llillilll trni GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Turjaški trg št. 2, pritličje. — Naročnina: na mesec 4 Din, četrtletno 12 Din. — Dopisi se ne vračajo. Štev. 12. LJUBLJANA, četrtek, 5. julija 1923. Leto I. Pred velikimi mezdnimi boji. Kapitalistični družabni red drvi v propast, v katero je bil obsojen že ob svojem postanku. Nagel razvoj tehnike je pospešil, da si je kapiializem v enem stoletju zavzel svet in da je danes že prekoračil vrhunec svoje moči. Z razvojem kapitalizma se je razvijalo tudi dete kapitalizma — proletarijat, ki danes dorašča in se pripravlja, da prevzame dedščino in da preustroji današnji krivični družabni red, ki daje kapitalističnemu razredu vso moč, da more živeti na račun delovnega ljudstva. Kapitalizem noče umreti, noče se ločiti od prijetnega življenja. Išče potov in načinov, da se ohrani pri življenju ali da si vsaj podaljša svoj obstanek. Kapitalizem, ta največja pijavka človeštva, živi le od človeške krvi in od ljudskega znoja. Krvave vojne ga poživljajo, krvavi žulji in potne srage milijonov in milijonov proletarcev ga vzdržujejo. Država, monarhija ali republika je kapitalistična organizacija, ki vselej in povsod ščiti kapitalistične interese, vlade v meščanskih državah so izvrševalni organi kapitalistov. Zato že vse države danes pripravljajo vojno, se oborožujejo od nog do glave, zato so podvojili tudi izkoriščanje delavnega ljudstva, zato znižujejo mezde, zato množijo in povečavajo davke in upeljujejo prisilno delo ... Proletarijat dorašča in pričenja spoznavati, da nosi krivico vsega zla na svetu na lastnih plečah, da ga sam vzdržuje. Pot do rešitve mu je pokazal ruski delavec in ruski kmet, ki je stresel svoja mogočna pleča in vrgel izkoriščevalca raz sebe. In po celem svetu se začenjajo gibati sključeni hrbli proletarcev in kapitalisti so v strahu ko vidijo, da se jim puntajo sužnji, da se jim majejo tla pod nogami in da jih čaka enaka usoda, kot so jo doživeli ruski grofje in vlastelini. Ker se niti na vojaštvo ne morejo več absolutno zanesti, ustanavljajo kapitalisti svojo posebno »lajbgardo«, ki naj ukroti zrevolucijonirani proletarijat. Ne menijo se za milijone, ki jih potrebujejo te fasištične bande, saj jih daje nezadovoljna delavska para. Da zgleda cela stvar lepša, so krstili te svoje bande za »nacionalistične« organizacije. Pojava fašizma je znak slabosti buržuazije in kapitalističnega družabnega reda. Propad kapitalizma spremljajo velike gospodarske in politične krize, ki dokazujejo nezmožnost kapitalizma, da bi našel izhod iz zagate, v katero je zašel in v katero je slej ko prej moral zaiti. Demokracija, nacijonalizem, samoodločba in enakopravnost so razkrinkane in mase so sprevidele, da se pod temi krinkami skriva brezobzirna diktatura kapitalizma. Mase spoznavajo da srednje poti ni in ne more biti in da je mogoče le dvoje: ali še naprej diktatura manjšine (kapitalistov) nad večino, ali pa diktatura delavcev in delavnega kmeta nad pariziti. Med temi ne more biti sporazuma niti pogajanj. Edino le boj, boj delavskega razreda s kapitalističnim razredom. V tem znamenju se vrše zadnje čase Gigantski boji po celem svetu. Kapitalizem, ki mora končno podleči v tem boju, se momentano nahaja povsod v ofenzivi, ali proletarijat se umika in zopet zbira ter se neustrašeno bori v zavesti, da mora končno zmagati, ker je nasprotnik že obsojen na smrt. Štrajk za štrajkom, eden silnejši od drugega, se vrstijo po vseh državah. Proletarijat zmaguje, ponekod tudi propade, to ponajveč po krivdi amsterdamskih reformistov, ki ne verujejo v zmago in se boje boja. Reformsiti se bolje razumejo na akcije in boje pri zelenih mizah, pri črni kavi in havane — dimu. Tudi pri nas v SHS opažamo enake pojave, samo v manjšem