaj kot predhodnik Milmana Parryja in Alberta Lorda, pa ni še nihce temeljiteje analiziral, kaj je zapisal o homerski epiki. V prispevku obravnavam njegove najpomembnejše ugotovitve, ki neposredno ali posredno zadevajo Homerja in homeroslovje. Osre­dotocim se na raziskovanje kompozicijskih tehnik in pevcev, na literarne primerjave, na razumevanja slepih pevcev in na Murkov odnos do socasnega homeroslovja. Kot pokažem, je Murko v svojih spisih postavil precej razlicnih tez o homerski epiki, do katerih so se klasicni filologi po vsem svetu dokopali šele vec desetletij kasneje. KLJUCNE BESEDE: Matija Murko, teorija ustnosti, ustno slovstvo, južnoslovanska epika, homeroslovje, klasicna filologija Matija Murko on Homer and Contemporary Homerology ABSTRACT The paper explores what Matija Murko has argued about Homer and the archaic epic. Although Murko is relatively well-known in modern Homeric studies, at least as a precursor of Milman Parry and Albert Lord, his writings about the Homeric epic have yet to be analyzed. This paper discusses his most important findings, which directly or indirectly concern Homer and Homeric studies. It focuses on his exploration of compositional techniques and singers, literary compa­risons, understanding of blind singers, and Murko’s attitude toward contemporary Homeric studies. It shows how Murko’s writings put forward a set of entirely different theses on Homeric epic, which were only picked up by classical philologists worldwide several decades later. KEYWORDs: Matija Murko, oral theory, oral grammar, South Slavic epic, Homeric studies, classical philology Nekaj opažanj o anticnih virih za »pretenturo Italije in Alp« Blanka Kovacic in Gregor Pobežin* UVOD Apijan v sedmem poglavju predgovora k svoji Rimski zgodovini v bežni zabeležki povzame zgodbo, ki na prvi pogled deluje komaj verjetna: »Kot gospodarji vecjega dela kopnega in morja skušajo [Rimljani] to oblast raje preudarno zadržati, kakor pa da bi skušali svojo vladavino ponesti med revna barbarska ljudstva brez gospodarskih izgledov. Poslanstva nekaterih od teh ljudstev sem videl v Rimu; skušali so se predati cesarju in biti podložni Rimu, a jih cesar ni uslišal, saj Rim ne bi imel nicesar od njih …«172 Za Murkovo filološko preseganje romantike glej Grdina, »Matija Murko – poslednji romantik stroke?« Sodobnega bralca je literarni topos de libertate dovolj globoko zaznamoval, da se mu lahko zazdi Apijanova omemba barbarskih ljudstev, ki so živela onkraj obrambnih limesov, literarna hiperbola, vendar se najverjetneje nanaša na konkretna odposlanstva germanskih ljudstev vzdolž donavskega limesa, ki so v rimskem imperiju videla stabilnost in možnost varstva pred zunanjimi pritiski,21 App., Prooim. 7: .... te d.’ e.ß....a. t. ...t.sta ... .a. .a..ss.. ....te. s..e.. ......s. µ..... . t.. ..... .. .pe.... ..f..e.. .p. ß..ßa.a .... pe..... .a. ..e.d., .. ... t..a. e.d.. .. ..µ. p.esße..µ..... te .a. d.d..ta. .a.t... .p...... e..a. .a. .. de..µe... ßas...a ..d.a. ..d.. a.t. ...s.µ... .s.µ...... o cemer bo pricujoce besedilo še spregovorilo. Apijanova pripomba o »barbarskih ljudstvih«, ki jih je cesar zavrnil, ker »od njih ne bi imel dobicka«, je uokvirjena v geografsko-­historicni povzetek rimske vladavine nad ljudstvi, ki so bila pod rimsko oblastjo (1.1–5) in v primerjavo rimskega imperija z drugimi velikimi im­periji (1.8–11); zadnja tri poglavja predgovora pa razgrinjajo vsebino dela. Šesto in sedmo poglavje, katerega del smo uvodoma citirali v daljšem odlomku, sta umešceni malodane na sredo predgovora (ne vštevši pregleda vsebine v zadnjih treh poglavjih): Rim je že dvesto let cesarstvo; v državi vladata mir in blagostanje (p..ta .. e..... µa... .a. e.sta.e. p.....e. e.. e.da.µ...a. .sfa..); nekatera ljudstva so cesarji podjarmili, drugod so zatrli upore; Rim jim doloca kralje, do svojih zaveznikov je lahko tudi radodaren, ceprav je korist manjša od vložka (t.. .p..... ...... p..sa.a..s...s.., a.d..µe... .a.pe. .p...µ.... ..ta. .p...s.a.); vse kopno in morje imperija – vse to je ena sama trdnjava (f...ss..s. t.. t.s..de ... .a. ...assa. .spe. ......). V vsem tem omemba barbarskih odposlanstev, ki so pred cesarja skušala položiti svojo neodvisnost, celo sploh ne deluje zlovešce. DE BELLO PLURIMARUM GENTIUM … Toda ceprav32 Birley, »The Wars and Revolts«, 222; Šašel Kos, V srcu rimskega imperija, 236. na splošno velja, da je (nezadostno historiografsko dokumentirana)43 Citat iz naslova SHA, Marc. 22.7. vladavina cesarja Antonina Pija obdobje vsesploš­nega razcveta, pa prav zgoraj citirana, le na videz bežna in nepo­membna Apijanova notica o barbarskih odposlanstvih namiguje na pomembno težavo v rimski zunanji politiki, ki v zadnjih letih njegove vladavine še ni bila ocitna. Politicni in gospodarski klimaks principata se je na zunanjepo­liticnem podrocju odrazil v konservativni (»miroljubni«) politiki,54 Gl. Bratož, Rimska zgodovina, 277–9. morda najocitneje poosebljeni v seriji obrambnih zapor – limesov –, ki so med (provincialnim) rimskim in (»barbarskim«) ne-rimskim svetom zarezale globoko kulturno in geopoliticno cezuro.65 Zmanjšana zunanjepoliticna dinamika sicer ni minila povsem brez vojnih aktivnosti; Antonin, ki sicer nikoli ni zapustil Italije, je s pomocjo sposobnih vojaških poveljnikov vojeval vec regionalnih konfliktov. Dal je zgraditi novo utrjeno mejno crto na najožjem delu Škotske (vallum Antonini) in izvedel mejni »popravek« v korist Rima na zgornjegermanskem limesu, kjer so Rimljani pri­dobili 10–35 km širok pas ozemlja. V hvalnici Rima76 Ta geopoliticna zareza sicer ni ustavila gospodarskih komunikacij, ki jih je na neki nacin celo pospeševala; o pogojih trgovine, ki je obdonavskim ljudstvom, kakor so bili denimo Markomani in Kvadi, omogocala razmeroma nemoteno cezmejno trgovanje, piše Kasij Dion (Cass. Dio 72.11). O trgovini, ki je ljudstvom govornika Elija Aristida, ki nalašc zamolci njegove stvarne embleme moci in bogastva,8onkraj limesov omogocila gospodarski razcvet, gl. MacMullen, »Barbarian Enclaves«.­ se velja osredotociti na nekatera njena nematerialna opažanja,97 Aristid., Or. 14. namrec omembe ustave in državljanske sloge, v katerih ne manjka aluzij na (pozno)republikanske literarne predloge: »Ustavni red velja za vse in po vsej državi enako, zato seveda vladajoci vladajo ne kakor nad drugimi, pac pa kakor med sebi enakimi. […] Ta red služi in ustreza bogatim in revnim enako; drugace ne gre. Iz te ustave se je tako porodila vse združujoca harmonija; v vašem casu je nastalo nekaj, kar se je nekoc zdelo nemogoce, namrec clovekoljubna vladavina nad veliko državo, ki je ne uveljavljate s silo.«108 Jarrat, »An Imperial Anti-Sublime«, 218–9. Vendar pa prav v tem delu Aristidovega enkomija zasledimo – po­leg morebitnega cinizma119 Za kratko obnovo govora gl. Bratož, Rimska zgodovina, 278. – tudi elemente (previdno zakrinkane?)1210 Aristid., Or. 14.215: d.. ... t. ...... e..a. t.. p...te.a. .a. .... p..e.. µ..., e...t.. ... .. ....t...., .... .. ...e... .....te. .....s... […] ..t. .a. p...s. .a. p...s.... e...t.. t. pa...ta .a. ...s.e. .a. s.µf..e., .a. ..... .. ...e.pta. .... .a. .....e µ.a ..µ...a p...te.a. .pa.ta. s...e..e....a. .a. t. p..s.e. d..... .. d..at.. e..a. s.µß..a. s.....e. .f. .µ.., ...t.. ..... .µa .a. f..a....p.a., .a. µe..... .e, .a. ... .... ...e.. ....ate... kritike površne rimske zunanje politike, v katero je država zdrsnila po koncu Trajanove vladavine. Povzemimo jo (v prosti priredbi) v nekaj besedah: mesta so lahko brez vojaških posadk (.a.a.a. µ.. f...... p..e..); za obrambo celih provinc so dovolj že posamezni oddelki pehote in konjenice (µ..a. d. .a. ..a. .p....s.. ..... .... e..a. f..a..); vojna je postala nekaj nemogocega in skoraj že snov pripovedk (p..eµ.. d. ..d. e. p.p.te ......t. .t. p.ste...ta., .... .. ..... µ.... t..e. t... p...... ......ta.) – in ce v kakem zakotju le pride do nje, kar v tako velikem imperiju ni nic nepricako­vanega, je to zaradi malopridnih barbarov na samem robu imperija ob Rdecem morju (e. d. p.. .a. s.µp.a.e.e. .p. .s.at.a.., ..a e.... .. .... µe.... .a. .µet..t. pa.a.... […] .a..da.µ.... t.. pe.. t.. ....... ...atta.) …1311 Gl. Pernot, »Aelius Aristides and Rome«. Morda najbolj kriticno ugotovitev – da je namrec imperij izenacen z mestom – pa najdemo v naslednjem opažanju: »Kar je polis svoji deželi in mejam ozemlja, to je Rim vsemu omikanemu svetu, kakor da bi bil glavno mesto ene same dežele« (.pe. d. p.... t... a.t.. ...... .a. ...a.. .st., t.... .de . p.... t.. .p.s.. .....µ...., .spe. a. t.. ...a. .st. ...... .p.dede..µ...).1412 Jarrat, »An Imperial Anti-Sublime«, 226–9. Pomnožena z ostalimi Aristidovimi zgoraj citi­ranimi opažanji zamisel o »imperiju kot mestu« deluje zlovešce in zveni kot v enkomij zakrinkana kritika imperija, katerega vladajoci establišment je pricel – popušcati. Po nastopu vladavine Marka Avrelija (in sovladarja Lucija Vera do njegove smrti l. 169) je rimska diplomacija1513 Aristid., Or. 14.215–6. nekaj casa še lahko nadzirala stopnjevanje napetosti vzdolž severnega limesa, vendar sprememba administrativne politike v Zgornji Panoniji najkasneje l. 1621614 Aristid., Or. 14.214. in nekoliko kasnejši (165/166) vojaški nabor v Italiji že jasno izkazujeta povecane priprave na vojno, ki jo je Rim odlagal v korist vzhodnih operacij.1715 Šašel Kos, V srcu rimskega imperija, 235–7. Leta 166 ali 167 je v Panonijo vdrla vecja skupina Langobardov in Obijev, ki jih je rimska konjenica in pehota pod pov­eljstvom Makrinija Avita Katonija Vindeksa in neznanega Kandida pregnala cez mejo.1816 Ibid., 237. S tem se je tako rekoc v sklepni fazi partske vojne zacela prva faza izjemno obsežne1917 O poteku vojne proti Partom gl. Birley, »The Wars and Revolts«, 217–21; sploš­nejši pregled s predzgodovino Schlude, Rome, Parthia, and the Politics of Peace (zlasti 1–20 in 156–85); krajši pregled z omembo kuge pri Bratož, Rimska zgodo­vina, 280–2; o kugi natancneje Harper, Fate of Rome, 65–118. vojne proti veliki skupini germanskih in sarmatskih ljudstev, ki se je vlekla vse do cesarjeve smrti l. 180. Kronologija dogodkov, ki so sledili v tej fazi, je nezado­voljivo pojasnjena,2018 Cass. Dio 72.3. zato se je moramo, preden se lotimo osrednjega dela pricujocega besedila, dotakniti v bežnih obrisih.2119 Bratož, Rimska zgodovina, 281. Kmalu za omenjenim vdorom, verjetno leta 168, je sledila katastrofalna invazija Markomanov in Kvadov, ki je prodrla globoko v osrcje imperija:2220 Žal o teh dogodkih nimamo konsistentnih anticnih porocil. Ohranjene so fragmentirane notice Rimske zgodovine Kasija Diona, ki so bile uporabljene v kasnejših srednjeveških sinteticnih besedilih. Prav tako pomembna, a mestoma nezanesljiva je biografska skica Marka Avrelija ter Komoda v Cesarski zgodovini (Historia Augusta) in upodobitve vojaških dogodkov na stebru Marka Avrelija v Rimu. V svojem Dnevniku Mark Avrelij dogodkov ni posebej tematiziral, ceprav je eno od razmišljanj naslovljeno »Napisano med Kvadi« (t. .. ....d...), naslednje pa »V Karnuntu« (t. .. .a.....t.). O stanju virov vec v nadalje­vanju. Germani so prodrli vse do Verone, oblegali so Akvilejo in opustošili Opitergij (Opitergium, dan. Oderzo). Cesarski pohodi proti german­skim in drugim sosednjim plemenom so v pisnih virih razdeljeni na dve fazi: expeditio Germanica prima in secunda. Prva faza se je zacela l. 168/169 in se formalno koncala z zmagoslavjem Marka Avrelija in njegovega sina Komoda decembra 176. Druga faza se je zacela poleti 178 in koncala po smrti Marka Avrelija z zmagoslavjem njegovega naslednika Komoda, oktobra l. 180. Vprašanje je, koliko so se Rimljani in sam Mark Avrelij zavedali nevarnosti invazije še pred katastrofalnim vdorom Germanov cez limes l. 168. Sodec po (kronološko razmršeni) obnovi dogodkov iz Cesarske zgodovine se je Mark Avrelij »pripravljal na vojno z vso skrbnostjo […] K vojni so se napravljala vsa ljudstva vse od Ilirika do Galije, med njimi Markomani, Varisti, Hermunduri, Kvadi, Svebi, Sarmati, Lakringi in Buri, z njimi vred pa še Viktuali, Osi, Besi, Ko­boti, Roksolani, Bastarni, Alani, Pevkini in Kostoboki.«2321 Za natancnejšo obnovo poteka t.i. »markomanskih« vojn gl. kratek pregled s temeljno literaturo pri Bratož, Rimska zgodovina, 281–84; za vpliv vojn na ozem­lju v obsegu današnje Slovenije gl. Šašel Kos, V srcu rimskega imperija, 237–44; Vsekakor je Mark Avrelij še pred invazijo v Italiji organiziral nabor dveh novih legij, II. in III. italske legije, stacioniranih v Noriku in Retiji.24Revolts«, 222–33.natancnejši pregled z obsežnim seznamom literature v Birley, »The Wars and Glede na dodatno zaostrene razmere zaradi kuge, ki so jo prinesli vojaki z vzhodne fronte, je bila vojaška logistika med leti 167 in 177 dodatno okrepljena s povecanim naborom rekrutov iz vseh plasti družbe in suspenzom vojaških odpustov. S tem je rimska vojska že l. 168 prešla v ofenzivo, s katero lahko morebiti povežemo odposlanstvo enajstih germanskih plemen v naslednjem letu,2522 Cass. Dio 72.3.2. ki ga omenja Kasij Dion. Kronologija teh dogodkov je za našo argumentacijo osrednjega pomena; vsekakor je na mestu vprašanje, kdaj je prišlo do enega najpomembnejših vojnih ukrepov, namrec vzpostavitve t.i. Preten­ture Italije in Alp (Praetentura Italiae et Alpium). V prvi fazi vojne se je namrec Mark Avrelij nemudoma odzval in izdal vrsto izrednih ukrepov, od katerih je bil eden najpomembnejših ustanovitev »vojne krajine«2623 SHA, Marc. 21–22: omni praeterea diligentia paravit legiones ad Germanicum et Marcomannicum bellum. et, ne provincialibus esset molestus, auctionem rerum aulicarum, ut diximus, fecit in foro divi Traiani, in qua praeter vestes et pocula et vasa aurea etiam signa cum tabulis magnorum artificum vendi­dit. Marcomannos in ipso transitu Danuvii delevit et praedam provincialibus reddidit. Gentes omnes ab Illyrici limite usque in Galliam conspiraverant, ut Marcomanni Varistae Hermunduri et Quadi Suebi Sarmatae Lacringes et Buri hi aliique cum Victualis Osi Bessi Cobotes Roxolani Bastarnae Alani Peucini Costoboci. imminebat et Parthicum bellum et Britannicum. l. 1682724 Šašel Kos, V srcu rimskega imperija, 241. – obmocja posebne zašcite oz. globinske obrambe2825 Ibid., 238. za varstvo Italije in Alp na strateško najbolj obcutljivem obmocju ilirsko-italskih vrat, skozi katerega so pred tem barbari vdrli v Italijo. Splošno mnenje je, da je to obmocje onkraj vzhodnoalpskega loka obsegalo velike dele Recije, Panonije, Dalmacije in Norika, raztezalo se je od mesta Forum Iulii (Cedad) in njegovega ozemlja, prek Emone in Celeje do Tarsatike (Reka).2926 Bratož, Rimska zgodovina, 282. Vprašanje posebnega pomena je, kdaj natanko je bilo to obmocje posebnega pomena dejansko ustanovljeno. Nastal je alpski pas, ki je, ceprav je pripadal razlicnim upravam, predstavljal enoten obrambni sistem, podrejen enemu poveljstvu.3027 Gl. Kerr, »The Praetentura Italiae et Alpium«, 407, za utemeljitev te kronologije; gl. tudi Fitz, »Zu der Geschichte«. Po pomembnih zmagah na Donavi je bilo to posebno obmocje l. 171 ukinjeno; z eliminiranjem neposredne nevarnosti so prenehali tudi obrambni ukrepi za alpske prelaze. Ko je bil v vzhodnem delu alpskega loka vzpostavljen red in zagotovljena varnost, je bilo posebno pooblastilo za pretenturo preklicano. ANTICNI VIRI O PRETENTURI? Za razliko od kasnejših obrambnih sistemov na slovenskih tleh (Clau­stra Alpium Iuliarum) je bila pretentura v bistvu efemeren pojav, zato ni posebej nenavadno, da je v anticnih virih pustila komaj kako sled – sploh glede na siceršnje stanje porocil o vojnah z Germani v virih, ki jih obravnavamo v nadaljevanju. Vendar pa si o odsotnosti omemb pretenture velja zastaviti nekaj vprašanj. Odgovor na vprašanje, za kakšno strukturo je šlo, se namrec kljub pomislekom3128 Kos, »Claustra Alpium Iuliarum – Protecting Late Roman Italy«, 236–7. zdi nedvoumen. Pocastitveni napis za upravitelja pretenture, nekdanjega konzula Kvinta Antistija Adventa (Quintius Antistius Adventus Postumius ­Aquilinus)3229 Šašel Kos, V srcu rimskega imperija, 239. jo namrec omenja v natanko takšni formulaciji (praetentura Italiae et Alpium);3330 Šašel, »Über Umfang und Dauer«; gl. tudi Lazar, »Tile Workshop«, 280–1 o pod­robnostih ustanovitve in morebitni povezavi s Titom Varijem Klementom (Titus Varius Clemens) iz Celeje. sklepati smemo, da je bil izraz »pretentura« tehnicni termin3431 Gl. Vannesse, »Claustra Alpium Iuliarum«, 333 (op. 11) za mnenje, da zaradi kratkotrajnosti ukrepa pretenture ni mogoce šteti za obrambni sistem, pac pa zgolj napotitev dveh legij na to obmocje. Z mnenjem polemizirava v zakljucku. in se je kot tak nanašal na formalno razumljeno strukturo. Kakor smo že omenili, so zgodovinski viri, ki se nanašajo na germanske vojne, skopi: najzanesljivejši primarni vir za to obdobje je Kasij Dion (L. Claudius (?) Cassius Dio Cocceianus, ca. 155–ca. 235), ki je bil v casu markomanskih vojn dovolj star, da se je dogodkov že aktivno zavedal, obenem pa je bil zaradi svoje kasnejše kariere dovolj izkušen3532 PIR 142–143 (Antistius, 754). in poucen, da je lahko porocila, ki naj bi jih zbiral zelo marljivo,3633 [------Q(uinto) Antistio Advento] Q(uinti) f(ilio) Quir(ina) Postumio A[q]u[i]- lino co(n)s(uli) sacerdoti fetia- li leg(ato) Aug(usti) pr(o) pr(aetore) provinc(iae) Ger- maniae inferioris leg(ato) Aug(usti) at(!) praetenturam Italiae et Alpium expeditione Germa- nica cura(tori) operum locorumq(ue) publicorum leg(ato) Aug(usti) pr(o) pr(aetore) provinc(iae) Arabiae leg(ato) Aug(usti) leg(ionis) VI ferratae et secundae ad/iutricis translato in eam ex- peditione Parthica qua do- natus est donis militaribus coronis murali vallari au- rea hastis puris tribus ve- xillis duobus praetori leg(ato) pr(o) pr(aetore) provinc(iae) Africae tr(ibuno) pl(ebis) se- viro eq(uitum) R(omanorum) q(uaestori) pr(o) pr(aetore) provinc(iae) Macedoniae tribuno mil(itum) leg(ionis) I Minerviae p(iae) f(idelis) IIIIvir(o) viarum curandarum Sex(tus) Marcius Maximus ob in- signem eius in se benivolen- tiam s(ua) p(ecunia) p(osuit) d(e)d(icavit) (HD064285 = AE 1893, 0088 = ILAlg 2, 4681 = ILS 8977); gl. tudi Bigliardi, »La praetentura Italiae et Alpium«, 298–9. tudi pravilno vrednotil. Žal je velik del Dionove »Rimske zgodovine« ( ..µa... .st...a), ki zajema obdobje od zacetkov Rima do 229 po Kr., ohranjen fragmentarno v Ksifilinovem prepisu, kar velja še posebej za 72. knjigo, ki popisuje dogodke med markomansko vojno za casa Marka Avrelija. Bistveno manj zanesljiv vir je t.i. »Cesarska zgodovina« (Histo­ria Augusta – v nadaljevanju HA),3734 V vojaškem jeziku je izraz praetentura prvotno oznaceval prostor v vojaškem taboru med porta praetoria in poveljstvom. Od tod verjetno izvira pomen obmej­nega obmocja z vojaško posadko (Bigliardi, »La praetentura Italiae et Alpium«, 299). zbirka življenjepisov rimskih vladarjev (117–284), ki je tudi nasta(ja)l precej kasneje – vsekakor ne prej kakor za casa Dioklecijana (vendar je možno, da so glede na posvetilo Konstantinu Velikemu nekateri življenjepisi nastali tudi še kasneje).3835 Birley, »Cassius Dio and the Historia Augusta«, 13. Nesigurnost avtorstva dela, obenem pa fiktivni vložki epizod in anekdot pod vprašaj postavljajo verodostojnost tekstov (vsaj en življenjepis je popolnoma izmišljen), ki si kronološko sledijo z vecletnimi vrzelmi. Na splošno pa vendarle velja, da so zgodnejši življenjepisi še razmeroma dobro podprti z zgodovin­skimi podatki3936 Šašel Kos, »Kasij Dion«, 191; za temeljno študijo Kasija Diona gl. Millar, A Study of Cassius Dio; za oceno Diona kot pisca zgodovine v cesarskem obdobju pred kratkim Schulz, »Historiography and Panegyric«. (in da bi morda lahko šlo celo za prepise danes izgubljenih življenjepisov Marija Maksima (L. Marius Maximus Perpetuus Aurelianus)4037 Šašel Kos, Zgodovinska podoba prostora, 21; gl. tudi Grošelj, »Pisci cesarske zgo­dovine«. – oziroma bi lahko Maksimovi življenjepisi služili HA vsaj kot predloga oz. vir podatkov),4138 Pobežin, »In quodam libro Graeco«, 87–88. kar velja tudi za življenjepis Marka Avrelija. Dion o pretenturi ne spregovori neposredno, pac pa v zelo sumarnem opisu omeni »trajno nastanitev« Marka Avrelija v Panoniji: »Cesar se je dolgo casa, lahko bi rekli skoraj vse svoje življenje, boril z barbari na obmocju Histra,4239 Vendar pa je treba posebej izpostaviti, da zlasti v kasnejših življenjepisih HA skli­cevanje na vire postane izjemno površno in splošno; prim. Pobežin, »In quodam libro Graeco«. tako z Jazigi kakor z Markomani, pri cemer je za svoje oporišce uporabljal Panonijo. Šest tisoc Langobardov in Obijev je preckalo Hister, toda konjenica pod Vindeksom se je odpravila nadnje in prišla je tudi pehota, ki ji je poveljeval Kandid, tako da so bili barbari premagani. Potem so barbari, ki jih je takšen izid njihovega prvega podviga spravil v preplah, poslali odposlance k Jaliju Basu, upravitelju Panonije, in v ta namen izbrali Balomarija, kralja Markomanov, in deset drugih, po enega za vsako ljudstvo. Ti odposlanci so sklenili mir, ki so ga potrdili s prisego, in se vrnili domov. […] Mark Antonin je ostal v Panoniji, da bi sprejemal odposlanstva barbarov, saj so tudi še tedaj k njemu prihajala v velikem številu.«4340 PIR 205–207 (Marius Maximus, 308). Markov življenjepis je v HA sestavljen dokaj shematicno, pri cemer je Verova smrt nekakšna cezura: pogl. 1–14 pregledujejo do­godke do Verove smrti, pogl. 15–29 pa dogodke po njej,4441 Birley, »Cassius Dio and the Historia Augusta«, 18. kar ustvari kronološko in vsebinsko neuravnoteženo interpretacijo dogodkov, saj je Verov prispevek v prvi fazi markomanske vojne zmanjšan na nerealno minimalno vlogo, drugi del pa po kakovosti in casovni doslednosti, kakor bomo videli, tudi zaostaja za prvim.4542 Tj. Donave. Dogodke, ki nas zanimajo v okviru prve faze vojne, bomo skušali urediti po kronološkem zaporedju. V prvem delu (1–14) je vojna z Germani tematizirana v 12. in 13. in nato še 14. poglavju, zacenši s pogledom na razmere ob koncu partske vojne: »Medtem ko je še vedno potekala partska vojna, je izbruhnila markomanska vojna, ki so jo tamkaj navzoci dolgo spretno odlagali, da bi se vojna proti Markomanom zacela šele po koncu vojne na vzhodu. Že v casu lakote je cesar ljudem namigoval na to vojno, in ko se je njegov brat po petih letih službe vrnil, je zadevo sprožil v senatu, ceš da vojna proti Germanom zahteva prisotnost obeh cesarjev. Strah pred to markomansko vojno je bil tako velik, da je Antonin z vseh strani poklical duhovne, opravil verske obrede in vsestransko ocistil mesto, zaradi cesar je tudi zamujal z odhodom na bojišce.«4643 Cass. Dio 72.3–11: [Xiph. 259, 10–13 =] t.. µ..t.. ..ss... . ...... t.. .s.a. .p.s.. .p.t..pe.e.. ....e.se.. a.t.. d. t... pe.. t.. .st... ßa.ß....., ...... te .a. .a...µ....., ....te ...... ...... s..... .. e.pe.. d.. .... t.. ß..., t.. .a.....a. 1 .... ..µ.t....., .p...µ.se. [Petr. Patr. exc. de leg.G 6 =] [1a .t.] .a....ß..d.. .a. .ß... ..a..s...... t.. .st... pe.a.....t.., t.. pe.. ...d..a .pp... ..e.as..t.. .a. t.. .µf. ...d.d.. pe... .p.f.as..t.., e.. pa.te.. f.... .. ß..ßa... .t..p..t., .f. ... ..t. p.a..e.s.. .. d.e. .atast..te. .. p..t.. .p..e...se.. .. ß..ßa..., p..sße.. pa.. ....... ..ss.. t.. .a.....a. d..p..ta st.....s., .a...µ..... te t.. ßas...a .a...µ.... .a. .t..... d..a, .at. ..... .p..e..µe... ..a. .a. ...... t.. e...... .. p..sße.. p.st.s.µe... ...ade .....s... […] ...... ..t...... .. t. .a...... .at.µe..e., ..a .a. ta.. t.. ßa.ß.... p.esße.a.. ...µat.... p..... ... .a. t.te p... a.t.. ..... … [= 166/167] V nadaljevanju (14.1–6) sledi razmeroma dobro kronološko urejena pripoved dogodkov od 168 do 171(?): »Cesarja sta se v vojaških opravah naposled odpravila na pot, kajti Viktuali in Markomani, pa tudi druga ljudstva, na katera so pritiskali drugi barbari s severa, so povzrocili vsesplošen preplah [= 168] in tudi grozili z vojno, ce jih ne bi sprejeli [v Italiji]. Pohod je zalegel, kajti ko sta cesarja prišla do Akvileje [= 168], se je vec kraljev skupaj s svojimi ljudstvi umaknilo in usmrtilo povzrocitelje nemirov. […] Nazadnje sta preckala Alpe in se podala naprej ter ukrenila vse potrebno za zavarovanje Italije in Ilirika.«4744 Gl. Birley, »Cassius Dio and the Historia Augusta«, 21–22, za natancnejšo razclembo Merkovega (in Verovega) življenjepisa. Odlomek iz drugega dela, ki smo ga deloma citirali že zgoraj,4845 Ibid., 26. zelo površno še enkrat obnovi dogodke, povezane z vojno, ko je bil Lucij Ver še na partski fronti. Kronologija tega dela je povsem po­rušena, prinaša pa omembe dogodkov, ki jih v prvem delu ni, zlasti novacenje dveh novih legij: »Dejanja Marka Antonina po bratovi smrti so bila pa naslednja […] Preden se je odpravil na vojno proti Germanom in še preden se je izteklo obdobje žalovanja, je svojo hcer porocil s Klavdijem Pompejanom, sinom rimskega viteza v zrelih letih, ki je bil iz Antiohije in ni bil dovolj plemenitega rodu (dasiravno ga je Mark kasneje dvakrat postavil za konzula) […] Ker je v tem casu še vedno divjala kuga, je skrbno oživil cašcenje bogov in hkrati usposabljal sužnje za vojaško službo – tako kot v punski vojni –, ki jih je po zgledu Volonov imenoval prostovoljci. Oborožil je tudi gladiatorje in jih imenoval Sposobni ter celo razbojnike iz Dalmacije in Dardanije spremenil v vojake. Poleg tega je oborožil tudi Diogmite in celo najel pomocnike iz vrst Germanov za služenje proti Germanom. Poleg vsega tega je z vso skrbnostjo nadaljeval z vpisovanjem legij za markomansko in germansko vojno. Da pa vse to ne bi bilo v breme provincam, je na Forumu božanskega Trajana priredil dražbo dvorne opreme in tam poleg halj in zlatega posodja prodal celo kipe in slike velikih umetnikov. Med preckanjem Donave je premagal Markomane, plen pa je vrnil provincialom. Vsa ljudstva od meja Ilirika do Galije so se bila napravila na vojno […] Poleg tega je grozila vojna v Partiji in Britaniji.«4946 SHA, Marc. 12.13–13.1: Dum Parthicum bellum geritur, natum est Marcomanni­cum, quod diu eorum qui aderant arte suspensum est, ut finito iam Orientali bello Marcomannicum agi posset. et cum famis tempore populo insinuasset de bello, fratre post quinquennium reverso in senatu egit, ambos necessarios dicens bello Germanico imperatores. tantus autem terror belli Marcomannici fuit. ut CONCLUSIO Ceprav je bila pretentura, kakor smo že dejali, efemeren pojav, pa nam mora prav grajeni stalni tabor II. italske legije na Locici pri Polzeli služiti kot opora za argument, da pretentura ni bila mišljena kot nekaj kratkotrajnega, zato si dejansko zasluži ime »obrambni sistem«,50omni genere lustraverit retardatusque bellica profectione sit.undique sacerdotes Antoninus acciverit, peregrinos ritus impleverit, Romam saj je odigrala svojo vlogo.5147 Ibid. 14.1–6: Profecti tamen sunt paludati ambo imperatores et Victualis et Mar­comannis cuncta turbantibus, aliis etiam gentibus, quae pulsae a superioribus barbaris fugerant, nisi reciperentur, bellum inferentibus. nec parum profuit ista profectio, cum Aquileiam usque venissent. nam plerique reges et cum populis suis se retraxerunt et tumultus auctores interemerunt. Quadi autem amisso rege suo non prius se confirmaturos eum qui erat creatus dicebant, quam id nostris placuisset imperatoribus. […] denique transcensis Alpibus longius processerunt composueruntque omnia, quae ad munimen Italiae atque Illyrici pertinebant. Toda edini moment v zgoraj citiranem odlomku iz »Cesarske zgodovine« (na katerega se moramo zaradi globokih vrzeli v Dionovem tekstu opirati tem tesneje), ki morda namiguje na vzpostavitev pretenture, je v 14.6, da sta cesarja »ukrenila vse potrebno za zavarovanje/utrjevanje Italije in Ilirika (»composueruntque omnia, quae ad munimen Italiae atque Illyrici pertinebant«). Ce je to edina omemba pretenture – in še ta nanjo namiguje na zelo neotipljiv nacin –, se moramo vprašati, zakaj pretentura v virih ni odmevala pogosteje? Delno smo na to vprašanje odgovorili že s pregledom stanja virov za to obdobje – obenem pa tudi z ugotovi­tvijo, da je bila kot vojni ukrep prevec kratkotrajna. Obenem lahko morda po razlago sežemo v kasnejše vire, in sicer ne za pretenturo, pac pa za kasnejšo obrambno linijo, tj. Claustra Alpium Iuliarum, ki je bila zgrajena v poznem tretjem oz. zgodnjem cetrtem stol.5248 Gl. op. p. c. 23. Pregled anticnih virov za claustra (omejili se bomo le na nekaj avtorjev), ki jih s tem izrazom omenja šele Amijan Marcelin (31.11.3), pokaže, da je vrsta avtorjev o tej zapori, ki je morala biti dobro znana, saj je ucinkovito nadzorovala pretok blaga in ljudi ne na meji imperija, pac pa na vstopu v Italijo, porocala kot o »braniku« (praesidium),5349 SHA, Marc. 20–21: Sed Marco Antonino haec sunt gesta post fratrem […] Profi­ciscens ad bellum Germanicum filiam suam non decurso luctus tempore gran­daevo equitis Romani filio Claudio Pompeiano dedit genere Antiochensi nec satis nobili (quem postea bis consulem fecit) […] Instante sane adhuc pestilen­tia et deorum cultum diligentissime restituit et servos, quemadmodum bello Punico factum fuerat, ad militiam paravit, quos voluntarios exemplo volonum appellavit. Armavit etiam gladiatores, quos obsequentes appellavit. Latrones etiam Dalmatiae atque Dardaniae milites fecit. Armavit et Diogmitas. Emit et Germanorum auxilia contra Germanos. Omni praeterea diligentia paravit legiones ad Germanicum et Marcomannicum bellum. Et, ne provincialibus esset molestus, auctionem rerum aulicarum, ut diximus, fecit in foro divi Traiani, in qua praeter vestes et pocula et vasa aurea etiam signa cum tabulis magnorum artificum vendidit. Marcomannos in ipso transitu Danuvii delevit et praedam provincialibus reddidit. Gentes omnes ab Illyrici limite usque in Galliam cons­piraverant […] imminebat et Parthicum bellum et Britannicum. »zidu« (te..../murus)5450 Vannesse, »Claustra Alpium Iuliarum«, 333 (op. 11). ali »nasipu/okopu/utrdbi« (vallum),5551 Kerr, »The Praetentura Italiae et Alpium«, 407. kar kaže, da tudi v drugi polovici cetrtega stoletja še ni bilo poenotenega, ustaljenega izraza za obrambno strukturo, ki je bržkone delovala že vec kakor pol stoletja. Kot sklepno misel lahko odpremo razpravo o virih za »Cesarsko zgodovino«, ki je Markov življenjepis crpala iz mocno redigiranega življenjepisa Marija Maksima.5652 Kos, »Claustra Alpium Iuliarum – Protecting Late Roman Italy«; Zaccaria, »Claustra Alpium Iuliarum: A Research Plan«; gl. tudi Kos,«Izgradnja zapor­nega sistema Claustra Alpium Iuliarum«. Za vprašanja kronologije izgradnje Razlaga, da je bil Maksimov življenjepis predolg (verbosus), zato je v SHA razkosan in mestoma (zlasti v drugi polovici) »zacinjen«, nam je morda v pomoc: kronološko konsistentni deli v prvem delu Markovega življenjepisa v SHA kažejo na dosledno upoštevanje (Maksimove) kakovostne literarne predloge. Je potemta­kem izraz munimen v SHA poznavalska omemba obrambnega sistema? Marija Maksima, ki se je rodil v zadnjih letih vladavine Antonina Pija ali morda v zacetku vladavine Marka Avrelija, je vladavina Marka Avrelija zanimala dovolj živo, da je o njem napisal obsežno delo v (vsaj) dveh knjigah.57»Claustra Alpium Iuliarum« (zlasti 28–30).Osmuk, »Ajdovšcina – Castra: Stanje arheoloških raziskav (1994)«, Kusetic Ob koncu vojne z Germani je bil dovolj star – obenem pa je bil izobražen in je opravil vojaško kariero5853 SHA, Aurel. 37.5–6 (multi ferunt Quintilium, fratrem Claudii, cum in praesidio Italico esset). – da bi bil z dogodki dobro seznanjen tudi po tehnicni plati.5954 Jul., Or. II, 71c (t. d. .p.. t.. ..pe.. te.... pa.a... te .. f.......); Ambr., De obitu Valentiniani consolatio 4 (Nos adhuc murum Alpibus addere paraba­mus …). BIBLIOGRAFIJA Bigliardi, Giulio. »La praetentura Italiae et Alpium alla luce di nuove ricerche archeologiche«. Aquileia Nostra 78 (2007): 297–314. Birley, Anthony R. »The Wars and Revolts«. V: A Companion to Marcus Aurelius, ur. Marcel van Ackeren, 217–33. Malden: Wiley–Blackwell, 2012. Bratož, Rajko. Rimska zgodovina 1: Od zacetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2007. Fitz, Jeno. »Zu der Geschichte der Praetentura Italiae et Alpium im Laufe der Markomannenkriege«. Arheološki vestnik 19 (1968): 43–51. Grošelj, Nada. »Pisci cesarske zgodovine«. V: Zgodovina his­toricne misli 1: Od Homerja do zacetka 21. stoletja, ur. Oto Luthar, Gregor Pobežin, Marjeta Šašel Kos in Nada Grošelj, 323–7. Ljubljana: Založba ZRC, 2016. Harper, Kyle. The Fate of Rome: Climate, Disease, and the End of an Empire. Princeton: Princeton University Press, 2017. Heinrichs, Johannes, Werner Eck, Edmund Groag, Matthäus Heil, Arthur Stein, Marietta Horster, Leiva Petersen, Klaus­-Peter Johne, Andreas Krieckhaus, Anika Strobach, Ladislav Vidman in Klaus Wachtel. Prosopographia Imperii Romani Saec. I. II. III. Berlin: de Gruyter, 1933. Jarrat, C. Susan. »An Imperial Anti-Sublime: Aristides’ Roman Oration (or. 26)«. V: Aelius Aristide écrivain, ur. Laurent Pernot, Giancarlo Abbamonte, Mario Lamagna, Maria Con­siglia Alvino, 213–229. Turnhout: Brepols, 2016. Kerr, William George. »The Praetentura Italiae et Alpium: New Numismatic Perspectives«. V: Roman Frontier Studies 1995, ur. W. Groenman-van Waateringe, B. L. van Beek, W. J. H. Willems, S. L. Wynia, 405–9. Oxford: Oxbow Books, 1997. Kos, Peter. »Claustra Alpium Iuliarum – Protecting Late Ro­man Italy.« Studia Europaea Gnesnensia 7 (2013): 233–61. ———. »Izgradnja zapornega sistema Claustra Alpium Iuliarum: Zgodovinski, arheološki in numizmaticni viri«. V: Claustra Alpium Iuliarum – med raziskovanjem in upravljanjem, ur. Jure Kusetic, 112–132. Ljubljana: Inštitut Ivan Michler, 2014. Kusetic, Jure. »Claustra Alpium Iuliarum«. V: Claustra pate­facta sunt Alpium Iuliarum, ur. Josip Višnjic in Katharina Zanier, 12–37. Zagreb: Hrvatski restauratorski zavod, 2020. Lazar, Irena. »Roman Tile Workshop at Vransko – Archaeo­logy, Ager of Celeia and Roman History – Rimska opekarna na Vranskem – arheologija, celejski ager in rimska zgodo­vina«. V: Evidence of the Roman Army in Slovenia – Sledovi rimske vojske na Slovenskem, ur. Janka Istenic, Boštjan Laharnar in Jana Horvat, 269–83. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2015. MacMullen, Ramsay. »Barbarian Enclaves in the Northern Ro­man Empire.« L’antiquité classique 32, št. 2 (1963): 552–61. Millar, Fergus. A Study of Cassius Dio. Oxford: Clarendon, 1964. Osmuk, Nada. »Ajdovšcina – Castra: Stanje arheoloških razi­skav (1994)«. Arheološki vestnik 48 (1997): 119–30. Pernot, Laurent. »Aelius Aristides and Rome«. V: Aelius Aristi­des Between Greece, Rome, and the Gods, ur. William V. Harris, 173–201. Leiden: Brill, 2008. Pobežin, Gregor. »In quodam libro Graeco: Raba in navajanje grških virov pri ‘piscih’ Cesarske zgodovine«. Keria 12, št. 1 (2010): 85–101. Schlude, Jason M. Rome, Parthia, and the Politics of Peace: The Origins of War in the Ancient Middle East. London: Rout­ledge, 2020. Schulz, Verena. »Historiography and Panegyric: The Decon­struction of Imperial Representation in Cassius Dio’s Roman History«. V: Cassius Dio: Greek Intellectual and Ro­man Politician, ur. Carsten Hjort Lange in Jesper Majbom Madsen, 276–96. Leiden: Brill, 2016. Šašel, Jaroslav. »Über Umfang und Dauer der Militärzone Pra­etentura Italiae et Alpium zur Zeit Mark Aurels«. Museum Helveticum 31, št. 6 (1974): 225–33. Šašel Kos, Marjeta. V srcu rimskega imperija: Zgodovina sloven­skega prostora v antiki do vlade Maksimina Tracana. Zbirka Zgodovinskega casopisa 51. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2020. ———. Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu. Ljub­ljana: Sloven­ska akademija znanosti in umetnosti, 1986. Šašel Kos, Marjeta. »Kasij Dion«. V: Zgodovina historicne misli 1: Od Homerja do zacetka 21. stoletja,, ur. Oto Luthar, Gregor Pobežin, Marjeta Šašel Kos, Nada Grošelj, 191–9. Ljubljana: Založba ZRC, 2016. Vannesse, Michael, »I Claustra Alpium Iuliarum: Un riesame della questione circa la difesa del confine nord-orientale dell’Italia in epoca tardoromana«. Aquileia nostra 78 (2007): 313–40. Zaccaria, Mario. »Claustra Alpium Iuliarum: A Research Plan«. Haemus Journal 1 (2012): 135–67. IZVLECEK Markomanske vojne so bile najvecji in najobsežnejši oboroženi spo­pad rimske vojske in barbarskih plemen ob osrednjem Podonavju – Markomanov, Kvadov in Sarmatov skupaj s še drugimi plemeni. Vojne z germanskimi plemeni so svoje prve kali kazale že v obdobju Antonina Pija, miroljubnega predhodnika Marka Avrelija, ki je težnje uzurpatorjev skrbno umirjal s konsistentnim pacifizmom. V Panonijo so prihajala poslanstva germanskih kraljevin izza Donave, ki so vznemirjala z vestmi o premikih barbarskih ljudstev s severa. Trgovanje barbarskih ljudstev z rimskimi državljani na mejah rimske države in migracije v germanskem bazenu plemen so v pasu ob limesu predstavljali težnje le-teh po dodatnem habitatu znotraj imperija. Apijan piše, da so poslanstva teh plemen prišla celo v Rim k cesarju Antoninu Piju in ga prosila za sprejem v imperij. Kontinuirani pritiski so eskalirali najverjetneje v l. 166, ko je bil velik del rimske garnizije stacioniran na vzhodni meji v boju s Parti. Limes je bil v tem obdobju slabo zavarovan, saj so bile cete legij, stacioniranih od Rena do Donave, poslane na fronto s Parti. Kljub prizadevanju cesarskih namestnikov v obeh Panonijah, da bi preprecili izbruh vojne na utrjeni državni meji z Donavo, je barbarom uspel preboj cez limes in posledicno prodor vse do Akvileje in Opitergija. Boleca zavest o ranljivosti Italije, ki jo je avgustejski mir (Pax Romana) uspaval za vec rodov, je prinesla nagel zasuk v obrambi. Pricujoce besedilo pretresa dva glavna vira za dogodke med germansko-sarmatsko vojno in postavlja vprašanja o odsotnosti omemb pomembnega obrambnega sistema, t.i. »Pre­tenture Italije in Alp«. KLJUCNE BESEDE: Pretentura Italije in Alp, germansko-sarmatske vojne, Markomani, Kvadi, Mark Avrelij, Lucij Ver, Kasij Dion, Cesarska zgodovina, anticni viri Some Observations about the Ancient Sources on the Praetentura Italiae et Alpium ABSTRACT The Marcomannic Wars were the largest and most extensive armed conflict between the Roman army and the barbarian tribes of the central Danube region – the Marcomanni, the Quadi and the Sarmatians, along with other tribes. The wars with the Germanic tribes had their first signs in the time of Antoninus Pius, the peace-loving predecessor of Marcus Aurelius, who carefully tempered the aspirations of the usurpers with a consistent pacifism. In Pannonia, missions from the Germanic kingdoms across the Danube came to disturb Pannonia with news of the movements of barbarian peoples from the north. The trade of barbarian peoples with Roman citizens on the borders of the Roman state and the migration of the Germanic tribes in the Germanic basin of the tribes in the limes belt represented their aspirations for an additional habitat within the empire. Apian writes that missions of these tribes even came to Rome to the Emperor An­toninus Pius and asked to be admitted into the empire. The relentless and continuous pressure escalated probably in AD 166, when a large part of the Roman garrison was stationed on the eastern border to fight the Parthians. Limes was poorly defended during this period as legions stationed from the Rhine to the Danube were sent to the front with the Parthians. Despite the efforts of the imperial viceroys in both Pannoniae to prevent the outbreak of war on the fortified Danube border, the barbarians succeeded in breaking through the limes and consequently spilling across the country as far as Aquileia and Opitergium. The painful awareness of Italy’s vulnerability, lulled for generations by the Peace of Augustus (Pax Romana), meant a sudden turn in defence. The present text examines the two main pri­mary sources for the events of the German-Sarmatian War and raises questions about the absence of references to an important defence system, the so-called Praetentura Italiae et Alpium. KEYWORDS: The Praetentura Italiae et Alpium, wars with German and Sarmatian tribes, the Marcomanni, the Quadi, Marcus Aurelius, Lucius Verus, Cassius Dio, Historia Augusta, ancient sources O virih Rufinove Cerkvene zgodovine Matej Petric* RUFINOVA CERKVENA ZGODOVINA Jeseni leta 408 je z varnega otoškega zavetja Sicilije Rufin opazoval prizor, ki se je odvijal na drugi strani Mesinske ožine.155 Ambr., De excessu fratris sui Satyri 1.31 (o vdoru Kvadov in Sarmatov l. 374: … si nunc urgeri Italiam tam propinquo hoste cognosceres, quantum ingemisceres, quam dolores in Alpium vallo summam nostrae salutis consistere …). Pogled se mu je odpiral na gorece mesto Regij, ki so ga Goti požgali po izjalovl­jenem poskusu preckanja morske ožine. V tem casu so Rufina, ki je bil star nekaj cez 60 let, že pestile težave z ocmi, gotsko plenjenje pa ga je navdalo s strahom, ki ga je odvracal od prevajalskega dela, s katerim se je tedaj že vec let intenzivno ukvarjal.256 Birley, »Cassius Dio and the Historia Augusta«, 19–20. Nedvomno se je v tistih negotovih dneh, polnih tesnobe in strahu, spomnil na svoje prvo srecanje z barbarsko nevarnostjo. Slabih sedem let poprej so namrec Goti z vzhoda vdrli v severno Italijo in zaceli oblegati Akvilejo. Rufin, ki je tedaj prebival v tem pomembnem kršcanskem mestu, s katerim je bil povezan vse od svoje mladosti, je ostal ujet v Akvileji.357 SHA, Av. Cass. 9.5: Si quis autem omnem hanc historiam scire desiderat, legat Marii Maximi secundum librum de vita Marci, in quo ille ea dicit quae solus Marcus mortuo iam Vero egit. Tudi tedaj je pogled na podivjano barbarsko plenjenje med ljudi zasejal strah, toda Rufin navkljub težkim okolišcinam ni prekinil z delom. Ko ga je namrec še med samim gotskim vpa­dom njegov dobri prijatelj, akvilejski škof Kromacij, prosil, naj iz gršcine prevede Evzebijevo Cerkveno zgodovino, se je Rufin kljub nevarnosti lotil dela.458 PIR 206. Deset knjig Evzebijevega besedila, v katerih je bilo obravnavano obdobje od Kristusovega uclovecenja do približno leta 324, je prevedel v latinšcino, pri cemer je zadnji dve (9. in 10.) združil v eno. Latinski prevod Cerkvene zgodovine je obsegal devet knjig, tem pa je Rufin nato dodal še dve lastni, v katerih je obravnaval dogodke od nicejs­kega koncila do smrti cesarja Teodozija (ok. 325–95).559 Clanek je deloma rezultat raziskav na projektu »Imperij in preobrazba žanrov v rimski književnosti« (J6-2585), ki ga financira ARIS, in raziskovalnega programa (Nova) Kulturna zgodovina intelektualne dedišcine: Slovenski historicni prostor v evropskem kontekstu« (P6-0440), ki ga financira ARIS. Skupno torej Rufinovo delo obsega enajst knjig. Zadnjih dveh dodatnih knjig se je v strokovni literaturi prijelo ime »Rufinova Cerkvena zgodovina«, kar sicer omogoca jasno locitev Evzebijevega dela besedila od Rufi­novega dodatka, ni pa upraviceno z vsebinskega vidika, saj je Rufin dodatek zasnoval kot organsko nadaljevanje Evzebijeve zgodovine in ne kot samostojno delo. Zaradi tega (in v izogib zmedi zaradi vec istoimenskih del) bo v clanku za Rufinovi dodatni dve knjigi upora­bljena oznaka »dodatek«, ki poleg tega jasneje kaže na navezavo na predhodno Evzebijevo besedilo. Rufin namrec prvih devetih knjig Evzebijeve zgodovine ni zgolj prevedel, temvec je besedilo tudi sproti spreminjal in dopolnjeval, s cimer je želel doseci vsebinske in tem­atske vzporednice s svojima dodatnima knjigama.61 Clanek je skrajšana in delno spremenjena verzija poglavja o Rufinovih virih iz moje doktorske disertacije (Petric, »Rufinova Cerkvena zgodovina«, 130–53). Raziskavo, na podlagi katere je clanek nastal, je financiral ARIS. Ker je to dejstvo v znanstveni skupnosti ostalo do neke mere prezrto, se je uveljavila locena obravnava obeh delov Rufinovega besedila, pri cemer so študije, posvecene prvim devetim prevodnim knjigam, redke ter se v veliki meri osredotocajo zgolj na domnevne ali dejanske pomanjkljivosti Rufinove prevajalske metode.72 Rufin. Orig. Hom. super Numeros praef. O gibanju Gotov po zavzetju Rima avgusta 408 glej Cameron in Garnsey, ur., Cambridge Ancient History, 13:127. Za osnovne podatke o Rufinu glej Petric, »Kršcanski imperij«, 80. Že vse od humanizma naprej je zaradi svojega specificnega nacina prevajanja Rufin obveljal za drugorazrednega avtorja in predvsem za slabega prevajalca. Grških del namrec ni prevajal dobesedno, pac pa jih je redno v vecji ali manjši meri tako v teološkem kot vsebinskem smislu prilagajal potrebam ciljne publike. Tega sam ni skrival – skoraj vse njegove prevode spremljajo prologi, v katerih sam vcasih manj, drugic bolj podrobno precizira, kako se je prevajanja lotil. Z nastopom humanizma in vnovicno vecjo dosegljivostjo grške literature v latinski Evropi, so izvirna dela, ki jih je Rufin prevedel, zasencila vrednost njegovih prevodov. V primerih, ko se je ohranil zgolj Rufinov prevod, se je pojavljalo predvsem obžalovanje, da zaradi Rufinovega nacina prevajanja, ki je bil ovrednoten izrazito negativno, ni bilo mogoce zadovoljivo rekonstruirati originalnega grškega besedila. Podobno negativnega vrednotenja je bil vse od humanizma naprej deležen tudi njegov dodatek k Evzebijevi Cerkveni zgodovini. Casovni horizont dogodkov, ki jih dodatek pokriva, namrec obsega kljucna leta 4. stoletja, v katerih se je po stoletjih preganjanja kršcanstvo dokoncno uveljavilo kot vodilna religija v cesarstvu (vsaj v njegovi dobro urbanizirani vzhodni polovici in pri dobršnem delu elite). V vsebinskem smislu dodatek kriticnega bralca, ki ga zanima zgodovina 4. stoletja (tako verska kot posvetna), vsaj ob prvem branju razocara. Samega politicnega ali vojaškega dogajanja namrec Rufin v besedilo skorajda ni vkljucil, pri obravnavi dogodkov in oseb, ki so specificno vezane na kršcanstvo, pa najvecji del pozornosti posveca bolj ali manj neverjetnim zgodbam o najrazlicnejših cudežih. Na recepcijo dodatka kot vira, ki ga je (tudi ce ni vedno najbolj verodostojen) treba vsaj upoštevati pri obravnavi 4. stoletja, je od zacetka 20. stoletja naprej mocno vplivala teza Antona Glasa, da obe knjigi dodatka nista plod Rufinovega lastnega dela, temvec da gre za prevod grške zgodovine Gelazija iz Cezareje. V clanku se bom posvetil vprašanju virov, zlasti pisnih, ki jih je Rufin uporabljal pri pisanju svojega dodatka. Najprej bo prikazano, kaj Rufin sam pravi o svojih virih. Glavna pozornost bo nato posvecena ovrednotenju Glasove hipoteze, da se za besedilom dodatka v resnici skriva neohranjena Cerkvena zgodovina škofa Gelazija iz Cezareje. Ob koncu bo prikazano tudi nekaj drugih del, za katera danes vemo, da jih je Rufin uporabljal. Vprašanje virov Rufinovega dodatka je pomembno, ker je v sodobni historiografiji pozne antike to delo še vedno zapostavljeno in se ga zgodovinarji premalokrat (ali pa sploh ne) poslužujejo, kar je predvsem posledica Glasove teze. Ceprav je bila slednja kasneje spremenjena in deloma celo povsem ovržena, ima še vedno vpliv na zgodovinarje in filologe. Med drugim je privedla do absurdne situacije, ko zgodovi­narji, ki obravnavajo dolocene dogodke, za katere je Rufinov dodatek dokazljivo najstarejši ohranjeni, ali celo edini, vir v svojem delu tega povsem ignorirajo in se raje osredotocajo na kasnejše vire.83 Hier. Adv. Rufin. 3.21. Obleganje ni bilo uspešno, zaradi cesar so se Goti premak­nili na zahod proti Mediolanu. Ravno zaradi tega je smiselno pobliže pogledati, kaj lahko danes z gotovostjo recemo o virih, ki jih je Rufin uporabljal, saj to omogoca pravilnejše vrednotenje samega dodatka. RUFIN O VIRIH DODATKA Glede svojih virov Rufin poda vec izjav, med katerimi sta najbolj splošni dve, ki ju je zapisal v prologu k celotnemu prevodu in v krajši notici, ki jo je vstavil med Evzebijev in svoj del besedila.94 Za ozadje nastanka prevoda glej Rufinov prolog k prevodu. V njiju eksplicitno pravi, da je pri pisanju dodatka crpal deloma iz spisov svojih predhodnikov, deloma pa iz svojega spomina: Decimum uero uel undecimum librum nos conscripsimus partim ex maiorum traditionibus, partim ex his, quae nostra iam memoria conprehenderat. (Ruf. HE prol.) Deseto in enajsto knjigo sem napisal deloma na podlagi spisov svojih predhodnikov, deloma pa sem crpal iz lastnega spomina. Hucusque nobis Eusebius rerum in ecclesia gestarum memoriam tradidit. Cetera uero, quae usque ad praesens tempus per ordinem subsecuta sunt, quae uel in maiorum litteris repperimus uel nostra memoria attigit, patris religiosi (sc. Chromati) praeceptis et in hoc parentes quam potuimus breuiter addidimus. Do sem nam je spomin na dogodke, ki so se zgodili v Cerkvi, zapustil Evzebij. Ostale reci, ki so jim sledile vse do današnjih dni, sem sam dodal v kar se da kratki obliki, sledec navodilom svojega duhovnega oceta Kromacija. Nekatere sem našel v spisih predhodnikov, drugih pa se sam spominjam.105 Za pregled Rufinove literarne dejavnosti kljub nekaterim pomanjkljivostim ostaja temeljna Murphyjeva biografija Rufinus of Aquileia (345–411). Novejši prikaz, ki je osredotocen predvsem na kronološko umestitev Rufinove literarne dejavnosti in njegova zadnja leta, ponuja Hammond, »The Last Ten Years of Rufinus’ Life«. V notici torej Rufin bolj ali manj ponovi prejšnjo izjavo, a tokrat mai­orum traditiones konkretizira kot maiorum litterae, torej nedvoumno omeni, da je uporabljal pisne vire. Njegove vire lahko tako razdelimo v dve kategoriji na pisne in ustne. Težava nastane ob primerjavi obeh izjav z besedilom samega dodatka. Za razliko od Evzebijeve Cerkvene zgodovine, ki je polna citiranih pisnih virov, se je Rufin pri dodatku zavestno odlocil za drugacno prakso in se je navajanju pisnih virov z izjemo kanonov nicejskega koncila116 Za splošno obravnavo Rufinovega dodatka in podobnosti z Evzebijevim delom glej Petric, »Kršcanski imperij in cerkvena zgodovina«. popolnoma odrekel. Svoje vire sicer veckrat omeni, vendar gre tako rekoc v vseh primerih za ustne vire. Mest, kjer je vir izrecno naveden, je v dodatku 22: 1. HE 10.5 (o Spiridonu): Ex eorum numero … fuisse dicitur Spyridon. 2. HE 10.5 (o Spiridonu): quantum etiam nos eorum qui eum uiderint narratione conperimus. 3. HE 10.5 (o Spiridonu): Tradunt de hoc etiam illud factum mi­rabile. 4. HE 10.5 (o Spiridonu): Sed et multa alia eius feruntur gesta mirabilia, quae etiam nunc ore omnium celebrantur. 5. HE 10.10 (o pokristjanjenju Aksuma): quae nos ita gesta non opinione uulgi sed ipso Edesio Tyri presbytero … referente cognoui­mus. 6. HE 10.11 (o pokristjanjenju Gruzije): haec ita gesta nobis fidel­issimus uir Bacurius … exposuit cum nobiscum Palaestinae tunc limitis dux in Hierosolymis satis unanimiter degeret. 7. HE 10.12 (o Konstantinovi smrti): Quo in tempore … dicitur secreto accersiens presbyterum. 8. HE 10.13 (o apostolskem nasledstvu): Ea tempestate … ut ex Athanasii scriptis conperimus, sacerdotio fungebantur. 9. HE 10.15 (o Atanazijevi mladosti): sicuti ab his, qui cum ipso uitam duxerant, accepimus. 10. HE 10.37 (o mucenju Teodora): hunc Theodorum ipsi nos postmodum apud Antiochiam uidimus et cum requireremus ab eo, si sensum doloris habuisset ex integro, dicebat dolores se quidem parum sensisse. 11. HE 11.4 (o egiptovskih menihih): quae praesens uidi loquor et eorum gesta refero, quorum in passionibus socius esse promerui. 12. HE 11.7 (o Didimu): nos tamen qui et uiuae uocis eius ex parte aliqua fuimus auditores. 13. HE 11.7 (o Didimu): et ea, quae a nonnullis dicente eo descripta, legimus. 14. HE 11.8 (o menihih): ex quibus interim quos ipsi uidimus et quorum benedici manibus meruimus, hi sunt … 15. HE 11.8 (o menihih): Sed et alios quam plures huiusmodi uiros in Aegypti partibus habitare fideli conperimus auditu. 16. HE 11.8 (o menihih): Quorum aliquantos ipsi per nos apud Edessam et in Carrarum partibus uidimus, plures autem auditione didicimus. 17. HE 11.9 (o Gregorju Nazianškem in Baziliju Cezarejskem): ibique (sc. in monasterio) per annos, ut aiunt, tredecim … 18. HE 11.22 (o zapušceni baziliki v Aleksandriji): Basilica quaedam … quam Constantius imperator donasse episcopis … ferebatur. 19. HE 11.23 (o Serapisovem kipu): quod monstrum ex omnibus generibus metallorum lignorumque conpositum ferebatur. 20. HE 11.26 (o Kaldejcih): ferunt aliquando Chaldaeos ignem deum suum circumferentes. 21. HE 11.26 (o Kanopovem kipu): et excisum ueteris simulacri, quod Menelai gubernatoris ferebatur, caput. 22. HE 11.31 (o Arbogastovi krivdi za Valentinijanovo smrt): Sed hoc quidem dolo ducis sui Arbogastis factum confirmabant. Iz zgornjega seznama je razvidno, da gre v dvajsetih primerih za ustne vire in zgolj v dveh za pisne (št. 8 in 13). Glagoli, ki jih Rufin uporablja (ferunt, dicitur, tradunt), so sicer tako genericni, da bi lahko vcasih menili, kako ima (npr. št. 1, 3, 4 in 18–21) v mislih pisne vire, vendar je pri zgodbah o Spiridonu iz konteksta jasno, da je podatke o njem pridobil od ljudi, ki so ga osebno videli (prim. št. 2), pri opisu z unicenjem aleksandrijskega Serapeja pa se je potrebno spomniti, da je Rufin dolgo casa bival v vzhodnem delu cesarstva, med drugim vec let prav v Aleksandriji. Sklepamo lahko, da je torej o tem zelo slavnem anticnem svetišcu127 Celovit monografski pregled vseh 9 knjig in njihovo primerjavo z grškim origi­nalom ponuja le Kimmel, De Rufino Eusebii interprete libri duo. Novejšo obrav­navo, ki pa je posvecena zgolj 8. in 9. knjigi, prinaša Christensen, Rufinus of Aquileia and the Historia Ecclesiastica. številne zgodbe osebno slišal od alek­sandrijskih kristjanov. Kar se tice pisnih virov, ki jih Rufin navaja, je v št. 8 omenjeno, da je za imena škofov, ki so zasedali položaje v casu Konstantinove smrti, izvedel iz neimenovanih Atanazijevih spisov. Iz št. 13 izhaja, da je Rufin bral nekatera dela, ki jih je Didim Slepi narekoval drugim, vendar iz samega konteksta ni jasno, ali je svojo biografsko predstavitev Didima zgradil na teh spisih ali pa to zgolj omenja kot dokaz bralcem, da je osebno poznal tega znamenitega ucitelja in njegove spise. Rufin veckrat zapiše, da je bil sam prica dogodkom, ki jih opisuje, oziroma, da so mu o njih porocali neposredni udeleženci. Takšnih primerov je 10 (št. 2, 5, 6, 9–12, 14–16), pri cemer jih polovica izhaja iz vsake knjige dodatka. Teme, na katere se nanašajo, se lepo skladajo z njegovimi siceršnjimi zanimanji v dodatku. V dveh primerih gre za pokristjanjevanje barbarov (št. 5 in 6), kar je tema, ki je pri Evzebiju le nakazana, Rufin pa jo je znatno razširil. V kar štirih primerih se viri nanašajo na asketske menihe (št. 11, 14–16), pri cemer ne smemo pozabiti, da je Rufin na Vzhod odpotoval ravno zaradi zanimanja za asketsko meniško življenje. Preostali štirje primeri se pojavljajo v kontekstu zanimanja za življenje vidnih kristjanov, saj se nanašajo na Spiridona (št. 2), Atanazija (št. 9), Teodora (št. 10)138 Tako je npr. Rufinov dodatek najstarejši vir za pokristjanjenje Aksuma (HE 10.910 in Iberije (HE 10.11), za saracensko kraljico Mavijo (HE 11.6) ter za kršcan­sko unicenje Serapeja v Aleksandriji (HE 11.2224, 27–29), prav tako pa je edini in Didima (št. 12) ter so vsi povezani s cudeži, ki so jih delali ti izredni kristjani. Razen zadnjega primera (št. 22) se vsi viri, ki so v dodatku izrecno omenjeni, nanašajo na dogodke na grškem Vzhodu. Na prvi pogled se torej zdi, da se Rufin kljub drugacni trditvi v prologu k celotnemu delu in v izjavi, ki se pojavlja pred njegovim do­datkom, pisnih virov tako rekoc ni posluževal. Podrobnejše raziskave v tej smeri je zelo spodbudila Glasova teza o tem, da se za Rufinovim dodatkom dejansko skriva sicer neohranjena Gelazijeva Cerkvena zgodovina. Odtlej so se številni zgodovinarji in filologi posvecali še danes ne povsem zadovoljivo razrešenem zapletenem vprašanju, v kolikšni meri je Rufin avtor obeh dodatnih knjig Cerkvene zgodovine.14templja v Jeruzalemu, daje rang comes (HE 10.38).vir, ki Alipiju, ki ga je Julijan postavil za nadzornika gradnje novega judovskega RUFIN IN GELAZIJEVA CERKVENA ZGODOVINA Dilem o avtorstvu dodatka ni bilo vse do zacetkov 20. stoletja. Prvi dvom je leta 1908 v delu Grabeskirche und Apostelkirche izrazil August Heisenberg, bizantinist iz Münchna, ki je zapisal, da je nujno potrebno pogledati obe knjigi dodatka z vidika njunega avtorstva.159 Zgradba Rufinove latinske Cerkvene zgodovine je sledeca: prolog; prevod Evze­bijeve Zgodovine v devetih knjigah; notica o dodatku; dodatek v dveh knjigah. Na Heisen­bergovo spodbudo se je Anton Glas, ki je kasneje deloval kot gimna­zijski profesor, v svoji doktorski disertaciji odlocil natancneje preuciti Rufinovo besedilo.1610 Besedilo druge notice v Mommsenovi kriticni izdaji ni oštevilceno kot poseben paragraf, pac pa stoji pred seznamom s paragrafi 10. knjige. V svojem delu je Glas dokazoval, da dodatek kaže tesne vzporednice z dolocenimi pasusi Cerkvene zgodovine »Gelazija iz Cizika«1711 Rufin. HE 10.6 ter s Kroniko Georgija Meniha, kar je Glas pojasnjeval s tem, da naj bi vsi trije avtorji uporabljali sicer izgubljeno cerkveno zgodovino Gelazija iz Cezareje. Na podlagi natancnih primerjav med temi tremi besedili je postavil tezo, da Rufin ni sam napisal dodatka k Evzebijevi Cerkveni zgodovini, temvec da gre za prevod Gelazija.1812 Amm. 22.16.12, ki je svojo zgodovino napisal nekaj let pred Rufinovim dodat­kom, pravi, da je na vsem svetu bolj velicastno svetišce le še na Kapitolu v Rimu. Zaradi izbruha prve svetovne vojne Glasovo delo ni bilo deležno neposrednega odziva akademske sfere zunaj Nemcije, kjer je bila njegova teza bolj ali manj splošno sprejeta. Eden redkih Nemcev, ki ji je ugovarjal, je bil Franz Diekamp.1913 Gre za mucenca, ki je preganjanje trpel v Antiohiji. Ta je leta 1938 v svojem delu2014 Najnovejši zgošceni pregled zgodovine »Gelazijevega vprašanja« ponujajo Wallraff idr., Gelasius of Caesarea: Ecclesiastical History, xxiii–xxviii. Koristen pregled ponuja tudi Amidon, prev., Church History, xiii–xvi, z novejšimi dopol­nitvami v Amidon, prev., History of the Church, 12–14. Poleg tega glej še van Deun, »Church Historians after Eusebius«, 152–60, in Hollerich, Making Chris­tian History, 53–56. Zelo zgošcen pregled ponuja tudi Rohrbacher, Historians of Late Antiquity, 100–1. Nepogrešljiva, cetudi v doloceni meri presežena, ostajata Glas, Kirchengeschichte, in Winkelmann, Untersuchungen. opozoril na nekatere slabosti Glasove teze, med katerimi je najvecja gotovo ta, da se Glas niti ni trudil dokazati obstoja Gelazijeve Cerkvene zgodovine, pac pa ga je že a priori postuliral, ceprav neposredno ni ohranjena, ter nato na podlagi te domneve podal sklepe o Rufinovem dodatku.2115 Heisenberg, Grabeskirche und Apostelkirche, 1:72, op. 3: »Dringend nötig scheint mir eine Untersuchung der zwei letzter Bücher der Kirchengeschichte, die noch als selbstständige Leistung Rufins gelten, während die Abhängigkeit der ersten Bücher von Eusebius feststeht.« (»Menim, da je nujno natancneje pogle­dati zadnji dve knjigi Cerkvene zgodovine, ki zaenkrat še veljata za Rufinovo Diekamp je tudi opozoril, da je v primerjavi s Cerkveno zgodovino »Gelazija iz Cizika« in Kroniko Georgija Meniha Rufinov dodatek napisan bolj umetelno in uporablja lepši ter bogatejši jezik, poleg tega pa vsebuje zadeve, ki jih paralelni pasusi iz omenjenih del nimajo. Ce je Glas na podlagi slednjega sklepal, da je Rufin samovoljno razširil Gelazijevo besedilo, je Diekamp trdil, da je stvar prav tako mogoce interpretirati, kot da sta oba kasnejša avtorja uporabljala Ru­finovo besedilo ter ga mestoma skrajšala. Podobno mnenje je v svojih publikacijah zastopal tudi Paul van den Ven,22ni dvoma.«)­samostojno stvaritev, medtem ko o njegovi odvisnost od Evzebija v prvih knjigah ki je hotel nekatere težave, s katerimi so se srecevali zagovorniki Rufinovega avtorstva, odpraviti s tezo, da podobnost Rufina in obeh drugih s strani Glasa analiziranih avtorjev ne izhaja iz skupne predloge, torej Gelazija, pac pa naj bi do nje prišlo, ker naj bi »Gelazij iz Cizika« in Georgij Menih uporabljala kasnejši grški prevod Rufinovega dodatka. V potrditev Glasove teze je še pred Diekampom nastopil Peter Heseler, ki je v dveh clankih, ki skupaj predstavljata njegovo doktorsko disertacijo, dokazoval, da so vzporednice med vsemi tremi besedili (Rufinom, »Gelazijem iz Cizika« in Georgijem Menihom) prisotne tudi v treh drugih bizantinskih hagiografskih delih – Življenju Spi­ridona (BHG 1647), Življenju Aleksandra in Metrofanta (BHG 1279) ter Življenju Konstantina in njegove matere Helene (BHG 362).2316 Leta 1914 je izšla v obliki monografije. Glas, Kirchengeschichte, »Vorwort«. S tem je bil nabor besedil, v katerih naj bi bilo ohranjeno Gelazijevo besedilo, znatno razširjen. Poleg Heselerja je kasneje tudi Felix Scheidweiler skušal dokazati, da gre pri Rufinovem dodatku za prevod, pri cemer je zagovarjal »maksimalisticno« tezo, po kateri je velika vecina Ru­finovega dodatka dejansko Gelazijeva.2417 Avtor s tem imenom nikoli ni obstajal. Danes se zanj pogosto uporablja oznaka Anonymus Cyzicenus. O njegovem imenu glej Hansen, Anonyme Kirchenges­chichte, ix. Za njegovo delo se v strokovni literaturi izmenicno uporabljata imeni Cerkvena zgodovina in Sintagma. Nasprotno tezo je leta 1954 ponovno postavil Ernest Honigmann, ki pa ni zgolj ponovil Diekam­povih ugovorov, temvec je trdil, da je v 5. stoletju nastala neka grška cerkvena zgodovina, v kateri je bil grški prevod Rufinovega dodatka kombiniran z izvlecki iz Gelazijevega dela, kar bi pojasnilo zmedo, ki vlada v nekaterih grških besedilih glede obeh oseb.2518 O samem Gelaziju ni veliko znanega. Bil je sin sestre jeruzalemskega škofa Cirila, nekaj casa je sam zasedal položaj cezarejskega škofa. Rodil se je najver­jetneje okrog leta 355, umrl je med leti 394 in 401, torej še preden je Rufin napisal in objavil svoj dodatek. Najnovejšo predstavitev Gelazija prinaša Wallraff idr., Ecclesiastical History, xi–xix; glej tudi Glas, Kirchengeschichte, 1; Winkelmann, Untersuchungen, 1–13, 71 in passim. Leta 1966 je Friedrich Winkelmann ponudil pregled dotedanjih raziskav in novo analizo Glasove teze, ki ji je v osnovi pritrdil, a jo je hkrati tudi precej modificiral.2619 Amidon, prev., Church History, xiv. Zagovarjal je stališce, da gre pri dodatku od HE 10.1 do vkljucno HE 11.3 v veliki meri za prevod Gelazi­jeve Cerkvene zgodovine. Paralele, ki jih od HE 11.4 naprej Rufinovo besedilo kaže s Kroniko Georgija Meniha,2720 Diekamp, Analecta patristica. Publikacija obravnava vec vprašanj, Gelaziju so posvecene strani 16–49. je pojasnjeval s tem, da se v teh pasusih obe deli nista naslanjali na Gelazijevo zgodovino, temvec naj bi se Georgij Menih pri pisanju opiral na grški prevod Rufinovega dodatka.2821 Diekamp, Analecta patristica, 27–32. Ta ugotovitev sicer še danes v veliki meri drži. Rufin naj bi po Winkelmannu Gelazijevo besedilo skratka uporabil zgolj v 10. in prvih treh poglavjih 11. knjige, obenem pa bi se po Winkelmannu potrdila Honigmannova teza o obstoju grške cerkvene zgodovine, v kateri je bilo Gelazijevo besedilo kombinirano s prevodom velike vecine zadnje knjige Rufinovega dodatka. Leta 1987 je Jacques Schamp na podlagi analize Fotijevih besed o Gelaziju (Bibl. cod. 88–89) postavil hipotezo, da je slednji svojo zgodovino zakljucil z Arijevo smrtjo, ki jo je za razliko od Rufina postavil v cas cesarja Konstantina. Prav tako je trdil, da paralele pri opisu dogodkov po Arijevi smrti, ki jih kažejo nekatera grška besedila in Rufinov dodatek, izhajajo iz grškega prevoda Rufinovega besedila, ki naj bi ga uporabljali kasnejši grški avtorji.2922 Glej zlasti van den Ven, »Fragments de la récension grecque« in »Encore le Rufin grec«. Po Schampu bi torej lahko trdili, da je Rufin Gelazijevo predlogo uporabljal izkljucno za poglavja HE 10.1–14. Françoise Thelamon, ki se je doslej najobširneje ukvarjala z Ru­finovim dodatkom, vprašanju avtorstva presenetljivo ni namenila veliko pozornosti.3023 Heseler, »Hagiographica I«; »Hagiographica II«. Oba clanka sta kot separat izšla leta 1934 pri založbi Chronika v Atenah. V svoji monografiji je po kratkem pregledu pro­blema prišla do zakljucka, da je poskus rekonstrukcije neohranjenega Gelazijevega besedila neplodno pocetje, ki obenem zanika obstoj Rufinovega besedila in njegovo lastno originalnost. Resne pomisleke proti Gelazijevemu besedilu kot predlogi Rufinovega dodatka je podal tudi Peter Van Nuffelen.3124 Scheidweiler, »Die Kirchengeschichte des Gelasios von Kaisareia«. Scheidweiler je Glasovo tezo podkrepil tudi z nekaj novimi primeri. Poleg tega sta pomembna še dva njegova clanka: »Nochmals die Vita Constantini« ter »Die Bedeutung der ‘Vita Metrophantis et Alexandri’«. Po njegovem mnenju je Gelazijeva Cerkvena zgodovina dejansko plod anonimnega kompilatorja, psev­do-Gelazija, ki se je v svojem delu predstavil kot cezarejski škof in necak jeruzalemskega škofa Cirila. Van Nuffelen je postuliral, da je bilo to delo napisano po zgodovini Sokrata Sholastika, ki je Rufinov dodatek uporabljal v latinski verziji, in pred izidom Cerkvene zgodo­vine »Gelazija iz Cizika«, torej med leti 439 in 475. Po mnenju Van Nuffelena ta anonimni kompilator grškemu prevodu Rufinovega dodatka ni zgolj dodal nekaj snovi iz Sokratove Cerkvene zgodovine in Evzebijevega Življenja Konstantina, kar bi pojasnilo vzporednice s tema dvema deloma, pac pa je ta kompilator tudi najverjetnejši avtor grškega prevoda Rufinovega dodatka, ki naj bi torej nastal v omenjenem casovnem obdobju. Ce bi se njegova hipoteza izkazala za pravilno, bi to med drugim pomenilo, da zgodovinski Gelazij iz Cezareje ni napisal cerkvenozgodovinskega dela. Temu je v clanku in na kratko tudi v svoji izdaji Gelazijeve zgodovine oporekal Wallraff, vendar njegovi argumenti niso povsem prepricljivi.3225 Honigmann, »Gélase de Césarée et Rufin d’Aquilée«. Nekatere novejše publikacije, zlasti angleške, obravnavajo vprašanje kot še vedno odprto,3326 Za povzetek njegovih ugotovitev glej Winkelmann, Untersuchungen, 103–8. oziroma navajajo, da je bilo Rufinovo avtorstvo nesporno dokazano.3427 Zaradi tega je Mommsen v izdaji dodatka te paralelne pasuse iz grškega besedila Georgijeve Kronike vkljucil pod Rufinovim latinskim besedilom pod kriticnim aparatom. Nedavno je izšla prva izdaja »fragmentov« Gelazijeve Cerkvene zgodovine, ki so jo uredili Martin Wallraff in drugi; stoji povsem v tradiciji Glasa in zlasti Winkelmanna, na cigar ugotovitve se v veliki meri opira. Po mnenju njenih urednikov bi bilo glede Rufinovega dodatka (torej HE 10–11) moc reci, da je 11. knjigo napisal sam, pri 10. pa naj bi 80–90% besedila izviralo iz Gelazijevega dela. Slednje naj bi vsebovalo tudi citirane dokumente, ki naj bi jih Rufin pri pisanju dodatka nato izlocil. Kljub temu naj bi njegova 10. knjiga še vedno predstavljala vecji del Gelazijeve zgodovine, cetudi v latinskem prevodu.3528 Winkelmann, Untersuchungen, 73. Med drugim na to kaže dejstvo, da je bil Georgijev slog do tega mesta znatno slabši. O vsebini Gelazijeve Cerkvene zgodovine bi lahko, ce sprejmemo tezo o njenem obstoju, sklepali predvsem na podlagi paralel, ki jih kažejo nekatera zgoraj navedena kasnejša grška besedila in sam Rufi­nov dodatek.3629 Schamp, »Gélase ou Rufin«. Za nasprotno mnenje glej Wallraff idr., Ecclesiastical History, xxvi, op. 60. V svojem delu naj bi Gelazij želel popisati dogodke, ki so se zgodili po koncu Evzebijeve Cerkvene zgodovine, vendar naj bi bilo iz razlicnih kasnejših besedil razvidno, da se je njegovo besedilo v vsebinskem smislu delno prekrivalo z Evzebijem. To bi pomenilo, da je Gelazij obravnaval celotno obdobje Konstantinove vladavine in ne zgolj leta 324–337, ki jih Evzebijeva zgodovina ne pokriva.3730 Thelamon, Paďens et Chrétiens, 18–21. Teže bi bilo ugotoviti, kdaj naj bi se Gelazijeva zgodovina zakljucila. Na podlagi cedalje manjše kolicine paralel med razlicnimi kasnejšimi besedili bi bilo moc sklepati, da je Gelazij svoje delo zakljucil z dogodki iz sedemdesetih let 4. stoletja, torej nekje okrog Atanazijeve smrti. Iz teh »fragmentov« prav tako ni razvidno, da bi bilo delo razdeljeno na vec knjig, torej bi šlo najbrž za µ...ß.ß....3831 Van Nuffelen, »Gélase de Césarée«. Povsem jasno ni moc odgovoriti niti na vprašanje, ali je Rufin Gelazijevo delo (ce je seveda res obstajalo) sploh poznal. Hieronim, ki v svojih Znamenitih možeh omenja Gelazija, navaja, da zanj pravijo, da »accurati limatique sermonis quaedam fertur scribere sed cela­re«,3932 Wallraff, »Gélase de Césarée«. Wallraff idr., Ecclesiastical History, xxvii–xxviii. torej da o njegovih v izbrušenem jeziku napisanih delih, ki jih sam podrobneje ne opredeljuje, sicer krožijo dolocene govorice, da pa jih Gelazij skriva pred javnostjo. Na podlagi te izjave lahko torej sklepamo, da Gelazijeva dela niso bila širše znana. Vsekakor se Hie­ronim kljub lastnemu zanimanju za zgodovino, ki ga je, še preden je Rufin prevedel Evzebijevo Cerkveno zgodovino, pokazal s prevodom Evzebijeve Kronike, ocitno ni zavedal, da je Gelazij napisal nekakšno cerkveno zgodovino, ki naj bi jo potem prevedel Rufin. Takega dela ne omenja ne v Znamenitih možeh ne v Ep. 133, kjer napada Rufina zaradi njegovega Opisa menihov,4033 Npr. Amidon, prev., Chruch History; idem, prev., History of the Chruch. Brez dokoncne sodbe o Rufinovem avtorstvu, a s predstavitvijo argumentov za in proti, je Van Deum, »Church Historians After Eusebius«. Hollerich, Making Christian History, 53–56, sicer implicitno sprejema konsenz, da je Rufin prevedel Gelazija, a opozarja na ugovore proti temu. za katerega trdi, da si je v njem Rufin številne menihe preprosto izmislil. V tem pismu bi se Hiero­nimu glede na to, da sta bila Opis menihov in Cerkvena zgodovina tesno povezana v Rufinovem opusu in sta nastala eden za drugim,4134 David Rohrbacher, Historians of Late Antiquity, 100. Že Murphy, Rufinus, 160, je menil, da je Diekamp dokoncno ovrgel Glasovo hipotezo o Gelaziju. ponujala odlicna priložnost za kritiko ne le Opisa menihov, temvec tudi latinske Cerkvene zgodovine. Vsekakor je povedno, da Hieronim, ki se napadom na Rufina v tem casu ni izogibal, slednjemu ne ocita, da je lagal o avtorstvu dodatka k Evzebijevi zgodovini. To bi pome­nilo, da Hieronim, ki je v casu nastanka Rufinovega dodatka bival v Betlehemu, ni poznal Cerkvene zgodovine Gelazija iz »sosednje« Cezareje, ki je bila po tezi Glasa in njegovih naslednikov eno kljucnih del iz žanra cerkvene zgodovine z vplivom, ki je segal vse do konca Bizanca. Ne glede na ta resni pomislek ni povsem nemogoce, da si je Rufin v casu, ko je v Jeruzalemu vodil samostan skupaj z Melanijo Starejšo, poleg drugih grških knjig priskrbel tudi prepis Gelazijeve sicer ocitno splošno neznane in torej javnosti težko dostopne zgodovine ter ga vzel s seboj, ko se je vrnil v Italijo. Vsekakor bi mu tovrstno delo prišlo prav, ko ga je leta 402 Kromacij prosil, naj prevede Evzebijevo zgodovino, saj bi mu delo na obstojeci predlogi nedvomno olajšalo prevajanje in skrajšalo cas, ki ga je porabil za dokoncanje dela. Ce bi držalo slednje, bi bilo to vsekakor v neskladju z Rufinovima trditvama o uporabljenih virih v dodatku in njegovo siceršnjo preva­jalsko prakso. Na zacetku prispevka smo omenili, da je Rufin v svoji Cerkveni zgodovini na dveh mestih izrecno zapisal, da je sam avtor dodatka. V povezavi z vprašanjem avtorstva dodatka se je pomembno ozreti tudi na izjavo, ki jo je zapisal v epilogu k prevodu Origenovega Komentarja k Pismu Rimljanom. Tam je zatrdil, da v svojih prevodih sebe nikoli noce imenovati za avtorja tujih del, skratka, da tujih del ne objavlja pod svojim imenom: Aiunt enim mihi: in his, quae scribis, quoniam plurima in eis tui operis habentur, da titulum nominis tui et scribe: Rufini – uerbi gratia – in epistulam ad Romanos explanationum libri, sicut et apud auctores – inquiunt – saeculares, non illius qui ex Graeco translatus est, sed illius qui transtulit nomen titulus tenet. Hoc autem totum mihi donant non amore mei sed odio auctoris. Verum ego, qui plus conscientiae meae quam nomini defero, etiam si addere aliqua uideor et explere quae desunt, aut breuiare quae longa sunt, furari tamen titulum eius qui fundamenta operis iecit et construendi materiam praebuit, rectum non puto. (Rufin. Orig. in Rom. epil.) Pravijo mi namrec: »Ker je v delih, ki jih pišeš, veliko stvari plod tvojega lastnega truda, jih izdaj pod svojim imenom in jih naslovi na primer Rufinove razlage Pisma Rimljanom.« Kot pravijo, namrec tudi pri posvetnih piscih velja, da njihove knjige ne nosijo imena tistega, ki je napisal originalno grško delo, temvec tistega, ki je delo prevedel v latinšcino. Tega mi ne pravijo, ker bi jim bil tako ljub, temvec ker sovražijo avtorja (sc. Origena). Ker pa sam bolj kot slavo cenim svojo vest, sem mnenja, da ni prav ukrasti imena tistemu, ki je položil temelje dela in ponudil snov, s katero je bilo mogoce graditi, cetudi se zdi, da sem dodal nekatere reci in dopolnil delo s tem, kar je manjkalo, ali pa skrajšal pasuse, ki so bili predlogi. Iz navedenega citata izhaja, da Rufin noce delu dati svojega imena tudi v primeru, ko je pri prevajanju številne elemente spremenil, odstranil ali dodal, kar ustreza praksi, ki jo je sicer pokazal pri pre­vajanju Evzebijeve Cerkvene zgodovine. Njegovo v zgornjem pasusu citirano stališce je tako mocan argument za domnevo, da bi, ce bi šlo v dodatku dejansko za prevod enega samega dela iz gršcine, Rufin to tudi jasno zapisal in se ne bi kitil s tujim perjem.4235 Wallraff idr., Ecclesiastical History, lxxxiv. Tudi v luci njegove prevajalske prakse, ki je na kratko že bila omenjena,4336 Glej Wallraff idr., Ecclesiastical History, lxxxi–lxxxv. lahko recemo, da tudi v primeru, ce bi res delno uporabil Gelazijevo Cerkveno zgodovino, Rufinovega besedila ne bi bilo mogoce obravnavati kot navaden prevod. Temu osnovnemu besedilu bi Rufin brez dvoma dodal številne elemente, ki jih Gelazijevo delo ni vsebovalo, ali pa kakšnega tudi izpustil. Ti bi potem iz Rufinovega dodatka prešli v kasnejše grške cerkvene zgodovine, ki so dodatek kot vir uporabljale v latinskem izvirniku ali v obliki anonimnega (in danes prav tako neohranjenega) grškega prevoda. Omenili smo, da je mogoc obstoj anonimnega kompilatorja iz 5. stoletja, ki naj bi Gelazijevo Cerkveno zgodovino kombiniral z delnim grškim prevodom Rufinovega dodatka. Vsekakor obstaja tudi možnost, da je ta kompilator prevedel celoten Rufinov dodatek, ga kombiniral z drugimi, danes neohranjenimi deli, in celotno besedilo nato lažno objavil pod imenom Gelazija iz Cezareje, kar bi pojasnilo tako številne vzporednice kot razlike med grškimi besedili in Rufinom. Ta teza v strokovni literaturi vecinoma ni bila sprejeta, ceprav je v kasnejših grških delih mest, ki kot vir kakšne informacije eksplicitno omenjajo Gelazija, zelo malo, poleg tega pa ni zadovoljivo pojasnjeno, zakaj je prišlo do takšne zmešnjave okrog tega, kdo sploh je bil Gelazij in o cem je pisal. Glavni grški vir o Gelaziju je Fotij, ki mu je v Biblioteki posvetil dve poglavji (cod. 88—89).4437 Evzebij je delo zakljucil s Konstantinovo zmago nad Licinijem. Nicejskega kon­cila, ki bi predstavljal logicen zakljucek dela in kulminacijo vladavine prvega kršcanskega cesarja, ne omenja, pac pa z njim svoj dodatek zacenja Rufin. V njiju pravi, da obstajajo kar trije Gelaziji, ki so bili vsi cezarejski škofje. Med njimi sta dva napisala cerkveni zgodovini, eden pa traktat proti anomojcem. Cod. 88 je posvecen nekemu Gelaziju, ki ga je Fotij bral v dveh izvodih in za katerega se izkaže, da gre za »Gelazija iz Cizika«, cigar Cerkvena zgodovina, napisana leta 475, se prvenstveno posveca dogajanju okrog nicejskega koncila. V cod. 89 Fotij nato omeni drugega Gelazija, za katerega pa izrecno zapiše, da je sam drugje odkril, da je ta Gelazij skupaj s Cirilom Jeruzalemskim prevedel Rufinov dodatek. Takoj za tem dodaja, da je jasno, da je ta Gelazij starejši od »omenjenega«,4538 Wallraff idr., Ecclesiastical History, lxxxiv–lxxxv. Ta izdaja je sicer pri vprašanju, kaj vse se šteje za fragment Gelazijevega besedila, precej problematicna. kar Wallraff in drugi razumejo, kot da se nanaša na prej omenjenega »Gelazija iz Cizika« in ne na ravnokar omenjenega Rufina.4639 Hier. Vir. ill. 130. Vsekakor je Fotijevo trditev moc razumeti tudi tako, da je odkril, da je ta, drugi Gelazij, deloval pred Rufinom in da torej ni mogel prevesti Rufinovega dodatka. Ce je o zgodovinskem Gelaziju Hieronim zapisal, da se odlikuje z lepim slogom,4740 Gre za delo Historia monachorum. Kljub temu da je Hieronim menil, da je bilo to Rufinovo lastno delo, danes velja zgolj za prevod. Za vec podatkov glej zlasti Cain, prev., Rufinus: Inquiry About the Monks. Ohranjena je tudi grška verzija besedila, za katero je že Butler, Lausiac History, 1:257–77, nedvoumno pokazal, da je izvirna verzija, latinsko besedilo pa zgolj kasnejši prevod. pa o tem »Gelaziju« Fotij jasno zapiše, da je njegova pre­vedena Cerkvena zgodovina slogovno precej slabša kot traktat proti anomojcem, ki ga je napisal tretji Gelazij (cod. 102), ki danes velja za dejanskega Gelazija iz Cezareje. Zmeda glede Gelazija ni omejena zgolj na Fotija, temvec se kaže tudi v drugih grških virih.4841 Opis menihov je Rufin prevedel kmalu za Cerkveno zgodovino, najbrž v letih 403–4. V Ruf. Hist. mon. 29.5 besedilo bralca neposredno napoti na Rufinov dodatek. Gledano na splošno je »Gelazij« kot ce­zarejski škof, ki je napisal cerkvenozgodovinsko delo, identificiran na podlagi majhnega števila virov. Najstarejši je Teofanova Kronografija z zacetka 9. stoletja, v kateri avtor ob navajanju iz nekega Gelazije­vega dela sicer ne omeni, katero delo je uporabil, a naj bi šlo samo za Cerkveno zgodovino, saj so bila vsa ostala znana Gelazijeva dela dogmatski spisi. Kronografija je bila glavni vir za Vita Constantini (BHG 364), ki je nastal v 10. stoletju in v katerem je prav tako citiran cezarejski škof Gelazij. Fotij je jasno zapisal (Bibl. cod. 89), da je Gelazij popisal dogodke t. µet. t.. .....s.ast.... .st...a. ..seß... t.. .aµf...., torej po koncu Evzebijeve Cerkvene zgodovine. Taka opredelitev njegovega dela stoji tudi v t. i. Epitome historiae ecclesiasticae, ki ga je sestavil anonimni kompilator iz 6. stoletja,4942 Rufinov opus v tem pogledu sicer kaže dolocene nedoslednosti. V strokovni literaturi se veckrat navaja primer njegovega dela Expositio symboli. Izmed 46 paragrafov jih zgolj prvih 13 ne kaže nobenih vzporednic z drugimi grškimi besedili, skoraj vsi ostali pa z izjemo konca temeljijo na Katehezah Cirila Jeru­zalemskega. Diekamp, Analecta patristica, 27; prim. Marti, Übersetzer der Auguistin-Zeit, 98. Kljub temu je potrebno poudariti, da Expositio symboli ni prevod, temvec zgolj temelji tudi na grških virih, kar Rufin v uvodu na nek nacin tudi potrjuje (Symb. 1: Equidem conperi nonnullos inlustrium tractatorum aliqua de his pie et breuiter edidisse; »Ugotovil sem, da so številni znameniti možje o tem napisali nekaj pobožnih kratkih traktatov«), ceprav Cirila izrecno ne omenja. ter v Ignacijevem Življenju Kon­stantina (BHG 362) iz 15. stoletja. Že v 5. stoletju je glede avtorstva te danes neohranjene cerkvene zgodovine, ki je obravnavala dogodke iz 4. stoletja, prišlo do precejšnje zmede, saj kar dva vira – BHG 369 (delo Niketa Gregorasa) in Cerkvena zgodovina »Gelazija iz Cizika«5043 Žal gre za preobsežno temo, da bi jo na tem mestu lahko podrobneje obravna­vali. kot avtorja omenjata nekega neobstojecega »Gelazija Rufina«.5144 V Wallraffovi izdaji sta oznacena kot T5a. Grško besedilo v tej izdaji vsebuje nekatere izboljšave v primerjavi s Henrijevo izdajo Fotija v zbirki Collection Budé. V štirih virih je kot avtor naveden Rufin: (1) ponovno v Cerkveni zgodovini Gelazija iz Cizika;5245 Phot. Bibl. cod. 89: d.... d’ .. ...a..te... .. ..t... (2) v Aktih 7. ekumenskega koncila v Niceji (leta 787), kjer je dvakrat izrecno omenjena »Cerkvena zgodovina Rufina iz Rima«, pri cemer drugi citat ni iz Rufinovega dodatka, pac pa iz Sokrata (HE 2.27.7);5346 Wallraff idr., Ecclesiastical History, 17, op. 10. (3–4) dvakrat v seznamu del, ki so bila v konstan­tinopelskih knjižnicah (Cod. Vindob. Hist. Gr. 98) – prvic je v povezavi z nekim prezbitrom Rufinom omenjeno delo, ki se je zacelo z dogodki izpred obdobja, ki ga pokriva Rufinov dodatek, v drugem primeru pa je omenjena le Rufinova Cerkvena zgodovina brez navedbe vsebine.5447 Hier. Vir. ill. 130. Situacija je precej zapletena tudi zato, ker ni mogoce vedno ugotoviti, kakšno besedilo so imeli poznoanticni in srednjeveški grški avtorji pred seboj in kako natancni so njihovi citati. Vsekakor je nenavadno, da je v grškem prostoru prišlo do zamenjave Rufina in Gelazija in celo do zlitja obeh v eno samo osebo, zadevo pa še otežuje dejstvo, da je po Rufinovi smrti nastal prevod vsaj dela njegovega dodatka, ki je krožil v grškem svetu. PISNI VIRI, KI JIH RUFIN NE OMENJA Ce pustimo ob strani vprašanje Gelazija kot vira za Rufinov dodatek, se je potrebno znova vrniti k Rufinovima izjavama o avtorstvu obeh knjig dodatka. V njiju omenja, da je pri pisanju poleg ustnih virov uporabljal tudi traditiones maiorum oziroma litterae maiorum. Rufin torej povsem nedvoumno zapiše, da njegov dodatek temelji tudi na drugih besedilih, pri cemer je obenem jasno zapisal, da temelji na vec besedilih. Videli smo, da Rufin pisnih virov, ki jih je uporabljal, tako rekoc ne omenja, zato jih lahko odkrijemo le na podlagi natancne analize besedila. V strokovni literaturi so bili prakticno vsi napori zadnjih sto let usmerjeni v poskus rekonstrukcije Gelazijeve zgodovine in v primerjavo Rufinovega besedila s kasnejšimi grškimi viri, z vprašanjem drugih Rufinovih pisnih virov pa so se doslej ukvarjali le redki. Zdi se, da je po formulaciji Glasove teze nekako odpadla potreba po nadaljnji podrobnejši analizi dodatka in poskusu identifikacije drugih virov. Mommsen je tako v kriticni izdaji latinskega besedila Cerkvene zgodovine glede virov dodatka zapisal zgolj, da je Rufin uporabljal Atanazijeve spise (ki jih Mommsen niti ni identificiral), sicer pa pisnih virov ni uporabljal.5548 Temeljni prikaz tega problema ostaja Winkelmann, Untersuchungen, 9–17. Najprodornejši pri iskanju drugih virov, na katere se je opiral Rufin, je bil Yves-Marie Duval.5649 Wallraff idr., Ecclesiastical history, l. V dolocenih primerih je po Duvalu mogoce nedvoumno dokazati, da se je Rufin opiral na latinske pisne vire. Pri opisu Ambrozijevega boja proti Valentinijanovi materi Justini (HE 11.15–16) tako Rufin omenja, da se je magister memoriae Benivol uprl zahodnemu dvoru in ni želel zapisati cesarskega ukaza, za katerega je menil, da je v nasprotju z nicejsko ortodoksijo. Te podrobnosti ne omenjata niti Ambrozij niti njegov biograf Pavlin iz Milana. Informacije o tem dogajanju je Rufin našel v Traktatih Gavdencija iz Brescie, ki je to delo posvetil ravno Benivolu, kar pomeni, da jih je sam dobil iz prve roke.5750 Anon. Cyz. 1.8.1: ....f... ..... Ge..s... ta.ta .de ...e.. Zgodbo o Ambroziju Gavdencij omenja v uvodnem nagovoru Benivolu,5851 BHG 369 in BHG 362, ki poleg tega na nekem drugem mestu omenja Gelazija kot avtorja. od koder jo je, kot kažejo podobnosti med obema besediloma, nato prevzel Rufin. V isti zgodbi (HE 11.16) Rufin prav tako omenja neko pismo uzurpatorja Magna Maksima, ki je svojo intervencijo v Italiji upraviceval s sklicevanjem na Justinino podporo arijancem. V Col­lectio Avellana sta ohranjeni dve pismi (Coll. Avell. 