140
so zrastle iz njega kot cvet iz drevesa, brez impresionističnega ali pojmovnega posredovanja od zunaj na znotraj, je razlit vonj besede, ki je samo Bevkova, in najlepše v zbirki so obsežene v teh. To so povečini ljubavne pesmi, od katerih se odražajo kot najglobokejše in najresnič-nejše one, v katerih se izražajo trpke skrivnosti med možem in ženo, ki so kakor zalite v solzah in ki ostanejo značilne za Bevkovo erotično pesem (Najina žalost, Prvi hip ljubezni, Prebujenje).
Poleg teh treh smatram še »Rožo Marijo«, »V noči« ter »Zapuščeno« za najmočnejše v zbirki. Naj navedem »Zapuščeno«, ki zveni preprosto kakor melanholična narodna pesem, čudno prepojena z religioznostjo — hkrati pa je to skoraj podzavestno, nekje v globinah ihteče občutje,   skomponirano   rafinirano   eksotično:
V kamrico lunica - mrežica pala, mrežico to Marija je stkala, ko  sinka zibala Jezusa.
Po rožicah bledih skrivnosti hodijo, v srčecu mojem skrivnosti blodijo, skrivnosti Marije in Jezusa.
Moje telo skrivnosti nosi, moje srce vas milosti prosi, moje srce prežalostno.
Po vsem tem, kar sem povedal, lahko sklenem: veliko je pesmi, ki bi jim težko prorokoval srečno usodo, če bi jih položil na tehtnico. Kolikor pa jih je res lepih in Yes Bevkovih (6—10), so take, da za vedno zagotavljajo zbirki vrednost. Še nekaj, da ne pozabim: Kako je prišla uvodna »Pi-pico   kadim«   na   čelo,   oziroma v zbirko
sploh?
*     *     *•
Zbirko je okrasil Fran Kralj s šestimi risbami v tekstu ter z naslovno in zaključno. Risbe so v splošnem zelo močne v izrazu. Izrecno notranja doživetja so podana presenetljivo plastično (prim. le risbo k »Zapuščeni« na str. 361). Izraz teh risb je poln radostno (22), tragično (14), mistično (36), ekstatičnega doživetja. Zunanji izraz notranjih kretenj je ponekod stopnjevan do krčeviiosti (str. 8).       A   . ,,   , -,
Ant. Vodnik.
France Zbašnik: Pesmi. V Ljubljani 1921. Založila Tiskovna zadruga. — Z avtorjevo sliko in literarnim uvodom Pavla Karlina. Str. XVII+87. Cena 8 Din.
V izložbenem oknu Tiskovne zadruge v Prešernovi ulici, kjer od jutra do večera vre življenje, koder mimo hodi dan za dnevom toliko naše mladine, pred vsem v Vodnikovo gimnazijo, stoji tiho in skromno drobna knjižica z naslovom: France Zbašnik, Pesmi. Oh, koliko tragike se skriva za tem tihim, skromnim naslovom! Še pred šestimi, petimi leti je tudi ta Zbašnik kot šesto- ali sedmo-šolec (rojen 19. novembra 1897 v Dolenji vasi pri Ribnici) hodil tod mimo v gimnazijo, zamišljen, kakor vedno, in morda snujoč tele pesmi; v februarju leta 1917. je napravil predčasni zrelostni izpit — z odliko seveda, kakor vse svoje izpite — a v ranem jutru dne 15. junija 1918. leta mu je ob vznožju Monie di val Bella sovražna granata vzela mladost in življenje. Srce se krči v bolesti človeku ob pogledu na to knjižico: če je že v dobi, kose je šele učil, ko je šele zorel, .vedel toliko povedati in v taki lepi, rekel bi brezhibni obliki, koliko bi nam bil dal v zreli, moški dobi! Da, ob tej knjižici bi po" pravici vzkliknili z Ivanom Cankarjem: »Glej, taki mladeniči so nam padli, in mi, starci, smo obsojeni, da jim tešemo križ na grob.« (»Podobe iz sanj.«) Zbašnik si je sam stesal spomenik.