obsegu. Naša industrija je mlada, naš proletariat neiz-šolan, neodločen. Zato boji pri nas niso tako silni, kot v Nemčiji. In vendar stojimo pred bojem, kakoršnega še nismo bojevali. Rudarji, železničarji, kovinarji, javni nameščenci, torej glavne žile kapitalistične družbe, stojijo tik pred stavko. Glad in beda jih je prisilila, da so pričeli boj. Kapitalisti jim cinično nudijo bajonete, prisilno delo in podaljšanje delavnega časa. Vodijo se še pogajanja, še se skuša rešiti spor brez bitke ali vsi vemo da pride do boja, ker pri zelenih mizah se zamore zadovoljiti le one, ki so pri zeleni mizi, množica pa si svoje pravice pribori le v akciji. Notranje - politični položaj je zamotan. Radikali, demokrati, Radič in Korošec se trgajo za oblast, vsi bi radi imeli najboljše mesto pri vladnih jaslih. Glad-no delavstvo mora paziti, da njihov boj za kruh ne bodo izrabile buržujske stranke v svoje strankarske namene. Mornarji so leto dni prosili, zahtevali in dokazovali, da se s 500 dinarji mesečno ne more živeti. Povsod so naleteli na gluha ušesa. Stopili so v akcijo, v štrajk in obalni promet je prekinjen. Železničarji se že nad dve leti borijo za svoj obstanek, vlada jih krmi z obljubami in grozi z militarizacijo. Enaki reveži so državni nameščenci vseh kategorij, tudi njim se ne verjame, da 600 dinarjev mesečno ne zadostuje niti za hrano. Kovinarjem na Jesenicah in po drugih podjetjih odgovarja podjetnik, da ne more povišati mezd, ker je slaba konjunktura ,ker je konkurenca prevelika in ker so krediti predragi. Trboveljska družba, ki dela z 900% dobičkom, ne razume da se z 140 kronami ne more izhajati in odbija upravičene zahteve rudarjev. Buržuazija igra opasno igro. Opirajoč se na silo bajonetov, odbija zahteve proletarijata in provocira boj. Istočasno povišuje kmetom davke za 500%, upeljuje kuluk in ukinja zadnje politične svobodščine. Nezadovoljnost raste, zaslepljeni spregledujejo ter se pridružujejo onim, ki se hočejo boriti. Vrste razrednih bojevnikov rastejo in vedno glasnejši postaja klic: Kruha hočemo! Dajte nam ga, ali pa si ga vzamemo! In ker ga ne bodo dobili, si da bodo morali vzeti, si ga bodo morali priboriti! Pred pričetkom borbe smo. Lačni in goli, pripravite se. Začetek odločilnega boja. Naš notranji položaj, ta neprestana kriza, ki obstoja od ustanovitve države, se je priostril tako, da stojimo na začetku odločilnega boja. Centralistična politika srbske radikalne in demokratske stranke ter njenih plačnikov iz pre-čanskih krajev je s tem, da hoče za vsako ceno ohraniti politično in gospodarsko nadvlado beograjske čaršije ter gotovim temnim zakolisnim, elementom, ki so tesno zvezani s to čaršijo — dosegla, da ima danes združeno vse nesrbsko prebivalstvo proti sebi, kakor je s svojo vazalsko politiko, ki je zastopala le interese francoskega kapitala, dosegla to, da so danes vse države, s katerimi imamo skupne meje, združene v eno fronto — proti nam. Centralistična politika nadvlade srbske buržuazije, ki je glavni ekspornent francoskega kapitala na Balkanu, je danes mogoča le kot odkrita diktatura, kot odkrito nasilje. Politika srbskega bur-žuaznega režima je politika nasilja maloštevilnih industrijcev, bankirjev, veriž-nikov ter z njimi zvezanih oficirskih in visokih uradniških klik ter kameril nad milijoni delavnega ljudstva, tako srbskega kakor ostalih plemen in narodov. Razen na socijalnem zatiranju širokih množic delovnega ljudstva pa sloni današnji režim tudi na nasilnem zatiranju vseh nesrbskih plemen in narodnosti. Osnovna linija današnjega režima je tista kakor v Rumuniji, ki jo je angleški pisatelj Sitn Vetzn imenoval, da je poslabšana izdaja nekdanje grofovske obligarhije na Madžarskem. Ost današnjega režima je obrnjena predvsem