39–40), naslovljeni na cesarja Valentinijana II. in rimskega škofa Siricija, ki se v grobem skladata z Rufinovim porocilom, kar kaže, da ju je Rufin poznal. Za veliko epizod v drugi knjigi dodatka (HE 11) je Duval prepricljivo pokazal, da se je Rufin pri pisanju precej naslanjal na Hieronimovo Kroniko. Med takšne pasuse sodi HE 11.13, ki omenja gotski vdor v Trakijo v casu Valensa. Prav tako se Rufinova predstavitev Valentinijana in njegovega obdobja sklada s podatki iz Kronike. Obe deli podajata skoraj enako oznako cesarja, ki da je podoben starim slavnim cesar­jem (HE 11.9 = Chron. ed. Helm, 244a). Za ta leta Kronika poleg smrti Hilarija iz Poitiersa, Evzebija iz Vercel in Luciferja iz Cagliarija omenja le Damazovo in Ambrozijevo izvolitev za škofa, cemur v dodatku sledi tudi Rufin. Njegov opis Damazove izvolitve je precej podoben Hieronimovemu, razlikujeta pa se opisa Ambrozijeve izvolitve na mesto milanskega škofa. V Kroniki je slednja omenjena zgolj kot suhoparna notica (Chron. ed. Helm, 247e), Rufin pa je uporabil še druge vire. Nenazadnje je sam obiskal Milano, kjer bi lahko izvedel kakšne podrobnosti, pa tudi Ambrozij je imel stkane pomembne vezi z Akvilejo, kjer je Rufin bival med pisanjem svoje latinske Cerkvene zgodovine. Vse to mu je poleg prijateljstva z Gavdencijem omogocalo dostop do zanesljivih ustnih virov o Ambrozijevi izvolitvi. V primeru Valentinijanove smrti se Rufinov opis ponovno sklada s Kroniko, a je Rufin edini, ki omenja vlogo, ki jo je po cesarjevi smrti pri povzdigu mladega Valentinijana II. v rang cesarja odigral pretorijanski prefekt Prob (HE 11.12). Duval upraviceno opozarja, da je bil Rufin prijatelj Anicijev – iz Genadijevih Znamenitih mož 17 je namrec znano, da je Rufin za Probovo ženo napisal zbirko moralnih pisem, ki se niso ohranila –, zato lahko domnevamo, da je to informacijo pridobil od Probove družine.5952 Anon. Cyz. 1.2.1 in 1.11.17–18. V prvi knjigi dodatka je Rufin pri prikazu Konstantinove vladavine (HE 10.8) iz Kronike prevzel in razširil omembo o cesarjevi zmagi nad Goti in drugimi barbari, pa tudi podatek, da je Konstantin pisal An­tonu Pušcavniku, naj moli zanj in za njegove otroke. V istem pasusu Rufin pravi, da ne bo podrobneje govoril o Antonu Pušcavniku, saj da obstaja latinski prevod Atanazijeve biografije tega meniha, ki se ga bralci lahko poslužijo, kar pomeni, da je to delo poznal. Za dogodke, povezane z Atanazijevim bojem proti arijancem, Duval prav tako pokaže, da je Rufin gradil na kronološkem okviru Hieronimove Kronike, pri cemer je dodal še druge informacije.6053 Winkelmann, Untersuchungen, 14–15. Podatke o Arijevi smrti je tako nedvomno dobil iz Atanazijevih del.6154 Ta knjižnicni katalog sicer vsebuje mnogo neresnicnih vnosov, kar zbuja dvom o obeh navedenih Rufinovih delih. Rufinova predstavitev obdobja kratkotrajne vladavine cesarja Julijana kaže, da je poznal Atanazijev Tomus ad Antiochenos, ki potrjuje njegov podatek (HE 10.30–31), da sta sklepe aleksandrijske sinode razširjala na Vzhodu Asterij iz Petre, na Zahodu pa Hilarij iz Poitiersa. Ob pisanju o sinodi v Riminiju6255 Schwartz in Mommsen, Eusebius: Kirchengeschichte, 3:cclii. je Rufin uporabljal Hilarijevo delo Liber adversus Ursacium et Valentem. V biografski skici Hilarija (HE 10.32) namrec izrecno omenja neko delo de fide, ki po Duvalu ne more biti drugega kot zgoraj omenjeni Liber.6356 Duval, »Sur quelques sources«. Kar se tice nekaterih drugih epizod iz dodatka, primerjava z ohranjenimi viri kaže, da je Rufin npr. pri svojem opisu neuspešnega poskusa obnove jeruzalemskega templja (HE 10.38–40), do cesar je prišlo v casu cesarja Julijana, uporabil dela Gregorja Nazianškega, Janeza Krizostoma in Amijana Marcelina.6457 Rufin je Gavdenciju, ki je bil sicer njegov prijatelj, posvetil svoj prevod dela Cle­mentinae recognitiones. S slednjim kaže Rufinov dodatek nekaj podobnosti tudi v opisu Julijanove smrti (HE 10.37).6558 Gaud. Tract. praef. 4–5. Na zacetku dodatka Rufin kar nekaj prostora posveti nicejskemu koncilu (HE 10.16) in med drugim navaja kanone, ki so bili tedaj spre­jeti. Ker uradni zapiski (Acta) niso obstajali, moramo sklepati, da je Rufin te podatke dobil drugje. Primer vira, ki danes ni vec ohranjen in za katerega lahko postavimo hipotezo, da ga je Rufin uporabljal, je Sofronijevo delo, ki je opisovalo kršcansko unicenje Serapisovega kulta v Aleksandriji.6659 Genadij je v svoje delo De viris illustribus, ki je bilo zasnovano kot nadaljevanje istoimenskega Hieronimovega dela, vkljucil tudi krajši prikaz Rufina. Za Proba glej Hammond, »Last Ten Years«, 379. ZAKLJUCEK Za konec naj recemo, da na razprave o avtorstvu dodatka precej vpliva dejstvo (ceprav se tega v strokovni literaturi eksplicitno ne omenja), da velja Rufin za manjvrednega avtorja, saj ni napisal skoraj nobe­nega izvirnega dela, njegovi prevodi pa kljub veliki popularnosti, ki so jo uživali v pozni antiki in srednjem veku, veljajo za pomanjkljive – seveda v skladu s sodobnimi prevajalskimi standardi.6760 Duval, »Sur quelques sources«, 143–47. Za Hiero­nimovo Kroniko, ki v resnici kaže precejšnjo podobnost z Rufinovim dodatkom,6861 Atanazij Arijevo smrt omenja v Epist. encyclica ad episcopos Aegypti et Libyae 18–19 in Epist. ad Serapionem. se tovrstni ocitki o plagiatorstvu kljub podobni metodi dela ne pojavljajo, nenazadnje tudi zato, ker velja Hieronim danes za mnogo bolj uglednega avtorja kot Rufin. Pricujoci clanek je poskušal osvetliti zapleteno vprašanje virov, ki se jih je Rufin posluževal pri pisanju dodatka k svojem prevodu Ev­zebijeve Cerkvene zgodovine. Dokoncno to vprašanje še ni razrešeno, glede Gelazija je najverjetneje tudi nerešljivo. Teza o Gelazijevem av­torstvu vsaj dela Rufinovega dodatka v koncni fazi temelji na domnevi, da noben kasnejši avtor ni pisal pod tem imenom, kljub temu da iz poznega 5. stoletja obstaja delo »Gelazija iz Cizika«, ki ni nikoli obsta­jal, kar kaže, da je možnost namerne zamenjave vsekakor obstajala. Vsekakor bi bilo moc lep del podrobnosti med Rufinovim besedilom in kasnejšimi grškimi viri pojasniti s tem, da je v 5. stoletju nastal grški prevod dodatka, ki so ga uporabljali kasnejši avtorji. Ker je kljub vec kot stoletnem kriticnem ukvarjanju z dodatkom glede vprašanja njegovega avtorstva še vedno težko priti do povsem zadovoljivega zakljucka, se kot najbolj primerna izkaže teza Thelamo­nove, da se je nesmiselno ukvarjati z nekim neohranjenim delom in pri tem zanemariti Rufinov v celoti ohranjeni dodatek. Dejstvo je, da je dodatek v svoji koncni obliki povsem plod Rufinovega dela ter da se tematsko zelo lepo sklada z Evzebijevo zgodovino in tako ponuja njeno gladko nadaljevanje brez vsebinske zareze.6962 Rufin, HE 10.22. Po drugi strani bi za Gelazijevo delo, ce je res obstajalo, kazalo, da je šlo za samostojno delo v eni knjigi, ki naj bi se poleg tega delno prekrivalo s koncem Evzebijeve Cerkvene zgodovine. Nenavadno bi bilo, da bi si Gelazij za svoje delo izbral enako tematsko konstrukcijo kot Evzebij, vendar pa za razliko od Rufina v vsebinskem smislu ne bi ponudil kronološkega nadaljevanja Evzebijevega besedila. Poleg tega bi to odprlo zanimivo vprašanje, s katerim se strokovna literatura doslej ni ukvarjala, namrec zakaj Rufin, ki ni bil zadovoljen z Evzebijevo 9. in 10. knjigo, ki sta pokrivali obdobje cesarja Konstantina, tudi za te dogodke ni neposredno uporabil kar Gelazija, temvec je šel sam spreminjat Evzebijevo besedilo. Vsekakor si zaradi dejstva, da je Rufin za obe knjigi dokazljivo uporabljal številne pisne vire (poleg ustnih), ter v skladu z novejšimi hipotezami zagovornikov Gelazijevega avtorstva, po katerih je nje­gova Cerkvena zgodovina predstavljala le delni vir za celoten dodatek, Rufinovo besedilo zasluži vec pozornosti, kot je je bilo doslej deležno. BIBLIOGRAFIJA Amidon, Ph., izd. The Church History of Rufinus of Aquileia, Books 10 and 11. Oxford: Oxford University Press, 1997. ——— , izd. Rufinus of Aquileia: History of the Church. Washing­ton: The Catholic University of America Press, 2016. Butler, C., izd. The Lausiac History of Palladius. Cambridge: Cambridge University Press, 1904. Cain, A., prev. Rufinus of Aquileia: Inquiry About the Monks in Egypt. Washington: The Catholic University of America Press, 2019. Cameron, Av., in P. Garnsey, ur. The Cambridge Ancient History. Zv. 13, The Late Empire, A.D. 337–425. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. Christensen, T. Rufinus of Aquileia and the Historia Ecclesiastica, Lib. VIII–IX, of Eusebius. Copenhagen: Det Kongelige Danske Videnskabernes Selskab, 1989. Courcelle, P. Late Latin Writers and Their Greek Sources. Prev. H. A. Wedeck. Cambridge, Ma: Harvard University Press, 1969. Diekamp, F. Analecta patristica: Texte und Abhandlungen zur griechischen Patristik. Orientalia Christiana Analecta 117. Rim: Pontificale Institutum Orientalium Studiorum, 1938. Dunphy, W. »Rufinus of Aquileia in the Middle Ages: The Evidence of Manuscripts«. Nanzan Journal of Theological Studies 34 (2011): 93–141. Duval, Y.-M. »Sur quelques sources latines de l’Histoire ecclési­astique de Rufin d’Aquilée«. Cassiodorus 3 (1997): 131–51. Glas, A. Die Kirchengeschichte des Gelasios von Kaisareia. Die Vor­lage für die beiden letzten Bücher der Kirchengeschichte Rufins. Leipzig: B. G. Teubner, 1914. Hammond, C. P. »The Last Ten Years of Rufinus’ Life and the Date of His Move South From Aquileia«. The Journal of Theological Studies 28, št. 2 (1977): 372–429. Hansen, Ch. G., izd. Anonyme Kirchengeschichte (Gelazius Cyzice­nus, CPG 6034). Berlin: de Gruyter, 2002. Heisenberg, A. Grabeskirche und Apostelkirche. Zwei Basiliken Konstantins. Untersuchungen zur Kunst und Literatur des ausgehenden Altertums. Zv. 1, Die Grabeskirche in Jerusalem. Leipzig: Heinrich’sche Buchhandlung, 1908. Heseler, P. »Hagiographica I.: Zur Vita Spyridonis des Theodoros von Paphos (BHG 1647)«. Byzantinisch-neugriechische Jahr­bücher 9 (1931/32): 113–28. Heseler, P. »Hagiographica II.: Zur Vita Constantini et matris Hele­nae des Ignation von Selybria (BHG 362)«. Byzantinisch- neugriechische Jahrbücher 9 (1931/32): 320–37. ——— . Hagiographica I. II.: Beiträge zur Kirchengeschichte des Gelasios von Kaisarea. Atene: Chronika, 1934. Hollerich, M. J. Making Christian History: Eusebius of Caesarea and His Readers. Oakland: University of California Press, 2021. Honigmann, E. »Gélase de Césarée et Rufin d’Aquilée«. Bulletin de la classe des lettres et des sciences morales et politiques 40 (1954): 122–61. Kelly, J. N. D. Jerome: His Life, Writings, and Controversies. Lon­don: Duckworth, 1975. Kimmel, E. J. De Rufino Eusebii interprete libri duo. Gerae: Scher­bart, 1838. Levenson, D. B. »The Ancient and Medieval Source for the Empe­ror Julian’s Attempt to Rebuild the Jerusalem Temple«. Journal for the Study of Judaism 35, št. 4 (2004): 409–60. Marti, H. Übersetzer der Augustin-Zeit: Interpretation von Selbstze­ugnissen. München: Wilhelm Fink Verlag, 1974. Murphy, F. X. Rufinus of Aquileia (345–411): His Life and Works. Washington: Catholic University of America, 1945. Petric, M. »Kršcanski imperij in cerkvena zgodovina: Primer Ru­fina iz Akvileje«. Ars&Humanitas 16, št. 1 (2022): 77–95. ——— . »Rufinova Cerkvena zgodovina kot vir za preucevanje 4. stoletja«. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, 2022. Rohrbacher, D. The Historians of Late Antiquity. London: Rout­ledge, 2002. Schamp, J. »Gélase ou Rufin: Un fait nouveau. Sur les fragments oubliés de Gélase de Césarée (CPG, No 3521)«. Byzantion 57, št. 2 (1987): 360–90. Scheidweiler, F. »Die Bedeutung der ‘Vita Metrophantis et Alexan­dri’ für die Quellenkritik bei den griechichen Kirchenhistori­kern«. Byzantinische Zeitschrift 50 (1958): 74–98. ——— . »Nochmals die Vita Constantini«. Byzantinische Zeitschrift 49 (1955): 1–32. Scheidweiler, F. »Die Kirchengeschichte des Gelasios von Kaisa­rea«. Byzantinische Zeitschrift 46 (1953): 277–301. Schwartz, E., in Th. Mommsen, izd. Eusebius Werke 2. Die Kirchen­geschichte zv. 1–3. Berlin: Akademie Verlag, 19992. Thelamon, F. Paďens et chrétiens au IVe sičcle. L’apport de l’ ‘Histoire Ecclésiastique’ de Rufin d’Aquilée. Pariz: Études Augustini­ennes, 1981. Thelamon, F. »Sérapis et le baiser du soleil«. Antichitŕ Altoadriati­che 5 (1970): 227–50. van den Ven, P. »Fragments de la recension grecque de l’Histoire ecclésiastique de Rufin dans un texte hagiographique«. Le Mu­séon 33 (1915): 92–105. ——— . »Encore le Rufin grec«. Le Muséon 59 (1946), 281–94. van Deun, P. »The Church Historians after Eusebius«. V Greek and Roman Historiography in Late Antiquity: Fourth to Sixt Century A.D., ur. G. Marasco, 151–76. Leiden: Brill, 2003. Van Nuffelen, P. »Gélase de Césarée, un compilateur du cinquičme sičcle«. Byzantinische Zeitschrift 95 (2003): 621–39. Wallraff, M. »Gélase de Césarée: Un historien ecclésiastique du IVe sičcle«. Revue des Sciences Religieuses 92 (2018): 499–512. ——— , J. Stutz in N. Marinides, izd. Gelasius of Caesarea, Ecclesi­astical History. The Extant Fragments. Berlin: De Gruyter, 2018. Winkelmann, F. Untersuchungen zur Kirchengeschichte des Gela­sios von Kaisareia. Berlin: Akademie Verlag, 1966. IZVLECEK Clanek je posvecen vprašanju, katere vire je pri pisanju svoje Cerkvene zgodovine oziroma dodatka k prevodu Evzebijevega istoimenskega dela uporabljal Rufin iz Akvileje. Iz samega besedila izhaja, da je upora­bljal tako ustne kot pisne vire, pri cemer Rufin prve veckrat navaja, drugih pa skorajda ne. Kljub temu je danes moc zanesljivo reci, da se je pri pisanju opiral na številne tako latinske kot grške vire. Rufinov ugled na podrocju (cerkvene) zgodovine je v zadnjem stoletju precej omajala teza, da je za vecji del svojega dodatka enostavno prevedel danes izgubljeno cerkveno zgodovino Gelazija iz Cezareje. Ker naj bi bilo vsebino slednje moc rekonstruirati iz kasnejših grških virov, je Rufinov dodatek v strokovnih krogih deležen manj pozornosti, kot si kljub svojim pomanjkljivostim zasluži. Clanek se tako osredotoca predvsem na dva vidika Rufinovih pisnih virov — na vprašanje njegove odvisnosti od Gelazija in na vprašanje, za katere pisne vire dejansko lahko recemo, da jih je uporabljal. KLJUCNE BESEDE: Rufin Oglejski, Evzebij Cezarejski, zgodovina Cerkve, Gelazij, Hieronim On the Sources of Rufinus’ Church History ABSTRACT The article focuses on the question of sources used by Rufinus of Aquileia while writing his Church history (an appendix of sorts to his translation of the Church history of Eusebius of Caesarea). It is clear from Rufinus’ text that he relied on both oral and written sources, although he hardly mentions the latter. Despite this, it has now been ascertained that he used several Latin and Greek sources. Rufinus’ reputation in the field of (Church) history has been somewhat sha­ken in the last century by the thesis that most of his Church History is a direct translation of the now-lost church history of Gelasius of Caesarea. Because of the premise that the latter can be reconstructed using later Greek sources, Rufinus’ Church history has received less scholarly attention than it deserves despite its shortcomings. Con­sequently, this paper focuses primarily on two aspects of the written sources used by Rufinus – the question of his dependence on Gelasius and the question of which sources one can say he used. KEYWORDS: Rufinus of Aquileia, Eusebius of Caesarea, Church history, Gelasius, Jerome Linguam Latinam didicisse: Cilji in izzivi sodobnega pouka latinšcine Andreja Inkret* UVOD: CILJI Kaj ucimo, ko v sodobni slovenski gimnaziji ucimo latinsko? S kakšnimi cilji vstopamo v razrede, kaj pricakujemo, da bodo naši dijaki znali? Navedena vprašanja so le na videz preprosta. V najbolj pragmaticnem smislu nanje odgovarja veljavni ucni nacrt za latinšcino, ki niza cilje pouka in s tem pricakovane zmožnosti dijakov.163 Duval, »Sur quelques sources«, 150. V tem prispevku skušam slednje osvetliti z zornega kota prakse in sicer z vpogledom v slovensko državno tekmovanje v znanju latinšcine, namenjeno dija­kom tretjega letnika gimnazije. Ob tem izhajam iz predpostavke, da je tekmovalne naloge moc vsaj do dolocene mere imeti za »prakticno« dopolnilo ucnemu nacrtu, za dovolj reprezentativne odgovore na vpra­šanje, kaj si pod zacrtanimi cilji predstavljamo povsem pragmaticno, in tako tudi za ilustrativen prikaz naših skupnih pricakovanj o tem, katere kompetence naj bi dijaki po skoraj treh letih gimnazijskega ucenja imeli.264 Prim. Gregor Nazianški, Or. 5.37; Chrys. De sancto Babyla 119–20; Adv. Iud. 5.11, 6.2; Quod Christus sit Deus 16; De laudibus sancti Pauli 4.6; Exp. in Ps. 110; Hom. in Mt. 4; Hom. in Act. apost. 41.3; Amm. 32.2.3. Tekmovalne naloge, deloma pa tudi dileme, ki jih pred ocenjevalce postavlja tockovanje odgovorov, mi obenem služijo kot osnova za razmislek o tem, kje ležijo prednosti in didakticni izzivi sodobnega pouka latinšcine.365 Za te paralele glej Levenson, »Ancient and Medieval Sources«, 419–20 in op. 39. Naj uvodoma na kratko povzamem cilje, kot izhajajo iz ucnega nacrta in se zdijo specificni prav za pouk latinskega jezika. Naš te­meljni cilj in s tem zmožnost, h kateri pri pouku stremimo, je opre­deljen kot razumevanje, branje in interpretiranje latinskih izvirnih besedil.466 Unicenje Serapeja Rufin opisuje v HE 11.22–24 in deloma 27–29. Za nekaj znacil­nosti tega opisa glej Petric, »Kršcanski imperij«, 88. Sofronij je bil Hieronimov ucenec. Na obstoj njegovega danes neohranjenega dela kaže Hier. Vir. ill. 134: »Sophronius uir adprime eruditus … nuper de subuersione Serapis insignem librum composuit.« (»Nadvse uceni mož Sofronij … je nedavno napisal izvrstno knjigo o unicenju Serapisovega kulta.«) Za Rufinovo uporabo Sofronijevega dela glej Thelamon, »Sérapis et le baiser du soleil«, 231–32. Latinska besedila so ob tem seveda izredno širok pojem, ki pa se v tako omejenem didakticnem kontekstu praviloma nanaša na »besedila rimske in poznejše latinske književnosti.«567 Za kratek pregled usode njegovih del po njegovi smrti glej zlasti Dunphy, »Ru­finus of Aquileia in the Middle Ages«, ter Courcelle, Late Latin Writers, passim. Ta cilj skušamo doseci s pomocjo obeh segmentov, na katera tradicionalno delimo pouk latinšcine: pouk jezika in pouk kulture in civilizacije.668 V obeh primerih gre za prevod dveh Evzebijevih zgodovinskih del. Tako Hie­ronim kot Rufin Evzebijevega besedila nista prevajala dobesedno, temvec sta ga mestoma spreminjala in dopolnjevala. Obe deli imata uvod, v obeh delih je dodatek (pri Kroniki so to zapisi za leta, ki jih Evzebij ni vec obravnaval in ki jih je Hieronim sam dodal) jasno locen od strogo prevodnega dela besedila. Oba dodatka tudi odlikujejo iste »napake« – pogosto so vkljucene trivialne zadeve, veliko prostora je namenjenega stvarem, ki zanimajo vsakokratnega avtorja, Jezikovni pouk ucenca na eni strani uvaja v temeljne morfološke in sintakticne znacilnosti latinšcine ter na drugi spodbuja pridobivanje besednega zaklada. Pouk kulture in civilizacije tvori podstat jezikovni akultu­raciji, brez katere besedil oddaljenih obdobij ne moremo razumeti. Tesno prepletenost obeh segmentov predpostavlja tudi kontekstu­alna metoda, ki jo Katja Pavlic Škerjanc, »Klasicno izobraževanje v Sloveniji,« 102, opiše kot prevladujoci princip sodobnega poucevanja klasicnih jezikov; kot se zdi, ta s svojim osredinjenjem na besedila še vedno dovolj natancno povzema stanje, pa tudi splošne didakticne tendence v našem prostoru. Ce je bralno razumevanje latinskih besedil edina kompetenca, ki je neposredno primerljiva z eno izmed zmožnosti, ki jih v kontekstu modernih jezikov predvideva Skupni evropski jezikovni okvir,7Za te pomanjkljivosti v Hieronimovi Kroniki glej Kelly, Jerome, 75.osebe pa so predstavljene nekriticno na podlagi avtorjevih lastnih predsodkov. pa pri pouku latinšcine ucenci pridobivajo tudi jezikovne kompetence druge vrste. Te presegajo latinšcino samo, saj se njihova uporabnost izkazuje v kontekstu drugih jezikov. Prva skupina kompetenc se tesno navezuje na »samostojno in ustvarjalno razmišljanje o jeziku« in v najvecji meri izhaja iz specifik jezikovnega pouka, ki spodbuja »komparativno in kontrastivno analizo ter sintezo jezikovnih poja­vov;« razvija torej zavest o »jeziku kot logicnem sistemu« ter vodi v »jezikovno obcutljivost nasploh.«869 Izjema je seveda citiranje dokumentov, ki ga pri Rufinu ni. O tem ujemanju glej Petric, »Kršcanski imperij«. Glavni tematski elementi, ki so skupni obema avtorjema, so našteti na str. 81. Druge zmožnosti se navezujejo na vpliv, ki ga je imela latinšcina (in seveda tudi stara gršcina) na moderne jezike v širokem leksikalnem smislu: … poznavanje latinske leksike … omogoca … razumevanje in obvladovanje znatnega dela besedišca tujih jezikov in poglablja razumevanje številnih tujk latinskega in grškega izvora, bodisi v vsakdanjem besedju ali pa v strokovni terminologiji raznih ved in strok; poznavanje tujk in njihovega izvora znatno olajšuje razumevanje strokovne terminologije pri drugih ucnih predmetih.91 Omeniti velja, da finalna verzija pricujocega prispevka sovpada z zacetno fazo projekta za prenovo izobraževalnih programov s prenovo kljucnih programskih dokumentov (kamor sodi tudi ucni nacrt za latinšcino), ki poteka pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Koncno gre omeniti še tretji sklop ciljev, navezan na vlogo latinšcine kot medija vplivne anticne kulture. V tem kontekstu ucenec pridobiva podatkovno znanje o kulturi in civilizaciji (zgodovina, umetnost, vsakdanje življenje …) ter književnosti (avtorji, zvrsti, obdobja …), ob cemer »spoznava vrednote antike, ki so bistveno oblikovale sodobno evropsko in slovensko kulturo in civilizacijo.«102 Tekmovanje, pri katerem praviloma sodelujejo predstavniki gimnazijskih pro­fesorjev in akademske stroke, organizira Društvo za anticne in humanisticne študije Slovenije. Ti cilji, definirani v ucnih nacrtih, torej dolocajo pouk latinšcine. Kaj natancneje si pod njimi predstavljamo? PREVAJAM, TOREJ ZNAM? Da je osrednji cilj, za katerim stremimo, ter z njim temeljna kom­petenca, ki jo razvijamo pri pouku latinšcine, razumevanje besedil, pisanih v latinskem jeziku, ni razvidno le iz ucnih nacrtov, pac pa pricakovano tudi iz tekmovalnih pol. To se kaže tudi v smislu vred­notenja: sestavljalci najvec tock namenjajo nalogi, ki jo lahko opišemo kot najbolj tradicionalno obliko preverjanja bralnega razumevanja: prevajanju iz latinšcine v slovenšcino, aktivnosti torej, ki zagotovo zahteva najvec casa in miselnega napora. Prav zato se zdi nenavadno, da med glagolniki, ki opisujejo naš temeljni cilj v trenutno veljavnem ucnem nacrtu za gimnazijo – »branje, razumevanje in interpretiranje,«113 Pregledala sem vecino tekmovalnih pol zadnjih dveh desetletij (pole zadnjih let so objavljene na spletni strani Društva za anticne in humanisticne študije Slovenje). Podlago za opažanja ob pregledovanju in tockovanju rešitev tekmo­valnih nalog mi je v prvi vrsti nudila specificna situacija, v kateri sem se kot koordinatorica tekmovanja znašla leta 2020, v casu epidemije covida-19. Takrat je izjemoma pri tekmovanju sodelovalo vecje število (devet) ocenjevalcev; vsako polo sta loceno tockovala dva gimnazijska profesorja, sama sem nato tockovanje poenotila. Ceprav so se ocenjevalci usklajevali že tekom tockovanja (že v tej fazi so se pokazale zanimive dileme), so bile dolocene razlike vidne tudi kasneje, ob koncnem pregledu vseh pol. umanjka »prevajanje.« To se zdi v dolocenem smislu razumljivo, saj prevajanje v kontekstu tujejezikovne didaktike ni povsem neproblematicna kategorija. V tem pogledu lahko izpostavimo dve dejstvi. Po eni strani prevajanje – cetudi govorimo »le« o prevajanju za šolsko rabo – po zahtevnosti presega golo kompetenco bralnega razumevanja. Prevajanje je, ozi­roma bi vsaj moralo biti, njegova nadgradnja; kot izpostavi Katja Pavlic Škerjanc, »Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda,« 96, proces prevajanja iz latinšcine v slovenšcino vkljucuje ».slovenjenje. slovenskega prevoda« in v idealnem primeru celo njegovo »skromno stilno dodelavo.« Drugo dejstvo je s pravkar zapisanim v dolocenem navzkrižju. Prevajanje kot didakticna aktivnost ostaja namrec še vedno do dolocene mere zaznamovano z notoricno »prusko« oziroma slovnicno-prevajalsko metodo in tako s poenostavljeno definicijo nekakšnega mehanicnega podaljška slovnicnega pouka.124 Gl. Ucni nacrt - Latinšcina: Gimnazija, 5. Prim. tudi Ucni nacrt za latinšcino: program osnovnošolskega izobraževanja, 6, ki prav tako poudarja: »Koncni in najvišji cilj ucenja latinšcine je torej razumevanje izvirnih besedil …« Ob tem velja poudariti, da je na polju specialne didaktike pouka klasicnih jezikov ta didakticna strategija doživela doloceno prevrednotenje: omeniti gre predvsem smiselne pozive k prakticnim slovnicnim nalogam ter tehnikam in strategijam, ki spodbujajo bralno razumevanje brez neposredne navezave na prevajanje.135 Ucni nacrt - Latinšcina: Gimnazija, 5. Opisano dihotomijo je do dolocene mere moc zaznati tudi v praksi. V okviru tekmovanja v znanju latinšcine leta 2020, ki mi je – kot že omenjeno146 Veljavni gimnazijski ucni nacrt cilje in vsebine prav tako deli na poglavji z naslo­voma »Jezik« ter »Kultura in civilizacija« (pod slednjo uvršca književnost in kulturno-civilizacijske teme v ožjem smislu). – služilo za svojevrstno analizo, je tako do najvecjega razkoraka pri vrednotenju in posledicno številu dodeljenih tock pricakovano prihajalo pri ocenjevanju prevodne naloge.157 SEJO poleg bralnega razumevanja niza še naslednje jezikovne spretnosti: slušno razumevanje, govorno sporazumevanje ter govorno in pisno sporocanje. Napak bi bilo trditi, da so ostale kompetence za pouk latinšcine irelevantne, a vendar je v kontekstu gimnazijskega pouka latinšcine kljucno, da vecine drugih zmož­nosti ne razvijamo z namenom neposredne uporabe v realnem življenju, temvec ostajajo na ravni didakticnih strategij. Latinšcino sicer v vsakdanjem življenju prav tako poslušamo, jo govorimo in pišemo, a ta raba je specificna, saj je ome­jena na citate in polcitate. Kompetenca, ki sega na podrocje govornega spora­zumevanja, se tako pravzaprav izkazuje v širšem kontekstu drugih jezikov, saj je omejena na jezikovne zmožnosti, vezane na navajanje, torej obvladovanje latinskih izgovorjav, pravil naglaševanja (na višji stopnji in v primeru pesniških besedil bi morda v to kategorijo lahko prišteli celo metricno branje). Ob tem je bilo po eni strani moc zaslediti kriterije, ki jih povezujemo s prevodom kot nadgradnjo bralnega razumevanja, po drugi strani pa tudi tiste, ki prevajanje pojmujejo kot orodje za preverjanje razumevanja na ozki slovnicno-besedni ravni. V prvem primeru so bili kriteriji vcasih zelo eksplicitno izraženi v kategorijah »pravopis« in »slog«; obe najdemo v maturitetnih smernicah, opisanih v Predmetnem izpitnem katalogu za splošno maturo, 10, ki »obvladovanju slovenskega jezika« in »slogu« skupno namenjajo 10–20 % možnih tock.168 Ucni nacrt - Latinšcina: Gimnazija, 7. V pricujocem kontekstu je zanimiva predvsem kategorija »slog,« ki naj bi zajemala »celoto jezik­ovnih znacilnosti prevoda« in ob tem tudi – »naravnost izražanja.«179 Ibid., 6. Drugo skupino kriterijev je moc zaznati zgolj implicitno, a ven­darle dovolj jasno za splošni vtis, da se ob nalogi prevajanja težko ognemo preverjanju poznavanja vseh jezikovnih detajlov. Z drugimi besedami, trdili bi lahko, da v sklopu prevajalskih rešitev od dijakov pricakujemo v prvi vrsti neposredne dokaze, da so do podrobnosti razumeli vse posamicne segmente besedila. Naj ponazorim z nekaj primeri in prevodnimi razlicicami, ki so sprožile dilemo, ali lahko obveljajo za pravilne ali ne: nihil dicens abiit – ne da bi kaj rekel … / brez besed … / molce … je odšel. magni ingenii vir – mož z veliko talenti irae suae eum paenituit – bilo mu je žal, da se je jezil in lautumias, quae publicus erat carcer – v kamnolom, kjer so bile javne jece Vsi navedeni prevodi se zdijo z vsebinskega in slogovnega vidika ustrezni, ceprav predstavljajo na ravni detajlov morda res manj natancne (lahko bi celo rekli – manj dobesedne) prevodne rešitve. Dileme tockovalcev gre zato morda razumeti v prvi vrsti kot nacelno, splošno previdnost pri prevodih, ki so glede jezikovnih detajlov manj natancni. V ilustracijo lahko navedem tudi zanimiv primer z vaj, ki jih na Oddelku za klasicno filologijo Filozofske fakultete UL izvajamo v okviru specialne didaktike pouka klasicnih jezikov. S študenti smo tockovali vec prevodov ucbeniškega latinskega stavka, ki ga navajam spodaj, skupaj z dvema za naše razmišljanje najzanimivejšima raz­licicama prevoda: Venite domum! Domi vobis mens erit timore libera. Pridite domov! Doma bo vaš um osvobojen strahu. Pridite domov! Doma vas ne bo vec strah. Drugi prevod je bil s strani udeležencev ovrednoten z manj tockami kot prvi, kar se zdi presenetljivo; zdi se namrec veliko naravnejši in tudi vsebino povsem smiselno prenese. V pogovoru se je kot glavni razlog za takšno odlocitev izkazala možnost, da bi ucenec lahko do svoje razlicice prišel z ugibanjem. Verjetno nismo dalec od resnice, ce anekdoto posplošimo: zmožnost razumevanja besedila »po obcutku«, na nacin sklepanja, predvidevanja, delnega ugibanja o pomenu v kontekstu klasicnih jezikov pojmujemo kot manj primerno.1810 Ibid., 7. Ob navedenih vzorcih se ne zdi pretirana trditev, da navado »filološkega« branja, branja torej, pri katerem smo osredotoceni na detajle (bodisi v sintakticnem, bodisi v leksikalnem smislu, kot je razvidno iz zgornjih primerov), prenašamo na vrednotenje prevoda. Razloge za to gre najverjetneje iskati v metodiki pouka, ki jezi­kovno znanje v veliki meri gradi na sistematicni razlagi in natancnem prepoznavanju slovnicnih in besednih enot. Takšen sistem ima ned­vomno svoje prednosti in ga nikakor ne gre odpraviti kot ostalino zastarelih tradicionalnih metod, ki se jih latinšcina ni nikoli zares otresla. Vztrajanje pri sposobnosti analiticnega poznavanja in zavedanja jezika kot strukture in orodja za precizno izražanje misli in obcutij je pomembno tako zato, ker na podlagi tovrstnega znanja razvijamo svojstvene zmožnosti dijakov (tem se bomo posvetili v nadaljevanju), kot tudi – oziroma celo primarno – zaradi naših ciljnih besedil; podcrtati gre, da slednja kot zahtevni jezikovni primerki pogojujejo jezikovno dobro podkovanega in natancnega bralca. A v razdelku, ki ga posvecamo bralnemu razumevanju, moramo po drugi strani vendarle podcrtati, da se zdi takšno vztrajanje pri jezikovnih detajlih na ravni šolskih prevajalskih izzivov vprašljivo; izkazuje se namrec za težko uskladljivo s spodbujanjem »slovenjenja prevoda«, ki pomeni znatnejši odmik od dobesednosti. Problematicnost takšnega pristopa najbolj plasticno slikajo primeri šolskih prevodov, ki sicer izpricujejo poznavanje slovnicnih detajlov (npr. sintakticnih struktur), ne pa tudi razumevanja besedila kot celote.1911 Ucni nacrt — Latinšcina: Gimnazija, 6. Dijaki tako lahko sicer dobesedno prevedejo besedilo kos za kosom, a je obenem jasno, da besedila kot celote niso doumeli. Poseben problem ob tem predstavlja tockovanje, ce je to zastavljeno po matematicni logiki »kos za kosom«, in ob tem ni upoštevana tudi že omenjena smernica, smiselno zastavljena v Predmetnem izpitnem katalogu za splošno maturo, ki prevodu kot celoti namenja dodatni odstotek tock.2012 Medtem ko veljave v kontekstu klasicnih jezikov ni nikoli zares izgubilo, je prevajanje v didaktiki modernih tujih jezikov doživelo ostrakizem in se šele v zadnjem desetletju znova vzpostavlja kot uporabna didakticna strategija: gl. Cook, Translation in Language Teaching, Laviosa, Translation and Language Education, Kocbek, »Unlocking the potential of translation for FLT«, 425—38; Koletnik Korošec, »Translation in Foreign Language Teaching«, 61—74. Kako poiskati ravnovesje med preverjanjem razumevanja detajlnega jezikovnega ustroja besedila na eni strani in na drugi razumevanja tega istega besedila na (splošnejšem) vsebinskem nivoju (bodisi v smislu prevodne nadgradnje, bodisi v smislu drugih izzivov, ki jih bomo še omenili v nadaljevanju)? Možni odgovor nam ponujajo kar tekmovalne pole same. Vselej namrec vsebujejo slovnicni del z nalogami, ki se nanašajo na daljša besedila v prevodni ali drugih nalogah razumevanja. Te se izkazujejo ne le kot idealna priložnost za preverjanje jezikovnega znanja dijakov, pac pa tudi kot možnost za pripravno dopolnitev oziroma razjasnitev dilem, ki bi se lahko vzpostavile ob svobodnejših prevodih de sensu. Morda bi jih veljalo celo zastaviti z mislijo na mesta, pri katerih lahko pricakujemo vecje odmike od izvirnika v dobesednem smislu. Dilemi, ki sta se leta 2020 vzpostavili v kontekstu tovrstnih slovnicnih nalog, sta se v tem pogledu pokazali za precej povedni, saj jasno pokažeta na razkorak med pogledom, usmerjenim v jezik­ovno strukturo besedila, in pogledom, ki primarno izhaja iz pomena besedila. Prva naloga, seveda prav tako navezana na daljše besedilo pred tem, se je glasila: Analizirajte zaimek EUM v 9. vrstici: navedite vrsto zaimka, spol, sklon in število in pojasnite, na koga se nanaša. Dijaki so v odgovorih navajali dve možnosti za vrsto zaimka: bodisi kazalni, bodisi osebni zaimek. V sklopu ocenjevanja rešitev je nato pri ocenjevalcih prišlo do razhajanja in posledicno usklajevanja o tem, katera rešitev je pravilna, saj sta smiselni obe možnosti: zaimek, ki je v besedilu nastopal v funkciji osebnega zaimka, slovnice primarno uvršcajo pod kazalne zaimke. Do podobne dileme je prišlo tudi v naslednji nalogi, prav tako nanašajoci se na izhodišcno besedilo: Izpišite, poimenujte in na dva razlicna nacina prevedite neosebno glagolsko obliko in njeno odnosnico v izpisanem delu besedila. Olim Socrates, praecepta sapientiae suis discipulis explicans, de pru­denti reprehensione sic dicebat … Besedno zvezo »Socrates explicans« so nekateri tekmovalci prevajali v sedanjiku (»ki/ko razlaga«), drugi v pretekliku (»ki/ko je razlagal«). Ob tem je znova prišlo do razkoraka in sicer, ce je moc kot pravilni šteti obe rešitvi, torej tudi prevod v sedanjiku, ki sobesedila ne upošteva, temvec izhaja iz slovnicne oblike participa prezenta aktiva. Omenjena primera diskrepance se v prvi vrsti izkazujeta kot inspiracija za nalogo, ki bi ucence (morda v isti obliki, a z natancnej­šim navodilom) opozarjala prav na možnost razlicnih pogledov na posamicen izraz oziroma besedno zvezo v besedilu. Kot že naka­zano, bi takšne naloge morda veljalo premišljeno navezati na mesta, kjer je dobesedni prevod malo verjeten; tako bi lahko ponujale celo možnost poglobitve ustvarjalnega razmisleka, ki ga dijak zacne ob procesu prevajanja. DRUGACNI NACINI BRANJA LATINSKIH BESEDIL Prevajanje še zdalec ni edina oblika preverjanja bralnega razumevanja, ki jo zasledimo na polah državnega tekmovanja iz latinšcine. Kljub temu verjetno nismo dalec od resnice, ce zapišemo, da številne naloge, ciljno usmerjene v bralno razumevanje, ki jih vsebujejo tekmovalne pole, ne predstavljajo tipicnih nalog, kot jih srecamo pri pouku latinšcine. Prav zato velja že uvodoma poudariti, da se zdijo pole z nalogami, ki dopolnjujejo prevajanje kot nedvomno najkompleksnejšo obliko tovrstnega preverjanja, v tem smislu na moc navdihujoce (ceprav so bile po drugi strani praviloma ovrednotene s precej nizkim, morda celo prenizkim, številom tock). Kako torej še preverjamo bralno razumevanje? Vcasih je zahtevana dopolnitev latinskega besedila z manjkajocimi izrazi, ki jih mora tekmovalec izbrati iz nabora razlicnih možnosti (leta 2011 so den­imo osnovo za takšno nalogo predstavljali napisi na soncnih urah). Nemalokrat besedilu sledijo naloge, navezane na vsebino, bodisi v obliki krajših vprašanj, bodisi v obliki trditev, ki jih morajo dijaki oznaciti z verum ali falsum. Izzivi so lahko tudi kompleksnejši. Leta 2009 tako zasledimo zanimivo nalogo, ki se nanaša na ohranjeni napis na zidu rimske šole na Palatinu (Domus Gelotiana), ki so ga dijaki morali prepisati in opremiti z locili. Drugi nacini vkljucujejo pisanje povzetka prebranega besedila ali pa povezovanje delov besedila v smiselno celoto oz. njihovo razvršcanje v pravilno zaporedje. Vcasih morajo tekmovalci izpisati dolocene informacije, ki jih podaja besedilo, spet drugic jih morajo ponazoriti kako drugace, npr. vrisati v besedilu opisane poti na zemljevid (leta 2006 tako najdemo ob pismu iz Ciceronovih Epistulae ad familiares 4.5.4 nalogo z navodilom: »s križcem oznacite mesto, kjer je bila ladja v trenutku, ki ga prijatelj opisuje« ter »s pušcico oznacite smer, v katero je plula ladja«) ali pa oznaciti vojaške položaje posameznikov oz. delov vojske glede na dolocene orientacijske tocke (leta 2005 je bila podlaga za to nalogo odlomek iz zgodovinskega dela Kurcija Rufa, ki opisuje strateške položaje cet perzijske in makedonske vojske). Izpostaviti velja tudi nalogo iz leta 2009, ki zanimivo vkljuci kratek odlomek iz Terencijeve komedije Adelphoe in sicer pogovor med tremi osebami, ki niso poimenovane, pac pa oznacene s kraticami; zelo na kratko je opisano tudi sorodstveno razmerje do vpletenih ter socialni status. Naloga je zahtevala, da tekmovalci zapišejo, katera dramska oseba predstavlja posamicnega govorca. Tovrstne naloge se velikokrat navezujejo tudi na prevode; tekmo­valci so morali bodisi dopolniti slovenski prevod latinskega besedila na posamicnih odsekih, bodisi povezati vec latinskih besedil (npr. izrekov) z ustreznimi slovenskimi prevodi, ali pa popraviti napake v slovenskem prevodu latinskega besedila. Omeniti velja tudi nalogo iz leta 2022 z vprašanji, ki so temeljila na primerjavi med izvirnim odlomkom iz Ovidijevih Metamorfoz in knjižnim prevodom Barbare Šega Ceh. Takšni izzivi se zdijo dobrodošli iz dveh razlogov. Prvic, pri bra­nju oziroma interpretiranju besedila obidejo filološko poglabljanje v slovnicne detajle oziroma ga zlahka pri vprašanjih omejijo zgolj na smiselno izbrane segmente. Drugic, v veliki meri se navezujejo na iz­virna literarna besedila, ki v sklopu takšnega tipa nalog zahtevajo – ce sploh – manjšo adaptacijo kot besedila, namenjena prevodu. Ponujajo torej paleto možnosti, kako se lahko v izvirna besedila poglobimo, preden ucence pripeljemo do stopnje, da razumejo vsako jezikovno podrobnost izvirnika. Omenjeno dejstvo je na moc pomembno: naša ciljna besedila – be­sedila rimske književnosti so nedvomno zahtevna.2113 Tovrstni premisleki so se v znatni meri pojavili na ozadju zelo konkretnega vpra­šanja o tem, kako naj pristopamo k branju latinskih besedil; dilemo in nekaj uporabnejših primerov vaj opisujem v Inkret, »O branju izvirnih besedil pri Njihova narava doloca specificen nacin branja in navajanja na branje. Razvijanje bralnega razumevanja zato pri latinšcini v obcutno pomembnejši meri kot pri modernih tujih jezikih vkljucuje upocasnjeno branje, ki ga spremlja ucinkovita raba sekundarnega gradiva, zacenši s slo­varji, slovnicami, pa tudi komentarji.22spodbujanja branja po Montserrat Sarto«, 171—84.pouku klasicnih jezikov«. Prim. v tej številki prispevek Bojane Tomc, »Strategije Zaradi naštetega prevajanje nedvomno ostaja smiselna aktivnost, ki tovrstne vešcine spodbuja v veliki, morda celo najvecji meri. A kljub temu velja poudariti, da v mnogih pogledih predstavlja najtežjo in za mnoge dijake najverjetneje precej frustrirajoco pot do (prilagojenega) izvirnika. Ce smo povsem realni, bodo ure latinšcine za vecino naših dijakov ostale edini stik z izvirno književnostjo, edina priložnost torej, da izkusijo tisto, kar je differentia specifica našega pouka: zmožnost, pa ceprav omejena, srecanja z izvirnikom brez posrednika. Prav zato se zdi pomembno, da v pouk vkljucujemo tudi druge nacine, ki omogocajo pristen in aktiven stik z originalnimi besedili. Vprašanje, kako to ucinkovito doseci, se zdi eden najvecjih izzivov specialne didaktike pouka kla­sicnih jezikov. JEZIKOVNE KOMPETENCE, KI PRESEGAJO LATINŠCINO Kot podcrtano v uvodu, bralna kompetenca ni edina jezikovna zmo­žnost, za katero si prizadevamo pri pouku latinšcine. Ucna nacrta opozarjata še na druge cilje, tesno navezane primarno na jezikovni pouk, in iz njih izhajajoce kompetence, katerih posebnost in skupna znacilnost je, da latinšcino presegajo in se – lahko bi trdili, da prav tako v pragmaticnem, utilitarnem smislu – odražajo v kontekstu drugih jezikov. Prvo skupino zmožnosti je resnici na ljubo težko definirati konkre­tno: gimnazijski ucni nacrt jih povezuje s poglobljenim zavedanjem jezikovne zgradbe in posledicno »jezikovno obcutljivostjo,« ki se odraža v rabi slovenšcine pa tudi ucenju tujih jezikov. Latinšcina tako poglobi skrb za slovenšcino, do katere so ucenci »zaradi razvitega cuta za splošne jezikovne zakonitosti še bolj obcutljivi«.2314 Gl. op. 3. Kot smo nakazali zgoraj, bi lahko dejali, da od dijakov pricakujemo in tudi merimo izkazovanje tovrstne obcutljivosti v kontekstu prevajanja; eden od kriterijev za ocenjevanje prevoda je namrec tudi slovnicno pravilna in naravna slovenšcina. Podoben kriterij zasledimo tudi pri nalogah, ki od tekmovalca zahtevajo daljše in kompleksnejše odgovore v slovenšcini. Ce se morda odbijanje tock na podlagi slovenskega sloga in pravopisa pri tovrstnih nalogah in prevajanju zlahka zazdi prevec rigorozno, lahko zapišemo, da je do dolocene mere kljub temu upraviceno oziroma vsaj utemeljeno s cilji, ki jim sledimo. Drugi sklop zmožnosti, ki izhaja iz poglobljenega in strukturi­ranega slovnicnega znanja, najkonkretneje povzame Ucni nacrt za latinšcino: program osnovnošolskega izobraževanja, 6: prepozna ga v sprico znanja latinšcine olajšanem ucenju drugih tujih jezikov. Kot bomo poudarili v nadaljevanju, pole vsebujejo veliko nalog, navezanih na besedišce v modernih tujih jezikih; na tem mestu velja omeniti, da specificnih nalog, ki bi se osredotocale na razumevanje stavkov ali celo daljših besedil v teh jezikih, ne najdemo. A tovrstne naloge si kljub temu zlahka predstavljamo, npr. v obliki skrbno izbranega enostavnega besedila v katerem od romanskih jezikov, ki bi ga bil ucenec sposoben razvozlati (in posledicno npr. odgovoriti na dolocena vprašanja o vsebini) zgolj na podlagi znanja latinšcine.2415 Najvišja razlika med ocenjevalcema, ki sta tockovala isti prevod, je bila tako vec kot 20 odstotkov (10 tock od skupno možnih 45). Po drugi strani so tekmovalne pole resnicno bogate z nalogami, ki dokazujejo pragmaticno cezjezikovno uporabnost latinšcine na leksicni ravni; tudi ta se odraža tako na ravni slovenšcine kot mo­dernih tujih jezikov. Tovrstni izzivi imajo jasen cilj: dijak mora na podlagi poznavanja latinskega besedišca izkazovati zavedanje obstoja mreže sorodnih besed v razlicnih jezikih. Ilustrativen primer se zdi naslednja naloga iz leta 2008: K latinski besedi iz prvega stolpca napišite: v 2. stolpcu slovenski prevod; v 3. stolpcu slovensko izposojenko, ki je nastala iz latinske v 1. stolpcu (ce se uporablja v slovenšcini); v 4. stolpcu angleško besedo, ki je nastala iz latinske v 1. stolpcu. Npr.: linea, crta, linearen, line Pomembno se zdi poudariti, da ob nalogah te vrste ni pricakovano nauceno znanje; ob njih tako ni izkljucena uporaba slovarja. Kot kaže primer iz leta 2005, je ta vcasih tudi izrecno zahtevana: V latinsko-slovenskem slovarju poišcite ustreznico za podcrtane angleške besede. Na podlagi latinske ustreznice ugotovite slovenski pomen angleške besede. Npr. question; insist Od dijaka se ob tem pricakuje vec, kot se zdi na prvi pogled. Poznati mora namrec tako sistem latinskih besednih vrst kot tudi vsaj osnove kasnejših glasovnih sprememb (latinske ustreznice angleške besede »question,« ki je zgoraj navedena kot primer, bi moral tako poiskati pod »quae-«). Naloga, del državnega tekmovanja leta 2006, je po drugi strani predvidevala sklepanje o glasovnih spremembah v dveh romanskih jezikih; dijaki so morali na podlagi naštetih italijanskih in španskih besed, ki so se razvile iz prav tako navedenih latinskih besed, ugotoviti, do katere glasovne spremembe je pri posamicnih skupinah besed prišlo (npr. plenus . pieno; platea . piazza; pluere . piovere). Uporabnost tovrstnega jezikovnega znanja na svojstven nacin potrdijo naloge, ki latinske besede ali besedne zveze preverjajo v širših in tudi dovolj realisticnih kontekstih. Dijaki morajo denimo v slovenskem stavku prepoznati izposojenko oziroma tujko, ki jo razumejo prav zaradi svojega znanja latinšcine. Navodilo ene izmed nalog leta 2014 je bilo tako sledece: Iz spodnjih povedi izpiši tujke, ki izvirajo iz latinskega jezika. Na podlagi svojega znanja latinšcine pojasni njihov pomen in napiši, iz katerih latinskih besed so izpeljane. Npr. Tiskani mediji doživljajo radikalne spremembe. (tujka: radi­kalen; pomen: korenit; latinska beseda, iz katere je tujka izpeljana: radix / radicalis) Vcasih se naloge navezujejo na strokovni žargon, npr. na medicinsko terminologijo ali pravne latinske izraze,2516 Omenjene smernice namenjajo »obvladovanju latinskega jezika na morfološki, sintakticni in leksikalni ravni« 80–90 %, obvladovanju slovenskega jezika 5–10 % in slogu 5–10 % možnih tock. vcasih pa celo na novodobno latinšcino.2617 Poleg omenjenega pa še: »vsebinsko, slovnicno in pravopisno pravilnost, stavcno zgradbo, ustreznost (natancnost in jasnost) besedišca«. Vse tovrstne naloge (z izjemo zadnje) so zasnovane v pricakovanju, da dijaki na podlagi znanja, ki ga dobijo pri pouku latinšcine, bolje razumejo besedilo v drugih, modernih jezikih. Znanje latinskega besedišca, pa tudi osnov grškega besedišca,2718 Te strategije so po drugi strani zelo cenjene pri modernih tujih jezikih: gl. Rubin, »What the ‘Good Language Learner’ Can Teach Us«, 41—51. naj bi bili torej sposobni aktivno uporabljati na razlicne nacine in tudi v na moc razlicnih jezikovnih kontekstih, ki – tako kot v primeru težje ulovljive »jezikovne obcutljivosti« – dalec presegajo kontekst »klasicne« latinšcine in anticne kulture, ki ga usvajajo pri pouku. Poudariti gre, da je kompetence, ki izhajajo iz jezikovnega pouka v ožjem smislu, z dolocenega gledišca moc imeti za stranske produkte didakticnih praks, ki se jih poslužujemo pri poucevanju latinšcine kot tujega jezika, pri katerem, kot že veckrat povedano, primarno stremimo za bralnim razumevanjem latinskih besedil. Kot povzemata ucna nacrta, se latinskega besedišca ucimo po asociativni metodi,2819 Ali pa žrtvujejo naravnost izraza za dobesednost; to je bilo lucidno izpostavljeno med usklajevanjem tockovnika leta 2020 z opazko, da problem nastane, ko so v prevodu »nekatera mesta … slovnicno ustrezna, a slogovno slaba«. slovnicnih enot pa tako, da jih v najvecji meri razvršcamo v hierarhicne sisteme.2920 Gl. zgoraj, stran 97. Po mojem vedenju (ki ga seveda nikakor ne bi hotela ali mogla posplošiti na našo celotno skupnost) nepisano pravilo, ki mu praviloma sledimo pri prevodnih nalogah (pol tocke na besedo), tega odstotka – vsaj v strogem numericnem smislu – ne upošteva. V tockovalni praksi leta 2020 je bilo v tem smislu moc opaziti na trenutke precej rigorozno kaznovanje slovenskih pravopisnih napak, odbijanje tock pri dobesednih prevodih latinskih pasivnih konstrukcij, pa tudi pri neustreznem izboru besedišca, nenaravnem besednem vrstnem redu itd. Eksplicitno izraženega kriterija prevoda kot celote (katalog ob tem predvideva pozitivno ocenjevalno metodo – torej dodelitev, ne odvzem tock) ni bilo zaslediti. Z obojim želimo ucencem olajšati pot do latinskih besedil, pa tudi obogatiti njihovo bralno izkušnjo. Kot pravkar opisano, pa ti dve strategiji obenem razvijata tudi svojstvene pragmaticne kompe­tence. Prav slednje lahko podcrtamo kot tisti del znanja, ki je glede na zastavljene cilje zelo realno usvojljiv tudi pri omejenem številu ur in vseh ucencih. KULTURA IN CIVILIZACIJA: LAST BUT NOT LEAST? Kulturno-civilizacijsko znanje je, kot smo poudarili uvodoma, poleg jezikovnega znanja drugi pomemben temelj, na katerem gradimo vešcino bralnega razumevanja. V kontekstu tekmovalnih pol ga tako implicitno preverjamo v prevodni in drugih nalogah (najbolj evidentno skozi poznavanje ustaljenih izrazov, pravilno in konsistentno slove­njenje imen ipd.). Ob kriteriju vztrajanja pri »filološki« natancnosti v okviru prevajanja je morda smiselno v razmislek navesti zanimiv primer, ki dokazuje, da lahko kriteriji, kaj je natancno razumevanje besedila, temeljijo tudi na poznavanju kulture in civilizacije. Sposojam si ga iz clanka R. Hamiltona, »Reading Latin,« 169, in mu dodajam tri razlicice slovenskega prevoda: Lictores appropinquant, homines discedunt. Liktorji se približujejo, ljudje odhajajo. Liktorji se približujejo, ljudje se umikajo s poti. Liktorji se približujejo, zato se ljudje umikajo. Ce je naš kriterij natancnost na leksikalno-sintakticni ravni, je verjetno najustreznejša prva razlicica. A vendar bi zlahka trdili, da se pravemu pomenu te povedi morda celo bolj približata drugi dve varianti. Kot poudari Hamilton, ibid., se namrec ta skriva v predstavi »da se ljudje umikajo s poti, ko liktorji vodijo pomembne uradnike med množico.« Kot še zapiše, »stavka o tem ne .govorita., a ko se v besedilu pojavita skupaj in v ustreznem kontekstu, to .pomenita.«.3021 Primerljiva besedila najdemo v okviru SEJO šele na stopnji B2 (sodobna litera­tura) oziroma C (literatura starejšega datuma). Pole seveda vsebujejo tudi naloge, ciljno usmerjene v preverjanje znanja kulture in civilizacije. Te so vsaj v zadnjih letih praviloma postavljene na konec in se vsebinsko navezujejo na besedila, ki so podstat drugih nalog; polo torej zaokrožijo, s cimer jim je na neki nacin odmerjeno pomembno, morda celo simbolno mesto. Prav zato se zdi še toliko bolj pomembno poudariti, da so tovrstne naloge manj raznovrstne, kot bi pricakovali tako glede na tematski razpon anticne kulture in njenega vpliva na kasnejša obdobja kot tudi glede na raznolike nacine njenega pojavljanja. Naloge so tako velikokrat osredotocene zgolj na stvarne podatke o rimski književnosti in kulturi.3122 Prav raba tovrstnih pripomockov se zdi tako poleg stopnjevane zahtevnosti besedil eden izmed dveh kriterijev, po katerih bi se zdelo smiselno razvrstiti stopnje usvojenega tovrstnega znanja. Prim. Kuhlmann, »Das Lateinportfolio«, 53, ki stopnje razporeja po dveh kriterijih: locnica med znanjem na nivoju A in nivoju B so izvirni stavki; raba pripomockov ob branju je ob uciteljevem vodstvu predvidena na nivoju A2+, nivo B pa predvideva samostojno uporabo takšnega gradiva, ki se nato stopnjuje po zahtevnosti. Podobno je zastavljena italijanska sistematizacija, gl. »Certificazione linguistica del latino«. Nemalokrat so sicer esejisticnega tipa,3223 Gl. Ucni nacrt — Latinšcina: Gimnazija, 7, 26. pri cemer so vcasih zastavljene na nacin, da spodbujajo raz­mislek in tudi doloceno kreativnost in kriticnost.3324 Prim. tudi dobro prakso povezovanja stare in nove gršcine v Kavcic, Nova gršcina: Vaje za študente s predznanjem starogrškega jezika. Vcasih navodilo tudi izrecneje zahteva od dijaka, da izrazi svoje stališce, ki temelji po eni strani na poznavanju specifik anticne družbe in – kot lahko sklepamo – ne izkljucuje primerjave s sodobnim svetom. Navodilo ene izmed nalog leta 2014 se je tako glasilo: Napišite sestavek, v katerem razmišljate o položaju žensk v rimski družbi. Leta 2020 lahko zasledimo podobno nalogo, ki vkljucuje tudi ra­zumevanje izhodišcne misli razmisleka: Razmišljajte o sporocilu Sokratovih besed: »Reprehensio eius, qui peccavit, non animum illius frangere debet, sed potius eum ad virtutem incitare et vitium corrigere.« Svoje razmišljanje strnite v približno 80 besed. Tovrstne naloge sicer le malokrat eksplicitno spodbujajo aktualizacijo. Kot primer lahko navedemo nalogo iz leta 2017:3425 Leta 2006 so dijaki na podlagi latinskih izrazov za telesne organe ugotavljali pomen razlicnih bolezni in bolezenskih znamenj, katerih poimenovanja so latinskega oz. latinsko-grškega izvora (npr. cerebralna paraliza: možgani, lat. cerebrum). Leta 2012 so v slovenske stavke smiselno vstavljali latinske pravne izraze (npr. de facto, in dubio pro reo, corpus delicti etc.). Napišite sestavek (200–300 besed), v katerem razpravljajte o (ne)aktualnosti Senekovega razmišljanja o casu. In še naloga, del pole leta 2006, ki v tem pogledu po svoji konkretnosti precej izstopa: Ciceronov prijatelj Mark Celij Ruf je v nekem pismu Ciceronu oznacil Gneja Pompeja takole: »Aliud sentit et aliud loquitur neque tantum valet ingenio, ut non appareat, quid cupiat.« (Ciceron, Epistulae ad familiares 8.1) Navedite primer, v katerem bi se taka znacajska lastnost prikazala pri današnjem politiku. Kljub tem primerom se zdi, da naloge, vezane na kulturo in civi­lizacijo, potenciala antike v smislu aktualizacije, torej zmožnosti prepoznave anticnih simbolov in vsebin v sodobnem svetu in okolju, po možnosti dopolnjene s sposobnostjo kriticne opredelitve do teh vsebin, v polnem ne izkorišcajo.3526 Leta 2005 (in tudi 2007) tako najdemo nalogo, vezano na Lexicon recentis lati­nitatis, ki izhaja pod okriljem ustanove Latinitas v Vatikanu; dijaki so morali ugotoviti, kateri sodobni predmeti oz. pojmi so opisani s posamicno novosko­vano latinsko besedo (npr. vinum Campanense: šampanjec). Izpostaviti velja tudi nekaj drugih opažanj. Presenetljivo malokrat se naloge navezujejo na nebesedno gradivo, npr. umetniške upodo­bitve. Zelo malo izkorišceno se zdi tudi tisto, kar je primarno del našega zanimanja: literatura. Literarna besedila so tako v veliki meri v pole vkljucena zgolj kot zahtevnejši avtenticni jezikovni primerki, ne pa kot izziv v smislu literarnosti, poeticnih sredstev, primerjave s kasnejšimi relevantnimi deli ipd. To se zdi še posebej pomembno pri klasicnih jezikih, pri katerih si za cilj postavljamo branje literarnih besedil. Da smo nanje ostali »obsojeni« tudi v casih cašcenja komu­nikacijskega pristopa, ki je – tako I. Samide, »Kdo se boji literature?«, 327 – »iz ucbenikov /modernih/ tujih jezikov izgnal vse, kar je dišalo po .resni. književnosti«, se zdaj jasno izpisuje kot prednost, saj nismo nikoli prekinili kontinuitete zahtevnejšega dela z besedili. To bi na vsak nacin veljalo izkoristiti v polnejši meri.3627 V poli leta 2009 so morali tekmovalci denimo v eni izmed nalog podcrtati tujke grškega izvora. ZAKLJUCEK: CILJI IN IZZIVI Vpogled v tekmovalne pole nam odstre vsaj delni odgovor na vpra­šanje, ki smo si ga zastavili na samem zacetku: kaj ucimo, ko ucimo latinsko? Ce strnemo naše ugotovitve, lahko zapišemo, da pri naših dijakih primarno razvijamo zmožnosti, ki jim omogocajo dostop do izvirnih besedil. Od njih pricakujemo tako sposobnost branja in »konzultiranja« izvirnika, kot tudi – in to v vecji meri – sposobnost intenzivnejšega ukvarjanja z (ustrezno prilagojenimi) avtenticnimi besedili: prevajanja v slovenšcino. Ta kompleksna aktivnost, ki v veljavnem ucnem nacrtu ni izrecno omenjena, ponuja didakticni izziv predvsem v smislu potrebnega ravnovesja med prevajanjem, ki ima za cilj zahtevnejšo nadgradnjo bralnega razumevanja, in med prevodom v smislu »orodja« za dokazovanje poznavanja detajlnih jezikovnih elementov latinšcine. Nadalje razvijamo sposobnosti, ki se odražajo v rabi drugih jezikov, v slovenšcini in modernih tujih jezikih. »Jezikovna obcutljivost«, ki jo ucencem privzgajamo s poudarjanjem jezikovne zgradbe latin­šcine, je pragmaticno težko ulovljiva kategorija, a vendar tovrstne kompetence, v prvi vrsti vezane na slovenšcino, pricakujemo in jih v nalogah tudi povsem eksplicitno (in morda tudi mestoma prerigidno) ocenjujemo. Nasprotno lahko na ravni besedišca takšno znanje v povsem pragmaticnem smislu lažje definiramo in tudi ocenjujemo na nacin najrazlicnejših ciljnih izzivov. Omenjeni latinšcino presegajoci jezikovni kategoriji se zdita zelo realno dosegljivi zmožnosti, ki ju dijaki ne le usvojijo pac pa tudi ponotranjijo. Isto misel na veliko bolj poeticen nacin razvije Andrea Marcolongo, Bistroumni jezik, 140; ta sicer v kontekstu stare gršcine, ki pa ga zlahka prenesemo na drugi klasicni jezik, zapiše: Ucence klasicnih smeri pogosto prepoznam po njihovem nacinu govora in pisanja. To dokazuje, da stara gršcina postaja del njihovega doživljanja in opisovanja sveta ter jih ne bo nikoli zapustila. Gre za širino besedišca … Gre tudi za posebno ljubezen do podredij, tj. za izražanje z odvisniki in za zapleteno zloženo rabo podredij. Dolocene podobe gršcine ne izumrejo in živijo naprej v ucencih stare gršcine. Koncno podajamo in pricakujemo še kulturno-civilizacijsko znanje. To podrocje se nam je na ozadju tekmovalnih nalog razkrilo kot tisto, na katerem se številni potenciali našega pouka zdijo premalo izkorišceni. Na koncu si dovolimo še tezo, da najvecja rezerva v tem pogledu najverjetneje leži prav v tistem, kar je differentia specifica našega pouka: znanje jezika in dostop do izvirnika. Ce se namrec ucenci in dijaki o antiki ucijo pri množici drugih predmetov, je latinšcina edina, ki jim omogoca neposredni dostop ad fontes. Eden temeljnih izzivov za ucitelje klasicnih jezikov ob tem je, kako ta dostop omogociti na razlicnih ravneh znanja in tudi pri razlicnih ucencih, pa tudi, kako ga cim bolj izkoristiti na nacin, ki antiko predstavi v njenem bistvu, kot živo tvorbo, ki nas še vedno v temelju globoko zaznamuje. BIBLIOGRAFIJA »Certificazione linguistica del latino — Linee guida nazionali«. Consulta Universitaria di Studi Latini, 2016. (Dostopno na spletu.) Cook, Guy. Translation in Language Teaching. Oxford: Oxford Uni­versity Press, 2010. Inkret, Andreja. »O branju izvirnih besedil pri pouku klasicnih jezikov«. Keria: Studia Latina et Graeca 23, št. 2 (2021): 101–33. Kavcic, Jerneja. Nova gršcina: Vaje za študente s predznanjem staro­grškega jezika. Ucno gradivo. Ljubljana: Oddelek za klasicno filologijo FF UL, 2015. Kocbek, Alenka. »Unlocking the Potential of Translation for FLT«. Linguistica 54 (2014): 425–38. Koletnik Korošec, Melita. »Translation in Foreign Language Tea­ching«. V: New Horizons in Translation Research and Education 1, ur. Nike K. Pokorn in Kaisa Koskinen, Publications of the University of Eastern Finland Reports and Studies in Education, Humanities and Theology 8, 61–74. Joensuu: University of East­ern Finland, 2013. Kuhlmann, Peter. »Das Lateinportfolio – neue Wege zum eigen­verantwortlichen Lernen«. Pegasus-Onlinezeitschrift 1 (2011): 50–68. Laviosa, Sara. Translation and Language Education. London: Rou­tledge, 2014. Marcolongo, Andrea. Bistroumni jezik: Devet epskih razlogov, zakaj ljubiti gršcino. Prevedel Gašper Kvartic. Celje: Mohorjeva družba, 2022. Pavlic Škerjanc, Katja. »Gradatim ali po korakih do boljšega pre­voda«. Keria 1, št. 1–2 (1999): 89–99. ——— . »Klasicno izobraževanje v Sloveniji«. Keria 2, št. 1 (2000): 101–108. Predmetni izpitni katalog za splošno maturo: Latinšcina. Ljubljana: Državni izpitni center, 2010. Rubin, Joan. »What the ‘Good Language Learner’ Can Teach Us«. TESOL Quarterly 9, št. 1 (1975): 41–51. Samide, Irena. »Kdo se boji literature? Književna didaktika pri študiju tujega jezika«. V: Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode: 25. simpozij Obdobja; Metode in zvrsti, ur. Boža Krakar-Vogel, 325–333. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2008. Skupni evropski jezikovni okvir: Ucenje, poucevanje, ocenjevanje. Pripravil Svet Evrope. Svet za kulturno sodelovanje, Odbor za izobraževanje, Oddelek za moderne jezike, Strasbourg. ­Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport, 2011. (Dostopno na spletu.) Tomc, Bojana. »Strategije spodbujanja branja po Montserrat Sarto pri pouku latinske književnosti«. Clotho 5, št. 1 (2023): 171—84. Ucni nacrt – latinšcina: Gimnazija; Splošna, klasicna gimnazija. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008. (Dostopno na spletu.) Ucni nacrt – latinšcina: Program osnovnošolskega izobraževanja, izbirni predmet. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, 2004. (Dostopno na spletu.) IZVLECEK Kaj ucimo, ko v sodobni slovenski gimnaziji ucimo latinsko? S kakšnimi cilji vstopamo v razrede, kaj pricakujemo, da bodo naši dijaki znali? Navedena vprašanja so le na videz preprosta. V najbolj pragmaticnem smislu nanje odgovarja veljavni ucni nacrt za latinšcino, ki niza cilje pouka in s tem pricakovane zmožnosti dijakov. V tem prispevku skušam slednje osvetliti z zornega kota prakse in sicer z vpogledom v slovensko državno tekmovanje v znanju latinšcine, namenjeno di­jakom tretjega letnika gimnazije. Ob tem izhajam iz predpostavke, da je tekmovalne naloge moc vsaj do dolocene mere imeti za »prakticno« dopolnilo ucnemu nacrtu, za dovolj reprezentativne odgovore na vpra­šanje, kaj si pod zacrtanimi cilji predstavljamo povsem pragmaticno, in tako tudi za ilustrativen prikaz naših skupnih pricakovanj o tem, katere kompetence naj bi dijaki po skoraj treh letih gimnazijskega ucenja imeli. Tekmovalne naloge, deloma pa tudi dileme, ki jih pred ocenjevalce postavlja tockovanje odgovorov, mi obenem služijo kot osnova za razmislek o tem, kje ležijo prednosti in didakticni izzivi sodobnega pouka latinšcine. KLJUCNE BESEDE: poucevanje latinšcine, gimnazija, ucni nacrt, didaktika, ucne kompetence Linguam Latinam didicisse: Objectives and Challenges in Contemporary Latin Teaching ABSTRACT What do we teach when we teach Latin in a modern Slovenian grammar school? What are our goals when entering the classroom, and what do we expect our students to learn? These questions seem deceptively simple. In the most pragmatic sense, their answers are provided by the current curriculum for Latin, which sets out the lessons’ objectives and the student’s expected abilities. This paper sheds some light on the latter from a practical perspective by looking at the Slovenian national Latin proficiency annual competition for third-year grammar school students. It assumes that the competition tasks can be considered, at least to a certain extent, as a “practical” supplement to the curriculum, as sufficiently representative answers to the question of what goals are set out in a purely pragmatic way. They are also an illustrative demonstration of the expected competencies students should have after almost three years of grammar school learning. The competition questions, and partly the dilemmas posed to the assessors by the scoring of the answers, serve as the basis for reflection on where the strengths and didactic challenges of contemporary Latin teaching lie. KEYWORDS: teaching Latin, grammar school, curriculum, didactics, learning competencies Priložnosti, izzivi in zagate pri obravnavi vsebin iz klasicne kulture in književnosti v gimnaziji Neža Karlin* Mnogo je nedoumljivih skrivnosti in vendar – ni globlje skrivnosti kot clovek. Sofokles, Antigona 332–33 CILJI GIMNAZIJSKEGA IZOBRAŽEVANJA Za vsako izobraževalno ustanovo je nujno, da se vpraša in opredeli, kaj naj bi bil cilj njenega delovanja, natancneje, v kakšne osebnosti želi vzgojiti svoje gojence. Vizija teh gojencev ob koncu izobraževalnega procesa mora krojiti celotno formalno in neformalno delovanje usta­nove. Le s tako vizijo, ki se ji vsi vpleteni trudijo približati v cim vecji možni meri, bo šola kos hitrim družbenim spremembam in modnim trendom – zazrta v mlade in dojemljiva za njihove potrebe, a kljub temu zvesta pedagoškim nacelom in pristopom, ki so se uveljavili in izkazali skozi generacije. Tu seveda ni mišljeno okostenelo vztrajanje pri zastarelih ucnih metodah, ampak vsebine, ki so skozi dolga obdobja gradile osebnosti mladih ljudi. Gimnazija ima v tem kontekstu posebno mesto. Svojih dijakov ne izobražuje in ne vzgaja za dolocen poklic, ampak jih izobražuje in vzgaja v splošno razgledane ljudi. Vzgojiti skuša mlade izobražence, ki bodo imeli razjasnjene temeljne pojme o svetu in svojem položaju v njem ter bodo v skladu s temi spoznanji tudi delovali kot odgovorne, poštene in samostojne osebnosti. Gi­mnazijska leta so še zadnje obdobje v življenju mladega cloveka, ko se v okviru formalnega izobraževanja lahko na široko razgleduje po razlicnih vedah in si ob tem krepi mentalne in duhovne kapacitete. Ob podajanju splošnega znanja in posebni krepitvi zmožnosti abstraktnega mišljenja skozi preucevanje klasicnih jezikov skuša kla­sicna gimnazija vzgajati »cloveka z veliko zacetnico«, torej »Cloveka«, kot ga sredi mestnega vrveža išce Diogen z lucjo pri belem dnevu. Klasicna gimnazija nikoli ni bila le priprava na študij jezikoslovnih in družboslovnih ved, ampak je bila v vseh obdobjih predvsem valilnica humanistov, osebnosti, ki jih družba potrebuje prav na vseh podroc­jih. Pomembno je, da ucitelji nikoli ne izgubimo izpred oci te vizije in da se po najboljših moceh trudimo za njeno uresnicitev. Ucenje klasicnih jezikov in obravnava tem iz klasicne kulture in književnosti imata v tem procesu nepogrešljivo in edinstveno vlogo. Ta prispevek skuša pokazati, kakšne priložnost nudijo vsebine iz klasicne kulture in književnosti pri vzgoji mladih humanistov ter s kakšnimi izzivi in zagatami se ucitelji srecujemo pri njihovi obravnavi. IZTOCNICE ZA INTERPRETACIJO ANTICNEGA IZROCILA V ŠOLSKEM PROSTORU Vrednost anticnega izrocila Z dijaki v razredu velikokrat odpremo vprašanje, zakaj še danes be­remo vec kot dva tisoc let stara besedila starih Grkov in Rimljanov. »Šolski« odgovor, ki se ponuja, je ta, da bomo prek poglabljanja v ta dela bolje razumeli lastno civilizacijo. To je res, vendar še zdalec ni najpomembnejši razlog. Rémi Brague v delu Evropa, rimska pot na pronicljiv, a kriticen nacin razmišlja o evropski identiteti, o delitvi Evrope na vzhod in zahod, o dolgu, ki ga ima Evropa do anticne kul­ture in judovstva. Tudi sam se sprašuje, zakaj brati anticne klasike, in zakljuci, da bi nas ta dela »cisto preprosto utegnila zanimati«.128 Gl. Ucni nacrt — Latinšcina: Gimnazija, 31 in tudi Ucni nacrt za latinšcino: Program osnovnošolskega izobraževanja, 17. Vprašanje, katere avtorje naj bi preucevali, ali že to, kateri naj bi veljali za klasike, nima prav nic opraviti z vprašanjem o njihovi pripadnosti ali nepripadnosti izrocilu, katerega se mi cutimo dedice. Kaj je vec vredno, študirati Sofokla ali Kalidasa, Homerja ali Edde, Platona ali Konfucija? […] Edini dokoncni kriterij je kriterij notra­njega interesa. Nikdar se ne bi smeli spraševati, ali neki avtor pripada našemu izrocilu ali ne, še manj, ali je bil istega spola ali »rase« kakor mi. Edino upraviceno vprašanje je, ali si neki avtor zaradi samega sebe zasluži, da se poglobimo vanj. To pa je natanko tisto, kar so Evropejci v svoji preteklosti sami naredili. Niso študirali grških in latinskih klasikov, ker bi to bili viri Evrope, torej zato, ker bi to bili v bistvu oni sami. Teh klasikov niso študirali, da bi jih to privedlo do boljšega poznavanja samih sebe in do uveljavitve tistega, kar jim je lastno. Prav nasprotno, študirali so jih, kakor so študirali tudi muslimanske in judovske mislece, ker so se jim njihova dela zdela resnicna, lepa, zanimiva itd.229 Ucni nacrt — Latinšcina: Gimnazija, 31. Gl. tudi Ucni nacrt za latinšcino: Program osnovnošolskega izobraževanja, 5. Nujno je, da tudi v šolskem prostoru do teh besedil pristopamo z zanimanjem in odprtostjo, ne pa z držo, da gre za obvezno ctivo, ki ga je pac treba prebrati zaradi nekih višjih, neoprijemljivih ciljev, kot je na primer ta, da bomo bolje razumeli lastno identiteto. Naloga uciteljev je, da dijakom pomagamo odkriti, kaj je v teh besedilih tako izredno resnicno, lepo in zanimivo, da jih je vredno brati še danes. Emanuel Levinas,330 Širši kontekst tega citata navajam v Inkret, »O branju izvirnih besedil,« 110–11. veliki iskalec presežnega v oblicju drugega, je v svojem pogovoru s Philippom Nemojem izjavil: Mislim, da skozi vso književnost cloveško oblicje govori ali jeclja, se pokaže v cloveški drži, ali pa se bojuje s svojo lastno karikaturo. Kljub koncu evrosredišcnosti, ki so jo razvrednotile tolike grozote,431 Primer treh tovrstnih nalog: »Avtor zgornjega razmišljanja je rimski stoiški filo­zof Seneka. Navedite imena še treh anticnih filozofov.« (2012) // »Naslov bese­dila je Cato Maior de senectute. Besedilo je prirejeno po Ciceronu. Naštej še tri verjamem v vzvišenost cloveškega oblicja, ki ga izraža grška knji­ževnost, kot tudi naša, ki grški dolguje vse.5Vita brevis est, longa ars slovi kot oce medicine. Navedite njegovo ime in napišite, po cem je najbolj znan. Imenujte tudi najbolj znanega rimskega zdravnika.« (2011)Ciceronova dela.« (2013) // »Avtor misli Pri obravnavi anticnih tekstov se srecujemo ravno s to dvojnostjo, vzvišenostjo cloveka na eni strani in temino na drugi. Antika nas­lavlja to resnico o cloveku, vsakega, ki se z njo srecuje, predvsem pa mlade v obcutljivi dobi iskanja identitete, vabi k cudenju, razmisleku in avtorefleksiji. Nudi iztocnice za pogovor, preko katerega mladi ob usmeritvah uciteljev postopoma odkrivajo resnice o tem, kaj je clovek. Te duhovne procese bi lahko združili pod skupnim geslom anticnega sveta G.... sea.t.., »Spoznaj samega sebe«, ki je bilo vklesano nad vhodom v delfsko prerocišce. Boris Šinigoj takole razmišlja o tem vodilu: Apolonski poziv k samospoznanju, v katerem lahko prepoznamo prvi vzgib zahodnemu mišljenju, kljub pozabi njegove izvorne du­hovne izkušnje v dolgih stoletjih, ki nas locijo od arhaicnega grštva, sprico svoje nadcasne spodbude k preiskovanju skrivnosti cloveškega življenja še vedno ni izgubil svoje veljave. Nasprotno, ostaja vecna, nikdar dovršena naloga za sleherno dušo.632 Npr. »Napišite sestavek (120–150 besed) o Cezarju in njegovem casu.« (2014) Vendar, nadaljuje Šinigoj, »tako odmišljeno razmišljanje še zdalec ni dovolj.« Kolikor namrec dopustimo, da poziv k samospoznanju resnicno spregovori v nas, smo že takoj na zacetku nagovorjeni k samoprev­praševanju, ki nas ne zavezuje le k dajanju odgovora z umom, temvec s celim bitjem.733 Ce znova ponazorimo: »Postavite se v vlogo naslovnika pisma Lucilija in odpišite Seneki. V sestavku (200–300 besed) razpravljajte o Senekovem razmišljanju o casu.« (2012) // »V sestavku (200–300 besed) napiši razmišljanje o predstavah Rimljanov o posmrtnem življenju. Pri tem so ti lahko v pomoc zgornji odlomek ter mitološke zgodbe in upodobitve, ki jih poznaš.« (2013) V duhu mišljenja starih Grkov je to pomenilo modro delovanje. Gorazd Kocijancic v svojem uvodu k Fragmentom predsokratikov podaja dober prikaz, kako raznoliko je bilo to »udejanjanje mod­rosti« v anticni Grciji.834 Zanimivo je, da jo v skorajda identicni obliki zasledimo že šest let pred tem. Kot pravi, lahko »spremljamo sledi razume­vanja ›modrosti‹ kot projekta, ki spreminja življenje tistih, ki se mu posvecajo, ki ima torej nalogo in privilegij osmislitve in preobrazbe eksistence.«935 Aktualizacija prav tako ni omenjena pri splošnih ciljih in kompetencah v vel­javnem ucnem nacrtu (gl. Ucni nacrt — Latinšcina: Gimnazija, 7–8), bi jo pa na vsak nacin v prihodnje v dokument veljalo vkljuciti. Zlahka potegnemo vzporednico z vizijo humanisticno vzgojenega mladega cloveka v uvodnem razmišljanju. Ne glede na to, na katerem podrocju znanosti, umetnosti, duhovnosti ali družbe bodo današnji maturanti nekoc dejavni, bodo delovali tudi v skladu s spoznanji o sebi in svetu, ki so jih pridobili v casu šolanja in zorenja. Zato je tako pomembno, kakšne vsebine jim na tej poti ponujamo in kako jih obravnavamo. Cudenje Radovednost in sposobnost cudenja, .a.µ..e.., sta bistveni sestavini v procesu odkrivanja in raziskovanja novega. Tako Platon kot Aristotel cudenje opredeljujeta kot pocelo filozofije.1036 Omeniti velja, da se na polju tujejezicnega poucevanja vse bolj uveljavlja literarna didaktika, ki spodbuja razvoj literarnih kompetenc (prim. npr. Samide, »Kdo se boji literature?« 325—33). M..a ... f...s.f.. t..t. t. p...., t. .a.µ..e..: .. ... .... .... f...s.f.a. . a.t..111 Brague, Evropa, rimska pot, 134. Zelo lastna filozofu je strast – cudenje. Poleg tega ni drugega pocela filozofije. ... t. .a.µ..e.. .. .....p.. .a. ... .a. t. p..t.. ...a.t. f...s.fe...122 Brague, Evropa, rimska pot, 136. Zaradi cudenja so ljudje tako zdaj kot na zacetku zaceli filozofirati. Tudi v pedagoškem procesu je potrebna ta strast, ki po eni strani pri­tegne in prevzame, po drugi pa pahne v temo, kot cudenje posreceno opiše Llewelyn.133 Prim. Rebula in Kovac, »Emanuel Levinas in predsokratiki«, 33–54. Cudenje namrec vedno implicira doloceno stopnjo nevednosti, »umanjkanje«, ki teži k zapolnitvi.144 Levinas misli predvsem na grozote holokavsta. V vzgojno-izobra­ževalnem procesu je cudenje sila, ki iz suhoparne ucne snovi naredi predmet osebnega interesa. Ni treba poudarjati, kako kljucna je ta drža za uspeh ucnega procesa. Pomembna je tako pri ucencih kot pri ucitelju; le ucitelj, ki se sam zna cuditi, zmore cudenje z nacinom svojega poucevanja, torej s primernimi vprašanji in nevsiljivimi namigi ali poudarki izzvati tudi pri poslušalcih. Lep odraz takega notranjega dogajanja, ki se porodi v ucencu ob ucitelju, je Teajtetov odziv na Sokratove aporije, ko vzklikne: .a. .. t... .e... .e, . S...ate., .pe.f... .. .a.