Vse tu objavljene pesmi — a komaj ena tretjina ostaline — so nastale, ko je bil Zbašnik v 7. razredu in deloma v prvih mesecih 8. razreda, nekako od jeseni 1.1915. do februarja 1917, ko je odšel k vojakom; odtedaj ni zložil nobene več. Strašna je bila doba od 23. maja 1915 (ko se je pričela italijanska ofenziva): prej smo gledalr v svoji sredi begunce iz Galicije, takrat pa so pribežali naši primorski bratje, in grmenje topov smo slišali v Ljubljano. Takrar smo morali bili priče strašnim prizorom, ko so jeli na morišče voditi po prekem sodu obsojene žrtve. Težak vzduh je bil nad nami; tudi nad šolami, zlasti srednjimi. Prva drž. gimnazija se je morala takrat preseliti v realko; in samo popoldne so nam dovolili, uživati nje gostoljubnost. Mračni so spomini na tiste težke jesenske
zarj kak
Nai
nag. kake Naj: »z pi
V
In ke
vislic
njege
svetn
izdaje
Karlir
učitel,
so   Z
ovadb
bransl
do trd
je duš
Šele r
x- 7. r
sedmi
res  jal
po več
141
in zimske popoldneve, ko smo v temnih hodnikih realke tudi mi — učitelji in učenci - morali občutiti, da smo le gostje nemškega zavoda. In razen tega je visel nad nami vsemi Damoklejev meč političnega osumljenstva: tudi Zbašnik je moral bridko občutiti pest sumničenja. Kot šestošolec (s. 1.1914/15) je bil začel v majhni družbi idealnih sošolcev in prijateljev pisati dijaški lisi »Mi gremo naprej!«" Pisal, ilustriral, urejeval in razmnoževal [v kakih 10 izvodih) ga je sam. Priobčeval je v listu pesmi, daljšo povest ter literarne kritike pod psevdonimom Sergej Fedorov. Ali prišla je ovadba: o veliki noči 1915 (ne 1916, kakor pomotoma stoji v Uvodu str. IX.) sta mu dva detektiva premetala vso sobo ter res našla še nekaj izvodov dijaškega lista. Tu je policija čitala pesem:
Sergej Fedorov:   Kri.
Na zapadu zarja žari, zarja žari, zarja rudi kakor kri... Na mojem oknu nagelj
cveti, nagelj cveti, nagelj rudi kakor kri... Na poljani junak leži, iz prs prestreljenih
mu teče kri,
rudeča kri... In vsa zemlja bobni in* vsa zemlja ječi: Kri, kri! In dež svinčen in šum jeklen ponavlja en sam refren: Krvi, še več krvi!
V pesmici je oblast videla anlimililarizem In ker si je rajnik izbral še strašni pansla-vistični psevdonim »Sergej Fedorov«, je bila njegova usoda zapečatena: bivši dvorni svetnik Kaltenegger ga je izključil zaradi izdajanja lističa (z njim tudi sošolca P. Karlina). Vsi dolgi protokoli, vse izjave učiteljev so bile zaman. O počitnicah 1915 so Zbašnika poklicali — vse posledica ovadbe — v civilno službovanje v domobransko bolnišnico, kjer je moral od zore do trde noči voditi zapisnik mrličev. Trpel je duševne in telesne muke. (Prim. Uvod!) Šele novembra 1915 je smel nazaj v šolo, v 7. razred, ki ga je dovršil 1. 1916. V tisti sedmi šoli torej — kakor piše Uvod, ki je res jako dobro in prisrčno pisan, — so po večini nastale pesmi te zbirke.