proti delavstvu. Zakon o zaščiti države, ki je celo z vidovdansko ustavo v nasprotju, nam jasno kaže namene režima, ki hoče onemogočiti vsak boj proletarijata, da ga lahko njegovi izkoriščevalci še bolj izkoriščajo in zasužnujejo. Podaljšanje delovnega časa, občutljivo zmanjšanje mezd in plač v primeri z rastočo draginjo, sabotiranje delavske zaščitne zakonodaje, to so posledice tega režima, ki jih vsak delavec občuti na lastni koži, pa naj si bo že srbske ali hrvatske ali madžarske narodnosti. Današnji režim je predvsem militarističen, kakor to mora biti vsak režim, kojega podlaga je nasilje manjšine nad večino, militarističen pa tudi zato, ker je Jugoslavija postala popolna kolonija francoskega imperialističnega kapitalizma in ker je vsled tega Jugoslavija v zvezi s Poljsko in Češko itd. določena, da tvori »Kanonenfutter« v boju za interese francoskih bankirjev. Ogromna večina državnih dohodkov požro pri nas izdatki za oboroževanje in armado. Državni dolgovi, za katere moramo plačevati oderuške obresti, služijo ravno tako v prvi vrsti oboroževanju. In ravno novi vojaški zakon, ki s svojo trdostjo prekaša vse dosedanje podobne zakone, in ki je bil izdelan predvsem na zahtevo francoskih generalov, je nov člen v militarizaciji Jugoslavije. Ogromni stroški za armado zahtevajo še ogromnejše davke, ker razne komisije požro tudi precejšen odstotek teh izdatkov in onemogočujejo, da bi se popravile ceste, železnice, da bi se nudilo prebivalstvu dobro urejene bolnice, v katerih bi ne bilo treba plačevati ode- ruških cen, onemogočujejo zboljšanje uradniških plač, zidanje šol, ker vojaštvo rabi toliko denarja, da za druge ljudstvu potrebne izdatke nema para. Režim je dosegel, da je danes položaj uradništva in sploh državnih nastav-ljncev tak, da slabši ne more biti. Pragmatik ni, in novi uradniški zakon bo tak, da bo režim vsakega uradnika, ki ne bo hotel služiti za slepo orodje vladajoče klike, vrgel na cesto. Plače uradništva so sramotne in neče jih režim izboljšati, dočim meče milijarde za plače oficirjem. Devetnajstleten dečko, ki zapusti vojaško šolo, ki ga ni stala niti vinarja, ima desetkrat večjo plačo kakor zdravnik v bolnici, ki vrši drugače težko, odgovorno in ljudstvu korislno delo in ki je moral dovršiti dolgoletne študije, ki so stali težke denarje. Režim pa je predvsem tudi naperjen, in to v pretežno zemljedelski državi, proti interesu kmetov. Agrarna reforma, ki je bila obljubljena z najsvetejšo častno besedo po prevratu, je še danes po petih letih — na papirju in če bo izvedena kdaj, bo pač izvedena tako, kakor odgovarja interesu veleposestnikov, ki so vsi režimski državotvorci. Bolniškega zavarovanja za kmete ni, ni obveznega zavarovanja za živino, niti proti požarom in ujmam. Velikanske stroške za armado plačajo v glavnem kmetje, delavci in uradniki. Ne le, da je pri nas večina davkov indirektnih (takse, monopoli, soli, žveplenk, tobaka, trošarina, (ki jo verižniki in trgovci zaračunavajo s profitom konzumentom) so se posebno sedaj zvišali zemljiški davki za 500 odstotkov. Dočim mora mali kmet plačevati ogromne davke, so fabriknatje, trgovci, predvsem pa banke naravnost smešno obdačene, razen tega pa imajo velekapitalisti še milijon potov in stezic, da se temu plačevanju izognejo. Dočim propadajo mali kmetje, delavci in nameščenci v vedno večjo bedo, si kopičijo razni prekupčevalci, izvozniki, verižniki in tovarnarji na njih račun ogromne profite, ne da bi jih kdo oviral v tem izkoriščevanju — delovnega ljudstva. Oficirji, trgovci, fabrikantje, veleposestniki ter bankokrati, to so stebri današnjega režima, to so tudi priviligi-rani stanovi v državi. Srbski buržuaziji pa je premalo, da izkorišča le svoje delavce, uradnike in kmetovalce, ona hoče