µ... t. p.t. .st. ta.ta, .a. ....te .. ...... ß..p.. e.. a.t. s..t.d.....155 Levinas, Etika in neskoncno, 75. Pri bogovih, Sokrat, izredno se cudim nad tem, kaj neki so te reci, in vcasih me resnicno zgrabi vrtoglavica, ko si jih ogledujem. Dejansko se komu od cudenja lahko zavrti v glavi že ob motrenju cudovitih slovnicnih struktur klasicnih jezikov, pa ob pronicljivih, eksaktnih izrazih in besedišcu ali mislih, ki tako nenadkriljivo za­denejo bistvo problema. Teme iz anticne civilizacije in književnosti bralcev s svojo silovitostjo, globino in pogosto tudi nenavadnostjo ne pustijo ravnodušnih. Klicejo po refleksiji in odzivu, zato zmorejo ob primerni obravnavi pritegniti tudi mladega cloveka. Tujost anticnega sveta Seveda pa obravnava anticnih kulturno-civilizacijskih tem in knji­ževnih mojstrovin v sebi skriva tudi izzive in zagate. Ko z dijaki spoznavamo anticni svet in beremo anticne klasike, se soocamo z neznanimi svetovi, ki so zaradi svoje casovne oddaljenosti pogosto zamegljeni. Obstaja nevarnost, da bi jih izkrivljeno interpretirali in jim pripisovali napacna sporocila, ce bi pri interpretaciji izhajali le iz tega, kako kak fenomen razumemo danes. Napacna sodba lahko izhaja tudi iz zmotne predpostavke, da so nam zaradi vedenja, ki ga imamo o antiki, njene vrednote domace. Na to opozori Wiseman, ki tako sklepanje imenuje »najbolj zahrbtna past« pri interpretaciji antike. Po njegovem mnenju se bomo bolj približali pravilnemu razumevanju anticnega sveta, ce bomo izhajali iz obratne predpostavke, da nam je antika tuja in nedomaca (»the alien and the unfamiliar«).166 Šinigoj, »Spoznaj samega sebe«, 64. Zdi se, da imata tu z Levinasom nekaj sticnih tock. Ce v »oblicju antike« vidimo »oblicje drugega«, je treba ob srecevanju z njo zavzeti predvsem držo cudenja, upoštevati njeno skrivnostnost in dopustiti dejstvo, da je nikoli ne bomo docela razumeli. Ko se odpiram oblicju, se odpiram nepoznanemu, odpiram se skriv­nostnemu – Drugega ne morem v celoti spoznati, ne morem ga do kraja racionalno premeriti – je vedno tudi skrivnost.177 Šinigoj, »Spoznaj samega sebe«, 65. Le tako se lahko ob fenomenih, ki jih zasledimo v anticnem svetu, izognemo prenagljenim in krivicnim sodbam, ceš, Grki in Rimljani so bili cudni, kruti, sprevrženi. Dejstvo je, da se pri obravnavi anticnih fenomenov, mitoloških motivov in literarnih mojstrovin nemalokrat srecamo s temami, ki bi se jim v razredu raje izognili, saj utegnejo koga prizadeti. Naštejmo nekaj konkretnih primerov: vojna, nasilje, suženjstvo, golota, seksualnost, erotika, homoseksualnost, detomor, samomor, prevara, orgije. Vsak ucitelj se je srecal s to dilemo v taki ali drugacni obliki. Ena možnost je, da te teme obidemo; ali pa jih predstavimo samo kot dejstva in se z njimi sploh ne ukvarjamo. Tega je bilo veliko v preteklosti, ki je antiko v šolskem prostoru obravna­vala idealizirajoce in prilagojeno,188 Prim. Kocijancic, »Prvinsko mišljenje«, x. poudarek pa je bil na poznavanju podatkov. Deloma je temu seveda botroval tudi duh casa, omejeno vedenje199 Ibid. Kocijancicev prikaz predsokratskega razumevanja »udejanjene modrosti« tukaj zavestno apliciram na pedagoška vprašanja. in pozitivisticen odnos do znanosti.2010 Prim. Reale, Zgodovina anticne filozofije 1, 381. Druga možnost pa je soocanje s temi temami in odpiranje vprašanj. Šele tako dopus­timo, da cudenje sproži proces osebno angažiranega raziskovanja in spoznavanja. Z antiko kot tujim kulturnim fenomenom stopimo v dialog in zacnemo po plasteh lušciti sporocilo, ki ga za nas nosi ta oddaljeni svet. Vecplastnost in globino kulture se pogosto opisuje z metaforama cebule in ledene gore. Koliko plasti cebule nam bo uspelo odlušciti oziroma kako globoko pod gladino bomo dosegli ledeno goro, bo odvisno od številnih dejavnikov. Zavedati se moramo, da je ucenje kulture dolgotrajen in vedno bolj poglabljajoc proces, ki lahko doseže razlicne ravni, ne pa nekakšna zbirka kulturnih trivialnosti, roman­ticnih klišejev in popacenih stereotipov. Ucenje kulture bo zato za vsakega ucenca predvsem zelo oseben in poseben proces, njegove duše se bo dotaknilo le, ce si to sam želi. Kultura ustvarja in rešuje probleme. Cetudi je še vedno veliko takšnih vidikov kulture, ki jih bo potrebno podrobneje raziskati in ki jih morda ni mogoce poucevati, se vkljucevanju kulturnih vsebin ne smemo izogibati.2111 Platon, Teajtet 155d, prevod Gorazd Kocijancic. Tudi mnogi današnji ucitelji klasicnih jezikov smo do dolocene mere hoceš-noceš zaznamovani z »romanticnimi klišeji in popacenimi stereotipi« o antiki, ki so jih naši ucitelji v velikem navdušenju nad njo in v dobri veri prenašali na nas. Vsakemu se je že kdaj zgodilo, da je ob kakem zelo neposrednem in pogumnem vprašanju dijaka ostal brez besed, saj ustreznega odgovora ni imel takoj na dlani. Postavljeni pred izziv smo se morali najprej odpovedati lastnim stereotipom, preuciti temo znotraj konteksta in zgodovinskih okolišcin in nato cimbolj resnicoljubno in z veliko mero spoštljivosti odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Poklicani smo, da ubesedimo tudi težke stvari, da o njih govorimo s svojimi dijaki. Tak pristop staremu veku ne bo odvzel veljave, nasprotno, pokazalo se bo, kako resnicoljubna je bila antika v zaznavanju in izražanju vseh – tudi temnih – razsežnosti cloveškega bivanja. Srednješolci so dovolj zreli, da ob premišljenem vodenju uciteljev lahko odrinejo na globoko. Mladi, zazrti v digitalne privide vseh vrst, vcasih dobesedno klicejo po pristnosti in iskrenosti v šolskih razredih. Prikrajšati jih za pristen pogled na antiko bi bila laž in zavajanje. Bolj kot kdaj prej potrebujejo ucitelje, ki bodo z njimi pogumno, tankocutno in iskreno spregovorili o velikih in usodnih temah življenja. Ker nam je antika vsem enako dalec in enako blizu, v odnosu do nje med nami ni družbenih privilegirancev; ni bolj primernega in varnega okvira za take pogovore, kot so ravno teme iz anticnega sveta. Zelo lepo to ubesedi Andrea Marcolongo, ko pravi, da »si ne moremo prisvojiti intenzivnosti niti ene same grške besede. Še vedno pa preucujemo ta jezik, ki nas vabi že tisocletja z mocjo oddaljenosti, ki jo že tisocletja zamenjavamo za bližino. V grških besedilih ne beremo vec grškega sveta; beremo sami sebe.«2212 Aristotel, Metafizika 1, 982 b (prev. avtorica). Predsodki Pri interpretaciji antike bralce tako kot pri interpretaciji katerega koli drugega kulturnega fenomena mocno zaznamujejo »predsodki in predmnenja«, ki se jih pogosto sploh ne zavedajo. Hans Georg Gadamer s svojim pojmom »zgodovina ucinkovanja«,2313 Prim. Llewelyn, »On the Saying that Philosophy Begins in Thaumazein«, 1. Wirkungsge­schichte, opozori, da je naše razumevanje nekega pojava neobhodno odvisno od naše zgodovinske pogojenosti, ta pa izvira iz pripadnosti dolocenemu izrocilu. Pozicija med tujim in znanim, ki jo izrocilo za nas poseduje, je torej vmesnost med historicno menjeno, oddaljeno predmetnostjo in pripadnostjo tradiciji. V tej vmesnosti je pravi kraj hermenevtike.2414 Reale, Zgodovina anticne filozofije 1, 382. Casovna oddaljenost, ki nas loci od predmeta našega zanimanja, po Gadamerju »primarno ni prepad, ki ga je treba prestopiti, ker locuje in oddaljuje, temvec je v resnici nesoci temelj dogajanja, v katerem temelji sedanje razumevanje«. Historicno objektivnost, torej težnjo, da skušamo zgodovinsko oddaljen pojav interpretirati zgolj iz duha tistega casa, oznaci kot »naivno predpostavko histo­rizma«, ki »v zaupanju metodiki svojega postopka pozabi svojo lastno zgodovinskost«.2515 Platon, Teajtet 155c, prev. Gorazd Kocijancic. Prim. Llewelyn, ibid. V resnici je pomembno to, da oddaljenost casa prepoznamo kot pozitivno in produktivno možnost razumevanja. Zapolnjuje jo kon­tinuiteta porekla in tradicije, v luci katere se nam kaže vse izrocilo.2616 Wiseman, Catullus and His World, 4. Casovni odmik pomeni za Gadamerja nekakšno sito, ki dopusti, »da odmrejo predsodki partikularne narave«, ki nas pri interpre­taciji zavajajo, in da se »povzpnejo tisti, ki omogocajo resnicno razumevanje«.2717 Grošelj, »Levinas: od oblicja do odgovornosti«, 256. Lociti predsodek kot tak ocitno zahteva, da ga suspendiramo v njegovi veljavi; ker dokler nas predsodek doloca, ne mislimo nanj in ga ne premišljamo kot sodbo. Da predsodek tako rekoc privedemo pred sebe, se ne more posreciti, dokler je stalno in neopazno v igri, temvec le takrat, ko je tako rekoc izzvan. Kar zmore tako izzvati, je srecanje z izrocilom. Kajti kar vabi k razumevanju, se je že pred tem moralo uveljaviti v svoji drugosti. Prvo, s cimer se razumevanje zacenja, je, da nas nekaj nagovori.2818 Tak primer so npr. Stare grške bajke Eduarda Petiške, kjer so iz mitoloških pri­povedi nacrtno izvzete krute teme – kot npr. detomor, ki ga zgodba o Medeji uvidevno preskoci. Tukaj se krog razmišljanja sklene. Spet smo na izhodišcni tocki, pri cudenju. Zaradi cudenja raziskujemo, se sprašujemo in išcemo odgo­vore. Tudi anticna besedila beremo, ker so nagovarjajoca, zanimiva in lepa, kot taka so postala del našega izrocila, ki se je prekalilo skozi tisocletja. Od uciteljev je odvisno, v kolikšni meri in v kakšni obliki ga bomo posredovali mlajšim rodovom. PRIMERI IZ ŠOLSKE PRAKSE Ce vse povedano povzamemo in apliciramo na vzgojno-izobraževalni proces, lahko dolocimo štiri temeljne korake pri obravnavi nekega anticnega fenomena. CUDENJE: Dopustimo, da nas tema nagovori ali vznemiri. Ni po­membno, ali se to dogaja v pozitivnem ali negativnem smislu. Teme se ne ustrašimo, cetudi je morda strašljiva. Do nje zavzamemo držo odprtosti in ji priznamo skrivnostnost. RAZISKAVA: Opredelimo, kaj tocno je predmet našega zanimanja, in po potrebi razišcemo zgodovinski kontekst. Izsledke raziskovanja predstavimo drug drugemu. INTERPRETACIJA: V zavesti, da naše razumevanje nekega pojava mocno zaznamuje naša pogojenost s tradicijo, osebna zgodba, svetovni nazor itd., poskusimo opredeliti, kakšen pomen je imel pojav v anticnem svetu in kakšna je bila njegova sporocilnost za tedanjo družbo. V obliki pogovora odpiramo vprašanja in poskušamo odgovoriti. AKTUALIZACIJA: Na anticni pojav, ki nas je nagovoril ali vznemiril, se ozremo v luci današnjega casa. Kakšno sporocilo nosi za sodobnost, kakšna vprašanja se odpirajo ob njem? Ubesedimo misli, ki se nam rojevajo. Dopustimo možnost, da na pojav gledamo razlicno. Drug drugemu spoštljivo prisluhnemo. Pomembno je, da interpretacije ne zamenjamo z aktualizacijo. Govoriti o tem, kako danes gledamo na nek pojav, še zdalec ne pomeni, da smo obravnavani pojav poskušali interpretirati in razumeti v veljavnosti in sporocilnosti, ki ga je imel za tedanjo družbo. Pri tem se seveda zavedamo njegove »zgodovine ucinkovanja«. Oglejmo si ta pristop na treh konkretnih primerih iz šolske prakse. Primer 1: Minotaver (grška mitologija) CUDENJE: Ob srecanju z Minotavrom nas vznemiri njegova podoba – cloveško telo z glavo bika – ter njegov nastanek, spocela ga je kretska kraljica Pazifaja v stanju obsedene ljubezni z lepim bikom. RAZISKAVA: Minotavra, njegov nastanek in usodo predstavimo v kontekstu celotnega mita o kretski kraljevi hiši. Zacnemo pri Evropi in zakljucimo pri Tezejevi vrnitvi v Atene. INTERPRETACIJA: Minotaver je bil nesrecno bitje, v njem je bila združena šibkost cloveškega telesa z omejeno umsko sposobnostjo in govorno nezmožnostjo bika. Zaradi svojega porekla je predstavljal sramotni madež svoje družine. Bil je poln napak, najhujša je bila nje­gova sla po cloveškem mesu. Da bi ga kralj Minos skril pred svetom, je narocil Dedalu, naj zgradi labirint. Antika je na Minotavra pretežno gledala kot na pošast, sramoto in izziv za junaka Tezejevega kova. To se zrcali v umetnosti, kjer je obicajno upodobljen v trenutku, ko ga Tezej namerava ubiti (slika 1).2919 Tak primer je mocno zasidrana, a neustrezna predstava o »beli antiki«. Ob odkritju anticne polihromije so med znanstveniki v 19. stoletju potekale burne razprave, saj se nekateri med njimi niso mogli sprijazniti z novimi odkritji in se odpovedati idealizirani podobi antike. Vendarle pa že v antiki naletimo na podobe, ki Minotavra prikažejo z drugega zornega kota. Izvirajo verjetno iz Evripidove tragedije Krecani, kjer iz ohranjenih frag­mentov razberemo, da je osrednja tema vprašanje Pazifajine krivde. Evripidove tragedije so od poznega 5. stoletja skozi vso rimsko dobo navduševale tudi s tem, da so starim zgodbam dale nove poudarke. Tako se tudi v umetnosti pojavljajo nove upodobitve Minotavra, ki nakazujejo spremenjen pogled na pošast. Na vec etrušcanskih sar­kofagih so upodobitve Minotavra kot dojencka.3020 Prim. Kastelic, »Sovretovi Stari Grki«, 142–4. Najbolj prepricljiva je upodobitev Minotavra v materinem narocju na etrušcanski caši (slika 2), ki odpira popolnoma nova vprašanja v zvezi z Minotavrom in izpostavlja materinsko ljubezen do vsakega otroka. Ta upodobitev kaže na to, kako tudi antika ni bila izvzeta iz »zgodovine ucinkovanja« nekega pojava. AKTUALIZACIJA: Primeri vprašanj, ki jih lahko odpremo: – Kdo so pošasti današnjega casa in kako gledamo nanje? – Kaj pomeni dejanje, storjeno v trenutku obsedenosti? – Clovek v odnosu telo—razum, ki se kaže tako v liku Pazifaje kot Minotavra. – Vprašanje brezpogojne materinske ljubezni. Primer 2: Cezar in galska vojna (rimska kultura in civilizacija) CUDENJE: Cezar je kot ena najvecjih osebnosti antike deležen znatne pozornosti, dijaki se seznanijo z njegovim življenjepisom, spoznajo ga kot državnika, vojskovodjo, stratega, zgodovinarja, etnologa, re­formatorja. Krutost njegove vojne ob branju opisov ne pride mocno do izraza, mocneje se nas dotakne, ko dogodke, npr. bitko pri Aleziji, vidimo predstavljene v filmski obliki. Grozljiva resnicnost vojne pos­tane oprijemljiva in strašljiva. Na velicino Julija Cezarja pade senca. Njegov lik je privlacen in odbijajoc hkrati. Postavijo se vprašanja o upravicenosti vojne. RAZISKAVA: V obliki kratkih predstavitev dijaki po skupinah predsta­vijo naslednje teme: – Cezarjev življenjepis. – Cursus honorum. – Cezarjevi sodobniki. – Zgodovinske okolišcine in družba 1. stol. pr. Kr. – Cezar kot zgodovinopisec in slog njegovega pisanja. – Commentarii de bello Gallico. – Commentarii de bello civili. – Cezarjeve reforme. – Okolišcine Cezarjeve smrti. – Vpliv Cezarja v evropski kulturi. INTERPRETACIJA – Posebno pozornost posvetimo etnografskim opisom galskih plemen in Cezarjevi dojemljivosti za razlike med njimi: »Hi omnes lingua, institutis, legibus inter se differunt …«. – Vrednost Cezarjevih opisov. – Vrednotenje njegovih reform. – Opredelimo pojem romanizacije, ki je sledila Cezarjevim osvajanjem, in predstavimo, kaj konkretno je to pomenilo za podjarmljena ljudstva. – Pogovorimo se o tem, kaj bi galska vojna lahko pomenila z galskega zornega kota. Kakšen bi bil njihov opis dogajanja? – Poskušamo z eticnega vidika ovrednotiti nekatere Cezarjeve strate­ške poteze in odlocitve, npr. njegove odlocitve ob obleganju Alezije. – Izpostavimo, da se je vse to odvijalo manj kot petdeset let pred Kristusovim rojstvom, odpremo vprašanje kulturne prelomnice, ki jo sproži kršcanstvo, ter umestimo dogajanje v širši duhovnozgodovinski kontekst. Kot odraz hrepenenja tedanjega casa po miru preberemo in zgodovinsko razložimo Vergilijevo cetrto eklogo. AKTUALIZACIJA – Kaj vse spominja na Cezarja v današnjem casu. – Imperij in sla po oblasti. – Ne/upravicenost vojne. – Razlike med našim in anticnim dojemanjem vojne. – Trpljenje vseh vojnih žrtev. – Vojna v Ukrajini. Primer 3: Besedilo tedna (književnost) V tretjem letniku imajo vsi dijaki v okviru pouka latinšcine govorni nastop ob izbranem literarnem odlomku, ki je bodisi izpod peresa anticnega avtorja ali pa kasnejšega nastanka, vendar vsebuje motive iz anticnega sveta. Dijaki odlomek lahko izberejo iz pripravljenega gradiva ali se odlocijo za besedilo po lastni izbiri. Poglavitni cilj dejavnosti ni spoznavanje anticnih avtorjev, temvec ucenje javnega nastopanja in izražanje lastnega mnenja v duhu kriticnega mišljenja. Skozi leta se je pokazalo, da so anticni teksti zaradi raznolikosti in globine sporocila odlicno izhodišce. Dijaki svoje odlomke razmnožijo za sošolce, ki so povabljeni, naj jih shranijo in tako oblikujejo zbirko anticnih besedil s spominom na konkretnega sošolca. Ob koncu govornega nastopa, ki traja od pet do osem minut, je razred povabljen k odzivu tako na izvedbo kot na vsebino povedanega. Iz tega se obicajno razvijejo dragocene razredne debate. Za lažjo predstavo sledijo trije primeri besedil in navodila, ki jih dijaki prejmejo ob zacetku šolskega leta. Plinij Mlajši: Pisma 8.16 Hudo sem potrt; nekaj mojih sužnjev je hudo bolnih, nekaj jih je celo umrlo in sicer še prav mladih. Samo dvoje me tolaži, kar sicer ne odtehta tolikšne žalosti, je pa vendar tolažba. Eno je to, da sem jim rade volje podarjal svobodo; zakaj zdi se mi, da sužnjev, ki sem jih izgubil že kot svobodne ljudi, nisem izgubil tako prezgodaj; drugo je to, da tudi svojim sužnjem dovoljujem, da delajo nekake oporoke, in da le-te spoštujem … … vem, da so ljudje, ki imenujejo take primere kar na lepem go­spodarsko škodo in se samim sebi zdijo, da so veliki in modri. Ne vem, ali so veliki in modri, ljudje niso. Zakaj clovek mora kot clovek cutiti bolecino … (Prevedel Fran Bradac.) Pindar: Osmi pitijski slavospev 95–97 Enodnevnice! Kaj pa je »nekdo« in kaj »nihce«? Sen sence je clovek. A kadar se razlije sij iz božjih rok, žareca luc je nad ljudmi in sladko je življenje. (Prevedel Brane Senegacnik.) Konstantin Kavafis: Itaka (odlomek) Ko se boš odpravil na pot proti Itaki, zaželi si, da bi bilo potovanje dolgo, polno pustolovšcin, polno spoznanj. Laistrigoncev, potem Kiklopov, razsrjenega Pozejdona se ne boj. Na tem podobne ne boš nikoli naletel, dokler bo tvoja misel vzvišena, dokler se bodo pretanjena custva dotikala tvojega duha in tvojega telesa. (Prevedel Veno Taufer.) Osnovna navodila – Govorni nastop: predstavitev literarnega odlomka. – Glasno branje. – Nekaj besed o avtorju in casu nastanka dela (na kratko). – Interpretacija odlomka. – Aktualizacija odlomka. – Besedilo, opremljeno z avtorjem in casom nastanka, razmnožiš tudi za sošolce. Sledijo še navodila v duhu formativnega spremljanja,3121 Skela, »Uvod« k slovenski izdaji ROPP (Referencni okvir za pluralisticne pristope k jezikom in kulturam), 10. ki v zadnjih letih vzbuja veliko zanimanja pedagogov. Pri formativnem spremljanju dijakom v obliki kriterijev uspešnosti jasno opredelimo, kaj od njih pricakujemo. Pri navedenih kriterijih uspešnosti za naš konkreten primer lahko po posameznih tockah lepo sledimo zaporedju CUDE­NJE, RAZISKAVA, INTERPRETACIJA, AKTUALIZACIJA (med seboj se lahko tudi prepletajo): Uspešen bom, ko bom … – izbral literarni odlomek, ki me resnicno nagovarja (predhodno); – lepo in doživeto prebral izbrani odlomek; – na kratko predstavil avtorja in njegov cas (na pamet); – izpostavil in razložil posamezne misli, motive ali morebitne pris­podobe, ki jih odlomek vsebuje; – opredelil, zakaj sem izbral ravno ta odlomek in kaj me v njem nagovarja (izrazil osebno stališce); – odlomek aktualiziral; – vse skupaj jasno, razumljivo in povezano predstavil sošolcem. ZAKLJUCEK Iz povedanega je razvidno, da je pouk klasicne kulture in književnosti prostor, kjer dijaki poleg splošnega znanja in razgledanosti pridobivajo tudi sposobnosti cudenja, avtorefleksije, samokriticnosti in strpnosti. Proces ni nikoli zakljucen, to za raziskovanje samega sebe velja že iz anticnih casov; kot bi rekel Kavafis, je tu pomembna zlasti pot. Dijake po gimnaziji caka še dolgo zorenje v »umetnosti življenja«, uciteljska prizadevanja ne obrodijo vedno takojšnjih sadov, morda obcasno naletimo tudi na gluha ušesa. Važno je, da ne ustvarjamo fiktivnega prepada med snovjo in življenjem; tega se nenazadnje ucijo celo preko razvozlavanja jezikovnih ugank zapletenih latinskih ali grških stav­kov. Pouk klasicnih jezikov je skozi generacije izkazal in potrdil svojo vzgojno-izobraževalno vrednost. Novi casi vsekakor zahtevajo sveže ucne pristope, ne pa nujno novih vsebin, saj clovek išce odgovore na ista temeljna bivanjska vprašanja, kot jih je iskal v antiki. BIBLIOGRAFIJA Brague, Rémi. Evropa, rimska pot. Celje: Mohorjeva družba, 2003. Gadamer, Hans-Georg. »O krogu razumevanja«. V: Izbrani spisi, ur. Valentin Kalan in Dean Komel, 35–45. Ljubljana: Nova revija, 1999. Grošelj, Jon. »Levinas: Od oblicja do odgovornosti«. Anthropos 3–4 (235–6) (2014): 249–58. Holcar Brunauer, Ada, Karmen Debenjak, Jerneja Bone, Romana Vogrincic, Nataša Kralj, Vilma Brodnik, Petra Štampfl, Leonida Novak, Sandra Mršnik, Mirjana Tram­puž Luin, Barbara Oder, Polona Legvart, Andreja Žinko, Simona Rogic Ožek, Tanja Cedilnik, Dženi Rostohar, Zorica Potisk in Saša Kregar. Formativno spremljanje v podporo vsakemu ucencu 2. Vkljucujoca šola: Prirocnik za ucitelje in druge strokovne delavce. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2017. Kastelic, Jože. »Sovretovi Stari Grki«. Dom in svet 53 (1941): 142–44. Kocijancic, Gorazd. »Prvinsko mišljenje«. V: Fragmenti pred­sokratikov, ur. isti, i–xxxii. Ljubljana: Študentska založba, 2012. Levinas, Emanuel. Etika in neskoncno; Cas in drugi. Prevedla Edvard Kovac in Gorazd Kocijancic. Ljubljana: Družina, 1998. Llewelyn, John. »On the Saying that Philosophy Begins in Tha­umazein«. Afterall: A Journal of Art, Context and Enquiry 4 (2001): 48–57. Marcolongo, Andrea. Bistroumni jezik: Devet epskih razlogov, zakaj ljubiti gršcino. Prevedel Gašper Kvartic. Celje: Mohor­jeva, 2022. Peršolja, Mateja. Formativno spremljanje znanja v praksi: pri­rocnik za ucitelje. Domžale: M. Peršolja, 2019. Reale, Giovanni. Zgodovina anticne filozofije 1. Ljubljana: Studia humanitatis, 2002. Rebula, Tanja, in Edvard Kovac. »Emanuel Levinas in predsok­ratiki«. Clotho 2, št. 1 (2020): 33–54. Skela, Janez. »Uvod k slovenski izdaji ROPP«. V: Referencni okvir za pluralisticne pristope k jezikom in kulturam: Zmožnosti in viri, ur. Michel Candelier, Antoinette Camil­leri, Véronique Castellotti, Jean François De Pietro, Ildikó Lorincz, Franz-Joseph Meißner, Artur Noguerol, in Anna Schröder-Sura, 4–11. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2017. Wiseman, Timothy Peter. Catullus and His World: A Reappra­isal. Cambridge: Cambridge University Press 1985, ponatis 2002. Woodford, Susan. Images of Myths in Classical Antiquity. Cambridge: Cambridge University Press, 2003. IZVLECEK Pouk klasicne kulture in književnosti je prostor, kjer dijaki poleg splošnega znanja in razgledanosti pridobivajo tudi sposobnosti cu­denja, avtorefleksije, samokriticnosti in strpnosti. Proces ni nikoli zakljucen, to za raziskovanje samega sebe velja že iz anticnih casov; kot bi rekel Kavafis, je vcasih pomembna zlasti pot. Dijake po gimnaziji caka še dolgo zorenje v »umetnosti življenja«, uciteljska prizadevanja ne obrodijo vedno takojšnjih sadov, morda obcasno naletimo tudi na gluha ušesa. Važno je, da ne ustvarjamo fiktivnega prepada med snovjo in življenjem; tega se nenazadnje dijaki ucijo celo preko ra­zvozlavanja jezikovnih ugank zapletenih latinskih ali grških stavkov. Pouk klasicnih jezikov je skozi generacije izkazal in potrdil svojo vzgojno-izobraževalno vrednost. Novi casi vsekakor zahtevajo sveže ucne pristope, ne pa nujno novih vsebin, saj clovek išce odgovore na ista temeljna bivanjska vprašanja, kot jih je iskal v antiki. KLJUCNE BESEDE: anticna kultura, to thaumazein, hermenevtika, klasicna izobrazba, formativno spremljanje Opportunities, Questions, and Conundrums of Teaching Classical Culture and Literature in Gymnasia ABSTRACT Classical culture and literature classes offer the students knowledge and insight, as well as wonder, self-reflection, self-criticism, and tolerance. The process is never complete, as has been true of self-exploration since antiquity; as Cavafy might say, sometimes it is the journey that matters. After graduating, students have a long way to mature in the ars vivendi, teachers’ efforts do not always bear immediate fruit, and their words may occasionally fall on deaf ears. It is essential not to create a fictitious gulf between the classroom and life; after all, they are learning about life, even while deciphering the linguistic riddles of Latin or Greek sentences. Teaching classical languages has proved its educational value over the generations. New times call for fresh teaching approaches, but not necessarily new content since humans are seeking answers to the same fundamental questions of existence as they did in antiquity. KEYWORDS: classical culture, to thaumazein, hermeneutics, classical education, formative monitoring Omne aevum tribus explicare annis: Predlog za celovito obravnavo anticne kulture in civilizacije Gašper Kvartic* »KULTURA IN CIVILIZACIJA« KOT DEL POUKA KLASICNIH JEZIKOV Smisel ucenja klasicnih jezikov je vecplasten. Ko nas kdo po njem vpraša, se latinisti (in grecisti) po navadi najprej zatecemo k najocitnejši prednosti, ki tici prav v samem ucenju jezika. Ucenje latinšcine, ki v diskurzu veckrat nosi kar oznako »metajezik«, izhodišce za primerjanje in analizo z drugimi jeziki,122 Marcolongo, Bistroumni jezik. in stare gršcine namrec prinaša specificne in konkretne prednosti pri jezikovni kompetenci posameznika. To lahko pokažemo na vec nivojih: na nivoju jezikovne razgledanosti; na nivoju treninga spomina in osredotocenosti ob velikem številu morfoloških oblik; na nivoju poznavanja mednarodnih besednih korenov in izposojenk; na nivoju usvajanja, razumevanja, analize in tvorbe zapletenih skladenjskih struktur; na nivoju poznavanja temeljnih jezikovnih zakonitosti, ki vladajo tudi modernim jezikom itd.223 Prim. Gadamer, »O krogu razumevanja«, 43; prevedel Aleš Košar. Repertoar argumentov v prid ucenju klasicnih jezikov pa s tem še zdalec ni izcrpan, saj je klasicna antika obdobje cloveške zgodovine, ki je prispevalo k podobi sodobnega zahodnega sveta na prakticno vseh nivojih. Iz antike smo v Evropi dobili pisavo, temelje pravne ure­ditve, osnovne arhitekturne principe, do sedaj nepresežene filozofske razprave, detajlirane politicne ideje, koledar, književne oblike itd. Dedišcina antike je dostikrat zaznavna tudi le posredno, v sodobni konfiguraciji sveta, ki je posledica dogajanja izpred dva tisoc let, v zgodovinskih vzorcih, ki so lahko znani že iz antike, v leitmotivih sodobne književnosti, v glasbenih in umetniških potezah sodobne ustvarjalnosti, v bogastvu mitologije in zgodovinske motivike, ki vede ali nevede prežema in barva zahodno civilizacijo, v organizaciji in potezah kršcanske in drugih religij, ki se je zlagoma in sistematicno razvijalo od antike naprej,324 Ibid., 41. in še bi lahko naštevali. Slednje, nejezikovne vsebine – ki se v ucnih nacrtih morda malce suhoparno imenujejo »kultura in civilizacija« – so le malokrat predmet strokovnega delovanja in javnih razprav, saj je primarna usmeritev pedagoškega dela s klasicnimi jeziki izrazito jezikovna ali pedagoška. Taka prioriteta je sicer globoko smiselna, saj sta latinšcina in gršcina najprej jezika, ki zahtevata sistematicno in organizirano obravnavo za doseganje pravih ciljev, zato vloge teoreticnega in prakticnega dela s samim jezikom ter razprav o praksah ter institucionalnih ureditvah, ki spremljajo njuno prisotnost v izobraževalnem sistemu, ne gre omalovaževati. Vendar nejezikovne vsebine morda po krivici niso deležne enake ali vsaj primerno široke obravnave. Pricujoci prispevek skuša to dejstvo popraviti ter »kulturo in civilizacijo« osvetliti kot nezanemarljiv in bistven del pouka klasicnih jezikov, še zlasti latin­šcine, si ogledati trenutno stanje ter na koncu ponuditi tudi prakticno strukturo nejezikovnih vsebin za uporabo pri pouku latinskega jezika v osnovni šoli ter srednješolskem programu klasicna gimnazija. To morda lahko prispeva k dvigu pomena, vecji sistemizaciji in enotnosti pouka vsebin »kulture in civilizacije« pri klasicnih jezikih v Sloveniji. POMEN SPOZNAVANJA NEJEZIKOVNIH VSEBIN Sodobnih jezikov, kot je anglešcina, se najprej ucimo v dialogu – ucimo se pozdravljanja, orientacije v mestih, narocanja v restavracijah itd. Tak pristop nas že od samega zacetka postavlja v kulturno okolje, v katerem se jezik govori, in nam ponudi tudi specificne kulturne poteze, ki jih najprej spoznamo in nato upoštevamo pri tvorjenju stavkov v novem jeziku. Brez tega kulturnega konteksta, ki se ob prvi priložnosti razširi tudi na pouk ne le v sami kulturi, temvec tudi o sami kulturi jezika, ki se ga ucimo, si pouk sodobnih jezikov težko predstavljamo. Jezik namrec o necem mora govoriti in najbolj smiselna izbira je seveda svet, v katerem tak jezik živi. Najbrž ni pretirano, ce recemo, da je takšna praksa pri klasicnih jezikih deloma osiromašena. Najocitnejši razlog je seveda ta, da je pri prevladujocih metodah poucevanja klasicnih jezikov možnost dialoga (ali poslušanja jezika) odvzeta.425 Ibid. Prevladujoce metode v Slo­veniji temeljijo na povsem tradicionalnem pristopu s prevajanjem po skladenjski prioriteti,526 Ibid. pri katerem je v ospredju spoznavanje in usvajanje tehnicnih lastnosti jezika in nato demonstrativno izkazo­vanje znanja pri obravnavi stavkov v izvirnem jeziku, v kombinaciji s pristopom branja, ki temelji na vsebinskem ter kontekstualnem razumevanju besedil, pri katerem se usvajanje jezika manj naslanja na razlago slovnicnih pojavov in bolj na kontekst ter razumevanje vsebine, zapisane v izvirnem jeziku; tretji pristop, ki ga prepoznavamo (tudi) latinisti, je t. i. comprehensible input oziroma metoda podajanja razumljive vsebine, pri kateri ucitelj ucencem podaja vsebino, ki je na samem vrhu ali nekoliko cez mejo njihovega razumevanja jezika.627 Ibid., 42. Odpade tudi vecina sodobnih situacij, v katere smo lahko postavljeni. Latinski jezik se namesto tega v prevladujocih ucnih metodah sprva spoznava v kratkih stavkih, ki so vsebinsko zelo osnovni (»Deklica je lepa«; »Cesta je stara«; »Mark je moj prijatelj«), vsaka beseda pa je nato (ali pred tem) vzeta pod drobnogled, sklanjana ali spregana ter obravnavana z izrazito jezikovnega vidika. To dejstvo je zaradi narave latinskega jezika skorajda neobhodno, vendar jezik na zacetku na umeten nacin skoraj loci od njegove vsebine (kasnejši in bolj za­pleteni primeri so sicer tesneje navezani na vsebine iz sveta antike). Ko jezikovno kompetenco razvijemo, res lahko prispemo do bogatih stavkov iz izvirnih anticnih, poznoanticnih ter srednjeveških besedil, kjer lahko kulturne poteze nedvomno dobro zacutimo in dobimo pravi obcutek za duh casa in kulture, v katerem so nastali – vendar se to lahko zgodi, šele ko stavek dobro razumemo, do cesar pa moramo priti preko jezikovne strukture. Pri sodobnih jezikih je drugace, saj je kulturni element ponujen že od samega zacetka; poleg tega radovedni ucenci zaradi svetovnega spleta že sami poznajo kulturo npr. angleško govorecih svetov in je takšno usvajanje lažje. Toda nejezikovno znanje bi moralo že od samega zacetka spremljati pouk klasicnih jezikov. V njem je cutiti globino, ki nas zna nagovoriti, jezik pa dobi »tretjo«, živo dimenzijo, ki daje cloveškemu umu izho­dišce, da si anticni svet cim celoviteje predstavlja in da besede lažje oživijo ter dobijo pravi pomen. Ta dimenzija je tisto, kar nas v resnici pri pouku jezika še najbolj nagovori in zaradi cesar se jezika sploh ucimo – poleg tega, da brusimo svojo t. i. medkulturno kompetenco,728 Gadamer, »O krogu razumevanja«, 42. lahko uvidimo tudi, da je jezik sredstvo, preko katerega lahko dosto­pamo do skritega življenja clovekove notranjosti, ki nas nagovori in bogati. Ne gre torej samo za rekonstrukcijo potez anticnih civilizacij ter njihovega miselnega sveta, temvec tudi za »oblikovanje in artiku­lacijo zavesti o naših lastnih kulturnih predpostavkah, o mehanizmih našega razmišljanja, cutenja, verovanja in moralne senzibilnosti«.829 Prim. Susan Woodford, Images of Myths in Classical Antiquity, 138. Pomembnost vloge tega elementa ucenja klasicnih jezikov znova in znova dokazujejo tudi pogovori tako z osnovnošolci kot srednješolci, ki se ucijo latinšcino in pri katerih se ravno kulturno-civilizacijske vsebine izkazujejo za tisto, kar jih pri predmetu najbolj privlaci, mu daje najvecjo »socnost«, je v nekaterih posameznih primerih razlog, da so na programu oziroma pri predmetu ostali, kljub temu, da morda ni bil njihova prva izbira, in je konec koncev tisto, kar pri predmetu vidijo kot najbolj prakticno ali najbolj vredno pozornosti. Je tudi pomemben faktor pri pridobivanju splošne razgledanosti, kar med drugim dokazujejo tudi vprašanja na televizijskih kvizih, tematsko vezana na antiko. Poznavanje takih vsebin je tudi tisto, kar nam omogoca, da se v svetu bolje znajdemo. Zavedamo se namrec lahko, da hodimo po zemlji, kjer so pred nami že živeli posamezniki, katerih trud je pri­speval tudi k našemu blagostanju. Ogledamo si lahko ruševino sredi kakega evropskega mesta in razumemo, od kdaj in zakaj je tam, cemu je takšne oblike, cemu je služila in kakšne zgodbe so se odvile v njej ali v njeni bližini. Posedujemo lahko boljše razumevanje cloveškega stanja in se do njega primerno opredeljujemo s pomocjo izhodišc an­ticnih mislecev, ki so se ukvarjali z istimi vprašanji smisla, življenjske orientacije in vrednot; razumemo lahko, da na tej poti nismo sami, temvec so posamezniki že prehodili marsikateri ovinek ter prispeli na razlicne destinacije, njihova dognanja pa lahko – opremljeni z aparatom kriticnega mišljenja, ki ga pridobimo tudi pri pouku klasicnih jezikov – izkoristimo še sami. Bolje lahko razumemo tudi vecinsko evropsko religijo, kršcanstvo, ki neobhodno barva naše sodobno izkustvo. Že zaradi njenega zgodovinskega, kaj šele sodobnega vpliva, je vredno raziskati njene korenine, nastanek in razvoj, kar je spet lahko predmet nejezikovnih vsebin pri pouku klasicnih jezikov.930 Ibid., 139. Ucna nacrta za osnovno in srednjo šolo to neprecenljivo vlogo nejezikovnih vsebin ob jezikovnih prepoznavata. Ucni nacrt za gimnazijo na primer takole opredeljuje vse kompetence, pridobljene pri pouku latinšcine:1031 »Formativno spremljanje se v nasprotju s klasicnim poucevanjem, ki ga razu­memo pretežno kot transmisijo znanja od ucitelja, ki razlaga, k ucencu, ki je pre­težno neaktiven poslušalec, poglobi v ucencev proces ucenja in ga opolnomoci za samostojno ucenje. Ucenec se nauci postavljati cilje, nacrtovati pot do cilja in Jezikovna kompetenca je sposobnost uporabe jezika za reševanje razlicnih temeljnih problemov; poleg sposobnosti interpretacije bese­dila vkljucuje sposobnost dojemanja kulturnih razlik med lastnim in tujim kulturno-civilizacijskim okoljem. Pri tem je bistvenega pomena, da je intuitivnim procesom reševanja jezikovnih problemov dodana dimenzija jezikovnih zakonitosti. Jezikovna kompetenca vkljucuje: – komparativno in kontrastivno analizo ter sintezo jezikovnih pojavov in posledicno sposobnost za samostojno in ustvarjalno razmišljanje o jeziku; – razumevanje soodvisnosti kulturnih in civilizacijskih pojavov v prostoru in casu; – sklepanje med posameznimi pojmi, njihovo abstrakcijo ali konkretizacijo; – uporabo razlicnih virov (slovnic, slovarjev, sekundarnega gradiva) pri usvajanju novih jezikovnih ali literarnih vsebin, pri izvajanju razlicnih jezikovnih operacij ali reševanju problemov. Poleg jezikovne kompetence lahko ucitelj zlasti ob odpiranju razlicnih vprašanj ali problemov ter ob branju relevantnih odlomkov literarnih del anticnih, poznoanticnih in humanisticnih piscev sodeluje tudi pri razvoju drugih kompetenc, med katerimi so: – kriticnost in objektivnost ter strpen odnos do drugacnosti; – intelektualna skepsa kot temelj kriticnega in objektivnega presojanja; – zavest o svobodi mišljenja ter samostojnost v razmišljanju in delu; – moralne kvalitete humana eticna nacela; – razumevanje in sprejemanje drugacnih miselnih vzorcev ter preseganje miselnih stereotipov. Ucni nacrt za osnovno šolo vsebuje nekoliko krajši opis kompetenc, pri katerem pa kultura in civilizacija ne odpadeta:11na koncu presoditi ucinek. Uci ga spremljanja napredka, samoregulacije in prevzemanja odgovornosti, odkrivanja vrzeli v znanju in njihovega odpravljanja.« Prim. Peršolja, Formativno spremljanje znanja v praksi, 15. Vec o formativnem spremljanju tudi Holcar Brunauer et al., »Formativno spremljanje v podporo vsakemu ucencu«.­ Z ucenjem latinšcine ucenec spoznava: – temeljne zakonitosti latinskega jezika na vseh ravninah tako, da si pridobi najosnovnejše besedišce in tiste osnove latinske slovnice, ki mu omogocajo razumeti preproste citate v latinšcini (iz antike in poznejših obdobij) in lažja prirejena besedila; – splošnejše jezikovne zakonitosti s posebnim poudarkom na besedišcu, s cimer poglablja svoje razumevanje materinšcine in si olajša ucenje modernih tujih jezikov; – vrednote antike in anticno misel s posebnim poudarkom na grški in rimski mitologiji, povezanost antike s slovenskim kulturnim prostorom in njen odlocujoci vpliv na oblikovanje naše kulturne zavesti in civilizacije. Kultura in civilizacija je poleg v splošnih kompetencah tudi predmet posebnega sklopa »Ciljev in vsebin« (SŠ) oziroma »Ucnih vsebin in standardov znanja« (OŠ), pri katerem so našteta posamez­­na poglavja, ki naj jih ucitelj obravnava in v svoji razdrobljenosti, kot so pac navedena, skušajo podati celovito sliko klasicne antike. Košcki, ki jih zastopajo navedene alineje v ucnih nacrtih, v skupnem seštevku zajamejo precejšen del celote anticnega sveta, a jim pri tem manjka kljucni povezovalni element, rdeca nit, s pomocjo katere je tudi strukturiranje kulturno-civilizacijskih vsebin pri pouku lažje, rezultat pa je bolj sistematicen, izcrpen pregled nejezikovnih vsebin. VSEBINE KULTURE IN CIVILIZACIJE V UCNIH NACRTIH V nadaljevanju si bomo ogledali kulturno-civilizacijske vsebine, navedene v ucnih nacrtih za osnovno šolo ter gimnazijo. Za lažjo referenco navajamo celoten katalog vsebin »kulture in civilizacije« iz obeh ucnih nacrtov. Pri tem naj poudarimo, da je (v primeru gimnazijskega nacrta) iz seznama izvzet sklop anticne literature, ki sicer strogo vzeto pod kulturo in civilizacijo seveda spada (vec o tem v zadnjem poglavju clanka). Ucni nacrt za zadnjo triado osnovne šole v svoji »najnovejši« iteraciji iz leta 2004 (nacrt ni bil posodobljen že skoraj dvajset let!) predvideva sledece kulturno-civilizacijske vsebine:121 Žmavc, »Jezikovna raba in pedagoški proces«, 189. – Razvoj latinskega jezika (indoevropska jezikovna družina; ra­zvojne faze latinšcine; socialne zvrsti latinšcine) – Nastanek in razvoj rimske države (nastanek mesta Rima; odnos med grško in rimsko kulturo; politicna zgodovina Rima – kraljestvo, republika, cesarstvo; ustroj rimske družbe in ureditev rimske države; najpomembnejše osebnosti iz rimske zgodovine in književnosti) – Rimska in grška mitologija (mitologija in religija – antropomorfni politeizem; najpomembnejši bogovi in polbogovi; druga mitološka bitja; odmevi in vplivi grško-rimske mitologije v poznejših stoletjih in današnjem svetu, še zlasti na Slovenskem) – Vsakodnevno življenje v anticnem Rimu (familia – vloga ženske, sužnji; obicaji – poroka, rojstvo, pogreb; javno življenje in cursus honorum; trgovina in gospodarstvo; šola; vojska; kultura in zabava – gledališca, terme, gladiatorske igre, cirkuške tekme; gradbeništvo – bivališca, ceste, vodovodi, svetišca) – Rimljani na Slovenskem (poselitev v rimskih casih; vpliv antike na slovensko kulturo) – Latinski jezik v slovenšcini in drugih sodobnih jezikih (latinske tujke; latinske besede in kratice v mednarodni rabi; latinski pregovori in reki) Seznam je, kot receno, zastavljen kot splošen pregled anticne kulture s pomocjo posameznih poglavij. Vprašanje je, ce je tak pregled dovolj splošen, ali morda celo prevec – pozornemu bralcu ne bo ušlo, da je npr. celotna mitološka tradicija zajeta pod geslom Mitologija. Naj ucitelj to razume kot teorijo mita, kot posamezne mitološke zgodbe, kot mitologijo v smislu duhovne podlage anticne družbe? Morda kar vse našteto? Tudi drugim alinejam manjkajo specifike: katerih razvojnih in socialnih faz latinšcine naj se torej ucenec zaveda? Katere so najpomembnejše osebnosti iz rimske zgodovine in književnosti? Katere teme iz zgodovine naj ucenec pozna? Vse to lahko zajame av­tonomija ucitelja, uciteljeva moc, da sam izbira vsebine, ki se mu zdijo primerne in relevantne za pouk; toda ob nacrtu, ki je pomanjkljiv, to postane obsežno opravilo. Prizadevati si moramo tudi za primerno temeljnost in cim vecjo celovitost obravnavanih vsebin, po drugi strani pa za njihovo usklajenost v šolah po Sloveniji, kjer je doma latinšcina. Ena od vecjih pomanjkljivosti se na primer kaže pod alinejo Rimljani na Slovenskem. Slovenski prostor izkazuje vec konkretnih tock rimske dedišcine, ki bi jih bilo v slovenskem ucnem nacrtu vsekakor dobro bolje izpostaviti in izkoristiti kulturno okolje, v katerem se nahajamo. Ucni nacrt za štiriletni pouk latinšcine v programu klasicna gim­nazija predvideva sledece kulturno-civilizacijske vsebine:132 Hriberšek, Inkret in Kavcic, »Latinšcina in gršcina«, 145. – Kultura klasicne (zlasti rimske) antike (rimski odnos do grške kulture; helenizacija Rima, faze, nosilci – Scipion Mlajši, filhelenstvo; rimski odnos do drugih ljudstev – Grki, Kartažani, Orient, Galci, Germani; politicni ustroj rimske države – tipi državnih ureditev v anticni politicni teoriji, cursus honorum; rimska vojska – ureditev; rimska religija) – Grška mitologija in rimska legendarna zgodovina (grški miti v vlogi ustanovitvenih legend o Romulu in Remu; sprejemanje tujih kultov – grška božanstva, Izidin kult, orientalski kulti; rimski im­perij v odnosih z judovstvom in kršcanstvom; familia: odnos med spoloma, socialni položaj sužnjev, ljubezensko življenje, pojmovanje individualnosti in osebne svobode; rimska imena; exempla maiorum; otium – negotium, intelektualno delo; položaj in vloga šolstva; knjiga – pomen v rimski družbi in pojav elitizma v rimski literarni kulturi; gledališce; obdobja in stvaritve rimske upodabljajoce umetnosti; vsakdanje življenje v Rimu in provincah; Rimljani na Slovenskem) – Latinska kultura v srednjem veku in renesansi (romanizacija Evrope; renesansa in humanizem: rimski ideal humanitas in humanizem) – Dedišcina grško-rimske antike in latinske srednjeveške kulture (navzocnost latinske leksike, sintakse in izraznih vzorcev v sloven­šcini in v drugih jezikih; preobrazbe anticnih pojmov in vrednot v novem veku; latinski pregovori in reki; posamezne kulturno-zgodo­vinske epohe v odnosu do grško-rimske antike – grško-rimski mit v slovenski in svetovni literaturi, glasbi in likovni umetnosti, Vodnik, Prešeren, zgodovina prevajanja anticne književnosti na Slovenskem; dedišcina rimskega prava) V srednješolskem nacrtu so alineje bolj specificne. Še vedno se mestoma pogreša natancnost (npr. »rimska religija«; »Rimljani na Slovenskem«, o cemer vec v komentarjih k ucnemu nacrtu osnovne šole). Pregledu manjkajo bistveni elementi, kot je pregled rimske zgodovine (ucni nacrt za OŠ to vsebuje), vecja pozornost na grško mitologijo (ki je navedena kot »grški miti v vlogi ustanovitvenih legend o Romulu in Remu«). Alineje pod »Grško mitologijo« spadajo bolj med socialno in pa umetnostno zgodovino. Problematicno je tudi umanjkanje vsebin o anticni filozofski tradiciji, njenih kasnejših razvojnih oblikah ter kršcanstvu. Dodali bi lahko tudi zanimivejša poglavja iz grške zgodovine ter iz grške znanstvene tradicije. Najvecja težava pri obeh seznamih je pomanjkanje sistematicne razporeditve, ki jo lahko opazimo v razporeditvi jezikovnih vsebin v istem ucnem nacrtu. Tako je ucitelj prepušcen samemu sebi, da iz ponujenih vsebin ustvari smiselno strukturo, ki bo zajela vse potrebno, dala ucencu oziroma dijaku splošno in pregledno znanje ter ne bo izpustila pomembnih elementov. OMNE AEVUM TRIBUS EXPLICARE ANNIS Hudomušno prilagojeni citat iz slavne Katulove posvetitve pesniške zbirke prijatelju Korneliju naj nam služi kot povzetek spodaj pred­stavljene ideje: anticno tradicijo, s poudarkom na rimskem svetu, lahko v teku treh let (s smiselno razširitvijo na štiri leta, ki lahko vkljucuje tudi leto, posveceno književnosti – takšna implementacija bi bila možna tudi pri predlaganem štiriletnem ucenju v OŠ, ki je pri nas že živelo v obliki programa ŠOLP v casu osemletne osnovne šole)143 Fairbairn, Understanding Language, 20–21. spoznamo sistematicno, s kronološko in vsebinsko smiselno razporeditvijo vseh kulturno-civilizacijskih vsebin iz ucnega nacrta, zraven pa lahko dodamo še vse elemente, ki morda manjkajo za izcrpen pregled. Ponujena rešitev je v dveh inacicah oziroma nivojih, in sicer za osnovno šolo ter za gimnazijo; pri gimnaziji v ta nacrt ni zajeto spoznavanje anticne literature po žanrih oziroma avtorjih, ki jo ob uporabi take sheme sistematicno svetujemo v cetrtem letu pouka, že prej pa po poglavjih ob primernih jezikovnih ali kulturno-civiliza­cijskih temah ter ob domacem branju. Govor je torej predvsem o ucnih vsebinah, ki jih zlahka navedemo v obliki alinej. Zavedati pa se moramo, da moderne smernice za oblikovanje ucnih nacrtov bolj kot na ucnih vsebinah temeljijo na ucnih ciljih, ki naj jih ucenec doseže, pri tem pa je vsebina sekun­darna, prepušcena presoji ucitelja z namenom doseganja ciljev (nacelo ciljne zasnovanosti).154 Hriberšek, Inkret in Kavcic, »Latinšcina in gršcina«, 143. Spodnji pregled skuša zajeti obe perspektivi ter v opisu posameznih let triletne sheme zajeti tudi cim vec ucnih ciljev, ki naj jih ucenci ob tem osvojijo. Pri tem je pomembno, da so ucni cilji za OŠ in za SŠ tako rekoc enaki – razlike med njimi naj se odražajo, tako Izhodišca za prenovo ucnih nacrtov, v sami realizaciji ter v razlicnih stopnjah zahtevnosti ciljev in tem.165 Inkret, »O branju izvirnih besedil«, 101. Temu za bolj prakticno aplikacijo sledi tudi dopolnjeni alinejni seznam ucnih vsebin iz obeh ucnih nacrtov, ki vsebuje konkretne dopolnitve v smislu vsebine. Prvo (illud) morda lahko koristi za impetus ali pa celo osnovo pri nadaljnjem posodabljanju ucnih nacrtov, slednje (hoc) pa naj koristi uciteljem, ki se spopadajo s prakticno izvedbo kulturno-civilizacijskih tem, ter morda kulturno-civilizacijskemu vidiku grajenja mreže slovenske šolske latinitete. Seznam vsebin kot tak bi v sodobni optiki bolj kot v ucni nacrt spadal v didakticni prirocnik;176 Hunt, Starting to Teach Latin, 38–40. seveda pa so tudi ucni cilji strukturirani na nacin, da vsebujejo glagol in samostalnik, pri cemer glagol opiše nameravani spoznavni proces, samostalnik pa vsebino (ali krovni pojem za vec vsebin), ki naj jo ucenec usvoji ali izgradi.187 Svet Evrope, Foreign Languages – Modern and Classical, 5. Pregled temelji na treh krovnih temah, ki so vecplastne: vsebujejo najprej vidik anticne kulture, nato izpostavljeni ontološki element ter obdobje rimske zgodovine. Na ta nacin te tri krovne teme povezujejo vse vsebine iz ucnih nacrtov, obravnavane v treh posameznih letih. Prvo leto: mitologija, duhovni svet, kraljestvo Prvo leto služi kot splošen uvod v antiko preko njenega najpopular­nejšega elementa, mitologije. Z njeno pomocjo znajo ucenci vzpore­diti grški in rimski svet ter pokazati na zacetke najpomembnejših institucij, tudi v politicnem smislu. Pri tem je nepogrešljiva povezava med temeljnimi grškimi miti in zacetki rimske civilizacije; ucenci spoznajo tudi etiološko moc mitskih motivov in znajo našteti vrsto primerov iz grškega sveta, imajo zavedanje o temeljnih potezah grško­-rimskega politeizma in podrobneje poznajo osnoven nabor anticnih mitov ter njihovo medsebojno prepletenost. V prvem letu zacnemo tudi sprehod skozi rimsko zgodovino z obravnavo dobe kraljestva, ki je od vseh obdobij še najmanj konkretno zgodovinska in najbolj prežeta z miticno tradicijo. Ucenci se pri tem naucijo locevati med empiricno ter hipoteticno zgodovino ter miticnim in racionalnim razumevanjem sveta in življenja – z drugimi besedami, srecajo se s temeljno klasicno dihotomijo grške družbe, s parom mythos in logos, ter ob tem razumejo razliko med mitološkim pojmovanjem sveta in filozofsko podlago zgodnjih grških znanstvenikov. Obdobje sovpada tudi s spoznavanjem zacetkov latinskega jezika ter njegovega indoevropskega izvora in razvojem latinicne pisave, prvih pisnih spo­menikov ter zgodovine, ki iz mitoloških zacetkov postaja konkretna. Drugo leto: civilizacija, materialni svet, republika Drugo leto ucenja latinšcine je namenjeno jedru spoznavanja rimske civilizacije in družbe. Ucenci v tem letu spoznajo temeljne civilizacij­ske pojme grško-rimske antike, kot so vrednote družbe, razslojenost, intelektualne ideje, organizacija in nacin življenja, suženjstvo in druge, ter jih znajo kontekstualizirati v prostoru in casu. Poznajo tudi najpomembnejše osebnosti tega casa in prepoznavajo njihov kultur­no-zgodovinski pomen. Krovna zgodovinska tematika drugega leta je republika, cas najvecje rasti rimske države in klasicnih družbenih struktur ter potez, ki so se v casu cesarstva le ohranjale ali zlagoma spreminjale. Ucenci v nadaljevanju zgodovinskega pregleda spoznajo najpomembnejša zgodovinska poglavja, kot so rimska ekspanzivnost in punske vojne, s posebnim poudarkom na hitrih družbenopoliticnih spremembah pozne republike. V tem obdobju že zmorejo prepoz­navati tudi grške izvore rimskih družbenih potez in idej, že znane lastnosti rimske družbe (od zgodovine in drugih predmetov) pa jim omogocajo, da tudi znanje jezika usidrajo v poznane kontekste. Ob spoznavanju stratifikacije rimske družbe spoznajo tudi socialne plasti oziroma zvrsti rimskega jezika, v katere organsko spada, ter se preko izvirnih materialov srecajo z razlicnimi registri. Tretje leto: zgodovina, spremembe, cesarstvo Tretje leto ucenja je namenjeno koherentnemu pregledu zadnjih petih stoletij rimske države, cesarstvu, in vsem pojavom, ki so v njih zajeti. Ucenec na tej tocki že dobro obvlada latinski jezik do te mere, da se lahko sooci tudi z izvirnimi besedili, ki so iz tega obdobja deloma na voljo tudi s slovenskega prostora. Leto je namenjeno spoznavanju širokega casovnega obdobja in vseh sprememb v njem, politicnih, verskih, družbenih, ter vpletenosti prostora v to dogajanje. Ucenci se (ponovno) srecajo z najznamenitejšimi poglavji rimske zgodovine cesarstva po obdobjih – Avgustova vladavina, Neron, Trajan, Mark Avrelij, Dioklecijan, Konstantin Veliki, Teodozij – ter jih znajo postaviti v casovnico. Ucenci dobro poznajo tudi vpetost razvoja kršcanske vere v rimsko zgodovino, njene najpomembnejše zgodovinske pre­lomnice in osnovne znacilnosti. Ucenci dobro poznajo tudi rimsko dedišcino na slovenskem prostoru in jo znajo geografsko ter casovno determinirati, poznajo tudi osnovne poteze epigrafske vede. V istem letu spoznajo tudi kronološke zvrsti latinšcine in v obdobju po antiki prepoznavajo po eni strani monolitno (a vseeno z novimi izrazi op­lemeniteno) naravo latinšcine v sferi cerkvenega ter intelektualnega življenja, po drugi pa fluidne vernakularne razlicice, ki se prelijejo v romanske jezike. Obdobje se zakljuci s pogledom izven antike, se ozre na odmeve klasicne tradicije in kršcanstva v srednjem veku, renesansi in kasnejših dobah ter ucencem predoci, da so z ucenjem tudi sami vstopili v bogato zgodovino ucenja klasicnih jezikov. Ob tem še beseda o pouku literature. Vsekakor je mogoce in nujno, da vsa leta ucenja (trenutno v triletni ureditvi) spremlja tudi pouk književnosti v primernih oblikah. Pedagoški diskurz o književnosti je bolj živahen in teoreticno bolj podkrepljen;198 Marincic, »Interpretacija anticne poezije«. s primernimi pristopi bi bilo mogoce pouk književnosti integrirati v vsako od tematsko obarvanih treh let, ki se tako obogatena lahko razširijo na štiri leta (kar ustreza gimnazijskemu programu in pa predlaganemu ter nekoc živemu ŠOLP); lahko pa se književnost kot cetrta kulturno-civiliza­cijska tema sistematicno obravnava posebej v cetrtem letu ucenja. Legenda: vsebine, ki jih je po našem mnenju treba dodati, so obarvane sivo. Poševno tiskane vsebine so izbirne že v ucnem nacrtu, cemur sledimo tudi pri spodnjem predlogu. Osnovna šola Prvo leto: mitologija, duhovni svet, kraljestvo – Razvoj latinskega jezika: indoevropska jezikovna družina, razvoj latinske pisave, prvi pisni spomeniki, odnos med gršcino in latinšcino – Pismenost: materiali, prvi zapisi – Grška mitologija (Teogonija in generacije bogov; najpomembnejši bogovi in polbogovi; druga mitološka bitja; zgodbe: Perzej, Dedal, Tezej, Herkul, Jazon in Argonavti, tebanski cikel, trojanski cikel, Odiseja, Enej, Romul in Rem; legende o usta­novitvah mest: Atene, Delfi) – Nastanek mesta Rima – Politicna zgodovina Rima: kraljestvo, ustanovitve institucij (senat, kulti …) – Rimska religija (antropomorfni politeizem) – Osnovna casovna orientacija v grški in rimski anticni zgodovini – Oris drugih mitoloških sistemov (Mezopotamija, judovstvo) – Odnos med grško in rimsko kulturo, prevzemanje mitoloških elementov – Koledar – Obicaji: poroka, rojstvo, pogreb – Anticna prepricanja o onostranstvu, Perzefona, Orfej in Evridika – Mitos in logos, zacetki grške racionalnosti in filozofije Drugo leto: civilizacija, materialni svet, republika – Socialne zvrsti latinšcine – Politicna zgodovina Rima: republika (rast rimske države – bitke z italskimi plemeni, vpad Galcev, punske vojne; konec republike – Grakha, Sula in Marij, Cezar, vojne triumviratov) – Odnosi z drugimi ljudstvi: Grki, Kelti, Germani – Ustroj rimske družbe in ureditev rimske države, politicna teorija – Familia (vloga ženske; sužnji) – Najpomembnejše osebnosti iz rimske zgodovine in književnosti: Katul, Ciceron, Cezar, Ovidij, Avgust – Javno življenje in cursus honorum – Trgovina in gospodarstvo – Prevzemanje iz grškega sveta: izumi, gledališce – Pismenost: književne zvrsti, grški izvori, literarno življenje – Tuji kulti: misteriji, Izidin kult, Kibela – Grška znanost in filozofija: Platon, Aristotel, Hipokrat, Arhimed – Kultura in zabava (gledališca; terme; gladiatorske igre; cirkuške tekme) – Gradbeništvo (bivališca; ceste, vodovodi, svetišca) Tretje leto: zgodovina, spremembe, cesarstvo – Razvojne faze latinšcine – Politicna zgodovina Rima: cesarstvo (cesar Avgust in dinastije prvega stoletja; pet dobrih cesarjev; kriza 3. stoletja in Dioklecijan; Konstantin Veliki in Teodozij; konec zahodnega cesarstva in Bizanc) – Vojska skozi cas do srednjega veka – Rimljani na Slovenskem (poselitev v rimskih casih; vpliv antike na slovensko kulturo; mesta: Emona, Celeia, Poetovio, Claustra Alpium Iuliarum, Nauportus, šempeterska nekropola, Neviodunum, Carnium; književne omembe (s) slovenskega prostora: emonski napis, prva omemba Ptuja l. 69 (Tacit, Historiae 3.1), bitka pri Mrzli reki (Kla­vdijan, Panegyricus, 88–102); Viktorin Ptujski, Hieronim; pismenost: epigrafika v Sloveniji in po svetu) – Odmevi in vplivi grško-rimske mitologije v poznejših stoletjih in današnjem svetu, še zlasti na Slovenskem – Oris klasicne tradicije v srednjem veku – Oris klasicne tradicije v renesansi in modernosti – Kršcanstvo (judovski izvor in zacetki; razvoj in zgodnje kršcanstvo; cerkveni ocetje; zgodovina in razvejanost kršcanskih denominacij danes) Srednja šola Prvo leto: mitologija, duhovni svet, kraljestvo – Razvoj latinskega jezika (indoevropska jezikovna družina, odnos med gršcino in latinšcino; razvoj latinske pisave; prvi pisni spomeniki) – Pismenost: materiali, prvi pisni spomeniki – Osnovna casovna orientacija v grški in rimski anticni zgodovini – Grška mitologija in rimska legendarna zgodovina (Teogonija in generacije bogov; dobe cloveštva; klasicni panteon, atributi, epiteti; grški miti v vlogi ustanovitvenih legend: Atene, Delfi, Sparta, Tebe; Perzej, Dedal, Tezej, Herkul, Jazon in Argonavti, tebanski cikel, trojanski cikel, Odiseja, Enej, Romul in Rem) – Politicna zgodovina Rima: Alba Longa, kraljestvo, ustanovitve institucij, ugrabitev Sabink, posilstvo Lukrecije – Etrušcani – Rimska religija – Koledar – Oris drugih mitoloških sistemov (Mezopotamija, judovstvo, Egipt), primerjava – Humanisticne teorije mita (evhemerizem, solarni/junaški cikel, etiologija) – Prepricanja o onostranstvu; Perzefona; Orfejev mit in orfizem – Mitos in logos, zacetki grške racionalnosti in filozofije, Pitagora, Tales, Evklid Drugo leto: civilizacija, materialni svet, republika – Socialne zvrsti latinskega jezika – Politicna zgodovina Rima: republika in ekspanzivnost (bitke z italskimi plemeni; exempla maiorum; vpad Galcev; punske vojne, Hanibal; najpomembnejše osebnosti iz rimske zgodovine in književnosti: Katul, Ciceron, Cezar, Ovidij, Avgust; konec republike – Grakha, Sula in Marij, optimati in populari, Ciceron in Katilinova zarota, Cezar in galske vojne, vojne triumviratov, Kleopatra) – Odnosi z drugimi ljudstvi (rimski odnos do grške kulture; heleni­zacija Rima, faze, nosilci – Scipion Mlajši, filhelenstvo; sprejemanje tujih kultov – grška božanstva, Izidin kult, orientalski kulti; rimski odnos do drugih ljudstev – Grki, Kartažani, Orient, Galci, Germani) – Intelektualni svet (grška filozofija – Platon, Aristotel, epikurejstvo, stoicizem; grška znanost – Arhimed, Hipokrat; otium – negotium, intelektualno delo; položaj in vloga šolstva; pismenost – knjiga, pomen v rimski družbi in pojav elitizma v rimski literarni kulturi) – Politicni ustroj rimske države (tipi državnih ureditev v anticni politicni teoriji, cursus honorum) – Rimska vojska – Družbena stvarnost (familia – odnos med spoloma, socialni položaj sužnjev, ljubezensko življenje, pojmovanje individualnosti in osebne svobode; delitev rimske družbe – premoženjski razredi, pravni status, poreklo; rimska imena; denar; gledališce; vsakdanje življenje v Rimu in provincah) – Obdobja in stvaritve rimske upodabljajoce umetnosti Tretje leto: zgodovina, spremembe, cesarstvo – Razvojne faze latinšcine – Politicna zgodovina Rima: cesarstvo (cesar Avgust in dinastije prvega stoletja; pet dobrih cesarjev; kriza 3. stoletja in Dioklecijan; Konstantin Veliki in Teodozij; konec zahodnega cesarstva in Bizanc) – Kršcanstvo (judovski izvor in zacetki; razvoj in zgodnje kršcanstvo; rimski imperij v odnosih z judovstvom in kršcanstvom; cerkveni ocetje; zgodovina in razvejanost kršcanskih denominacij danes) – Rimljani na Slovenskem (poselitev v rimskih casih; vpliv antike na slovensko kulturo; mesta – Emona, Celeia, Poetovio, Claustra Alpium Iuliarum, Nauportus, šempeterska nekropola, Neviodunum, Carnium; književne omembe (s) slovenskega prostora – emonski napis, prva omemba Ptuja l. 69, Tacit, Historiae 3.1, bitka pri Mrzli reki, Klavdijan, Panegyricus 88-102; Viktorin Ptujski, Hieronim; pismenost – epigrafika v Sloveniji in po svetu) – Latinska kultura v srednjem veku in renesansi (romanizacija Evrope; renesansa in humanizem – rimski ideal humanitas in hu­manizem; preobrazbe anticnih pojmov in vrednot v novem veku; posamezne kulturno-zgodovinske epohe v odnosu do grško-rimske antike – grško-rimski mit v slovenski in svetovni literaturi, glasbi in likovni umetnosti, Vodnik, Prešeren, zgodovina prevajanja anticne književnosti na Slovenskem) – Dedišcina rimskega prava Pouk književnosti po taki shemi poteka v cetrtem letniku gimna­zijskega programa, druge civilizacijske vsebine pa niso predvidene. Predlagamo, da se dijaki z anticno književnostjo takrat srecajo po literarnih zvrsteh oziroma žanrih ter cim vec berejo tako v slovenšcini kot v latinšcini, za kar naj bi bili na tej tocki že pripravljeni in kar je tudi cilj pouka. Izkušnja in diskusija ob prebranem bo tako lahko zares polna in doživeta, saj bodo dijaki znali odlomke umestiti v cas in prostor ter v njih prepoznavati tudi pojave, motive in teme, ki so jih v treh letih slišali in o katerih so se vsaj na neki tocki že pogovarjali. Dodanega je vec kot polovica, dodani elementi pa naj sami na sebi predstavljajo argument, da je treba sezname v ucnih nacrtih dopolniti in posodobiti. Pouk klasicne kulture in civilizacije potrebuje tudi rdeco nit, saj je sicer razdrobljen in podoben še ne sestavljenemu mozaiku; menimo, da lahko podani predlog k temu pripomore. Zapisani seznami ucence opremijo z izcrpnim, preglednim znanjem o klasicni antiki, s pomocjo katerega bodo pridobili široko in splošno znanje o antiki. Besedila, s katerimi se srecajo, bodo tako znali postaviti v kontekst za pravilno razumevanje. Pripravljeni bodo tudi smiselno uporabiti in aplicirati pridobljeno jezikovno znanje, ki skupaj z zgornjim tvori zaokroženo sliko pouka latinskega jezika, kulture in civilizacije. MOŽNOSTI IMPLEMENTACIJE Ob ponujenem naj sledi še nekaj idej za implementacijo zgornjega predloga. Medpredmetno povezovanje – tematski pouk Navedeni seznam je bolj kot predvidene jezikovne teme pri pouku latinšcine primeren za to, da se sorodna tematika lahko casovno uskladi s poukom pri drugih predmetih. Tako se dijakom ponudi edinstvena izkušnja, ko lahko npr. v enem dnevu enako snov obrav­navajo s treh razlicnih vidikov, npr. zgodovine, slovenšcine in latin­šcine. To zahteva velik vložek s strani sodelujocih uciteljev, a se lahko obrestuje, saj celotna izkušnja pouka dobi podobo enotnosti, krepi se ideja interdisciplinarnosti, dijaki dejstva laže povezujejo med seboj in to uporabijo tudi pri ocenjevanju oz. dokazovanju znanja. Mit o kralju Ojdipu, na primer, lahko ucenci na isti dan prvic obravnavajo pri slovenšcini,209 Hriberšek in Inkret, »Latinšcina in gršcina«, 152. kjer se seznanijo s samim mitom ter njegovo lite­rarno upodobitvijo, nato pa pri latinšcini prevajajo sestavek o mitu, se seznanijo z njegovimi razlicicami ali vizualnimi upodobitvami iz antike. Pri matematiki in latinšcini je mogoce hkrati srecati Pita­goro,2110 Ucni nacrt – latinšcina, 7–8. pri zgodovini in latinšcini konec rimske republike,2211 Ucni nacrt – izbirni predmet, 8. tu je še umetnostna zgodovina, filozofija itd. Možnosti je veliko in posegajo med vse predmete, ce so ucitelji dovolj fleksibilni. Medpredmetni tematski pouk bi se lahko razširil tudi na jezikovne vsebine, kar je precej ambiciozen projekt. Usklajevanje z vsebinami delovnega ucbenika Podane kulturno-civilizacijske vsebine morajo biti organski del po­uka. Lahko jih sicer umetno locimo ter obravnavamo jezik posebej in nejezikovne vsebine posebej (ter pri tem od dijakov in ucencev izzovemo upanja polno vprašanje: »A imamo danes kulturo?« – ven­dar je najboljši nacin spoznavanja vsebin integriran, tak, da jezik kar se da neopazno prehaja v pouk o kulturi in civilizaciji ter obratno. Sistematicna obravnava sicer to zavira, vendar se da storiti marsikaj – denimo to, da obravnavane vsebine uskladimo vsaj z besedili, ki so predvidena v posameznih poglavjih ucbenika za predmet. Iter I, novi ucbenik za latinšcino v prvem letu, je denimo primeren, da ponujena besedila v posameznih poglavjih natancno uskladimo s sistematicno obravnavo mitoloških tem v prvem letniku:2312 Ucni nacrt – izbirni predmet, 12–13. 1. poglavje: Minerva et Diana – klasicni panteon 2. poglavje: Orpheus et Eurydica – prepricanja o onostranstvu, Orfejev mit, orfizem 3. poglavje: De Daedalo et Icaro – Dedal, Tezej 4. poglavje: De raptu Sabinarum – Romul in Rem, ugrabitev Sabink 5. poglavje: De Aenea – trojanski cikel, Enej 6. poglavje: De Cerere et Proserpina – Perzefona; teorije mita, etiologija 7. poglavje: De aetate aurea et argentea – dobe cloveštva, primerjava z drugimi ljudstvi 8. poglavje: De arbitrio Salomonis – oris drugih mitoloških sistemov (judovstvo) (9. poglavje: Ezopove zgodbe) 10. poglavje: De anseribus vigilibus – vpad Galcev (drugo leto kulture in civilizacije) Usklajevanje z domacim branjem Predlagane vsebine je moc usklajevati tudi s predvidenim domacim branjem, ki ga predlaga ucni nacrt. Naslovi v prvem letniku so izra­zito vezani na mitologijo, v drugem letniku se vecina naslovov zelo dobro povezuje z zgodovinskimi ali kulturnimi tematikami, v tretjem letniku pa je ustreznih besedil približno polovica. Ostali naslovi iz drugega, tretjega in celotnega cetrtega letnika se lahko obravnavajo kot ponovitev že spoznane snovi, na vrsto pridejo tudi na tocki, ko dijaki vedo že veliko in lahko podatke ter kontekste ucinkovito povezujejo. Seveda pa je seznam v ucnem nacrtu tudi predlog, ki ga ucitelji in uciteljice lahko poljubno prilagodijo.2413 Ucni nacrt – latinšcina, 28–29. Integracija s primeri pri pouku jezika Zapisali smo že, da »jezik o necem mora govoriti«. Ko se ucimo jezika, se seveda ucimo jezikovnih struktur, pa tudi tistega, o cemer jezik govori. Ce ima ucitelj torej voljo, cas in sredstva, lahko pri pouku jezika pripravi primere latinskih stavkov in besed, ki bodo odražali trenutno obravnavano nejezikovno tematiko – ko je govora o cursus honorum, na primer, naj temu pri pouku jezika sledi stavek Populus Romanus quotannis magistratus suos creabat. S tem bo integracija obeh podrocij popolna in pouk celovit. Nadgradnja z izvirnimi besedili Ucitelj lahko po želji pouk kulture in civilizacije podkrepi z izvirnimi odlomki besedil, ki odražajo obravnavano tematiko. To so lahko že od zacetka tudi odlomki, sicer predvideni za maturo, da se potencialni maturanti z njimi cim prej srecajo; sicer pa so ta besedila lahko tudi iz drugih zanimivih virov. Nekaj predlogov (nekateri so latinistom že dobro znani): – pompejanski grafiti – Res gestae Divi Augusti – slavni citati v celih povedih (npr. Orandum est ut sit mens sana in corpore sano)2514 Pirkmajer Slokan, »Osnovna šola«, 135–36. – emonski napis in drugi epigrafski dokumenti – kronogrami in epitafi – znani odlomki iz književnosti (npr. Tacitova omemba Ptuja, Klavdijanov Panegirik) – edikti (Edictum de pretiis rerum venalium; milanski edikt; solunski edikt) – citati iz Vulgate – nicejsko-carigrajska veroizpoved in drugi cerkveni obrazci – grške besede, podkrepljene z etimologijami ZAKLJUCEK Ce želimo ucencem in dijakom ponuditi celotno sliko rimske antike, nam na podrocju kulture in civilizacije v obstojecih ucnih nacrtih gotovo nekaj manjka. Bistveni ali pomembnejši elementi so prisotni; toda ce želimo, da naša prizadevanja za klasicno izobrazbo ustvarijo cloveka, ki bo široko razgledan in bo znal rokovati z izvirnimi besedili na nivoju jezika ter vsebine, kot cloveško bitje pa bo imel tudi globino, ki mu jo nudi klasicna tradicija, moramo nejezikovne vsebine dopolniti in jih v roku treh ali štirih let ponuditi na smiseln, organiziran nacin. Ponujena dopolnitev ucnih nacrtov je namenjena tudi temu, da bi se morda pouk kulturno-civilizacijskih vsebin po Sloveniji poenotil (tako kot so jezikovne vsebine že zdaj). Da se stvar premika v to smer, dokazuje tudi skorajšnji nastanek ucbenika za kulturo in civilizacijo, ki morda v kombinaciji s tem clankom prispeva veliko k dvigu stan­dardov in kvalitete pouka nejezikovnih vsebin pri klasicnih jezikih (sploh latinšcini). Za konec še beseda o razmerju med jezikovnimi in nejezikovnimi vsebinami pri pouku, ki smo se jih na strokovnih srecanjih že veckrat dotaknili. Ucni nacrt za osnovno šolo predvideva idealno razmerje tematskih sklopov v razmerju 70% jezikovnega pouka ter 30% kulture in civilizacije.2615 Izhodišca za prenovo, 6. V gimnazijskem ucnem nacrtu o takem razmerju ni besede, glede na cilje, demografiko in potencialno maturo iz latinšcine pa menimo, da je v srednješolskem izobraževanju morda razmerje bolje obrniti še nekoliko bolj v prid jeziku, morda 80% ali malce vec; to pa mora zajemati tudi vse potrebno ponavljanje in ostalo, kar jezik pouka prinese s sabo. Šestina ali petina casa, namenjena kulturi in civilizaciji, se zdi optimalna, hkrati pa tudi minimum, da tehnicna narava predmeta dijaku latinšcine ne priskuti in da predmet ostane svež. Seveda pa moramo vedno imeti v mislih, da se pogovarjamo o eni sami stvari – klasicni rimski antiki – ter tematskih sklopov ne na silo locevati, temvec jih integrirati in povezovati v koherentno celoto, ki bo ucitelju in ucencu v veselje. BIBLIOGRAFIJA Anderson, Lorin W., in David R. Krahtwohl. A Taxonomy for Learning, Teaching and Assessing. New York: Addison Wesley Longman, Inc., 2001. Cepon, Robert. Iter I. Latinšcina za prvo leto ucenja. Ljubljana: Modrijan, 2022. Fairbairn, Donald. Understanding Language: A Guide for Beginning Students of Greek and Latin. Washington DC: Catholic Uni­versity of America Press, 2011. Hriberšek, Matej, Andreja Inkret in Jerneja Kavcic. »Latinšcina in gršcina: Vceraj, danes, jutri«. V: Poti in stranpoti poucevanja tujih jezikov v Sloveniji, ur. Tatjana Balažic Bulc, Jana Kenda, Meta Lah in Vesna Požgaj Hadži, 139–154. Ljubljana: Znan­stvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2019. Hunt, Steven. Starting to Teach Latin. London: Bloomsbury Publi­shing, 2022. Inkret, Andreja. »O branju izvirnih besedil pri pouku klasicnih jezikov«. Keria: Studia Latina et Graeca 23, št. 2 (2021): 101–133. Marincic, Marko. »Interpretacija anticne poezije: Meje histo­rizma?« V: Antika za tretje tisocletje, ur. Maja Suncic in Brane Senegacnik, 33–55. Ljubljana: Založba ZRC, 2004. Pirkmajer Slokan, Aleksandra. »Osnovna šola s štiriletnim latin­skim programom: Predlog javnega programa«. Keria: Studia Latina et Graeca 23, št. 2 (2021): 135–164. Rojc, Jasna, in Branko Slivar, ur. Izhodišca za prenovo ucnih na­crtov v osnovni šoli in gimnaziji. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2022. Dostopno na spletu. Svet Evrope. Foreign Languages – Modern and Classical. Strasbo­urg: Language Policy Division, 2009. Dostopno na spletu. Ucni nacrt – izbirni predmet: Program osnovnošolskega izobraže­vanja; Latinšcina. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, 2004. Ucni nacrt – latinšcina: Gimnazija; Splošna, klasicna gimnazija. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, 2008. Do­stopno na spletu. Ucni nacrt – matematika: Gimnazija; Splošna, klasicna in stro­kovna gimnazija. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008. Dostopno na spletu. Ucni nacrt – slovenšcina: Gimnazija; Splošna, klasicna, strokovna gimnazija. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008. Dostopno na spletu. Ucni nacrt – zgodovina: Gimnazija; Klasicna gimnazija. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, 2008. Dostopno na spletu. Žmavc, Janja. »Jezikovna raba in pedagoški proces ali zakaj je ucenje latinšcine danes še vedno smiselno?« Šolska kronika 25 = 49 (2016): 181–199. ——— . »Književnost pri pouku latinšcine v osnovni šoli«. Keria: Studia Latina et Graeca 6, št. 2 (2004): 135–146. IZVLECEK Ce želimo ucencem in dijakom ponuditi celotno sliko rimske antike, nam na podrocju kulture in civilizacije v obstojecih ucnih nacrtih nekaj manjka. Bistveni elementi so nedvomno prisotni; toda ce želimo doseci tudi globino, ki jo nudi klasicna tradicija, moramo nejezikovne vsebine dopolniti in jih v roku treh oziroma štirih let ponuditi na smiseln, organiziran nacin. V clanku ponujena dopolnitev ucnih nacrtov je namenjena temu, da bi se pouk kulturno-civilizacijskih vsebin po Sloveniji poenotil (tako kot so jezikovne vsebine že zdaj). Seveda pa moramo vedno imeti v mislih, da se pogovarjamo o eni sami stvari – klasicni rimski antiki – ter tematskih sklopov ne na silo locevati, temvec se jih truditi integrirati in povezovati v eno samo koherentno celoto, ki bo ucitelju in ucencu v veselje. KLJUCNE BESEDE: klasicna tradicija, rimska književnost, kultura in civilizacija, ucni nacrt, pouk latinšcine Omne Aevum Tribus Explicare Annis: Proposal for a Compre­hensive Treatment of Ancient Culture and Civilization ABSTRACT Whoever wants to provide their students with a complete picture of Roman antiquity will soon realize that something is lacking in the existing curricula on culture and civilization. The essential elements are undoubtedly present, but to achieve the depth offered by the classical tradition, one needs to supplement the non-linguistic con­tent, offering it in a meaningful, organized way within three or four years. The curriculum update proposed in this paper is intended to help standardize the teaching of culture and civilization across the country (as the language content already is). Undeniably one must never forget that we are talking about one thing – classical Roman antiquity; not forcefully separating the thematic strands but trying to integrate and link them into a single coherent whole that will delight both teacher and pupil. KEYWORDS: classical tradition, Roman literature, culture and civi­lization, curriculum, Latin lessons Pouk latinšcine kot priložnost za kulturno in jezikovno ozavešcanje Olga Osredkar* UVOD Namen splošnega izobraževanja je celostno oblikovanje cloveka. Gi­mnazijska leta so za mladega cloveka priložnost, da raste in se razvija na vseh podrocjih, tako telesno in umsko kot custveno in duhovno. Izobraževanje ne pomeni le nabiranja splošnega znanja za splošno razgledanost in kot podlago za študij. V resnici pomeni veliko vec. Mladostnik se v casu izobraževanja oblikuje za življenje, oblikuje osebnost, postaja bolj cloveški, bolj omikan, kar je v stari Grciji po­nazarjala beseda pa.de.a in v starem Rimu humanitas. Grški pojem pa.de.a poleg intelektualne izobrazbe pomeni tudi telesno vzgojo in vzgojo duha.116 Ibidem, 8. Ciceronovo humanitas bi prav tako lahko opisali s pojmi comitas (prijaznost, dobrotljivost), benignitas (dobrodušnost, vljudnost), clementia (krotkost, milina, dobrosrcnost), eruditio (izobraženost) in urbanitas (uglajenost). Clovek ne postane le bolj intelektualno podkovan, ampak tudi bolj socuten, prijaznejši, boljši. Izobrazbo v ožjem pomenu besede izmed naštetih izrazov oznacuje pojem eruditio, pomeni pa poleg poucevanja tudi poglobljeno znanje na nekem podrocju, ucenost. Toda ce se poglobimo v njen izvorni pomen, je veliko globlji. Latinska beseda rudis pomeni »neobdelan, nedodelan, neizdelan, neo(b)tesan, surov, divji, neomikan, neolikan, neizobražen, preprost, robat, nevešc, neizkušen, neokreten, okoren, neroden«.217 Ibidem, 10. Torej latinsko zloženko e-rudire prevedemo »iz surovosti rešiti, (po)uciti, omikati, izobraziti«,318 Anderson in Krathwohl, Taxonomy for Learning, 4–5. torej nekoga rešiti vsega, kar pomeni beseda rudis. Iz latinšcine izhajajoco besedo erudicija veli­kokrat razumemo predvsem kot intelektualno izobrazbo, a beseda »izobrazba« sporoca veliko vec. V Slovenskem etimološkem slovarju je beseda »izobraziti« razložena takole: izobráziti -.zim dov. lat.'erudire’ (18. stol.), izobr.zba, izobr.žen, izobr.ženec. // Razlaga: Izhodišcni pomen 'izoblikovati’ je znan še v 19. stol. Sestavljeno iz iz in izpeljanke iz obr.z v star. pomenu 'oblika’. Podobno je izpeljano hrv. n.obrazba 'izobrazba’. Pomenski razvoj je verjetno potekal pod vplivom nem. ausbilden 'izobraziti’, kar izhodišcno prav tako pomeni le 'izoblikovati’. // Povezana iztocnica: Dalje glej obr.z.419 Npr. Žmavc, »Književnost pri pouku latinšcine«, 2004. Ce upoštevamo sugestijo in razišcemo izvor besede »obraz«, najdemo naslednji zapis: obr.z -áza m lat.'facies’ (16. stol.), obr.zek, obráziti, obrazílo, preo­bráziti. // Razlaga: Enako je stcslovan. obraz. 'postava, izgled, pojava, slika, nacin’, hrv., srb. ňbraz 'lice, podoba, lik, zgled’, rus. óbraz 'nacin, oblika, podoba, ikona’, ceš. obraz 'slika, podoba, predstava, pojem, prispodoba’. Pslovan. *obra.z. je prvotno pomenilo 'izrezana podoba’. Beseda je izpeljana iz *obre.zti, kar je enako z lit. apre´žti 'obrezati’ in kar je besedotvorni predhodnik pslovan. *obre.zati, sloven. obré.zati.520 Ucni nacrt – slovenšcina, 18. Obraz ni le del cloveškega telesa, z njega odseva cloveška globina, cloveška duša. Brez-obrazen clovek ni nujno intelektualno nepod­kovan, kaže pa svojo slabo osebnostno lastnost; iz-obražen clovek ni opremljen le intelektualno, ampak celostno. Mladostnik v casu gimnazijskega izobraževanja ne nabira le intelektualnega znanja, ampak pravzaprav išce svoj obraz, odkriva samega sebe, svoje talente, radosti in strahove, hotenja in omejitve ter se pripravlja in utrjuje za vstop v svet, v nadaljnje življenje, v vseživljenjsko izobraževanje. Hu­manisticne vsebine mladostnika spodbujajo k razmišljanju o samem sebi, o sebi v odnosu z drugimi, o svoji vlogi v manjših skupnostih, katerih del je, in koncno o svoji vlogi v svetu. Klasicna gimnazija s poucevanjem latinšcine in stare gršcine mladostniku ponuja posebno priložnost za oblikovanje. BOGASTVO MOŽNOSTI PRI POUKU LATINŠCINE Latinski jezik predstavlja most do razumevanja anticnega cloveka in njegovega sveta ter kasnejših obdobij, ki so nastala na temelju antike. Mladostnik ob ucenju latinskega jezika ne odpira le okna v anticni svet, ampak razvija tudi splošne jezikovne spretnosti ter ozavešca jezikovno bogastvo in pravilno rabo maternega jezika, ki je eden izmed temeljev nacionalne zavesti. To je tudi prednostna usmeritev jezikovne politike Republike Slovenije. V ucnem nacrtu za slovenšcino v osnovni šoli621 Ucni nacrt – matematika, 13. je prvi med splošnimi cilji naslednji: Ucenci in ucenke si oblikujejo pozitivno razmerje do slovenskega jezika in do svojega prvega jezika (ce ta ni slovenšcina) ter se zavedajo pomembne vloge materinšcine in slovenšcine v svojem osebnem in družbenem življenju. Tako razvijajo svojo jezikovno, narodno in državljansko zavest, spoštovanje in naklonjenost do drugih jezikov in narodov ter medkulturno in socialno zmožnost. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 ugotavlja pomanjkljivosti na podrocju rabe slovenskega jezika in opozarja na pomembnost krepitve jezikovne lojalnosti ter zavesti o jeziku kot identifikacijskem in povezovalnem kulturnem elementu. Ozavešcena in dobro informirana govorec in govorka bosta z vecjim znanjem lahko kompetentno in pomembno vplivala na prednostno rabo slovenšcine v vseh segmentih življenja in delovanja.722 Ucni nacrt – zgodovina, 18. Pouk latinšcine ni zgolj spreganje in sklanjanje, premetavanje slovnicnih struktur iz ene oblike v drugo ali analiziranje stavcnih struktur. Ucni nacrt za latinšcino v gimnazijah823 Cepon, Iter I, passim. navaja, da ucitelj lahko poleg jezikovne kompetence zlasti ob odpiranju razlicnih vprašanj ali problemov ter ob branju relevantnih odlomkov literar­nih del anticnih, poznoanticnih in humanisticnih piscev sodeluje tudi pri razvoju drugih kompetenc, med katerimi so: kriticnost in objektivnost ter strpen odnos do drugacnosti, intelektualna skepsa kot temelj kriticnega in objektivnega presojanja, zavest o svobodi mišljenja ter samostojnost v razmišljanju in delu, moralne kvalitete, humana eticna nacela, razumevanje in sprejemanje drugacnih mi­selnih vzorcev ter preseganje miselnih stereotipov. Ob vsem tem se dijaki navajajo sprejemati odlocitve in prevzemati odgovornost zanje. Krepijo svoje spoznavne sposobnosti, zlasti logicno in abstraktno mišljenje, ob spoznavanju splošnih jezikovnih zakonitosti socasno razvijajo jezikovno samozavest. Odkrivajo in razvijajo svoje lastne ucne strategije in se usposabljajo za samostojno iskanje informacij oziroma rabo virov ter za samostojno razumevanje in obdelavo podatkov. Pridobijo dobre delovne navade, zlasti sistematicnost in natancnost, ter pozitiven odnos do znanja in ucenja. Ucenje spreje­majo kot vseživljenjski proces. Dijakom tudi sama poskušam pri pouku približati cim vec mozaicnih kamenckov iz življenja starih Rimljanov. Ob tem se pogovarjamo, razmišljamo in povezujemo z našim svetom, našim življenjem, z našo mislijo in verovanjem, s samim seboj. V nižjih letnikih zacnemo s preprostejšimi mitološkimi zgodbami, starogrškimi ali z latinskimi pregovori tedna ter se ob njih pogovarjamo, jih skušamo aktualizirati in povezati s svojim življenjem. Dijaki lahko ob izrekih »errare humanum est«, »non omnia possumus omnes« ali »nemo omnia potest scire« razmišljajo o svojih pricakovanjih do sebe ali o pricakovanjih svoje okolice do njih. Preko pogovora, skupnega razmišljanja spoznavamo svojo cloveškost, omejenost, zmotljivost ter se ucimo sprejeti takšne, kakršni smo, in to nas vodi do boljše samopodobe. Ob izreku »fructi­bus, non foliis arborem aestima« dijaki ozavešcajo svoj pogled nase in na druge; pomembneje je to, kar nosiš v sebi, kakor to, kar nosiš na sebi. Ob tem gradijo svoj sistem vrednot in svojo lastno vrednost. Ob zapisanem je pomembno, da dijaki znanje lahko aktualizirajo, ga povežejo z življenjem in ga ponotranjijo. Ob spoznavanju religije starih Grkov in Rimljanov se srecujejo tudi z njihovo vero v posmrtno življenje, s svetostjo življenja, s pravico slehernega cloveka do pokopa. Razmišljajo torej o življenju samem. Spoznavajo tudi stvarnejše teme, kot so anticna arhitektura, izobraževanje, zgodovina itd. V višjih letnikih prehajamo na kom­pleksnejše literarne in filozofske teme. Beremo Senekova in Plinijeva pisma ter se pogovarjamo o suženjstvu nekoc in danes, razmišljamo o skrbi za telo in duha, o starosti in smrti, o stoikih, spoznavamo Lukrecija in epikurejce, beremo odlomke iz Avguštinovih Izpovedi ter se pogovarjamo o njegovem življenju in nacinu razmišljanja, ob tem pa razmišljamo o sebi v današnjem svetu. Dijaki na višji stopnji izobraževanja so sposobni premišljevati o poglobljenih književnih odlomkih ali ob anticnih umetniških delih. Vsak teden en dijak tretjega letnika predstavi en književni odlomek, dijak cetrtega letnika pa eno umetniško delo, povezano z antiko. Beseda in po­doba nagovarjata na poseben nacin, tako tudi mladostnika; bolj se ta v kaj poglobi, bolj ga problem pritegne, v njem se zbudi želja po nadaljnjem raziskovanju. LATINSKI JEZIK IN OZAVEŠCANJE SLOVENŠCINE Latinšcina in slovenšcina sta si v marsicem razlicni, v marsicem pa tudi zelo sorodni. Pri pouku latinšcine ugotavljam, da se je v zadnjih petindvajsetih letih v ucnem nacrtu za osnovno šolo pri slovenšcini marsikaj poenostavilo ali opustilo. Spremenil se je pogled na jezik, pristop do poucevanja, zato imamo pri latinšcini priložnost poudariti dolocene slovnicne strukture, ki jih imata oba jezika, opozoriti, da ima latinšcini sorodne oblike tudi slovenšcina, ceprav jih v osnovni šoli ne omenjajo ali pa jih poimenujejo drugace. Namen jezikovnega pouka se je z leti razvil iz spoznavanja slovenskega jezika s poudarkom na bogatem in jezikovno pravilnem ustnem in pisnem sporazumevanju, ki sloni na poznavanju jezika kot sistema in obvladovanju slovnicnih pravil in definicij,924 Ucni nacrt – latinšcina, 27. v »razvijanje sporazumevalne zmožnosti v sloven­skem (knjižnem) jeziku, tj. prakticno in ustvarjalno obvladovanje vseh sporazumevalnih dejavnosti pa tudi jezikovnosistemskih osnov«.1025 Juvenal, Satire 10.356. Pri primerjavi ucnih nacrtov iz let 1984, 1998, 2011 in 2018 ugotavljamo, da se je pouk slovenšcine iz spoznavanja splošnih jezikovnih elementov usmeril v bralno pismenost in sporazumevanje, torej ustno in pisno izražanje, poslušanje, razumevanje in analizo slišanega ali prebranega. V še vedno veljavnem ucnem nacrtu iz leta 20181126 Ucni nacrt – izbirni predmet, 14. ne najdemo vec izrazov »sklanjatev«, »predpreteklik«, »glagolnik«, itd. Ker tovrstnega znanja ucenci pri pouku slovenšcine v osnovni šoli ne pridobijo vec, je ucenje latinske slovnice toliko bolj dragoceno. Poznavanje omenjenih jezikovnih struktur v slovenskem jeziku med drugim omogoca, da dijaki najdejo sorodnost slovenskega jezika z latinšcino in s sodobnimi jeziki. S tem slovenski jezik postane ena­kovreden drugim, v dijakih pa se krepi spoštovanje do materinšcine. Pouk latinšcine daje veliko priložnosti za primerjavo obeh jezikov in s tem za jezikovno ozavešcanje. Nekateri dijaki pri pouku ugotovijo, da ima tudi slovenšcina iste slovnicne elemente kot latinšcina, da so se v otroštvu morda navzeli slabšega poznavanja slovenskih jezikovnih struktur in da obstaja slog izražanja, ki je lahko primernejši. Ob slovnicnem številu v latinšcini z dijaki razmišljamo, kako je z njim v slovenšcini ter drugih jezikih. Pri slovenšcini seveda poudarim rabo dvojine, ki je latinšcina ni poznala. Predvsem pri prevajanju iz latinšcine v slovenšcino dijakov ne opozarjam le na pravilnost prevoda, temvec tudi na primeren slog, ki naj ustreza vsebini, in na slovnicno pravilnost. Pri navedbi slovnicnega casa primerjamo slovenske case z latin­skimi. Slovenšcina poleg sedanjika, preteklika in prihodnjika pozna tudi predpreteklik, ki pa tone v pozabo. Vsi dijaki predpreteklika ne poznajo. Obicajno ga prevedemo s preteklikom,121 Vidmar, Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku, 1.1.2. lahko pa ga prevedemo s predpreteklikom, a zveni arhaicno. Ko dijaki spoznajo pluskvamperfekt, jim predstavim še futur II,132 Wiesthaler, Latinsko slovenski slovar, »Perg-Sic«, 550. ki ga prevajamo s prihodnjikom.143 Wiesthaler, Latinsko slovenski slovar, »Coll-Ex«, 624. Pri navajanju sklonov ponovimo imena slovenskih sklonov in kako se po njih vprašamo. Poglavje o latinskih sklonih je dijakom blizu že zaradi mnogih vzporednic, ki jih lahko potegnemo s slovenskimi skloni. V obeh jezikih je šest sklonov in po nominativu, genetivu, dativu in akuzativu ter deloma po ablativu se vprašamo enako kot po slovenskem imenovalniku, rodilniku, dajalniku, tožilniku in orodniku. Za mnoge je zanimiv tudi izvor poimenovanj.154 Snoj, Slovenski etimološki slovar, 3. izd.. Nominativ izhaja iz besede nomen (ime), genetiv iz besede genus (rod), dativ iz besede do (dam) in akuzativ iz besede accuso (tožim). Spoznamo še vokativ in ablativ, ki pa ju ne moremo enaciti s slovenskim mestnikom in orodnikom. Pri spoznavanju deklinacij v latinšcini razmišljamo o sklanjatvah v slovenšcini. Te niso vec del ucnega nacrta pri slovenšcini v osnovni šoli.165 Ibid. Ker predstavlja znanje latinskih deklinacij zahteven del usvaja­nja snovi, je ugotavljanje sorodnosti s slovenšcino lahko blagodejno olajšanje pri sprejemanju jezika, ki ga dijaki šele spoznavajo. Pri deklinacijah naletimo na latinske besede, ki so dijakom zani­mive zaradi vpliva na besedišce nekaterih sodobnih jezikov, njihovega izvora pa se vecinoma ne zavedamo. Naj navedem le nekaj primerov: iz besede dens pride beseda »dentalen« in v anglešcini dentist, iz besede fons beseda »fontana«, iz besede sol nastaneta »solaren« in »solarij«, iz besede arbor »arboretum«, iz besede lapis »lapidarij«, iz besede mons angleška beseda mountain in poimenovanje vsem znanih gora Mont Blanc in Mont Everest. Dijakom se zdijo nova odkritja zanimiva, posledicno si jih lažje zapomnijo. Ko pri 1. deklinaciji naletimo na besedo filia in pri 3. deklinaciji na besedo mater, izkoristimo priložnost za ponovitev pravilnega sklanjanja teh dveh besed v slovenšcini, saj mnogi dijaki navajajo napacen tožilnik. Že v samem zacetku srecanja z latinšcino z dijaki naletimo na preproste zanikane povedi. Opazujemo razliko med slovenšcino in latinšcino. Predmet v latinski povedi ohrani isti sklon176 Program OŠ, Slovenšcina, Ucni nacrt (posodobljena izdaja), 2018. ne glede na to, ali je poved trdilna ali nikalna – medtem ko se v slovenšcini pri zanikanju predmet, ki je v trdilni povedi v tožilniku, spremeni v rodilnik. Mnogi imajo težavo tudi z vprašalnico pri rodilniku, saj se vprašajo z vprašalnico tožilnika (»koga ali kaj ne vidim« namesto »koga ali cesa ne vidim«). Pri spoznavanju supina imamo priložnost za ponovitev slovenskega namenilnika ter za razlikovanje slovenskega namenilnika in nedo­locnika. Latinski supin na -um, ki se pojavlja ob glagolih premikanja in izraža namen ali cilj,187 Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (Uradni list RS, št. 94/21). prevajamo s slovenskim namenilnikom.198 Ucni nacrt: Latinšcina, Gimnazija; Splošna, klasicna gimnazija, 7. Nekateri dijaki ne locijo med rabo namenilnika in nedolocnika, zato snov ponuja priložnost za ozavešcanje razlike, na katero opozarjam pri ustnem in pisnem izražanju. Latinski gerundij povezujemo s slovenskim glagolnikom, ga imenujemo tudi glagolski samostalnik ter ga uvrstimo med neos­ebne glagolske oblike. Sprašujemo se, ali je glagolnik v slovenšcini samostalnik ali glagol, ali ima vec samostalniških ali glagolskih znacilnosti – in kako je s tem pri latinskem gerundiju. V nekaterih osnovnih šolah še omenjajo glagolnik, ponekod pa ne vec, tako da dijaki izraza ne poznajo. Latinski gerundij izhaja iz glagola in se sklanja kot samostalniki 2. deklinacije. Obdržal je svoj glagolski znacaj in se doloca s prislovom ter se veže z istim sklonom kot osebna glagolska oblika.209 Hrvatin, Analiza in primerjava ucnih nacrtov, 67. Z dijaki ugotavljamo, da ima slovenski glagolnik vec znacilnosti samostalnika, saj se doloca s pridevnikom, ob njem pa stoji predmet v rodilniku.2110 Program OŠ: Slovenšcina, 2018, 1. Pri spreganju latinskih glagolov išcemo podobnosti s spreganjem v drugih tujih jezikih, predvsem v francošcini ali italijanšcini, v neka­terih primerih tudi v slovenšcini. Srecamo bodisi sorodne glagolske korene bodisi podobne koncnice. Pri glagolu »biti« je med jeziki velika podobnost, celo med slovenšcino kot slovanskim jezikom na eni strani ter med latinšcino in iz nje izvirajocimi romanskimi jeziki na drugi strani. Bodisi se glagolski koren zacne z isto crko bodisi srecamo isto ali podobno koncnico, kar lahko opazimo pri primerjavi slovenskih »si«, »smo« oziroma »ste« in italijanskih »sei«, »siamo« oziroma »siete«. V drugi in tretji osebi singularja imata glagola v latinšcini in francošcini celo enak zapis (»es« in »est«). Pri glagolu »ljubiti« lahko pridemo do podobnih ugotovitev. V tem primeru se koren slovenskega glagola razlikuje od korena glagolov v latinšcini, francošcini in italijanšcini. Lahko pa najdemo sorodnost v prvi in drugi osebi plurala, kjer je koncnica slovenskega »ljubimo« oz. »ljubite« enaka ali vsaj podobna italijanski pri glagolu »amiamo« oz. »amate«. Vzporednice lahko potegnemo tudi v prvi osebi singularja med latinskim in italijanskim glagolom »amo«, ki imata povsem enak zapis, enako pri infinitivih »amare«. Tudi v drugi osebi singularja in tretji osebi plurala lahko pri latinšcini in francošcini najdemo enake oz. podobne koncnice (»amas« in »aimes« ter »amant« in »aiment«). Iz vsega tega lahko sklepamo, da imajo vsi navedeni jeziki nekatere sorodne slovnicne zakonitosti (podobno spreganje glagolov, koncnice), pri glagolu »biti« pa imajo skupnega prednika, zato so si sorodni tudi v glagolski osnovi. UGOTOVITVE OB KRATKI RAZISKAVI Glede na svoje izkušnje s sedemnajstletnim poucevanjem dijakov sem se v svoji kratki raziskavi, ki sem jo izvedla konec februarja 2023, osredotocila na sedem podrocij slovenske slovnice, ki se mi zdijo še posebej problematicni in jih dijaki pri pouku latinšcine ozavešcajo, ali pa pocasi tonejo v pozabo in jih dijaki spoznajo šele pri pouku latinšcine. Anketo sem izvedla s pomocjo sedmih kratkih vprašanj, ki sem jih poslala po elektronski pošti, izbor osnovnih šol pa je bil širok, a odzvalo se jih je sedem.2211 Program OŠ: Slovenšcina, 2018, Tretje vzgojno-izobraževalno obdobje, Jezik, 34. Manjše število v anketi udeleženih šol ni problematicno, saj so glede na vsebino ucnega nacrta za slovenšcino v osnovni šoli odgovori predvidljivi. Dejanski odgovori lahko le potrdijo mojo hipotezo glede na izkušnje s poucevanjem dijakov pri pouku latinšcine. Pri raziskavi je sodelovalo deset uciteljic slovenšcine iz sedmih osnovnih pol v Sloveniji, in sicer iz OŠ Mengeš, OŠ Preska ter OŠ Pirnice iz Medvod, iz OŠ Ivana Groharja iz Škofje Loke, iz OŠ Toneta Tomšica ter OŠ Valentina Vodnika iz Ljubljane in iz OŠ Alojzija Šu­štarja. Zastavila sem jim naslednja vprašanja: Ali pri pouku slovenšcine omenjate predpreteklik, in ce ga, kako pojasnite njegovo rabo? Ali omenjate oz. obravnavate sklanjatve?  Ali omenjate glagolnik in kam ga uvršcate?  Ali obravnavate namenilnik? Ali poudarite razliko v rabi namenil­nika in nedolocnika?  Ali poudarite in opozarjate na pravilno sklanjanje besed »mati« in »hci«?  Ali opozarjate na rabo rodilnika v zanikanih povedih?  Ali poudarite dvojino in opozarjate na njeno pravilno rabo?  Malce preoblikovana vprašanja sem pri pouku zastavila tudi dijakom Škofijske klasicne gimnazije, ki jih poucujem. Odgovarjalo je 172 dijakov od prvega do cetrtega letnika. Odgovarjali so na tem­atsko enaka vprašanja, a glede na svoje izkušnje pouka slovenšcine v osnovni šoli. Odgovorov nisem obdelala glede na osnovno šolo, ki so jo obiskovali, saj me je zanimal splošen trend v Sloveniji in ne na posameznih osnovnih šolah. Na vseh osnovnih šolah poucujejo v skladu z istim ucnim nacrtom za slovenšcino. Izsledki odgovorov dijakov so naslednji.2312 Salustij, Katilinova zarota, 25: »Sed in iis erat Sempronia, quae multa saepe virilis audáciae facínora conmíserat.« (Med omenjenimi je bila tudi neka Sempronija, ki je, veckrat z naravnost moško drznostjo, zagrešila mnogo zlo­cinov. – Prevedel Jože Šmit.) Odlomek o samozavestni Semproniji iz Salusti­jeve Katilinove zarote navedem dijakom kot primer za ponazoritev prevajanja pluskvamperfekta s preteklim (in ne s predpreteklim) casom. Glagolsko obliko v pluskvamperfektu iz latinskega izvirnika poišcemo v slovenskem prevodu. Na pripravah na maturo iz latinšcine, kjer omenjeni odlomek prevajamo in analiziramo kot obvezno gradivo, nacin prevajanja pluskvamperfekta izpo­stavimo ponovno. Predpreteklika se je iz osnovne šole spomnilo 61 anketiranih dijakov Škofijske klasicne gimnazije, sklanjatev 63 dijakov; ponekod so jih v osnovni šoli tudi obravnavali in jih morali znati, a v redkih primerih. Glagolnik so omenjali v osnovnih šolah 37 dijakov. Namenilnik so omenjali povsod ter spoznavali razliko v rabi namenilnika in nedolocnika, prav tako so povsod poudarili pravilno sklanjanje besed »mati« in »hci« ter pravilno rabo rodilnika v zanikanih povedih in pravilno rabo dvojine. Odgovori uciteljic so izjave dijakov potrdili. Štiri uciteljice predpre­teklika ne omenjajo, ker ga ni v ucnem nacrtu za osnovno šolo, šest pa ga omenja, nekatere tudi pojasnijo, da gre za arhaicno rabo. Ena ga ne omenja pri jeziku, ampak pri književnosti. Pet uciteljic še omenja sklanjatve, a njihovega poznavanja ne zahteva pri ocenjevanju, ker sklanjatev ni vec v ucnem nacrtu za osnovno šolo. Štiri sklanjatev ne omenjajo, obravnavajo pa posebnosti v sklanjanju. Ena uciteljica jih v nekaterih razredih obravnava, v drugih ne, ne zahteva pa njihovega poznavanja pri ocenjevanju. Glede glagolnika sem ugotovila, da ga šest uciteljic sploh ne omenja, ker ga ni v ucnem nacrtu, tri ga omenijo, ena pa ga pri slovenšcini ne obravnava, obravnava pa ga pri španšcini. Namenilnik obravnavajo uciteljice vseh osnovnih šol, vkljucenih v raziskavo, in sicer v 6. razredu. Uvršcajo ga med neosebne glagolske oblike, njegovo rabo primerjajo z rabo nedolocnika, povedo, ob katerih glagolih stojita, in na pravilno rabo opozarjajo pri pisnih izdelkih do vkljucno 9. razreda. Sklanjanje besed »mati« in »hci« sistematicno obravnavajo v 7. razredu vseh sedmih šol v sklopu težje sklonljivih besed ženskega spola, kasneje pa ucence opozarjajo na pravilno sklanjanje, na primer pri obravnavi moderne in del Ivana Cankarja. Rabo rodilnika pri zanikanju obravnavajo v vseh osnovnih šolah, prav tako rabo in dragocenost dvojine, nanju pa opozarjajo tudi v naslednjih letih pri ustnem in pisnem izražanju. SKLEP Odgovori osnovnošolskih uciteljic slovenšcine in dijakov kažejo, da gredo predpreteklik in sklanjatve pocasi v pozabo, glagolnika morda v bližnji prihodnosti v osnovni šoli ne bodo vec posebej omenjali, ostala podrocja, ki sem jih preverila, torej rabo namenilnika in nedolocnika, dosledno upoštevanje dvojine in pravilno rabo rodilnika v zanikanih povedih ter pravilno sklanjanje težje sklonljivih besed, kot sta »mati« in »hci«, pa v osnovnih šolah še vedno obravnavajo kot pomembna. Morda nekatere uciteljice predpreteklik, sklanjatve in glagolnik ome­njajo na podlagi izkušenj iz zacetkov svoje uciteljske kariere – ali jih pojasnijo, ko nanje naletijo ob branju starejših književnih del. Jezik je živa tvorba in se razvija. Latinšcina klasicnega obdobja je ohranila doloceno strukturo. Tako imamo pri pouku latinšcine priložnost preko jezika dijake ozavešcati tudi o bogastvu slovenskega jezika, na katerega vcasih pozabljamo. Preko latinšcine pravzaprav brusimo slovenšcino. Pouk klasicnih jezikov daje mladim širino in je priložnost za jezikovno ozavešcanje. Latinšcina jezik, ki povezuje in ne locuje, jezik, ki pripada vsakomur v enaki meri in je od vsakogar enako oddaljen. Ni ne moj ne tvoj, ni od nikogar in je od vseh. BIBLIOGRAFIJA Cepon, Robert. Usus II: Latinšcina za drugo leto ucenja. Ljubljana: Modrijan, 2020. Hrvatin, Mojca. »Analiza in primerjava ucnih nacrtov za osnovno šolo pri predmetu slovenšcina (1984, 1998 in 2011)«. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, 2016. Kopriva, Silvo. Latinska slovnica. Maribor: Obzorja, 1989. Program OŠ, Slovenšcina, Ucni nacrt (posodobljena izdaja). Lju­bljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, 2018. Program življenja in dela osnovne šole (2. zvezek): jezikovno-umet­nostno vzgojnoizobraževalno podrocje (ucni nacrti), Ucni nacrt za slovenski jezik. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo, 1984. Snoj, Marko. Slovenski etimološki slovar, 3. izd. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Šega Ceh, Barbara, prev. Ovidij: Metamorfoze. Ljubljana: Modrijan, 2013. Šmit, Jože, prev. Salustij: Katilinova zarota; Vojna in prevrat. Lju­bljana: Mladinska knjiga, 1968. Ucni nacrt: Latinšcina, Gimnazija; Splošna, klasicna gimnazija, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo, 2008. Ucni nacrt: Program osnovnošolskega izobraževanja; Slovenšcina. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo, 1998. Vidmar, Tadej. Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku. 2. natis. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. Wiesthaler, Fran. Latinsko-slovenski slovar. Ljubljana: Založba KRES, 1993–2007. IZVLECEK Gimnazijska leta so za mladega cloveka priložnost, da raste in se razvija na vseh podrocjih, tako telesno in umsko kot custveno in duhovno. Izobraževanje ne pomeni le nabiranja splošnega znanja ali podlage za študij. Pouk klasicnih jezikov daje mladim izobraževalno širino in je priložnost za jezikovno ozavešcanje. Latinšcina je jezik, ki povezuje in ne locuje, jezik, ki pripada vsakomur v enaki meri in je od vsakogar enako oddaljen. Ni ne moj ne tvoj, ni od nikogar in je od vseh. KLJUCNE BESEDE: latinšcina, ucenje klasicnih jezikov, kulturna obcutljivost, jezikovno ozavešcanje, celostna izobrazba, materinšcina Latin Teaching as an Opportunity for Cultural and Linguistic Awareness ABSTRACT Grammar school allows young people to grow and develop physically, mentally, emotionally, and spiritually. Education is not only the accu­mulation of general knowledge or providing a basis for further study. Classical teaching offers young people an educational horizon and provides an opportunity for linguistic awareness. Latin is a language that unites and does not divide; a language that belongs to everyone equally and is equally distant from everyone. It is neither mine nor yours; it is not from anyone and belongs to everybody. KEYWORDS: Latin, classical learning, cultural sensitivity, linguistic awareness, well-rounded education, mother tongue Strategije spodbujanja branja po Montserrat Sarto pri pouku latinske književnosti Bojana Tomc* UVOD María Montserrat Sarto Canet (1919–2009) je bila španska bibli­otekarka, ustanoviteljica in urednica revij za otroke, poznavalka mladinske književnosti in prevajalka.113 Kopriva, Latinska slovnica, § 222, b. Leta 1958 je v Madridu odprla knjigarno Talentum, ki je bila prva španska knjigarna, specializirana za mladinsko književnost. Montserrat Sarto je lahko intenzivno in vecplastno preucevala potrebe mladih bralcev, saj je bila v nenehnem neposrednem stiku z njimi, pa tudi z ucitelji in bibliotekarsko stroko. Posvecala se je kakovostnim mladinskim delom in v knjigarni so zaceli z izvajanjem delavnic motiviranja za branje. Svoje izkušnje je zacela scasoma prenašati tako na španske kot mehiške somišljenike, motivatorje branja. Zasnovala in neposredno preizkusila je strategije motiviranja za branje, »pri katerih gre za inovativno metodo, ki se odlikuje po preprostosti uporabljenih strategij in njihovi nezapleteni izvedbi. Mogoce jih je izvesti tako rekoc kjerkoli, saj aktivnosti temeljijo predvsem na delu z besedilom«.214 Cepon, Usus II: Latinšcina za drugo leto ucenja, »2. lekcija«: »Qui acceperint gla­dium, gladio peribunt.« (Tisti, ki bodo prijeli za mec, bodo z mecem pokoncani.) Navedeni primer je iz delovnega zvezka, ki se uporablja pri pouku latinšcine v 2., 3. in 4. letniku. Predstavljene bodo na naslednjih straneh, nato pa se bo clanek osredotocil na njihovo uporabo pri pouku latinske književnosti. BRANJE Branje je kljucna kompetenca, ki pa je ne razvijamo dovolj. Tudi v Sloveniji imamo po raziskavah (PISA) težave z bralno pismenostjo,315 Razlage so poenostavljene, prilagojene za gimnazijsko raven. ki je »najvišja stopnja v razvoju bralnih sposobnosti in oznacuje spo­sobnost hitrega branja z razumevanjem ter sposobnost fleksibilnega pristopa k bralnemu gradivu«,416 Program OŠ: Slovenšcina, 2018. Iz navedenega dokumenta je razvidno, da dekli­nacije niso vec del ucnega nacrta. v raziskavi PISA pa je »opredeljena v smislu ucenceve sposobnosti razumevanja in uporabe pisnega besedila za doseganje dolocenih namenov«.517 Ciceron, Pisma Atiku 3.5: »Inimici mei mea mihi, non me ipsum ademerunt« (moji sovražniki so mi vzeli moje premoženje, ne pa mene samega); Ovidij, Metamorfoze 1.88–89: »non tuba directi, non aeris cornua flexi, / non galeae, non ensis erat« (ni bilo tromb ravnocevnih, rogov ne iz krivega brona, / ni bilo niti celad in ne mecev; prevod Barbara Šega Ceh). Navedeni primer obravnavamo pri pouku, še posebej pa ga poudarimo pri maturantih latinšcine, s katerimi navedeno pismo prevajamo in analiziramo kot obvezno maturitetno gradivo. Po mednarodni raziskavi bralne pismenosti PIRLS 2021618 Kopriva, Latinska slovnica, § 208. trendi bralnih dosežkov med cikloma 2016 in 2021 kažejo na upad bralne pismenosti po svetu. Gre za podatke 32 držav oziroma izobraževalnih sistemov. V 21 državah (tudi v Sloveniji) so cetrtošolci izkazali nižji bralni dosežek glede na leto 2016, le v treh državah je bil v letu 2021 glede na leto 2016 višji. Podatki raziskave PISA iz leta 2018 kažejo manjši upad v dosežkih pri bralni pismenosti slovenskih ucencev in ucenk. Na vseh treh podrocjih pismenosti Slovenija sicer še vedno dosega rezultate nad povprecjem OECD. Branje je mogocen epistemološki instrument, ki nam dovoli, da mislimo in se ucimo. Dandanes je nujno potrebna preživetvena zmožnost,719 Cezar, De bello Gallico 1.11: »Haedui, cum se suaque ab iis defendere non possent, legatos ad Caesarem mittunt rogatum auxilium.« Prevod Janez Fašalek. (Ker Heducani niso imeli dovolj moci, da bi branili sebe in svoje imetje, so poslali k Cezarju odposlance prosit pomoci.) Navedeni primer obravnavamo pri pouku, da z njim ponazorimo prevajanje latinskega supina s slovenskim namenilnikom. ki mora preizpraševati in modificirati prejšnja znanja, voditi k ucenju ali vsaj k dvomu. Bralna pismenost pomeni kriticno branje, ko bralec »na osnovi izkušenj, ki jih ima, oblikuje sodbo o besedilu … ga ovrednoti«.820 Kopriva, Latinska slovnica, § 204. Kriticno branje v globino daje dolgorocno bistveno trajnejše re­zultate. Njegova sled je opazna pri procesih refleksije, do katere bo takšno branje pripeljalo. STRATEGIJE MONTSERRAT SARTO, NJIHOVE ZNACILNOSTI IN NAMEN Strategije Montserrat Sarto izhajajo iz kognitivno-konstruktivistic­nih spoznanj.921 Ciceron, In Catilinam orationes IV, Oratio in Catilinam I: »hic munitissimus habendi senatus locus« (da se zasedanje senata vrši v zelo zavarovanem kraju, prevod Barbara Zlobec Del Vecchio). Navedeni primer obravnavamo pri pouku, da ponazorimo glagolski znacaj latinskega gerundija, še posebej pa ga pouda­rimo pri maturantih, s katerimi odlomek prevajamo in analiziramo kot obvezno maturitetno gradivo. Temeljijo na dialoškosti, aktivnosti, postopnosti in igri. Rezultate dela, ki so odvisni od dinamike posamezne skupine, sprotno evalviramo. Delo z njimi ucitelju ali mentorju omogoca aktivno vkljucevanje vseh udeležencev. Program predvideva branje razlicnih besedil, lahko pa beremo tudi enega samega. Mentor pri delu izbere strategije, nato pa je usmerjevalec in posrednik. Zacnemo z dejavnostmi, ki preverjajo razumevanje vsebine in bralce (ucence, dijake, starejše …) postopno usmerjajo k zahtevnejšim aktivnostim (sinteza, vrednotenje, interpretacija). Osredotocamo se neposredno na besedila oziroma njihove odlomke, tako da ob delu bralci besedilo v celoti ali delno vsaj še enkrat (globlje) preberejo. Izhodišce dela s predstavljenimi strategijami je notranji od­ziv vsakega posameznika, njegov besedilni svet oz. »predstave o prebranem besedilu, ki tvorijo njegovo celostno doživetje« in »so zapleten preplet ucinkov besedila in ucencevih predhodnih lastnih znanj in izkušenj, ki jih asociativno sprožajo posamezni segmenti besedila«.1022 OŠ Mengeš, OŠ Preska ter OŠ Pirnice iz Medvod, OŠ Ivana Groharja iz Škofje Loke, OŠ Toneta Tomšica, OŠ Valentina Vodnika in OŠ Alojzija Šuštarja iz Ljub­ljane. Raziskave kažejo tudi, da »ima tisto razbiranje besedila, ki ga omogocajo avtomatizirane bralne spretnosti za razbiranje besedilnih podatkov, manjšo vlogo pri koncnem razumevanju bese­dila kot bralcev lastni prispevek, ki ga oblikuje njegovo predznanje, družbene izkušnje, custvena udeležba, posebna zanimanja in druge okolišcine njegovega srecanja z danim besedilom«.1123 Naj na tem mestu poudarim, da so dijaki na vprašanja odgovarjali leto ali vec po koncu osnovne šole in da je spomin dijakov lahko nezanesljiv. Branje ni le vizualna izkušnja, vkljuceni so tudi ostali cuti, kar je pomembno za motivacijo bralcev, saj strategije omogocajo vecjo pestrost pri delu. Poleg tega pa lahko razlicne strategije glede na to, kateri zaznavni stil pri njih prevladuje, bralcem razlicno ustrezajo. Strategije so usmerjene v spodbujanje in omogocanje proaktiv­nosti dijakov in samostojnega spoznavanja ter raziskovanja, kar je v sodobnem izobraževalnem procesu kljucnega pomena. Uporaba strategij pri poucevanju književnosti v veliki meri zmanjša delež frontalnega pouka, ki neposredno neugodno vpliva na bralno motivacijo.121 Clanek je nadgradnja in rekontekstualizacija prispevka »Uporaba strategij Montserrat Sarto pri pouku španske in latinske književnosti na Škofijski klasicni gimnaziji«, objavljenega v zborniku Z glavo in srcem: Motiviranje za branje v projektih Leo, Leo in Španska vas (2018). Nekatere strategije lahko nacrtujemo kot sodelovalno ucenje, pri katerem ucenci prebrano besedilo ponovno predelujejo skupaj, kar je, kot navaja Sonja Pecjak,132 Sarto, Strategije motiviranja za branje, 7. ena od strategij za ugotav­ljanje bralnega razumevanja. Strategije so namenjene delu z umetnostnimi besedili pri obrav­navi književnosti v okviru maternega ali tujega jezika, vendar jih je mogoce uporabiti tudi pri drugih predmetih. Poleg vsega zapisanega so tudi »dober nacin za preverjanje pozornosti in razumevanja po­dane snovi. Ucence spodbudijo k pozornemu branju in poslušanju prebranega, saj vedo, da sledi kasneje zanimiva dejavnost«.143 Bralna pismenost je podlaga za vse druge vrste pismenosti (matematicna, nara­voslovna, digitalna, okoljska, glasbena). O njenem temeljnem pomenu prica tudi nastanek državnega strateškega dokumenta Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030, ki doloca prednostne naloge in vzgoj­no-izobraževalne cilje na podrocju pismenosti; prim. Pecjak et al., Nacionalna strategija, passim. Kot ugotavlja Barbara Pregelj,154 Pecjak, Izhodišca za prenovo bralnega pouka, 75. »njihova kontinuirana uporaba pomaga, da izkušnja branja postane prijetna, pozitivna izkušnja«, saj »strategije sistematicno, predvsem z uporabo igre, spodbujajo uživanje v branju«. PREDSTAVITEV NEKAJ KONKRETNIH STRATEGIJ ZA DELO Z BESEDILI PO METODI SPODBUJANJA BRANJA So v zgodbi ali ne; Kdo, kaj, komu? Udeleženci delavnice165 Puklek Levpušcek, Podlesek in Šterman Ivancic, Dejavniki bralne pismenosti, 14. (ucenci, dijaki, študenti) na listu oznacijo osebe, ki se pojavljajo v krajšem ali daljšem literarnem besedilu, in jih opredelijo kot glavne ali stranske osebe. Izjave oseb pripišejo ustreznemu liku v romanu. Doma (po mož­nosti z uporabo enega ali vec citatov iz dela) opišejo osebo, katere izjavo so dobili. Namišljene škarje Na odlomku iz besedila ucenci izlocijo nepotrebne informacije tako, da se sporocilo besedila ne spremeni. Ponovno sami napišejo skrajšano besedilo. Nato glasno preberejo obe besedili, ostali povedo, ali je sporocilo ostalo enako ali ne. Vsi v skupini ocenijo krajšanje vseh besedil z ocenami od 1 do 5. Na koncu tisti, ki je dobil najboljšo oceno, utemelji svoje kriterije za predelavo besedila. Piratski stavki V besedilo vnesemo tujek (besedo, besedno zvezo, stavek), ki ga v izvorni razlicici ni. Naloga ucencev je, da ga prepoznajo. Na listu zbe­remo 5 ali 6 odlomkov iz literarnega besedila, mednje pa pomešamo stavke ali besede, ki spremenijo pomen besedila. Ucenci vsak zase podcrtajo »tujke« oziroma vsiljivce (v nadaljevanju se o tem lahko tudi pogovorijo v skupinah). Na koncu preberemo odlomke in se pogovorimo o tujkih. Tako se zacne in tako konca Strategija je bolj primerna za delo z daljšim besedilom. Ucenci prepoz­najo kljucne odlomke besedila, jih znajo povezati z dogajanjem pred odlomkom in z dogajanjem po njem. Kljucne odlomke pripravimo na manjših listicih. Ucenci jih v desetih minutah tiho preberejo in skušajo dolociti, kje v delu (romanu) se odlomek nahaja, kaj se je zgodilo prej in kaj potem. Vsak ucenec prebere svoj odlomek, ga skuša umestiti in navezati na zgodbo. Na koncu sestavimo vlak zgodbe (dogajanja v romanu) tako, da se dijaki vsak s svojim odlomkom postavijo na ustrezno mesto med drugimi dijaki (in odlomki). V tujih cevljih V nekaj besedah in zelo preprosto opišemo oziroma povzamemo temo besedila. V nadaljevanju sodelujocim razdelimo listke, na katerih so napisana imena glavnih literarnih oseb v besedilu. Na preostalih listkih je napisana beseda bralec. Tisti, ki dobijo listek, na katerem piše bralec, sprašujejo literarne osebe tisto, kar se jim zdi v besedilu ali dejanjih literarnih oseb potrebno posebej izpostaviti, pojasniti ali opraviciti. Tisti z listki, na katerih so imena literarnih oseb, pa na ta vprašanja odgovarjajo, kot mislijo, da bi odgovoril njihov literarni junak. Ce gre za vecplastno besedilo, se bralci ob tej strategiji lahko z vecplastnostjo zelo konkretno soocijo. V nadaljevanju lahko uvedemo nekaj kljucnih teoretskih konceptov in s seznamom oseb narišemo shemo vecplastnosti besedila. Prinesel sem pesem Ucenci poišcejo pesem, ki jim je všec. Vsak glasno pove naslov svoje pesmi, ki ga zapišemo na tablo. Ob naslovu zapišemo zaporedno šte­vilko. Nato vsak glasno prebere svojo pesem. Ostali pozorno poslušajo in na koncu glasujejo za pesem, ki jim je bila najbolj všec. Ucenec, ki je prinesel pesem, ki je dobila najvec glasov, utemelji svojo izbiro. To je moj naslov Na zacetku pojasnimo pomen naslova za besedilo: naslov besedilo loci od drugih besedil, bralca seznani z vsebino, ga pritegne itd. Opozorimo, da so nekateri naslovi sestavljeni iz ene besede, drugi pa iz celih stavkov; da so lahko posreceni ali manj dobri, dobro ali slabo izbrani, bralcu bolj ali manj zanimivi itd. Vsak ucenec na svoj listek napiše naslov, ki po njegovem mnenju najbolje zrcali prebrano besedilo. Nato prosimo ucence, naj vsak prebere svoj naslov. Ponovno preberemo vse naslove, da jih vsi dobro slišijo. Na tablo (ali kaj tabli podobnega) zapišemo vse naslove in jih oštevilcimo. Ucenci na listek napišejo številko naslova, ki jim je najbolj všec, in listke oddajo. Število glasov, ki jih je prejel vsak naslov, napi­šemo na tablo. Tako izlocimo tiste naslove, ki so dobili manj glasov. Ostanejo le še trije ali štirje naslovi z najvec glasovi. Glasovanje lahko ponovimo. Tako eden od naslovov zagotovo dobi najvec glasov. Ko dobimo zmagovalca, ta pojasni, kako je dobil zamisel za svoj naslov. Ce imamo dovolj casa, lahko izbiro naslovov pojasnijo tudi drugi. Kolektivni spomin Vsak ucenec dobi list s celotno pesmijo. Pustimo jim dovolj casa, da pesem vsak tiho prebere in si jo skuša cim bolj zapomniti. Nato poberemo liste s pesmijo in damo vsakemu ucencu po en kartoncek, na katerem so napisani npr. štirje verzi iz pesmi, ki so jo prebrali, Tudi zdaj damo ucencem nekaj casa, da tiho preberejo verze na svojem kartoncku in premislijo, kam v celotni pesmi sodijo njihovi verzi. To naj odkrije vsak ucenec sam. Eden za drugim glasno preberejo svoje verze. Nato se s svojim verzi npr. pred tablo postavijo pred ali za ucenca, ki ima verze, ki so pred ali za njegovimi. Pomembno je, da se postavijo v vrstnem redu, ki so si ga zapomnili iz prebrane pesmi. Ko vsak stoji na svojem mestu, glasno preberemo pesem. Ce se je kdo postavil na napacno mesto, se postavi pravilno. Nato še enkrat glasno preberemo pesem, tako da vsak ucenec prebere svoj del. Midva sva skupaj Vsak ucenec dobi en kartoncek. Tiho prebere, kar ima zapisano. Nekateri imajo pesem z manjkajocim verzom ali verzi, drugi po­samezen verz ali verze. Nato glasno preberejo, kar imajo napisano.. Tisti s pesmijo se postavijo na eno stran, tisti z verzi na drugo. Nato skušajo ucenci s pesmimi ugotoviti, kdo ima verz, ki jim manjka. Postavijo se skupaj in na koncu skupaj recitirajo pesem, tako da vsak prebere svoj del. ZACETKI UPORABE NA ŠKOFIJSKI KLASICNI GIMNAZIJI V šolskem letu 2012/13, pred desetimi leti, smo pri pripravah na ma­turo iz španšcine – obravnavali smo precej kompleksno metafikcijsko besedilo Joséja Maríe Merina No soy un libro: Los trenes del verano (Nisem knjiga: Vlaki poletja) – na pobudo dr. Barbare Pregelj in pod njenim vodstvom med prvimi pri nas zaceli poskusno uporabljati strategije Montserrat Sarto. V petih srecanjih, ki so trajala po dve šolski uri, smo se seznanili z devetimi strategijami: To je povzetek, So v zgodbi ali ne, Kdo kaj komu, Namišljene škarje, Jaz tega ne bi zbrisal, Napacni stavek, Tako se zacne in tako konca, To je moj naslov in V tujih cevljih. Sodelovalo je 16 dijakov 4. letnika, se pravi bralcev na stopnji, za katero je že znacilna konstruktivnost, »bralec si s pomocjo branja izgrajuje lasten sistem znanja s pomocjo višjih miselnih procesov, kot so analiza, sinteza, presojanje in vrednotenje«.176 Klemencic Mirazchyski in Mirazchyski, Mednarodna raziskava bralne pisme­nosti, 76. Izkušnja je bila tako inspirativna, da strategije pri pouku – ne vec le pri pripravah na maturo – na šoli uporabljamo že deseto leto. Na dijake vplivajo motivacijsko, saj morajo biti aktivni in ustvarjalni ter dejavno vstopiti v komunikacijo z besedilom in o besedilu. Vprašanje motivacije se zdi v povezavi z bralno pismenostjo kljucnega pomena, saj na primer po raziskavi PISA 2018 »slovenski ucenci in ucenke po­rocajo o podpovprecni motivaciji za branje, pa tudi o podpovprecni zaznani uciteljevi opori pri pouku slovenšcine, povratni informaciji glede napredka s strani ucitelja«. Z uporabo strategij skušamo dvigniti bralno motivacijo dijakov in tudi tako obrniti trend izrinjanja ali odrinjanja literature, ki ga zaznavamo pri pouku tujih jezikov in »ki temelji tudi na izkljucitvi literarnih besedil iz komunikativnega jezikovnega pouka«.187 Jamnik, Kdor bere, 12. Z delom po strategijah nadaljujemo tudi pri urah priprav na maturo z novimi obveznimi literarnimi deli na višjem nivoju. Ceprav gre za zahtevna besedila Gabriela Garcíe Márqueza in Elisabeth Mulder, katere La historia de Java (Javina zgodba) je v letošnjem šolskem letu nadomestila Las dos orillas (Oba bregova) Carlosa Fuentesa, je maturo na višjem nivoju na Škofijski klasicni gimnaziji leta 2015 na primer opravljajo 12 od 14 dijakov, ki so jo opravili s povprecno oceno 4, 5. Izboljšalo se je tudi njihovo pisanje literarnih esejev pri pouku (španšcine). Leta 2023 je bilo na naši gimnaziji dijakov, ki so opravljali maturo iz španšcine na višjem nivoju, 8 (od 14), podatki o doseženih ocenah pa še niso dostopni. UPORABA STRATEGIJ MONTSERRAT SARTO PRI POUKU LATINSKE KNJIŽEVNOSTI Kot profesorica španšcine in latinšcine sem si zadala nalogo, da strate­gije Montserrat Sarto prenesem tudi na podrocje didaktike klasicnih jezikov, posebej latinšcine, in sicer tako, da jih sistematicno, od prvega do cetrtega letnika uporabljam pri obravnavi literarnih odlomkov v latinšcini in slovenšcini ter domacih branj, ki jih dijaki berejo v slovenskem prevodu, ter da s predstavitvami na študijskih skupinah, seminarjih (Študijska skupina za latinšcino, 22. 8. 2017, Maribor) in konferencah (EDUvision 2016, 1.–3. december 2016, Ljubljana) z njimi seznanjam kolege latiniste in greciste. V nadaljevanju bom predstavila štiri strategije Montserrat Sarto, s katerimi smo skušali vstopiti v troje razlicnih latinskih besedil, tako v prevodu kot v latinskem izvirniku, navajam pa tudi sistematicni prikaz pri pouku uporabljenih strategij in besedil, pri katerih smo jih uporabili. Horacijeva Pesem 1.11 (Carpe diem) s strategijama Prej ali potem in To je moj naslov Dijaki spoznajo literarno besedilo, se preizkušajo v glasnem branju v latinšcini in slovenšcini, literarno besedilo skušajo globlje doživeti, razumeti in interpretirati ter njegovo sporocilo prenesti na osebno raven. Ucitelj dijakom razdeli posamezne verze Horacijeve Pesmi 1.11 (Carpe diem) v izvirniku in slovenskem prevodu. Glede na število dijakov se lahko posamezni verzi veckrat ponovijo ali pa ucitelj di­jake razdeli v toliko skupin, kolikor je verzov. Z glasnim branjem in poslušanjem s skupnimi mocmi rekonstruiramo pesem, dijaki pa z verzom v rokah pred tablo ali kje drugje v razredu oblikujejo zaporedje (bralnomotivacijska strategija Prej ali potem).198 Pecjak, Kako do boljšega branja, 61. Ko skupaj sestavimo pesem v slovenšcini, dijaki s pomocjo slovenskega prevoda uredijo pomešani latinski izvirnik, ki ga na koncu skupaj metricno preber­emo. Ucitelj dijakom razdeli vprašanja v zvezi s prebrano pesmijo. Eno od vprašanj se glasi, kakšen naslov bi oni dali pesmi (strategija To je moj naslov). Izbiro morajo tudi utemeljiti. Bralni strategiji sta del širšega ucnega sklopa. Antologija Anticna poezija s strategijo Prinesel sem pesem Vsak dijak (lahko tudi po dva ali trije dijaki skupaj) prinese eno pe­sem iz antologije Anticna poezija, ki jo preberejo za domace branje. Kriterij njihove izbire je: pesem, ki je dijaku najbolj všec. Vsak glasno pove naslov ali zacetek pesmi, ki ga zapišemo na tablo. Ob naslovu ali zacetku zapišemo zaporedno številko. Vsak glasno prebere svojo pesem (po zaporedju, ki je na tabli). Ostali poslušajo in na koncu glasujejo (vsak na listek napiše številko pesmi, ki mu je bila najbolj všec). Pesmi razvrstimo glede na število glasov. Dijaka, ki je prinesel pesem, ki je dobila najvec glasov, vprašamo, zakaj jo je izbral. Dijak utemelji svojo izbiro. Pesem še enkrat preberemo. Marcialovi Epigrami s strategijo Midva sva skupaj Pri dvovrsticnih Marcialovih epigramih smo v fazi ponovitve snovi uporabili strategijo Midva sva skupaj. V treh predhodnih urah smo se seznanili z razvojem in znacilnostmi epigrama ter v izvirniku prebrali izbor 25 Marcialovih epigramov z razlicnimi motivi. Za sklepni del sem izbrala osem epigramov in jih prepolovila. Vsak dijak je dobil po en verz, nekateri prvi, nekateri drugi del pesmi. Ker je v razredu 32 dijakov, sta po dva dobila enak verz, vendar zapisan na kartonckih razlicne barve. Dijaki so morali najprej poiskati svoj par, ki je imel verz zapisan na kartoncku iste barve, potem pa najti še enak par s kartonckom druge barve, in tako obenem tudi preveriti, ali je epigram pravilno sestavljen. Potem so pesem najprej glasno prebrali v latinšcini, nato pa jo še prevedli. Ko so prebrali vse »sestavljene« epigrame, je vsak od dijakov povedal, kateri od epigramov mu je najbolj všec (ali najbolj blizu, si ga je najbolj zapomnil) in zakaj. Dijaki so bili zelo motivirani za delo, njihovo znanje o epigramih pa je – preverjeno – trajnejše. Mimogrede so si zapomnili še nekaj dodatnih latinskih besed. SISTEMATICNI PRIKAZ STRATEGIJ IN OBRAVNAVANIH BESEDIL, PRI KATERIH SMO JIH UPORABILI Strategija Montserrat Sarto Naslov obravnavanega literarnega dela ali odlomka Prinesel sem pesem Anticna poezija (antologija) Kolektivni spomin Anticna poezija (antologija) Midva sva skupaj Marcial, Epigrami So v zgodbi ali ne Plavt, Dvojcka Ovidij, Metamorfoze Kdo, kaj, komu? Plavt, Dvojcka Vergilij, Eneida Ovidij, Metamorfoze Petronij, Satirikon Apulej, Metamorfoze ali Zlati osel Piratski stavki Anticna poezija (antologija) Ovidij, Metamorfoze Seneka, Pisma Luciliju Tako se zacne in tako konca Vergilij, Eneida V tujih cevljih Cezar, Galska vojna Plinij, Pisma Seneka, Pisma Luciliju Avguštin, Izpovedi To je moj naslov Anticna poezija (antologija) Marcial, Epigrami Katul, Pesmi ZAKLJUCEK Strategije Montserrat Sarto izhajajo iz bralskega potenciala vsakega posameznega bralca, njegovega notranjega doživljanja209 Pavlic et al., Kratka hispanoameriška zgodba, 25. in odziva na prebrano besedilo, saj literarna besedila »poudarjeno vplivajo na po­sameznikovo domišljijo, custva in razum«2110 Grosman, Od spontanega do nadgrajenega, 17. in pomagajo »spoznavati svet in nas same«.2211 Grosman, Književni pouk, 60. Spodbujajo komunikacijo o besedilu in z besedilom. Z njimi postopno razvijamo razumevanje in užitek pri samostojnem branju ter mlade vodimo k temu, da postanejo avtonomni bralci. Pri­merne so za delo z besedili v maternem ali tujih jezikih ter na razlicnih stopnjah, od vrtca do univerze za tretje življenjsko obdobje. Poleg tega so vecinoma odprtega znacaja, tako da jih lahko nadgradimo z lastnimi elementi ali strategijami. Spodbujajo tako ustvarjalnost uciteljev kot ucencev oz. ustvarjalno branje, ki je »sposobnost ustvarjalnega pre­oblikovanja besedila«.2312 Pecjak in Gradišar, Bralne ucne strategije, passim. Temeljijo na dialoškosti, aktivnosti, postopnosti in igri. Rezultate dela, ki so odvisni od dinamike posamezne skupine, sprotno evalviramo. Delo z njimi ucitelju omogoca aktivno vkljucevanje vseh ucencev, kar je pomemben element sodobnega pristopa k pouku. Program predvideva branje razlicnih besedil, lahko pa beremo tudi enega samega. Ucitelj strategijo izbere, nato pa delo usmerja. Uporaba bralnomotivacijskih strategij, ki jih je zasnovala Montserrat Sarto, v veliki meri zmanjša delež frontalnega pouka, ki neposredno neugodno vpliva na bralno motivacijo.2413 Pecjak, Psihološki vidiki bralne pismenosti, passim. Nekatere strategije lahko nacrtujemo kot sodelovalno ucenje, pri katerem ucenci prebrano besedilo ponovno predelujejo skupaj, kar je, kot navaja Sonja Pecjak,2514 Križman, Bralne strategije po Montserrat Sarto, 76. ena od strategij za ugotavljanje bralnega razumevanja. Strategije odlikuje tudi odprtost. Lahko jih uporabimo takšne, kot si jih je zamislila Montserrat Sarto, lahko pa jih malce preoblikujemo, nadgradimo in nadaljujemo z razlicnimi ustvarjalnimi aktivnostmi. Odpirajo nova obzorja in prinašajo novo veselje, nov zagon pri delu z literarnimi besedili tako ucitelju kot ucencem. BIBLIOGRAFIJA Grosman, Meta. »Od spontanega do nadgrajenega in reflektiranega branja«. V: Bralna sposobnost ima neomejene možnosti razvoja, ur. Milena Ivšek, 11–33. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo, 2000. ——— . »Ali je književni pouk lahko prepricljiv za ucence?« Ob­dobja 25 (2008): 55–64. Jamnik, Tilka. Kdor bere – prispevki h književni in knjižnicni vzgoji ucencev osnovne šole: Izbor mladinskih knjig iz let 2000 in 2001; Prirocnik za ucitelje razrednega pouka in slovenšcine, knjižnicarje in mentorje bralne znacke. Ljubljana: Educy, 2002. Klemencic Mirazchyski, Eva, in Plamen V. Mirazchyski. Medna­rod­na raziskava bralne pismenosti (IEA PIRLS 2021): Nacionalno porocilo – prvi rezultati. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Krakar Vogel, Boža. Poglavja iz didaktike književnosti. Ljubljana: DZS, 2004. Križman, Romina. Bralne strategije po Montserrat Sarto: Razredni pouk 2–3 (2016): 73–76. Pavlic, Ana, Barbara Pregelj, Maja Šabec in Bojana Tomc. Kratka hispanoameriška zgodba na maturi (Carlos Fuentes in Gabriel García Márquez) = El cuento hispanoamericano en el examen de matura (Carlos Fuentes y Gabriel García Márquez). Ljubljana: Slovensko društvo uciteljev španšcine, 2015. Pecjak, Sonja. »Izhodišca za prenovo bralnega pouka pri predmetu slovenski jezik«. Jezik in slovstvo 41, št. 1–2 (1995): 71–88. ——— . Kako do boljšega branja. Ljubljana: Zavod republike Slove­nije za šolstvo, 1996. ——— . Psihološki vidiki bralne pismenosti: Od teorije k praksi. Ljub­ljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. ——— , in Ana Gradišar. Bralne ucne strategije. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo, 2015. ——— , Milena Bon, Nataša Bucik, Marjeta Doupona, Mojca Go­bec, Ada Hocevar-Grom, Nataša Demšar Pecak, Darja Lavren­cic Vrabec, Marija Lubšina Novak, Estera Možina, Fani No­limal, Aleš Ojsteršek, Simona Bergoc, Nataša Potocnik, Nada Požar Matijašic, Igor Saksida, Marko Stabej, Bronka Straus, Alenka Šverc, Jelka Velicki, Darko Zupanc, Helena Žnidaric, Vlasta Vicic in Renata Zamida. Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030. Ljubljana: Mi­nistrstvo Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje: Zavod Repub­like Slovenije za šolstvo, 2023. Dostopno na spletu. Pregelj, Barbara. »Aktualnost bralnomotivacijskih strategij M. Sarto (predgovor k slovenski izdaji)«. V: Strategije motiviranja za branje z izkušnjami slovenskih motivatork in motivatorjev, ur. Montserrat Sarto et al., 5–15. Medvode: Malinc, 2015. ——— , in Urška Geršak. »Izobraževanje mentoric in mentorjev branja na baskovski univerzi v Donostii / San Sebastianu«. Jezik in slovstvo 60, št. 2 (2015): 149–52. Puklek Levpušcek, Melita, Anja Podlesek in Klaudija Šterman Ivancic. Dejavniki bralne pismenosti v raziskavi PISA 2009. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2012. Sarto, Montserrat. Strategije motiviranja za branje z izkušnjami slovenskih motivatork in motivatorjev branja. Medvode: Malinc, 2015. Šlibar, Neva. »Sedmero tujosti literature – ali: o nelagodju v/ob lite­raturi: Literatura kot tujost, drugost in drugacnost«. Obdobja 25 (2008): 15–36. Tomc, Bojana. »Uporaba strategij Montserrat Sarto pri pouku španske in latinske književnosti na Škofijski klasicni gim­naziji«. V: Z glavo in srcem: Motiviranje za branje v projektih Leo, Leo in Španska vas, ur. Barbara Pregelj, 57–65. Medvode: Malinc, 2018. IZVLECEK Strategije Montserrat Sarto, namenjene spodbujanju branja, ki je kljucna kompetenca, in doseganju avtonomne bralne pismenosti, temeljijo na igri, postopnosti in dialoškosti. V delo v skupini vkljucujejo vse udeležence (ucence, dijake, študente, bralce). Izhajajo iz bralskega potenciala vsakega posameznega bralca ter njegovega notranjega doživljanja in odziva na prebrano besedilo. Postopno razvijajo razu­mevanje in užitek pri samostojnem branju. Spodbujajo komunikacijo z besedilom in o besedilu, ucitelj je le usmerjevalec in posrednik. KLJUCNE BESEDE: Aktivno branje v globino, dialoškost, doseganje avtonomne bralne pismenosti, osebni odziv na prebrano besedilo, postopnost, vstop v besedilo, latinska književnost Using the Strategies for Promoting Reading of Montserrat Sarto while Teaching Latin Literature ABSTRACT The strategies of Montserrat Sarto, intended to encourage reading as a critical competence and to achieve autonomous reading literacy, are based on playing, gradualness, and dialogue. All participants (students, children, and readers) are included in the group work. These strategies stem from the reading potential of each reader as well as from his internal experience and reaction to the text which was read. Gradually they help to develop an understanding and enjoyment of independent reading and encourage communication with and about the text. The role of the teacher is to act merely as a moderator and mediator. KEYWORDS: active deep reading, achieving autonomous reading literacy, dialogue, gradualness, personal reaction to the text, entering the text, Latin literature KATJA PAVLIC ŠKERJANC SEPTUAGENARIA David Movrin PARRHESIA . Causa fuit pater his, pravi nekje Horacij, vzrok tem recem je bil oce. Zastrigel je z ušesi, ko sem v petem razredu prinesel okrožnico o po­poldanskem latinskem krožku na eni od mošcanskih osnovnih šol, zacel je pripovedovati o svojem ucitelju Janezu Fašaleku, prevajalcu Cezarja, Ksenofonta, Tukidida in Polibija, in ko sva se s sošolcem vpisala, naju je po potrebi peljal tja v naši beli katri. Ko se je tisti krožek sesul, smo s pomocjo drugega sošolca našli novega kar na Teološki fakulteti, dosti kasneje sem od Mirana Špelica izvedel, da sta ga zagnala in celo financno podpirala Erika Mihevc Gabrovec in Justin Stanovnik. Kot predpripravo na klasicno gimnazijo, ki je v prihajajoci odjugi konec osemdesetih spet postajala možnost. Naucil sem se veliko, ampak brez posebne strasti. Na koncu osmega razreda sem vedel dvoje, da bom šel na Poljane in da bom izbral smer s španšcino. Oce je presodil, da se z najstnikom nima smisla prickati, ni me silil na svoj Bežigrad, vendar se mu je zdelo latinšcine škoda. Naložil me je v katro, šla sva na šolo, bil sem že sprejet, izbrati je bilo treba le še smer, to je bilo poleti 1991, spomnim se oboroženih teritori­alcev za vrecami s peskom na Poljanski cesti na križišcu s Kopitarjevo. Ne vem, kako je zvedel za latinistko na Poljanah, žal ga že nekaj let ne morem vec vprašati – nje pa tale hip tudi ne, finta tega bloka je v presenecenju – padla sva v njen kabinet, takoj si je vzela cas in zacela sva diskutirati. O vsem možnem. O meni, o moji dotedanji izkušnji, pa o šoli in zlasti o tem, kako bo gimnazijska latinšcina nekaj cisto drugega od krožka, kako mi bo odpirala vrata pri študiju medicine, jezikov in sploh vsega. Spomnim se kakšne od tistih misli, recimo odlocne trditve, da je v tukajšnjem prostoru študij zgodovine tja do 18. stoletja brez latinšcine »nemogoc in šarlatanski«, ampak zdi se mi, da me ni toliko pregovorila argumentacija kot oseba, iz katere je bruhala, take uciteljice do takrat še nisem videl. Fokusirana in razgledana darkerka z žvecilko, ko se je razgovorila, je bila latinšcina zgolj samoumevno ozadje za vratolomno interdisciplinarno lekcijo iz evropske književnosti in kulture. Všec mi je bil njen cudno odrezavi, vendar benevolentni humor, njeni nenehni zasuki v avtoironijo. Španšcina se mi je na lepem zazdela manj zanimiva opcija. Cez leta mi je povedala, da jo je tisti prizor spomnil nase. Tudi njeni mami Mileni Pavlic – slavistki in rusistki, ki je med vojno kot sedemnajstletnica z uršulinske gimnazije pristala v nemškem taborišcu, po vojni pa je imela težave še z domacimi oblastmi, ker se je nekje nespametno opredelila za »individualistko« – se je leta 1963 zazdelo, da bi njeni nezakonski hcerki, ki jo je vzgajala kot samohranilka, koristil razred z nekaj vec ambicije, okolje, kjer bi se lahko bolje raz­vijala. Zato je desetletnica v petem razredu zamenjala šolo, namesto v Zeleno jamo je zacela edina s svoje šole in sprva nekoliko nejevoljno hoditi na Prežihovega Voranca, v pohabljeni ostanek nekdanje nižje klasicne gimnazije. Izkušnja je bila drugacna od moje, latinšcine jo je ucila stroga Olga Gnjezda, menda so otroci bolj trepetali samo še pred matematiko. Pouk je bil usmerjen striktno v slovnico, redke literarne citate v ucbeniku Južnica in Koprive, torej modre misli na koncu vsake lekcije, je uciteljica vsakic kar preskocila. Najstnice to ni odvrnilo, zahtevni pouk ji je vlil dovolj samozave­sti, da se je leta 1967 vpisala na takrat najboljšo gimnazijo v državi, na Šubicevo, kjer je osem let prej ob ukinitvi pristala nekdanja višja klasicna s svojimi suverenimi profesorji; tudi ravnatelj je bil še vedno klasicni filolog, Danilo Golob, takrat je imel že triletnega vnucka Gorazda Kocijancica, kasnejšega prevajalca Platona. Njen razrednik Silvo Kopriva, slovnicar in neolatinski pesnik, jo je imel tako rad, da jo je na ekskurzijah, ko je bil posebej dobre volje, šegavo prepriceval, naj prizna, da sta v sorodu, tudi njegovi mami je bilo ime Milena Pavlic. V karakteristiko – konec šestdesetih so morali razredniki o dijakih še vedno porocati v karakteristikah – ji je napisal: »Inteli­gentna in marljiva, a misli s svojo glavo.« S protivnim veznikom, ni bilo mišljeno pohvalno. Težko si predstavljam, zakaj taka formulacija, karakteristike niso bile namenjene ne staršem ne dijakom, morda jo je skušal s pojasnilom zašcititi pred kom od kolegov, ki te lastnosti ni nujno cenil? Po maturi leta 1971 je za študij izbrala Filozofsko fakulteto, anglešcino, kamor se je takrat, v obdobju odprtega vpisa, v prvi letnik nagnetlo kar 320 študentov, in primerjalno jezikoslovje, kjer je bila slika zelo drugacna. Kmalu je sprevidela, da si je pod zadnjim predstavljala nekaj drugega (informativnih dni kajpak še ni bilo), in se še istega leta prepisala na latinšcino. Milan Grošelj je bil takrat še dejaven, vendar že v pokoju, predavala je mlada trojica njegovih študentov, ki je zaznamovala naslednja desetletja, Erika Mihevc Gabrovec, Kajetan Gantar in Primož Simoniti. Mlada jezikoslovka je diplomirala z lite­rarno temo, iz avtorja, o katerem je tudi v kasnejših letih v razredu govorila z najvecjim zanosom, naslov njene naloge je bil »Eros in etos v Ovidijevi pesnitvi Ars amatoria«. V Umetnosti ljubezni, ki jo raziskovalci velikokrat razumejo kot mladostno provokacijo, je triindvajsetletnica iskala drugacno globino. V uvodu je napisala: Pesnitvi cenzorji že v antiki niso bili naklonjeni, saj je cesarju Av­gustu in njegovi reformatorski politiki prenevarno zaudarjala po subverzivni etiki. Delo je tudi skozi vsa kasnejša obdobja ohranilo in prineslo s seboj v današnji cas mocan vonj necesa šokantnega in škandaloznega, mamljivo aromo izprijene amoralnosti ali pa nepri­jeten zadah po lascivnem senzualizmu, odvisno pac od tega, kakšen odnos je do dela zavzela oficialna cenzura oziroma kako je pesnitev vplivala na individualna nagnjenja posameznih bralcev. V Ovidijevem Prirocniku pa vendarle pride do izraza – ne glede na to, ali je odnos do dela plod odmaknjenega, objektivnega intelektualizma ali pa neposredne custvene reakcije – tisto, kar je v njem najpomembnejše: notranja, imanentna eroticna etika, ki je neodvisna tako od uradnih moralnih standardov kot tudi od eticnega kodeksa posameznika in ki jo je pesnik pazljivo skril za zunanjo fasado nezahtevnega flirta in površnega ljubezenskega igrackanja. V knjižnici Oddelka za klasicno filologijo se je ohranil izvod, ki ga je po robnih opazkah sodec njen takratni profesor Kajetan Gantar zelo pozorno prebral in kamor je na koncu zapisal svojo oceno: »Naloga zrelo, domiselno in prodorno razclenjuje eno najbolj uspelih Ovidije­vih pesniških stvaritev. Kot poglavitne odlike naloge lahko navedem predvsem smisel za neposredno, življenjsko interpretacijo poezije, razgledanost po celotnem Ovidijevem mladostnem opusu in dobro poznavanje obsežne strokovne literature o Ovidiju.« Kandidatkin stil je oznacil za »nazoren, lahko berljiv in socen«, ceprav si je v tekstu kdaj privošcil tudi kakšno dobronamerno opozorilo. Njeno mladostno hrupno metaforo v komentarju k verzoma 1.443–44, »Najuspešnejše orožje v vojni ljubezni, vodikova bomba eroticne kampanje, pa so obljube,« je denimo podcrtal in zraven zapisal: »Anahronizem!« Z akademsko odkritostjo je nakazal, da se z nekaterimi interpretacijami, denimo s poudarjanjem Ovidijevega cinizma, sicer sam ne strinja povsem (»v resnici je resnicnega, zlobnega cinizma pri Ovidiju zelo malo ali pa ga sploh ni«). Na koncu je utemeljeno sklenil, da »to ne znižuje vrednosti naloge, ki zasluži najvišjo oceno: odlicno (10)«. Novopecena latinistka in anglistka je šla nato še enkrat po isti poti z drugacno perspektivo, z druge strani katedra. Najprej je prišla kot absolventka na Prežihovega Voranca jeseni 1974, bržkone na profesor­jevo priporocilo, nadomešcat nekdanjo najljubšo profesorico Kajetana Gantarja (»bila je skoraj moj idol«, je napisal v Utrinkih ugaslih sanj), Lilijano Avcin, ki je bila takrat na daljši bolniški. Tam je na lastni koži doživela vihar, ki je šolo in stroko zajel januarja 1975 z okrožnico Ane Tomic in Zavoda za šolstvo št. 38/75 o razpustitvi latinskih oddelkov, ki da niso združljivi »s samoupravno socialisticno angažirano šolo in s temeljnimi principi marksisticne pedagogike«. Na dokumentu z dramaticnega sestanka predstavnikov Zavoda in šole z besnimi starši (»prisotnih 141 oseb«) 17. aprila 1975 sem jo našel kot zapisnicarko, ki se je potrudila in za zgodovino ohranila nekaj najboljših replik. (»Nato je besedo dobil Ciril Zlobec in povedal, da izhaja iz kmecke družine, da je koncal latinske šole in se ne cuti deformiranega. … Kovac Polonca je pripomnila, da ni opazila, da bi bilo ucenje latinšcine predmet zavisti drugih otrok pri njenem sinu v osmem razredu, temvec povzroca zavist njegov Pony Express.«) Leta 1976, ko je diplomirala, je zacela uciti na Šubicevi, kar je bila zaradi trenj v takrat že precej razdejanem kolektivu vse prej kot lahka izkušnja. Nekoc je v razred prinesla latinskega Asteriksa, to je bil povsem svež pedagoški prijem, münchenski klasicni filolog von Rothenburg (oziroma Rubricastellanus, kot se je podpisal) ga je zacel izdajati šele leta 1973, ko je frustriran iskal rešitev za motivacijo svojih gimnazijcev. Njegov projekt se je tako dobro obnesel, da je kasneje v strip spravil še Cezarjevo Galsko vojno in Ovidijeve Metamorfoze – mlado diplomantko pa je na Šubicevi zaradi stripov v razredu obravnaval svet šole. Cisto na koncu tiste recursio, že v osemdesetih, je nekaj casa honorarno predavala tudi na Filozofski fakulteti. V obdobje zacetniških napak na Šubicevi sodi tudi njen vstop v partijo, mislim si, da z dobršno mero mladostnega donkihotstva in predstav o spreminjanju sistema od znotraj. Simpatij med kolegi, ki jih je režim takrat vse bolj fanaticno premetaval s šole na šolo, si s tem vsekakor ni pridobila, eden od njih ji je to povedal kar naravnost: »Punci, tebe so zavedli!« Njene reformisticne predstave so hoceš-noceš minile, ko so ji tovariši cez tri leta pokazali vrata, ceš da ne razume koncepta »demokraticnega centralizma« – ko se partija enkrat odloci, je treba to zagovarjati, ceprav sam misliš drugace. Kdor jo je kdaj slišal z žarecimi ocmi razlagati, kaj je pomenila parrhesia, popolna svoboda govora v Periklovih Atenah, ali bil celo zraven, ko si jo je vzela, ce je bilo prilicno ali neprilicno, bo v srcu zanesljivo našel nekaj socutja do sekretarja njene celice v tistih treh letih. Nekako v tem casu, tik pred nastopom usmerjenega izobraževanja, je ostala tudi brez službe na Šubicevi. Novo je našla na Izobraževalni skupnosti, to je bil ekvivalent današnjega financnega dela Ministrstva za šolstvo (medtem ko je vsebinski del takrat pokrival Zavod za šol­stvo). Zacela je kot tajnica, ko pa je direktor Ivan Bitenc ugotovil, da zna še kaj vec, je hitro napredovala. Pred leti mi je smeje pravila, kaj vse ji je zaupal, med drugim mu je vodila lovsko društvo. Toda pravi ognjeni krst je prišel, ko se je iz Beograda napovedala inšpekcija, da bo preverila, kakšen je njihov obrambni nacrt – v zacetku osemdesetih je bila jugoslovanska vrhuška obsedena z možnostjo zunanjega na­pada, nanj se je pripravljala pod geslom »Nic nas ne sme presenetiti«. Direktor, ki je v lovski vnemi ocitno pozabil na preteco nevarnost mednarodnega konflikta, je ugotovil, da takšnega dokumenta sploh nimajo. Zato jo je hitro imenoval za nosilko obrambnih priprav in jo zvlekel h kolegu na Zdravstveni skupnosti, da si je lahko ogledala njihove bojne fascikle. Nato ji je dal dve tajnici, s katerima je štiri dni bivakirala v pisarni, naredile so obrambni nacrt za šolstvo za vso Slovenijo. Pride inšpekcija, trije oficirji, epolete, enobejevski ordeni, direktor jih posadi za mizo, postavi prednje rakijo, pove, da je on sicer vodja obrambnih priprav, da pa je tu skrbnica obrambnega nacrta, ovo je Katja, in da ima on ravno zdajle sastanak. Nakar izgine iz pisarne. Ona zacne razlagati, uro in pol, oficirji poslušajo ter sisaju rakiju. Pomemben detajl je to, da takrat še ni bila darkerka, bila je, citiram, v svoji hipaški fazi, imela je dolge lase, rdece hlace z velikanskimi žepi in ustrezno srajco – ugibam, da je bil na njej bedž z napisom si vis pacem, para bellum. Oficirji so bili zadovoljni, dobila je tipkano oceno, da je Izobraževalna skupnost odlicno pripravljena na spopad. Ko mi je takrat povedala anekdoto, se je iz sebe še ponorcevala: »Tega bleferstva je bilo v Jugi ogromno.« Ampak meni je še danes žal, da se zahodni sovražnik v obdobju Milke Planinc in bencinskih bonov ni odlocil prekoraciti meja. Tota Iugoslavia occupata est … Totane? Minime! Vem, da bi se po kaoticnem odporu in neizogibnem sesutju JLA zavojevalcem ucinkovito upiral en sam sektor – slovenski delavci v vzgoji in izobraževanju po inteligentnih nacrtih še ne tridesetletne latinistke. Od tu naprej postane zgodba res zanimiva. Direktor jo je dal najprej na devizni oddelek, ceš da zna jezike, slednjic pa je le pristala tam, kamor si je ves cas želela, pri srednjih šolah kot sodelavka PIS, »posebne izobraževalne skupnosti«, za družboslovno usmeritev. Tam je bil že tudi njen nekdanji profesor Primož Simoniti. Nekako okrog leta 1985 je torej lahko zacela vplivati tudi na vsebine. Usmer­jeno izobraževanje se je takrat že sesuvalo samo vase, študija iz tega obdobja ima naslov kar Šolska reforma je papirnati tiger. Prenova sistema je postajala vse bolj ocitna nuja in ko se je izkazalo, da imajo na Izobraževalni skupnosti že zaposleno sposobno latinistko, so ji zaupali, da je za klasicno-humanisticno smer z obveznimi štirimi leti latinšcine napisala program in ucni nacrt. Primož Simoniti ji je takrat predlagal, naj gre ucit na Poljane, kjer je ta program pristal po surovem unicenju klasicnih paralelk na Šubicevi (kamor je oblast najprej stlacila elektroenergetiko z Vegove in nato zdravstvo). Mislim si, da je imel ob svojem lucidnem predlogu nekoliko pred ocmi tudi dejstvo, da je bil njen tedanji mož Noel Škerjanc na šoli ravnatelj. Na Poljane je tako prišla leta 1987. To obdobje je za položaj klasicnih jezikov v slovenskem šolstvu po desetletjih izrinjenosti pomenilo prelom. Smer, ki jo je zasnovala in ki je sprva predstavljala le reformo v sistemu usmerjenega izobraževanja, je s prihodom demokracije hitro prerasla v gimnazijo. Kot vidim na dLibu, sta odmevno zahtevo za njeno ponovno uvedbo, »Predlog strokovnih društev za ustanovitev splošne srednje šole«, novembra 1989 za Društvo za anticne in hu­manisticne študije podpisala prav Katja Pavlic Škerjanc in Primož Simoniti. Vrnitev gimnazije, ki sta jo s svojo vizijo ter državljanskim pogumom takrat omogocila zlasti kemik Franc Lazarini in fizik Peter Vencelj, je prodor klasicnih jezikov paradoksalno nekoliko zaustavila, z enovitim programom je gimnazija latinšcino spet premaknila v iz­birni del, prepušcen odlocitvam posameznih šolskih vodstev. Mreža šol z latinšcino se je sicer precej razširila, niso pa vse ponujale enakega obsega ur. Toda na Poljanah je – tudi po zaslugi dinamicne latinistke in njenega prijateljskega prepricevanja ravnateljev – latinšcina ves cas ostala štiriletna. Tega dijaki nismo vedeli, ampak razred je dojemala kot živ labo­ratorij, ves cas je objavljala clanke o tem, kaj v njem deluje in kaj ne. V Cobissu jih je za majhno morje: »Kaj z ucbenikom za latinšcino«, »Nova podoba pouka latinšcine«, »Testiranje pri pouku latinšcine«, »Avtenticna in tradicionalna izgovorjava latinskega jezika, pro et con­tra«, »Latinšcina, osemletna klasicna gimnazija in naš šolski sistem«, »Gradatim ali po korakih do boljšega prevoda«, njeni tehtni prispevki so odpirali probleme, ki jih je bilo treba po desetletjih suhih krav v kontekstu novega casa in novih generacij premisliti povsem na novo. Tudi zato, ker je leta 1995 jasne kriterije po vec letih priprav terjala prva matura. Latinšcina je iz nekdanje Pepelke postajala enakovreden maturitetni predmet, ki ga je bilo mogoce pisati tako na osnovni kot na višji ravni, matura pa je v naslednjih letih s pomocjo predmetne maturitetne komisije, kjer je bil predsednik Kajetan Gantar, glavni ocenjevalec pa Primož Simoniti (in z velikim osebnim angažmajem cisto dolocene clanice, ki je v njej delovala kot strokovna sodelavka) postala eno od gonil njenega šolskega razvoja. Tisto pomlad 1995 sem izbral višjo raven, zanjo sva se na Poljanah odlocila dva dijaka (v vsej državi, kot zdaj lahko vidim v Letnem po­rocilu splošne mature za tisto leto, pa samo še dva). Priprave so bile fantasticne, kot kak tutorial v oxfordskem kolidžu, dobivali smo se v drugem nadstropju desno v specializirani knjižnici, poimenovani, jasno, Bibliotheca Graeca et Latina. V Delovem arhivu berem, da je ta impozantna zbirka kakih dva tisoc enot, med katerimi so bile tudi prave raritete, s pomocjo njenega dijaškega društva nastala le par mesecev, preden se je na šolo vpisala naša generacija, marca 1991; zdi se mi, da je vecina knjig prišla s kupa z zavrženim inventarjem nekdanje Klasicne gimnazije v šolski kleti. Risum teneatis, amici – še danes se vcasih v sanjah znova znajdem na tistih urah. Iz nejasnih in verjetno freudovsko prismuknjenih razlogov na oneiricno pripravo ponavadi zamudim, vendar mi profesorica nikoli ne komplicira, to so sanje tiste vrste, ki bi jih VDV Roalda Dahla opremil z etiketo »zlati carodej«. Ko je bilo maja pouka konec, po maturantskem plesu v Cankarjevem domu, kjer me je konferansje Igor Samobor na vajah prosil za inštruk­cijo v branju pesmi Gaudeamus igitur, sem hodil v svetlo Plecnikovo citalnico v Nuku in se ob ostalih predmetih pripravljal še na esej iz Ovidijevih Metamorfoz. Tisti ambient in resnicnost Borgesovih besed – »vedno sem si predstavljal, da so nebesa nekakšna knjižnica« – sem odkril že leto dni prej, spet prav med pisanjem seminarske naloge pri latinšcini, posvecene slovenskim prevodom iz rimske književnosti. Toda zdaj je šlo že skoraj zares. Pocutil sem se kot študent, malodane spoprijateljil sem se s strogo bibliotekarko, gospo Zrinko Miroševic, v tistem prostoru sem se do konca maturitetnega rituala v prvih dneh julija tako udomacil, da sem potem v njem preživel vrsto naslednjih let. Obljubo, ki mi jo je dala ob vpisu, je ocetova latinistka s Poljan držala. To je bilo res nekaj cisto drugega. Ampak to so zgolj magdalenice, pisati sem hotel o širši sliki. Sled­njic je tej isti latinistki, tedaj že clanici Strokovnega sveta in Državne maturitetne komisije ter svetovalki na Zavodu za šolstvo, s pešcico somišljenikov uspelo na nacionalni ravni vzpostaviti povsem nov program »Klasicna gimnazija«. V njem latinšcina ni samo obvezen štiriletni predmet, temvec tudi vsebinska rdeca nit celote. Interni dokumenti ob poskusni uvedbi leta 1996, ki jih je (kajpak) pripravila Katja Pavlic Škerjanc in sem jih našel v Slovenskem šolskem muzeju, ponujajo vpogled v zapleteno iskanje konsenza ob njenem nastanku. Težko jih je povzeti na kratko, zadostuje naj nekaj utrinkov. Justin Stanovnik je menil, naj bo latinšcina obvezen maturitetni predmet. Kajetan Gantar je program podprl s pridržki, ceš da bi bila boljša varianta šestletna ali osemletna gimnazija, ter zraven priporocil manj natrpan ucni nacrt za gršcino, na koncu pa nekoliko presenetljivo predlagal vec poudarka za »pouk kraljice znanosti – matematike«. Matjaž Babic je sodil, da bi bilo ustreznejše ime »humanisticna gimnazija«. Marjan Šimenc ni bil preprican, ali je za klasicno gimnazijo sploh potreben poseben program. Alojz Pluško ni bil zadovoljen s preveliko stopnjo faktografije in s premalo interdisciplinarnosti. Bojan Koncan je kot pogoj za vpis predlagal vsaj prav dober ucni uspeh in vsaj prav dobro oceno pri slovenskem in angleškem jeziku, matematiki in zgodovini. Mojca Lorbek se je spraševala, kako sploh meriti nekatere kompleks­nejše cilje programa, in je kot predmet predlagala psihologijo, ki je ne bi ocenjevali. Te in druge po svoje tehtne pomisleke je predlagateljica obravnavala v lastnem prispevku, najdaljšem od vseh, še bolj pod­robno pa leto dni zatem v gradivu »Klasicna gimnazija – program in mednarodne primerjave«, kjer je analizirala sorodne programe v Avstriji, v Belgiji, na Danskem, v Franciji, na Hrvaškem, v Italiji, v Nemciji, na Nizozemskem, v Švici in v Veliki Britaniji. Raznolike glasove je spravila na skupni imenovalec ter se zavzela za umetnost možnega, odsvetovala nekatere preambiciozne cilje, ki bi lahko koga odvrnili od vpisa in s tem ogrozili ves projekt, ter priporocila realnejša pricakovanja, ki ne bodo že v izhodišcu blokirala prihodnjega razvoja: »Ali smo torej z doseženim lahko zadovoljni? Da, cum grano salis in z mero razumne potrpežljivosti.« Kar je najpomembnejše in kar je bil v zapleteni krajini slovenske politike v devetdesetih nedvomno najvecji izziv, program je s papirja spravila skozi ustrezne institucije ter v zakonodajo in v šole po vsej državi. Po dveletnem poskusnem obdobju se je uveljavil leta 1998 in po cetrt stoletja še vedno predstavlja hrbtenico poucevanja klasicnih jezikov. Podrobnosti iz prve roke so predstavljene v clanku »Klasicno izobraževanje v Sloveniji«, dostopnem na spletu v reviji Keria: Studia Latina et Graeca iz leta 2000 – v prvi slovenski reviji za klasicno filologijo, ki jo je leto prej pomagala ustanoviti kot odgovorna urednica in kjer je nato še lep cas pomagala kot clanica uredniškega odbora. Zapisane so v brezosebnih formulacijah, toda pozornejši bralci bodo hitro ugotovili, da se za dobršnim številom opisanih dosežkov skriva kar avtorica. Ko sva nekoc sedela ob caju, mi je pravila o dveh dobrih gimnazijskih prijateljicah. Za eno se ji je zdelo, da je bila »ves cas pri franciškanih«, ko se je tam tudi porocila, ji je šla Katja za prico na cerkveni poroki. »Druga je bila iz zagrizeno komunisticne družine,« je rekla, »kricali sta druga na drugo cez mojo glavo, jaz pa sem vmes poskušala z mediacijo.« Potem se je nekoliko zamislila: »Jaz sama sem verjetno agnostik.« Ta podoba mi ne gre iz glave – pa ne zato, ker zdaj bolje razumem, zakaj ji je bil kot primer za ACI tako ljub ravno Sokratov scio me nihil scire. Predvsem zato, ker šele v tej luci postane jasno, kaj je v resnici dosegla in kako. Kdor razmišlja o slovenskem šolstvu v dvajsetem stoletju, lahko hitro pride do površnega sklepa, da je šlo za nujo zgodovinskih kontekstov. Da je po drugi svetovni vojni z nekaj nebistvenimi ni­ansami in faznimi zamiki prevladal sovjetski model, kjer so se od oblasti pijanim rdecim oblastnikom povsod prikazovale bele miške elitizma, zaradi katerih jih je bilo tako groza latinšcine v osnovnem in srednjem izobraževanju. Da se je po demokratizaciji in osamo­svojitvi slednjic z nekakšno samoumevnostjo spet vrnil evropski koncept klasicne gimnazije. Karl Marx se bo zdajle obrnil v svojem londonskem grobu, vendar bom stavek vseeno zapisal – v zgodovini ni v resnici nobene nuje. V prispevku kolegice iz Bratislave, ki sem ga pred leti uredil za eno od knjig o klasicni tradiciji v regiji, je najbolj pretresljiv zadnji stavek, ki govori o sedanjih posledicah njihove zgodovine: »Latinisti v srednjih šolah so svoj boj izgubili.« Slovencev je vec kot dvakrat manj, zlahka bi se zgodilo isto, vendar so imeli tu za razliko od slo­vaških kolegov ucitelji in predvsem dijaki – ter vcasih celo kakšen oce – na svoji strani skrivno orožje, vodikovo bombo svoje kampanje. Latinistko, ki je bila zaradi študijske kombinacije in zaradi svojega znacaja prisiljena nenehno komunicirati s svetom onkraj filoloških hodnikov. Ki je zaradi neobicajne karierne poti do podrobnosti ob­vladala logiko in procese, pa tudi tehnikalije in kuloarje prosvetnih ustanov ter je najveckrat kar osebno poznala tamkajšnje odlocevalce. Ki je s svojo bojevitostjo še v hipijevski preobleki prepricala tako ljubljanske lovce kot beograjske generale. Ki je znala vztrajati, ceprav jo je to pri marsikom stalo kakšne tocke. Ki smo jo imeli radi vsi v generaciji, ker je skušala celo razrednega adehadejevca razumeti – tout comprendre, c’est tout pardonner – in ga pritegniti v dialog, namesto da bi ga odklonila. In ki je bila sposobna v ranjeni in polarizirani družbi ucinkovito povezati ljudi z razlicnih bregov za dosego tistega, kar je skozi lastno izkušnjo prepoznala kot vrhunsko izobrazbo. Kdor bo pisal zgodovino slovenskega šolstva s konca dvajsetega stoletja, bo težko spregledal postavo, ki se v spominih nekdanjih dijakov zdi z rastoco casovno distanco že kar nekoliko monumentalna – postavo drobne poljanske latinistke, profesorice Katje Pavlic Škerjanc. David Movrin je urednik revije Clotho. Kozma Ahacic PROFESORICI OB JUBILEJU B Vedel sem, da se bom vpisal na Gimnazijo Poljane, a dokler se nisem spustil v klet stare stavbe na Strossmayerjevi ulici 1, je bila moja pot mnogo bolj negotova kot kmalu zatem. Na koncu hodnika opušcene gimnazijske kleti, ki je spominjala na rove, po katerih zbežiš iz zapora, je stala osvetljena soba. Dopoldanski termin informativnega dneva se je že konceval in v sobi je bila samo še Katja Pavlic Škerjanc. »Sta za predstavitev klasicne gimnazije?