Odprimo knjigo! Pričakovali bi, kajne, glasov odpora proti očitni krivici, glasov sočutja s trpljenjem nesrečnih beguncev, pričakovali bi krikov srca ob toliki bolesti naroda našega. In vendar nič tega! Drugam nas vodi mladi pesnik: domov, v Ribniško dolino, kjer nam res prekrasno poje o lepoti poletnega jutra, ko vse hiti in dela na polju in škrjanček go-stoli: delo, delo, delo! (Str. 5.) In tam gledamo »Hišico na solncu« in pred njo spet polje in'vse dela, in »prek razorov se bleščijo srajce — vse se koplje v zlatem solnčnem morju.« (Str. 37.) V »Kmečki romanci« (str. 25) ga vidimo — študenta — na velikih počitnicah: pot ga vodi »čez pisano, pestro porisano polje«; naproti mu pride možiček nagubanih lic, s pipico v ustih; prijazno se razgovarjata; študent, da bi pokazal, da tudi kmeiske stvari razume, pohvali letino, češ: »Pšenica prav krasno kaže!« Kmetic mu prijazno popravi, da rž dobro kaže. Odkritosrčno prizna nato pesnik, da »se z jezo spominja strašne blamaže.« »Dolenjska« (str. 10 nsl.) nam spet razgrne vso poletno lepoto doline: pšenico in ajdo dišečo in deteljo živo... in kosce in brhke žanjice... v ospredju pa nas zabava veseli sejmar Luka — s klobukom vrh klobuka in s cvičkom v glavi — ki ne more razumeli, zakaj ne najde vrat svoje kbče. In z istim veseljem nam razlaga »Kmečko pratiko« (str. 66, 67 in 68). Mladi pesnik je tako vesel prirode, žitnega polja ter ajde na njem in pšenice, da bi najrajši tam ostal za zmerom, tam bi hotel umreti. (»Kmetiške«, I—VI, str. 13 do 18.) Skupina, pojoča o domači dolini in nje poljih, se mi zdi najlepša v zbirki. — Je pa v knjigi še druga, večja skupina pesmi, z drugačno barvo. Kmetski deček je prišel v mesto: iz knjig in z bristrim opazovanjem je spoznal drugo stran življenja, prišle so težke misli, viharji so nastali v duši (»Moja bolest«, »Hrepenenje«, »Trudna noč«), vendar mladi poet ne obupava: dokler se bo orel dvigal pod nebo, bo tudi poetova »misel merila višave«, z močjo svoje mlade fantazije si kmalu izpodi iz glave otožne misli, ven gre iz mesta, v polje, zdi se podoben »desetemu bratu« (sir. 46), »o zlatih
142
gradovih sniva, cvetlicam laske boža« in »cekinčke — zlate zvezde — šteje«; je »deseti brat«, ali obenem »kralj v deveti deželi«. Zdi se nam, ko da nam oddaleč zveni iz »Glose«: »Koder se nebo razpenja. ..« Pa tudi tista »O Vrba ...« nam zazveni, ko čitamo »Materi« (sir. 271. Zdi se, da je ta najgloblja, najsilneje občutena. Koliko tragike je v njej! — Zbašnik je spesnil tudi precej erotičnih. Ali kako resno je sodil o teh stvareh, vidimo iz pesmi »Mi« [str. 541: Popotnik pripoveduje o tujih deželah, o ljudeh tam, delavnih, o njih energiji:
»a mi brezdelni, smešni harlekini nikoli  novih  zarij,  solnca  novega  ne
učakamo: saj s kvantami preganjamo spomin si... z brezdeljem in pijačo žalostno zavest zamakamo ...«