« je vprašala mene in mojega oceta. »Nic hudega, ce sta sama. Tole so prostori našega društva Deliciae Latinae …« In se je zacelo. V tistih nekaj minutah sem zacutil, da je latinšcina in z njo klasicna gimnazija tisto, kar sem na Gimnaziji Poljani v resnici iskal, in da je Katja Pavlic Škerjanc oseba, ki mi lahko odpre vrata v tisto, k cemur me vodi moje srce. Ucitelji pustijo v cloveku pomembno sled in obujanje spominov nanje je vedno brskanje po svojih najglobljih kotickih. Spomnim se napora, ki sem ga moral vlagati v ucenje latinšcine; razocaranj nad samim sabo, ko sem ugotovil, da mi osnovnošolski nacini ucenja lahko prinesejo kvecjemu dvojko; obcutka neznanskega privilegija, da sem lahko del pouka, kjer vedno izvemo nekaj vec; latinsko-arheološkega tabora v Izoli, kjer sem se naucil, da je z znanjem lahko do zadnje srage prežet tudi pocitek. Pa tudi svoje prve prave kave, ki sem jo v drugem letniku ob pol sedmih zjutraj pil s profesorico v hotelu nekje med Rimom in Pompeji; dolge odprave do njenega stanovanja, ko smo jo šli osebno prosit, naj nam prestavi test; razprav o vsem, kar je v življenju pomembnega, na balkonu pred vhodom v njeno stanovanje; let po gimnaziji, ko sta se najini poti nenehoma prepletali; spoznanja, da je ostala za vedno moja mentorica. Ves cas sem vedel, da je to, kar dela Katja Pavlic Škerjanc, zelo pomembno. Sanjal sem o šoli, ki bi jo ustanovili skupaj in ki bi tudi nadaljnjim rodovom dala tako veliko, kot smo prejeli mi. Pozneje, ko je profesorica kot neumorna inovatorka odšla na Zavod RS za šolstvo, sem prek nje spoznaval, kako težko je dosegati velike spremembe in kako ne smeš obupati, ce imaš okrog sebe ljudi, ki ne vidijo širše. Tudi zatem ko je iz profesorice postala sedanja Katja, sem se skušal in se še skušam od nje nenehno uciti. In nisem sam. Neverjetno je, kako veliko nas je, ki mislimo in cutimo. Je potrditev tega, da je vredno biti ucitelj. Upam, da bo kdaj kdo lahko tudi z vidika pedagogike popisal, zakaj je bilo njeno uciteljsko delo tako zelo uspešno in zakaj je seglo tako zelo globoko. Naucila me je, da noben trud za znanje drugih ni nikoli zaman; da se na videz sizifovo uciteljsko delo v nadaljnjih desetletjih lahko oplemeniti v prav neverjetnih razsežnostih. Pokazala mi je, kako lahko povezujemo najrazlicnejše vrste znanja. Pri tem je pomembno dobro poznavanje podrobnosti, a hkrati upoštevanje širše slike. Prav je, da nas vodi razum, a to ne pomeni, da se moramo bati custev, ki jih sproža. Rešila me je strahu pred neuspehom. Vsako srecanje z njo pomeni nacrtovanje novega projekta, nov izziv. Nekateri cilji se pri tem resda ne uresnicijo – a novega nastane na tak nacin vec. Še danes mi njen zgled kaže, da se je v življenju sicer lepo ustaviti, se resetirati in uživati v trenutku ali v uspešno premagani bolezni – a tudi to, da vse to ni nujno: da lahko preprosto vztrajaš. Kozma Ahacic je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Katarina Batagelj PEDAGOŠKA SVETILNICARKA G V casu, ko naši otroci gulijo gimnazijske klopi, mi misli nehote uha­jajo v cas lastnega odrašcanja, nemirne radovednosti in želje, da bi vsrkala brezmejne horizonte znanja, casa in prostora. V želji, da bi danes razumela mladino in ji v drugacnih družbenih razmerah nudila oporo, svoj pogled pogosto v mislih obracam proti pedagoški svetilnicarki moje obale, razrednicarki Katji Pavlic Škerjanc, naši »drugi mami« na Gimnaziji Poljane. Mali na pogled, a silovito energicni v svojem gibanju in glasu. Dajala je vtis, da je zaljubljena v anticno kulturo in poucevanje. Imela nas je rada in tako kot je Robin Williams kot profesor Keating v filmu Društvo mrtvih pesnikov svoje dijake navduševal za care poezije, nas je Škerjancka navdušila za latinšcino. Ker je vedela, da verba docent, exempla trahunt, »besede ucijo, zgledi vlecejo«, se je marsikateri naši lumpariji zgolj nasmejala in s prijazno besedo in lastnim zgledom ohranjala svojo avtoriteto ter nas zašcitniško branila pred mladostniškimi brodolomi. Nikoli ne bom pozabila, kako nam je razložila dramski lok v an­ticni tragediji in ucinek katarze prav na primeru zgoraj omenjenega filma, ki je premiero doživel leta 1989. Zgodilo se mi je, da se je v meni nekaj premaknilo v trenutku, ko je ucitelj v koncnem prelomnem prizoru moral zapustiti svoj razred in so ucenci drug za drugim iz upora proti ravnatelju stopali na šolske klopi. V kinu sem brez sramu zajokala kot dež. In pri pouku sem po profesoricini razlagi razumela, zakaj se je to zgodilo. Film po vzoru anticne tragedije je torej razburkal moje mlado srce. In dobila sem odgovor, zakaj se je to zgodilo. Nepozabno! Prav gotovo pa je Škerjanceva vplivala tudi na mojo študijsko pot. Kot pobudnica arheološko-latinskih taborov je poudarjala po­men poglobljenega ucenja jezika, umešcenega v kulturno-historicni kontekst. Tako je v Simonovem zalivu skupaj z arheologom Tomis­lavom Kajfežem organizirala latinsko-arheološke tabore, kjer smo se nekaj dni družili in na zabaven nacin spoznavali anticno zgodovino in kulinariko, originalna latinska besedila in življenje nekdanjih prebivalcev tamkajšnje obmorske rimske vile s pristanišcem. Na zakljucnem veceru smo skupaj s Sonjo Capuder in Kozmom Ahacicem v rimskih kostumih ob soncnem zahodu pripravili recital latinske poezije, ki je tako zaživela in situ. Do danes nisem pozabila verzov Horacija, Katula in Ovidija. Z izkušnjami, ki jih obrusi cas, besede dobivajo nove pomenske odtenke in prinašajo spoznanje, da v svoji brezcasnosti ne izgubljajo veljave. In kako dober obcutek je, ko znaš ob vse vecji popularnosti anticne mitološke tematike v stripovskih izdajah razložiti svojemu bodocemu maturantu, kakšen je izvor in pomen glavnih likov v zgodbi. Postaneš svetilnik, da drugim razsvetljuješ obzorja. Hvala za svetlobo, uciteljica! Katarina Batagelj je arheologinja, kustosinja in antikvarka. Goran Dekleva PRIPRAVA NA PRIPRAVO . Najprej smo, ce me spomin ne vara, pisali pripravo na pripravo na test. Nato je prišla na vrsto priprava na test in zatem, jasno, test sam, ki pa sta mu obvezno sledili vsaj še prvo in drugo ponavljanje testa. Ni kaj, pri nobenem predmetu v srednji šoli nismo opravili toliko preizkusov znanja, kakor pri latinšcini – pa vendar se nihce med nami ni pritoževal zaradi preobremenjenosti ali nevzdržne napetosti, ki sicer tako rada spremlja »kontrolke«. Zdi se mi namrec, da smo se instinktivno zavedali, da naša uciteljica, profesorica Katja Pavlic Škerjanc, dejansko prakticira tisto, o cemer menda neutrudno razglabljajo uradniki po šolskih ministrstvih in peda­gogi na simpozijih, v resnicnem življenju pa je kar najbolj redek pojav: iskanje znanja. Profesorici Pavlic Škerjanc pac nikoli ni bilo odvec sestavljati dodatnih vprašanj, si izmišljevati novih in novih zavitih stavkov, ki naj bi jih prevedli v latinšcino in se tako naposled udomacili med vsemi tistimi nesrecnimi pluskvamperfekti in gerundiji in absolutnimi ablativi. Predavala nam je gibko, suvereno, duhovito, z nalezljivim entuziazmom, predvsem pa je ocitno verjela, da se bomo, ce se bo le sama potrudila in nam ponudila dovolj priložnosti, da se preizkušamo, navsezadnje dejansko cesa naucili – tako v svoje lastno kakor v njeno veselje. Najbrž prav zato pri latinšcini nikoli nismo zares trepetali pred cveki, ampak smo se predvsem spraševali, ali smo nemara že dosegli vsaj približno spodobno raven znanja. Da je bil to dober pristop, potrjuje že preprosto dejstvo, da sta, se mi zdi, kaki dve tretjini sošolk in sošolcev iz našega razreda za maturo navsezadnje izbrali latinski jezik s književnostjo. Najbrž še pomembneje pa je bilo, da smo natanko v luci uvidov v latinšcino, do katerih smo se z nesebicno, darežljivo pomocjo profesorice Pavlic Škerjanc dokopali med njenimi na videz neskoncnimi ponavljanji testov, tudi bistveno bolje razumeli, kako pravzaprav funkcionirajo slovnice drugih jezikov, ki smo se jih ucili – od anglešcine, prek nemšcine in francošcine pa vse do slovenšcine. In prav za to pri ucenju tudi gre, mar ne: da nam znanja, ki jih osvojimo pri enem predmetu, vsestransko razširijo horizonte ter nas opolnomocijo. Niso vsi, ki nas ucijo, tudi naši resnicni ucitelji, a ce drži, kar pravijo, da namrec obstaja ena sama luc vednosti in da jo tisti, ki jo okrepi v enem samem njenem pramenu, pravzaprav okrepi vse­povsod, tedaj je treba emfaticno reci, da je bila Katja Pavlic Škerjanc naša uciteljica v kar najbolj žlahtnem, najbolj polnem pomenu te besede. Vivat! Goran Dekleva je literarni kritik in recenzent ter novinar na Radiu Slovenija. Nada Grošelj CERTAMEN CICERONIANUM . Na Poljane sem se vpisala jeseni leta 1989, ko je profesorica Katja Pavlic Škerjanc pri latinšcini poskusila vzpostaviti nadaljevalno skupino. Opogumilo se nas je osem, vsak s svojim ozadjem in s svojim znan­jem. Štirje so si hitro premislili in se prepisali v zacetno skupino, štiri dekleta pa smo vztrajala. Ker sem imela doma nemajhen privilegij, mamo klasicno filologinjo, ki me je sama poucevala latinšcino že od petega razreda osnovne šole, sem po kakem letu spet zacela delati kar z njo, ocene pa sem nabirala z individualnimi izpiti. Rešitev se je izkazala za dovolj ucinkovito, da sem leta 1991, tik pred osamosvojitvijo, zmagala na takrat še »republiškem« tekmovanju iz latinšcine – vsa tri prva mesta smo skupaj z Matejem Hriberškom in Sonjo Capuder osvojili na že preimenovani Gimnaziji Poljane. Profesorica mi je zato naslednje leto predlagala udeležbo na medn­arodnem tekmovanju Certamen Ciceronianum Arpinas. Na njem se v Ciceronovem rojstnem kraju Arpino, kakih sto kilometrov od Rima, pod pokroviteljstvom italijanskega predsednika vsako leto pomeri približno petsto dijakov iz vse Evrope. Iz Slovenije sva se ga udeležila dva Poljanca, Aleš Novak in jaz, v spremstvu moje »domace uciteljice«. Ce prav pomislim, je bil profesoricin predlog predrzno ambiciozen. Tekmovanje je namenjeno zadnjim letnikom klasicnih gimnazij, ki imajo v Italiji in Nemciji cisto drugacen nivo, kot smo ga imeli takrat v Sloveniji, njihova latinšcina traja vsaj šest let. Tudi naloga, prevod odlomka iz ene od Ciceronovih filozofskih razprav v materinšcino, nato pa esej, ki naj bi deloval kot jezikovni, literarni ali filozofski komentar, je bila za nas Slovane gotovo drugace zahtevna kot za dijake, ki so imeli za materinšcino katerega od romanskih jezikov. Res smo lahko uporabljali slovar, toda oni so se z njim že rodili! Ampak profesoricino zaupanje je bilo nalezljivo, da bi ostala doma, ni prišlo v poštev. Potovanje je bilo spomladi 1992 drugacen izziv kot v informacijsko povezanem svetu, vendar se s tem nisem ukvarjala. Grizel me je pred­vsem napovedani prevod, še bolj komentar. Ciceronovih del je veliko in niso kratka. Mama je prišla na rešilno misel, da bi s seboj lahko vzeli Loebove dvojezicne izdaje, ki slovijo po zgošcenih, zelo informativnih uvodih. Naneslo je, da sem prav na vecer pred tekmovanjem prebrala še edini uvod, ki mi je ostal: uvod Harrisa Rackhama v razpravo De finibus bonorum et malorum, Bradac in Košar sta to prevedla kot Najvecje dobro in najvecje zlo, ter si skušala zapomniti kar najvec o epikurejcih, stoikih in akademikih. Na moje veselje se je naslednjega dne na tekmovalni poli pojavil prav odlomek iz tega dela, tako da sem se prevoda in eseja lotila mocno opogumljena. Ne vem, kdo je pole ocenjeval, slišala sem le, da je za slovenske zadolžen neki hrvaški profesor. Resnicno me je presenetilo, ko sem dobila »menzione onorevole«: podelili so le deset nagrad in pet teh castnih omemb. Spomnim se velikega vznemirjenja, Italijanka, ki je zmagala, se je zlomila v navalu custev, v joku so jo skoraj privlekli na oder. V Italiji je to tekmovanje velika stvar, imena zmagovalcev že naslednji dan objavi Corriere della Sera. To je bilo moje prvo takšno priznanje za prevod in spremno besedilo iz klasicnih jezikov, torej s podrocja, ki sem mu kasneje po­svetila znaten del svoje prevajalske poti. Konferencno torbo z vsemi dokumenti, plaketo, objavami v italijanskem tisku in celo nagradno grafiko s pejsažem sem zdajle brez težav našla v domacem arhivu, še vedno mi veliko pomeni. Toda brez velikodušne spodbude, ki mi jo je namenila Katja Pavlic Škerjanc, bi takrat ostala doma. V peti knjigi omenjene razprave De finibus Ciceron razmišlja, da smo ljudje ita nati factique, tako rojeni in ustvarjeni, ut et agendi aliquid et diligendi aliquos et liberalitatis et referendae gratiae principia in nobis contineremus, »da v sebi nosimo zametke delovanja, ljubezni in hvaležnosti«. Profesorica, maxima tibi a me habetur gratia. Nada Grošelj je jezikoslovka, filologinja in prevajalka. Nina Gruden DELICIAE LATINAE Z Na Gimnazijo Poljane sem se vpisala pred štiriintridesetimi leti, izbrala sem si jo zato, ker je bila dlje od doma kot bežigrajska. V klasicno humanisticni oddelek, tako se je takrat imenoval, sem se vpisala, ker se mi je podcenjujoce zdelo, da od viška ne boli glava in da je latinšcina gotovo lahko za kaj koristna. Niti sanjalo se mi ni, da se bo treba tako veliko uciti. In to je zacetek mojega kavlja – v prvem letniku je pridnost iz strahu še rahlo ucinkovala, kmalu pa se je najstniška razposajenost razmahnila in pomembno je postalo vse drugo. Vrstniki, ne šola, zabava, ne ucenje. Kaj nam pa morejo. Ampak profesorica Katja, ona je imela obcutek za to, obcutek za nas, vedela je, kako je z nami, in nas je prav take sprejemala. Šele zdaj, ko o tem premišljujem, vidim, kako zelo potrpežljiva je bila. Tako sem do latinšcine spletla cisto drugacen odnos kot do drugih predmetov. Katja nas je postavila v jezik, zasipala nas je z njegovim bogastvom, v nas je vzbudila zanimanje za opazovanje, kaj vse latinšcina je, k cemu nas vabi, kaj nam daje. Bistvo ni bilo v rosa, rosae. Živo jo vidim, sedela je na katedru, bingljala z nogami in nam v zanosu izrocala darila preteklosti, izrocila cloveške misli. A latinšcina na njenih urah nikoli ni bila visokoleteca, na prstu dvignjena modrost, ki jo najstniki težko prenašajo. Kot je sama rekla: »Pa saj ni treba doma razlagati, da ste prevajali erotiko.« Potegnila nas je v utrip jezika, na urah smo jo živeli tukaj in zdaj. To je v meni vzbudilo odgovornost do predmeta in – kar zdaj globoko cenim, odgovornost do odnosa. Zdelo se ji je vredno, ceprav je bila profesorica. Znati je bilo seveda treba in leteli so cveki, dvakrat jih je pod­crtavala, Katja, in na veliko jih je napisala. Ampak nisem se toliko ucila zaradi ocen. Ucila sem se zato, ker profesorice, kot je Katja, ne razocaraš. Samo pri Katji se mi je oglasila slaba vest pri plonkanju. Prevec sem jo imela rada, zaradi pristnega stika, ki ga je imela z nami. In zaradi entuziazma, ki ga je stalno sevala, polna zgodb, izzivala nas je k razmišljanju, vabila k vživljanju v jezik. Jezik, ki zame, zaradi Katje, niti slucajno ni mrtev. Zato smo uredili anticno knjižnico. Ne zato, da bomo še bolj pridni, da nam bo to kjerkoli prineslo tocko in bomo še bolj uspešni, kar je urok današnjega šolanja. Zato, ker smo se neznansko zabavali, ko smo cistili tisto zatohlo klet na Strossmayerjevi in se družili. Ko smo najprej prevajali stare rimske kuharske recepte, da smo ugotovili, kaj so ti stari uživaci jedli. In smo to skuhali in ponudili na otvoritvi. Sardele, marinirane v medu, cebuli in popru. Uh, zdajle se oblizujem. Takrat nisem vedela, da je bilo to objavljeno v Delu, po pisanju katerega smo ocitno na police zložili kakih dva tisoc knjižnih enot – nekatera dragocena dela, slovarje, ucbenike, ctivo v originalu in prevodih, literaturo za najrazlicnejša podrocja, strokovne in zabavne revije, slikovno gradivo, sodobne tekste tujih in domacih založb. Tisti clanek, ki poroca o namenu dijaškega klasicnega društva prirejati ekskurzije, srecanja in pogovore o sodobnih srecanjih z dedišcino anticne kulture potrjuje naše motive: društvo, ki smo ga ustanovili, se je imenovalo Deliciae Latinae. Katjina vnema je bila nalezljiva, idej in nacrtov smo imeli veliko. A nas je cas okrog osamosvojitve raztresel. S profesorico Katjo smo bili deležni bogatega sveta anticne misli, kljub najstniški zaverovanosti vase smo se vživeli v del necesa vecjega od nas. Zaradi Katje latinšcino srecujem vsak dan. Lahko jo najdem kjerkoli. V drugih jezikih, v novih zgodbah, v svojih spoznanjih. Hvala, draga Katja, in globok poklon. Nina Gruden je pravnica na Oddelku za gospodarsko sodstvo na Višjem sodišcu v Ljubljani. Nataša Homar MOJI MENTORICI H Katja me ni ucila, ker tedaj, ko sem kot dijakinja obiskovala Poljansko gimnazijo, nje še ni bilo tam. Poucevat na Poljane me je povabila v casu, ko sem ucila na Gimnaziji Škofja Loka, kjer sem bila pravzaprav kar zadovoljna z nekoliko lokalnim znacajem te šole, Katjo pa sem spoznala in se z njo tesno povezala pri delu v Republiški maturitetni komisiji za latinski jezik. Prehod na Poljane ni bil lahek: šola je bila velika in živahna, dijaki pa zahtevni in ambiciozni. Toda strahu pred novo nalogo ni bilo: ceprav so bili zacetki seveda naporni, je bila ob meni vedno Katja, ki mi je nudila oporo, nasvet in tolažbo in iz katere je prihajala tolikšna pozitivna energija, da si lahko z njo napolnil tudi svoje iztrošene baterije. Že takoj na zacetku mi je brez zadržkov dala vse svoje materiale, kot se temu rece v šolskem žargonu. Pa ni jih dala samo meni, tudi na srecanjih uciteljev latinšcine je velikodušno delila vse svoje z vsemi. V produkciji izrockov z vajami, razpredelnicami, predstavitvami kulturno civilizacijskih tem je bila Katja pravi fenomen. Zelo zgodaj je namrec vstajala, tri, celo štiri ure pred poukom, in v tem casa izdelala goro razlicnega materiala. Iz Katje je vrela, tako rekoc sleherni dan, tudi kopica nacrtov za klasicno in splošno gimnazijo. Vecinoma nisem mogla slediti tej poplavi idej, ki so se kopicile pred menoj, in kar stiskalo me je kot vestno uciteljico, kdaj in kako bomo vse realizirali. No, saj vse ideje se niso, marsikatera pa se je. Njena je bila ideja o prostem prihajanju dijakov k pouku v cetrtem letniku, ceš da so že dovolj odgovorni (kar se ni obneslo); njena je bila malodane akademska ideja o skoncentriranju predmetov: pol leta vsa fizika, druga polovica leta vsa kemija (tudi ta se ni prevec obnesla). A obneslo se je marsikaj drugega, kar je, tudi zaradi nje, pripeljalo scasoma do kljucnih sprememb v šolah. Napovedno pisno in ustno ocenjevanje; dovolj možnosti, ki jih morajo imeti dijaki za pridobivanje, zviše­vanje in popravljanje ocen, medpredmetna sodelovanja, s katerimi ucitelji presežejo svoje ozko podrocje poucevanj in se tudi sami še cesa naucijo. V tem iskanju novih poti v šolstvu se mi je Katja zdela resnicno kot vates, ki razširja drzno, a pravo resnico. Katja je utrla pot novi, prenovljeni klasicni gimnaziji, sodelovala pri oblikovanju njenega programa in jo vsa leta bogatila s svojim pouce­vanjem in sodelovanjem z nami, drugimi ucitelji. S svojim posebnim in širokim pogledom na stvari in z velikim znanjem o antiki (vedno se mi je zdelo, da bi morala Katja pravzaprav uciti na fakulteti) nam je kazala pot, kako preseci stare vzorce, kako aktualizirati predmet in ga približati mladim. Katja je kreativna, energicna, spontana, hrupna, nasmejana; za marsikoga v zbornici, ki je želel svoj mir, je bila enostavno prenaporna, drugi smo jo nadvse spoštovali in imeli radi. Še danes je Katja na naši šoli – seveda za tiste, ki smo jo poznali – non hominis nomen, sed creativitatis et Latinitatis. Katja je odlocilno vplivala na to, kakšen ucitelj sem postala; izhajajoc iz te lastne izkušnje sem še danes trdno prepricana, da za vsakim uciteljem pravzaprav stoji njegov mentor, ki ga je uvajal v posveceni svet uciteljevanja. Katja je namrec govorila, da so trije poklici »posveceni«: zdravnik, duhovnik in ucitelj. Ob Katji sem se naucila spoštovati in ceniti vokacijo za ta poklic; naucila me je, da je ucitelj v službi dijakov in ne obratno; da ucitelj ne sme misliti, da ima pred seboj razred sovražnikov, temvec zaveznikov, s katerimi si prizadeva skupaj doseci isti cilj; zlasti pa me je naucila, kako biti v razredu v prvi vrsti clovek. Hvala, Katja. Nataša Homar je profesorica latinšcine na Gimnaziji Poljane. Andreja Inkret NON NOVA, SED NOVE T Mislim, da sem se tega, kako zelo posebna je bila Katja Pavlic Škerjanc kot profesorica latinšcine, prvic zavedela skozi oci svoje mame. Prišla je s prvega jesenskega roditeljskega sestanka in zacela evforicno razlagati, kako neverjetno moderno ucite­ljico latinšcine imamo. Za mojo mamo je bila latinšcina simbol dobre gimnazije in ceprav se je veselila z mano, da sem bila po srecnem nakljucju rojena v generacijo, ki se je spet lahko vpisala na klasicni oddelek današnje Gimnazije Poljane, je bila ocitno ob tem tudi malce zaskrbljena. Najverjetneje je imela v mislih stereotipno sliko strogega ucitelja latinšcine stare šole in ji je odleglo, da me bo »kraljice med jeziki« poucevala sprošcena, duhovita in na moc energicna profesorica. In res, naše ure latinšcine so bile vse prej kot stereotipne. Bile so dinamicne, dotikale so se najrazlicnejših tem. Latinšcina ni bila le jezik davno minulih obdobij, pac pa živa tvorba, ki je zaznamovala slovenšcino, anglešcino, seveda romanske jezike. (Kako raznovrstni pojmi in besedne zveze, na hitrico zapisane med razlago, vcasih skupaj z lapidarnimi definicijami, delajo družbo besedam v mojem prvem latinsko-slovenskem slovarcku gimnazijske vadnice!) Latinski izrazi, izreki, knjižna besedila so bili vselej mnogo vec kot jezikovni primerki, prav tako je anticna kultura (mitologija, književnost, zgodovina, rimsko vsakdanje življenje) služila za nenehne ekskurze v psihologijo, sociologijo, filozofijo. Pa ne le to, z latinšcino in anticno kulturo so bile obarvane naše ekskurzije, celo obiski kina (naš ogled Društva mrtvih pesnikov je postal naravnost legendaren). Mnoge izmed nas je takšna latinšcina povsem ocarala, ne tako redkim je za­znamovala poklicno pot. Med slednjimi sem tudi sama; še vedno se mi zdi fascinantno, da se mi je zdel študij klasicne filologije popolnoma logicna izbira glede na tisto, kar me je v gimnazijskih letih najbolj zanimalo: gledališce in književnost. Ker se raziskovalno ukvarjam tudi z didaktiko klasicnih jezi­kov, danes vem, da se metodi, kot smo jo doživeli pri naših urah latinšcine, uceno rece kontekstualna metoda. Slednjo v naši sta­novski reviji Keria v clanku »Klasicno izobraževanje v Sloveniji« omenja prav naša profesorica, poudarjajoc, da ponovna uvedba klasicnih jezikov v sodobno šolo, ki se je zacela konec devetdese­tih let prejšnjega stoletja in pri kateri je aktivno sodelovala tudi sama, »ne pomeni nostalgicnega obnavljanja neuporabnih vzorcev preteklosti,« pac pa miselnost in delovanje v skladu z latinskim non nova, sed nove (»ne nekaj novega, ampak narejeno na nov nacin«). A ob tem gre poudariti, da med gradivom, ki ga hranim iz svojih gimnazijskih dni, prevladujejo prevodi in slovnicni testi. Ti nazorno pricajo, v kakšne podrobnosti smo se spušcali, kako smo secirali jezikovno sestavo latinskih besedil. To ni bila metoda jezikovnih bližnjic, ki bi slovnicne finese žrtvovala za atraktiv­nejše kulturno-civilizacijske teme. Naš osnovni cilj je bil vselej detajlno poznavanje in znanje tega specificnega tujega jezika; o tem ni bilo nikoli nikakršnega dvoma. Tisti nove torej ni pomenil skoka v razlicice latinšcini prilagojenih modernejših metod po­ucevanja tujih jezikov, ki jih je profesorica zagotovo poznala, saj hrani bogato zbirko ucbenikov za latinšcino. Imeli smo pouk, še vedno trdno zasidran v gramaticni tradiciji poucevanja klasicnih jezikov, a vendarle obenem tako zelo široko zastavljen, sodoben in živ, da se je antika in z njo latinšcina zdela relevantna za vse in s tem tudi za vsakogar izmed nas, naj nam je slovnica »ležala« ali ne. Sama za prelomni trenutek v svojem šolanju štejem cas, ko je postalo samoumevno, da imamo pri prevajanju latinskih besedil lahko na dosegu roke vse – slovnico, slovar, zapiske; takrat sem se zavedela, da je pravo znanje nekaj povsem drugega kot to, kar vsebujejo prirocniki. Predvsem zato sem prepricana, da smo bili deležni ene izmed najboljših metod poucevanja latinšcine (takšne, ki jo teorija s težnjo posploševanja ne zmore zares zaobjeti). Škerjancka je bila štiri leta tudi naša razrednicarka. Tudi v tem pogledu jo imam v lepem spominu; širina, razumevanje in zdrava pamet so imeli prednost pred togimi pravili, topel osebni odnos pred tistim z distanco pedagoške avtoritete (ce se ji je zdelo na mestu, ji ni bilo pod castjo postreci s kakšno lastno izkušnjo, ki bi jo kdo drug morda raje zamolcal). Po trideseti obletnici mature, ki je prinesla custveno srecanje po dolgem casu, nam je, svojemu razredu L, napisala srcno pismo. V njem je poudarila – upam, da mi navedka ne bo zamerila, – da se je v našem poljanskem obdobju, ki je bilo turbulentno v vec pogledih (tako širše družbeno in v smislu šolske politike kot tudi zasebno), od nas nenehno ucila ter da tudi zaradi tega leta, ki jih je preživela na poljanski gimnaziji, šteje za svoja v duhovnem smislu najbogatejša. Ob njenih bese­dah se nisem zavedela le tega, kako polna izkušnja je bilo naše poljansko obdobje. V prvi vrsti mi je postalo jasno, zakaj bom profesorico Katjo vselej imela za eno najboljših in najbolj kariz­maticnih uciteljev, kar sem jih v življenju srecala. Naša nekdanja razrednicarka je v pismu zapisala, da se je sposobnosti »cudenja in obcudovanja,« ki cloveka »ohranja skromnega, prizemljenega, dobrodušnega in dobrotljivega,« ucila od nas, a v resnici smo se tega vsak dan ucili mi od nje. Hvala vam v prvi vrsti za to, draga profesorica, in – ad multos annos! Andreja Inkret je prevajalka in docentka na Oddelku za klasicno filologijo Univerze v Ljubljani. Iva Jevtic THESAURUS I Mislim, da je Bourdieu rekel, kako so slabi študenti slaba vest šolskega sistema; s tem je seveda ciljal na širši kontekst habitusa, na strukturno ne/pripadnost, ki nekatere obsodi na emocionalne globocine faliranosti, druge pa popelje v same višave akadem­skega Parnasa. In ceprav strukturne spremembe vecinoma niso v posameznikovi moci, je bil pouk latinšcine pri profesorici Katji Pavlic Škerjanc tista najbolj fer cistina v gošci gimnazijskega izobraževanja. Gimnazijske latinšcine se tako spomnim najprej po res kvali­tetnih in konciznih materialih ter po discipliniranem podajanju strukture, ki nas je utrdila v prepricanju: ce znaš ta jezik, znaš vse! Jezik, ki je obenem metajezik, smiseln ustroj, ki ga zlahka povežemo tudi z bolj izmuzljivimi oblikami živih jezikov. (V prid argumentu tretje deklinacije tu ne omenjam.) Po drugi strani pa je to intelektualno strogost blažila skorajda donkihotska pedagoška prizanesljivost, neskoncen niz testov, ponovnih testov, ponavljanj, drugih, tretjih in cetrtih možnosti. Ce je povprecen najstnik, tu si bom sposodila Hamvasovo podobo, genij idiot, neskoncno radoveden in duhovno ambiciozen, a hkrati tragicno omejen z neobvladljivim nihanjem emocionalnih mas, je profesorici Škerjanc uspelo nemogoce: izdelati sistem, ki nagovarja oba. Ne spomnim se, da bi kdaj zaprla vrata ucilnice – vedno jih je zaloputnila. Vsaka ura se je zacela s prebojem zvocnega zidu in nadaljevala z energijo in humorjem, z nalezljivo živostjo: ob koncu ure so bili prej urejeni lasje zato pogosto razmršeni, skrbno namazana licila so ušla iz mej kontur. Ce ucencev niti ne omenim. Ko zdaj premišljujem o tem, vidim, da je bil gonilna sila našega pouka – kljub zgoraj naštetim odlikam – stik. Kako drugace razložiti, da smo se latinšcine veselili tudi tisti, ki v njej nismo cisto nic blesteli? Ker smisel ni bil v blešcanju, temvec v svobodi. Simone Weil ponazori prepricanje, da smoter študija ni v ocenah, morda celo ne v znanju, ampak predvsem v gojenju pozornosti, ravno s podobo slabega ucenca latinšcine: »Cetudi se zdi, kako naš trud, da bi bili pozorni, že leta ne prinaša rezultatov, bo nekega dne našo dušo preplavila svetloba, ki je z njim v natancnem sorazmerju. Vsak napor doda grudico zlata k zakladu, ki ga nic na zemlji ne more odvzeti. Jalov trud, ki ga je arški župnik Janez Marija Vianney dolga in boleca leta vlagal v ucenje latinšcine, je obrodil sadove v cudoviti prodornosti, zaradi katere je videl dušo svojih spove­dovancev za njihovimi besedami in celo za njihovim molkom.« Pouk latinšcine pri profesorici Katji Pavlic Škerjanc je bil prav taka grudica zlata. Iva Jevtic je pesnica, prevajalka in literarna zgodovinarka. Miklavž Komelj PROLEGOMENA ZA PANEGIRIK K Ce bi me v tistih dveh letih, ko sem obiskoval poljansko gimnazijo, takrat še srednjo družboslovno šolo Vide Janežic, kdo vprašal, katera je moja najljubša profesorica, bi najbrž spontano odgovoril, da je to Katja Pavlic Škerjanc. In domnevam, da bi veliko sošolcev in sošolk odgovorilo enako. Sploh ne bi rad delal krivice drugim profesorjem in profesoricam! Odlik nekaterih med njimi sem se zares zavedel šele pozneje, ko me niso vec ucili. Ce pomislim samo na profesorico kemije Milojko Tomažic Sket, ki mi je še dolga leta pozneje ob vsakem srecanju poudarila, kako ponosno hrani moj med njeno šolsko uro napi­sani sonet, posvecen kemiji, v katerem sem klical: »O, da kemija zgnila bi takoj!« Ali pa na profesorja matematike Ivana Pavliha, ki me je, ko sem med njegovimi urami bral razlicne knjige, veckrat pozorno vprašal, kaj danes berem, jaz pa sem mu na primer v od­govor iz miniaturke Byrona v Menartovem prevodu prebral verze o tem, kako je Ovidij pujs, Anakreont pa je še hujši satir … Ali pa na razrednicarko Francko Umek, pri kateri sem lahko kot referat s podrocja fizike naredil natancno literarnozgodovinsko ekspertizo o zgodnjih pesmicah Jožefa Štefana, ki je bil menda poleg tega, da je pisal te pesmice, tudi fizik … Ampak ce pomislim na ucne ure, so mi bile gotovo najljubše ure latinšcine. Pri profesorici Katji Pavlic Škerjanc je bil ta predmet od vseh šolskih predmetov najbolj živ in tudi najbolj sodoben. Profe­sorica nam je znala takoj pokazati, da je latinšcina nekaj najbolj naravnega na svetu, da brez nje ni mogoce živeti, da jo dihamo na vsakem koraku, da je vpisana v vse, kar mislimo in pocnemo, da je nekaj, kar nas je oblikovalo, tudi ce mi prej nismo vedeli za to … Kolikor vem, je bilo leto, ko sem prišel na poljansko gimna­zijo, prvo leto, ko so spet uvedli pouk latinšcine. Takrat je bilo v Sloveniji in v celotni Jugoslaviji prelomno obdobje, vse se je v vseh pogledih naglo spreminjalo, tudi šolski sistem, in ponovna uvedba latinšcine je pomenila korak stran od usmerjenega izobraževanja nazaj h klasicni gimnaziji. Spominjam se, kako si je v tistem casu naša profesorica tudi v širšem javnem prostoru prizadevala za vecjo uveljavitev latinšcine v šolskem sistemu. Ne vem, ali se cisto pravilno spominjam, mogoce je moj spomin kaj preoblikoval, ampak ko pomislim na njene ure, pred mojimi notranjimi ocmi sedi kar na svoji mizi in živahno gestikulira, ko se pogovarja z nami; v njenem govorjenju ni nicesar šolskega, vse je pogovor, ki je enako zanimiv za obe strani. Med razlagami raz­licni nenavadni ekskurzi, spominjam se na primer, kako nam je nekoc razlagala o locnici, ki poteka med uporabo indoevropskega glagola fukati in arabskega jebati; zvenelo je zabavno, ampak to je takrat postajala nova geopoliticna locnica in v ozracju je bilo cutiti približevanje nevarnih, nemirnih, tudi krvavih casov. Simboli so se spreminjali, nekega dne so iz ucilnic zaceli odstranjevati Titove slike, pri predmetu Samoupravljanje s temelji marksizma pa smo se ucili prilagajanja novi družbeni realnosti, ki so jo takrat evfe­micno imenovali »tržno gospodarstvo«, dejansko pa je pomenila restavracijo kapitalizma. Samo latinšcina je ob vseh spremembah ostajala nekaj trdnega in nespremenljivega … Kdo je že dejal, da so tako imenovani »mrtvi« jeziki edini nesmrtni jeziki? Ne, pri Katji Pavlic Škerjanc latinšcina nikakor ni bila mrtva. Predstavila nam jo je tako živo, da sem si jo upal uporabljati kot živ jezik, preden sem jo sploh znal dobro brati. Ce sem po šoli slovel po tem, da pesnim v latinšcini, je bila za to najvec zaslužna ali kriva prav naša profesorica, ki me je pri teh poskusih zavzeto spodbujala, ceprav je morala videti, da nisem imel pojma o latinski kvantitativni metriki in sem verzificiral po naglasnem ritmu; mislim, da sem nekoc v latinšcini spesnil celo sonet. In ce je na nekem šolskem pesniškem veceru Igor Divjak, sedanji urednik spletne revije Vrabec anarhist, na vrhu lestve ob plesni spremljavi Sebastijana Cavazze recitiral svojo zanosno »avantgardisticno« pesnitev Cisti spondej, ki se je zgledovala po Majakovskem, sem jaz na nekem drugem šolskem pesniškem veceru nastopal s tisto »arheološko« pesmijo o Vespazijanu. Mislim, da je bilo to v okviru latinskega recitacijskega krožka, ki ga je vodila naša profesorica. Poleg tega krožka pa je imela še druge nacrte; najbolj velicasten se mi je zdel nacrt ureditve latinske knjižnice, pri katerem smo so­delovali tudi dijaki. Ob koncu prvega letnika smo se že dogovarjali, da bom ta prostor poslikal; najprej sem razmišljal o velikem prizoru Orfeja in Evridike, nato pa sem se odlocil za ikonografijo muceništva starokršcanske mucenice svete Cecilije; celo poletje sem delal skice, našel sem model za sveto Cecilijo, v neki dolenjski vasi sem risal kmecke konje, ki naj bi postali konji rimskih vojakov … Ampak potem projekt nekako ni bil realiziran. Mogoce se je profesorici zdela zamisel upodobitve muceništva starokršcanske svetnice za dekoracijo latinske knjižnice prevec kršcansko versko blazna. Sploh je imela na moje risanje svoje poglede. Takoj na zacetku prvega letnika sem svoj zvezek za latinšcino okrasil z risbami antic­nih nagrobnikov z barvnimi svincniki. Ona pa je to samo ošvrknila s pogledom in rekla, da bo po tej logiki v cetrtem letniku ves moj zvezek porisan z eroticnimi prizori. Pa ni bil, ker do cetrtega letnika sploh nisem prišel. S poljanske gimnazije sem pobegnil po drugem letniku. Poslovil sem se od vsega, kar je bilo tam, samo od profesorice Katje Pavlic Škerjanc ne – ta vez je bila premocna in pregloboka. S profesorico sem ostal povezan še dve leti, kajti na Filozofski fakul­teti sem imel pri njej lektorat iz latinšcine. Znova vse od zacetka in seveda mi je šlo zato toliko bolje. Ampak profesorica je bila do mene še vedno prevec prijazna. Spominjam se zadnjega testa (ali kako se je že temu reklo), ki je obsegal vso latinsko slovnico. Medtem ko smo pisali, je za katedrom brala knjigo Catherine Johns Sex or Symbol? Erotic Images of Greece and Rome. Od casa do casa pa se je malo sprehodila med klopmi in ko je stopila k meni, je natancno pregledala vse moje odgovore in mi brez odvecnih besed diskretno namignila, kje naj kaj popravim. Še vedno imam nekoliko slab obcutek, da sem morda zaradi njene prevelike prijaznosti, na katero sem se zanašal, jemal ucenje latin­šcine premalo resno. In še vedno imam ves cas nekje pripravljeno Koprivovo slovnico, da bom šel enkrat spet enkrat sistematicno skozi vse tisto, kar bi moral obvladati, in bom tisto res obvladal, da ne bom goljufal – ampak latinšcine kar ne morem in ne morem dojemati kot »mrtev« objekt ucenja, prevec je z mano kot živ jezik, še vec, nekaj najbolj naravnega na svetu, kot nekaj, brez cesar ni mogoce živeti, saj jo dihamo na vsakem koraku, saj je vpisana v vse, kar mislimo in pocnemo … Hvala, spoštovana in draga profesorica! Miklavž Komelj je pesnik, pisatelj in umetnostni zgodovinar. Vanja Kovac Petersson AMORE, MORE, ORE, RE . »Vad betyder (sic!)?« Tajnico na kliniki zanima, kaj mislim z napisano opombo. Vpraša me ravno kakšen teden po tem, ko me je David obvestil o nastajajocem bloku tekstov za Škerjanckin jubilej. Primerno, pomislim že v službi, poglej, dober primer, kako latinšcino uporabljam danes. Tajnica je vesela razlage, jaz pa, da je vprašala. Cisto med nami – ob vprašanju po prispevku me je zagrabila panika, iz dveh razlogov. Pišem redko. Svoje zanimanje za ljudi sem skanalizirala v medicino, kar pomeni, da je moj jezik službeno strnjen, konkreten in korekten. Še pišem ne sama, cele dneve samo narekujem, za povrh vsega pa še v germanskem jeziku, švedšcini, ki je že pol življenja moj družinski in službeni jezik. Drugi razlog je družba, v kateri se bo prispevek znašel. Moji sošolci so uspešni, celo eminentni na razlicnih podrocjih in veliko jih dela z jezikom. Prispevke bodo poslali klasicni filologi, filozofi, pesniki, umetniki, pravniki in verjetno kakšen predstojnik inštituta za slovenski jezik. Ampak za ta štiri leta na klasicni smeri na Poljanah, za nic manj kot optimalno profesorico Katjo, pogoltnem pridržke. HIC PORCI COCTI AMBULANT. Z velikimi crkami napisano na tabli. Informativni dan. Razred, kolikor se spomnim, poln. Crno­lasa uciteljica z energijo za jedrsko elektrarno nas prepricuje, da vsako besedo že poznamo, oziroma da njen pomen lahko izpeljemo prek znanih besed in izrazov. Ker latinšcina ni mrtev jezik, am­pak živi in jo najdemo vsepovsod, ne samo v romanskih jezikih, zaradi zgodovinskih razlogov, seljenja, vojn in tržnih izmenjav prav vsepovsod. Se prav spomnim, da je 57 odstotkov anglešcine, se pravi germanskega jezika, latinskega izvora? Brez pardona in potrpljenja nam pomaga najti povezave. (Cockta! Ambulance!) Žari, ko nam pojasnjuje, kako nam latinšcina pride prav kjerkoli, za katerikoli študij. Zgodovinske in kulturne aplikacije za pravni študij, terminologija, predvsem anatomija, za medicino, da o jezikih sploh ne govorimo. Obcutek imam, da sem ujeta v orkan, na koncu ure sem kar pretresena in predvsem prepricana, kdor si ne želi gimnazijskih let z latinšcino in profesorico Škerjanc, je res bedak – postali bomo eruditi. Informativni dan in uvod v latinšcino je pri meni padel na plodna tla. Kot majhna sem z dedijem, ljubiteljem narave in knjig, hodila na dolge sprehode. Pogovarjala sva se o vsem mogocem, latinskih izrekov je bilo vec, ampak moja otroška glava si je zapomnila predvsem dva. Na prvem mestu Amore, more, ore, re, iunguntur amicitiae. Vsake toliko, v procesu odrašcanja, sem osupnila nad lepoto matematicne natancnosti odštevanja crk, povezane s tako pomenljivim smislom. Spomnim se tudi, kako sva premlevala: Ibis, redibis, non in bello morieris. Ibis, redibis non, in bello morieris. Postavljanje vejice popolnoma spremeni pomen. To je bil odgovor, ki ga je mladenicu dal orakelj, ustno in brez vejic, ko je vprašal, ce naj gre v vojno. Hmm, prebrisani orakelj, vedno ima prav, se spomnim, da sem mislila. Ure s Škerjancko so se vedno zacele z brezkompromisnim prodorom v razred. Vrata so mahnila narazen, slišal se je odlocen korak crnih škornjev s peto in vecinoma crno oblecena profesorica je že na poti do table glasno in odlocno zacela z ucno uro. Krožile so govorice, da potrebuje samo nekaj ur spanca, dosti manj kot navadni smrtniki. Govorilo se je tudi, da ima dvojcici. Kar se mi je že takrat zdelo impresivno, je po treh otrocih (nobenih dvojckih) videti še vecji dosežek. Spomnim se prve ure, ko je profesorica razložila etimologijo vseh naših imen. Vecinoma so imela pozitivne konotacije (zelo pa mi je bilo žal za osnovnošolskega sošolca Blaža). Katja nas je peljala v Rim in Pompeje. Na pot smo bili dobro pripravljeni in po vrnitvi smo napisali porocilo o poljubni temi z izleta. Moj spis o katedrali v Orvietu je profesorica zadržala na Poljanah, za nagrado pa sem dobila kopijo emonske fibule, ki se je v šatuljici odslej selila z mano kot del moje osebne zgodovine. Tako se je leta 2000 (zaradi tistega amore) preselila v Lund in nazadnje lani v Kalmar. V jeziku še vedno uživam, vsak dan imam priložnost druženja z latinšcino. Ta je temelj medicinske geografije, v kateri se gibljem. Zrem v bulbus oculi dexter in sinister (švedsko bulb, slovensko zrklo, kar zveni kot pojem iz vogonske poezije), opisujem, kje vidim spremembe in ali so te v ocesu superiorno ali temporalno, vcasih retrolentalno (prav vsakic se razveselim ritmicnosti besede), do patoloških stanj kot pseudofacodonesis in vseh vnetnih -itisov. Vsake toliko se pojavi kakšna bolj redka ptica, carobna kombinacija kot na primer fundus flavimaculatus ali albipunctatus — in pocutim se kot Dumbledore, ki si jih mrmra v brado. Pošljem se recept za blagi Oculentum simplex in se mi zdi, da sem na Bradavicarki; že samo ime bo pomagalo pri zdravljenju, komu ne bi! Hvaležna sem za štiri leta v klasicnem razredu, ki ga je latinšcina nekako definirala, kjer smo imeli sreco s sinergicno družbo in z odlicnim uciteljskim zborom, s Katjo Škerjanc. V prepletu vsega, kar nas oblikuje, si ne bi mogla želeti boljših gimnazijskih let. Draga Katja – iz grškega pridevnika .a.a..., »cista«, po drugih virih pa iz ...ate.... ali iz ..ate...., mogoce celo iz ...t., grške boginje magije in carovništva (sic!) – multum te amo! Komaj cakam, da bom na dolgih sprehodih latinske izraze delila z vnuki. Vanja Kovac Petersson je oftalmologinja na ocesni kliniki v Kalmarju. Lucija Krošelj Košec PONIŽNOST IN SKROMNOST M Katjo, svojo nadvse ljubo vzornico, sem prvic srecala neke davne pomladi kot dijakinja tretjega letnika na Poljanah, ko sem oddala prijavnico na latinsko-arheološki tabor v Simonovem zalivu. Par mesecev pozneje, konec vrocega avgusta, sem jo tam spoznala kot profesorico latinšcine, ki ji je sredi poletne pripeke uspelo ocarati pocitniško razposajene najstnike, da smo jo odprtih ust in brez besed poslušali, ko je na terasi hotela Delfin tako slikovito aktua­lizirala latinska besedila, nam pripovedovala o življenju Rimljanov ter njihovih pritiklinah in mimogrede razložila še etimološki izvor latinskih ali grških besed ter kot iz rokava natresla vrsto njihovih naslednic v modernih jezikih. Prevzela je s svojo prezenco in ne­izmernim žarom, danes bi rekli energijo ali pedagoškim erosom, ki ga je izžarevala ob svoji razlagi. Ta se je skoraj po pravilu vedno koncala povsem drugje, kot se je zacela, in nam odstirala nov pogled, drugacen nacin razmišljanja. Ceprav sem do svoje siceršnje profesorice latinšcine (requiescat in pace) gojila posebno naklonjenost, sem se v tem tednu v Simo­novem zalivu veckrat pocutila opeharjeno, ker me na Poljanah ni ucila Katja. Nad latinšcino sem bila navdušena že prej, a Katja mi je odkrila nove dimenzije in plasti. Ko sem se nekaj let pozneje, po koncanem študiju latinšcine in francošcine, prijavljala na mesto ucitelja pripravnika, nisem niti za hip pomišljala, na katerega od svojih dveh predmetov in h kateremu mentorju naj se prijavim. Pred tem me poucevanje na gimnaziji ni pritegnilo, saj se mi je zdelo, da ne ponuja dovolj izzivov in da zacne ucitelj hitro stagnirati, ko vendar vsako leto znova ponavlja isto snov. Klasicna zmota. A tako pac razmišlja novopecen študent, ki je absorbiral znanje historicne fonetike in vseh možnih obdobij rimske in francoske književnosti, prežete s takimi in drugacnimi filozofskimi in družbenimi tokovi, se ukvarjal s teorijo jezika, pa seveda s prevajanjem, in se poglabljal v preštevilne slovnicne podrobnosti. Ne pretiravam, ce zapišem, da je šele ob Katji to znanje dobilo pravi smisel, tudi znanje je treba osmisliti. Cemu naj služi? Ali hocem sedeti v kabinetu med knji­gami – ali hocem za res lepe, plemenite in uporabne reci navdušiti mlade glave? Odlocitev ni bila težka. Ni pa bila povsem lahka moja uciteljska pot, saj se je zacela cisto na dnu. Katja me je v prvi vrsti ucila ponižnosti in skromnosti: »Uci­teljeva naloga je, da ucencu služi. Ucitelj mora biti tu za ucenca, ki ga potrebuje. Ne za tistega, ki vse zna in zmore brez ucitelja.« Najprej Katja in potem Nataša Homar sta me ucili, kako je poslanstvo ucitelja v tem, da približa in naredi svoj predmet razumljiv kar najvecjemu krogu ucencev. Ucitelj naj ne stoji na piedestalu katedra, kjer bi vzvišeno predaval oddaljeni publiki. Naj se pomeša med dijake in stoji z njimi na istem bregu! V tej luci je Katja izumljala vedno nove in nove metode in ponoci, ko je odspala svoje štiri ure, je ustvarjala dragocena gradiva za pouk, ki jih je nesebicno delila. Zdelo se mi je, da nenehno raziskuje, kako bi se dalo kaj povedati in razložiti še bolje, še bolj zanimivo in s še manj balasta. Z Natašo se še vedno trudiva hoditi v tej smeri. Katja ne bi bila, kar je, ce se ne bi nenehno poglabljala v ljudi, v odnose, v psihologijo dijakov, staršev in uciteljev. Prav zato je zame erudit v najžlahtnejšem pomenu te besede. Dalec od tega, da bi se omejila zgolj na poglabljanje svojega znanja, ji je uspelo združiti oba svetova. Svet logike, znanja in teorije s svetom custev, strasti in odnosov. To je najbrž najvec, kar lahko kdo naredi. Draga Katja, hvala za vse. Lucija Krošelj Košec je profesorica latinšcine na Gimnaziji Poljane. Maja Lihtenvalner AGRICOLA, AGRICOLAE N Ceprav je bila profesorica Pavlic ena od uciteljev, ki so imeli odlocilen vpliv name v gimnaziji, se iz svojih prvih poljanskih dni sredi osem­desetih let prejšnjega stoletja spominjam predvsem strogih obrazov in dostojanstvene, avtoritarne drže stare garde uciteljev, ki so v nas dijakih zbujali strahospoštovanje, vcasih pa tudi samo gol strah. Profesorica Pavlic je bila s svojo mladostjo, sprošcenostjo in strastjo do znanja, ki je dobesedno bruhala iz nje, njihovo popolno nasprotje. Bila je ena redkih, ce ne edina, ki so v casu, ko medpredmetno povezovanje kot koncept še ni obstajalo, lahkotno, tako da se dijaki tega prakticno nismo zavedali, v svoje razlage vpletala teme in dognanja z drugih predmetnih podrocij. Duhamorno memoriranje latinskih besed, sklanjatev, spregatev in neskoncnih pravil je znala spremeniti v pravi spektakel; nikoli ni sedela za katedrom, in kadar ni poskakovala pred tablo, se je usedla na klop v prvi vrsti in - bingljaje z nogami in krilec z rokami - razlagala, v katerih angleških besedah lahko prepoznamo koren tega ali onega latinskega izraza, katere civilizacijske standarde dolgujemo starim Rimljanom ali Grkom, ali pa je naredila ekskurz v sociologijo ali politiko in nas s svojo zagnanostjo bezala iz najstniškega pišmevuhovstva. Še vedno se nasmehnem, ko se spomnim, kako je po ogledu kultnega filma Društvo mrtvih pesnikov – preden je mi­mogrede vsebinsko in motivno razclenila to filmsko umetnino – na vsesplošno veselje v razredu posnemala angleško latinšcino iz prizora, s katerim se film zacne. Agricola, agricolae, agricolae, agricolam … Iz filmskega prizora z monotonim recitiranjem latinske sklanjatve, ki naj bi simboliziral rigidnost in odtujenost šolskega sistema, je naredila predstavo s povsem nasprotnim sporocilom: ucenje je vir neskoncne zabave, cudenja in navdiha. Maja Lihtenvalner je urednica pri založbi Mladinska knjiga. Boštjan Narat PANK LATINŠCINA . Moja zgodba s Poljanami je v prvi vrsti zgodba o zaljubljenostih. Pa ne toliko o tistih, ki jih mlade punce in fantje doživljajo verjetno od pamtiveka v nekem nikoli kasneje ponovljivem sobivanju usodne intenzivnosti in plahe mimobežnosti – te so cudovita obvezna faza življenja, ki pa praviloma ni dolgega veka. Govorim o drugih zaljub­ljenostih. Da sem prišel na Poljane, sem se moral najprej zaljubiti. Ampak to je druga zgodba, ki sem jo nekoc že povedal. Tudi izraz zaljubljenost tokrat morda ni pravi. V Katjo nisem bil zaljubljen. Oziroma: vanjo sem bil zaljubljen na podoben nacin kot v Katarino, Markota, Alberta … V profesorice in profesorje, ki so me znali ocarati s tem, kar so govorili, bili in predstavljali; s tem, kako so ucili, nastopali in živeli svoje besede. Ocaranost – to je pravi izraz. Še danes jo vidim. Sedi na katedru, vse v crnem, z mejkapom, ki bi na vecini žensk deloval rahlo nenavadno, na njej pa je videti feno­menalno, Nina Hagen latinšcine in Patty Smith klasicne gimnazije, ki vzneseno skoraj tuli na nas: »Pa kako ne razumete? To je vendar car latinšcine!« In mi jo gledamo in ne razumemo. De facto (nekaj latinskega vendarle moram pristaviti) nam ni nic jasno. Ampak – in to je bistveno – hocemo razumeti. Hocemo vedeti, hocemo dojeti, ker ce nekdo o necem govori s toliko strasti in ljubezni, mora biti to nekaj prekleto pomembnega. Obstajajo profesorice in profesorji. In obstajajo profesorske živali – ljudje, ki so sinonim za pedagoški eros in ki jim je razred najbolj naravno okolje, v katerem vedno znova zablestijo, malo zaradi silo­vitosti svoje prezence, predvsem pa zaradi moci svoje vsebine. Ni jih veliko in neizmerno so dragoceni. S Katjo nisva bila nikoli sodelavca, ko sem se na Poljane vrnil kot profesor, se je ona poslavljala, in ko sem deset let kasneje sam že v drugo zapušcal poljanske hodnike, sem nekje globoko v sebi dobro vedel, zakaj to pocnem: nisem bil profesorska žival, bil sem profesor. In to mi je bilo ob zgledu, ki so mi ga dali nekateri, vkljucno s Katjo, premalo. Draga Katja. Hvala ti za leta pank latinšcine, za ocarljivost in ocaranost, za strast in ljubezen, ki si jo na svoj enkraten nacin delila z nami. In ne vem, ce ti to kaj pomeni, ampak zdajle, vec kot trideset let po tem, ko sem te spoznal, mi gre ob pisanju teh vrstic malo na jok. Boštjan Narat je filozof in zgodovinar, ki preigrava glasbe iz slovenske ljudske tradicije. Katjin D razred (1992–1996) NAŠA RAZREDNICARKA O Katja Pavlic Škerjanc je bila naša profesorica latinskega jezika in razrednicarka v letih od 1992 do 1996. Prehod v srednjo šolo prinaša privilegij osebnostnega osamo­svajanja pa tudi novih odgovornosti in izzivov odrašcanja. Pri Katji smo veliko casa namenjali temam, o katerih je koristno, da tudi mladostniki razmišljajo. Pogovori niso bili moralizirajoci, prej sprošcujoci in poucni. Dobil si obcutek, da te jemlje kot osebo, spoštljivo, sebi enakovredno. Tak odnos nam je bil vecini dokaj tuj, saj smo bili drugje vajeni bolj avtoritativnih pedagoških pristopov. Z njo smo se lahko pogovorili o vsem in vedno je bila pripravljena pomagati. Svoje delo razrednicarke je jemala nadvse odgovorno in ga je dopolnjevala tudi z nudenjem ucne pomoci pri drugih jezikih, ki so nekaterim povzrocali težave. Latinšcina je bila za vecino nekaj novega, kar se je kazalo v dodat­nih pripravah in potrebnih ponovitvah pri preverjanjih znanja. Usmerjala je naš razvoj v klasicno-humanisticnem programu, skozi vsa štiri leta. Pri prvi uri pouka je razložila anticne pomene naših imen. Nekaj spominov delimo v nadaljevanju. Poleg ucilnice je imela Katja svoj kabinet, kjer je že dišalo po antiki. Tam so potekali bolj resni pogovori, pa tudi priprave na razlicne popoldanske dogodke z druženjem na šolskih hodnikih ob medenem ali zacinjenem vinu. Vcasih je cena Romana z našo pomocjo nastala kar pri njej doma. Osnove, naucene pri latinšcini, pomagajo razumeti italijanšcino. Ena od nas sedaj živi na Rižani pri Dekanih blizu Kopra. »Ko sem se preselila, sem se najprej morala nauciti italijanšcine in v skupini zacetnikov sem zaradi latinšcine razumela skoraj vse, kar je bilo napisano v italijanšcini. Najlepši spomin imam na latinske vecere, kjer nam je Katja na res lep nacin približala življenje Rimljanov, tudi tako, da smo okušali razlicne recepte. Najbolj sem si zapomnila pišcanca z medom in rozinami ter obleke, ki smo jih nosili. Tako, da še dandanes poskušam bližnje razveseliti s kakšno anticno specialiteto. In nasploh cutim veliko naklonjenost do vsega, kar je povezano z Rimljani; ko gledam film o Asteriksu, se vedno spomnim na gimnazijske case.« Bilo je v drugem letniku, menda leta 1994 (Poljanci naceloma neradi racunamo, sploh ne toliko nazaj), ko se je del drugega D razreda odlocil udeležiti izbirne ekskurzije klasicnega programa v Rim in Vatikan. Vodila jo je draga razrednicarka (mislim, da smo že tedaj zelo cenili to dejstvo), ob podpori Toma Kajfeža, arheologa in profesorja zgodovine. Skupina si je ogledala tudi anticne katakombe, do katerih je vodila Via Appia, vse izdatno strokovno podkrepljeno z obilico podatkov. V mrzlem zimskem popoldnevu je delu skupine nekoliko upadla koncentracija in se je v loceni debati oddaljil od glavnine proti enemu bližnjih grmovij. Spoštovana razrednicarka, vajena vseh sort peripetij, je po koncu svojega predavanja odpad­nike zlahka izsledila — tudi po morda za spoznanje specificnem vonju dimnih signalov, ki so se vili iz ne prenizkega sredozemskega grmicevja. Z zavidljivo stopnjo empatije in razumevanja nam je v sebi lastnem slogu odžebrala svoje ter nas z vso avtoriteto, pri kateri nikoli ni umanjkalo cinicno-humornih elementov, anektirala nazaj k maticni skupini. Nikomur še na kraj pameti ni padlo, da ne bi sledil in se znova vživel v doživeto in zavzeto predavanje, ki nas je zaradi iskrivosti in zanimivosti vedno znova prevzelo. Takšnih ne delajo vec. So žlahtnega letnika in imajo prav posebno in trajno mesto v dragocenih spominih na gimnazijska leta. Se je pa kmalu zatem dogodil tudi pripetljaj v Vatikanu, kjer sta na prostranem trgu svetega Petra dve duši slabše prostorske orientacije v nepregledni množici nehote odtavali po svoje, kar je zahtevalo posebno organizirano iskalno akcijo. A to je že druga zgodba. Ta druga zgodba ima predzgodbo, ki se zacne z zlomljenim nosom v kopalnici hotela (ne, ni šlo za krvav obracun, Poljanci smo spore znali reševati z besedami) in nadaljuje v bolnici v Rimu, kjer je skrbna razrednicarka lahko v skrajno stresnih okolišcinah povadila svojo na latinšcini zgrajeno italijanšcino. Nesrecna poškodovanka s prav filmsko povitim nosom in modricami je po štiriindvajse­turnem opazovanju dobila zeleno luc za odpust in razrednicarka si je cisto narahlo oddahnila (verjetno pa si sama pri sebi prisegla, da ne gre nikoli vec na ekskurzijo). Za zadnji dan je bil predviden ogled Vatikanskih muzejev, ki so pravi labirint svetovne umetnosti in kulture. Dijakinja, ki jo je pestila fractura nasi, in njena najboljša prijateljica sta se med sprehodom po neskoncnih hodnikih, polnih zgodovine, potopili v globoke debate o življenju, vesolju in sploh vsem ter šele pri izhodu opazili, da sošolcev in profesorice ni nikjer. So še zadaj ali že zunaj? Kako jih najti, kje jih sploh iskati v tem labirintu? Danes bi to zagato rešili z enim klicem, takrat pa se je zdelo brezupno. Skupina se zvecer vraca v Slovenijo, sami samcati bosta ostali v vecnem mestu, s svojo šepavo latinšcino in zlomljenim nosom … Vdani v usodo sta obsedeli na stopnicah pred Sikstinsko kapelo z krasnim pogledom na trg svetega Petra in ugotavljali, da je bolje, ce se pustita najti, kot da brezglavo letata okoli in izgubita še sami sebe … ko nenadoma zagledata, da nekje na trgu nekdo besno maha. Bila je taista razrednicarka, ki je še zjutraj mislila, da je najhujše mimo – dokler ni izgubila dveh ovcic in z njima nekaj let življenja. Vse ostalo je zgodovina, koncajmo to srhljivko tako, ko so se vedno koncali testi iz latinšcine – z modro mislijo: Forsan et haec olim meminisse iuvabit. Draga Katja, radi te imamo! Utrinke cetrtega D 1992–1996 je zbral Niko Okorn, sodelavec društva Romano veseli, ki se zavzema za izboljšanje položaja romskih otrok in mladih. Gregor Pobežin TRI VINJETE . Katjo sem nazadnje videl, ce se ne motim, na nekem seminarju za ucitelje. Težko recem, kdaj; vsekakor je bilo malce pred letom 2007, ko sem zapustil Gimnazijo Poljane. Toda zelo dobro se spominjam, kdaj sem jo videl prvic in kdaj je name naredila najgloblji vtis. Vsi trije spomini so trdno zvezani tudi z Gimnazijo Poljane. Ker ni bila moja profesorica, pac pa sva tu in tam sodelovala, bo v tem kratkem sestavku kar: Katja. * * * Stala je v tisti ucilnici št. 27 – v prvem nadstropju, levo od tajništva, kjer je v mojih casih, še preden je ucilnica postala teater, pouceval profesor Maher. Stala je na dnu tistega teatra, vsa v crnem – comme d’habitude – in žarecih oci; z znacilno vihravo potezo si je popravila lase in cez obraz sta ji ušla razocaranje in jeza. Matematika je, ce še niste vedeli, do petega razreda osnovne šole menda eden najljubših predmetov med ucenci. Menda potem v šes­tem razredu nenadoma postane osovražena. Kaj neki je razlog? »Ne vemo,« je odgovorila profesorica matematike, ki je za profesorski zbor izvedla predavanje in delavnico. Sporocilo je bilo še kar zgovorno: najljubši predmet lahko mimogrede postane osovražen. In saj vsi vemo, vrhunskih matematikov je komaj za vzorec. Zgornje vrste teatra se za sporocilo niso prevec menile. Seminar je bil organiziran, ce se prav spominjam, ob zakljucni konferenci pred prazniki – koga takrat še brigajo pomembne lekcije. Tudi latinšcina je sprva popularen predmet. A tam nekje proti koncu drugega letnika zacne postajati za dijake naporna in vse manj priljubljena – takšna je vsaj moja izkušnja. Iz zgovornih sporocil in pomembnih lekcij bi veljalo v korist tega ranljivega, cudovitega predmeta kaj odnesti. Jasno, da je bila Katja jezna – prav to je bil njen namen: kaj dobrega odnesti iz predavanja, ki je bilo le na videz trivialno, ceprav ravno njej ni bilo treba nobenih zgovornih sporocil in pomembnih lekcij, usvojila jih je bila že davno pred tistim seminarjem. Fabula docet: tudi ce je klasicnih filologov le za vzorec, jih je kar nekaj prišlo iz Katjine delavnice talentov – in kar nekaj jih je vrhunskih. * * * Sedela je v knjižnici Gimnazije Poljane, kjer sem imel z njo sestanek, preden sem za slaba štiri leta prišel v službo za profesorja latinšcine. Moral bi biti prakticen sestanek, a je prerasel v nekaj mnogo vecjega, boljšega, plemenitejšega in dragocenega. Ob na videz banalni iztocnici se je razgovorila o praksah nekega psihologa (žal mi je ušlo iz spomina, katerega), kako je zdravil travme mladih, ki jih je na bojišcu pohabila vojna. Ce je bilo še treba takšne lekcije – želim si delati utvaro, da ne – mi je bila darovana prav tam in takrat. Tisto njeno zavzeto in iskrivo predavanje iz psihologije sem si zapomnil do zadnje besede. Samo nekaj bom ponovil: »Veš, vcasih sem cele ure presedela z dijaki, ki so hodili k meni vsi polni dvomov in stisk.« Pudet dicere eorum dolores – a nisem si mogel kaj, da se ne bi spomnil na Katjo cisto vsakic, ko so kasneje, ko sem bil razrednik, dijaki hodili k meni. Nekoliko kasneje sem imel priložnost v živo videti, da tisti psi­hološki ekskurz ni bila samo retoricna lavdacija; ko je prišla na šolo izvest maturitetno preverjanje znanja za svoje (nekdanje!) dijake, se je resnicno izkazal ta njen živi cut za tuje stiske. Kako lepo je potolažila ubogega fanta, ki je otrpnil od strahu pred nekim vprašanjem! Škoda, da se vprašanje ne spominjam, spominjam se le podvprašanja: »A si kdaj kaj po britofih hodil?« In potem je vse steklo. * * * V poznem poletju leta 1993. Razglednik nad šebreljsko planoto, Šebrel­jski vrh, 970 m. S pogledom proti tolminskemu hribovju sem svojemu stricu, klasicnemu filologu Otmarju Crnilogarju, pripovedoval o svoji grenki izkušnji, o oceni maturitetne naloge na temo Ciceronovih Ora­tiones Verrinae. Nalogo sem sestavljal pod mentorstvom profesorice Majde Hvala, ki je bila žal zbolela in mi ni mogla pomagati. Potem sem pac tipal. In tipal. Vseeno sem bil na izdelek zelo ponosen: saj je imel vse! Prevod, komentar, pregled literature. Nato pa je nalogo dobila v ocenjevanje Katja, ki je takrat morala postoriti delo dveh profesoric. Pregledala je kriticno in pošteno in mi dala oceno dobro. Skoraj ni besed, s katerimi bi lahko opisal tedanje razocaranje! Do poznega poletja sem se bil že pomiril, ko sem stricu o vsem tem gov­oril. Mirno me je med hojo poslušal in nazadnje dejal: »Jaz ti tudi ne bi dal vec kakor dobro. Katja je ostra in energicna in ve, kaj dela. Zaradi nje boš boljši filolog.« In boljši ucitelj. In boljši clovek. Gregor Pobežin je predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU in izredni profesor Univerze na Primorskem. Primož Ponikvar VEDRINA V GLASU P Temna ocala in prodoren pogled, pronicljivost in smiseln redosled, neverjetna vedrina v glasu, zapis lepote v odrašcajocem casu. Ucitelj je clovek, ne figura, hitro je minila njena ura, ko so se vsebine raztezale med nami, ko se je mladostno zavihtela na kateder in zabingljala z nogami. Kljuci so tresnili ob zlošceno površino mize, nobenega uvoda in norenja, le zdrava komunikacija, ki nas je v hipu prestavila v spiralo vedoželjnega zrenja. Ne le poucevati, tudi poslušati je znala kot le malokdo, veckrat zavezniško zamahnila z roko, da nas je pomirila, nas brez zamere, kujanja venomer bodrila. Za mlado dušo je bogastvo pravo, ce ji stopi na pot ženska, ki združuje vrednost, znanje in zabavo. Primož Ponikvar je prevajalec, leksikograf in pesnik. Simona Sašek HITRO S Vpis v prvi letnik srednje šole je že malce meglen spomin, vseeno pa se dobro spominjam tega, da me je sprejela Katja Pavlic Šker­janc in me zelo hitro prepricala, da moram poleg nemšcine vzeti latinšcino. To je bilo moje prvo srecanje z jezikom, o katerem pred tem nisem vedela nicesar, a me je ocaral, ko sem se ga zacela uciti. Pa za to ni bila kriva le latinšcina sama, pravo lepoto latinšcine nam je znala pricarati naša uciteljica latinšcine. Njeno poznavanje ne samo jezika, ampak tudi zgodovine in filozofije, nenazadnje pa tudi sodobnega casa me je navdušilo. Po energiji, ki jo je izžarevala v razredu, ji je bilo le malo enakih. Z nami se je resno pogovarjala, znala pa se je tudi pohecati. Zdaj, ko sem sama uciteljica, pa se kdaj spomnim tudi na še na nekaj drugega, kar jo je poleg prej naštetega naredilo za res dobro uciteljico. Že na zacetku nam je rekla, da govori hitro, a bo zato vse povedala trikrat, da nam bo res jasno. In to je tudi delala. Zavedati se svoje pomanjkljivosti in jo priznati, to je po mojem mnenju znak odlicnega ucitelja. Simona Sašek je profesorica anglešcine na Gimnaziji Poljane. Brane Senegacnik ARIADNINA NIT LOGOSA T Vcasih tece cas hitreje in ker se, kot pravi pregovor, mi spreminjamo z njim, tedaj kar težko prepoznamo same sebe, kakršni smo bili še razmeroma kratko nazaj. Zdaj živimo v takšnem casu: svet se preobraža z naglico, ki ji je težko slediti, od najširših kulturnih in politicnih okvirov do nadrobnosti vsakdanjega življenja. Jasno je, da ta nenehni vrtinec sprememb zajema tudi humanistiko in pouk klasicnih jezikov, ki so nekoc skozi stoletja predstavljali stabilen stožer humanisticne vzgoje. V dinamiki našega casa pa si je težko nazorno priklicati v spomin že atmosfero pred par desetletji, kaj šele oživiti jo za tiste, ki je niso izkusili … Kulturno obrobje, na katerem je živela latinšcina v casu mojih dijaških let, je kljub ideološki neprimernosti ali pa prav zaradi nje imelo na sebi nekaj elitnega; predvsem zaradi spomina starejših generacij mi je predstavljala vrata v nekakšno izgubljeno, a zato tem bolj vabljivo boljšo kulturno resnicnost. Iskanje inštruktorja ali in­štruktorice za ucenje latinšcine izven šole je bilo takrat odvisno od srecnih nakljucij in znanstev staršev, ki jih moja želja po tem jeziku mogoce niti ni pretirano navduševala, a so jo vsekakor podpirali. In tako sem po vec kratkotrajnih poskusih prispel k svoji prvi »pravi« uciteljici, k profesorici Katji Pavlic, h Katji, katere mama, profesorica slovenšcine, je bila kolegica, najdražja kolegica moje mame. Na tistih delovnih obiskih v Zeleni jami se je zgodila velika spre­memba: latiniteta se je iz napol domišljijskega pojava, spletenega iz pripovedi mojega starega oceta in asociativnih anekdot stricev, spremenila v realnost. In šlo je hitro: od slovnicnega skeleta narav­nost v živo meso jezika, od jasnih oblik didakticno popreprošcenih sestavkov iz starih vadnic v labirinte Ovidijevih Metamorfoz v neki hrvaški gimnazijski antologiji … Dobro se spominjam svojega strahu pred navidez kaoticno sintakso verzov, v katerih so si ležale besede obupno vsaksebi, sled smisla, za katero se mi je že zazdelo, da sem jo ujel, pa se je vselej spet zgubila. A prav tako dobro se spominjam tudi jasnosti, s katero me je ucila orientacije po tem poeticnem blodnjaku Katja: lucidni napotki za ucinkovito analiticno branje in pojasnila o poeticnih in retoricnih figurah so mi zanesljivo razkrivali sintakticne strukture pod površino »šolskih pravil«, pocasi pa se je razvijal tudi obcutek za gibanje misli, za ucinke, ki jih imajo ti »zavoji«, in za lepoto pesniške govorice, ki – kadar je prava – ni samo govorica. Strah se je spreminjal v rešpekt, rešpekt v obcudovanje. A še bolj kot racionalna analiza je bilo pri tem pomembno navdihujoce zaupanje, ki sem ga cutil brez posebnih besed. Izražal ga je nacin, na katerega je Katja razlagala snov in pri­cakovala pozorno sodelovanje: tem bolj so tako delovali ekskurzi v globlje, zahtevnejše teme. Da, tudi opisi študija na Oddelku za klasicno filologijo, trezni in duhoviti, realisticni, a vselej stimulativni, so bili impulzi istega zaupanja, ki sem ga vpijal ob prevajanju heksametrov nesrecne Dedalove zgodbe … Mislim, da sem tedaj nezavedno izoblikoval v sebi predstavo o tem, da jezikovno znanje ni obvladovanje, temvec sredstvo za orientacijo. Resnicno živega sveta ni mogoce zares obvladati, vzljubimo ga lahko samo, ce se znamo v njem orientirati. In tudi »mrtvi« jeziki živijo, ko jih beremo, še zlasti kadar beremo neizcrpno asociativna pesniška besedila. Težko povem, kako dragoceno se mi zdi to spoznanje. S tem pa lahko najbolje povem, kolikšna je moja hvaležnost Katji za iniciacijo v Ovidijev pesniški labirint in za Ariadnino nit logosa, ki mi jo je dala ob vstopu vanj. Te niti pa niti spremembe casov ne pretrgajo. Brane Senegacnik je pesnik in prevajalec, docent na Oddelku za klasicno filologijo in clan SAZU. Mladen Uhlik OPORA Y Poletje, cas otiuma, je kratko obdobje miru, ko se življenje za hip ustavi in se lahko zatecemo k spominom in razmišljanjem. Pred tridesetimi leti sem se kot mulec in zapovrh še begunec iz vojnega Sarajeva po prihodu v Ljubljano vpisal na Poljansko gimnazijo. Kot vse drugo je bila tudi gimnazija še en nov svet v novem okolju, v katerega sem lažje vstopil zahvaljujoc razrednicarki Katji Pavlic Škerjanc. Spomnim se prve ure: pred nami je bila markantna, crno oblecena, duhovita in energicna gospa, ki se je mocno razlikovala od takratnih naših predstav o dolgocasnih profesorjih. Prvo uro nas ni vzvišeno gledala s katedre, ampak se je živahno sprehajala med nami in se na tak nacin skušala vsakemu od nas približati. Ce se prav spomnim, se je pri vsakem ustavila in mu na zabaven nacin razložila etimologijo njegovega imena. Tako se nam je Katja pocasi približala in postala svetlejši del na­šega gimnazijskega življenja. Štiri leta nas je spremljala kot skrbna razrednicarka in profesorica latinšcine. Tako s cloveškega kot s strokovnega vidika ji je uspelo približati svoj predmet in iz latinšcine narediti enega izmed najzanimivejših predmetov. Danes lahko recem, da je bila vsaj zame ena izmed najboljših profesoric na gimnaziji in ena izmed tistih, ki me je res veliko naucila. Zahvaljujoc Katji sem spoznal, da je za ucitelja bistveno široko znanje, ki ga zna prenašati tudi naprej. Za Katjo je bilo ucenje in poucevanje veliko pomembnejše od ocenjevanja: spomnim se, da je pri preverjanjih iz latinšcine vsak dijak lahko isti test velikokrat ponavljal, dokler znanja ni utrdil in dobil primerne ocene. Kot odlicna uciteljica latinšcine mi je Katja privzgojila tudi zanima­nje za anticno kulturo. Na svojih poznejših potovanjih po nekdanjih anticnih središcih sem si tako vedno zaželel, da bi pred potovanjem lahko slišal njeno predavanje. Nenazadnje mi je Katja znala vzbuditi zanimanje tudi za strukturo latinšcine, kar mi je pri študiju romanskih jezikov še kako koristilo. Še danes imam vtis, da sem se v gimnaziji o slovnici najvec naucil prav pri urah latinšcine: njej gre zahvala za spoznanje, da je pregibanje besed in raznolikost slovnicnih kategorij nekaj živega in dinamicnega, kar spominja na življenje samo. Katja je znala na zanimiv nacin razložiti izvor latinskih besed: živo se spomnim, kako nam je razlagala, da je ime vrhovnega rimskega boga Jupitra povezano z zloženko, sestavljeno iz *djous ‘dan, nebo’ in *pater ‘oce’. Iz njenih živih razlag je bilo ocitno, da je svoj predmet imela rada in ga prakticno živela. Ko takole razmišljam, pomislim, da je morda najpomembnejše, da je bila dober in topel clovek, in s tem tudi razumevajoca razredni­carka. Do nas ucencev je imela spoštljiv odnos, obravnavala nas je kot enakovredne sogovornike, nas podpirala in nam tudi, ko smo jo prosili za pomoc, svetovala. Med drugim sem se po pogovoru z njo tudi odlocil, da kot študijsko smer izberem ruski jezik, kar je potem zaznamovalo mojo nadaljnjo poklicno pot. Med študijem sem izvedel, da je Katja prenehala poucevati na Gimnaziji in postala koordinatorica za poucevanje tujih jezikov na Zavodu RS za šolstvo. Ta novica me je sprva malce razžalostila, pomislil sem, da klasicni program brez Katje ne more biti vec tisto, kar je bil v naših casih. Toda kmalu sem se na srecanjih uciteljev tujih jezikov preprical, da je njena vloga v izobraževalnem sistemu še pomembnejša. Izobraževalni sistem in ustanove namrec pogosto delujejo inertno, kar pomeni, da je malo ljudi takšnih kot Katja, ki bi se bili pripravljeni boriti za nove in boljše ucne programe, prenove kurikulumov in uveljavljanje novih ucnih metod. Zelo sem hvaležen za izkušnje, v katerih je imela Katja pomembno vlogo kot clovek in profesorica. Ce se ozrem nazaj, vidim, da je bila zame v casu odrašcanja pomembna opora v novem okolju. Vesel sem, da še danes ohranjava prijateljske stike. Mladen Uhlik je jezikoslovec in izredni profesor na Oddelku za slovanske jezike FF UL. Nadja Vidmar Rukavina LATINSKA PREDIGRA F Še sedaj ne vem dobro, kako se je iz prvotne zamisli o zabavi pre­senecenja, ki jo je že pripravljeno in z rezerviranim prostorom ter cateringom skvaril profesoricin kovid, rodila ideja o pisnem obujanju spominov. Ampak ker se urednik, s katerim sva bila sošolca že pri osnovnošolski latinšcini, ni dal odgnati z nobenim izgovorom v stilu »imam blokado«, »ne spomnim se nicesar« ali »res nimam casa«, in je potrpežljivo prestavljal rok za oddajo, sem se prepustila nalogi in prevetrila možganske zavoje. Priznam, da s strahom, verba scripta manent. Škerjancka, kot smo jo klicali (in kar je vedela), je profesorica, ki nas je ucila mrtvega jezika, kot bi bil živ. V razredu ni nikoli stala pred katedrom, usedla se je na kakšno mizo ali hodila med njimi. Polna energije. Nosila je velika ocala s crnim okvirjem, velike ek­stravagantne uhane, obvezno rdeco šminko in crna oblacila, bojda zato, ker na poseben nacin odvajajo toploto in ti ni vroce na soncu, nekaj takega. Priznam, da takrat nisem dobro razumela, profesorica je svojo odlocitev podkrepila z argumentom, da crno nosijo Beduini v Afriki in še marsikdo v arabskem svetu. Slišalo se je cudno, ampak sem verjela na besedo – šele zdajle vidim, da je verjetno brala študijo »Why Do Bedouins Wear Black Robes in Hot Deserts«, objavljeno v reviji Nature leta 1980, in da je imela kar prav. Zdelo se mi je namrec, da ve, o cem govori, tudi kadar ni govorila o latinšcini. Nekoc smo, ne vem vec kako, odprli vprašanje plesa. Profesorica je prostodušno povedala, da ne pleše, ker je ples v bistvu predigra. Pošpegala sem po razredu, za fante se je kar videlo, da ni­majo pravega pojma, za kaj sploh gre. Ampak nekaj dni kasneje smo izvedeli, da nas cakajo priprave na maturantsko cetvorko v plesni šoli Urška. Kradoma sem se spogledala z dobro prijateljico, s katero sva sedeli skupaj, kasneje je šla študirat medicino in je o cloveškem telesu vedela že nekaj vec – morali bi videti, kako so se ji zasvetile oci. Za znanjem si moral v tistih casih pobrskati po knjigah, stvari smo se naucili in si jih zapomnili. Toda ucenje latinšcine je bilo vec kot le predigra za kasnejši študij, bilo je popotnica, tisto besedišce mi je ostalo, tudi obcutek lahkotnega ucenja drugih romanskih jezikov in latinskih rekov. Za pravnico so prav ti reki cisto prakticno znanje, pri­dobljeno za vse življenje. Kolegi radi poudarijo, v cem je njihov smisel, zgošcene misli, ki so jih formulirali rimski pravni pisci, ti preprosto najbolje pojasnijo dolocene pravne institute. Vcasih opažam, da se kje vsiljujejo angleška poimenovanja, vendar brez izkušnje tisocletij ne zvenijo enako prepricljivo. Spominjam se tudi, da smo na profesoricino pobudo v popoldan­skih urah priredili pravo rimsko vecerjo, s prijateljicami smo izbrale recepte rimskih jedi, ki niso bile prevec zapletene za pripravo, vsaj na prvi pogled ne. Bil je to izziv posebne vrste, Rimljani so uporabljali vrsto mocnih zacimb, oljcno olje, datlje, orehe, pinjole, fige, skoraj povsod je bil med. V spominu je ostala le z mocnimi vonji prepojena mamina kuhinja, jedi pa skorajda niso bile užitne. Bil je poseben obcutek, vrnitev v cas Emone. Ko opaziš, da se vse spreminja, da nehote uporabiš zvezo »v naših casih«, ti postane jasno, da so edina stalnica spremembe. Kar doživiš v obdobju odrašcanja, ti pusti svoj pecat, ljudje, ki jih srecaš na poti, te oblikujejo. Za dobre ucitelje to velja toliko bolj, vse bolj se zavedaš, koliko jim pravzaprav dolguješ. Ta dolg je nekaj lepega, nekaj, kar ostane in kar te vedno spremlja. Kako so že rekli rimski iurisconsulti, pravni vešcaki, ki ti dajo s svojo jedrnatostjo misliti še po vseh teh stoletjih? Debita sequuntur personam debitoris. Nadja Vidmar Rukavina je pravnica in svetovalka v pravni pisarni Nove Ljubljanske banke. Sonja Weiss DROBNA MUHA X Katja Pavlic Škerjanc je bilo ime, zapisano na urniku, po katerem naj bi pešcica dijakov mojega prvega letnika Poljanske gimnazije na klasicno-humanisticni smeri loceno obiskovala ure nadaljevalne latinšcine. Med temi dijaki sem bila tudi jaz, brucka z OŠ Prežihovega Voranca, kjer sem zadnja štiri leta obiskovala neobvezni latinski tecaj. Že takrat sem skrivaj sumila, da bom študirala latinšcino, ceprav je okolica bolj kot ne pricakovala, da gre za osnovnošolsko muho, kot na primer, da bom pevka ali balerina. Od prve gimna­zijske ure latinšcine se spomnim predvsem globoke prevzetosti nad dogajanjem. Profesorica je privihrala v razred in nas zasula z vsebinami, ki niso imele kaj dosti opraviti z latinsko slovnico, zato pa tem vec s klasicno kulturo in izobrazbo ter njenim pomenom za naše mlade dušne brste. V nekem trenutku se je ustavila, nas pogledala in vzkliknila: »Ja, a si boste kaj zapisali?« Hitro smo zaprli usta in odprli zvezke. »Antropomorfni politeizem«, sem si zapisala in ugibala, kaj za vraga je to. Mislim, da od prvega semestra nisem odnesla kaj dosti (kar se je pokazalo tudi na neznacilno nizkih ocenah – vsaj kar se latinšcine tice). Težko recem, zakaj, saj sem z veseljem pricakovala vsako uro in uživala v njej. Morda si nisem hotela kvariti izkušnje z ucenjem, nalogami in podobnimi trivialnostmi. Šele ko sem ugotovila, da sem za profesorico kar precejšnje razocaranje, sem pocasi tudi latinske ure umerila v svojo srednješolsko izkušnjo. Vendar je zacetni sum medtem pognal krepke korenine. Poleg ucnih ur imam nadvse dragocene spomine tudi na njene poletne tabore v Simonovem zalivu, kjer smo se gibali med cisto pravimi anticnimi mozaiki, se dotikali ostalin rimskih domus, pre­pevali Katula, plavali nad ostanki valobrana in se urili v metricnem prevajanju. Pri vsem je bila zraven in nas je spodbujala: neutrudna, polna humorja in temperamenta, ki ga pri profesorjih nismo bili vajeni. Ob tem mi pridejo na misel besede, ki si jih ne upam ravno imenovati poezija. Po mojem je sicer literarna zgodovina hudo prikrajšana za poeticno težo teh dvovrsticnih »žur«, ki so si – enkrat bolj, drugic manj uspešno – prizadevale za približno enako število zlogov (8) in cim manj prisiljeno rimo. Ob vecerih so bolj navdihnjeni dijaki radi kovali verze, ki so skušali zadeti usijo tega ali onega posameznika, zato tudi profesorici njeni niso ušli: Fidel Castro – drobna muha, ko Škerjancka se razkuha. Priznam, da analogije s Castrom nisem dobro razumela, a spomnim se, da se je profesorica smejala do solz. Danes, ko sem malo bolj seznanjena s svetovnim dogajanjem, lahko samo pritrdim globoki resnici v zgornjih verzih. Šele leta pozneje smo bivši dijaki zaceli zavedati njenih prizade­vanj za uveljavitev in obstoj klasicnih jezikov v sistemu, ki je poznal le castrovske metode in ki v latinšcini morda ni videl niti drobne muhe, bolj packo na šipi. Njeni ucenci morda niso vsi šli študirat klasicne filologije, a vsi, ki jih poznam, so ohranili privrženost anticni kulturi in klasicnima jezikoma ter tiho prepricanje o njuni pomembnosti v slovenskem prostoru. Mislim, da bi vrhunski pe­dagog težko dosegel vec. Draga profesor Škerjanceva – ker tako smo vas vedno klicali – še na mnoga leta, s hvaležnostjo in najboljšimi željami! Sonja Weiss (olim Capuder) je prevajalka in docentka na Oddelku za klasicno filologijo Univerze v Ljubljani. Janja Žmavc JEZIKOVNA OPTIKA . S Katjo sva se prvic srecali leta 1995. Tistega leta sem zaradi neuspeha pri opravljanju izpita iz latinske sintakse izgubila Zoisovo štipendijo in doma so mi rekli, naj nekje poišcem sredstva, da jo bom lahko nadomestila. Na OŠ Toneta Cufarja v Ljubljani je ravno prenehal uciti latinšcino moj kolega Gregor Pobežin, ki mi je prijazno ponudil, ce bi prevzela njegove pedagoške obveznosti. Do takrat nisem imela izkušenj z delom v razredu, a sem sprejela izziv in se v tej vlogi našla, saj sem na šoli poucevala vse do leta 2005. OŠ Toneta Cufarja je bila v casu mojih pedagoških zacetkov del projekta Pouk latinšcine v osnovni šoli, ki je skušal revitalizirati in sistemsko urediti pouk latinšcine po ukinitvi latinskih razredov in osemletnega ucenja latinšcine leta 1975. V eksperimentalnem projektu Zavoda RS za šolstvo in pod okriljem Strokovnega sveta RS za vzgojo in izobraževanje je sprva sodelovalo pet šol, še OŠ Prežihov Voranc in OŠ Ledina v Ljubljani ter OŠ Slava Klavora in OŠ bratov Polancicev v Mariboru, projekt pa je vodila Katja Pavlic Škerjanc, profesorica na Gimnaziji Poljane in tudi že svetovalka na Zavodu za šolstvo. Najprej petletni projekt (1991–95) se je kasneje še podaljševal vse do leta 1999 in za nekaj casa ponovno vnesel v osnovno šolo homogene latinske oddelke. Predvsem pa so v njegovem okviru nastali tudi organizacijski model za poucevanje latinšcine v devetletki, posodobljeni ucni nacrt, vzpostavljena so bila državna tekmovanja iz latinšcine na osnovnošolski ravni in vpeljane številne didakticne posodobitve. Posledicno je v tem obdobju število ucencev naraslo do številke, ki kasneje nikoli ni bila presežena kljub sistemski ureditvi pouka latinšcine v devetletki. Med profesorji je za nas novince na podrocju osnovnošolskega poucevanja latinšcine posebej skrbela Aleksandra Vesna Pirkmajer Slokan s Prežihovega Voranca, profesorica z bogatimi izkušnjami in izjemnim obcutkom za osnovnošolsko didaktiko. Lahko recem, da me je to obdobje formiralo v pedagoškem smislu in obe omenjeni kolegici sta pri tem imeli zelo pomembno vlogo. Vesna me je naucila premišljeno nacrtovati in uresnicevati vsebine v razredu, Katja pa s posebnimi ocali klasicne filologinje suvereno gledati tudi onkraj filologije same. Pri Katji mi je takoj padlo v oci, da v zvezi s poukom latinšcine ni nikoli nastopala v vlogi užaljene apologetinje, ki se nostalgicno ozira v tradicijo. Veliko bolj sem jo videla kot intenzivno premiš­ljevalko in iskalko novih rešitev, cetudi smo bili v razmerah, ko se je osnovnošolska latinšcina postavljala na novo in nagovarjala generacije staršev, ki pouka latinšcine, ki naj bi ga obiskovali njihovi otroci, niso nujno (vec) prepoznavali kot pomembno vsebino. Spre­tno ubeseden sklic na tradicionalne vrednote bi kaj lahko prinesel uspeh, a Katja v latinšcini ni videla predmeta, ki ga je treba a priori in zgolj braniti na temeljih tradicije – predstavljala jo je kot nekaj, kar ima samoumevno prostor v izobraževalnem sistemu, kot nekaj, za kar v sodobni slovenski šoli obstaja naravno mesto. Prva mi je dala obcutek, da ni treba vedno nastopati le obrambno, da pri našem delu ne gre za anahrono situacijo, podobno odkrivanju necesa davno zaprašenega, pozabljenega, po krivici pregnanega. Latinšcina zanjo ni bila nekaj, kar bi bilo treba oživiti, niti najmanj je ni imela za mrtvo. Kar nekoliko potolažila me je s svojim odnosom, da ni treba vedno za okope – latinšcina je preprosto del humanisticne tradicije tega kulturnega prostora, zato se ni treba sekirati, kaj se je in bi se lahko z njo zgodilo, z njo je treba predvsem delati tukaj in zdaj, z ucenci in dijaki, kajti tam se zgodijo kljucni premiki za njen obstoj. Poznala sem kolegice, s katerimi smo sodelovale na drugacen nacin, kadar je bilo treba braniti položaj klasicnih jezikov v slovenskem izobraževanju, tudi to je bilo zelo dragoceno. Toda Katjin pogum je bil zame nekaj novega – misliti latinšcino kot povsem enakovredno kategorijo v kontekstu sodobnega izobraževanja, vse od sistemskih, kadrovskih pa do vsebinsko-didakticnih vidikov. O njenem delu v razredu sem marsikaj izvedela od kolegic in kolegov na Oddelku za klasicno filologijo. Pripovedovali so mi o fascinantni profesorici na Poljanah – od njenih nekdanjih dijakov in dijakinj nikoli nisem slišala slabe besede, opisovali so jo v superlativih, spoznala sem jo kot mocno profesorico, ki pušca vtis. Toda hitro sem ugotovila, da pravzaprav ni samo predana latinistka. Ko se je zacela na Zavodu ukvarjati z drugimi projekti – »Obogateno ucenje tujega jezika«, »Prenova gimnazije«, vpletena je bila v kup zamisli, ki niso imele nujno veliko z latinšcino – sem jo kot uciteljica srecala v dru­gacni vlogi. Imeli smo vrsto seminarjev s podrocja profesionalnega razvoja, kjer je Katja pogosto predstavljala konceptualne podlage zlasti z vidika kurikularne prenove in medpredmetnega povezovanja ter je velikokrat imela delavnice za ucitelje. Ko s podobno izkušnjo gledam nazaj, je imela stvari vedno zelo dobro pripravljene, njene poglobljene konceptualizacije, sistematicno zasnovane z vidikov primerjave in kontrastiranja, brez težav vzdržijo še danes. Vedno je izhajala iz predpostavke, da je dvom dragocen. Prostor za dvom mora biti, nam je govorila, samo tako je mogoce v šolski prostor pripeljati nekaj novega. Uvajanje novosti danes pogosto poteka z nekakšne samoumevnostne pozicije, ko se novi pojmi in koncepti uciteljem predstavljajo v nekriticni in poenostavljeni obliki receptov za izboljšanje lastne pedagoške prakse. Njene delavnice pa niso bile nikoli take, vedno je imela najprej izcrpno predavanje o tem, zakaj sploh razmišljati o, recimo, kurikularni prenovi, o spre­minjanju utecenega nacina dela. Ponudila ti je prostor, kjer si lahko stopil iz lastne udobne predstave o rutiniranosti pedagoškega procesa in sploh artikuliral potrebo po njegovi spremembi. Ko ti ustaljeno pozicijo nekdo zamaje, je pogosto prva reakcija strah in to je hitro lahko kontraproduktivno. Mislim, da je to zelo dobro razumela, in vsi moji stiki z njo so pravzaprav spomin na nenehno prevpraševanje. Slutim, da je temeljito naštudirala captatio benvolentiae v Retoriki za Herenija ali v razpravi De inventione, vedela je, da imaš med ucitelji in uciteljicami razlicne publike, ki jih moraš na samem zacetku pri­dobiti – naklonjeno, nenaklonjeno, nezainteresirano, pa publiko, ki vsebine ne pozna dovolj. Prav od tvoje adaptacije nagovora je odvisen uspeh, ali bodo nato tvoji poslušalci sodelovali v procesu (samo)prevpraševanja ali ne. Njeno pocetje je bilo zelo strateško, hkrati pa nikoli manipulativno. Drugo stvar, po kateri se je spominjam, danes pri marsikom v pedagoški stroki pogrešam. Mislim, da je v tem pogledu nanjo zelo vplivala dedišcina filološkega študija – veliko pozornosti je namrec posvecala vlogi jezika pri uciteljevem razumevanju in delovanju v šolskem polju. Od kod izvira pojem oziroma koncept, katere miselne tradicije ga podpirajo, kako to razumeti v aktualnem kontekstu, kakšne so implikacije za izobraževanje na makro in mikro ravni, kje so jezikovne povezave med navidez nepovezanimi elementi; kot bi na predavanjih izvajala diskurzivno analizo snovi, ki jo je predstavljala. Ostajala je uciteljica jezika, tudi v nejezikovnih predavanjih, ki so govorila recimo o medpredmetnem povezovanju ali kroskurikularnih vsebinah. Upam si trditi, da je bila v tem na Zavodu nekaj posebnega. Vedno je predavala iz jezikovne optike, na problem se je zazrla skozi jezik, na ravni etimologije, prevajanja, rabe. To je bilo morda delno karakterno, delno pa gotovo tudi formacija, ki prihaja iz študija. Pravzaprav ne razumem, zakaj je niso na ministrstvu bolj intenzivno vkljucili v svoje delo. Ko danes razmišljam o njej, se mi zdi, da bi morala biti najmanj svetovalka v kabinetu, takšna z bianco pooblastili. Njena predavanja so bila retoricno zares dodelana, vkljucevala so vse strateške elemente, ki jih mora govorec aktivirati, da pri publiki doseže želen ucinek. Ni nakljucje, da je imela mocno podporo na šolah, zelo dobro je sodelovala z vodstvi šol in s profesorji – tudi zato, ker je bil nacin, kako je stvar predstavljala, nacrtno takšen, da ni nikogar ogrožal. Nikoli ni nastopala s pozicije vednosti, ceprav je bilo iz njenih besed jasno razvidno, da je imela ogromno znanja in je stvari predstavljala z velikim žarom. Z govorjenim in zapisanim je tako rekoc demonstrirala ABC aristotelskega retoricnega ethosa – verodostojnost skozi prikaz prakticne modrosti, odkritosti in dobronamernosti. Še nekaj se mi zdi zelo pomembno. Konceptualizacije, do katerih se je dokopala s študijem tuje literature, je vedno smiselno prenesla v materinšcino. Pred seboj imam eno od knjig, pri katerih je sodelovala, Medpredmetne in kurikularne povezave, ki ob strokovnih podlagah vsebuje tudi njen »Mali pojmovnik kurikularnih povezav«. Presa­janje terminologije se ji je zdelo pomembno in kar je presajala, je poslovenjeno zelo smiselno, a nikakor ne za vsako ceno, tudi v tem je trajna dedišcina njenega dela. Ne vem, ali se javnost zaveda, koliko je Katja prispevala na podrocju sodobnega razvoja slovenske pedagoške terminologije. Tudi to je verjetno posledica njenega znacaja, nikoli se ni posebej trudila, da bi bilo njeno ime v ospredju, zelo je verjela v timsko delo – kar je fascinantno, ker je na prvi pogled (vsaj v mojih oceh) bolj individualistka. Nekoc sem jo ob srecanju vprašala, Katja, kako ste kaj? »Joj,« mi je rekla, »samo po šolah še hodim, toliko delavnic imam.« Res se je raz­dajala, bila je izredna operativka, veliko je hodila po terenu, pogosto je šla v tujino in nato na delavnicah skozi kriticen razmislek predstavljala pristope in prakse razlicnih šolskih sistemov. S pedagoškimi izzivi se vcasih ukvarjajo tudi ljudje, ki so za spoznanje pretenki v znanju in razumevanju; pri njej si nasprotno videl, da stvari stojijo. Pa ni šlo samo za uvažanje tujih dognanj ali fascinacijo z njimi – šlo je za temeljit študij in premislek. In še nekaj je bistveno, vedno je mislila tudi na didakticno realizacijo pristopov. Njena strokovna predavanja so v sklepnem delu vedno vsebovala konkretne primere didakticnih uresnicitev; danes je to standard, takrat pa še zdalec ni bil. Pred casom sem se pogovarjala s kolegico na ministrstvu, ki jo zelo cenim, ena od njenih misli med srecanjem mi ne gre iz glave: »Za pouk jezikov je pri nas najbrž najvec naredila Katja Pavlic Škerjanc.« Janja Žmavc je klasicna filologinja in raziskovalka na Pedagoškem inštitutu, kjer se ukvarja z vlogo jezika v vzgoji in izobraževanju. Aleš Novak DE GRATITUDINE DISCIPULORUM O Moj pogled skozi gošcavo let, ki me deli od gimnazijskih casov, razbere le še posamezne drobce dogodkov, kot bi se mi pred ocmi odvrteli prizori iz davno posnetega filma. Ostaja pa še nekaj. Ostaja obcutje, ki ga spomin na mojo uciteljico v eni izmed ucilnic stare palace Poljanske gimnazije vedno znova prebudi. Drobci spominskih prebliskov so vedno znova z menoj. Spominjam se, kako je tista drobna postava, odeta v crne odtenke, vedno znova razsvetlila prostor, v katerega je stopila. Spominjam se njene dobre volje, hudomušnega in iskrivo duhovitega humorja. Spominjam se, kako je med svojimi razglabljanji o etimologiji te ali one latinske besede sedela na robu katedra in se tvegano pozibavala v ritmu svojega govorjenja. Spominjam se oblaka mocnega parfuma, ki jo je vedno obdajal, kot bi skušal poudariti sij nekoga, ki resnicno uživa v svojem delu. Spominjam se, kako mi je oprala glavo, ko sem pokazal nekoliko prevec nezadovoljstva ob slabši oceni pri njenem predmetu. Spominjam se zaupanja, ki nam ga je nam, negodnim najstnikom, znala pokazati, in zaupnosti, ki jo je znala ustvariti med pogovorom. Spominjam se … Skozi meglo spominov se kdaj prikradejo daljši prizori. Niz podob iz Simonovega zaliva, kjer smo imeli neko poletje arheolo­ško-latinski tabor, prizori iz zadnjih kulinaricnih priprav na odprtje latinske knjižnice na gimnaziji Poljane, kjer je v zmešnjavi in zmedi med množico dijakov spretno skakala naokoli in urejala še zadnje podrobnosti. Pogovori na šolskih hodnikih, ko je prisluhnila in spodbudila, pohvalila in socustvovala. Še posebej pa mi ostaja v spominu prizor, ko je moja uciteljica nekega dne v razred prišla skorajda brez glasu. Moj razred ni bil znan po najbolj vzornem vedenju ali pohlevnosti in ucitelji so si morali pozornost pogosto priboriti z vpitjem ali ustrahovanjem. Ali z obojim. Igra, ki smo jo sprejemali vsi – tako ucitelji kot ucenci. In težko priborjena tišina ni nikoli trajala pretirano dolgo. Ko je pred nami stala moja uciteljica s komaj slišnim glasom, je v ucilnici do konca šolske ure vladala tišina, kot je nisem slišal ne prej in ne kasneje. Spomini se pocasi izcrpajo in ko želim kopati po drobirju posameznih dogodkov, so ti vedno bolj izmuzljivi in begotni. Tisto, kar ostaja danes, je eno samo veliko obcutje, ki ga spomin na uciteljico hipoma prebudi. Obcutje, v katerem se mešajo obcu­dovanje, spoštovanje, hvaležnost. Obcudovanje razuma in znanja. Naucila nas je spoštljivosti do razuma in znanja, ki ju je tako enkratno poosebljala. A vendar je to storila s tisto samoironijo, ki jo premore le nekdo, za katerega še tako obširno znanje poraja le nova vprašanja, razum pa gradi most do Drugega. Spoštovanje do iskrenega in iskrivega pedagoškega etosa, ki mi do danes os­taja nedosegljiv zgled. Uciteljica, ki vzgaja in spodbuja, ne da bi omejevala ali ukalupljala. Uciteljica, ki na ucence gleda kot na sogovornike, od katerih se lahko kaj malega nauci tudi sama. In koncno, hvaležnost. Hvaležnost za odpiranje vrat v svet antike, ki je tako dalec, a vendar venomer blizu vsakdanji izkušnji. Hvaležnost za spoštljivo obravnavanje nadobudnih mladenicev in mladenk kot enakopravnih sogovornikov in odgovornih posameznikov. In hvaležnost za cloveško toplino, odprtost in zaupnost, tega je bil deležen vsakdo, ki jo je še tako bežno srecal. Ko se pogled usmerja iz preteklosti v prihodnost, mi postaja vedno bolj razumljiv sicer enigmaticni zacetek Dnevnika cesarja Marka Avrelija. Meditativne zabeležke, namenjene njemu samemu, pricne z nizanjem vrlin in vešcin, ki jih je pridobil od drugih. Ob koncu prvega poglavja bralec dobi vtis, da je skorajda ni odlike, ki bi bila lastna stoiškemu cesarju. In res, ob pozornem motrenju se zdi, da nam sopotniki v našem življenju ponujajo drobce in košcke, ki jih v najboljšem primeru sestavimo v koncno podobo sebe. Noben košcek ni nepomemben. A nekateri so pomembnejši od drugih. Zame so med pomembnejšimi tisti, ki mi jih je prenesla moja uciteljica. Košcki znanja. Tretja deklinacija, ki jo znam še danes, kakšna izjema od pravila, ujeta v kdove kateri možganski vijugi. Pa kakšen etimološki biser, s katerimi nas je zasipala. Do danes, denimo, vem, da latinska beseda nihil izvira iz ne hilom, niti mrvice, in da so se abstraktni pojmi razvili iz konkretnejših, bolj stvarnih in snovnih. In mnogo vec – vedenje o kulturi in civilizaciji, ki se nam danes zdi vedno bolj oddaljena. Košcki, ki gradijo medsebojne odnose: sposobnost, da kot ucitelji svoje ucence vidimo. Jih jemljemo resno, jim izkazujemo spoštovanje in zaupanje ter v njih vidimo sopotnike na isti poti. In koncno košcki, ki nas delajo ljudi. Ljube­zen do antike, ki jo ucimo s svojo lastno ljubeznijo do nje ter tako privzgajamo obcudovanje cloveškega genija, ki se nam razkriva v davnini, in tvori vez, ki sedanjost s preteklostjo povezuje v eno. Custvo in custvovanje. Obcutje. Nekaj, kar sega od cloveka do cloveka in je urejujoce nacelo, ki sestavi in poveže ostale košcke v smiselno celoto. Imel sem sreco, da sem srecal uciteljico, ki mi je bila sposobna dati vse to. Ostala je hvaležnost in morje spominov. Spomenik, ki je ostal v meni in vseh njenih ucencih, morda ni aere perennius, trajnejši od brona, je pa zagotovo aere pretiosius, dragocenejši od brona. Hvala, uciteljica! Aleš Novak je docent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Tit Livij: Od ustanovitve mesta 6.1–6.5 Prevod Aleš Maver UVOD 1 1 V petih knjigah sem predstavil, kar so Rimljani poceli od ustano­vitve Rima do njegove osvojitve, najprej pod kralji, nato pod konzuli in decemviri ter konzularnimi tribuni, zunaj vojne, doma upore.115 Pregelj, Aktualnost bralnomotivacijskih strategij, 7. 2 Gre za stvari, ki so bile po eni strani zastrte zaradi prevelike starosti, kakor da bi jih bilo mogoce zaradi odmaknjenosti komaj še razlociti. Po drugi strani pa so bili v istem casu skromni in redki zapisi, edini zvesti varuhi spomina na pretekle dogodke. Hkrati je, ce je že kaj bilo v zapisih svecenikov in na drugih javnih ter zasebnih spomenikih, to vecinoma izginilo ob požaru mesta. 3 Dogodki doma in na tujem bodo jasneje in zanesljiveje predstavljeni od drugega zacetka, potem ko se je mesto iz korenin prerodilo bolj veselo in rodovitneje. NADALJEVANJE KAMILOVE DIKTATURE 4 Sicer pa se je mesto najprej oprlo na oporo, na kateri je bilo postavljeno pokonci, na voditelja Marka Furija. In niso dovolili, da bi se odrekel diktaturi, preden je bilo leto naokrog.216 Naslednje strategije so povzete po Sarto, Strategije motiviranja za branje, 83–232. 5 Ni jim ugajalo, da bi volitve za prihodnje leto opravili tribuni, v casu uprave katerih je mesto padlo. Prišlo je do medvladja.317 Pecjak, Izhodišca za prenovo bralnega pouka, 85. 6 Ko je bilo mesto ujeto v delu in vztrajnem trudu za obnovo, je ljudski tribun Gnej Marcij poklical pred sodišce Kvinta Fabija,418 Šlibar, Sedmero tujosti literature, 17. komaj je ta odložil magistraturo, ceš da je v nasprotju z mednarodnim pravom napadel Galce,519 Sarto, Strategije motiviranja za branje, 158. h katerim je bil napoten kot odposlanec. 7 Sodnemu procesu ga je odtegnila smrt, ki je nastopila ob tako primernem casu, da jo je veliko ljudi štelo za prostovoljno. 8 Zacelo se je medvladje. Medkralj je bil Kornelij Scipion in za njim (znova) Mark Furij Kamil. Ta za vojaške tribune s pooblastili konzulov postavi Lucija Valerija Publikolo (vnovic), Lucija Verginija, Publija Kornelija, Avla Manlija, Lucija Postumija. ZBIRANJE POGODB IN ZAKONOV 9 Ko so navedeni takoj po medvladju nastopili službo magistratov, se niso o nobeni strani s senatom posvetovali prej kakor o verskih zadevah. 10 V prvi vrsti so ukazali, naj poišcejo pogodbe in zakone, ki bi še obstajali. Šlo pa je za zakonik dvanajstih plošc in nekatere zakone kraljev. Nekatere teh stvari so bile tudi javno objavljene. Dolocila, ki so se tikala svetih zadev, pa so sveceniki vecinoma prikrili, da bi duše množice ostale podložne zaradi svetega strahu. 11 Nato so zaceli razpravljati o zlovešcih dneh. Petnajsti dan pred kalendami v mesecu sekstiliju (osemnajsti sekstilij), znamenit zaradi dvojnega poloma, saj so bili takrat pobiti Fabijci pri Kremeri,620 Menimo, da se v literaturi zrcali življenje. Velikokrat nam literatura življenje odstira. Ko beremo, lahko naletimo na osebne izkušnje, ki smo jih doživeli, pa nam jih ni uspelo razjasniti. Vzpostavimo stik z drugim cloveškim bitjem, piscem, ki nam posreduje, kar misli, cuti, opazuje in interpretira. Branje je torej neposreden in ucinkovit nacin vstopanja, vživljanja v druge (ljudi, svetove). pozneje pa je na isti dan prišlo do sramotne bitke z unicujocimi posledicami za mesto, so po drugem porazu poimenovali alijski dan. In dolocili so, da nanj ni dovoljeno opravljati nobenih javnih in zasebnih zadev. 12 Nekateri so menili tudi, da je treba verska opravila opustiti še na dan po idah, ker takrat vojaški tribun Sulpicij ni žrtvoval pod ugodnimi znamenji, a je tretji dan zatem vendarle soocil rimsko vojsko s sovražnikom, cetudi ni dosegel miru z bogovi. Ravno tako so sodili, da bi bilo treba enako omejitev dolociti za dan po kalendah in po nonah.721 Krakar Vogel, Poglavja iz didaktike književnosti, 24. VOJNE PRIPRAVE 2 1 Rimljanom pa ni bilo dovoljeno dolgo v miru uresnicevati nacrtov za dvig skupnosti po tako hudem padcu. 2 Tu so Volski, stari sovražniki, prijeli za orožje, da bi iztrebili rimsko ime.822 Pregelj in Geršak, Izobraževanje, 150. Tam so trgovci porocali o zaroti za vojaški spopad, ki so jo voditelji iz vseh ljudstev Etrurije sklenili pri Voltumninem svetišcu. 3 Pridružila se je še nova groza, ker so odpadli Latinci in Herniki, ceprav po bitki pri Regilskem jezeru približno sto let niso pušcali nobenega dvoma o svoji zvestobi prijateljstvu z rimskim ljudstvom. 4 Ker je od vsepovsod prežalo toliko groženj in se je vsem kazalo, da rimsko ime ne trpi le zaradi sovraštva pri nasprotnikih, marvec tudi zaradi zanicevanja pri zaveznikih, 5 so sklenili skupnost braniti pod vodstvom istega cloveka, ki jih je vodil, ko so jo pridobili nazaj. Za diktatorja imenujejo Marka Furija Kamila. 6 Ta je kot diktator za konjeniškega mojstra dolocil Gaja Servilija Ahalo, odložil sodne postopke923 Pecjak, Kako do boljšega branja, 61. in izpeljal nabor mlajših letnikov,1024 Pecjak in Gradišar, Bralne ucne strategije. a tako, da je zaprisegel in razvrstil v centurije tudi starejše,1125 Pecjak, Psihološki vidiki bralne pismenosti. ce jim je le preostalo še kaj moci. POHOD NAD VOLSKE IN EKVE 7 Nabrano in oboroženo vojsko je razdelil na tri dele. En del je zoper­stavil Etruriji na obmocju Vejev, drugemu pa je ukazal postaviti tabor pred Rimom. 8 Tem je na celo kot vojaškega tribuna postavil Avla Manlija, tistim, ki jih je poslal zoper Etrušcane, Lucija Emilija. Tretji del je sam popeljal nad Volske in zacel napadati njihov tabor nedalec od Lanuvija. Tisti kraj se imenuje Pri Meciju.121 Prevodu prvih petih knjig Livijevega dela, ki je ostal v zapušcini Primoža Simo­nitija in je lani izšel pri Slovenski matici, bo letos sledil izid druge peterke v prevodu Aleša Mavra. Kot pri prvi peterki so opombe tudi tu povzete po izdaji Hansa Jürgena Hillena za Sammlung Tusculum. 9 Ceprav so se Volski na vojno odpravili z zanicevanjem, saj so menili, da so Galci unicili skoraj vso rimsko mladino, jim je že zgolj novica, da je poveljnik Kamil, nagnala strah v kosti. Tako so se sami zavarovali z zidom, ta zid pa še s skupaj zbitimi drevesi, da sovražnik ne bi mogel priti do utrdb. 10 Ko je Kamil to opazil, je ukazal vreci ogenj v pred zid postavljeno ograjo. In po nakljucju ga je mocan veter zanesel med sovražnike. 11 Zato si s požarom ni samo utrl poti, marvec je zaradi plamenov, ki so se širili v tabor, tudi s paro, dimom in prasketanjem mladega gorecega lesa spravil sovražnike v obup do te mere, da so se rimski vojaki manj namucili ob skakanju cez zid, ki so ga branili vojaki, v tabor Volskov, kakor s premagovanjem ograje, ki jo je použil požar. 12 Potem ko je razkropil in pokoncal sovražnike ter v naskoku za­vzel tabor, je izrocil plen vojakom. Ker je bilo to nepricakovano, saj ni veljal za radodarnega poveljnika,132 Uradno leto se je takrat koncalo 29. junija; prim. 5.32.1. je bil vojakom še ljubši. 13 Nato je zasledoval bežece in opustošil vse ozemlje Volskov ter slednje po sedemdesetih letih143 Prim. 3.8.2. naposled podvrgel.154 Do zahtev za proces proti Fabijcem je prišlo že po pritožbi Galcev; prim. 5.36.10. 14 Kot zmagovalec nad njimi je prešel na ozemlje Ekvov,165 Prim. 5.36.6–7; Kvint Fabij je imel pri tem pomembno vlogo. ker so prav tako snovali vojno. Njihovo vojsko je razbil pri Bolah.176 Leta 478 pr. Kr.; prim. 2.50.5–11. In ni zavzel le tabora, marvec že v prvem naskoku tudi mesto. USPEH ZOPER ETRUŠCANE PRI SUTRIJU 3 1 Medtem ko je bila sreca na tistem delu, na katerem je bil poglavar rimske skupnosti Kamil, takšna, je na drugi del pridrla neizmerna groza. 2 Skoraj vsa Etrurija je v orožju oblegala Sutrij, zaveznike rim­skega ljudstva. Ker so se njihovi odposlanci zaradi doživetega gorja obrnili na senat, je bil sprejet sklep, naj diktator ob prvi priložnosti priskoci prebivalcem Sutrija na pomoc. 3 A usoda oblegancev ni mogla trpeti takšnega odloga upanja in maloštevilni mešcani so bili izcrpani zaradi napora, straž in ran, ki so vselej prizadeli ene in iste. Zato so po dogovoru o predaji izrocili mesto sovražnikom. Neoboroženi so zapustili domove v usmiljenja vrednem sprevodu, saj so vsakomur ostala zgolj njegova oblacila. 4 Po nakljucju je v istem casu prišel mimo Kamil z rimsko vojsko. Ko se mu je žalostna množica vrgla k nogam in je govor voditeljev, porojen iz skrajne stiske, prešel v jok žena in otrok, ki so jih vlekli s seboj kot spremljevalce v izgnanstvo, je preb­ivalcem Sutrija187 Marca, maja, kvintilija in oktobra so bile ide 15. in none 7., ostale mesece pa dva dni prej; kalende so vedno prvi dan v mesecu. O verskem pomenu dneva po kalendah, nonah in idah pišejo tudi Varon, De lingua Latina 6.29; Gelij 5.17.2 in Makrobij, Sat. 1.16.24. ukazal, naj si prihranijo tožbe, saj da bo Etrušcanom prinesel žalost in solze. 5 Ukaže svojim, naj odložijo prtljago, prebivalcem Sutrija, naj se zberejo pod varstvom zmernega števila mož, ki ga je pustil za seboj, in vojakom, naj vzamejo s seboj orožje. Tako je z vojsko naglo odšel proti Sutriju, kjer je, kot je domneval, našel vse razpušceno, kakor se dogaja v trenutkih srece. Pred obzidjem ni bilo straže, vrata so bila odprta, zmagovalci so pohajkovali po mestu in vlacili plen iz hiš sovražnikov. 6 Torej je Sutrij zavzet že drugic v istem dnevu. Zmagovite Etrušcane vsevprek seka nov sovražnik, ni casa, da bi se zbrali, se sešli na enem mestu ali zgrabili za orožje. 7 Ko vsakdo sam zase hiti proti vratom, ce bi se morda lahko zatekel na polja, najde zgolj zaprta vrata. Ta ukrep je diktator namrec najprej zaukazal. 8 Zaradi tega nekateri zgrabijo za orožje, drugi, ki jih je zmeda po nakljucju zajela oborožene, klicejo svoje, naj se vkljucijo v boj. Ta bi se sprico obupa sovražnikov tudi razvnel, ce ne bi po mestu razposlali glasnikov, ki so ukazovali, naj Etrušcani odložijo orožje in naj prizanesejo neoboroženim. Razen oboroženim naj se nikomur ne bi nic zgodilo. 9 Tedaj so polagoma tudi tisti, ki so se neomajno oklepali zadn­jega upa in so se bili odloceni bojevati, odložili orožje, potem ko so bili deležni upanja, da bodo preživeli, in so se neoboroženi predali sovražniku, ker je to usoda naredila za varnejšo pot. 10 Veliko množico so razdelili med razlicne stražarje. Še pred nocjo je bil Sutrij vrnjen svojim mešcanom. Bil je nepoškodovan in dotaknilo se ga ni nobeno vojno razdejanje, ker ni bil zavzet na silo, marvec so ga izrocili v skladu s pogoji predaje. KAMILOV TRIUMF 4 1 Kamil se je v triumfu vrnil v mesto kot hkratni zmagovalec v treh vojnah. 2 Pred vozom je vodil ujetnike, med katerimi je bilo dalec na­jvec Etrušcanov. Potem ko so ujetnike prodali na dražbi, se je nabralo toliko denarja, da so po izplacilu ženskam za zlato198 Leta 406 pr. Kr. so Rimljani Volskom zadali hud udarec in zavzeli Anksur (prim. 4.59.1–9), vendar moc Volskov s tem nikakor ni bila zlomljena; že leta 404 beremo o ponovnem boju z njimi (4.61.3, 5–11), leta 402 so Rimljane presenetili in Anksur ponovno dobili pod svojo oblast (5.8.2). Rimljani so nato potrebovali dve leti, da so ga ponovno osvojili (5.10.2; 12.6; 13.1). Leta 397 so Volski ponovno napadli Anksur (5.16.2), vendar so po zavzetju Vejev leta 396 raje zaprosili za mir (5.23.12). Zdaj, ko je bil Rim oslabljen zaradi Galcev, so spet presodili, da je prišla njihova ura. iz tistega, kar je ostalo, izdelali tri zlate sklede. 3 O njih je znano, da so pred požarom na Kapitolu209 Prim. 3.3.6. z napisom s Kamilovim imenom stale v Jupitrovem razdelku pod Junonimi nogami.2110 Prim. 1.43.1. 4 Istega leta so bili med državljane sprejeti tisti, ki so se iz Vejev, Kapene in Falerijev zaradi omenjenih vojn zatekli k Rimljanom. Tem novim državljanom so dodelili ozemlje. 5 Po sklepu senata so iz Vejev nazaj v mesto poklicali tudi tiste, ki so se, ker so bili preleni, da bi gradili Rim, podali v Veje in zasedli tamkajšnje prazne hiše. In najprej so ljudje zagnali vik in krik, saj so zanicevali ukaz. Ko pa so nato dolocili skrajni rok in najhujšo kazen2211 Obicajno so starejše letnike uporabljali le za obrambo mesta; prim. 6.14. za tiste, ki se v Rim ne bi vrnili, je so iz divje množice zaradi strahu zase naredili poslušne posameznike. 6 Ker je Rim tako rasel po številu prebivalcev, se je hkrati ves dvigal v zgradbah. Pri tem je s sredstvi po eni strani pomagala skupnost, po drugi strani so edili spodbujali dokoncanje javnosti namenjenih del, slednjic pa so tudi zasebniki sami hiteli k zakljucevanju opravila, saj jih je opominjala želja po uporabi zgradb. V roku enega leta je novo mesto že stalo. 7 Ob koncu leta so potekale volitve vojaških tribunov s pooblastili konzulov. Izvoljeni so bili Tit Kvinkcij Cincinat, Kvint Servilij Fidenas petic, Lucij Julij Julus, Lucij Akvilij Krokar (Korvus), Lucij Lukrecij Tricipitin, Servij Sulpicij Rufus. POHODA NAD EKVE IN NA OZEMLJE TARKVINIJEV 8 Eno vojsko so popeljali na ozemlje Ekvov, ne zaradi vojne, saj so ti priznali, da so premagani, marvec zaradi sovraštva, da bi opustošili njihovo obmocje in da jim ne bi ostale sile za nove zlobne naklepe.2312 Kot poroca Plutarh, Cam. 33.2 in 34.2, je bil Mecij vzpetina. Drugo vojsko so vodili na ozemlje Tarkvinijev.2413 Prim. 5.22.1–2; 25.12; 26.8. 9 Tam so na silo zavzeli etrušcanski mesti Kortuozo in Kontenebro. Pri Kortuozi ni bilo nobenega boja. Nemudoma so jo napadli in jo zavzeli ob prvem bojnem kriku in naletu. Mesto so oplenili in požgali. 10 Kontenebra je nekaj dni vzdržala obleganje, a jih je podvrgel stalen napor, ki se ni polegel ne podnevi ne ponoci. Medtem ko se je na šest delov razdeljena rimska vojska uro za uro v krogu izmenjevala v boju, ji je maloštevilnost nasproti postavljala vedno iste mešcane v celotnem boju. Naposled so popustili in Rimljanom se je odprl prostor za vdor v mesto. 11 Tribuni so sklenili, naj plen postane javna last. Toda ukaz je bil obotavljivejši od sklepa. Medtem ko so se obotavljali, je bil plen že v rokah vojakov in jim ga brez hude krvi ni bilo mogoce vec odvzeti. 12 V istem letu so, da mesto ne bi raslo le po zaslugi zasebnih del, Kapitol okrepili s podpornim zidom iz kamnov v obliki kvadra, kar je dosežek, ki je ogleda vreden celo ob sedanji velicini Rima. ZEMLJIŠKI ZAKONI IN POMPTINSKO OBMOCJE 5 1 Ker je bilo mesto zaposleno z gradnjo, so ljudski tribuni poskušali pridobiti udeležence za svoje shode z zemljiškimi zakoni. 2 Vzbudili so upanje na pomptinsko obmocje. Slednje je bilo po udarcih, ki jih je Volskom prizadejal Kamil, prvic nesporna rimska posest. 3 Obtoževali so plemice, da to ozemlje ogrožajo mnogo bolj kot prej Volski. Ti naj bi namrec nanj vpadali le, ce so imeli na voljo sile in orožje. 4 Plemici pa naj bi divjali po javni posesti, zaradi cesar naj ne bi bilo tam, ce je prej ne bi vse razdelili, nobenega prostora za plebejce vec. 5 Vendar plebejcev, ki so se v le majhnen številu zbrali na trgu, niso prevec ganili. Za ozemlje se niso menili, ker so imeli skrbi z gradnjo in so jih stroški izcrpali, tako da niso imeli sredstev za njegovo ureditev. 6 V mestu, ki je bilo polno verskih predsodkov in v katerem so zaradi nedavnega poraza celo voditelji postali bolj praznoverni, so prešli na medvladje, da bi obnovili pticja znamenja.2514 Ni jasno, zakaj postavlja vir, ki mu Livij brez premisleka sledi, zacetek vojn z Volski v leto 459 (prim. 3.22.2 in dalje). Livij sam poroca o bitkah z Volski že v casu Tarkvinija Ošabnega (1.53.2) in nato od leta 495 pr. Kr. dalje (2.22.1–4). Medkralji so bili zapovrstjo Mark Manlij Kapitolin, Servij Sulpicij Kamerin in Lucij Valerij Potit. 7 Ta je slednjic izpeljal volitve vojaških tribunov s pooblastili konzulov. Ljudstvo izbere Lucija Papirija, Gaja Sergija, Lucija Emilija drugic, Licinija Menenija, Lucija Valerija Publikolo tretjic.2615 Od leta 386 dalje se porocila o spopadih z Volski pojavijo znova (6.4 in nasl.). Navedeni so pre­vzeli magistrature po medvladju. 8 V tem letu je dvomož2716 Ekvi so leta 396 tako kot Volski zaprosili za mir (5.23.12), vendar je že v letih 394–392 prišlo do nove vojne z njimi (5.28.5–13; 29.3–5; 31.4). za izvedbo svetih obredov Tit Kvinkcij posvetil Marsovo svetišce,2817 Leta 413 pr. Kr. so bile Bole še vedno v rimskih rokah (4.51.5). Ni znano, kdaj so Ekvi mesto ponovno zavzeli, kar je domneval Livij, in vprašanje je, ali se je to sploh zgodilo. Diodor 14.117.4 poroca, da so bile Bole ves cas v rimskih rokah, da pa so jih Ekvi oblegali; Kamil je oblegovalcem prizadejal hude izgube in jih prisilil k umiku. za katerega gradnjo so se zaobljubili ob vojni z Galci. Iz vrst novih mešcanov so dodali štiri tribue, stelansko, tromentsko, sabatsko in arnsko, ki so število tribuj povecale na petindvajset. Velej Paterkul: Rimska zgodovina 2.108–2.117.1 Uvod in prevod Tjaša Šimunic Velej Paterkul je bil rimski ekvit, vojaški poveljnik in senator, ki je svojo politicno kariero opravljal pod Avgustom in Tiberijem. Vse, kar vemo o njem, nam je povedal sam v svojem zgodovinskem delu Historia Romana.118 Prim. 9.12 in 9.32.1. Sutrij je tako kot Nepete (glej 9.3) po podjarmljenju Falerijev verjetno postal rimski zaveznik. Rodil se je pred letom 20 pr. Kr.219 Prim. 5.50.7. Okoli leta 2 pr. Kr. je nastopil službo vojaškega tribuna v Trakiji in Makedoniji, s tem pa se je zacela tudi njegova bogata vojaška kariera.320 Svetišce na Kapitolu je zgorelo 6. kvintilija 83 pr. Kr.; obnovljeni tempelj je leta 69 pr. Kr. posvetil Kvint Lutacij Kátul. Vse od leta 4 po Kr. je bila ta tesno povezana s Tiberijem, bodocim cesarjem, ki mu je Velej Paterkul sledil v Germanijo in pod katerim je med letoma 4 in 6 po Kr. služil kot praefectus equitum.421 V templju na Kapitolu sta bila razdelka (cellae) Junone in Minerve desno in levo od Jupitrovega. Iz Livijevega pripovedovanja je moc sklepati, da je bil v Jupitro­vem razdelku še en kip Junone. Leta 6 po Kr. se je vrnil v Rim in bil izvoljen za kvestorja, a ni služil obicajne kvesture. Leta 6, ko se je Tiberij pripravljal na napad na Markomane, so se ljudstva province Ilirik uprla rimski nadoblasti v uporu, ki je trajal vse do leta 9. Ceprav je bil Velej šele izvoljeni kvestor, mu je Avgust ukazal, naj odpelje vojaške okrepitve iz Rima na fronto k Tiberiju, po koncani nalogi pa je bil poslan k Tiberiju kot legatus Augusti. V Iliriku je verjetno služil vse do konca vojne, pod Tiberijevim poveljstvom pa se je boril tudi v Germaniji po clades Variana. Tako Velej Paterkul kot njegov brat sta imela castno vlogo v triumfu za panonski upor, ki ga je Tiberij za ilirsko vojno zaradi upora v Germaniji praznoval z zamudo. Velej je koncno postal pravi senator, ne omenja pa, da bi bil kdaj ljudski tribun ali edil, mogoce je, da je preskocil del cursus honorum. Leta 14 sta bila skupaj z bratom izvoljena za pretorja.522 Verjetno izgubo državljanstva. Po tem o svoji karieri molci.623 Prim. 2.14. Po Kamilovi zmagi prejšnjega leta in po tem podvigu se je vojna z Ekvi ponovila šele leta 304 pr. Kr. ter nato v enem letu pripeljala do njihove dokoncne podreditve (9.45.5–17). Leta 30 je izdal svoje zgodovinsko delo, po tem trenutku pa se za zgodovinarjem izgubijo vse sledi, zaradi cesar so mnogi domnevali, da je življenje izgubil v moriji, ki je sledila padcu pretorijanskega prefekta Sejana,724 Leta 397 je prišla na rimsko ozemlje plenit vojska iz Tarkvinijev, vendar so jim Rimljani plen odvzeli in mnoge plenilce pobili (5.16.2–7). Prebivalci Tarkvinijev so bili morda vpleteni tudi v spopad v Voltumninem svetišcu (2.2) in v napad na Sutrij (3.2–10). a za to ni nobenih dokazov.825 Potem ko je medkralj že izpeljal volitve za leto 389 (prim. 1.5), ni bilo zdaj nobe­nega razloga za ponovne avspicije. Verjetno gre za dubleto. Kljub temu da je Velejevo delo pravzaprav edino ohranjeno prozno delo iz casa Avgustove in Tiberijeve vladavine, je malo anticnih del, ki so jih tako v antiki kot kasneje citirali tako malo.926 V ohranjenem Livijevem besedilu so navedena le imena petih vojaških tribunov. Seveda je bilo kot obicajno tudi v tem letu šest vojaških tribunov. Diodor 15.24.1 poroca, kot sicer pogosto, o deloma drugacnih imenih kot Livij. Zanemarjali so ga predvsem zaradi njegovega navdušenja nad Tiberijem in njegovo vladavino.1027 Prim. 3.10.7. Tu gre verjetno za napacno razumevanje Livija ali njegovega vira; ce namrec templja niso posvetili uradniki tistega leta, je bil za posvetitev obicajno imenovan poseben kolegij dveh oseb, prim. 2.42.5. Velej Paterkul je popisal zgodovino vse do Tiberijeve vladavine, zaradi slabe ohranjenosti prve knjige pa je težko reci, kje je zacel. Bil je prvi rimski zgodovinar, ki je svoje delo oznacil za transcursus, v katerem bo popisal samo najpomembnejše dogodke. Slednje na splošno opisuje bolj podrobno, ce so bili bližje casu, v katerem je pisal.1128 Prvega junija; o tem ..idij, Fasti 6.191 in nasl., ter Fasti Antiates veteres. Panonski upor oziroma Bellum Batonianum, ki mu je Svetonij nadel castni naziv gravissimum omnium externorum bellorum post Punica,121 Gerhard, »Family Matters«, 209. Historia Romana je tradicionalni naslov; pravi je izgubljen. je zgodovinska prelomnica v zgodovini Ilirika, ki jo Velej opisuje v izbranem odlomku. Rekonstrukcija dogodkov temelji predvsem na njegovem delu in na kasnejšem opisu Kasija Diona, a se porocili le na nekaj mestih zares skladata.132 Connal, »Velleius Paterculus«, 51. Vsi poskusi rekonstrukcije natancnega poteka dogodkov so tako vsaj deloma hipoteticni.143 Sumner, »Truth«, 270. Upor je izbruhnil, ko je Tiberij nacrtoval napad na markomanskega vladarja Maroboda (Maroboduus), le kakšnih petnajst let po osvojitvi Ilirika.154 Connal, »Velleius Paterculus«, 50. Izbruh je bil verjetno posledica brezobzirnosti in izkorišceval­skega obnašanja rimske administracije. Vrhovni poveljnik Rimljanov je bil Tiberij, leta 7 pa je bil na bojišce poslan tudi Germanik.165 Sumner, »Truth«, 271–4. Tiberij se je odlocil ubrati strategijo požgane zemlje in je nacrtno uniceval pridelke in naselbine, da bi izstradal prebivalstvo in ga tako odvrnil od boja.176 Connal, »Velleius Paterculus«, 51. Leta 8 se je predala prva skupina upornikov, s cimer se je vojna na panonskem obmocju koncala. V južnem delu Ilirika so Rimljani dokoncno zmagali šele naslednje leto, predvsem za sklepni del vojne pa viri pogosto porocajo o okrutnosti Rimljanov in samomorilnosti poražencev. Ena najtežjih vojn Avgustovega principata se je koncala s popolno rimsko zmago, verjetno najpomembnejša posledica upora pa je bila vojaško-upravna delitev velike province Ilirik na dva dela, kasnejši provinci Dalmacijo in Panonijo. A zmagoslavje je le pet dni po koncu dolge vojne zasencila slaba novica, clades Variana, ki je tudi zamaknila praznovanje triumfa.187 Hellegouarc’h, Velleius Paterculus, XIX (introd.). Velejeva obravnava je urejena po letih, prelom med letoma 6 in 7 oznacuje opis Mesalinovih dosežkov v prvem letu (112.1–3), med 7 in 8 opis Tiberija kot popolnega generala (114.1–3), med 8 in 9 poklon Marku Lepidu in Magiju Celeru Velejanu (114.5–115.1), opis upora pa od clades Variana loci poglavje 116, ki je slavospev zaslužnim posameznikom.198 Sumner, »Truth«, 296. Pri pisanju se je Velej zanašal predvsem na svoje spomine in na pricevanja sodobnikov.209 Woodman, »Velleius Paterculus«, 18. Na splošno je zelo zanesljiva prica za dogodke, ki jim je prisostvoval ali bil blizu, bolj površen pa je predvsem pri dogajanju ob mezijski meji.2110 Velleius Paterculus: The Tiberian Narrative, IX (introd.). Zelo redko opiše podrobnosti posameznih vojaških spopadov, vecinoma podaja le kratke notice.2211 Starr, »Scope and Genre«, 165–6. Njegovo pisanje spominja na socasne retoricne pisce, govorimo pa o casu, ko se je rimska izobrazba mocno naslanjala na govorniške vaje suasoriae in controversiae.2312 Svet., Tiberij 16.1. Ceprav ga je ome­jevala izbrana zvrst kratke obnove zgodovine, se je ves cas trudil za polnost izrazja.2413 Šašel Kos, V srcu rimskega imperija, 137. Njegov slog kljub temu kaže nekaj »napak«, ki so Velejevo delo veckrat naredile za tarco komentatorjev, a bi lahko veliko stvari, zaradi katerih izstopa, pripisali retoricnim prijemom in novemu nacinu izrazja, ki se je uveljavljal na prehodu v srebrno latinšcino.2514 Ibid., 143. Vsekakor ima zanimivo mesto v latinski literarni zgodovini kot naslednik klasicne tradicije in stilisticni prednik Seneke in Tacita.2615 Woodman, Velleius Paterculus: The Tiberian Narrative, 153 (comm.). BIBLIOGRAFIJA Bratož, Rajko. Rimska zgodovina 1: Od zacetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2007. Connal, Robert T. »Velleius Paterculus: The Soldier and the Sena­tor«. The Classical World 107, št. 1 (2013): 49–62. Dzino, Danijel. Illyricum in Roman Politics 229 BC–AD 68. Cam­bridge: Cambridge University Press, 2010. Gerhardt, Marius. »Family Matters: Velleius Paterculus and the Roman Civil Wars«. Hermathena 196/97 (2014): 205–28. Hellegouarc’h, J. Velleius Paterculus: Histoire Romaine. Pariz: Les Belles Lettres, 1982. Radman-Livaja, I., in Marko Dizdar. »Archaeological Traces of the Pannonian Revolt 6–9 AD: Evidence and Conjectures«. V: Imperium – Varus und seine Zeit: Beiträge zum internationalen Kolloquium des LWL-Römermuseums am 28. und 29. April in Münster, 47–60. Münster: Aschendorff Verlag, 2010. Saddington, D. B. »An Augustan Officer on the Roman Army: ‘Mi­litaria’ in Velleius Paterculus and Some Inscriptions«. Bulletin of the Institute of Classical Studies Supplement, št. 81 (2003): 19–29. Starr, R. J. »The Scope and Genre of Velleius’ History«. The Classi­cal Quarterly 31, št. 1 (1981): 162–74. Sumner, G. V. »The Truth about Velleius Paterculus: Prolegomena«. Harvard Studies in Classical Philology 74 (1970): 257–97. Šašel Kos, Marjeta. V srcu rimskega imperija: Zgodovina sloven­skega prostora v antiki do vlade Maksimina Tracana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2020. Woodman, A. J. »Velleius Paterculus«. V: Empire and Aftermath: Silver Latin II, ur. T. A. Dorey, 1–24. London: Routledge, 1975. Woodman, A. J. Velleius Paterculus: The Tiberian Narrative (2.94–131). Cambridge: Cambridge University Press, 1977. VELEJ PATERKUL, RIMSKA ZGODOVINA 2.108–2.117.1 PANONSKO-DALMATSKI UPOR 108 V Germaniji ni bilo vec nikogar, ki bi ga lahko premagali, razen ljudstva Markomanov. To je pod vodstvom Maroboda zapustilo svojo domovino in se zateklo v notranjost ter naselilo na poljih, ki jih je obkrožal Hercinski gozd. Nobena naglica ne sme biti vzrok, da ne bi omenili tega moža. Marobod je bil plemenitega porekla, mogocnega telesa, neustrašnega duha, barbar pa bolj po rojstvu kot po razumu. Nad svojimi je dobil oblast, ne na hitro in ne nakljucno, pa tudi ne nestabilno in trdno po volji staršev, temvec si je zamislil nacrt za zanesljivo oblast in kraljevo moc. Odlocil se je, da bo svoje ljudstvo odpeljal dalec od Rimljanov, ter odšel tja, kjer bo, ceprav je zaradi mocnejših vojska pobegnil, svojo vojsko naredil najmocnejšo. Ko je torej zasedel ozemlje, ki sem ga že prej omenil, si je vse so­sede podredil ali v vojni ali pa jih je podjarmil s pogoji svojega prava. 109 Odred stražarjev, ki so branili njegovo oblast, je s stalnimi vajami izuril skoraj do stopnje rimske discipline. Zaradi tega je kmalu prišel do izrazito mocnega položaja, bati pa se ga je morala celo naša država. Njegova politika proti Rimljanom je bila takšna, da nas ni hotel izzvati z vojno, a je tudi pokazal, da mu ostajata tako moc kot volja za obrambo [ce bi jih mi napadli]. Odposlanci, ki jih je poslal k cezarjema, so ga vcasih predstavili kot prosilca, vcasih pa, kot da bi govorili v imenu enakovrednega. Rodovom in ljudstvom, ki so odpadla od nas, je nudil zatocišce in nasploh je igral vlogo tekmeca, to pa je slabo prikrival. Vojsko (ki jo je sestavljalo 60 000 pešakov in 4 000 konjenikov) je izuril v neskoncnih vojnah proti sosedom in jo pripravljal za vecjo nalogo kot to, ki so jo imeli. Bati se ga je bilo treba tudi zato, ker je imel na levi in pred svojim sedežem Germanijo, Panonijo na desni, za hrbtom pa Norike, in tako so se ga vsi ves cas bali kot tistega, ki lahko vsak trenutek napade vse. Tudi Italija ni bila varna pred njegovo širitvijo, saj se je njegovo ozemlje zacelo ne dosti vec kot 200 000 korakov od najvišjih vrhov Alp, ki predstavljajo mejo Italije. Tega moža in to ozemlje se je Tiberij Cezar2716 Bratož, Rimska zgodovina, 209–10. odlocil naslednje leto napasti iz razlicnih smeri. Sentiju Saturninu je bilo naroceno, naj odpelje legije preko ozemlja Katov v Bojohajm (tako je ime obmocju, v katerem je živel Marobod) tako, da si izseka pot skozi Hercinski gozd, ki je obkrožal ta prostor; sam pa je zacel na ozemlje Markomanov voditi vojsko, ki je služila v Iliriku, iz Karnunta (ki je bil temu delu najbližji kraj noriškega kraljestva). 110 Usoda vcasih unici, vcasih pa samo odloži nacrte ljudi. Cezar je že pripravil zimski tabor ob Donavi in vojsko pripeljal nic vec kot pet dni poti stran od najbližjih sovražnikov. Vojsko, za katero je Saturninu ukazal, naj jo pripelje, je od sovražnika locevala skoraj enaka razdalja in v nekaj dneh naj bi se na dogovorjenem kraju srecala s Cezarjem, ko je vsa Panonija, razvajena zaradi ugodnosti dolgega miru in zrelih moci, skupaj z Dalmacijo, ki jo je pritegnila v zavezništvo skupaj z vsemi ljudstvi, povezanimi z njima, prijela za orožje. Nujnost je bila tedaj pomembnejša od slave in ni se zdelo varno, da bi z odhodom vojske v notranjost Italijo pustili nezastraženo proti sovražniku, ki je bil tako blizu. Pripadnikov rodov in ljudstev, ki so se uprla, je bilo skupno vec kot 800 000: zbralo se je skoraj 200 000 pešakov z znanjem o orožju, konjenikov pa vec kot 9 000. Del te nepreštevne množice pod poveljst­vom najpogumnejših in najizkušenejših poveljnikov se je odlocil, da bo napadel Italijo, ki jo od njihovega ozemlja deli obmocje Navporta in Tergesta, del se je izlil v Makedonijo, del pa se je namenil varovati svoje ozemlje. Najvišje poveljstvo je bilo v rokah dveh Batonov in Pineta. Vsi prebivalci Panonije pa niso poznali samo rimske discipline, temvec tudi rimski jezik, mnogi pa so imeli pisno kulturo in jim ni bila neznana vaja uma. In, pri Herkulu, še nikoli ni nobeno ljudstvo tako hitro nacrtu za vojne pripelo vojne in se lotilo zastavljenega. Napadli so rimske državljane, pobili trgovce, padlo je veliko število veteranov tam, kjer so bili najdlje od poveljnika, z orožjem so zasedli vso Makedonijo, vse in povsod je bilo opustošeno z ognjem in mecem. Vojna je povzrocila takšen strah, da se je celo trden duh cesarja Avgusta, utrjen z izkušnjami iz tolikšnih vojn, pretresel in omajal. 111  In tako se je odvil nabor, od vsepovsod so vpoklicali tudi vse veterane in celo možje in žene so bili primorani dati glede na svoje premoženje, da so oborožili osvobojence kot vojake. V senatu je odmeval glas Avgusta, da bi lahko, ce ne bodo pazili, na deseti dan videli sovražnika vstopiti v mesto Rim. Za to vojno so zahtevali in tudi obljubljali službe rimskih senatorjev in ekvitov. A vse to bi zaman pripravili, ce ne bi bilo nikogar, ki bi to vodil. In tako je kot varnostni ukrep v vojni republika2817 Radman-Livaja in Dizdar, »Archaeological Traces«, 48. od Avgusta za poveljnika v vojni zahtevala Tiberija. V tej vojni pa je tudi moja povprecnost dobila priložnost za cu­dovito delo. Zakljucil sem vojaško službo ekvita in bil izvoljen za kvestorja. Nisem še bil senator, a sem bil enak drugim senatorjem in celo plebejskim tribunom. Del vojske, ki mi ga je predal Avgust, sem odpeljal k njegovemu sinu. Nato sem kot kvestor zavrnil žreb province in bil poslan k Tiberiju kot Avgustov legat. Kakšne cete sovražnikov smo videli v prvem letu! S kakšno preudarnostjo poveljnika smo izkoristili priložnosti in se izognili njihovim združenim besnecim mocem ter jih razbili po delih! S kakšno zmernostjo smo videli, da je hkrati vodil vse, a s pooblastili vrhovnega poveljnika vojske! Kako skrbno so bili postavljeni zimski tabori! S kakšno prizadevnostjo je s stražarji obkolil vojsko našega sovražnika, da ne bi mogel nikjer prodreti iz obroca in da bi sovraž­niku brez oskrbe, ki nori sam proti sebi, pošle moci! 112 V spomin je potrebno zapisati Mesalinov podvig v prvem poletju vojne, ki se je srecno izšel in v katerem je Mesalin izkazal pogum že samo tako, da se ga je lotil. Ta mož, po duhu še bolj plemenit kot po rodu, ki je bil karseda vreden tega, da je imel za oceta Korvina, in ki je svoj cognomen prepustil bratu Koti, je bil postavljen za upravnika Ilirika in je bil, ko je izbruhnil upor, obkoljen s strani sovražne vojske, imel pa je le dvajseto legijo, ki je bila na polovici svojih moci. Razgnal je vec kot 20 000 sovražnikov, jih pognal v beg in bil za to nagrajen s triumfalnim okrasjem. Barbarom je tako ugajalo njihovo število, v lastne moci pa so verjeli toliko, da si, kjerkoli je bil Cezar, niso niti malo zaupali. Del njihove vojske, ki je stal nasproti samemu vojskovodji in je bil oslabljen, kolikor smo hoteli in kolikor nam je bilo prikladno, smo pripeljali vse do smrtonosne lakote. Ta del ni vzdržal napada in se ni drznil bojevati z našimi vojaki, ko so jim dali možnosti za to in ko so razpo­redili bojno vrsto. Uporniki so zavzeli Klavdijevo goro in se branili iz utrjenih položajev. Tisti uporniki pa, ki so se zagnali na odprto proti vojski, ki sta jo iz cezmorskih provinc pripeljala bivša konzula Avel Cecina in Silvan Plavtij, so obkolili pet naših legij in pomožne cete ter kraljevsko konjenico (kajti Rojmetalk, traški kralj, je skupaj s prej omenjenima poveljnikoma na pomoc v tej vojni s seboj pripeljal veliko traško ceto) in vsem tem skoraj prinesli smrtonosen poraz. Kraljeva konjeniška ceta je bila razkropljena, zavezniška konjenica pregnana, kohorte so sovražniku obrnile hrbet, trepetali so celo pri legijskih insignijah. A v tej hudi uri se je pogum rimskega vojaka bolj proslavil, kot je slave ostalo poveljnikoma, saj sta se oddaljila dalec od ukazov svojega vrhovnega poveljnika in naletela na sovražnika, preden bi od izvidnikov izvedela, kje je. V tem nevarnem casu, ko je sovražnik že poklal nekatere vojaške tribune in so bili pobiti prefekt tabora in prefekti kohort, ko tudi med centurioni ni bilo vec neokrvavljenega, med njimi pa so padli celo primi ordines, so legije, ki so se vzpodbujale same med seboj, napadle sovražnike in nic kaj zadovoljne samo z zadrževanjem napada prebile njihovo ceto ter nepricakovano priborile zmago. Približno takrat je Agripa, ki ga je na isti dan kot Tiberija posvojil njegov krvni ded in je že pred dvema letoma zacel kazati, kakšen je, v cudni pokvarjenosti duše in razuma dosegel dno ter se oddaljil od svojega oceta in deda. Ko so iz dneva v dan njegove napake rastle, pa je kmalu docakal konec, vreden svoje norosti. 113 Poslušaj zdaj, Mark Vinicij, da je bil v vojni tak poveljnik, kot ga v miru vidiš cesarja. Ko so se povezale vojske, tiste, ki so že bile pod Cezarjem in tiste, ki so prišle k njemu, in se je v en tabor skupaj nazaj pomaknilo deset legij, vec kot sedemdeset kohort, deset kril konjenikov in vec kot deset tisoc veteranov, zraven tega pa še veliko število prostovoljcev in obsežna kraljeva konjenica, nadalje torej takšna vojska, kot je po državljanskih vojnah še nikoli ni bilo na nobenem mestu, so bili zaradi tega vsi zadovoljni in zaradi svojega števila spet popolnoma prepricani v zmago. Poveljnik pa, najboljši razsodnik tega, kar je pocel, je bolj cenil koristnost kot postavljanje in je, kot sem ga v vseh vojnah videl, da je vedno naredil, sledil temu, kar je bilo pravilno, in ne temu, kar so kakorkoli odobravali. Za nekaj dni je ustavil vojsko, ki je prišla, da bi si po poti obnovila svoje moci, potem pa se je odlocil, da jo bo odposlal, ko je videl, da je bila vecja, kot bi jo lahko vzdrževali, in da ni bila primerna za poveljevanje. Potem ko jo je spremljal na dolgi in težavni poti (katere težavnost se komaj da opisati), da si nihce ne bi drznil napasti zbrane vojske in da združeni sovražniki zaradi strahu za svoje ozemlje ne bi mogli najti dela vojske, ki je odhajal, jo je odposlal tja, od koder je prišla. Poveljnik sam pa se je na zacetku okrutne zime vrnil v Siscijo in za poveljnike razdeljenih zimskih taborov postavil legate, med katerimi sem bil tudi jaz sam. 114 O stvar, ki ni dovolj velicastna za pripovedovanje, ampak je najpomembnejša zaradi trdnega in resnicnega poguma in koristi, najprijetnejša po izkušnji in izvrstno uglajena! Ves cas germanske in panonske vojne ni bilo nikogar izmed nas ali izmed tistih, ki so nas po cinu prekašali ali za nami zaostajali, ki bi bil bolan, pa ne bi Cezarja skrbelo za njegovo zdravje ali dobrobit, kakor da bi naredil prostor v mislih samo za to, pa ceprav ga je težilo takšno breme. Za tiste, ki so si to želeli, je bil pripravljen vprežen voz, Cezarjeva nosilnica je bila dana v javno rabo in med drugimi sem jo tedaj uporabil tudi jaz. Že so bili pripravljeni zdravniki, že hrana, že je kopališce, ceprav so ga prinesli samo zanj, skrbelo za zdravje vseh. Ni bilo ne doma ne domacih, a razen tega ni bilo nicesar, kar bi lahko bilo vojakom še ponujeno ali bi si še zaželeli. Naj dodam še to, kar bo vsakdo, ki je bil takrat prisoten, takoj prepoznal za resnicno, kot vse drugo, kar sem povedal. Cezar je vedno sam potoval na konju in vecji del poletnih pohodov je vecerjal sede sam s tistimi, ki jih je povabil. Spregledal je tistim, ki niso sledili njegovi disciplini, dokler s svojim zgledom niso povzrocali škode. Pogosto je opominjal, vcasih popravljal obnašanje, zelo redko kaznoval, najvec casa pa se je posluževal srednje poti tako, da se je pretvarjal, da cesa ni videl, ali pa z zadržanostjo. Zima je prinesla darilo konca vojne in v sledecem poletju je vsa Panonija prosila za mir, medtem ko so se ostanki celotne vojne zadr­žali v Dalmaciji. Po vrsti bom, kot upam, v delu, ki bo tega vredno, opisal, kako je množica toliko tisoc divjih mladenicev, ki so še malo prej grozili Italiji s suženjstvom, zbrala na kup svoje orožje, ki so ga uporabljali, ob reki po imenu Batin, kako so se vsi vrgli pred noge poveljnika in kako sta koncala Baton in Pinet, najvišja poveljnika upornikov: eden je pristal v ujetništvu, drugi se je predal. Na zacetku jeseni se je zmagovalna vojska vrnila nazaj v prezimo­vališca, na celo vseh cet pa je Cezar postavil Marka Lepida, moža, ki je bil tako po imenu kot po usodi najbližje cesarju in ki ga toliko bolj ceni in obožuje, kolikor ga kdo pozna ali spozna, in ga ima za okras tako velikim imenom, kot iz njih izhaja. 115 Cezar je zdaj preusmeril misli in vojsko k drugi dalmatski vojni. Kako so tam potrebovali pomoc mojega brata, legata Magija Celerja Velejana, prica pohvala Cezarja samega in njegovega oceta, na to pa jasno kaže spomin na velikanske casti, ki mu jih je ob triumfu dal cesar. Na zacetku poletja je Lepid vojsko odpeljal iz prezimovališc preko nedotaknjenih ljudstev, ki jih do tedaj še ni prizadela vojaška katastrofa in so bila zaradi tega še divja in krvolocna, da bi dosegel poveljnika Tiberija. Boril se je s težavnostjo terena in silami sovražnikov ter dosegel velik poraz braniteljev tako, da je opustošil polja, požgal zgradbe, pobil moške in vesel zmage ter ovešen z vojnim plenom prišel do Cezarja. Ce bi vse to naredil pod Cezarjevim lastnim poveljstvom, bi moral praznovati triumf, zato je s soglasjem cezarjev po volji senata dobil triumfalno okrasje. To poletje je prineslo ugoden konec veliki vojni. Perusti in Dezidijati, Dalmati, ki so bili skoraj nepremagljivi zaradi lege svojih bivališc v gorah, divje narave in tudi obcudovanja vrednega znanja bojevanja ter predvsem ozkih sotesk, so bili premagani ne samo pod vodstvom, ampak tudi lastnorocno s strani samega Cezarja, in to tako, da so bili skoraj popolnoma izbrisani. V vsej tej vojni ali v Germaniji ni bilo mogoce ne videti nicesar vecjega ne se cemu bolj cuditi, kot temu, da se poveljniku nobena priložnost za zmago ni zdela primerna, ce je presodil, da bo zahtevala izgubo vojakov, in vedno se mu je najbolj casti vredno zdelo to, kar je bilo najbolj varno. Z vestjo se je posvetoval prej kot z ugledom, mnenje vojske pa ni nikoli usmerjalo odlocitev poveljnika, temvec je previdnost poveljnika vodila vojsko. 116 V dalmatski vojni je Germanik, ki je bil poslan naprej na mnogo neciviliziranih in težkih položajev, izkazal svoj pogum. Tudi bivši konzul Vibij Postumij si je zaradi mnogoštevilnih in izrednih zaslug kot upravnik Dalmacije zaslužil triumfalni okras (to cast sta si pred zgolj nekaj leti v Afriki zaslužila Pasien in Kos, proslavljena zaradi vrlin, ceprav razlicna moža, a je Kos ime, ki prica o njegovi zmagi, prenesel tudi v cognomen svojega sina, mladenica, rojenega, da bi bil zgled vseh odlicnosti). Lucij Apronij, ki je sodeloval pri Postumovem delu, si je zaradi izvrstnega poguma v tej vojni tudi zaslužil tiste casti, ki jih je kmalu prejel. O da ne bi bilo z vecjimi primeri dokazano, kakšno moc ima v vsaki stvari usoda! A tudi tukaj lahko res spoznamo njeno moc. Ajlij Lamija, mož starih navad, ki je uravnaval svojo starinsko strogost z uglajenostjo in ki je v Germaniji, Iliriku in kmalu v Afriki opravil nadvse odlicno delo, namrec ni po pravici, ampak zaradi pomanjka­nja priložnosti ostal brez triumfalnih casti. Tudi Avel Licinij Nerva Silijan, sin Publija Silija, ki ga niti tisti, ki so ga poznali, niso dovolj obcudovali, je dokazal, da ima vse lastnosti tako najboljšega državljana kot iznajdljivega poveljnika. Umrl je prezgodnje smrti in tako ostal brez sadov tesnega prijateljstva s cesarjem in ne da bi ugotovil, da je njegov ugled zrasel karseda najvišje, na najvišjo stopnjo ocetovega. Ce bi kdo rekel, da sem se potrudil poiskati prostor za omembo teh mož, se bi prepiral s clovekom, ki to priznava: med dobrimi ljudmi pravicna iskrenost brez obrekovanja namrec ni zlocin. 117 Takoj ko je Cezar v panonski in dalmatski vojni zadal koncni udarec, so pet dni po zakljucku takšnih prizadevanj prišla grozljiva pisma o padcu Vara in pokolu treh legij, prav toliko bojnih kril kon­jenice in šestih kohort, kot da bi bila Fortuna vsaj toliko prizanesljiva do nas, da ni [prinesla takšne nesrece], ko je bil poveljnik zaposlen. Tako primer kot osebnost zahtevata, da se ob tem ustavimo. Ciril Jeruzalemski: Peta krstna kateheza Prevod Benjamin Bevc Peta kateheza118 Bratož, Rimska zgodovina, 211–2. za tiste, ki stopajo po poti razsvetljenja.219 Woodman, Velleius Paterculus: The Tiberian Narrative, 154 (comm.). Podana v Jeruzalemu, o veri.320 Hellegouarc’h, Velleius Paterculus, XXXV (introd.). In branje iz Pisma Hebrejcem: Je pa vera obstoj resnicnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Po njej je bilo namrec pricano v korist starih,421 Dzino, Illyricum, 138. in tako naprej. DOSTOJANSTVO IN NUJNOST VERE 1. Kakšno dostojanstvo vam daje Gospod s prehodom iz vrst katehu­menov v vrste vernih! Apostol Pavel kaže na to, ko pravi: Zvest je Bog, ki vas je poklical v obcestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom.522 Saddington, »An Augustan Officer«, 24. Bog se imenuje zvest in tudi ti si prejel to ime, ko si prejel veliko dosto­janstvo.623 Woodman, »Velleius Paterculus«, 10. Kakor se namrec Bog imenuje dober, pravicen, vsemogocen in stvarnik vsega, tako se imenuje tudi zvest. Premisli torej, kakšno dostojanstvo dosegaš, ko postajaš deležen Božjega imena. 2. Tu se torej zahteva, da se tisti med vami, ki se imenuje veren, po vesti tudi izkaže za takšnega.724 Ibid., 14. Vernega moža je težko najti.825 Hellegouarc’h, Velleius Paterculus, LXVII (introd.). Ne gre za to, da bi meni razkril svojo vest, saj ne boš sojen pred cloveškim sodišcem,926 Ibid., LXIII (introd.). ampak za to, da pristnost svoje vere razkriješ Bogu, ki preiskuje obisti in srca1027 Velej Paterkul skozi odlomek Tiberija naziva z imenom Caesar. ter pozna cloveške misli.1128 Besedna zveza res publica lahko sicer pomeni tudi državo, a sem se odlocila za prevod z besedo republika, saj so Rimljani v casu, v katerem se dogodki odvijajo in v katerem je Velej pisal, svojo državo vsaj v okviru državne ideologije razumeli kot na novo vzpostavljeno republiko. Nekaj velikega je veren mož, bogatejši je od vsakega bogataša. Kajti vernemu pripada ves svet denarja,121 Prevod sledi edini obstojeci kriticni izdaji, ki sta jo objavila W.K. Reischl in J. Rupp, Cyrilli Hierosolymorum archiepiscopi opera quae supersunt omnia, 2 zv. (München 1848, 1860). Cirilove kateheze bodo letos izšle pri založbi Logos. zato ker ga zanicuje in prezira. Tisti, ki so navzven bogati, so po duši revni, cetudi posedujejo mnoge stvari. Kajti kolikor vec stvari nakopicijo, toliko bolj jih razjeda poželenje po tistem, cesar še nimajo. Veren mož pa je, videzu navkljub, v revšcini bogat: ve namrec, da potrebuje le obleko in živež,132 Izraz photizómenoi se dosledno sloveni kot »tisti, ki stopajo po poti razsvetl­jenja«. Na ta nacin se ohranja njegova nedorecenost, saj photizómenoi pogosto oznacuje zgolj novokršcence oziroma neofite, Ciril pa z njim oznacuje že kan­didate za krst. Latinski prevajalec je deležnik photizómenoi prevedel z gerun­divom illuminandi, ki izraža nujnost dejanja razsvetljenja. Sicer so na Zahodu kandidate za krst navadno imenovali competentes (»primerni«) oziroma electi (»izvoljeni«). in s tem zadovoljen zanicuje bogastvo. 3. Toda vera nima velikega dostojanstva samo pri nas, ki nosimo Kristusovo ime, ampak se vse, kar se dogaja na svetu, tudi to, kar delajo tisti, ki so Cerkvi tuji, dogaja po veri.143 V peti katehezi Ciril najprej predstavi krepost vere, nato pa spregovori o njeni vsebini, bolje receno, o povzetku njene vsebine, ki ga predstavlja obrazec veroiz­povedi: jeruzalemski škof ga dosledno imenuje kar pístis, »vera«. S to katehezo se torej že zacenja komentar veroizpovedi jeruzalemske Cerkve, saj se Ciril zaustavi pri njeni prvi besedi: »verujemo«. Po veri porocni zakoni združijo v eno nje, ki so si bili prej tuji, in tuj clovek po veri v porocne pogodbe postane deležen tujih teles in denarja. Po veri obstaja tudi kmetijstvo: kdor ne bi veroval, da bo lahko pobral pridelek, ne bi prenašal naporov. Po veri pomoršcaki, ki verujejo v izredno majhen les, zamenjajo zemljo kot najtrdnejšo prvino za spremenljivo gibanje valov: tako se predajo nejasnim upom in si pridobijo vero, trdnejšo od vsakršnega sidra. Po veri torej obstaja vecina cloveških dejanj, in tega ne verjamemo samo mi, ampak, kot pravimo, tudi tisti, ki so zunaj.154 Heb 11,1–2. Cetudi ne sprejemajo Pisem, podajajo nekatera lastna ucenja in jih sprejemajo po veri. 4. K pravi veri vas klice tudi današnje branje, ki vam predstavlja pot, kako morate biti tudi vi Bogu všec. Pravi namrec, da brez vere ne moremo biti Bogu všec.165 1 Kor 1,9. Kako se bo clovek ponudil v služenje Bogu, ce pa ne verjame, da ga bo ta poplacal? Kako bo dekle živelo v devištvu in mladenic v cistosti, ce ne verjame, da je venec posvecenosti nevenljiv?176 V gršcini pridevnik pistós združuje vec pomenskih odtenkov, ki jih slovenšcina bolj ali manj locuje: »zvest«, »zanesljiv«, »verodostojen«, »veren«. Podobno velja tudi za samostalnik pístis, »zvestoba«, »zaupanje«, »vera«, in za glagol pisteúo, »verujem«, »zaupam«, »zanašam se«. V biblicnem smislu je vera obojestranski Vera je oko, ki razsvetljuje vsako vest in zbuja umevanje. Prerok namrec pravi: Ce ne boste verovali, ne boste umeli.18predanost in zaupanje njegovi besedi. Ciril zlasti v prvem delu kateheze pogosto izrablja vecpomenskost besedne družine pístis, pistós, pisteúo: vse te izraze veciodnos, v katerem se od Boga pricakuje zvestoba danim obljubam, od cloveka pa noma slovenimo s korenom -ver-. V tem odstavku pa zaradi navedka 1 Kor 1,9 (»zvest/veren je Bog«) pridevnik pistós raje prevajamo »zvest«. ­ Vera za­pira gobce levom,197 Prim. 1 Kor 4,2. trdi Daniel. O njem namrec Pismo pravi, da so ga potegnili iz jame in nobene poškodbe ni bilo najti na njem, ker je veroval v svojega Boga.208 Prg 20,6. Mar obstaja še kaj strašnejšega kot hudic? Toda tudi proti njemu nimamo drugega orožja kot vero,219 Ciril dobesedno zapiše »pred cloveškim dnem«. V starozavezni misli je motiv Božje sodbe tesno povezan z motivom Gospodovega dne. V 1 Kor 4,3 tako Pavel ironicno opozarja, naj ljudje ne posnemajo »Gospodovega dne« s tem, da sami izrekajo sodbo, ki konec koncev pripada Bogu. netelesni šcit zoper nevidnega sovražnika. Obstreljuje nas z raznovrstnimi pušcicami in v temi zadeva tiste, ki niso trezni.2210 Prim. Ps 7,10. Toda ker sovražnik ni viden, imamo po apostolovih besedah trdno obrambo v veri: Predvsem pa vzemite šcit vere: z njim boste mogli pogasiti vse ognjene pušcice hudega.2311 Prim. Ps 94(93),11. Pogosto hudic strelja z ognjeno pušcico poželenja po sramotni nasladi, toda vera ugasne pušcico, tako da nam predoci sodbo in ohladi um. SVETOPISEMSKI ZGLEDI VERE 5. Govor o veri je obsežen in ves dan mi ne bi zadošcal, da bi jo ra­zložil. Izmed likov Stare zaveze naj nam torej za zdaj zadošca zgolj Abraham, saj smo po veri postali tudi njegovi sinovi.2412 Prg 17,6. Abraham ni bil opravicen samo iz del, temvec tudi iz vere.2513 Prim. 1 Tim 6,8. Storil je namrec mnoga poštena dejanja, toda ni bil imenovan »Božji prijatelj«,2614 Cirilovo razglabljanje se navdihuje pri Heb 11,1–40, kjer se tudi ponavlja anafora »po veri«. Toda za razliko od avtorja Pisma Hebrejcem se Ciril ne omejuje na biblicne zglede, ampak govori o splošnocloveški izkušnji vere. Tovrsten topos je znacilen že za predhodne apologete, kot so Klement (Preproge 2.1,1–12.6), Origen (Zoper Kelsa 1.9–11), Arnobij (Zoper pogane 2.8) in Evzebij (Priprava na evangelij 1.5.1–10; 12.1.1–6, 24). Sam argument, da se clovek odloca za plovbo, setev, poroko in potomstvo zato, ker se zanaša na verjeten uspeh tovrstnih dejanj, pa je znan že iz obdobja nove akademije: Ciceron (Lukul 109) ga namrec pripisuje Kleitomahu. vse dokler ni veroval.2715 Sintagma »tisti, ki so zunaj« je judovskega izvora, uporablja pa jo tudi apostol Pavel, ki z njo oznacuje tiste, ki ne pripadajo kršcanski skupnosti (prim. 1 Tes 4,12). In vsako njegovo delo se je izpolnilo po veri: po veri je zapustil starše, po veri je zapustil domovino, deželo in dom.2816 Heb 11,6. Tako kakor je bil on opravicen,2917 Prim. 1 Pt 5,4. bodi opravicen tudi ti. Za rojevanje otrok je bilo njegovo telo že omrtvelo, saj je bil prile­ten, pa tudi njegova žena Sara je bila že v letih, in ni jima preostajalo vec nobeno upanje na rojstvo otroka. Toda Bog priletnemu oznani rojstvo otroka: Abrahamova vera ne ošibi, in ceprav meni, da mu je telo že zamrlo,3018 Iz 7,9. se ne ozira na šibkost telesa, temvec na moc njega, ki daje obljubo, saj je imel za zaupanja vrednega njega, ki je dal ob­ljubo;3119 Prim. Heb 11,33. tako je iz njunih omrtvelih teles3220 Dan 6,24. proti pricakovanjem dobil otroka. In potem ko ga je dobil, mu je bilo ukazano, naj daruje sina;3321 Prim. 1 Pt 5,9. in ceprav je slišal besede: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo,3422 Prim. Ps 11(10),2. je daroval svojega edinorojenega sina Bogu, saj je veroval, da more Bog tudi obujati od mrtvih;3523 Ef 6,16. in potem ko je sina zvezal, ga položil na drva in se ga odlocil darovati, ga je po Božji dobrotljivosti prejel živega, namesto otroka pa mu je Bog izrocil jagnje.3624 Prim. Rim 4,11; Gal 3,7. Ker je pri tem veroval, je bil zaznamovan s pecatom pravicnosti in je prejel obrezo kot pecat vere, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan,3725 Prim. Jak 2,21. Vprašanje odnosa med vero in deli bo z vso ostrino izbruhnilo šele v casu pelagijanske kontroverze v zacetku 5. stoletja. V sorazmerno ome­jenem besedilu, kot so Krstne kateheze, Ciril vendarle kaže zelo uravnoteženo stališce, podprto tudi s svetopisemskimi citati: dela brez vere ne opravicujejo, vera brez del pa je mrtva; potrebna so tako dela, ki pricujejo o veri, kot tudi vera, iz katere izhajajo dela. saj je sprejel obljubo, da bo oce mnogih narodov.3826 Prim. Jak 2,23. 6. Poglejmo torej, kako je Abraham oce mnogih narodov. Oce Judov je, kot se soglasno priznava, zaradi nasledstva po mesu. Toda ce mislimo na nasledstvo po mesu, bomo morali reci, da je bila napoved lažna. Kajti po mesu ni oce vseh nas, ampak nas zgled njegove vere vse naredi za Abrahamove sinove.3927 Prim. 1 Mz 15,6. Toda kako? Za ljudi je neverjetno, da bi kdo vstal od mrtvih; prav tako je neverjetno, da bi se omrtvelima in priletnima rodil otrok. Toda, ko se o Kristusu oznanja, da je bil križan na lesu, da je umrl in vstal, mi verujemo. Mi torej po podobnosti z Abrahamovo vero postanemo njegovi posinovljenci in, potem ko verujemo, kakor on prejmemo duhovni pecat, ko smo prek kopeli obrezani po Svetem Duhu, vendar ne na telesu, ampak na srcu, kakor pravi Jeremija: In obrežite za Gospoda neobrezanost vaših src;4028 Prim. Heb 11,8–10. in apostol: S Kristusovo obrezo, saj ste bili s krstom pokopani skupaj z njim,4129 Prim. Rim 4,23. in tako naprej. 7. Ce bomo ohranili to vero, ne bomo brezgrajni, ampak okrašeni z vsakovrstnimi krepostmi. Vera ima namrec moc, da celo ljudi naredi tako lahke, da hodijo po morju. Peter je bil nam podoben clovek iz krvi in mesa in je užival podobno hrano kot mi. Toda ker je veroval Jezusu, ki mu je dejal: Pridi,4230 Prim. Rim 4,19. je lahko hodil po vodi, saj je bila njegova vera trdnejša od vsake opore nad vodno gladino in njegovo težko telo je privzdigovala lahkota vere. Dokler je veroval, je bil njegov korak po vodi trden, ko pa je podvomil, se je zacel potapljati:4331 Prim. Heb 11,11. ker je njegova vera deloma oslabela, je tudi njegovo telo vleklo navzdol. Ko je videl njegove muke, mu je dejal Jezus, zdravnik duševnih muk: Malovernež, zakaj si podvomil.4432 Prim. Heb 11,12. Ko ga je prijel za desnico, se je okrepil in znova zacel verovati; Gospodar ga je vodil za roko, tako da je kakor prej hodil po vodi. To namrec posredno omenja evangelij, ko pravi: Ko sta stopila v coln.4533 Prim. 1 Mz 22,2. Ne pravi, da je Peter s plavanjem dosegel coln, ampak namiguje, da je ponovno naredil isto razdaljo, ki jo je prej prehodil do Jezusa, in stopil v coln. VEROVANJE NAMESTO DRUGIH 8. Vera ima tolikšno moc, da ni rešen samo tisti, ki veruje, ampak so nekateri rešeni zaradi vere drugih. Hromi v Kafarnaumu ni veroval, toda verovali so tisti, ki so ga nosili in spustili skozi streho. Bolni pa je bil obenem bolan na telesu in na duši. Ne misli, da ga obtožujem po krivem. Sam evangelij pravi: Ko je Jezus videl, ne njegovo vero, temvec njihovo vero, je rekel hromemu: »Vstani.«4634 1 Mz 21,12. Tisti, ki so ga nosili, so verovali in hromi je bil ozdravljen. 9. Želiš še zanesljiveje videti, da so nekateri rešeni zaradi vere drugih? Lazar je umrl. Minil je prvi, drugi, tretji dan: njegove kite so postale mlahave, telo pa je že zacelo trohneti. Kako bi nekdo, ki je že štiri dni mrtev, mogel verovati in zase klicati odrešenika? Toda to, kar je manjkalo mrtvemu, sta dopolnili njegovi rodni sestri. Kajti sestra je padla pred prihajajocega Gospoda in njemu, ki je spraševal: Kam ste ga položili?4735 Prim. Heb 11,19. odgovorila: Gospod, že smrdi, saj je že cetrti dan.4836 Prim. 1 Mz 22,9–13. Gospod pa je dejal: Ce boš verovala, boš videla Božjo slavo,4937 Rim 4,11. kakor bi hotel reci: »Ti dopolni, kar manjka veri mrtvega.« In vera sester je bila tako mocna, da je mrtvega priklicala izpred vrat podzemlja. Nekateri, ki so verovali namesto drugih, so torej imeli moc obujanja od mrtvih. Mar ne boš imel ti še vecje koristi, ce boš iskreno veroval sam zase? A cetudi si neveren ali maloveren, se Gospod v svojem clovekoljubju prilagaja tebi, ki se spreobracaš. Samo razumno še sam poreci: Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri.5038 Prim. 1 Mz 17,5. Ce pa meniš, da si veren, a še nimaš polnosti vere, moraš tudi ti reci kakor apostoli: Gospod, pomnoži nam vero.5139 Prim. Rim 4,12. Kajti vero si deloma pridobiš sam, vecinoma pa jo prejmeš od njega. DVA VIDIKA VERE 10. Beseda »vera« je sicer ena, vendar združuje dva vidika.5240 Jer 4,4. Prvi, vsebinski vidik vere zadeva privolitev duše necemu. In ta vidik koristi duši, kakor pravi Gospod: Kdor posluša moje besede in veruje njemu, ki me je poslal, ima vecno življenje in ne pride v obsodbo;5341 Kol 2,11–12. in znova: Kdor veruje v Sina, se mu ne sodi,5442 Mt 14,29. temvec je prestopil iz smrti v življenje.5543 Prim. Mt 14,30. Kako veliko je Božje clovekoljubje! Pravicni so potrebovali mnogo let, da so mu postali všec; kar so si oni pridobili z dolgoletnim všecnim ravnanjem, zdaj Jezus tebi milostno podarja v eni uri. Kajti ce boš veroval, da je Jezus Kristus Gospod in da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen5644 Mt 14,31. in on, ki je razbojnika povedel v raj, bo tja prestavil tudi tebe.5745 Mt 14,32. Ne sprašuj se nejeverno, ce je to mogoce: on, ki je na tej sveti Golgoti rešil razbojnika, ki je veroval eno uro, bo rešil tudi tebe, ce veruješ. 11. Drugi vidik vere pa zadeva milost, ki jo vsakomur podarja Kristus. Enemu je namrec po Duhu dana beseda modrosti, drugemu pa beseda spoznanja po istem Duhu, komu drugemu vera v istem Duhu, drugemu pa milostni darovi ozdravljanj.5846 Mr 2,5.11; prim. Lk 5,20.24. Vera, ki jo Duh podarja po milosti, torej ne zadeva zgolj vsebine poucevanja, am­pak je zmožna tudi nadcloveškega delovanja. Kdor bi imel takšno vero, bi rekel tej gori: »Prestavi se od tod tja« in se bo prestavila.5947 Jn 11,34. Kadar namrec nekdo to rece z vero in veruje, da se bo zgodilo, in ne podvomi v svojem srcu, tedaj prejme milost.6048 Jn 11,39. O takšni veri je receno: Ce bi imeli vero kakor gorcicno zrno.6149 Jn 11,40. Kakor je namrec gorcicno zrno po velikosti majhno, v delovanju pa ognjevito in se, ceprav zasejano na majhnem prostoru, obda s košatimi vejami, da more visokoraslo pticam dajati zavetje,6250 Mr 9,24. tako tudi v duši vera v kratkem casu naredi silno velike reci. Duša si Boga predstav­lja in ga motri, kolikor more; razsvetljena z vero prepotuje svet od enega konca do drugega in pred koncem tega veka že gleda sodbo in pravicno povracilo obljub. Imej torej vero vanj, kolikor je odvisno od tebe, da boš tudi od njega prejel vero, ki je zmožna nadcloveškega delovanja. UCENJE VEROIZPOVEDI 12. Vero si pridobi iz ucenja in oznanila. Ohrani samo tisto vero, ki ti jo zdaj izroca Cerkev in jo krepijo vsa Pisma. Toda ker vsi ne morejo brati Pisem, ampak ene pri njihovem poznavanju ovira neizobraženost, druge pa prezaposlenost, bom v nekaj vrsticah zaobsegel celoten nauk vere, da se duša ne bi pogubila zaradi nepoucenosti.6351 Lk 17,5. Hocem, da si ga dobesedno zapomnite in ga sami marljivo ponavljate; ne zapišite ga na papir, temvec si ga s spominom vtisnite v srce. Pri ponavljanju pazite, da kak katehumen ne bi slišal tega, kar vam je bilo izroceno.6452 Na izviren nacin Ciril razlikuje med dvema vidikoma vere: med dogmaticno in karizmaticno vero oziroma med vero kot vsebino in vero kot milostjo (eîdos dogmatikón in eîdos en cháritos). Razlika med obema vidikoma je zlasti v tem, da prva zahteva našo svobodno privolitev, druga pa ne. Hocem, da imate skozi vse življenje s seboj to popotnico in poleg nje ne sprejmete nobene druge, tudi ce bi se jaz sam spremenil in bi govoril v nasprotju s tem, kar zdaj ucim, ali pa ce bi vas hotel zapeljati sovražni angel, preoblecen v angela luci.6553 Jn 5,24. Kajti tudi ce bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugacen evangelij, ki ste ga zdaj od nas prejeli, naj bo preklet.6654 Jn 3,18. In zdaj, poslušaj besedo za besedo in si zapomni veroizpoved, v primernem casu pa pricakuj dokaze iz Pisem glede vsakega njenega clena. Veroizpoved namrec ni bila sestavljena, kakor bi se ljudem zazdelo, ampak enotno ucenje o veri sestavljajo najpomembnejše trditve, zbrane iz vsega Pisma. In kakor gorcicno seme v majhnem zrnu vsebuje mnoge veje, tako tudi sama veroizpoved v malo besedah zaobjema vse pobožno spoznanje Stare in Nove zaveze. Pazite torej, bratje, da ohranite izrocila, ki jih zdaj prejemate,6755 Jn 5,24. in zapišite jih na tablo svojega srca.6856 Prim. Rim 10,9. 13. Skrbno pazite, da sovražnik ne opleni šibkejših, da kakšen krivoverec ne sprevrže tega, kar vam je bilo izroceno. Izrocitev vere je namrec podobna vlaganju denarja v hranilnico,6957 Prim. Lk 23,43. kar sem zdaj storil sam, toda Bog bo od vas terjal racun za polog. Rotim vas, pravi apostol, pri Bogu, ki vse oživlja, in pri Kristusu Jezusu, ki je pred Poncijem Pilatom lepo priceval, da vero, ki vam je bila izrocena, ohranite brez madeža do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa.7058 1 Kor 12,8–9. Zdaj ti je bil izrocen zaklad življenja, ob svoji pojavitvi pa bo Gospodar zahteval, da mu povrneš njegov polog, ki ga bo ob svojem casu pokazal blaženi in edini Vladar, Kralj nad kraljujocimi in Gospod nad gospodujocimi, ki ima edini nesmrtnost, ki biva v nedostopni luci in ga noben clovek ni videl in ga ne more videti.7159 Mt 17,20. Njemu slava, cast in oblast na veke vekov. Amen. A. E. Housman: Fragment grške tragedije Uvod in prevod David Movrin Alfred Edward Housman (1859–1936), ki je kasneje postal angleški pesnik in eden najvecjih filologov svojega casa, je svoj zafrkantski »fragment« objavil pri triindvajsetih, leta 1883, v reviji Bromsgrovian. Revijo je izdajala Bromsgrove School, kjer se je šolal kot najstnik (1870–77); na šolo, ki je prva prepoznala njegov jezikovni in pesniški talent, se je za kratek cas (1881–82) vrnil kot pomožni ucitelj po ne­pricakovanem študijskem porazu na Oxfordu. Kot ugotavlja Ralph Marcellino,160 Prim. Mr 11,23. ni nakljucje, da besedilo paro­dira predvsem Ajshila, ki je bil Housmanov najljubši pesnik. V njem odzvanja Oresteja, zlasti drami Agamemnon in Prinašalke pitnih darov, verjetno zato, ker so ju dijaki na šoli, kjer je pouceval, pri pouku najvec brali. Prav ta ciljna publika je znala ceniti norcevanje iz retoricnih figur ter sintakticnih konstrukcij, ki jim jih je njihov pomožni ucitelj vbijal v glavo. Miticno ozadje »fragmenta« je Ajshilova Sedmerica proti Tebam, za boljše razumevanje ga je smiselno predstaviti nekoliko podrob­neje. Med sedmerico junakov, ki je skušala Polinejku pomagati pri vzponu na izgubljeni tebanski prestol njegovega oceta Ojdipa, je bil tudi Amfiaraj, oce Alkmajona, ki ima v »fragmentu« osrednjo vlogo. Amfiaraj je bil videc in je zato vedel, da se iz Teb ne bo vrnil živ nihce od sedmerice, tudi on ne, vendar ga je njegova žena Erifila, podkup­ljena od Polinejka, prepricala, da se je odprave kljub temu udeležil. V tej bitki je padel tudi sam Polinejk, ki ga nato za razliko od branilca Eteokla novi vladar Kreont kot napadalca ni pustil pokopati; ta del zgodbe, ki ga je Sofokles obdelal v Antigoni, je v slovenskem prostoru kajpak bistveno bolj znan. V vojni je torej izgubila življenje vsa sedmerica, desetletje kasneje pa so z istim projektom znova poskusili njihovi sinovi, »Epigoni«, med katerimi je bil tudi Alkmajon. Tokrat je pohod na oblast uspel. Alkmajon se je nato po vrnitvi domov v skladu z ocetovimi ukazi mašceval tako, da je ubil svojo mater Erifilo – prav kot se je Orest mašceval materi Klitajmestri za umor svojega oceta Agamemnona. Zaplet »fragmenta« je torej parodija na zaplet v Ajshilovi Oresteji in prikazuje sina, ki se vrne domov, da bi ubil lastno mater. Ko je »fragment« izšel, je Housman šolo že zapustil in si s svojimi nelepimi ocenami s popravnega izpita v univerzitetnem spricevalu našel pisarniško delo v Patentnem uradu v Londonu, kjer je ostal do 1892. Vmes je doživel tudi ljubezensko razocaranje,261 Mt 17,20. ki ga je do te mere strlo, da ga je eden od njegovih zajedljivih kolegov kasneje z mislijo na njegov navzven viktorijanski življenjski slog362 Prim. Mt 13,32. oznacil kot »nekoga, ki je potomec dolge vrste samskih tet«. Zacel je objavljati clanke o Ajshilu, Sofoklu in Evripidu, pa o Ovidiju, Properciju in Horaciju; kasneje se je specializiral za latinsko književnost, ceš da ne bi mogel doseci odlicnosti v obeh jezikih. Njegovi prispevki so bili tako tehtni, da so mu leta 1892 ponudili profesuro na londonskem University College. Sprejel jo je in ostal tam do leta 1911, ko je postal profesor na Trinity College v Cambridgeu, kjer je ostal do smrti. Njegova pesniška zbirka A Shropshire Lad (1896), ki so jo založniki zavrnili in jo je objavil v samozaložbi, je napisana z glasom melan­holicnega mladenica, ki ga preganja slutnja prezgodnje smrti. Danes sodi med klasike angleške književnosti, menda je imel prakticno vsak britanski vojak v prvi svetovni vojni svoj žepni izvod; kasneje je izdal le še eno, Last Poems (1922). Nekatere od njegovih suhih bodic je še vedno mogoce slišati v diskusijah na konferencah – ena takih je brutalna zakljucna misel iz njegovega clanka »Uporaba mišljenja v tekstni kritiki«:463 Izrocitev veroizpovedi (lat. traditio symboli) predstavlja enega najpomembnejših trenutkov katehumenske poti. Ko so se je katehumeni naucili na pamet, je sledila »vrnitev veroizpovedi« (lat. redditio symboli), se pravi njena javna recitacija. Znanje je dobro, metoda je dobra, toda ena stvar je bolj nujna kot vse ostalo – da imaš na ramenih glavo, ne pa buce, in v glavi možgane, ne pa pudinga. Ko je leta 1936 umrl, mu je W. H. Auden, prav tako pesnik in kasneje univerzitetni profesor, ki ga je Josif Brodski nekje oznacil za »najvecji um dvajsetega stoletja«, napisal sonet. Sodobniki so ga imeli za cinicno posmehljivega in so pesniku odsvetovali ponatis v kasnejših izdajah njegovega dela. Danes ga mnogi razumejo drugace, kot znamenje tihega spoštovanja ter intelektualcevo priznanje drugemu intelektu­alcu.564 Skladno s »pravilom skrivnosti« (lat. disciplina arcani) pripravniki na krst niso smeli uporabljati zapisanega besedila veroizpovedi. Ob njenem ucenju zato ni smel biti navzoc nihce, ki še ni bil vpeljan v skrivnosti. Slovenski prevod je pri Audenu vedno izziv, toliko vecji, kadar so formulacije v izvirniku nacrtno zabrisane in nejasne,665 Prim. 2 Kor 11,14. vendar si Housmanove biografske notice brez teh verzov skorajda ni mogoce vec predstavljati: Nihce, ne, niti Cambridge ni bil kriv, (ce kdo je kriv, je to narava naša): strt v Londonu naposled se razvil je v latinista, ki je vse prekašal. Nacrtno skrajno suhost je izbral in kakor greh v predalu solze skrival; javno je cenil hrano; sam je dal nasilju revnih prednost poželjivo. V divjih opombah h kriticnim izdajam napadal plaho je svoj lastni svet in hranil svojih custev vrtiljak z odnosi varno mrtvih, interpret svetov, kjer zlahka hkrati soobstaja profesor in ob njem ubit vojak. Njegov pepel so po obredu iz razumljivih razlogov odnesli pokopat v Shropshire, v grofijo, kjer ni nikoli živel in kamor je le redko stopil, kot sam pripomni brodniku Haronu v zacetku Stoppardove drame, in mu tam na grob zasadili cešnjo (»Zdaj cešnja, to najlepše vseh dreves, / obsuta s cvetjem je prek vej in cez, / med drevjem se tako postavljajoc / odeta v belo za veliko noc«), njegov Trinity College v Cambridgeu pa mu je v kapeli postavil napis. V imenitni latinšcini ga je spisal njegov ekscentricni prijatelj in poznavalec Teokrita A. S. F. Gow, ki je kmalu po smrti objavil tudi prvo Housmanovo biografijo: »Ta napis spominja na Alfreda Edwarda Housmana, ki je bil petindvajset let Kennedyjev profesor latinskega jezika in clan tega kolegija. Sledil je Bentleyjevim stopinjam in je preoddano besedilo latinskih pesnikov popravljal s tako ostroumno inteligenco in s tako bogatim znanjem, nemarnost urednikov pa kaznoval s tako jedko duhovitostjo, da je postal takorekoc drugi utemeljitelj te znanosti. Bil je tudi pesnik, ki si je z drobno zbirko verzov zagoto­vil varno mesto na našem Helikonu. Umrl je 30. aprila 1936, star sedeminsedemdeset let.