Bodi dovolj! Kakšen namen naj ima, da bi še dalje našteval lepote te mlade poezije? Njenega avtorja ni več med nami. Čuditi pa se moramo, da ni v življenju našel vsaj te nagrade, da bi bil videl katero svojih stvari natisnjeno: potrkal je zastonj (potrkal je pač rahlo in najbrž samo enkrat!) na vrata uredništev naših leposlovnih listov ... (Uvod, str. XIII.] Hvaležni smo stricu poetovemu, g. dr. Fr. Zbašniku, da nam je preskrbel to posmrtno izdajo. Zbirka je tudi še v nekem drugem oziru izredno poučna: iz nje namreč vidimo, koliko in s kakšnim uspehom se je rajnik kot dijak učil. Poleg tega, da je bil v vseh predmetih prvi v razredu, s s je silno marljivo pripravljal za slovstveno delo, recimo kar naravnost, za pesniški poklic. Uvod (str. XIVJ nam nekoliko odkriva to skrivnost, kdo so bili rajniku učitelji v poeziji: Župančič, Murn, Ivan Cankar, Golar, Koljcov, 5urns, Richard Dehmel, Arno Holz. Dostavili bi pa še lahko: Silvin Sardenko (n. pr. v »Kmetiških«, III.] ter češki pesnik Machar (»Magdalena«, ki o njej govori naš poet kar dvakrat, str. 52 in 62]. Tudi staro-klasični svet, ki ga je rajnik tako izborno umeval — ko so v 7. razredu čitali rimske elegike, jih je Zbašnik vse prevedel v metrih izvirnika — mu je dal eno misel tam,
ko se primerja z blodečim, večnonemirnim Odisejem (str. 51). Res da se semterlja pozna doba učenja in dozorevanja (n. pr. tista nedoločna bolestnost), vendar pa je pestrost in dovršenost oblike naravnost presenetljiva. Značilno, zelo značilno je tudi, da poudarim še enkrat, to, da nima niti ene pesmi o svojih preganjavcih, o življenju v vojašnici: bil se je preveč zagledal — v čisti svet poezije.
Skratka: pesmi Franceta Zbašnika so prvovrsten, dragocen donesek k notranji zgodovini našega srednješolskega dijašiva v predvojnih letih. Kako bi se bil dalje razvijal, je težko soditi; vendar pa s to knjižico v roki smemo reči:
Ribniška dolina, izgubila si svojega pevca! Mladi poet, ki tiho snivaš v tuji zemlji, preživel boš nas, starce.          j rjebevec
Engelbert   Gangl:   Zbrani spisi za mladino. II. zvezek. Pripovedne pesmi. Drugi natisk. V Ljubljani, 1920. — Zakaj je Gangl označil te« svoje mladinske »zbrane spise« za pripovedne, ne razumem, kajti pripovedna,   naivno pripovedna   ni   nobena. Še tisti o »junaku« ne, ki je prišla kot taka v   berila   in   antologijo   balad   in   romanc (Skel-Wester).   Snovnost   Ganglove   knjige (pod cikličnimi naslovi, ki so, da so, in nič ne povejo: zgode in nezgode, pisano življenje) so motivi, ki smo se jih preobjedli do sita že doli od Heyev, Lebanov preko Stritarja v mlečno kašnost in metuljčarstvo naših dni. Gangl ni izviren, ni nazoren, ni \ istimi v čuvstvovanju. Ima edino to vrlino, da piše Stritarju sorodno mehek in uglajen ritmični  jezik,   a  brez  prijetne   Stritarjeve domačnoslne konkretnosti. V družbi in družini takih mladinskih slovenskih pesnikov mu seveda pristoja naslov nekakega prvaka. A baš zato se zna v bodočnosti kdaj rabiti I Ganglovo   ime   kot   simbolni   termini za   brezkrvnost   narejene   mla-j dinske   pesmi.   Saj ne smem zameriti I Ganglu, da ni v njem božjega daru Levsti- I kovega, očitali pa bi mu smel, da je po-J kazal tako malo potrebne ambicioznosti, da j I bi si bil izobrazil okus in kritičnoestetsko I sodbo s sistematičnim širjenjem stanovskega I obzorja iz Župančiča, Dehmela, G. Falkeja, I P. Kellerja, Francozov in Rusov, kar bi bil (