« * * * ZBOR: Glava popotnika usnjenonožna,766 Gal 1,8–9. povej, o, koga išceš in zakaj, kako, kod in cemu867 Prim. 2 Tes 2,14. te je zaneslo v to našo preoslavceno968 Prim. Prg 7,3. deželo? Sprašujem te, da stvar bi razumel. A ce si po nakljucju gluhonem in ne razumeš, kaj ti govorim, pomahaj z roko in mi daj vsaj znak.1069 Prim. Lk 19,23. ALKMAJON: Bojotska1170 1 Tim 5,21; 6,13–14. pot me je vodila sem.1271 1 Tim 6,15–16. ZBOR: Si plul na konju – ali z vesli nog?131 Ralph Marcellino, »A. E. Housman’s ‘Fragment of a Greek Tragedy’«, Classical Journal 48.5 (1953): 171–77. ALKMAJON: Kar hitro gnal sem ta svoj par stopal. ZBOR: Je Zevs142 V svoji drami The Invention of Love (1997) ga je literariziral Tom Stoppard. Igra se zacne na bregu reke Stiks, kjer Housman caka na Haronov brod ter se spo­minja svojih mladostnih dni ter zlasti skrivne ljubezni do študentskega kolega Mosesa Jacksona. Besedilo je tako polno raznoterih aluzij, da so se na drugi strani Atlantika znašli pred posebnim izzivom – kako ga prevesti za ameriško obcinstvo; prim. Carrie Ryan, »Translating The Invention of Love: The Journey from Page to Stage for Tom Stoppard’s Latest Play«, Journal of Modern Literature 24.2 (2001): 197–204. sijal? Je nate deževal? ALKMAJON: Le sestra blata153 Prim. Jeffrey Meyers, »Tormented Housman«, Style 50 (2016): 19–36. cevelj mi krasi. ZBOR: Ime povej – ne bom ti ugovarjal. ALKMAJON: Nihce ne ve za vse, kar rad bi vedel. ZBOR: Vsaj to povej, kam meri164 A. E. Housman, »The Application of Thought to Textual Criticism«, Proceedings of the Classical Association 18 (1922): 67–84. tvoj prihod. ALKMAJON: Pastir je vprašan mi povedal, da … ZBOR: Kaj? Kaj? Ne vem, kaj zdaj boš rekel. ALKMAJON: Ne boš izvedel, ce me boš prekinjal. ZBOR: Govori! Nemi jezik175 Prim. Florian Gargaillo, »Tough Love: W. H. Auden and A. E. Housman«, Cam­bridge Quarterly 43.2 (2014): 139–56. bo poslušal. ALKMAJON: Ta hiša tu pripada Erifili. ZBOR: Resnicno, grla mu ne maže laž. ALKMAJON: Smem priti vanjo, s tem, da prag prestopim? ZBOR: Usmeri v hišo srecno nogo, sin; po eni strani186 Prim. Grevel Lindop, »‘Something to Do with Violence’«, Poetry Nation Review 24.4 (1998): 14–15. skušaj biti dober, po drugi pa nikar ne bodi slab; to se mi zdi najvarnejši nacrt. ALKMAJON: Zdaj stopam v hišo z urnostjo in peto.197 Housmanov otvoritveni salvo je posvecen Ajshilovi najbolj razvpiti slogovni posebnosti, njegovim »poldrugi cevelj dolgim besedam« (sesquipedalia verba). Ajshil obicajno ustvari jambski tetrameter zgolj s štirimi besedami, vcasih celo s tremi, je v študiji o njegovem slogu ugotovil Frank Earp. Pri Aristofanu se Evripid pritožuje nad njegovimi besedami, velikimi kot hrib Likabet ali pogorje Parnas – Ajshil pa odvrne, da velike misli terjajo tudi velike besede; prim. Žabe 1059–60. – Opombe so povzete po že omenjenem clanku, ki ga je v reviji Classi­cal Journal objavil Ralph Marcellino. ZBOR Strofa Ko gre za razmislek,208 Še ena Ajshilova znacilnost so pogoste repeticije. ne bi želela dobiti slovesa z delno domišljenim mnenjem, a po tehtnem preudarku slednjic sem vendarle tole dognala sedaj: ŽIVLJENJE JE NEGOTOVO. To resnico sem zdaj vpisala nekam globoko v prepono razmisleka; nisem je v vosek, nisem pisala s peresom. Vec je razlogov – ŽIVLJENJU, trdim, NEGOTOVOST NI TUJA. Nisem iz leta perjadi zlovešce219 Tudi slikoviti sestavljeni pridevniki so stalnica Ajshilovega sloga. tega spoznanja dognala, ni ga izustil trinožnik iz Delfov2210 Del duhovitosti je v dejstvu, da je besedilo v osnovi prevod Klitajmestrinih besed Kasandri v Agamemnonu 1060–61, h katerim je moral celo izdajatelj Arthur Sidgwick pripomniti: »Dozdevna bebavost takšnega predloga se na odru razblini zaradi Klitajmestrinih pomenljivih kretenj.« niti Dodona.2311 Mišljena je druga odprava zoper Tebe (v Bojotiji), ki so jih napadli Epigoni, sinovi prvotne sedmerice proti Tebam; mednje je sodil tudi Alkmajon. Tokrat se je njihov napad na mesto posrecil. Samo navdalo je v svoji prvinskosti zdaj mi samouko prepono. Antistrofa Zakaj zdaj omenjam2412 Sledi stihomitija, hitro menjavanje govorece osebe, ki je v anticni dramatiki pogosto; vcasih je lahko zelo ucinkovito, denimo v dialogu med Orestom in njegovo materjo v Ajshilovih Prinašalkah pitnih darov ali med Ojdipom in pas­tirjem v Sofoklovem Kralju Ojdipu. Inaha hcer,2513 Ajshilovo metaforicno govorico oznacujejo nekateri izdajatelji za drzno, drugi kar za groteskno. ki sam Zevs jo je ljubil? Njo, ki nekoc so bogovi, bolj previdni kot blagi, dali ji štiri kopita, rogova in rep, ta dar, ki ni ga želela, ter poslali jo proc, ucit se scela neznane in tuje prej spretnosti prežvekovanja. Šla je po poljih Argejcev, smukala travo bledikasto tam, vcasih slastne koprive. To so hranljivi prigrizki, a sama ne hrepenim zdaj po njih, ne. Kiprida2614 Zevs pomeni tu »nebo«, podobno kot Iuppiter v rimski književnosti – ko Horacij napiše sub Iove frigido, misli »pod mrzlim nebom«. naj se mi res ne naseli v grahastih jetrih!2715 Ajshilovska perifraza za »prah« je parodija na odlomek iz Agamemnona 494–95, kjer se prah pojavi kot »brat gline«; morda tudi na Sedmerico proti Tebam 494, kjer je dim »sestra ognja«. Toda zakaj sedaj Io omenjam? Zakaj? Nimam najmanjšega pojma.2816 Prim. Agamemnon 628 za podobo streljanja z besedami. Epoda Zdaj pa moje prepolno srce2917 Prolepsa, pri kateri stoji pridevnik ob samostalniku že kot pricakovani rezultat glagolskega dejanja. nenajeto,3018 Kdor je kdaj poskusil kaj stare gršcine, se bo tu spomnil na par clenic µ.. … d. iz prvih lekcij v ucbeniku. nespremljano, poje svoj neplesni3119 Hendiadyoin, »eno skozi dvoje«, je besedna figura, ki podredno zvezo zamenja s priredno; »z urno peto« (pri cemer je »peta« spet figura, pars pro toto za nogo). napev. Da, še palaca se zdi jarmu mojih okroglih oci (desnemu, tega pa spremlja še levo) prav kakor klavnica,3220 Sledi zborski spev, ki ga sestavljajo strofa, antistrofa in epoda. Strofa in antistrofa se metricno ujemata, epoda pa njune ritme in v tem primeru skrajno banalna dognanja obravnava na nov nacin. Tukajšnji spev je zelo dolg, trikrat daljši od prejšnjega dialoga – kar pri Ajshilu ni redko. Tudi nad tem godrnja Aristofanov Evripid v Žabah 907–15. to bi dejala, polna je smrti volnenih in brodolomov posameznih krav. Res, žalostinko ubrala bom, v kisijskem3321 Iz leta ptic so prihodnost napovedovali avgurji. tonu, naglo in glasno trganje platna z udarci po prsih spremljajo zvoki glave nesrecne, ki tolce ob tla. ERIFILA (znotraj):3422 Delfi, kjer je imel svetišce Apolon, so bili najvecje prerocišce starega sveta, veljali so za središce sveta. Gorje mi, bije me3523 Starodavno Zevsovo prerocišce v Epiru, kjer so sveceniki napovedovali prihod­nost iz šumljanja listov na svetem hrastu. celjust širocke;3624 Antistrofa se metricno ujema s strofo. in to v resnici, ne samo z besedo. ZBOR: Nekje v notranjosti se sliši glas, a ne nekoga, ki vesel bi rajal.3725 V Io, hcer argoškega kralja Inaha, se je zaljubil Zevs in jo spremenil v junico, da bi jo skril pred Hero. ERIFILA: Razklal mi bo lobanjo, ni prijazen. Ponavljam, rad bi me ubil, do smrti. ZBOR: Res, nocem obveljati za nemirno, a zdi se mi, da v hiši ni vse v redu. ERIFILA: O! O! Še en udarec, ta je tretji! Zabada3826 Afrodita, ki se je rodila na Cipru. me v srce – pa nisem za! ZBOR: Ce to drži, si z zdravjem žal na psu; a aritmetika ti dobro služi.3927 Jetra so veljala v antiki za sedež custev. Peter Green: Katul in njegov cas Prevod Ana Anžlovar, Nena Bobovnik, Jošt Yoshinaka Gerl, Domen Iljaš, David Movrin, Meta Skubic in Kajetan Škraban.128 Nevajenim bralcem se zdijo zborski spevi v grških tragedijah vcasih brez prave povezave z vsebino, prav kot je ta tukaj. Io se denimo pri Ajshilu pojavi dvakrat, v Pribežnicah in Vklenjenem Prometeju, obakrat se je treba za smiselno povezavo z dramskim dejanjem kar nekoliko potruditi. ŽIVLJENJE IN OZADJE O Katulu vemo zelo malo zanesljivega in celo vecino tega je treba razbrati iz njegovega lastnega literarnega dela. To je vedno tvegan pristop, ki mu kritika danes vecinoma nasprotuje (cetudi je kritika vedno spremenljiva in znaki teh sprememb so že v zraku). Toda po drugi strani vemo kar precej o zadnjem stoletju rimske republike, o casu torej, v katerem je Katul preživel svoje kratko, a intenzivno življenje, in o številnih javnih osebnostih, tako iz sveta književnosti kot politike, ki jih je štel med svoje prijatelje ali sovražnike. Tako kot Byron, ki je bil Katulu v nekaterih pogledih podoben, se je gibal v krogih visoke družbe, imel je radikalna stališca, ne da bi se aktivno politicno udejstvoval, ter je pisal poezijo, ki daje vtis, da je nastala kot odziv na družbeno dogajanje, literarne tokove ali zasebne škandale takratne aristokracije. Koliko je v njej izmišljenega, ne bomo nikoli vedeli, toda scela neverjetno je, da bi šlo pri njegovi poeziji za cisto invencijo: zakaj bi si izmišljeval zgodbice, ko pa je imel pri roki toliko prvovrstnega materiala? Seveda tega, kar Katul pravi o Cezarju in Mamuri, ne mo­remo vzeti za cisto resnico, prav kot na tak nacin ne moremo razumeti podobe kralja Jurija III. in Southeya v Byronovem Videnju sodbe ali Drydenove upodobitve Jakoba II. in vojvode buckinghamskega v Absalomu in Ahitofelu. Vendar pa bi težko zanikali dejstvo, da je v vsaki izmed teh pesmi vec kot le zrno resnice. Ce slikovito znacajsko galerijo Katulovih prijateljev, sovražnikov in ljubimcev – v nasprotju z njegovimi izleti v mitologijo – obravnavamo kot ustvarjalne vari­acije v osnovi dejanske realnosti, verjetno ne bomo dalec od resnice. Zacnimo z datacijo. Sveti Hieronim poroca, da se je Katul rodil v Veroni leta 87 pr. Kr. in umrl v Rimu leta 57 bodisi v tridesetem letu bodisi že star trideset let. Njegova starost ob smrti je najbrž vsaj okvirno pravilna: tudi Ovidij s tem v zvezi govori o njegovi mladosti229 Zbor zdaj v preroški slutnji – kot Kasandra pred Agamemnonovim umorom – zacuti prihajajoce nasilje in se prepusti intenzivno zamaknjenemu žalovanju po vzhodnjaških vzorih. in, kot nas opominja Fordyce, »je bila starost, pri kateri je kdo umrl, pogosto zabeležena na njegovem nagrobniku«.330 Za razliko od naricalkinega je to custvo pristno. Toda po drugi strani se Hieronim glede njegove smrti leta 57 dokazljivo moti: pesmi 11, 12, 29, 45, 55 in 113 omenjajo dogodke, ki brez dvoma kažejo, da je bil živ celo še leta 54.431 Litota, ki ucinek v resnici še okrepi. Kornelij Nepot omenja, da je Katul umrl pri dvaintridesetih, a ne navaja tocne letnice.532 Takšna se je Agamemnonova palaca zdela Kasandri. Vse to je spodbudilo speku­lacijo. Splošno sprejeta in prepricljiva rešitev tega problema je, da sta Hieronim oziroma njegov vir zamešala letnico prvega konzulovanja Lukija Kornelija Kine (87) z njegovim cetrtim (84) in da lahko cas Katulovega življenja umestimo med leti 84 in 54. To bi pomenilo, da je bil nekaj let starejši od svojega velikega prijatelja in pesniškega tovariša Kalva in – ce glede istovetnosti »Lesbije« verjamemo Apu­leju633 Zbor žaluje v divjih ritmih kisijskih Peržank; prim. Prinašalke pitnih darov 422–27. – deset let mlajši kot njegova inamorata Klodija, Metelova žena. To bi tudi pomenilo, da je bil sodobnik Lukrecija, pa tudi Kornelija Gala in takorekoc vsakega pomembnejšega kulturnega in politicnega protagonista v rimski družbi burnih let pozne republike. Mnoge izmed teh vodilnih likov je Katul osebno poznal in v nje­govih verzih lahko odkrijemo precej vznemirljivih namigovanj nanje. Cezar je bil med zimovanji v casu svojih galskih vojn, najverjetneje od 58/7 dalje, v Veroni reden gost njegovega oceta;734 V grški tragediji se nasilje obicajno odvija v zaodrju. in to prijateljstvo je preživelo celo Katulove jedke napade.835 Prim. Agamemnon 1343 in nasl. Zdi se torej, da Katul z ocetom ni bil v najboljših odnosih in ce ga slednji z lažno prodajno pogodbo (emancipatio) ni osvobodil ocetovske oblasti, je bil Katul še vedno in potestate ter je v Rimu bržkone živel od ocetove žepnine.936 Širocka, enorocna sekirica, je kar primerno orožje za parodijo; v Agamemnonu Klitajmestra ubije moža z bolj dostojanstveno bojno sekiro. To, da je pri njegovi družini gostoval Cezar in da je družina (kot se zdi na podlagi pesmi 31) imela v lasti precejšen del, ce ne celo ves polotok Sirmiono, daje slutiti, da je bila silno premožna. Katulovi prijatelji in znanci so takšni, kakršne glede na njegovo ozadje pricakujemo. Asinij Polion (pesem 12), kakih osem let mla­jši od njega, je kasneje postal znan zgodovinar avgustejske dobe, podobno kot Kvintilij Var je prijateljeval z Vergilijem in Horacijem ter je ustanovil prvo rimsko javno knjižnico. Kornelij Nepot, ki mu je Katul posvetil svojo zbirko, je bil znan življenjepisec. Mark Kajlij Ruf je bil, celo ce odmislimo njegovo vlogo pri affaire z Lesbijo, eden Ciceronovih zanimivejših dopisovalcev. Lukij Kalpurnij Pison (28, 47) je bil morda prvotni lastnik Vile pápirov v Herkulaneju in tamkajšnje zbirke Filodemovih besedil. Likinij Kalv, Katulov dober prijatelj, ni bil samo pesnik, temvec tudi pomemben odvetnik. Katulov odnos do Cicerona ostaja uganka, posebno zaradi pesmi 49; v kolikšni meri gre tu za ironijo? Brutalno osmešeni Mamura (29, 41, 57, 94, 105, 114, 115), ki ga Katul klice kar »Tic«, je bil Cezarjev castnik in nadvse ucinkovit vodja preskrbe v Galiji. Kako dobro se je Katul poznal s Pompejem, je težko reci, toda prav gotovo sta se poznala. Lukij Manlij Torkvat, ki mu je Katul napisal epitalamij, svatbeno pesem, je pripadal eni najstarejših in najuglednejših rimskih družin. Nabor likov v Katu­lovem korpusu je morda nekoliko okrašen, vsekakor pa ni izmišljen. Katulova družina je bila provincialnega porekla in je bila najver­jetneje ekvitska. Bila je torej del višjega sloja, a ne zares aristokratska, premožna zaradi poslovnih zvez, toda po rimskih kriterijih ne resnicno bogata; vsekakor ni sodila v izrazito politicno aktiven sloj z vecstoletno tradicijo konzulovanja, ki mu je pripadala Klodija s svojimi brati in sestrama.1037 Housman v naslednjih verzih do skrajnosti izmojstri angleški understatement; njegov idiotsko neodlocni zbor kajpak parodira zbor v Agamemnonu, ki zbegano spremlja krike iz palace ob vladarjevem umoru. Leta 57 se je Katul kot clan spremstva Gaja Memija (glej pesem 10.28) odpravil v Bitinijo in spotoma obiskal tudi grob svojega prerano preminulega in ljubljenega brata v Troadi (65, 68a in b, 101). S te odprave se je vrnil spomladi leta 56. Zdi se, da je malo pred svojo smrtjo (morda leta 54) premišljeval, ali naj ponovno sprejme takšno mesto v spremstvu, bodisi pri Cezarju v Galiji ali pa z milijonarjem Krasom pri njegovi nesrecni odpravi na vzhod. Glede na prezgodnjo smrt obeh bratov ter krcevit kašelj, ki je ocitno trpincil Katula (pesem 44), na njegove omembe – ki niso nujno samo metaforicne – nekakšne kronicne in neprijetne bolezni (pesem 76 in morda 38), na njegovo vrocicno vztrajnost (50) in nenazadnje na njegovo intenzivno in hromeco obsedenost s spolnostjo se zdi zelo možno, da je bila njegova družina podvržena tuberkulozi, eni izmed strašnih tihih tegob antike, in da je bila ta razlog njegove smrti. Za približno trideset let Katulovega življenja nedvomno velja stara kitajska kletev, ki nekomu privošci, »da bi živel v zanimivih casih«. V letih, ko se je komaj zacel zavedati samega sebe, je Italijo zajela državljanska vojna, iz katere je kot diktator izšel Sula. V casu njegove zgodnje mladosti je prišlo do Spartakove vstaje sužnjev, pa tudi do procesa proti Veru zaradi hude zlorabe položaja na Siciliji. V Rim (ki ga je Katul v odrasli dobi štel za svoj pravi dom, glej 68a.33–36) se je najverjetneje preselil, ko je bil star dobrih dvajset let (63 pr. Kr.), torej približno v casu, ko je Ciceron zatrl Katilinovo zaroto. Nedolgo zatem je prišlo do škandala, ki ga je sprožil Klodij Pulher, ko je vdrl na obrede boginje po imenu Bona Dea v Cezarjevem mestnem bivališcu, pridržane samo ženskam – približno tedaj, ko je Katul prvic srecal vsiljivcevo takrat že razvpito sestro. Leta 60 so Cezar, Pompej in milijonar Kras sklenili svoje prvo zavezništvo; to leto predstavlja zacetek tako državljanske vojne1138 S sekiro? Tudi pri Ajshilu se Klitajmestrino orožje protejsko preobraža. kakor Cezarjevega neizprosnega prevzema skoraj popolne oblasti. Ta razvoj dogodkov je Katula in njegove prijatelje navdajal z vedno vecjo vznemirjenostjo.1239 Osebe v grški tragediji se rade postavijo s svojim natancnim štetjem; prim. Pri­našalke pitnih darov 237 in nasl. Medtem ko se je Cezar bojeval v Galiji, sta Klodij in Milon v prestolnici oblikovala rivalske poulicne tolpe: tako Katulova obcasna zveza s sestro (in domnevno ljubico) tega mafijskega tribuna nikakor ni mogla biti povsem nepoliticna. Lastnim trditvam navkljub Katulu morda vendarle ni bilo povsem žal, da se je leta 57 odpravil v Bitinijo; Klodija si je namrec za svojega glavnega ljubimca že leto poprej izbrala Kajkilija Rufa. Slednji jo je v casu Katulovega bivanja v tujini sicer zapustil. Katul se je v Rim vrnil kmalu po procesu proti Kajkiliju, na katerem je Ciceron, kot je znano, Klodijo (ki je vložila ovadbo predvsem zaradi zamere) izpostavil kar najbolj neprijetni obliki javnega zasmeha. Zdi se, da se je zdaj Katul glede njunega odnosa nekoliko obotavljal. V letu njegove smrti so Rim ponovno zajeli nasilni nemiri. Iz enega ali drugega razloga sta se mu v tem casu morda bolj vabljivi zdeli Britanija in Sirija. Dis aliter visum: bogovi in verjetno tudi bolezen so se odlocili drugace. Mulroyeva teza, da ga je s poti spravil Cezar,131 Prevod spremne študije v Greenovi izdaji The Poems of Catullus: A Bilingual Edition (Berkeley 2005: University of California Press) je nastal v okviru Katulu posvecenega seminarja na Oddelku za klasicno filologijo FF UL; objavljamo ga s prijaznim dovoljenjem založnikov in nosilcev avtorskih pravic, Harold Ober Associates Incorporated. je nesmiselna. Ce bi se zgodilo kaj takega, bi prišlo do še mnogo bolj odmevnega škandala, kot je bilo denimo Ovidijevo kasnejše izgnanstvo; to bi dalo Cezarje­vim številnm nasprotnikom prvovrstno snov za nadvse unicujoco propagando proti njemu, o kateri pa ni sledu. LESBIJA / KLODIJA Apulej je menil, da lahko identificira ne samo Katulovo »Lesbijo«, temvec tudi nekatere ostale skrivnostne inamorate avgustejskih elegikov (denimo Propercijevo »Kintijo«).142 Ovidij, Ljubezni 3.9.61. Ne vemo, kje je te informacije dobil; morda iz literarnih odlomkov Svetonijevega dela O slavnih možeh. Trdil je, da je bilo Lesbiji v resnici ime Klodija, a je na žalost pozabil omeniti, katera Klodija. Kdo bi lahko rekel, da je v konkretnem kon­tekstu že zgolj ime ponujalo ocitno identifikacijo; podobno denimo tudi ob omenjanju Salamine v navezavi na grško-perzijske vojne ni potrebno opozarjati, da ne gre za mesto na Cipru. Vsekakor ga je tako razumela vecina raziskovalcev od renesanse naprej: domnevali so, da je bila Katulova ljubica razvpita aristokratinja Klodija, ki je bila do leta 59 porocena s svojim bratrancem Kvintom Metelom Kelerom, znana tudi kot tarca Ciceronovega neusmiljenega in pogosto obscenega zmerjanja v govoru za Kajlija. Skupek dokazov za to identifikacijo je pravzaprav mnogo trdnejši od dokazov za vrsto drugih prepricanj, ki jih imamo o anticnem svetu. Oblika »Klodija«, ne »Klavdija«, takoj kaže na Klodijo, Metelovo ženo, in na njeni dve sestri; ko si je njihov razvpiti brat prizadeval za položaj v plebejski gens, so se tudi same »poplebejile« z bolj ljudsko inacico pri zapisovanju svojega rodovnega imena.153 Fordyce, Catullus, ix. Da je bil »Lesbij« v resnici Klodij (79) in da je bila torej tudi »Lesbija« v resnici Klodija, je prakticno nesporno. Iz pesmi 68b.145–46 in 83 ter tudi od dru­god vemo, da je bila Lesbija, ko se je zapletla v afero s Katulom, še porocena in je še vedno živela s svojim možem. Za njeni dve sestri tega ni mogoce reci: Lukij Lukul se je od ene že leta 66/5 locil zaradi prešuštva, Kvint Markij Reg, mož druge sestre (znane pod imenom Tertija, ker je bila najmlajša izmed treh), pa je umrl še pred letom 61. Še vec, Quinn pravi takole: »Klodija, ki jo opisuje Ciceron v obrambnem govoru za Kajlija, je do zadnje podrobnosti Lesbija.«164 Skinner, Catullus in Verona, xx in 186 op. 4; argumenti Thomsona, Catullus, 3–5, za leto 53/2 ostajajo spekulativni. V krutem in jedkem napadu v pesmi 58 (ena izmed pesmi, naslovljenih na Kajlija) Katul sam govori o »naši Lesbiji« (Lesbia nostra), ženski, ki je do takrat ljubimkala že z obema; enega je zapustila, drugi pa jo je nato zavrgel. Mimogrede, kot je pripomnil Quinn,175 Nepot, Atik 12.4. je presenetljivo, kako pogosto so raziskovalci, ki jih je zavestno ali nezavedno vodil romanticni pudeur srednjega razreda, predpostavljali, da bo tudi aristokratinja iz višjega sloja, kot je bila Lesbija, vpletena zgolj v en odnos naenkrat; da je torej Kajlij kot ljubimec »nadomestil« Katula ali obratno, ceprav Katul precej ocitno namiguje na socasnost nje­nih afer; v svoji depresivni fazi upa zgolj na to, da bo prvi v njenem tropu ljubimcev (prim. 68b.135 in nasl.). Lesbija je bila ena izmed vec stvari, ki so jima bile skupne: tudi Katulov odnos do Kajlija je sodil v kategorijo odi et amo. In Kajlij Ruf je res trpel za putiko (kar je argument, s katerim sicer pogosto nasprotujejo identifikaciji z likom v pesmi 69) – v antiki je bila to bolezen, ki so ji bili zaradi pitja vina iz posod s svincenimi oblogami podvrženi tako mladi kot stari.186 Apulej, Apologija 10. Nastanek teze, ki zavraca identifikacijo Lesbije s Klodijo, Metelovo ženo, so bržkone spodbudili predvsem napadi na »biografsko zablodo« in vsesplošna odlocenost – bodisi preko teorije »persona«197 Svetonij, Cezar 73. bodisi s pomocjo kopicenja zgodovinskih in predvsem kronoloških ugovorov – da vse, kar rimski pesniki pripovedujejo o ljubezenskem življenju, pospravimo v varnejše podrocje zgolj literarne domišljije. Prvo od obeh tehnik zlahka prepušcam zdravorazumski presoji bralcev: zrno resnice v njej se skriva v ocitnem in dobro znanem dejstvu, da sleherni pisec katerekoli dobe ustvarja in fantazira na podlagi izkušnje, kar je za rimsko družbo veljalo tako kot za katerokoli drugo. Dalje, eden izmed najocitnejših fenomenov rimske in grške kulture je prav ta, da je izvirna invencija, izmišljena v celoti, v obeh primerih nastopila pozno in stežka. Vedno – in vsekakor v Katulovem casu – so se nagibali k ustvarjanju na podlagi življenjske izkušnje. Veliko – rekel bi, da celo prevec – pozornosti so raziskovalci posvetili Katulovi trditvi v pesmi 16, da njegove pesmi (ki so drzne) nimajo nobene zveze z njegovim življenjem (ki je neomadeževano). Napadali so ga sprico njegovih (precej opaznih) »ženskih« lastnosti; tega se je zavedal in se zato branil z glasnim macisticnim ropotanjem v slogu najboljše agresivne moške tradicije, odlocen, da se pred kritike ustopi kot prepricljiv penetrator, prodornejši od kateregakoli med njimi. To se mi ne zdi ravno mocan temelj, na katerem bi lahko gradili literarno teorijo. Prav tako me ne preprica teza, postavljena na metricni osnovi Katulove rabe prvih dveh zlogov v enajstercih,208 Glej pesmi 29, 54, 57, 93 in pripadajoce opombe. ki trdi, da se je Katul sprva strogo držal spondejske osnove, nato pa postopoma prešel na trohej in jamb. Temelji namrec na dejstvu, da v pesmih 2–26 najdemo le štiri takšne razvezave – kar je toliko kot v desetih vrsticah pesmi 1, ki je pozno posvetilo Nepotu – v pesmih 28–60 pa jih ni nic manj kot triinšestdeset. Težava je seveda v tem, da si pesmi ne sledijo v kronološkem zaporedju. Seveda so se zagovorniki trudili to vendarle dokazati s tem, da so spreminjali cas nastanka posameznih pesmi in jih tako uredili v zaporedje. To je krožni argument, ki se ne zdi najbolj prepricljiv. Dejstvo je, da ne moremo s pomocjo notranjih dokazov nobene pesmi nesporno datirati pred leto 56, medtem ko vseh štirinajst pesmi, ki jih lahko datiramo, sodi v obdobje med let­oma 56 in 54. Wiseman si je prizadeval ravno v to obdobje umestiti tudi Katulovo razmerje z Lesbijo, kar bi pomenilo, da je ne moremo identificirati kot Klodijo, ki je bila porocena z Metelom. Sumim, da je pri teoriji ravno to najbolj mikavno. Toda Mulroy je pokazal, kako Wisemanova trditev, da pesem 36 (ki sodi v cas po Katulovem povratku iz Bitinije leta 56) dokazuje zacetek razmerja šele v tem letu, nima pravega smisla.219 Skinner, Catullus in Verona, xxi. Ce se »Lesbija« zaobljublja in prosi za Katulovo varno vrnitev iz tujine, je vendar ocitno, da se je njuno razmerje zacelo že pred njegovim odhodom. Sam zato v splošnem sprejemam staro in dejansko tradicionalno porocilo o Katulovi sloviti, intenzivni in (kljub redkim srecnim tre­nutkom) v bistvu nesrecni zaljubljenosti, skupaj z že dolgo uveljavljeno kronologijo.2210 Njen družbeni položaj je bil za cel razred nad Katulovim in vsaj do leta 56 je imela tudi bistveno vec politicnega vpliva. Njegova inamorata je bila Klodija, druga (?) hci Apija Klavdija Pulhra, žena Kvinta Metela Kelera. Prvic sta se verjetno srecala v letu 62/61, ko je bil Metel na službeni poti kot propretor v Cisalpinski Galiji. Klodija jih je imela okoli triintrideset. Ne vemo, kako dolgo sta bila porocena; morda je bilo to kar petnajst let (njen edini otrok, hci Metela, bi bila takrat lahko že skoraj godna za zakon). Katul jih je imel najverjetneje okoli dvaindvajset ali triindvajset – bil je dobro desetletje mlajši. Kje sta se srecala? Možno, da v Veroni. Ceprav so žene upravnikov obicajno ostale v Rimu, se je ženska Klodijinega kova ravnala po lastnih pravilih. Ko je bil Cezar kasneje en poste, je bil v gosteh pri Katulovem ocetu in zelo verjetno je, da je Metel ravnal enako. Po drugi strani pa iz Ciceronove korespondence vemo, da je Klodija vsaj del obdobja, ko je bil njen mož na severu, preživela v Rimu. Ti podatki so deloma posledica njene rastoce razvpitosti, deloma pa posledica dejstva, da jo je Ciceron izkorišcal kot koristno politicno posrednico. Metel je šel v Galijo z vojsko, ki so jo dodelili Ciceronu po njegovem konzulatu v letu 63. Metelov brat, Kvint Metel Nepot, je Ciceronu povzrocal težave; Ciceron je zato v tistem casu Klodijo redno obiskoval in ji pisal. (Obrnil se je tudi na Pompejevo ženo Mukijo.) Vemo, da se je skušal predvsem znebiti Nepota,2311 Kakor smiselno utemeljuje Asinij Polion; glej Horacij, Ode 2.1.1–2. obenem pa je v Lesbiji videl tudi dragocen vir politicnih govoric. Zanimivo je, da so do Plutarhovega casa, ko je ta vec kot poldrugo stoletje kasneje napisal Ciceronov življenjepis, njuno razmerje zacinili z Lesbijino željo, da bi se z govornikom porocila, medtem ko naj bi Ciceronovo ženo Terencijo pogosti obiski navdajali s skrbjo, Ciceron pa je bil v samoobrambi prisiljen napasti Klodija v sodnem procesu leta 61. Ker je bil Ciceron precej vecji arriviste kot Katul, pa tudi cistun srednjega razreda, ki je sam zase zatrjeval, da ga spolnost ne zanima,2412 In Katul je nenazadnje imel priliko, da si je velikega moža ogledal od blizu: prav v tem casu je namrec Cezar pozimi obiskoval njegovega oceta v Veroni. takšna teorija ni ravno verjetna. Same okolišcine pa nakazujejo na visoko stopnjo možnosti, da se je Katulovo razmerje s Klodijo zacelo v Rimu ravno v tem obdobju, torej pred Metelovim povratkom v prestolnico leta 61. To bi dalo smisel tudi zarotniškima epigramoma 83 in 92. V letu 59 – skoraj dve leti kasneje – se je, kot smo videli, za Klodijo vnel tudi Kajlij. Nekako v tem casu je Katula mocno priza­dela bratova smrt, ki se je s pomocjo nekakšnega nenavadnega psihološkega mehanizma prepletla z dejstvom, da se je Lesbijin odnos do njega ohladil. V letu 57 je odpotoval v Bitinijo. Kmalu po Kajlijevem sodnem procesu v letu 56 se je vrnil ter na pobudo zdaj z vseh strani zasmehovane in politicno nic vec vplivne (ceprav še vedno bogate) Klodije nadaljeval z njunim razmerjem (107, 109). Dve leti kasneje, po grenkem medsebojnem obtoževanju (npr. 72, 75), jih je gospa štela štirideset, pesnik pa je bil mrtev. Preostal je le spomin na strastno plesalko, briljantno, intelektualno provokativno femme fatale, ki je bila, ce lahko verjamemo Kajliju – in njegova opazka diši po resnici – v salonu nemara res pretanjena zapeljivka, v postelji pa provincialna zategnjenka.2513 Mulroy, Complete Poetry of Catullus, xxvii. Ceprav je izrocilo o njej iz politicnih in zasebnih razlogov nedvomno mocno pretiravalo in njen lik potvarjalo, pa zato še ne moremo planiti v drugo skraj­nost, kot so to storili nekateri, in trditi, da je vse, kar vemo o njej, zgolj zbirka postanih in stereotipnih literarnih toposov, ki nimajo z resnicnostjo nobene povezave. Vse to pa ne pomeni, da nisem prebral in (upam) ustrezno upošte­val tega, kar Maria Wyke dobro povzame kot sodobno težnjo, da bi skušali razumeti »upodobitev Lesbije v Katulovi poeziji kot primer nestabilnosti rimskih konceptov ženskosti« ter v tem videti »težave z možatostjo pri avktorialnem pripovedovalcu, utemeljene v kulturi pozne republike«.2614 Apulej, Apologija 10. To, cemur smo tukaj prica, »niso ženske, temvec njihove reprezentacije, ki jih … najpogosteje oblikujejo literarna besedila«.2715 Metelova žena Klodija je s to potezo sprožila »državljansko vojno«, kot to ime­nuje Ciceron, zoper svojega konservativnega moža, jasno je, da je Metel takš­nemu pocetju nasprotoval; Cic., Att. 2.1.4–5. To vsekakor drži; toda to drži za vse in vsakogar, za ženske in moške, ki jih obravnavamo v kontekstu anticnega sveta. Nobenih posebnih izjem ni. Zadnja pripomba je povezana z moralnimi pravili družbe v našem primeru, kjer je kljucnega pomena Lyne.2816 Quinn, Catullan Revolution, 135. V obdobju po­zne republike sta se zaceli teorija in praksa, kar se tice zakona in izvenzakonskih razmerij, mocno razhajati. Težava je kaj kmalu zaposlovala tudi Avgusta in njegove svetovalce, kar se za Ovidija ni dobro koncalo. Teorija je imela za temelj mos maiorum, starodavni moralni kodeks skupnosti preprostih kmetov, gospodarjev na svo­jem, ki so v krepostni ženi videli žensko, ki »skrbi za hišo in prede volno« (domum servavit, lanam fecit), ki ji krilo zakriva gležnje in ki v javnosti ne pokaže nicesar razen svojega obraza. Toda v tej isti teoriji je rimski zakon omogocal tudi enakopravnost moža in žene. Zakonsko gledano je bila zveza sekularne narave. Locitev je bila tehnicno preprosta. Žena je obdržala svojo lastnino – znana rimska hiša na Palatinu je pripadala Klodiji, ne Metelu – in od žene se ni pricakovalo, da prevzame moževo ime. V praksi pa so se za poroke med višjimi sloji, še posebej med tistimi, ki so bili dejavni v politiki, dogovorili starši, pogosto že v casu, ko sta bila bodoca zakonca še otroka. Osrednje nacelo je predstavljala politicna in ekonomska korist, ne pa ljubezen. Locitev je bila predvsem prirocna rešitev za cinicno preurejanje zavezništev. Ta sistem je neogibno spodbujal že znane dvojne standarde za mlade moške, ki so si za svoje neukrotljivejše strasti (in pogosto tudi za intelektualno ali umetniško družbo) poiskali drugo mož­nost; ne doma (ceprav so bile vedno na voljo tudi hišne sužnje), temvec v svetu deklet na poziv in demi-mondaines, ki se kot vedno ni obotavljal odzvati s ponudbo na nenehno povpraševanje. Naj­nižjo tocko tega pocetja najdemo pri Marku Katonu (2. stol. pr. Kr.), ki je odobraval zahajanje mladenicev v lokalne javne hiše za legitimno zadovoljitev ustreznih potreb mladenicev, ce pocetje seveda ni prepogosto; v vsaki stvari je potrebno imeti mero.2917 Quinn, Catullan Revolution, 142–43. Vo­jne na vzhodu so povzrocile tudi uvoz eksoticnih atrakcij v obliki grško izobraženih glasbenic, plesalk in celo v književnosti izvrstno poucenih prostitutk, ki so za doloceno ceno ponujale spolne usluge, zacinjene s kulturnim pridihom, ter so s svojimi klienti pogosto ostale v daljši zvezi: lep primer sta Sulova Nikopola in Pompejeva Flora.3018 Mulroy, Complete Poetry of Catullus, xiv. Imele so tudi politicno moc; Ciceron opisuje pretresljivo zgodbo o ženski po imenu Chelidon, »Lastovka«, v casu, ko je bil Gaj Ver pretor na Siciliji.3119 Po tej teoriji je treba vse dozdevne podatke iz resnicnega življenja zavreci kot fiktivne projekcije na podlagi retoricnih toposov. Kako se je na to odzvala zakonska žena, spoštovana mater familias? Za zacetek kajpak s tem, da se je karseda distancirala od družbeno razvpite fille de joie, ki je zadovoljevala tiste pot­rebe njenega moža, za katere so njo samo naucili, da spodobni ženski ne priticejo. Za te namene je obstajala javna hiša. Toda ko je konkurenca od poznega 2. stol. pr. Kr. dalje postajala vse bolj prefinjena in inteligentna, se je spremenila tudi njena reakcija. »Ko se je razvilo in razcve­telo uživaško življenje po grških vzorih, so si tudi nekatere gospe želele odrezati svoj kos.«3220 Prvi jo je nakazal Skutch že leta 1969, dodobra pa jo je razdelal Lee, Catullus, xxi—xxii. Postale so duhovite in zelo nacitane; odkrile so, da imajo tudi same potrebo in željo po spolnosti. Ko je bila Klodija še najstnica, je imela pred ocmi vpadljivi zgled Sempronije, ki jo je kaj lahko nagovoril. V letu 77 je ta potomka Grakhov in žena konzula Dekima Junija Bruta uživala ugled elegantne in izobražene sogovornice, ki je lahko razpravljala o poeziji in jo tudi sama pi­sala, ki je bila vešca igranja na liro in je, kot pravi Salustij, plesala »bolj elegantno, kot to pritice krepostni ženski«.3321 Mulroy, Complete Poetry of Catullus, xiv–xvii. Cesar so bile vešce demi-modaines, to je obvladala tudi sama. Tudi spolnost. Ta jo je tako zanimala, pravi Salustij, da je sama k moškim zahajala pogosteje kot pa moški k njej. Ko je v areno stopila Klodija, je bila rimska tradicija inteligentne in prešuštne žene že dodobra vzpostavljena. LITERARNI KONTEKST Pripadnik generacije po Katulu, Horacij, je na Avgusta naslovil dolgo literarno pismo.3422 Z izjemo nekaj podrobnosti je to verzija Ludwiga Schwabeja, Quaestiones Ca­tul­lianae, 358–61; nedavne kritike in popravke navajata Holzberg, Catull, 19–21; in Skinner, Catullus in Verona, xix–xxii. Njegov najbolj znani odlomek je: »Zavzeta Grcija je ujela divjega zmagovalca in prinesla umetnost v podeželski Lacij.« (Graecia capta ferum victorem cepit et artis / intulit agresti Latio.) Spet drugje svetuje bodocemu pesniku, naj se noc in dan posveca preucevanju grških vzorov.3523 Cic., Fam. 5.2.6. Kot pokaže s tem, da jo daje v nic, je takrat že obstajala mocna srednjeitalska tradicija: zajemala je himne, morda tudi balade, predvsem pa satire, naperjene ad ho­minem, jedke ter pogosto obscene.3624 Wiseman, Catullus and His World, 43–44. Prizna pa, da je trajalo vse do konca punskih vojn (torej do srede drugega stoletja pr. Kr.), preden se je Rim zacel zavedati, »kaj bi lahko prispevali Sofokles, Tespis in Ajshil«.3725 Lat. »in triclinio Coam, in cubiculo Nolam«, Kvintilijan 8.6.52. Približno ob istem casu je sicer med tradicionalne rimske vrednote vdrla še drugacna grška kultura, prevzeta od Grkov.3826 Wyke, Roman Mistress, 2–3. A Horacij vztraja, da je Grcija v osnovi dolocila tako žanr kot stil poznejši latinski književnosti. Enij je postal »drugi Homer«,3927 Ibid., 36. Livij Andronik je prevedel Odisejo v rimske saturnijce, metricno obliko, ki se ji je Horacij posmehoval4028 Lyne, Latin Love Poets, pogl. 1. in je temeljila na poudarku, ne na dolgih in kratkih zlogih. Okoren približek je angleška otroška rima: »Naš kralj je bil v dvorani, štel je svoje zlate.« Tako Enij kot Livij sta se preizkusila tudi v dramatiki, prav kot sta se Akij in Pakuvij. Ceprav so se zgledovali po helenisticnih vzorih, so se dela nagibala k okorni nacionalni propagandi. Najvij je – spet v saturnijcih – napisal pesnitev Carmen belli Poenici, v kateri opisuje prvo punsko vojno (264–41 pr. Kr.). Enij je v Analih, napisanih v heksametru, uporabil trojansko vojno kot podporni mit, s katerim je razložil izvor rims­kega ljudstva ter s tem ustvaril model za Vergilija. Livij Andronik je s svojo Odisejo mocno romaniziral izvorni ep, nenazadnje tako, da je Homerjeve grške bogove zamenjal z lokalnimi latinskimi; to je bila novost, ki je nato vplivala na vrsto obžalovanja vrednih posnemovalcev. (Prisotna je bila še dolgo, ohranila se je vse do 19. stoletja, skupaj s splošnim latiniziranjem grških imen.) Ti zgodnji literarni poskusi so vzbujali zaskrbljenost že sami, celo še preden je Horacij opozoril na zadrego, ki so jo v njegovih casih povzrocali bolj razgledani publiki. Z gotovostjo lahko trdimo, da je bila za korenite spremembe v okusu, ki jih je predpostavljalo Horacijevo stališce, odgovorna predvsem skupina pesnikov, ki jih danes poznamo pod zelo ohlapnim imenom »neoteriki«. Živeli in delovali so sredi prvega stoletja pr. Kr., v zadnjih letih republike. Med njihove najbolj znane in najznacilnejše predstavnike so nemara sodili Likinij Kalv (14, 50, 53, 96), Helvij Kina (10, 95, 113) in sam Katul. Njihov odziv na zgoraj opisano tradicijo, katere dedici so bili, je bil precej kompleksen. Za zacetek so bili vsi zelo razgledani in nacitani – Katula se ni zaman oprijel vzdevek doctus – gršcino pa so obvladali skoraj tako dobro kot materni jezik. Na podrocju satiricnega epigrama so se opirali na lastno staro in zelo neposredno izrocilo, ki so ga izostrili z dovršeno grško zbadljivko (.....), sposojeno pri jambskem pesniku Hiponaksu in njegovih naslednikih. Vecinoma pa njihovi vzorniki niso pripadali ne arhaicni ne klasicni dobi; šlo je predvsem za helenisticne pesnike ucenjake s sredine tretjega stoletja pr. Kr., med katerimi je bil prvi Kalimah. Od njih so neoteriki pri­dobili ljubezen do ucenih aluzij ter odpor do obsežnih, dolgoveznih, pompoznih in klišejskih pesnitev (še zlasti do epskih, ki so jih pre­oblikovali v krajšo, nekonvencionalno obliko, danes znano kot epilij, odlicen primer katerega je pesem 64). Po njihovem vzoru so težili h kratkemu, izvirnemu in zašiljenemu izrazu; k ukvarjanju z zasebnimi, ne pa javnimi temami; ter k prevpraševanju tradicionalnih mitov, v katerih so odkrivali nenavadne (in pogosto patološke ali odklonsko seksualne) znacilnosti, ki so prej ostale spregledane. Zlasti so jih zani­mali miti, ki so se navezovali na izvore ali vzroke (aitia) tradicionalnih navad in obicajev. Seveda so pri tem prevzeli tudi vrsto socialnih elementov, pove­zanih s to helenisticno revolucijo. Zanimivo bi bilo vedeti, do kakšne mere so to poceli zavestno in kako mocno, ce sploh, so razmere, ki so vplivale na pesnike ptolemajskega dvora, veljale tudi za te rimske intelektualce iz višjega sloja dve stoletji kasneje. Prvi so bili prica obratu k avtoritarni vladavini in razocaranju nad herojskim etosom zaradi vse vecjega zanašanja na najemnike pri vojskovanju, drugi pa so spremljali drsenje stare republikanske senatorske vladavine v neizogiben koncni spopad med rivalskimi vojskovodji s podporo cet, ki so dejansko postale zasebne vojske. V tej luci moramo brati Katulove pesmi, kot so 29, 52, 54, 57 ali 93, hkrati pa se moramo ves cas zavedati dejstva, da življenje tudi med najhujšimi javnimi do­godki tece dalje in da pogosto precej živahno kljubuje vsemu, kar se godi okrog njega;4129 Porfirij in ps.-Akron o Horaciju, Sat. 1.2.31–32. to je povsem jasno razvidno iz vecine Katulove zbirke. Tu je vse; Katul vestno popisuje govorice, vecerne zabave, ljubezenska razmerja, literarna rivalstva, posmehljive feuilletons in strastne trenutke osebne drame. Prav to je ena izmed njegovih najvecjih vešcin – bralca potegne za seboj in iz njega, še preden se ta sploh zave, naredi nevidnega prisluškovalca živahnemu družabnemu dogajanju izpred dveh tisocletij. Tej skupini mladih pesnikov je ime nadel njihov starejši sodobnik Ciceron. Zanj so bili »neoteriki« (.. .e.te..., »mlajši« ali »novatorji«) oziroma »novi pesniki« (poetae novi). Tega seveda ni mislil kot kom­pliment4230 Plutarh, Sull. 2.4, Pomp. 2.3–4. in sami se vsekakor niso oznacevali s tem izrazom. Ocitno jih je razumel kot nekakšno šolo ali gibanje.4331 Cic., Verr. 104, 135 in nasl. Leta 50 pr. Kr. je Atiku poslal parodijo na neotericni heksameter s spondejem v peti stopici, ki ucinkuje težko4432 Lyne, Latin Love Poets, 13. in vsebuje obskurno štirizložno ime.4533 Sall., Cat. 25. Tem »Ev­forionovim castilcem« se je zanicljivo posmehoval, ker so odpisali Enija. Evforion je bil Kalimahov nekoliko kasnejši sodobnik, ki sta ga prav tako pritegovali ucena snov in stilisticna inovacija (vkljucno z izumetniceno nejasnostjo); mocno je vplival na Katulovega prijatelja Kino, kot daje slutiti njegov epilij Smyrna (95, z opombami). To je bil aleksandrijski odgovor staremu epskemu slogu; nekaj podobnega najdemo v Katulovem lastnem epiliju o svatbi Peleja in Tetide (64, z opombami). Vredno je omeniti, da se je glede zvrsti in snovi neotericni aleksandrizem omejil na epilij, na »mini-ep«, in na podobne oblike (pri Katulu torej predvsem na njegove daljše pesmi, 61–66 in 68). Vpliv Kalimaha (edinega helenisticnega mentorja, ki ga Katul navede z imenom) pa se pri Katulu vendarle ves cas kaže v stilu, izrazu, ucenih aluzijah in strukturi (kot je denimo pretanjena krožna zgradba). Isti vpliv je vec kot ocitno prodrl tudi v poezijo njegovih prijateljev, kar lahko razberemo celo iz maloštevilnih ohranjenih fragmentov. Okoli leta 64 pr. Kr. je Kina kupil grškega pesnika Partenija iz Nikaje, ki je bil zajet in zasužnjen v casu tretje vojne z Mitridatom. Postal je njegov družinski ucitelj, nato pa ga je osvobodil iz spoštovanja do njegovih velikih literarnih dosežkov.4634 Horacij, Epist. 2.1. Partenij je moral imeti na skupino mocan vpliv, ceprav je ta v podrobnostih še vedno predmet razprav. Zagotovo je prisegal na Kalimaha, nekaj pa dolguje tudi Evforionu. Skoraj zanesljivo je bil neposredno odgovoren za to, da so zbrana dela obeh pesnikov prišla v Rim. Za naše vrednotenje Katula je morda bolj pomembno njegovo mocno zanimanje za nekaj, kar je Kalimaha pušcalo hladnega: opevanje heteroseksualne ljubezni.4735 Ars poetica 268–69. Za Katula pogosto pravijo, da njegov mocno osebni in neprijetno boleci cikel pesmi o Lesbiji in za Lesbijo nima predhodnika v zgodovini anticne književnosti. Ce bi imeli na voljo Partenijeve heksametre v treh knjigah z naslovom Encomium, hvalnico njegovi ženi Areti,4836 Horacij, Epist. 2.1.86–89, 145–55. bi morali to sodbo morda prilagoditi. Cikel pesmi o Lesbiji je naravna posledica in morda celo neposreden produkt enakomerno narašcajocega trenda v anticni literaturi, ki se je vse bolj posvecal introspekciji in psihološki analizi. Njegov razvoj se zacne že pri Evripidu, skoraj patološke razsežnosti pa na trenutke doživi pri aleksandrijskih pesnikih. Fajdra, Medeja in Lesbija so del istega razvoja, vendar je težava v tem, da nam manjka prevec vmesnih povezav. To nikakor ne zanika Katulove briljantne izvirnosti, temvec jo zgolj postavi v zgodovinski kontekst. Okorni ljubezenski epigrami ocitno helenisticnega porekla, ki so jih generacijo ali dve pred neoteriki pisali stihoklepci, kot je bil Lutatij Kátul (konzul leta 102), ali Lajvijeva eroticna lirika (v razlicnih metrumih z vcasih bizarno inovativnim slogom), oboje razkriva nenehni vpliv Aleksandrije, ki je pronical skozi antologije epigramov, kot je bil Meleagrov Venec, ter skozi Kalimaha in njegove epigone. Hkrati pa na kontrasten nacin razkriva Katulovo neodvisno genialnost pri preobražanju tega gradiva. Gotovo tudi ni nakljucje, da so bili tako Katul kot mnogi izmed njegovih znancev, denimo Kina, Kornelij Nepot, Furij in Valerij Katon (prav tako kot kasneje Vergilij), ceprav so bili rimski državljani in tako upraviceni do ekvitske ali celo senatorske kariere, vendarle po izvoru iz Cisalpinske Galije, »te odmaknjene, sramežljive in visoko razvite province« v današnji severni Italiji.4937 Horacij, Epist. 2.1.162–63. To podrocje je bilo dovolj blizu Rima, da je lahko sodelovalo v tamkajšnjem kulturnem izrocilu, hkrati pa je bilo dovolj odaljeno, da je imelo lastno besedišce in lastne obicaje (nekatere izmed Katulovih besed, najbolj znana je basium, »poljub«, so bile cisalpinske izposojenke), v literarno tradicijo prestolnice pa je prispevalo lasten in izrazito samostojen pogled. Predvsem Verona, mesto na sticišcu dveh pomembnih trgovskih poti, je v svojem silnem razcvetu postala privlacna za veliko število priseljencev na visokih položajih, ki so prišli z juga (in možno je, da je bila med njimi tudi Katulova družina). Ti priseljenci so imeli kot bog Jan dva obraza: na sever so ozirali za bogastvom, na jug pa za politicnim in družbenim vzponom.5038 Glej prejšnje poglavje. Nagnjeni so bili k ravnanju po lastnih pravilih. Skinner prepricljivo piše o razdiralnem nasprotju med Katulovim rimskim in cisalpinskim jazom;5139 Horacij, Epist. 2.1.50 in nasl. v tej luci Rim uteleša njegov pesniški indi­vidualizem, Verona pa predstavlja družinske obveznosti in lokalno izrocilo. O Katulovem »obcutku, da so družinske obveznosti in življenje v skupnosti nekaj, kar je treba jemati resno«, piše tudi Wiseman.5240 Horacij, Epist. 2.1.158–60. Ta neodvisnost pa se je odražala tudi v tem, kako je Katul s svojimi neoteriškimi prijatelji obravnaval aleksandrijsko, natancneje Kalima­hovo, tradicijo; z njeno pomocjo so se oddaljili od tradicionalistov, ki so se zgledovali po Eniju. Grški enajsterec (glej spodaj) so predelali na novo; v Katulovih in kasneje Marcijalovih rokah je postal cudovit pri­pomocek za lahek, pogovorni vers d’occasion, ki je neverjetno natancno odseval ritem in sprošceno neformalno retoriko italijanskega govora. Celo v eruditskem razkazovanju protiepskih nacel, kot je pesem 64, je Katul še vedno dolžnik frazeologije, jezikovnih sredstev in stilisticnih prijemov (kot je denimo aliteracija) pri tradicionalnem pesništvu, ki se ga tako zagrizeno otepa.5341 Teofrastovi Znacaji, ki kar prekipevajo od podrobnosti iz vsakdanjega bitja in žitja Atencev, so nastali okrog leta 319 pr. Kr., ko je mesto trpelo pod makedon­sko okupacijo. Tisto, na kar je resnicno pozoren, je trmasto izogibanje dolgovezenju, epski plehkosti in predvidljivosti mitske pripovedi. Homer je bil v Kalimahovih oceh najboljši in ne­posnemljiv. A homerske dobe je bilo že zdavnaj konec in treba je bilo izkoreniniti medle in anahronisticne poskuse Homerjevih kasnejših posnemovalcev, ki so jo želeli umetno oživiti. Proces asimilacije in poustvarjanja je bil zapleten in tu sem lahko omenil le nekaj njegovih poglavitnih tock. Za nadaljnje raziskovanje, za obcutek, kako je bilo v resnici videti anticno literarno gibanje z vsemi svojimi notranjimi spori, manifesti in polemikami, bodo morali bralci poseci po Katulovih lastnih pesmih v vsej njihovi kalejdoskopski raznolikosti, ob tem pa pregledati še gradivo v opombah in slovarcku. Onkraj vsega tega caka še svet raziskav in literarne teorije, ki se vsaj že od renesanse ukvarja s Katulovo vitko knjižico poezije. V bibliografiji sem zbral vse pomembne raziskave na to temo za vsakogar, ki bi ga utegnil zanimati ta vidik Katulovega fenomena. V nadaljevanju sledi nekaj o preoddaji Katulovega besedila, povedano na najkrajši možen nacin, ter o nestalnosti interpretacij, ki jim je bil podvržen skozi stole­tja,5442 Cic., Orat. 161; Tusc. 3.45. za vse, ki jim primanjkuje casa ali volje, da bi se lotili tega skoraj neskoncnega raziskovanja, ki raziskovalca pogosto spravlja v obup. »To je zmešnjava problemov,« je nekoc napisal sir Ronald Syme, »kjer domujeta dogma in domiselnost, kjer se argumenti vrtijo v krogu in kjer ni nobenega prehoda, ne ven in ne noter.«5543 Lyne, »Neoteric Poets«, 167–68. BESEDILO: RAZPOREDITEV IN PREODDAJA V obdobju neposredno po pesnikovi smrti je bil Katulov literarni vpliv neznanski in ocitno je, da sta skupaj s Kalvom (s katerim ga anticni pisci skoraj brez izjeme omenjajo v eni sapi) veljala za najboljša med neoteriki.5644 Glej spodaj, v razdelku o heksametru. Tako Vergilij kot Horacij znova in znova pricata o njegovem vplivu. Vergilij si prisvaja njegove verze, ki jih reciklira z minimalnimi posegi: lep primer so Ariadnine sanje o srecnem zakonu v 64.141 – sed conubia laeta, sed optatos hymenaeos – ki se ponovno pojavijo v Eneidi kot del Didonine tožbe, ko jo ta v ne povsem drugacnih okolišcinah nameni odhajajocemu Eneju: per conubia nostra, per inceptos hymenaeos.5745 Cic., Att. 7.2.1. Horacij s prezirom omeni »opicjaka, katerega vsa ucenost je posnemanje Kalva in Katula«,5846 Kasneje je postal Vergilijev ucitelj gršcine; Macrob., Sat. 5.17.18. vendar si je to vcasih privošcil tudi sam: ko omenja svojo »sladko smejoco se« (dulce ridentem) Lalage,5947 Clausen, »New Poets«, 186–87. je podoba prevzeta prav od Katulove Lesbije (51.5). Naši veliki predhodniki, kot je dobro vedel T. S. Eliot, pomagajo tistim, ki si pomagajo sami. Najzanesljivejši znak za dobro seznanjenost je parodija: nekdo v provinci se je lotil pesmi 4, ki jo je Katul posvetil svoji jadrnici, in jo preoblikoval v zelo duhovito izpeljanko, ki napada nekdanjega mulovodca in njegove ambicije.6048 Kot imamo denimo njegove prozne povzetke z množico eksoticnih ljubezenskih zgodb, ki jih je izbral iz starejše literature, z naslovom Erotika pathemata. V prvem stoletju po Kristusu se je zanimanje za Katula osredotocilo predvsem na »polimetricno« skupino, zlasti na njegove lahkotne in duhovite enajsterce, ceprav je denimo Kvintilijana najbolj nagovar­jala pesem 84 s prevec pridihujocim Arijem.6149 Fordyce, Catullus, xix. Marcijalu, ki si je želel biti drugi za Katulom6250 Wiseman, Catullus and His World, 108 in nasl.; Thomson, Catullus, 11. in za katerega je Verona Katulu dolgovala toliko kot Mantova Vergiliju,6351 Skinner, Catullus in Verona, xii. so bile posebej pri srcu pesmi 2, 3, 5 in 7, torej pesmi o poljubih in vrabcu; s tem je sprožil modo, ki je z nami še danes. »Daj poljube,« je zapisal, »takšne, kot v Katulu: / ce jih toliko kot on našteješ, / ti bom dal Katulovega vrabca« (11.6.14–16). Dvoumnost je ocitna; je bila izposojena? Vsekakor je Marcijal v Ka­tulu videl predhodnika v odkriti govorici.6452 Wiseman, Roman Studies, 370. Za razliko od njega je bil strožji glede spondejev v prvi stopici enajsterca.6553 Glej Fordyce, Catullus, xxi. Plinij starejši je v posvetilu Vespazijanu k svojemu Naravoslovju citiral Katulovo lastno posvetilo Nepotu 1.3–4 ter dejansko preuredil besedni red v tretjem verzu (in napisal nugas esse aliquid meas putare namesto meas esse aliquid putare nugas), ker se je hotel izogniti, kot je napisal, »nekoliko trdi« (duriusculum) Katulovi rabi. Ta popularnost ni trajala dolgo. Ohranila se je do drugega stoletja; Apuleju dolgujemo identifikacijo Lesbije s Klodijo, Metelovo ženo. Kasnejša pricevanja hitro presahnejo. Katul iz ocitnih razlogov ni bil šolski avtor; »trideset ravnateljev in ravnateljic«, na katerih nasvet so založniki prepricali Fordycea, naj leta 1961 iz svoje izdaje izpusti kar dvaintrideset pesmi,6654 Nemci to jedrnato poimenujejo z izrazom Rezeptionsgeschichte. lahko razumemo kot epigone mocno uveljavljenega izrocila. Že v casu Avla Gelija (ki se je rodil ok. 125 po Kr.), je bil Katulov tekst v težavah.6755 Citira ga Quinn, Catullus, xii. Tu smo prica zgodnji fazi procesa razkrajanja, ki ga je tako briljantno opisal Tom Stoppard v svoji drami Izum ljubezni: Vsakdo, kdor ima tajnika, ve, da je bilo Katulovo besedilo skvarjeno že takrat, ko je nastal njegov prvi prepis, kar je bilo približno v casu prve rimske invazije v Britanijo; in najstarejši prepis, ki je prišel do nas, je nastal približno 1500 let po tem. Pomisli na vse te tajnike! Na okvare, ki rojevajo nove okvare od papirusa do papirusa, od zadnjih razpadlih zvitkov do prvih novotarskih knjig na pergamentu, ki jim je nato sledilo še tisoc let prepisovanja, kjer je besedilo postalo žrtev spreminjajocih se pisav in crkovanj in odsotnosti locil – ce pustimo ob strani plesen in podgane in ogenj in poplavo in kršcansko ne­odobravanje, tako da se je besedilo skorajda izgubilo, ko je to, kar je Katul zares napisal, prehajalo od prepisovalca do prepisovalca in je bil eden pijan, drugi zaspan, tretji brezvesten, in med treznimi, budnimi in vestnimi nekateri niso imeli pojma o latinšcini, drugi pa so si, še huje, domišljali, da so boljši latinisti od Katula – dokler se ni koncno in vendarle cez prag italijanske renesanse kot pes, ki je našel pot domov, opotekel pohabljen in raztrgan Katulov veronski kodeks, edina preživela prica tridesetih rodov nemarnosti in neumnosti; in tudi ta je bil skoraj takoj spet izgubljen, vendar šele potem, ko je ob novem prepisu prišla še zadnja priložnost za napako. In to je temelj Katulovih pesmi, kot so se prvic znašle pri tiskarju, v Benetkah pred štiristo leti.6856 Fordyce, Catullus, xxii in nasl.; ce berete latinsko, ponuja Wiseman, Catullus and His World, 246–62, izcrpen dodatek z vsemi omembami Katula pri anticnih avtorjih. Obcasno nanj naletimo tudi v srednjem veku. Katulov epitalamij 62 se pojavi v antologiji iz devetega stoletja, zaradi katere je codex Thuaneus (T) najstarejši ohranjen prepis kake Katulove pesmi. Približno v ta cas spada odmev Katulovih verzov v pesmih meniha iz Brescie, Hildemarja. Stoletje kasneje, leta 965, škof Raterij iz Verone pripoveduje, kako je naletel na »Katula, ki ga prej ni bral še nihce«.6957 Vergilij, Aen. 4.316. Nekateri domnevajo, da je bil to rokopis (danes znan kot V, codex Veronensis), ki je nato za tristo let izginil ter se spet skrivnostno in za kratek cas pojavil okrog leta 1290, spet v Veroni (pod nekim sodom, ce lahko verjamemo epigramu, ki je spremljal besedilo), nato pa spet izginil, kot kaže, za vedno, vendar je pred tem nastal njegov prepis, A. Tudi kodeks A se je izgubil; toda prej je bil dvakrat prepisan in eden od teh prepisov, O, codex Oxonien­sis oziroma »oxfordski rokopis«, ki je nastal okrog leta 1370, je ohranjen v Bodleyevi knjižnici v Oxfordu. Drugi prepis, X, je imel v lasti Petrarca in je danes prav tako izgubljen, vendar je bil tudi ta prej dvakrat prepisan. Oba prepisa – G, codex Sangermanensis iz leta 1375, ter R, codex Vaticanus Ottobonianus, prav tako iz 14. stoletja – sta ohranjena in skupaj z O predstavljata osnovo za mo­derne kriticne izdaje.7058 Horacij, Sat. 1.10.18–19. Stoppardova retoricno izbrušena kritika je še prevec na mestu; Goold je izracunal, da je rokopis V vseboval vsaj tisoc prepisovalskih napak.7159 Horacij, Ode 1.22.23. Toda obenem je izrazil tudi upraviceno priznanje entuziazmu in talentu italijanskih renesancnih ucenjakov, ki so jih odpravili skoraj sedemsto. Danes »se približujemo meji tega, kar upamo kdaj doseci«, pravi, toda hkrati priznava, da »pri interpretaciji ni meja«.7260 Ps.-Verg., Cat. 10. To je še zlasti res, ko imamo opraviti z zamotanim problemom glede tega, kako so pesmi v zbirki razporejene. V ohranjenih ro­kopisih imamo okvirno kategorizacijo metrike in žanra, kjer so (a) »polimetricne pesmi«, 1–60; (b) precej pisana mešanica dolgih pesmi 61–68, ceprav so 65–68 v elegicnih distihih (glej spodaj) in bi zato prej spadale v skupino (c), kjer so elegije in epigrami (69–116). Takšna razporeditev je bila znacilna za helenisticne ucenjake v Aleksandriji; spomni nas lahko tudi na standardno izdajo satirika Lukilija, ki je bila v antiki podobno urejena po metrumih in prav tako v treh knjigah (oziroma papirusnih zvitkih).7361 Imenoval jo je »nobile epigramma,« prim. Kvintilijan, Inst. orat. 1.5.20. Seveda vse to povzroca zmedo v naših predstavah o kronologiji posameznih pesmi. Je bilo to namerno ali nakljucno? Predvsem pa, v kakšni meri, ce sploh, je zaporedje, kot se je ohranilo v rokopisih, posledica Katulove lastne odlocitve? Umrl je mlad: je slutil, da se mu bliža smrt? Ce je bil, kot je videti, jeticen (prim. zgoraj) in je to vedel, je v zadnjem letu življenja kljub temu nacrtoval napol uradno potovanje v tujino, kamor je nameraval spremljati upravnika province (prim. pesem 11), in povsem možno je, da je umrl nenadno in nepricakovano ter pustil vrsto opravil nedokoncanih.7462 Marcijal 7.99, 10.78.14–16. Posvetilni verzi, naslovljeni na Kornelija Nepota (1), se zdijo – ceprav se tudi s tem ne strinjajo vsi – mišljeni zgolj za zbirko polimetricnih pesmi (1–60), v antiki znanih pod imenom »Katulov Passer [Vrabec]«,7563 Marcijal 14.195. To ni majhen poklon. vendar celo pri tej ne moremo biti prepricani, da je vsebovala vse; pri nekaterih je šlo za vers d’occasion, morda jih je zbral poznejši urednik po pesnikovi smrti; in pesem 58b je videti kot nedokoncan osnutek, ki ga je nekdo po Katulovi smrti pobral z njegove delovne mize. Kot upraviceno pravi Wray, je to »Katulovo vprašanje« še vedno z nami in bo z nami še nekaj casa.7664 Marcijal, 1 Epist. 10–13. Med starejšimi zagovorniki av­torske razporeditve je bil sloviti dogmatik Wilamowitz;7765 Prim. spodaj razdelek 1 v poglavju o metriki. v novejšem casu se z njim strinjajo Wiseman, Quinn, Most, Skinner, Lee, Martin ter Dettmer,7866 Thomson, Catullus, 59, op. 79. katere študija je dalec najbolj temeljita in razdelana od vseh. Najpogostejši med njihovimi argumenti se sklicuje na do­mnevno precejšnje ujemanje med razlicnimi elementi,7967 Aul. Gell. 6.20.6 o 27.4; prim. Fordyce, Catullus, 158–59; Holford-Strevens, Aulus Gellius, 138. od vrstic do tem, konceptov, celih pesmi ali celo skupin pesmi; pa na simetrijo, ki jo ustvarjata bodisi krožna kompozicija bodisi hiazem.8068 Stoppard, Invention of Love, 24–25. Še ena inacica je »argument s trojcki«, ki obravnava primere, kjer par tonsko skladnih pesmi v nekakšnem sendvicu vklepa tretjo pesem, ki predstavlja popoln kontrast,8169 Fordyce, Catullus, xxvi. gradi pa na predpostavki, da bi kaj takšnega pri razporejanju lahko padlo na misel samo pesniku samemu. Obstaja tudi zgoraj že omenjeni metricni argument, po katerem naj bi Katul scasoma razrahljal svojo strogost glede prve stopice v enajstercih; to bi pomenilo, da so pesmi 27–58 in 1 ocitno kasnejše kot 2–26. Quinn uspe razložiti celo prisotnost ocitnih fragmentov v korpusu – z nenavadno modernisticnim argumentom, da je bila »iluzija nedokoncanega dela« nemara nacrtovana.8270 T in V sta si dovolj podobna, da lahko predpostavljamo skupen vir. Nobena od teh trditev, ki zaradi narave gradiva povecini nujno ostajajo subjektivne, ne more veljati za neizpodbitno. Po drugi strani pa jim je skupaj uspelo uveljaviti razumno stališce, da je Katul vsaj v doloceni meri sodeloval pri urejanju svojih zbranih del, preden je umrl. Morda je njihov najkoristnejši dosežek v tem, da nas silijo v razmislek o tem, kakšna je bila »vizualna in taktilna izkušnja rokovanja z anticnim zvitkom in kakšen je bil njen uci­nek na kognitivno dojemanje njegove vsebine«.8371 Goold, Catullus, 11. Toda vprašanje, v kakšni meri je to »ustvarilo in ohranjalo linearno razsežnost, ki je pomenila podlago za kontrapunkt casovnih povrnitev in valovanj«, ostaja odprto. Danes je redkokdo (in jaz vsekakor nisem) pripravljen govoriti o uredniku, ki naj bi po Katulovi smrti neurejeno gmoto pesmi uredil prakticno od zacetka. Še vec, gradivo, ki ga imamo, ocitno kaže, da so najbolj nedvoumni znaki avtorjevega vpliva in ustvarjanja vzorcev v polimetricni skupini, 1–60. Kot je pronicljivo pripomnil Thomson, je prepricljivost teorij v obratnem sorazmerju z oddaljenostjo od te skupine.8472 Ibid., 13. To v bralcih vzbuja »obcutek decre­scenda,« ki se, za nekatere, konca v popolnem kaosu. Zahtevnejši vzorci brez izjeme terjajo preurejanje pesmi ali tekstno emendacijo; kot je priznal Quinn, terjajo tudi »križankarsko radovednost, ki je noben razumen pesnik ne more pricakovati od svojih bralcev«.8573 Rudd, »Colonia and Her Bridge«, 82. Zaradi tega se je pojavila nasprotna teorija, po kateri je Katul zbirko uredil le deloma (obicajno mu pripisujejo polimetricno skupino ali celo zgolj njen del), po njegovi smrti pa je delo dokoncal njegov urednik. Ellisu in Wheelerju v prvem izmed njegovih Satherjevih predavanj8674 To mece dvom na tezo Marilyn B. Skinner, Catullus in Verona, xiii, da je ele­gicni libellus nemara »izšel po Katulovi vrnitvi v Verono kot poslovilni nagovor njegovemu obcinstvu, v retrospektivi pa tudi sporocilo, da je njegovo pesniško delo zakljuceno«. so (med drugimi) sledili Fordyce, Giardina, Clausen, Skinner, Hubbard, Goold in Thomson.8775 Marcijal 4.14.13–14; Skinner, »Parasites and Strange Bedfellows«. S to skupino se v precejšnji meri strinjam tudi sam. Obstajajo meje tega, kar lahko razloži alek­sandrijski estetski princip, poikilia, dozdevno nakljucna variatio. Med tehtnejšimi in uporabnejšimi teorijami je nemara v najvecjo pomoc ideja, da je arhetip, V, nastal iz treh razlicnih knjig. V skladu s to predstavo so vsi trije libelli postali enota v poznejšem obdobju, najverjetneje ne pred drugim stoletjem po Kr., ko se je papirusni zvitek umikal pergamentnemu kodeksu, predhodniku moderne knjige.8876 Wray, Catullus and the Poetics of Roman Manhood, 53. Ti trije libelli so po tej predstavi zajemali pesmi (a) 1–60 (848 verzov), (b) 61–64 (795 verzov), in (c) 65–116 (646 verzov). Anticne oznake zanje bi bile lahko hendecasyllabi, epithalamia in epigrammata. A ceprav nihce ne zanika Katulove strasti za notranjo »strukturo in kompleksno prepletanje simetrije in asimetrije«,8977 Quinn, Catullus, 284, op. 12. ostaja v luci njegove prezgodnje smrti veliko vprašanje, v kolikšni meri je to strast lahko uveljavil tudi navzven, do zbirke kot celote. Drži pa, da je enega od pogostih argumentov, da je bilo skoraj 2.400 verzov v Katulovem korpusu prevec za en sam zvitek, moderna paleografija prepricljivo postavila pod vprašaj.9078 Wiseman, Catullan Questions, z dopolnili Clio’s Cosmetics; Quinn, Catullus; Most, »On the Arrangement of Catullus’ Carmina Maiora«; Skinner, »Aesthetic Patterning in Catullus«; Lee, Catullus; Martin, Catullus; ter Dettmer, »Love by the Numbers«. S to heterogenostjo in kalejdoskopsko raznolikostjo razporeditve se ne more primerjati noben drug latinski pisec. Nekateri domnevajo, ne cisto neprepricljivo, da celo v polimetricni zbirki obstajajo pesmi – 54, 55, 58b in 60 – za katere je verjetneje, da jih je po pesnikovi smrti dodal urednik, kot pa da so bile del prvotne zbirke, »Vrabca«, posvecenega Nepotu. Zadnja beseda tu pripada teoreticni literarni kriticarki (ceprav morda ne tako, kot si je pred­stavljala), ki pravi, da »pesmi ponujajo ravno dovolj podobnosti, da je mogoce zaslutiti vzorce, in ravno dovolj anomalij, da se upirajo vsakemu dolocenemu vzorcu«.9179 Nemški raziskovalci to slikovito imenujejo Einklang. Takole nadaljuje: »Korpus nima ne definitivnega konteksta ne podrobnosti, ki bi jasno nakazovale na prevladujoco ureditev; za vsako ureditev v njem moramo poskrbeti mi, bralci.«9280 Pri prvi so zgodnejši in poznejši elementi uravnoteženi, pri drugem se prepletajo v obliki crke X. Natanko tako. Kot priznava Marilyn B. Skinner, je v današnjem kritiškem vzdušju »interpretativne premise mogoce oznaciti za hevristicno fikcijo, besedilne pomene razglasiti za vrtoglavo nedolocljive, diskurzivni zakljucek velja za nekaj nemogocega, smrt avtorja pa od njegovih pesmi locuje le zarota molka.«9381 Presenetljiv primer ponuja Jocelyn, »Catullus’ So-called Polymetra«, ki piše o pesmih 10–12. V naslednjem razdelku bom na kratko predstavil branje in odzi­vanje teh bralcev na Katulovo poezijo od renesanse dalje. RECEPCIJA IN REINTERPRETACIJA Katulovo dolgotrajno spogledovanje s popolno pozabo se je koncalo šele s ponovnim odkritjem rokopisa V in njegovimi prepisi Q, G in R. V stoletju, ki ga zamejujejo ti rokopisi in prva tiskana izdaja leta 1472 (ki je vkljucevala tudi pesmi Tibula in Propercija ter Stacijeve Silvae), je v povprecju nastal po en rokopis na leto. V tem casu so razlicni italijanski humanisti odstranili prek štiristo najocitnejših tekstnih napak, ki so se nabrale v stoletjih pisne preoddaje, skozi katero je morala pesniška zbirka od antike preko srednjega veka. A Katulova slava se je v resnici zacela šele s prvo tiskano izdajo. Z Gooldovimi besedami: »Z odzivom zadnjih petsto let se odziv rimske antike ne more primerjati.«9482 Quinn, Catullan Revolution, 16. To je pomenljivo. Katulove pesmi so eno tistih anticnih besedil, ki nas niso dosegla prek šolske rabe,9583 Skinner, Catullus in Verona, xxvi. ampak po zaslugi nakljucja in srece, takorekoc skozi zadnja vrata. S tem se pridružujejo delom, kot so Petronijev Satirikon in vse prej kot kanonicna Evripidova dela (katerih grški naslovi so izvirno segali le od E do I), do katerih imamo danes dostop le zato, ker se je po nakljucju ohranil en sam zvezek njegovih zbranih del. Kar povezuje vse te primere, je njihova nenavadnost, nepredvidljivost in odstopanje od norme. Iz tega lahko sklepamo, da bi na klasicno antiko morda gledali povsem drugace, ce bi imeli ohranjenih vec del. Katul je bil že v svojem casu izbira poznavalskih bralcev. Kljub norcavi obscenosti njegovih del zidov v Pompejih in Herkulaneju – ki sicer v izobilju razkazujejo odlomke drugih pesnikov ter tako postavljajo nezmotljiv pomnik njihovi priljubljenosti – ne krasi niti en njegov citat. Katulova resnicna slava je bila torej scela posmrtna, kar nas nujno postavlja pred problem. Koliko in kako mocno so kasnejše generacije – kar je sicer neizogibno – Katula iznašle na novo, po svoji podobi? Wray trdi, in mislim, da po pravici, da se je ta proces zacel že z bio­grafsko notico, ki jo je v Benetkah za editio princeps Wendelina von Speyerja iz leta 1472 sestavil humanisticni pisec z ocarljivim imenom Girolamo Squarzafico:9684 Thomson, Catullus, 6. Prim. npr. to, kar piše Martin, Catullus, 36, o domnevni hiasticni simetriji pesmi 61–68. Valerij Katul, lirski pesnik, rojen v casu 163. [sic!] olimpijade, leto pred rojstvom Salustija Krispa [tj. 87 pr. Kr.] in v strašnih casih Marija in Sule, na dan, ko je Plotin [sic!] prvic zacel poucevati latinsko retoriko v Rimu. Zaljubil se je v aristokratsko dekle [puellam primariam], Klodijo, ki jo v svojih pesmih imenuje Lesbija. Bil je nekoliko razuzdan [lasciviusculus]. Za casa življenja mu je bil v vezani besedi [frenata oratione] redko­kdo kos, nihce pa ga ni presegal. Posebno ocarljiv je bil v lahkotnih pesmih, tehtnost pa je pokazal pri resnih temah. Pisal je ljubezenske pesmi in epitalamij za Manlija. Umrl je v Rimu v svojem tridesetem letu, ob njegovem pogrebu je bilo razglašeno javno žalovanje.9785 Quinn, Catullan Revolution, 9. V porocilu je nekaj ocitnih spodrsljajev (163. olimpijada namesto 173., torej CLXIII namesto CLXXIII; Plotin namesto Plotija). Ce de­tajl o javnem žalovanju ob njegovem pogrebu, ki ga poznamo le iz tega vira, ni le domiseln dodatek, je morda izviral iz padovanskega rokopisa s Svetonijevim delom De poetis, ki se je kasneje izgubil.9886 Ellis, Poems and Fragments of Catullus, 1–3; Wheeler, Catullus and the Traditions of Ancient Poetry, 4–32. Toda preostanek je prevzet neposredno iz Hieronimove razlicice Evzebijeve Kronike (ki jo prepoznamo v besedišcu), okrepljene še z Apulejevo identifikacijo Lesbije in sodbo na podlagi pesmi samih. Presenetljivo je, da je klica modernega Katula tu že v celoti pred nami: Wray ne pretirava, ko pravi, da smo »v celoti prica .našemu Katulu., z .biografsko zablodo. vred: življenje je postavljeno pred delo, pesmi o Lesbiji pa nad preostanek zbirke«.9987 Fordyce, Catullus, 409–10; Giardina, »La composizione del liber e l’itinerario poetico di Catullo«; Clausen, »Catulli Veronensis liber« in »The New Poets and Their Antecedents«, 193–97; Skinner, »Parasites and Strange Bedfellows«; Hub­bard, »Catullan Libellus«; Goold, Catullus; in Thomson, Catullus, 6–11. Manj kakor stoletje kasneje (1552) je Marc-Antoine de Muret, Montaignev ucitelj, identificiral Lesbijo s sestro Publija Klodija Pulhra. S tem smo dobili vse kljucne tocke za Katulovo novoveško recepcijo. Morda nas to ne sme presenetiti. Katulovo življenje in njegovo delo sta bila, kakor je to veljalo tudi za njegove sodobnike v pozni republiki, neposredno povezana. To bi se zdelo povsem samoumevno tudi njemu samemu, enako kakor se mu je zdelo samoumevno, da nekoliko ozaljša resnico, ko pripoveduje o zelo osebnih odnosih, o katerih beremo v njegovih pesmih.10088 Fordyce, Catullus, 410; Thomson, Catullus, 6–8. Kdo lahko rece, da pesmi o Lesbiji ne vzbujajo zanimanja za pesnikov življenjepis? Pred tem si oci lahko zatiskajo le kazuisti, ki slepijo sami sebe. A skozi vec kot tri stoletja rezultat Katulovega ponovnega odkritja ni bila zgodba o Lesbiji, ki ni zbudila skoraj nobenega zanimanja, temvec rabutanje po njego­vem besedilu, tako s pomocjo prevajanja kot s pomocjo izposojanja verzov pri razlicnih pesnikih.10189 Wray, Catullus and the Poetics of Roman Manhood, 53. Ce se omejimo na anglosaški svet, gre za pesnike od Wyatta do Walterja Savagea Landorja, od Herricka do Swifta, od Bena Jonsona do Popa. Iz razlogov, ki se jih bomo še dotaknili, teh pesnikov nikakor ni zanimalo poudarjanje Katulove tujosti,10290 Gradivo ponuja Skinner, Catullus in Verona, 187, op. 14. ampak so Katulove motive, jezik in pesniške oblike veselo presajali v svoj svet. John Skelton je okrog leta 1505 kratki pesmi o vrabcu (pesmi 2 in 3) predelal v ekstravagantno 1382-vrsticnico Žalostinka za vrabcem Filipom, ki si je okvir sposodila pri katoliški zadušnici. Sedemnajsto stoletje je imelo veliko veselje s Katulovimi lahkotnejšimi pesmimi: pesmi 5 so se med drugim lotili Crashaw, Thomas Campion in Ben Jonson, ki se je poizkusil še v pesmi 7; nepreštevni poljubi so se vrnili v velikem slogu, saj niso nic vec izkazovali poženšcenosti.10391 Janan, ‘When the Lamp is Shattered’, 143. A njihova naslovljenka je bila golo ime, ime, ki (zaradi ne ravno spodobnih konotacij) niti ni bilo prevec popularno.10492 Poudarek moj. Pri teh pesnikih so strašno priljubljene postale Phyllis, Chloris in Celia. Abraham Cowley (ki je z naslovoma »Nestanovitnost« ali »Nehvaležna ljubezen« izpriceval ljubezensko depresijo, ki bi se skoraj lahko kosala s Katulovo) se je lotil pesmi 45 in postavil Akmo v Septimijevo narocje v živahnih rimah: »In dvakrat (še ji dosti ni) / mu da poljub v opoj oci …«10593 Skinner, Catullus in Verona, xxvii. Avgustejsko obdobje, ki je sledilo, prica o drugacnih interesih. Cloe (sic!), s katero je Nicholas Amhurst zamenjal Lesbijo v svoji imitaciji pesmi 58, »za vsakim psom na cesti zdaj se goni / prostakom se razdaja za pol krone«. Tudi Pope si je za svoj sloviti jeu d’esprit, »Ukradeni koder«, pri Katulovi pesmi 66 izposodil vec kakor le idejo, leta 1798 pa je pesem 45 reinterpretiral kot jedko in zelo duhovito protivigov­sko parodijo, ki bi Katula, avtorja pesmi 29 in 57, gotovo zabavala. Romanticni spolnosti so bile ure štete; nastopil je cas politike, satire in pesniških bravur. Kakor vse druge je tudi ta literarna moda minila; bila je zgolj simptom družbe, ki jo je proizvedla. Konec 18. stoletja je bil cas populisticnih nacionalizmov, revolucije v Franciji, Ameriki in Grciji so spodbujale prometejske sanje o tiranicidu, pa spodkopavanje avtoritet in upe po svobodi. Novo in staro sta se vrtoglavo mešala v Byronu, arhetipu uporniškega aristokrata, ki je združeval avgustejsko duhovitost, gotsko romantiko, politicno radikalnost in neznanski apetit po prepove­danih sadovih, zlasti tistih spolne narave. Po stoletjih nevprašljive prevlade je šla rimska imperialna avtoriteta iz mode, predvsem po zaslugi nadvse vplivne in vigovske Grške zgodovine Georgea Grota pa se je v središcu pozornosti znašla atenska demokracija, ki so jo torijski oligarhi dolgo zavracali, ceš da onemogoca vse spodobne in­stitucije. Tudi v novi lite­rarni modi je nic kaj presenetljivo zavladala visoka romantika z avtorji, kot so bili Keats, Shelley, Coleridge in Tennyson. Logicna posledica tega je bila, da so najvecjo popularnost in modernost dosegli tisti rimski avtorji, ki so se jim zdeli subver­zivni, individualisticni, nastrojeni proti avtoritetam ali romanticni (v najširšem smislu te besede). In kdo, se lahko vprašamo, je bolje izpolnjeval te pogoje kakor strastni mladi pesnik iz Verone, s cigar raziskovanjem lastnih custev so se romantiki, rojeni dve tisocletji kasneje, zlahka poistovetili – ali pa se jim je tako samo zdelo? Njegovo življenje in delo je zaznamovala nesojena grande passion po porogljivi in aristokratski femme fatale, umrl pa je tragicno mlad, morda celo za boleznijo, ki je pocasi posta­jala sinonim za romanticno bolezen par excellence. Lep namig na to, kaj je bilo tedaj v zraku, lahko razberemo iz mladostnih pesmi W. S. Landorja, ki jih je ta objavil kmalu po francoski revoluciji in v katerih opaža, kakšno sreco je imel Rim, da lahko s pesnikom, kot je bil Katul, odtehta svoje »Cezarje in državljanske vojne«. Landorjevo »uporniško republikanstvo« je v Katulu našlo sorodno dušo.10694 Goold, Catullus, 13. Toda po drugi strani je zaradi svoje tako znacilne malomešcanske sramežljivosti le stežka sprejel Katulovo obscenost.10795 Ta je sicer zagotovila redne prepise, a je predpostavljala pravovernost. Ta težava se je nadaljevala skozi vse 19. in skozi vecji del 20. stoletja, ceprav se je slednjic tudi ta moda izkazala za minljivo.10896 Wray, Catullus and the Poetics of Roman Manhood, 3. Tennysonov »najnežnejši med rimskimi poeti« je bil torej podvržen enaki selektivnosti, prikriti cenzuri in apriornim sodbam kot katerakoli druga razlicica. Razvoj Katulove recepcije je bil mocno odvisen od nove tekstne kritike, ki so jo Karl Lachmann in drugi razvili v Nemciji 19. stoletja in ki ni bila le nanovo znanstveno utemeljena, ampak je povzrocila revolu­cijo tudi pri študiju anticne zgodovine in (z Wisemanovimi besedami) omogocila »rekonstruirati obdobja, kakršno je bila pozna republika, z dognanostjo, ki si je prej preprosto ni bilo mogoce predstavljati«.10997 Citirano v Gaisser, Catullus and His Renaissance Readers, 26. Swinburne (v svojih poznih letih pa tudi Landor) sta v pesmi 63, strašni pesmi o Atisu, prepoznala kljucno besedilo za novo dobo,11098 Wiseman, Catullus and His World, 208. medtem ko je bila za Tennysona (predvsem v razpoloženju njegove In memoriam) pomembna predvsem bratska ljubezen iz pesmi 101. Toda nobenega dvoma ni, da je družbeni odziv na Katula vec kot stoletje opredeljevala predvsem natancna biografska rekonstrukcija njegove grande affaire, ki jo je priskrbel Ludwig Schwabe v svojih Quaestiones Catullianae iz leta 1862; pomembno je predvsem dolgo poglavje De amoribus Catulli in pa kronološka tabela, ki povzema njegove izsledke.11199 Wray, Catullus and the Poetics of Roman Manhood, 4. Schwabejevi temeljni predpostavki – da je bila Lesbija dejansko Klodija, Metelova žena, in da se je njuno razmerje zacelo v poznih šestdesetih letih – so Wiseman in ostali hudo kritizirali. Kjub temu pa me tako ponovni pregled dokaznega gradiva kot tudi novejše ugotovitve112100 Podobno kaže poucna primerjava z Byronom. prepricajo, da je imel Schwabe v osnovi prav, ceprav morda prevec podrobne shematizacije, denimo tista, s katero po­skuša Stoessl,113101 Med enim in drugim je vcasih težko razlociti. ostajajo na trhlih nogah. Sumim tudi, da je velik del ogorcenega odziva, ki ga je požel Schwabe s svojo rekonstrukcijo (sicer dokumentirano mnogo bolje kot vrsta tez o anticni zgodovini, ki jih nihce ne izpodbija), pogojen s prirojenim akademskim neza­upanjem do tega, kar predstavlja njegova rekonstrukcija – torej do izrazito osebne in nespregledljivo romanticne ljubezenske zgodbe.114102 Lahko bi trdili, da so s tem potrjevali že omenjeno trditev Micaele Janan. Takoimenovano biografsko zablodo so si izmislili kot nujen korektiv za ekscese razlicnih sentimentalnih, moralisticnih in anahronistic­nih biografskih razlag ad hominem, ki so na tem podrocju vladale kakih sto let, od leta 1870 dalje.115103 Prim. pesem 16 in njen komentar. Napaka, ki so jo zagrešili kritiki in ki se sedaj pocasi popravlja, je bila v tem, da so zaradi pretiravanja nekaterih avtorjev zmotno sklepali na napacna izhodišca. K temu je pripomogel tudi splošni trend, ki želi literaturo povsem izlociti iz življenja in jo razume le kot avtopoeticno vajo v retoriki domišljije. A tudi ta trend bo prešel. Pri današnjih poskusih, kako Katula prilagoditi sodobnikom, je postalo skoraj de rigueur sklicevanje na Yeatsovo slovito pesem »Uce­njaki«. V pesmi je Yeats izpostavil nasprotje med mladim, nesrecno zaljubljenim pesnikom in plešastimi, odmaknjenimi, podrsavajocimi starimi akademiki, ki so si ga drznili presojati in razlagati: »Le kaj bi rekli, Bog, / ko bi Katul jim križal pot?«116104 Wiseman, Catullus and His World, 212. Yeatsova podoba je satira na frigidne interprete, ki si prilašcajo pesnikovo strast. Pesem je nas­tala leta 1919, ko so se modernisticni pesniki, kot je bil Pound, zaceli zanimati za rimske elegike. Ena izmed osti v Yeatsovi satiri je gotovo uperjena proti malomešcanskemu cistunstvu, ki je takrat še vztrajalo pri cenzuri Katulovih sorazmerno blagih obscenosti. Zabavno je, da po petdesetih letih popolne svobode govora (ki so jo prevajalci izrabili z vcasih zavajajocim in pretiranim zanosom) raziskovalci, ki se lotevajo tega vidika Katulovega dela, temu pogosto pripisujejo prevelik pomen.117105 Poole in Maule, Classical Verse in Translation, 271–72. Zadrego, ki jo ocitno še vedno cutijo, izdajajo s tem, da »obscenosti« obravnavajo z napihnjeno tehnicno resnobnostjo, docela tujo kulturi, ki jih je proizvedla. Gre namrec za znacilen mediteranski fenomen višjega sloja, ki ga Katul izrablja z agresivno mladostno energijo in ki je nenavaden le v svoji oralni obsedenosti. Pohujšljiv je bil za ljudi, kot je bil Ciceron – in to namenoma. Yeatsovi ucenjaki si s Ciceronom delijo prenekatero malomešcansko pretenzijo, zato bi Katula najbrž zabavalo, da je pohujšal tudi njih. Osebno me ta vulgarnost zabava na (vsaj upam) enako ležeren nacin, kakor je bila zapisana. Z nekaj srece bo ta odziv mogoce zaslutiti tudi v mojem prevodu. Tako Wiseman kot še zlasti Wray izvrstno povzemata spremembe v akademski recepciji, ki so študije o Katulu v zadnjem stoletju od osebnih, biografskih predstav o romanticnem lirskem pesniku118106 Wiseman, Catullus and His World, 213. pre­maknile k modernisticnemu, a v svojem bistvu še vedno neoroman­ticnemu pesniku119107 Fitzgerald, Catullan Provocations, 60. – takšen pristop je vpeljal Kenneth Quinn120108 Pomislimo lahko na vse poznavalce, ki so nas v tem obdobju nadvse samoza­vestno in resnobno prepricevali, da nekateri odlomki Pepysovega Dnevnika ne bodo nikdar objavljeni. – vse do možnosti postmodernega Katula, kakor ga imenuje Wray.121109 Wiseman, Catullus and His World, 217–18; Wray, Catullus and the Poetics of Roman Manhood, 2, 18. Ceprav je takšen razvoj fascinanten in vešce zastavljen (Wrayeva analiza je briljanten tour de force), pa me v tem trenutku ne zanima. Kar razkriva, je v bistvu le najnovejši niz kulturnih prilastitev – in nekaj starejših primerov takšnega ravnanja sem skušal prikazati v zgornjih vrsticah, da bi Katula postavil v historicno perspektivo njegovega Nachleben. Pri tem ne gre za proces, kakor ga vcasih predstavljajo, pri katerem bi se teleološko približevali koncnemu in pravilnemu dojemanju Katula ter hkrati kot napacne zavrnili vse pretekle teorije. Gre prej za niz vcasih pravilnih in vcasih napacnih uvidov, ki osvetlijo zdaj ta in zdaj oni vidik Katulove poezije, s cimer le podcrtajo dejstvo, da je Katulova poezija v vsakem smislu klasicna, kompleksna, globoka in raznolika. Zato se še zdalec ne nadejam, da bi svojim bralcem predstavil novo in prepri­cljivo prilastitev Katula, ampak želim tega radikalno tujega anticnega pesnika, kolikor je le mogoce, brati brez modernih interpretacijskih naplavin. Tako ob pesmih ponujam le zgodovinski okvir in možnost primerjave prevoda z latinskim originalom ter s tem omogocam bralcem, da si svoje mnenje ustvarijo sami. Nikakor si ne domišljam, da sem se povsem izognil procesu prilašcanja – kar bi bilo nemogoce; vendar sem si za to vsaj prizadeval po svojih najboljših moceh. PREVAJANJE IN NJEGOVI PROBLEMI Prilašcanje vodi do problema prevajanja, ki, ce gledamo zgodovinsko, ponuja neskoncne primere prilašcanja v najbolj prvinski in nezgrešljivi obliki. Svoje splošno razmišljanje o tej temi sem predstavil že drugje,122110 Tu lahko prepoznamo zgodnji namig na sprevrženost fin de sičcla. in ga zato tukaj ni treba ponavljati. Kljub temu pa je vredno poudariti nekaj tock. Že ce se osredotocimo na angleške prevajalce, so prevodi, ne samo Katula, temvec vseh klasicnih pesnikov, tako rimskih kot grških, že od renesanse naprej123111 Schwabe, Quaestiones Catullianae, 53–157, tabela 358–61. praviloma priklicevali idiom, verzne oblike, družbene predsodke in moralni okus dobe, v kateri so nastali, in ne tiste, v kateri je nastal izvirnik. V predgovoru k prevodu, s katerim je pospremil svojo Second Miscellany, je Dryden, ki se je oziral na zgodnejši Denhamov predlog, zagovarjal svojo obsežno anglizacijo slehernega anticnega pesnika, ki se ga je lotil, ceš da je »moje lastno pisanje enako njegovemu; in ce bi bil on zdaj živ in Anglež, bi bilo to besedilo, ki bi ga avtor sam napisal«. To nacelo je leta 1697 ponovil tudi v svojem posvetilu k Eneidi. Ta pogumna svoboda razloži pravzaprav vse, od Herrickovih rimanih štirivrsticnic in Popovih kupletov do Katulove pesmi 63 (Atis) v prevodu Jacka Lindsaya iz leta 1929, kjer je prevajalec uporabil kiticno obliko iz Swinburnove Dolores. Kdor prelista Oxford Book of Greek Verse in Translation (1938), bo našel Ibika, prevedenega v še za spoznanje bolj idiosinkraticni kitici, ki jo je uporabil Andrew Marvell v svoji »Odi ob Cromwellovi vrnitvi z Irske,« in resnicno bizarno Odisejo, ki jo je J. W. Mackail v celoti prevedel v kvartinah z rimo AABA, sicer bolj znanih iz Rubajatov Omarja Hajama v prevodu Edwarda Fitzgeralda (in Alojza Gradnika). Drydenova formula in razni primeri domacih pastišev, ki jim je tako dal svojevrstno teoreticno legitimacijo, takoj postavijo kljucno vprašanje, kdo so ti domnevni bralci, ki so jim vsi ti prevodi sploh namenjeni: in zakaj, navsezadnje, so ti prevodi sploh nastali. Že v elizabetinski dobi je Roger Ascham v delu The Scholemaster priznal, da »je celo najboljši prevod zgolj pomoc v sili, slabo privezano krilo, s katerim naj bi letel, težka lesena noga, s katero naj bi hodil«.124112 Mulroy, Catullus, xi in nasl. Z drugimi besedami, pis aller, skrajna rešitev za tiste, ki ne morejo brati latinskih ali grških izvirnikov. Toda za veliko vecino prevodov (in to drži tako za Katula kot za kateregakoli drugega anticnega avtorja) se zdi, kot da skušajo bralce prepricati, kako imajo opravka s celo vrsto dobro znanih domacnosti, ceprav ti kajpak slutijo, da to ni res. Zakaj? Eden izmed pomembnejših razlogov je nedvomno to, da so že od renesanse pa do sorazmerno pred kratkim literarni prevodi (v nasprotju z informativnimi) kot svoje obcinstvo vedno dojemali druge izobražence in ucenjake, ki so poznali jezik izvirnika in so bili zato zmožni ceniti njihov elegantni pastiš. Ta trend je neprestano podpirala in krepila pedagoška praksa, pri kateri so dijaki spreminjali na primer Shakespearove monologe v sofoklejske grške jambe, ali pa Herricka in Crashawa v lahkotne elegicne distihe v Ovidijevem slogu. Glede na ta trening se je tudi obratno pocetje zdelo popolnoma logicno. Ko je leta 1966 Peter Whigham ustvaril svoj prevod Katulove pesmi 63, ki se bere kot eden izmed Poundovih prvih kantov, je mutatis mutandis deloval v isti vec stoletij stari tradiciji, dostop do katere je bil omejen.125113 Stoessl, Gaius Valerius Catullus. Nekateri so temu nasprotovali – leta 1856 je denimo W. Newman trdil, da mora prevajalec poskusiti »ohraniti vsako posebnost izvirnika, ce je to le mogoce, s kar najvecjo skrbjo, pa naj deluje še tako tuje«126114 Pomislimo lahko na odzive filologov z Yala na roman Ericha Segala. – toda pri tem je, kot obicajno, našel le malo podpornikov. Danes je Aschamovo opozorilo, ki so ga dolgo zanemarjali, bolj na mestu kot kadarkoli prej. Današnji prevodi so namenjeni skoraj izkljucno tistim, ki nimajo dostopa do izvirnika; prevajalci, naj jim bo to všec ali ne – in mnogim, ki komaj cakajo, da pokažejo svoje sposobnosti, to ni všec – imajo zato še vecjo odgovornost, da prenesejo tako smisel kot obliko izvirnika najbolje, kakor morejo, naj bosta še tako tuja. Kot se mnogi prevajalci dobro zavedajo, je to še zlasti pri poeziji zelo velika težava. Toda dejstvo, da je pri taki nalogi skoraj nemogoce doseci popolnost, ne sme služiti za izgovor, da vse skupaj preprosto opustimo. Na koncu bo treba verjetno sklepati kompromise z »ekvi­valencami«, toda to je tocka, na kateri je treba koncati, in ne tocka, na kateri lahko zacnemo;127115 Wiseman, Catullus and His World, 218 in nasl., navaja nekaj strašnih in zabavnih primerov. ta tocka, mamljiva za vse, ki išcejo preproste rešitve, je v resnici samo razredcen Drydenov princip. Preseneca dejstvo, kako pogosto se raziskovalci in prevajalci ustrašijo izziva samo zaradi njegove dozdevne težavnosti. Ko se je Patrick Wilkinson pritožil, da se v prevodu ne da na lahek nacin poustvariti alkajske kitice, je bil od J. B. Leishmana deležen zbadljive zavrnitve, ki jo je tukaj vredno ponoviti: Lahkega nacina vsekakor ni, saj je Horacij tudi ni z lahkoto ustvaril; kljub temu pa mislim, da noben prevajalec ne more upati niti na skromen uspeh, ce se je ne potrudi poustvariti kar najbolje, kot mu njegov jezik to dopušca, in ne sklene, da sebe in drugih ne bo zavajal z naduto predstavo, da je zmožen izumiti »kitico, ki spominja na gibanje izvirnika«. Njegova naloga namrec ni, da kitica »spominja« na to gibanje za tiste, ki izvirnik že poznajo in ne potrebujejo nicesar, da bi jih nanj spomnilo, temvec da izvirnik posreduje tistim, ki ga sami ne znajo prebrati … In vztrajam, da je vzorec zlogov … mogoce natancno poustvariti, njihovo gibanje pa je mogoce posredovati veliko bolje, kot se obicajno (in, ce lahko dodam, iz lenobe) predpostavlja.128116 Prevedla Nada Grošelj. To nacelo me je vodilo in navdihovalo med dolgim, vcasih težavnim, vendar vedno vznemirljivim soocanjem s Katulovim opusom.129117 Fitzgerald, Catullan Provocations, 59–86, je lep primer. KATULOVI METRUMI 1. ENAJSTEREC Ta ajolska oblika (ajolska zaradi centralnega horjambskega jedra: — UU—), ki je po grškem pesniku Falajku iz .. stoletja pr. Kr. znana tudi kot »Falajkov enajsterec«, v grški liriki ni obicajna, ceprav se pojavlja v tragiških zborskih odah, pa tudi v atiških pivskih pesmih (skolia). Prav tako je ni najti v ohranjeni rimski literaturi do zadnjega stoletja rimske republike, popularizirala sta jo šele Katul in Kalv. Triinštirideset izmed prvih šestdeset pesmi v Katulovem korpusu, torej vecina takoimenovane polimetricne skupine, je v tem metrumu: njihov plesni in podjetni ritem je idealen za duhovite zbadljivke in priložnostne verze (kot je ugotovil že Tennyson). Obicajno je enajsterec (kakor pove že ime) verz iz enajstih zlogov, toda Katul v pesmih 55 in 58b vcasih osrednja kratka zloga v horjambu (—UU—) združi v enega dolgega, tako da nastane deseterec. Osnovna struktura je naslednja (— pomeni dolg zlog, U kratek zlog, / pa naglas): Osrednji gradnik tako predstavlja ajolski horjamb, pred katerim stoji spondej (——), redkeje trohej (—U) ali jamb (U—). Sledita mu dva jamba in en zlog spremenljive dolžine. Horacij presenetljivo nikoli ne uporabi tega privlacnega, ritmicno predirnega metruma, priljubljen je postal pozneje, z Marcijalom in Statijem. Najdemo ga tudi pri Petroniju. »Njegova odlocno jambska druga polovica mu daje pogovorno, ljudsko naravo, ki spominja na komedijo in na ritme poulicnega jezika.«130118 »Bolj ali manj Keats v togi,« kot je nekoc pripomnil moj prijatelj. 2. HOLJAMB Druga najbolj priljubljena oblika v polimetricni skupini (ki jo Katul uporabi pri pesmih 8, 22, 31, 37, 39, 44, 59 in 60) je cudaško neuglajen metrum, katerega ime pomeni »hromi jamb« (in je znan tudi kot »šepavec«), razlicica jambskega trimetra ali senarja (o katerem vec spodaj). Zadnja stopica sprevrne obicajni metricni poudarek, namesto jamba nastane spondej ali trohej, kar ustvari poudarjeno zamolkel sunek v zakljucku. Kadar se vsi verzi (kakor v pesmi 8) koncajo na koncu vrstice in ne preidejo v novo, ucinkujejo na bralca kot udarci z duševno in custveno macolo. To obliko izrocilo pripisuje grškemu jambskemu pesniku Hiponaksu iz poznega šestega stoletja. Obravnavajo jo kot »deformirano ali iz­maliceno razlicico obicajnega jambskega verza«, rabljeno zavestno in z namenom, da bi v simbolicno primernem slogu zrcalila pregrehe in pokvarjeno izprijenost cloveštva.131119 Wiseman, Catullus and His World; Wray, Catullus and the Poetics of Roman Manhood. Tudi to sta v rimski književnosti popularizirala Katul in njegov prijatelj Kalv. V svoji zavestni ucenosti sta opustila variante v ritmu in metrumu, ki jih je poznal Hiponaks (in jih je v Rimu posnemal Varon). Verz, ki sta ga ustvarila, je bil trimeter, jambski metrum iz dveh stopic (in zato velja za trimeter, ne pa za heksameter, vsebuje namrec tri metrume, ne šestih). V tretji ali cetrti stopici, vcasih tudi v obeh, ima cezuro ||, ritmicni premor med besedama sredi stopice:132120 Quinn, Catullan Revolution. Marcijal verz še bolj zrahlja, saj dopusti anapest (UU—) v cetrti stopici in tribrah (UUU) v tretji. Ellis dvomi, verjetno z dobrim razlogom, da bi Katul dopustil takšni razvezavi.133121 Wray, Catullus and the Poetics of Roman Manhood, 36 in nasl. 3. JAMBSKI TRIMETER IN SENAR Jambski trimeter je osnovni jambski verz, ki ga je sprva uporabljal Arhiloh, pozneje pa grški tragiki v neliricnem dialogu. Sestavljajo ga (glej zgoraj) trije jambski metrumi, tretjo in/ali cetrto stopico zopet deli cezura, spondej pa lahko redno nastopa namesto jamba v prvi in tretji stopici. Ceprav ga obicajno prevajamo z blankverzom, je njegov resnicni ekvivalent aleksandrinec (denimo pri Prešernu, »popréd si pevec bil, zdaj si homeopat; / popréd si casa bil, zdaj si življenja tat«). Katulovi trimetri so dejansko strožji od tistih, ki so bili v rabi pri grških tragikih, in veliko strožji tako od tistih v stari komediji kakor tudi od latinskih vzporednic pri Seneki in Petroniju, kjer pri dolgih zlogih najdemo vrsto razvezav v anapeste, daktile in tribrahe.134122 Green, »Some Versions of Aeschylus«, »Metre, Fidelity Sex«, »Medium and Mes­sage Reconsidered«. Pri Katulu ta shema nastopa samo v pesmi 52: Senar (4, 29) je še strožji in ves cas teži k osnovnemu jambskemu vzorcu. 4. KATALEKTICNI JAMBSKI TETRAMETER To je bil prvotno dialoški metrum, najopazneje zastopan v grški stari komediji.135123 Glej Bolgar, Classical Heritage and Its Beneficiaries, priloga 2, 506–41, za seznam pred letom 1600. Z zelo svobodnimi razvezavami glede kvantitete vokalov ga najdemo v rimski komediji, kjer je znan kot septenar. Morda najbolj slovita oblika tega ritma je kosmati versus quadratus, trohejski petnajsterec, s katerim so vojaki med galskim triumfom dražili Julija Cezarja: Urbani, servat(e) uxores: moechum calv(om) adducimus! Žene cuvajte, mešcani: babjak plešasti je tu! Katul ga uporabi le enkrat, v pesmi 25, in zopet teži k strogi obliki, ki dovoli variacijo samo v prvi in peti stopici. Verz je sestavljen iz štirih jambskih metrumov (zato »tetrameter«), od katerih je zadnji katalek­ticen (torej brez zadnjega zloga). Med drugim in tretjim metrumom je naravni premor (diereza): Latinski septenar vidi v verzu sedem jambskih stopic in en zlog »viška«.136124 »Even the best translation is for mere necessitie but an evill imped wing to flie withall, or a hevie stompe leg of wood to go withall.« 5. GLIKONEJ / FEREKRATEJ Katul je poleg enajstercev eksperimentiral z vec drugimi oblikami ajolskega verza (glej razdelek . zgoraj), ceprav so mu bili enajsterci dalec najljubši. Pri vseh teh oblikah najdemo ritmicno mocan osrednji gradnik s horjambom (—UU—, prim. »déte ljubó, déte lepó«). V grški lirski poeziji je najpogostejša oblika ajolskega verza glikonej, v povezavi s svojo katalekticno (za en zlog skrajšano) razlicico, ferekratejem: To metricno kombinacijo uporabi Katul dvakrat, obakrat v kiticni obliki. Pesem 34, himna Diani, ima tri glikoneje, ki jim sledi ferekratej. Pesem 61, dolg epitalamij Manliju in Avrunkuleji, sledi istemu vzorcu, le da najdemo tu štiri glikoneje namesto treh. V pesmi 61.25 naletimo na posebnost, kjer se kratka zloga horjamba v ferekrateju razvežeta v en dolg zlog: nutriunt umore, —U | ——— | —, kjer je zadnji zlog pri besedi umore pozicijsko podaljšan zaradi prve besede naslednjega verza (quare). Podobno je v obeh pesmih vzorec obcasno hipermetricen (in se torej zadnji samoglasnik v verzu elidira z zacetnim samoglasnikom naslednjega verza: pri 34.11 in 22 ter pri 61.115, 135, 140 in 227). 6. PRIAPEJ Ta metrum imena ni dobil zaradi kakega posebej eroticnega naboja v svojem ritmu, temvec zgolj zato, ker je bil v obdobju helenizma uveljavljena oblika za himne, naslovljene na itifalskega boga plodnosti in zašcitnika vrtov Priapa. Katul ga uporabi samo enkrat, v pesmi 17; sestavlja ga preprost, dolg, nekoliko štorkljav verz (ki se zdi primeren za majavi most v pesmi), sestavljen iz glikoneja, ki mu sledi ferekratej. Med obema je mocan naravni premor (diereza): 7. VELIKI ASKLEPIADOV VERZ Asklepiadov verz se pojavlja že pri Sapfo (ki je menda svojo celotno tretjo knjigo napisala v tem verzu) in pri Alkaju, ime pa je dobil po zgodnjehelenisticnem epigramatiku Asklepiadu s Samosa.137125 Njegove argumente v prid temu navajata Radice in Reynolds, Translator’s Art, 216 in nasl. Sestavlja ga v glikonejsko osnovo dodatno vstavljen horjambski metrum: pri »malem« asklepiadeju eden, pri »velikem« dva. Nadomestil ali razve­zav ni, mocan premor (diereza) pa je tako pred drugim horjambom kot za njim: Katul, ki ta metrum uporabi samo v pesmi 30, ohrani strogo spondejsko osnovo, vendar – v nasprotju s poznejšim Horacijem138126 Navaja Savory, Art of Translation, 65. – premorov ne upošteva vedno.139127 Prim. Mulroy, Catullus, xxxiii in nasl. Zadnji zlog je pogosto po naravi kratek, vendar vedno pozicijsko podaljšan v odnosu do prve besede naslednjega verza. Ta pocasni, sinkopirani, repetitivni in monotono udarjajoci verz deluje podobno hipnoticno kot ne zelo drugacni ritem Ravelovega Bolera (poslušajte si denimo klasicno in z bluesom navdihnjeno izvedbo Herberta von Karajana). 8. SAPFIŠKA KITICA V tem metrumu je Katul napisal dve pesmi, 11 in 51, ki predstavljata kronološka mejnika za njegovo razmerje z Lesbijo.140128 Leishman, Translating Horace, 53; prim. Green, »Some Versions of Aeschylus, 190. Pesem 51, ki je dejansko prevod Sapfine grške mojstrovine, natancno sledi metricnim rešitvam izvirnika.141129 Nekaj naslednjih odstavkov, posvecenih specificnim problemom prevajanja v anglešcino, je v slovenskem prevodu izpušcenih. Tudi v razdelku o metriki, ki sledi, so manj znani ilustrativni primeri iz angleške književnosti nadomešceni s slovenskimi. Domnevamo lahko, da velja enako za pesem 11, medtem ko je Horacij pozneje uvedel strožja pravila.142130 Garrison, The Student’s Catullus, 174. Sapfiška štirivrsticnica, kot jo poustvari Katul, je sestavljena iz treh vrstic, ki so kot vsi ajolski verzi zasnovane okrog osrednjega horjamba (—UU—), za zakljucek pa jim sledi krajši verz, znan kot adonij: Adonij, opozarja Garrison, »daje kitici ucinek zakljucka, saj gre za obicajen ritem na koncu heksametra.«143131 Quinn, Catullus, xxxiii. (Glej razdelek .. spodaj.) Nevarnost pri ustvarjanju sodobnega ekvivalenta tici v zanemarjanju kontrapunkta pri horjambskih ritmih in pri posledicnem doseganju metricno precej drugacnega, vendar živahnega ucinka. Takole piše Vodnik v svoji »Prošnji na kranjsko modrino« (kot je poimenoval muzo): Za dar tvoj vsa hvala bod’ teb’, bogina, daj še spevoreškega pit’ men’ vina, ter bom žverglal, dokler ta pišev iz drina se ne razkolje. Spet drugi pesniki so s subtilnostjo in sinkopiranostjo sapfiške kitice dosegali presenetljivo groteskne ucinke. Takole si je filolog Anton Klodic v šaloigri Novi svet privošcil slikovito pokrajino v Posocju: Res je prat Francoz, general, si creva hodil, pa želodec si cistit tja pod hrib. — Pa zdaj? — Ojej! Kobariške tam se perejo cunje. 9. GALIJAMB Ta nenavadni metrum, ki ga je Katul uporabil v svojem tour de force, pesmi 63, so v resnici za spremljavo svojih ekstaticnih obredov obli­kovali Kibelini sveceniki. Njegovi doneci ritmi z bobnecim zakljuckom so nenavadno dobro služili svojemu namenu; latinšcina, ki ima kratkih zlogov precej manj kot gršcina, si ga je le težko prilagodila.144132 Ellis, Poems and Fragments of Catullus, xxv. Po­drobnosti v zvezi s tem, kako verz razpade v metricnem smislu, so bile predmet mnogih razprav. Najuporabneje o tem pišeta .omson in Morisi.145133 Ibid. .omson sprejema razlago anticnega preucevalca metrike Hefajstiona, ki pravi, da je verz v osnovi jonski; to pomeni, da temelji na razlicicah UU—— in —— UU (vcasih razumljenih kot zaporedje treh dolgih zlogov z razvezavo prvega ali zadnjega zloga). Do takrat, ko je obliko zacel uporabljati Katul, se je pojavila va­riacija, ko je osnovno jonsko stopico (ionicus a minore, UU——) zajel proces, znan kot anaclasis. Pri tem se zadnji zlog ene stopice in prvi zlog naslednje zamenjata; tako se je v prvi polovici verza prvotni jonski vzorec UU—— | UU—— spremenil v UU—U | —U——. Osnovna oblika Katulovega galijambskega verza je torej takšna: To velja za vecino verzov v pesmi 63; v kar dveh tretjinah najdemo zgornjo inacico v tej shemi, medtem ko sta razvezavi, oznaceni pod njo, njeni najbolj pogosti razlicici. Temeljita na splošni pesniški svobodi, ki dopušca bodisi zamenjavo dolgega zloga z dvema kratkima bodisi, obratno, krcenje dveh kratkih zlogov v enega dolgega. Kjerkoli se je to dalo, je strojnicno rožljanje kratkih zlogov v zadnjem katalekticnem metrumu ohranjeno. Toda verz je možno s preobiljem dolžin tudi obtežiti in upocasniti za dosego dramaticnega ucinka, denimo v 73: iam, iam dolet quod egi: iam, iamque paenitet: ——U | —U—— || ——U | —U— Vseeno gre najpogostejša razlicica v drugo smer, z ekspanzijo v kratke zloge in s frfotanjem elidiranih besed, kot v pesmi 63: Ego mulier, eg(o) adulescens, eg(o) ephebus, ego puer UUUUU | UUU—— || UU — U | UUU — Zadnji zlog verza, po naravi pogosto kratek, je zaradi zacetnega zloga v naslednjem verzu pozicijsko podaljšan, kar daje slutiti, da so celoto brali hitro, kot enjambement. Kakor pravi Godwin, je šlo tu za »vir­tuozno izvedbo … brez izgube pomena ali pesniškega obcutka«.146134 Prim. Raven, Latin Metre, 58. 10. DAKTILSKI HEKSAMETER IN ELEGICNI DISTIH Daktilski heksameter uporabi Katul pri dveh daljših pesmih, 62 in 64, pri cemer je slednja dalec najdaljša v celotnem korpusu. Elegicni distih nastopi v vseh pesmih po 64 (torej v 65–116). Prvi metrum so uporabljali vsi epski pesniki od Homerja dalje (v Rimu denimo Vergilij in Lukan) ter satiriki (denimo Perzij in Juvenal), medtem ko gre pri drugem za metrum vsakega elegika (kot so bili denimo Propercij, Tibul in Ovidij). Zato so danes mnogi bralci s strukturo in obliko pesmi v drugi polovici Katulovega kanona seznanjeni bistveno bolje kot s strukturo in obliko polimetricnih pesmi. Daktilski heksameter se že od Homerjevih dni skorajda ni spre­menil. V latinsko književnost ga je uvedel Kvint Enij (...–... pr. Kr.), ki ga je uporabil v svojih Analih. Ker je bil to tudi osrednji metrum v didakticni poeziji (uporabila sta ga denimo Heziod in Arat), ga je verjetno prevzel tudi Katulov sodobnik Lukrecij (?..—?..) za svojo verzificirano predstavitev epikurejske filozofije, De rerum natura. Kot pove že ime, gre za šeststopicni verz, ki ga sestavljajo skoraj sami daktili (»prsti«, — UU, takšno poimenovanje je stopica dobila zaradi enega dolgega in dveh kratkih clenkov pri kazalcu), zakljucuje pa ga v šesti stopici spondej ali trohej (—— ali —U). Vse stopice, razen obicajno pete, so nadomestljive s spondeji: Ker je latinšcina glede dolgih zlogov bogatejša od gršcine,147135 Recimo pri Aristofanovih Žabah 905–70 v debati med Ajshilom in Evripidom. je zame­njava s spondeji pri rimskih pesnikih pogostejša; še posebej to velja za peto stopico, cemur so se Grki naceloma izogibali. Takšna zamenjava je bila znacilna za neoterike (kakor je opazil Ciceron), za Katula še posebej,148136 Lee, Catullus, 191. obcasno pa jo je mogoce najti tudi pozneje, denimo v enem najlepših verzov vse latinske književnosti, pri Properciju, sunt apud infernos tot milia formosarum [.......]: »spodaj je toliko tisoc prekrasnih deklet pri mrtvih«). Pred takšno spondejsko peto stopico je cetrta skoraj vedno daktilska. Obstajala je tudi tendenca, ki se je razvila s casom, da je na koncu verza lahko stala zgolj dvozložna ali trizložna beseda. Prožen kontrapunkt v daktilskem heksametru (ki ga s posnema­njem tega verza v modernih jezikih ni mogoce doseci) nastane zaradi nenehne napetosti med naravnim naglasom in metrumom. Najopaz­nejši vidik tega pojava je cezura, naravni ritmicni premor v verzu, vedno med besedama, a znotraj stopice. Obicajno je cezura bodisi v tretji bodisi v cetrti stopici heksametra, vcasih je v obeh. Najpogosteje pade za prvo dolžino, ko gre za takoimenovano »krepko« cezuro; ce leži med dvema kratkima zlogoma v daktilu (prim. shemo zgoraj), gre za »šibko« cezuro, vcasih, predvsem v cetrti stopici, se imenuje tudi »bukoliška« cezura. Zanimivo je, da kaže Katul v heksametru znatno vecjo dodelanost kakor njegov sodobnik Lukrecij. Heksameter se v Katulovih vešcih rokah takorekoc ne razlikuje od tistega, ki ga pozneje najdemo pri Vergiliju in pri njegovih avgustejskih kolegih.149137 Fl. 300–270. Daktilski heksameter je tudi prvi verz v takoimenovanem elegic­nem distihu, kjer kot drugi verz nastopa (zavajajoce poimenovani) pentameter. Tudi ta par ima dolgo grško zgodovino, ki sega do pes­nikov arhaicne dobe, kot sta bila Arhiloh in Solon, in ki dolguje svoj razvoj helenisticnim piscem epigramov. Pentameter zaznamujeta dve znacilnosti: trd osrednji premor v ritmu med metrumi (diereza) in nespremenljiva daktilska omejitev v drugi polovici verza. Posledica je oblika, ki namesto petih obicajnih stopic dejansko vsebuje dva dela, izmed katerih ima vsak dve stopici in pol: To povzroci urejen obcutek ritmicne dovršenosti distiha. Ce pogle­damo nekoliko drugace, pentameter sestavljata dva hemiepa (torej dvakratni zacetni del heksametra do krepke cezure v tretji stopici, denimo arma uirumque cano). Pomen heksametra se pogosto prelije tudi v pentameter, temu pravimo enjambement. Pentameter pa se nasprotno skoraj nikoli ne nadaljuje v naslednji heksameter, temvec se vedno konca na koncu verza (zanimiva izjema je 65.10–11). V elegicnih distihih je osrednja cezura v heksametru obicajno bolj stroga kakor v zaporednih heksametrih; prevladuje krepka razlicica v tretji stopici. Tudi dvo- ali trizložna beseda na koncu postane splošno pravilo. Ker se je elegicni distih rimski rabi prilagodil kasneje od heksametra, se srecamo z zanimivim paradoksom – medtem ko so Katulovi heksametri (glej zgoraj) skrajno dodelani in se dobro pri­lagajajo posebnostim latinskega jezika, se njegovi pentametri, ki se sicer bolj zvesto ravnajo po grških zgledih, obcasno zazdijo bistveno bolj okorni od recimo Ovidijevih ali Propercijevih. Katul se vcasih spotika v množici nerodnih elizij: tako denimo v 73.6, kjer najdemo quam modo qui m(e) un(um) atqu(e) unic(um) amic(um) habuit. Tu elizije sežejo celo cez osrednjo dierezo (kot tudi v 77.4), cemur so se avgustejski pesniki skrbno izogibali. Najopaznejša razlika med Katulovimi pentametri in pentametri njegovih naslednikov je njegova ljubezen do zakljucevanja verzov z besedami, dolgimi od dveh pa vse do petih zlogov (primer slednje je denimo sodalicium v 100.4). Primeri se celo, da mu uspe celotno drugo polovico verza zapolniti z eno samo sedemzložno besedo, Amphi­tryoniades v 68.112, kar je cudovita helenisticna izumetnicenost. Spet drugic uporabi enozložni zakljucek (76.8): dictaque factaque sunt. Dovolj je, da verz preberemo naglas, in takoj bomo ugotovili, zakaj so poznejši elegiki to odpravili. Do Ovidijevega casa se je uveljavilo pravilo, da mora imeti zadnja beseda v pentametru dva zloga. Katul se je dejansko že premikal v to smer, saj imata skoraj dve petini njegovih pentametrov dvozložni zakljucek.150138 Npr. v Odah 1.11 in 18. BIBLIOGRAFIJA Izdaje in komentarji Fordyce, Christian James. Catullus: A Commentary. 2. izd. Oxford: Oxford University Press, 1973. Garrison, Daniel H. The Student’s Catullus. Norman, OK: Uni­versity of Oklahoma Press, 1991. Godwin, John. Catullus: Poems 61–68. Warminster: Aris & Phillips, 1995. Goold, G. P. Catullus: Edited with Introduction, Translation, and Notes. 2. izd. London: Bristol Classical Press, 1989. Morisi, Luca. Attis (carmen LXIII): Introduzione, testo, traduzione e commento. Bologna: Pŕtron, 1999. Quinn, Kenneth. Catullus: The Poems. London: Macmillan, 1970. Thomson, Douglas F. S. Catullus: Edited with a Textual and Inter­pretative Commentary. Dopolnjena izd. Phoenix Supplemen­tary Volumes 34. Toronto: University of Toronto Press, 1997. Prevodi Ellis, Robinson. The Poems and Fragments of Catullus. London: John Murray, 1871. Lee, Arthur Guy. The Poems of Catullus: Edited with an Introduc­tion, Translation and Brief Notes. Oxford: Oxford University Press, 1990. Mulroy, David. The Complete Poetry of Catullus: Translated and with Commentary. Madison, WI: University of Wisconsin Press, 2002. Poole, Adrian, in Jeremy Maule, ur. The Oxford Book of Classical Verse in Translation. Oxford: Oxford University Press, 1995. Razno Bolgar, Robert Ralph. The Classical Heritage and Its Beneficiaries. Cambridge: Cambridge University Press, 1954. Clausen, Wendell Vernon. »Catulli Veronensis liber«. CPh 71 (1976): 37–43. ———. »The New Poets and Their Antecedents«. V: The Cambridge History of Classical Literature II: Latin Literature, ur. Edward John Kenney in Wendell Vernon Clausen, 178–206. Cambridge: Cambridge University Press, 1982. Dettmer, Helena. Love by the Numbers: Form and Meaning in the Poetry of Catullus. Lang Classical Studies 10. New York: Peter Lang, 1997. Fitzgerald, William. Catullan Provocations: Lyric Poetry and the Drama of Position. Berkeley: University of California Press, 1995. Gaisser, Julia H. Catullus and His Renaissance Readers. Oxford: Oxford University Press, 1993. Giardina, Gian Carlo. »La composizione del liber e l’itinerario poetico di Catullo«. Philologus 118 (1974): 224–35. Green, Peter M. »Some Versions of Aeschylus: A Study of Tradi­tion and Method in Translating Classical Poetry«. V: Essays in Antiquity, 185–215. London: Penguin Books, 1960. ———. »Metre, Fidelity, Sex: The Problems Confronting a Trans­lator of Ovid’s Love Poetry«. V: The Translator’s Art: Essays in Honour of Betty Radice, ur. William Radice in Barbara Reynolds, 92–111. Harmondsworth: Penguin Books, 1987. ———. »Medium and Message Reconsidered: The Changing Func­tions of Classical Translation. V: Classical Bearings, 256–70, 308–13. London: Penguin Books, 1989. Holford-Strevens, Leofranc. Aulus Gellius. 2. izd. London: Duck­worth, 2004. Holzberg, Niklas. Catull: Der Dichter und sein erotisches Werk. München: C. H. Beck, 2002. Hubbard, Thomas K. »The Catullan Libellus«. Philologus 127 (1983): 218–37. Janan, Micaela. ‘When the Lamp Is Shattered’: Desire and Narrative in Catullus. Carbondale, IL: Southern Illinois University Press, 1994. Jocelyn, Henry David. »The Arrangement and the Language of Catullus’ So-called Polymetra with Special Reference to the Sequence 10–11–12«. V: Aspects of the Language of Latin Poetry, ur. J. N. Adams in Roland Mayer, 335–375. Oxford: Oxford Uni­versity Press, 1999. Leishman, James Blair. Translating Horace: Thirty Odes Translated into the Original Metres with the Latin Text and an Introductory and Critical Essay. Oxford: Bruno Cassirer, 1956. Lyne, Raphael Odo Acheson Mervyn. »The Neoteric Poets«. Classi­cal Quarterly 28 (1978): 167–87. ———. The Latin Love Poets: From Catullus to Horace. Oxford: Oxford University Press, 1980. Martin, Charles. Catullus. New Haven, CT: Yale University Press, 1992. Most, Glenn W. »On the Arrangement of Catullus’ Carmina Mai­ora«. Philologus 125 (1981): 109–25. Quinn, Kenneth. The Catullan Revolution. Cambridge: Cambridge University Press, 1959. ———. Catullus: An Interpretation. London: Batsford, 1972. Radice, William, in Barbara Reynolds, ur. The Translator’s Art: Essays in Honour of Betty Radice. Harmondsworth: Penguin Books, 1987. Raven, David Sebastian. Latin Metre. London: Faber & Faber, 1965. Rudd, Niall. »Colonia and Her Bridge«. Transactions and Procee­dings of the American Philological Association 90 (1959): 305–20. Savory, Theodore Horace. The Art of Translation. 2. izd. London: The Writer, 1968. Schwabe, Ludwig. Quaestiones Catullianae, zv. 1. Giessen: G. Olms, 1862. Skinner, Marylin B. »Parasites and Strange Bedfellows: A Study in Catullus’ Poetical Imagery«. Ramus 8 (1979): 137–52. ———. »Aesthetic Patterning in Catullus: Textual Structures, Systems of Imagery and Book Arrangements: Introduction«. Classical World 81 (1988): 337–40. ———. Catullus in Verona: A Reading of the Elegiac Libellus, Poems 65–116. Columbus, OH: Ohio State University Press, 2003. Stoessl, Franz. Gaius Valerius Catullus: Mensch, Leben, Dichtung. 2. izd. Meisenheim am Glan: Anton Hain, 1983. Stoppard, Tom. The Invention of Love. New York: Faber & Faber, 1997. Wheeler, Arthur Leslie. Catullus and the Traditions of Ancient ­Poetry. Sather Classical Lectures 9. Berkeley: University of California Press, 1934. Wiseman, Timothy Peter. Clio’s Cosmetics: Three Studies in Greco­-Roman Literature. Leicester: Leicester University Press, 1979. ———. Catullus and His World: A Reappraisal. Cambridge: Cambridge University Press, 1985. ———. Roman Studies, Literary and Historical. Liverpool: Francis Cairns, 1987. Wray, David. Catullus and the Poetics of Roman Manhood. Cambridge: Cambridge University Press, 2001. Wyke, Maria. The Roman Mistress: Ancient and Modern Represen­tations. Oxford: Oxford University Press, 2002. Recenzije Tit Livij. Od ustanovitve mesta. Zvezek 1. Knjige 1–5. Prevedel Primož Simoniti. Uredil David Movrin. Ljubljana: Slovenska matica, 2022. 490 str., 6 zemlj. Ob množici del grških in rimskih piscev, ki so bila prevedena v slovenski jezik, je Livijeva Zgodovina doslej ostala nekako ob strani. Razen posameznih odlomkov ni bilo prevedenega nic. Kolicina ohranjenega besedila, avtorjev slog z dolgimi stavcnimi periodami, izbranim besedišcem in razlicnimi retoricnimi prijemi, vse to pred­stavlja za prevajalca gotovo precejšnjo oviro. Z novo knjigo, ki je pred kratkim izšla pri Slovenski matici in prinaša prvih pet Livijevih knjig v prevodu Primoža Simonitija, se sedaj to spreminja. Knjigo je uredil David Movrin, ki je napisal tudi spremno besedo in pripravil obsežen spremni aparat. Prevod zajema nekje sedmino ohranjenega Livijevega dela, ob predvidenem nadaljevanju s skupino prevajalcev si lahko obetamo izid nadaljnjih zvezkov in v doglednem casu tudi prevod vsega, kar se je od Livija ohranilo v rokopisnem izrocilu. Tit Livij (59 pr. Kr. – 17 po Kr.) svoje veliko zgodovinsko delo na enem mestu imenuje annales, drugod pa libri, naslov Ab urbe condita je nastal v rokopisnem izrocilu in se navezuje na legendarno ustanovitev Rima leta 753 pr. Kr. S pisanjem je avtor zacel po koncu državljanskih vojn ok. leta 31 pr. Kr., pisal pa je vse do svoje smrti v dobi cesarja Tiberija. Od celotnega dela, ki je prvotno obsegalo 142 knjig, so se ohranile knjige 1–10, 21–45, nekaj fragmentov iz drugih knjig in krajši izvlecki, t. i. periohe. Vsebina ohranjenih knjig zajema dobo od zacetkov do tretje samnitske vojne leta 293 pr. Kr. in obdobje od zacetka druge punske vojne (218 pr. Kr.) do leta 167 pr. Kr. Prva knjiga se zacne z obdobjem predzgodovine, pristankom Antenorja in Venetov v Italiji, zadnji dogodek, ki ga Livij obravnava, pa je Druzova nesrecna smrt ob padcu s konja leta 9 pr. Kr. Ker ne gre za res prelomni dogodek v rimski zgodovini, so nekateri raziskovalci domnevali, da je nacrtoval 150 knjig, da bi lahko obravnaval celotno obdobje cesarja Avgusta, kar pa naj bi mu potem preprecila prezgodnja smrt. Livij ni bil dejaven v politicnem življenju, prav tako ni bil senator kot vecina predhodnih rimskih zgodovinopiscev, je pa doživel burno vecletno obdobje državljanskih vojn, konec republike in zacetek principata. Tako je deloma pisal na podlagi lastnih izkušenj – ti deli žal niso ohranjeni – vecinoma pa na podlagi dostopnih pisnih virov, predvsem rimskih. Livijeva pripoved sledi analisticnemu principu, dogodki so obravnavani po letih, ne gre torej za monografski prikaz posameznih dogodkov, kot recimo pri Salustiju. Prvih pet Livijevih knjig prinaša zgodovino od zacetkov do galskega vdora v Rim leta 390 pr. Kr. Zaslužni profesor za latinski jezik in književnost na oddelku za klasicno filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Pri­mož Simoniti (1936–2018) je prevedel vrsto anticnih, srednjeveških in novoveških besedil. Za svoje delo je bil veckrat nagrajen, med drugim tudi z ugledno Sovretovo nagrado, najvišjim prevajalskim priznanjem pri nas. Da mu je bil Livij blizu, vemo vsi, ki smo imeli priložnost obiskovati njegova predavanja iz rimske historiografije in anticne retorike. Posebno pozornost je pri tem namenjal posameznim Livijevim predgovorom, njegovemu stilu, uporabljenim retoricnim orodjem, marsikateri odlomek je analiziral do najmanjših podrobnosti. Posebej mi ostaja v spominu njegova razlaga o slikovitem Livijevem opisu Hanibalovega prehoda cez Alpe. Kaj prinaša prvi zvezek prevoda Livijeve zgodovine? Na zacetku knjige je na 31 straneh podrobno kazalo vsebine in vzporednih mest v ohranjenih virih, ki omenjajo isti dogodek. Dodani mednaslovi, letnice in imena glavnih akterjev pomagajo bralcu pri lažji orientaciji po besedilu. V osrednjem delu knjige je prevod (str. 37–418, periohe na str. 419–24), ki sledi latinskemu izvirniku v izdaji Hansa Jürgena Hillena v zbirki Tusculum. V prevodu je ohranjeno enako številcenje po poglavjih kot v standardnih kriticnih izdajah. Opombe pod crto, ki spremljajo besedilo, pojasnjujejo posamezne obravnavane pojme in so deloma prevajalceve deloma uredniške. Sam prevod je v vseh pogledih odlicen. V veliki meri so ohranjene daljše stavcne periode, za posamezne pojme so uporabljene tudi nove ali manj obicajne besede, recimo za tribus v mn. tribue, tribuj, ali besede kot zazidje, krogzidje in podobno, s cimer se Livijev slog mocno približa slovenskemu bralcu. Jezik je izbran in hkrati sodoben, vrstni red znotraj stavkov do potankosti domišljen, v kolikor je bilo možno, so ohranjena tudi razlicna retoricna orodja. Prevod tako v marsicem sledi Livijevi dikciji in hkrati ohranja njegovo dramaturgijo. V spremnem delu knjige si sledijo kronološka preglednica, seznam rimskih kraljev, imena najvišjih magistratov v letih od 509 do 390 pr. Kr., šest zemljevidov, ki so povzeti po izdaji prve peterke založbe Hackett, spremna beseda urednika in kazalo imen v poslovenjeni obliki in latinskem izvirniku. Knjiga je lepo in uporabniku prijazno oblikovana. Ob izidu prvega dela Livijeve velike zgodovine v slovenskem jeziku tako lahko sklenemo, da to dragoceno zgodovinopisno delo v pri­merni obliki postaja dostopno tudi širšemu slovenskemu obcinstvu. Le želimo si lahko, da bo kmalu sledilo nadaljevanje. Milan Lovenjak * * * Francesco Petrarca, Pisma v antiko (Epistolae familiares 1–5). Izbrala in prevedla Anja Božic in Brane Senegacnik. Ljubljana: Slovenska matica, 2023. 204 strani. Pri Slovenski matici je izšla imenitna knjiga izbranih pisem italijan­skega pesnika Francesca Petrarce, ki je po svoji vsebini, številnih aluzijah ter idejnih odvodih v okviru anticnega izrocila za ljubitelje književnosti in humanizma prava poslastica. Prevajalca Anja Božic in Brane Senegacnik sta pripravila posrecen izbor iz sicer obsežne zbirke Petrarcovih pisem domacim oziroma prijateljem (Rerum fa­miliarum libri), ki sta ga razdelila na tri dele: Prijateljem, V spodnji svet, kjer gre za anticne avtorje, ter pisma V zgornji svet, namenjena Petrarcovim sodobnikom. Petrarca je v zgodovini književnosti znan predvsem kot velik lirik, tako rekoc predhodnik romanticnega ljubezenskega custva, izraženega v sublimni poeziji, na prehodu iz srednjeveškega kulturnega okolja v novi humanizem, ki je na knjižnem polju napovedoval renesanso, z vsem, kar je to družbeno, mentalno in kulturno obdobje pomenilo, od zavzetega raziskovalca in historicno natancnejšega preucevalca anticne dobe do relevantnega glasnika, seveda v okviru svoje dobe, novoveškega subjektivizma. Kot lirika ljubezenske in hrepenenjske poezije smo ga do nedavnega skorajda izkljucno v takšni obliki poznali tudi na Slovenskem. Za Prešerna je bil Petrarca nedvomno eden od najvecjih vzornikov, o cemer so podrobno pisali naši literarni zgo­dovinarji (A. Slodnjak, J. Kos, B. Paternu, J. Kastelic idr.), predvsem zaradi idealizacije in sublimacije opevane ljubezni, ki je s Petrarco in njegovo Lauro postala literarni topos. Vsi vemo, kako je na veli­konocno vigilijo, tako rekoc na isti dan, ko je »od vesel’ga casa teklo leto (…) dvakrat devet sto tri in trideseto«, tudi naš pesnik Prešeren doživel ljubezenski navdih, ki ga ni zapustil vse življenje. Danes je treba študentom sicer pojasniti, kaj pomeni »od vesel’ga casa« (…), ko je bila »noc koncana«, a to je že druga zgodba. Prešeren se na vec mestih ozre k Petrarcu, pa na obe idealizirani ženski, Lauro in Julijo, na primer v Magistralah, kjer sedita v raju in se sladko pogovarjata. Prešeren s svojim gorenjskim humorjem celo primerja skodelici svoje in Petrarcove poezije, kjer slednja s svojo težo sprva mocno potisne lastno stran navzdol, ko pridata cednosti obeh, pa se skodelici uravno­vesita. Prešernov inteligentni humor na drugem mestu, kjer je govor o ljubezni, spomni, da ne bi rad živel tako »kot siromak Petrarca«. Sicer pa je Glosa, imenitna pesem, verodostojen in seveda povsem avtonomen ekvivalent Petrarcovega najbolj filozofskega soneta iz njegove Pesmarice (Canzoniere), La gola e ’l sonno et l’otiose piume (Topost in preobjedanje in samopašna), ki ga imamo v dveh prevodih, Andreja Capudra in Srecka Fišerja. Da, Petrarca sodi ob Danteju in Boccacciu v veliko trojico floren­tinskih avtorjev, ki so v srednjem veku pesnili in pisali v ljudskem jeziku, ta je postal osnova za novo literarno obcutljivost in za italijan­ski nacio­nalni jezik. Toda Petrarca ni bil le liricni pesnik in glasnik hrepenece ljubezni do Laure, kar izpoveduje njegova zbirka, za katero vsakdo sliši v šoli, Rerum vulgarium fragmenta, znane tudi kot Rime sparse, s kanonskim naslovom Canzoniere, ki združuje 366 pesmi (vsak dan eno, pa še dodatno hvalnico Devici Mariji). V omejenem izboru je ta poezija v slovenskih prevodih že dolgo prisotna, prevajali so jo Alojz Gradnik, Andrej Capuder, Ciril Zlobec in še kdo. Celostni prevod pa je nedavno priskrbel Srecko Fišer (Canzoniere, dvojezicna izdaja z izcrpno uvodno študijo, ki jo je napisala Patrizia Farinelli, založba Goga, 2021). Toda, kot receno, Petrarca ni bil le izjemen lirik svetovnega slovesa, ampak tudi velik humanist, tako rekoc prvi filolog novega veka. Napisal je veliko latinskih spisov, pesmi (nedokoncana Africa, Triumphi, Bucolicum carmen), esejev in razprav, nekatere v dialoški obliki, po platonsko-ciceronovskem zgledu (De viris illustribus, Rerum memorandarum libri, De secreto conflictu curarum mearum, De vita solitaria, De otio religioso, De remediis utriusque fortunae), polemicni spis proti averojevski sholasticni usmeritvi De sui ipsius et multorum ignorantia, pa obsežno zbirko pisem (Familiares, Seniles). Po teh spisih je bil Petrarca v svojem casu najbolj znan. Na tej osnovi ga imamo upraviceno za pionirja novega humanisticno-renesancnega pristopa do anticne književnosti, ne le zaradi povecanega zanimanja za anticna literarna dela in zbiranja starih rokopisov, ampak tudi po metodi, saj je pogosto zbiral in primerjal razlicne verzije istih besedil, beležil idejne in jezikovne oblike, se zanimal za historicno datacijo, poglabljal kontekst pri uporabi jezikovnih oblik ter mitskih in dru­gacnih prispodob. Med prvimi deli, ki so bogatila njegovo (za tisti cas) zelo bogato osebno knjižnico, sodita Avguštinova De civitate Dei in Izidorjeva obsežna kompilacija Etymologiae. Mimogrede: ni slucaj, da je Izidor Seviljski danes postal zavetnik interneta. Pravzaprav lahko recemo, da v zadnjem casu v slovenšcini prvic dobivamo širši pogled na tega pesnika humanista, celostni prevod njegove najbolj znane poezije in njegova esejisticna dela. Leta 2020 je pri Slovenski matici v prevodu Tomaža Potocnika izšla Petrarcova Moja skrivnost ali o skrivnem neskladju mojih stremljenj (obce znana kot Secretum), ki je po svoji psihološki in odkrito osebni analizi, v formi dialoga med avtorjem Francescom oziroma njegovo dušo, Avguštinom in Resnico, ki nemo prisostvuje pogovoru, izjemno delo in ga lahko postavimo med temeljne clene verige, ki vzpostavlja osnovne oblike samorefleksije zahodnega cloveka in se vije od Avguštinovih Izpovedi prek Esejev Michela de Montaigna in Sřrena Kierkegaarda do sodobne literarne psihologije. Lani pa smo dobili tudi prvi izbor Petrarcovih domacih Pisem. Upati je, da se bo prisvajanje tudi tovrstnih Petrar­covih del v slovenšcini nadaljevalo. Slovenska izdaja Pisem v antiko je le manjši del celotnih Famili­ares, med katere sodi tudi Petrarcov opis vzpona na Vetrovno goro (Mont Ventoux, 1912 m) v Provansi, na katero se je povzpel z bratom Gherardom in dvema nosacema spomladi 1336 z namenom, da bi užil panoramo od tam zgoraj. Pismo je bilo prevedeno in objavljeno v reviji Keria 16, št. 2 (2014), prevod je priskrbel Tomaž Potocnik. Omenjam ga zato, ker velja za enega prvih opisov vzpona na neki dolocen vrh v gorskem svetu, torej za dobesedni zacetek opisov hoje v gore in v neo­bljuden naravni svet. Opis v obliki pisma je Petrarca poslal prijatelju, avguštinskemu menihu Dionigiju iz Borga San Sepolcro, ki mu je bil pred tem poklonil prirocno knjižico Avguštinovih Izpovedi. To knjižico je imel nato Petrarca ob sebi vse življenje. Pismo, ki opisuje planinski vzpon kar dvesto let pred prvimi estetsko-duhovnimi opisi gora (te so zaceli popisovali švicarski humanisti v 16. stoletju, denimo Josias Simler, De Alpibus; pa Konrad Gesner, teolog in naturalist s prvimi estetskimi opisi alpskih gora), dobro pokaže na implicitno dilemo izbire med notranjim duševnim svetom in pozornostjo do zunan­jega sveta – Petrarca je v tem pogledu enkraten ucitelj, od srednjega veka do danes – kakor tudi na vedno relevantno dejstvo, da je zelo pomembno, kako neko stvar, dejanje, duševno stanje ali idejni svet opišemo. Ce nekoliko ostro strnemo: vsi veliki in zares pomembni dogodki in »napredki« v zgodovini cloveštva se odvijajo tako, da se spremeni naš nacin govora o neki stvari, naj bo to ljubezen, narava, družba, pravicnost, zdravje ali kar koli že. In prav tu je bil Petrarca inovator in literarni ucitelj: z njim se je spremenil govor, ne le o custvu ljubezni, idealizaciji ženske, odkrivanju in spoznavanju anticnega izrocila, v dojemanju cloveških dejanj v zgodovini, v priznavanju domacnosti in relevantnosti cloveške vsakdanjosti; morda še bolj kot vse to je bilo njegovo veliko odkritje – zapleteno stanje cloveške duševnosti nasploh. Literarni zgodovinarji to poznamo: Petrarca je eden tistih avtorjev, ki je imel veliko opraviti sam s sabo. Ne gre le za njegovo grafomanijo, ki jo spremlja, podobno kot pri Prešernu, tudi ustrezna ironija, saj veckrat omeni, kako misli vse svoje popisane liste predati Vulkanu, kar pomeni … v ogenj. Pomemben se mi zdi dvojni aspekt, ki Petrarco resnicno postavlja za zacetnika novoveškega humanizma: to sta na eni strani idejno suvereno oblikovan laicni humanizem, ki ucinkovito poveže pogansko anticno literaturo in kršcanski duhovno-religiozni in eticni nazor, hkrati pa, odkrito kot malokdo (tudi danes) priznava in ucinkovito opisuje svoj lastni cloveški, duševni, antropološki razcep: homo duplex. Da, tudi to je morda ena od oznak evropskega cloveka, o kateri znamo danes manj govoriti kakor vcasih. Petrarca z vsem svojim delom in življenjem izpricuje, kako si je njegov duh želel obojega: družbenega priznanja in slave, kar je seveda dosegel, hkrati pa se je umikal v samoto, kjer bi lahko bil sam s sabo in bi v miru delal, razmišljal, motril naravo in pisal. To je tudi imel, v svojem locus amoenus, v hišici, ki si jo je v odraslih letih postavil v zaprti dolini (Val Chiusa), med gozdovi in hribi v Provansi. Tudi o tem je v Pismih veliko namigov in govora. Omenjeni razcep pa pride na dan tudi na vrhu Vetrovne gore, ko Petrarca iz nahrbtnika vzame Avguštinove Izpovedi in knjigo na slepo odpre, da bi sebi in bratu nekaj prebral, pa naleti ravno na deseto knjigo, kjer Avguštin graja tiste, ki lepoto in resnico išcejo v zunanjem svetu, ko »hodijo ljudje obcudovat visoke gore, neskoncno vodovje morja in široke tokove rek, brezmejno obsežnost oceana in krožna pota zvezd, sami sebe pa pozabljajo.« Z bratom ostrmita in ju je skoraj sram, da sta šla na to pot. Slovenska izdaja Petrarcovih Pisem v antiko je pravi rudnik lite­rarnozgodovinskih referenc. Urednikoma in prevajalcema gre iskrena pohvala za njuno skrbno, izcrpno in natancno pojasnitev mnogih avtorjevih namigov, ko navaja druge anticne avtorje, antologijske pesniške izraze, mnoge mitske figure in prispodobe ter zgodovinske dogodke, s katerimi se pred nami razgrinja bogato obzorje anticne in v manjši meri tudi srednjeveške civilizacije, s svojimi avtorji in konteksti njihovega delovanja, kar sodobnemu, tudi splošno izobraže­nemu cloveku, brez dodatne razlagalne literature (preglednic, atlasov, slovarjev), ni vec razumljivo. Anja Božic je napisala tudi izcrpno spremno besedo, ki dobro umesti izbor besedil in celoten Petrarcov opus, pregledno pa zariše tudi osnovne poteze Petrarcovega zares bogatega in razburljivega življenja. Petrarca je idejo, da svoje bolj osebne zapiske in fiktivna, pa tudi realno napisana pisma znancem, preoblikuje in poveže v skupno knjigo, dobil ob odkritju Ciceronovih pisem Atiku. To je bilo veliko humanisticno odkritje, ki se je zgodilo v Veroni leta 1345. Petrarca je zacel razmišljati, da bi svoja pisma oblikoval kot posebno knjigo. To je med drugim spodbudilo nov humanisticni žanr, bodisi pisem bodisi tematsko definiranega govora (slavnostni, porocni, obsmrtni) v humanisticni maniri. Spet smo pri že povedanem: pomembno je, kako o neki stvari govorimo. Seveda to ni pomenilo, da je Petrarca šele takrat zacel pisati pisma s takšnim namenom. Svoje življenje je zacel pisno beležiti že v zgodnji mladosti. V tem nastopa kot izjemen avtor, saj imamo obcutek – pa tudi res je bilo tako – da je vsako stvar, ki jo je napisal o sebi, premišljeno oblikoval in jo popravljal, da bo pri naslednikih (zanamcih) zapustil primerno podobo o sebi. V tem je dejansko eksemplaricni primer. Zgledoval se je tudi pri Seneki in njegovih pismih Luciliju. Petrarcova epistolografija je seveda do neke mere imaginarna: njegovi sogovorniki so Homer (kateremu celo odgovarja na fiktivno prejeto pismo), Vergilij, Horacij, Ciceron, Seneka, Varon, Tit Livij, Kvintilijan in sodobni naslovniki. Toda pisma niso le izmišljena, v njih se ves cas razkazuje stvarno prisotna, živa problematika. Tako v Petrarcovem casu kot tudi danes. Prisotne so kajpak realne biografske reference, teh si Petrarcu ni bilo treba posebej izmišljati, ker je imel v sebi zelo gibko življenjsko struno. V prvem pismu Sokratu, kjer gre za vzdevek konkretnega prijatelja iz zgodnjega obdobja v Avignonu, to je bil Ludovicus Sanctus, flamski glasbenik, ki je deloval pod okriljem kardinala Colonna, Petrarca svoje življenje primerja z Odisejevimi blodnjami, pri cemer pristavi, da »on ni potoval nic dlje in nic daljši cas od mene«. Seveda, Petrarca ima prav. Po nakljucju se je rodil v Arezzu, ker se je moral oce z družino dve leti prej umakniti iz Firenc, sicer bi mu odsekali desno roko. Bil je beli gvelf, tako kot njegov prijatelj Dante. Že po nekaj letih se je družina preselila v Avignon, kjer se je takrat namestila papeška kurija, Petrarcovi pa so se naselili v bližnjem naselju Carpentras. Zacela se je Petrarcova peregrinatio, o kateri najbrž kot prvi piše na moderen nacin. Ne le o svojih selitvah, o svojem delu, vracanju v Italijo, o svojem custvenem stremljenju, literarno-spoznavnih am­bicijah, o svojih dveh nezakonskih otrocih – šele hci Francesca, ki se je s svojim možem priselila k njem v poslednjih treh letih v malem naselju Arquŕ pri Padovi, mu je z vnukinjo Eletto, ki je imela enako ime kot Petracova zgodaj umrla mama, ustvarila nekaj družinske topline. Njegova peregrinatio je bila globlja, ne toliko od enega venca k drugemu, niti ne od enega objema k naslednjim, ampak ostreje, od enega sveta … k drugemu, o katerem clovek ne najde prave besede, ceprav jo išce vse življenje. Skupna oznaka za življenjsko bivanje, pa tudi za naše branje Petrarce, bi bila, po njegovo, mutatio animi. Avtor nam pravi, naj se nikar ne sprenevedajmo: pozimi si želimo eno, poleti drugo. Mar res verjamemo, da smo tako trdno enoviti? Na isti stopnici, v mladosti in v starosti? Pisma v antiko niso le eruditsko literarno in zgodovinsko delo, v veselje bralk in bralcev, ki se lahko vživljajo v bogastvo nekda­nje kulture. Niso le »stara« literarna zakladnica. V enem in v drugem pismu se srecujemo s konkretnimi, »delovnimi« dilemami, ceprav to seveda ni primeren izraz za naše vede. Avtor pisemsko podrobno primerja Homerja in Vergilija. Prihaja naproti obema. Pronicljivo izpostavi tudi problem dialoške tekstne oblike. Dramaturgijo z vec glasovi, ki tehtajo svoje poglede, da bi skupaj prišli do pravilne ugo­tovitve, ki si jo je posreceno zamislil Platon in so jo povzeli nekateri anticni pisci, Seneka in drugi, Petrarca postavi pod vprašaj in se pri tem opre na Avguština, menec, da takšna oblika ni vedno prava, ker se avtor skrije in ne pove tistega, kar res misli. Petrarcova Pisma v antiko so hvaležna literarna pridobitev, ki nam ponuja širok pogled na anticno kulturo in njeno književnost, kot jo je med prvimi zacel odkrivati pionir novoveškega humanizma. Igor Škamperle * * * Alois Kernbauer in Tone Smolej ur. Gemeinsamkeit auf getrennten Wegen, Die slowenischen Doktoranden der Grazer Philosop­hischen Fakultät im Zeitraum 1876–1918 und die Gründung der Universität in Ljubljana. 422 strani, 27 slik. Gradec: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, 2021. Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz. ISBN 978-3-201-02058-9. V zborniku Gemeinsamkeit auf getrennten Wegen s podnaslovom Die slowenischen Doktoranden der Grazer Philosophischen Fakultät im Zeitraum 1876–1918 und die Gründung der Universität in Ljubljana so zbrani prispevki o slovenskih doktorskih kandidatih Filozofske fakultete Univerze Karla in Franca v Grazu v zadnjem obdobju obstoja donavske monarhije. Prispevki so plod raziskav v okviru projekta Zgodovina disertacij slovenskih kandidatov v Avstroogrski monarhiji, kjer so bili predhodno obravnavani že slovenski doktorandi Karlove univerze v Pragi in Univerze na Dunaju. Na Univerzi Karla in Franca v Gradcu je med letoma 1876 in 1918 doktorsko disertacijo uspešno zagovarjalo štiriinpetdeset Slovencev, pri cemer je po dogovoru kot odlocilni kriterij za dolocitev narodne pripadnosti kandidata veljala posameznikova navedba maternega jezika. V študijo so bili tako vkljuceni tisti študenti, ki so ob vpisu kot svoj materni jezik navedli slovenšcino. Na celu zbornika stojita dva pregledna prispevka, ki smiselno uokvirjata celoto. Alois Kernbauer poda kratek pregled zgodovine graške univerze od njene ustanovitve pod vodstvom jezuitov do današnjih casov z vecjim poudarkom na narodnosti študentov in univerzitetnih uciteljev. Zgodovinskemu uvodu avtor doda pregled profesorjev in študentov, rojenih na obmocju današnje Republike Slovenije. V okviru zbornika ta prispevek logicno stoji na zacetku sprehoda skozi posamezna podrocja in vabi k nenehnemu vracanju. Sledi prispevek Andreasa Goloba, ki s predstavitvijo dela komisij za pedagoški izpit graške univerze od uvedbe pedagoškega programa v okviru Thun-Hohensteinovih reform visokošolskega sistema do konca Habsburške monarhije prikaže graško univerzo kot pomembno odskocno desko za bodoce gimnazijske ucitelje Notranje Avstrije in Obalne regije donavske monarhije. Drugi del predstavlja jedro zbornika in je posvecen slovenskim doktorandom, ki so na graški univerzi med letoma 1876 in 1918 pri­dobili doktorski naziv. Poudariti velja naslednje bistvene ugotovitve: najvec slovenskih doktorandov je doktoriralo na podrocju slovanske filologije (18), na drugem mestu po številu disertacij pa je klasicna filologija (13). Ti dve smeri sta bili tudi najpogosteje (47% primerov) izbrani za pedagoški izpit. Po uspešno opravljenem pedagoškem izpitu se je 58% uspešno promoviranih kandidatov zaposlilo na gimnazijah. V prvem prispevku Alois Kernbauer obravnava izobraževalno pot fizika Ignaza Klemencica. Gre za enega od dveh prispevkov v zborniku, ki presegata okvir humanisticnih ved. Alenka Šivic-Dular v svojem prispevku uvodoma poda kratek prelet slovenskih profesorjev na katedri za slovansko filologijo graške univerze, nato pa vecji del prispevka posveti trem študentom slavi­stike slovenskega rodu, ki so v obdobju med ustanovitvijo katedre za slovansko filologijo leta 1870 in koncem Avstroogrske monarhije leta 1918 pridobili doktorski naziv: Jakobu Sketu, Antonu Brezniku in Franu Ramovšu. Naslednji v vrsti prispevkov o slovenskih doktorandih je posvecen podrocju slovenske književnosti. Avtor Tone Smolej poda pregled in študijo sedmih doktorandov slovenskega rodu, ki so v obravnavanem casovnem obdobju na graški univerzi uspešno zagovarjali svoje disertacije: Lovra Požara, Frana Ilešica, Nikolaja Omerse, Franca Kotnika, Janka Bratine, Joža Glonarja in Joža Lovrencica. Kot posebno zanimiva podrobnost pri Smolejevem prispevku izstopa osvetlitev osebnega odnosa kandidata Lovra Požara s svojim mentorjem Gre­gorjem Krekom in njune sicer ne v popolnosti ohranjene razprave o tem, ali je primerno doktorsko disertacijo napisati v slovenskem jeziku. Pri tem gre v luci razvoja znanosti v slovenskem jeziku in s tem nelocljivo povezane ustanovitve ljubljanske univerze nekaj desetletij kasneje pravzaprav za prelomno vprašanje. Na koncu je bila Požarova disertacija Razvoj pesniškega slovstva pri Slovencih leta 1881 kot prva dejansko oddana v slovenskem jeziku. Matej Hriberšek v svojem prispevku podaja študijo trinajstih doktorandov Seminarja za klasicno filologijo graške univerze, ki so v obravnavanem obdobju uspešno zagovarjali svoje disertacije. Med njimi avtor kot najpomembnejše izpostavi kasnejšega ucitelja, publicista in planinca Josipa Tominška, bibliotekarja, publicista in prešernoslovca Josipa Puntarja, pisatelja in publicista Valentina Ko­runa, ucitelja in politika Karla Verstovška, ucitelja Ivana Arnejca in Jožefa Šorna, ki je edini tudi v nadaljevanju svoje kariere ostal zvest znanstvenoraziskovalni dejavnosti na podrocju klasicne filologije. Avtor v zakljucnih ugotovitvah zapiše, da doktorske disertacije obravnavanih doktorandov v stroki sicer niso pustile pomembnega pecata, na samem koncu prispevka pa poda še uporaben kronološki pregled pomembnenejših znanstvenih in strokovnih objav s podrocja klasicne filologije obravnavanih oseb. Prispevek Petre Kramberger in Irene Samide v uvodu prinaša zgodovino germanistike na graški univerzi. Avtorici poudarita, da obravnavano obdobje predstavlja vrhunec graške germanistike. Sledi študija, ki obravnava dva slovenska doktoranda, ki sta v obravnavanem obdobju uspešno zagovarjala svoji doktorski disertaciji, kasnejšega gimnazijskega ucitelja in priznanega šolnika Janka Bezjaka ter kasnej­šega profesorja in predstojnika Oddelka za germanistiko na Filozofski fakulteti novoustanovljene ljubljanske univerze Jakoba Kelemino. Janez Mlinar v uvodu svojega prispevka osvetli zgodovinski okvir Thun-Hohensteinovih reform šolskega sistema, pri cemer navede in pojasni nekatere temeljne spremembe, ki so pomembno vplivale na razvoj šolskega sistema v donavski monarhiji in pustile pecat tudi v državah naslednicah. Ker poznavanje teh reform med drugim po­membno prispeva k razumevanju preostalih prispevkov osrednjega dela zbornika, bi bilo to uvodno poglavje Mlinarjevega clanka v ne­koliko razširjeni obliki morda bolj smiselno umestiti med prispevke na celu zbornika. V nadaljevanju Mlinar predstavi pet slovenskih doktorandov, ki so v obravnavanem obdobju uspešno zagovarjali svojo doktorsko disertacijo s podrocja zgodovine: Franca Simonica, Antona Majžerja, Josipa Hacina, Walterja Schmida in Ljudmila Hauptmanna. V naslednjem prispevku Janez Mlinar in Tone Smolej osvetlita zgodbo Ljudmile Štrekelj, hcere Karla Štreklja, profesorja slavistike in slovenskega jezika na graški univerzi. Cetudi ta ob vpisu kot svoj materni jezik ni navedla slovenšcine, je obravnava njenega študija zgodovine v okviru zbornika umestna, saj gre za prvo slovensko zgodovinarko s pridobljeno visoko izobrazbo. Sledi prispevek Luke Vidmarja, ki v jedru obravnava slovenska doktoranda umetnostne zgodovine na graški univerzi, Avguština Stegenška in Avgusta Žigona, v uvodu pa predstavi njunega profe­sorja Josefa Strzygowskega. Avgust Žigon, ki se je izkazal z izvrstno ocenjeno disertacijo, je nato zapustil podrocje umetnostne zgodovine in se posvetil literarni zgodovini. Zaposlil se je v Ljubljanski študijski knjižnici (današnji Narodni in univerzitetni knjižnici) ter leta 1915 postal njen direktor. Prispevek Igorja Žunkovica obravnava življenje in delo filozofa Franca Vebra s poudarkom na njegovem doktorskem študiju na graški univerzi. Obrobno Žunkovic osvetli tudi Vebrovo nacionalno zavest, zlasti v povezavi s pisnimi razlicicami njegovega imena, ter razloge za njegovo predcasno upokojitev in izkljucitev iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 1945. V prispevku Tadeja Vidmarja je uvodoma podan kratek zgodovinski okvir razvoja študija pedagogike v donavski monarhiji, sledi študija o življenju in delu pedagoga Karla Ozvalda s poudarkom na njegovem doktorskem študiju na graški univerzi in na njegovi poklicni poti kot profesor pedagogike na Univerzi v Ljubljani. V zadnjem iz vrste prispevkov jedrnega dela zbornika se Franc Perdih posveti poklicni poti edinega slovenskega doktoranda kemije na graški univerzi v obravnavanem obdobju. Gre za drugi prispevek v zborniku, ki presega okvir humanisticnih ved. Tretji del zbornika je posvecen ustanavljanju novih visokošolskih zavodov v državah naslednicah Avstroogrske monarhije, katerih namen je bil predvsem zagotoviti možnost izobraževanja in razvoja znanosti v nacionalnih jezikih. V tem okviru je za naš prostor po­sebno zanimiv prispevek Toneta Smoleja, ki tudi smiselno zaokroži koncept zbornika, saj obravnava prvo leto delovanja novoustanovljene Univerze v Ljubljani, pri cemer je v ospredje postavljen proces ime­novanja prvih profesorjev. Med njimi so bili tudi bivši doktorandi in profesorji na graški univerzi: Karel Ozvald, prvi profesor pedagogike in utemeljitelj kulturne pedagogike na slovenskem, France Veber, prvi profesor filozofije, Jakob Kelemina, prvi profesor germanske filologije, ter Ljudmil Hauptmann, prvi profesor zgodovine srednjega veka in stare zgodovine slovencev. Po pomenu pa posebej izstopata Rajko Nahtigal, sprva profesor v Gradcu, nato prvi dekan ljubljanske Filozofske fakultete, in Fran Ramovš, habilitiran v Gradcu, nato prvi profesor slavistike v Ljubljani. Andreas Golob v naslednjem prispevku predstavi Spomenico senata graške univerze o južni meji nemške Štajerske, ki odseva z nemškim nacionalizmom in paternalisticno držo prežeto zaskrbljenost nemške strani nad morebitnim zanjo neugodnim sklepom konference v St. Germainu o južni meji Prve Republike Avstrije. V tretji del sta umešcena še prispevka Martina G. Enneja o pro­fesorjih nenemške narodnosti na dunajski univerzi po prvi svetovni vojni in prispevek Anne Zelenkove o ustanovitvi, oblikovanju in zgodovinskem razvoju Univerze Komenskega v Bratislavi. Cisto na koncu tretjega dela zbornika bo bralec našel pregledni kronološki seznam doktorskih disertacij vseh obravnavanih kandi­datov, ki sta ga pripravila Matej Hriberšek in Tone Smolej, ter skene treh izbranih dokumentov, ki se nanašajo na ustanovitev Univerze v Ljubljani. Zbornik Gemeinsamkeit auf getrennten Wegen zlasti v osrednjem delu ponuja zelo pregledno in sistematicno študijo slovenskih dok­torandov Filozofske fakultete Univerze Karla in Franca v Gradcu v zadnjem obdobju pred razpadom Avstroogrske monarhije. Zbornik je lepo berljiv in podatkov, ki jih prinašajo posamezni prispevki, sprico enotne zgradbe ni težko iskati. Vsak prispevek namrec prinaša natancen povzetek študijskega protokola kandidata, pri cemer so pod vsakim posameznikom poleg podatkov o disertaciji, rigorozu in pedagoškem izpitu navedeni tudi vsi študijski predmeti, ki jih je ta obiskoval v teku študija. V tem oziru so posebej zanimive najrazlic­nejše kombinacije obiskovanih in opravljenih študijskih predmetov razlicnih študijskih smeri, kar osvetljuje tudi strokovne profile alum­nov. Smiselno sledi oris nadaljnjih poklicnih poti kandidatov. Ker je vecina le-teh po koncanem študiju opustila znanstvenoraziskovalno dejavnost in se zaposlila v prosveti, so povzetki študijskih protokolov zanimivo branje tudi z vidika profilov tedanjih slovenskih šolnikov, zlasti gimnazijskih uciteljev. Po drugi strani pa zbornik pomembno prispeva k poznavanju strokovnih (in osebnostnih) profilov nekaterih posameznikov, ki so pustili pomemben pecat na znanstvenorazisko­valnem podrocju in odigrali kljucne vloge pri institucionalizaciji slovenske znanosti. Na podrocju klasicne filologije velja v tem okviru izpostaviti Ivana Arnejca, ki je med letoma 1933 in 1935 na oddelku za klasicno filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani kot honorarni predavatelj vodil proseminarske vaje. Predstavniki, kot so Joža Glonar, Josip Puntar in Avgust Žigon, pa pricajo tudi o pomenu v Gradcu promoviranih Slovencev za zgodovino Narodne in univer­zitetne knjižnice v Ljubljani. Prav sprico preglednosti in izcrpnosti posameznih prispevkov predstavlja zbornik dragocen vir za vse bodoce raziskovalce zgodovine slovenske humanistike, pedagogike in zacetkov institucionalizirane znanstvenoraziskovalne dejavnosti na obmocju današnje Republike Slovenije. Rok Kuntner Moj oce, Kajetan Gantar Marjana Gantar Prejšnji teden sem dobila vabilo, da se kot gostja udeležim današnjega vecera v spomin na svojega oceta, Kajetana Gantarja.1139 Prim. 30.11–12. Morate vedeti, da nisem govornik, kot je bil moj oce. On je bil namrec tako sposoben in razgledan, da bi mu lahko dali samo sliko ali zemljevid – in bi o tem govoril ure in ure. Pripovedoval bi raz­licne zgodbe, jih prepletal z zgodovinskimi dejstvi ter jih primerjal z današnjim casom. V pripovedovanje bi vkljucil mite in legende, pa tudi zgodovinske like in osebe, ki jih je poznal. Vmes bi zrecitiral kakšno pesem ali vsaj kitico, ki bi se navezovala na samo tematiko. Ravno pred enim tednom sem spraševala mamo, zakaj ga jaz nisem poznala na nacin, kot so ga poznali drugi. Za vse je bil velik gospod, osebnost, oseba z mnogimi priznanji in nagradami. Potem pa sem si kar sama odgovorila. Ker je bil moj oci. Pa tudi zato, ker sem jaz Marjana, njegova hci, ki so jo kot majhno puncko, kasneje kot dekle in tudi sedaj kot žensko zanimale cisto drugacne stvari. Že v osnovni šoli sem razmišljala, kakšen mora biti clovek, ki se vpisuje na klasicno filologijo. Takoj sem si ustvarila svojo sliko. Piflar, z ocali, dolgocasen, nedružaben, clovek, ki nenehno bere, ne hodi ven, se ne zanima za punce, ne mara otrok, nosi aktovko in pri petdesetih letih po možnosti še vedno živi pri mami. Ampak moj oce je bil klasicni filolog in ni imel nobene od teh lastnosti, razen te, da je vedno nosil aktovke. Kasneje, v srednji šoli in po njej, pa sem spoznala kar nekaj ljudi, ki so bili njegovi študentje ali študentke – in povem vam, da so to krasni ljudje, ki so še danes moji prijatelji. Nic cudni. Tudi družine imajo. So zabavni in, kar mi je najbolj všec, ljudje jih gledajo s spoštovanjem. Spoznala sem tudi nekaj ocetovih prijateljev, ki so bili profesorji v razlicnih državah. Masaki Kubo z Japonske, takratni predsednik Japonske akademije znanosti in umetnosti. Drobna pojava, cudovit clovek, preprost, prijazen, ocetovski. Hubert Petersman iz Nemcije, njega sem klicala »stric«, ker me je imel tako zelo rad in ni imel otrok, tako da me je kar malo posvojil, jaz pa sem ga tudi takoj vzela za svojega. Franc Ferdinand iz Avstrije, roker po duši, je vozil Suzuki­jevega chopperja, ki ga je ljubkovalno klical »moja Suzi« in me je v casu pocitnic, ki sem jih preživela pri njegovi družini, vozil naokoli. No, vrnimo se k ocetu. Že prej sem povedala, da sva si bila zelo razlicna. Jaz obožujem živali, on pa se jih je na smrt bal. Mislim, da sem bila v šestem razredu, ko sem domov prinesla psa mladicka – in revež se je tistega mladicka tako zelo bal. Seveda je tudi svoji ženi, moji mami, rekel, da psa pa že ne bomo imeli. In to je povedal z besedami: »Jaz ali pa pes!« Naslednji dan sem psa vrnila – in moja starša sta ostala porocena. Bila sem drugacna od brata in sestre. V tistih casih pubertete sem rada hodila ven, na zabave ali v kakšno diskoteko. V oblacilih sem se še iskala in nosila vec razlicnih slogov. Od pankerke do hipija in šminkerke, ce prevedem v današnji sleng, bi bila gaser, pravzaprav limka. Si predstavljate na eni strani tako najstnico in na drugi pro­fesorja Gantarja? V osmem razredu osnovne šole me je picilo, da se postrižem. Šla sem k sedaj priznanemu frizerju Stevu in moje dolge lase je postrigel na pet milimetrov. Ko je moj oce videl mojo frizuro, je šel tja in jih nadrl, kako lahko mladoletno osebo tako iznakazijo in da so vcasih tako strigli italijanske kurbe. Kako mi je bilo nerodno. Njemu pa nic. Prišel je domov in moji mami s ponosom povedal, da sta bila tam dva ogromna psa, nemški dogi, in da je on frizerju vseeno povedal, kaj si misli. V srednji šoli sem hotela hoditi ven kot vecina mojih prijateljev – in moj oce ni nikoli razumel, da se žur zacne šele okoli enih ali dveh zjutraj. Vsakic, ko sem šla ven, me je ob polnoci kot Pepelko cakal v sosednji ulici, da me odpelje domov. Nekega petka pa sem šla ven kljub prepovedi, mislila sem, da ne ve. Ko sem prišla domov, odklenila vrata in prijela za kljuko, je mocno zaropotalo. Na hodniku sem zagledala profesorja Gantarja v pižami, ki me je vprašal: » Kje si pa bila? A se zdaj prihaja domov?« Tisto, kar je zaropotalo, je bil prazen kozarec od kislih kumaric, ki ga je dr. Gantar nastavil na kljuko, da bi slišal moj prihod. Tudi na morju ni bilo nic drugace. Morje je resnicno oboževal, celo do te mere, da je zvecer veckrat precesal vse plaže, da bi me našel in videl, s kom se družim in ali delam kaj prepovedanega. Prav tako je rad hodil na naš vikend na Igu. Tam je imel vedno kaj poceti. Obdeloval je vrt, kosil travo, hodil plavat v Iški Vintgar, kamor smo šli s kolesi, in se jezil, ko sem s pecine skakala na glavo v vodo, globoko le en meter. Tudi na okoliške bajerje smo hodili. Na Igu pa je tudi sobica, v kateri je ustvarjal in prevajal. Oceta so zanimali tudi zimski športi, smucanje, tek na smuceh in drsanje. Vsako leto nas je med smucarskimi pocitnicami peljal na zasnežene strmine. Naucil me je smucati v Kranjski Gori, kot se spodobi za pravega Slovenca. Ko smo z leti precesali vsa slovenska smucišca, smo zaceli smucati v sosednji Avstriji. Tam se je pocutil kot doma, saj je znal izvrstno nemško. Med drugim je predaval tudi na fakulteti v Gradcu in Celovcu, kjer je jezik še utrdil, sploh avstrijski naglas. Na enih izmed šolskih zimskih pocitnic sem se že prvi dan pri spustu poškodovala in ko sem se po riti pridrsala do zacetka vlecnice, sem videla oceta, kako dopoveduje žicnicarju, da je on moj oce in da naj poklicejo pomoc. Žicnicar pa mu ni verjel, ker je tako dobro go­voril avstrijsko. Nasmejali smo se tudi, ko mu je kasneje zdravnik na urgenci rekel, da ne bo razumel izvidov, ker so napisani v latinšcini. Pri mojih najstniških letih nisva imela ravno enakih hobijev. Tudi skupnih tem za pogovor zaradi razlicnih znacajev nisva imela veliko. Teh sta imela vec brat in sestra. Vseeno pa sva šla pred nekaj leti skupaj v gledališce gledat predstavo Antigona in vprašal me je, kako se mi je zdelo in kako gledam na Antigono zdaj, ko sem starejša. V srednji šoli mi namrec niso verjeli, da sem hci prevajalca Antigone. Profesor za slovenšcino me takrat vprašal kdo je napisal Antigono. Ko sem mu odgovorila, da jo je na­pisal Sofokles, prevedel pa moj foter, je od ravnateljice zahteval ukor, ceš da se delam norca iz njega, ker tako hudicevo seme, kot sem jaz, že ne more biti potomec tako uglednega profesorja in gospoda, pred katerim da vsak klobuk dol. To so bili casi, ko so profesorji še lahko tako govorili z dijaki. Danes bi jih verjetno obiskal odvetnik. No, naslednji dan po gledališcu sem mu poslala mejl, v katerem sem mu odgovorila na vprašanje, kako zdaj, ko sem starejša, gledam na Antigono. Danes bi ga rada delila z vami. To je pismo, ki sem ga napisala svojemu ocetu. Dragi oci. V spomin so se mi vtisnile te besede: Vsi odobravali bi moj pogum, ko ne bi strah zaklepal jim jezika. Ko sem si tokrat ogledala Antigono, sem jo dojemala cisto drugace kot v srednji šoli. Vecine nas v prestopu iz osnovne šole v srednjo ne zanimajo tako globoke teme, kot je Antigona, in nam po glavi rojijo cisto druge stvari. Sedaj pa ko sem svoje šolanje že zakljucila in se vrgla v svet, kjer se je potrebno hudicevo boriti za boljši jutri, v vseh pogledih, Antigono veliko bolj razumem in se lahko na tre­nutke celo poistovetim z njo. Res je, da je imela ženska v tistih casih malce drugacno vlogo kot jo ima danes in zato se sprašujem kako bi se Antigoni godilo zdaj. Verjetno bi v Sloveniji ostala živa, v kaki drugi državi pa bi jo žal cakala podobna, ce ne celo enaka usoda kot v prvem tisocletju pr. Kr. Ker je bila predstava tako odlicno odigrana, s tako neverjetno dobro igralsko zasedbo, nabita z mocnimi custvi, ki smo jih lahko videli in slišali, še danes premišljujem o njej. Antigona se mi pojavlja pred ocmi, kjerkoli sem. Pa naj bo to na delovnem mestu ali doma. Tam ima skoraj vsak kakega Kreonta s katerim se kot Antigona ne strinja in si mogoce vrednote razlaga drugace kot on. Po glavi mi roji tudi misel: Ali nima vsak v svoji glavi svojega »Kreonta«, ki je nekje globoko zacrvicen in nam s svojimi grožnjami ne dovoli biti tisto, kar smo? Tisti »Kreont« v glavi nam unici vse vrednote, na katere smo bili vcasih ponosni in ki naj bi bile naša hrbtenica. Zacne nam vlivati strahove, ki se jim, vcasih tudi nehote, vdamo. Vse pre­vec je nestrpnosti do drugace mislecih. Pa naj gre za veroizpoved, politiko, kulturo ali pa nacin življenja. Namesto da bi se zavzeli za socloveka, smo preveckrat raje tiho, ker se bojimo posledic, potem pa se globoko v sebi sprašujemo, ce so ti strahovi upraviceni. Želimo si glasno spregovoriti o nemiru, ki je v nas, pa se bojimo, da bi nas poteptali. Verjamem, da si vsi želimo biti kot Antigona, pa smo žal vse preveckrat podobni Ismeni. Naj koncam z Antigoninimi besedami, … ne da sovražim, da ljubim sem na svetu … Oce mi je na to odgovoril: Draga Marjana, hvala Ti za Tvoje izvirno razmišljanje, ki sem ga z veseljem in zanima­njem na dušek prebral. Veseli me, da se Te je Antigona tako globoko dotaknila, in ponosen, da tudi sama tako samokriticno razmišljaš in da tudi v vsakdanji sivini odkrivaš napetosti med raznoraznimi malimi »Kreonti« in njihovimi podložniki (in podložnicami), ko eni ohranijo vzravnano pokoncno hrbtenico. Res pa je, da je Antigona zelo redek in izjemen fenomen. Velika vecina zemljanov je na žalost vse prevec prilagodljiva in upogljiva, veliko bolj podobna Ismeni, ki pa ji je potem, ko je cas odlocitve nepreklicno mimo, iskreno žal za zamujeni »zvezdni trenutek«, ko bi se lahko poistovetila s svojo pogumno sestro. Ti pa le še naprej tako samostojno razmišljaj. K temu, kar si napisala, ni kaj dodati, kvecjemu kako nepomembno vejico. Lep pozdrav, Tvoj oci Tako. Vceraj nisem vedela, kaj bi danes povedala, danes pa sem že predolga. Hotela sem nagovoriti predvsem mlajše. Kot vidite, je bil moj oce kljub temu, da je bil profesor latinšcine in stare gršcine, cisto normalen družinski clovek – in jaz sem, kljub svoji nori mladosti, postala cisto normalna oseba, ki si je ustvarila družino in danes služi svoj kruh. Nisem profesorica, vendar delam na Zavodu za šolstvo kot poslovna sekretarka. Moj oce bi rekel, da je tudi to prosveta. Zapomnite pa si, da je bil ocetov hobi njegov poklic, ki ga je opravljal z najvecjim veseljem in strastjo. Za vas dijake si želim enako. Ko se boste odlocali o prihodnosti, ne pozabite pogledati v srce. STUDIES Brane Senegacnik and Sergej Valijev The Existence of Literary Characters and Non-verbal Motivation in Sofocles’ Tragedy and the Dramatic Atmosphere Blaž Zabel Matija Murko on Homer and Contemporary Homerology Blanka Kovacic in Gregor Pobežin Some Observations about the Ancient Sources on the Praetentura Italiae et Alpium Matej Petric On the Sources of Rufinus’ Church History LATIN TEACHING Andreja Inkret Linguam Latinam didicisse: Objectives and Challenges in Contemporary Latin Teaching Neža Karlin Opportunities, Questions, and Conundrums of Teaching Classical Culture and Literature in Gymnasia Gašper Kvartic Omne Aevum Tribus Explicare Annis: Proposal for a Comprehensive Treatment of Ancient Culture and Civilization Olga Osredkar Latin Teaching as an Opportunity for Cultural and Linguistic Awareness Bojana Tomc Using the Strategies for Promoting Reading of Montserrat Sarto while Teaching Latin Literature David Movrin, Kozma Ahacic, Katarina Batagelj, Goran Dekleva, Nada Grošelj, Nina Gruden, Nataša Homar, Andreja Inkret, Iva Jevtic, Miklavž Komelj, Vanja Kovac Petersson, Lucija Krošelj Košec, Maja Lihtenvalner, Boštjan Narat, Niko Okorn, Gregor Pobežin, Primož Ponikvar, Simona Sašek, Brane Senegacnik, Mladen Uhlik, Nadja Vidmar Rukavina, Sonja Weiss, Janja Žmavc, and Aleš Novak Katja Pavlic Škerjanc Septuagenaria TRANSLATIONS Aleš Maver Titus Livy: Ab Urbe Condita (6.1–6.5) Tjaša Šimunic Veleius Paterculus: Historia Romana 2.108–2.117.1 Benjamin Bevc Cyril of Jerusalem: Baptismal Catechesis 5 David Movrin A. E. Housman: Fragment of a Greek Tragedy Ana Anžlovar, Nena Bobovnik, Jošt Yoshinaka Gerl, Domen Iljaš, David Movrin, Meta Skubic and Kajetan Škraban Peter Green: Catullus and His Time REVIEWS Milan Lovenjak Titus Livy: Ab Urbe Condita 1–5, translated by Primož Simoniti Igor Škamperle Francesco Petrarca, Letters to Antiquity, translated by Anja Božic and Brane Senegacnik Rok Kuntner Alois Kernbauer and Tone Smolej, ed., Gemeinsamkeit auf getrennten Wegen: Die slowenischen Doktoranden der Grazer Philosophischen Fakultät im Zeitraum 1876–1918 und die Gründung der Universität in Ljubljana IN MEMORIAM Marjana Gantar My Father, Kajetan Gantar 140 Glej opombe ad loc. 141 Ellis, The Poems and Fragments of Catullus, xxxvi. 142 Prim. Raven, Latin Metre, 144. 143 Garrison, The Student’s Catullus, 175. 144 Angleški poskus je Tennysonov galijambski eksperiment v pesmi »Boadicea«. 145 Thomson, Catullus, 375–77; Morisi, Attis, 49–56. 146 Godwin, Catullus: Poems 61–68, 19. 147 Prim. zgoraj razdelek 9 ad init. 148 Prim. npr. 64.78–80, kjer se pojavi trikrat zapored. 149 Prim. Raven, Latin Metre, 90–103. 150 Raven, Latin Metre, 106. 1 Prispevek je avtorica pripravila za pogovorni vecer na Prvi gimnaziji Maribor 26. oktobra 2022. 135 157 171 185 07 27 47 67 93 115 277 287 299 309 319 363 365 370 377 doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.7-25 * Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, branko.senegacnik@ff.uni-lj.si. ** Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, sergej.valijev@zrc-sazu.si. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.27-45 * Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, blaz.zabel@ff.uni-lj.si. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.47-64 * Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije, Titov trg 5, Koper; blanka.kovacic1@gmail.com; gregor.pobezin@fhs.upr.si. Slika 1: Pretentura Italije in Alp (Lazar, »Tile Workshop«, 280; zemljevid A. Preložnik po: Šašel, »Über Umfang und Dauer«, 228). doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.67-91 * Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, matej.petric@ff.uni-lj.si. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.93-113 * Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, andreja.inkret@ff.uni-lj.si. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.115-133 * Zavod svetega Stanislava, Štula 23, Ljubljana; neza.karlin@stanislav.si. Slika 1: Tezejeva dejanja, atiška rdecefiguralna caša, ok. 440–430 pr. Kr., British Museum, London. Slika 2: Minotaver v narocju svoje matere Pazifaje, detajl notranjosti etrušcanske rdecefiguralne caše, 1. pol. 4. stol. pr. Kr., Cabinet des Médailles, Bibliothčque nationale de France, Pariz. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.135-155 * Gimnazija Škofja Loka, Podlubnik 1b, Škofja Loka; gasper.kvartic@gmail.com. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.157-169 * Zavod svetega Stanislava, Štula 23, Ljubljana; olga.osredkar@stanislav.si. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.171-184 * Zavod sv. Stanislava, Škofijska klasicna gimnazija; bojana.tomc@stanislav.si. doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.185-275 doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.277-284 doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.287-296 doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.299-307 doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.309-317 doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.319-361 doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.363-365 doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.365-370 doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.370-375 doi: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.377-381 CONTENTS 135 157 171 185 07 27 47 67 93 115 363 365 370 377 277 287 299 309 319