izkoriščati še delo in žulje delavcev, uradnikov in kmetovalcev ostalih pokrajin. To dela na ta način da izrablja vse svoje politične nadoblasti, celokupen državni aparat v svoje sebične namene. Centralizem to je sredstvo za politično in gospodarsko izkoriščanje celokupne Jugoslaviie potom peščice beograjskih čaršijskih bankirjev in ve-rižnikov. To svoje izkoriščanje pa zakriva s krinko narodnega edinstva, s to krinko nacijonalizma si vstvarja tudi svoje »Orjune«, ki so bojne čete za vzdrževanje politične in gospodarske nadoblasti srbske buržuazije in zato se smejo ti valpti beograjske čaršije po-polonoma javno oboroževati in izvrševati vse mogoča nasilja, ker ta nasilja omogočujejo raznim »patrijotskim« bankirjem velikanske profite, razen tega pa dobi njih kšeft lepo narodno idealno krinko. Slovenska in hrvaška buržuazi-ja, ki razpolagala z dobro organiziranim, močnim kapitalom, sj necela dati iztrgati svojih profitov od srbskih bankirjev in začele sta boj proti Beogradu, seveda tudi pod krinko nacijonalizma, ker nečeta dovoliti, da bi se jima odvzel monopol izkoriščanja slovenskega in hrvaškega malega kmeta in delavca. To je bistvo avtonomističnega gibanja slovenske in hrvaške buržuazije, ki ga zastopata Korošec in Radič v zvezi z bosenskim voditeljem turških begov in veleposestnikov Spahom. Boj za profite med posameznimi buržuazijami se je prenesel na politično polje in se je že razvil v odkrite bitke raznih bojnih organizacij ter buržuazij , kakor so »Or-juna«, »Hanao«, »Sinao«, itd. Toda gotovo je, da se bodo te buržuazije prej ali slej pobotale in si bodo profit razdelile ter bodo potem skupno izkoriščale delovno ljudstvo Jugoslavije. Naša dolžnost je, da male krnele, delavce in nameščence poučimo o ieh temnih, sebičnih namenih raznih buržuazij. Prvi cilj katoliških Polakov, Remcev je profit ravno tako, kakor Praprotnikov in Kristanov. Gospodarski interesi klerikalne slovenske buržuazije so prepleteni z interesi centralistične beograjske buržuazije (le glejte kako častiti gospod Jovan brani »Žitne zavode« itd.), zato oni ne bodo dobojevali boja za osvobojenje slovenskega delovnega ljudstva, ampak se bodo zadovoljili s kompromisom, ki bi jim dovolil pod krinko avtonomije večji odstotek na izkoriščanju slovenskega delovnega ljudstva. To tem bolj, ker danes absolutno obvladuje klerikalno stranko kapitalistično desno krilo Polakov, Remcev. V Trboveljski družbi so klerikalci s centralisti soudeleženi na profitu (Benkovič, vitez Pogačnik), soudeleženi so pri celi vrsti tovaren in zavodov na profitih skupno s centralisti, celo kmečke gospodarske zavode uporabljajo za financiranje kapitalističnih podjetij in splošno znane so zveze, ki se pletejo od najvplivnejših krogov klerikalne stranke čez razne odločilne faktorje Industrijske zveze, ki so »brez stranke«, k radikalnim in demokratskim »gospodarskim krogom«. Zato delovno ljudstvo Slovenije od klerikalne avtonomije nima ničesar za pričakovati. V boju, ki se je razvil si bodo morale množice delavcev, nameščencev in malih kmetov same priboriti gospodarsko in narodno svobodo, priboriti skupno s hrvatskim in srbskim delovnim ljudstvom, ker srbski delavec in mali kmet nimata nobenega interesa na zasužnje-valni politiki svoje buržuazije, ki tepe srbsko delovno ljudstvo z istim bičem, kakor slovensko ali nemško in hrvatsko. Ne slovenska buržuazija iz klerikalne stranke, ne hrvatska buržuazija, ki vodi Radičevo stranko, ne bo rešila delovnega ljudstva, ampak delovno ljudstvo Slovenije in Hrvatske se bo moralo rešiti samo in njegov sobojevnik bo srbsko, mažarsko in nemško delovno ljudstvo. Kadar bodo delavci in mali kmetje imeli vso oblast v državi, kadar bo mesto današnjega buržujskega režima prišla vlada delavcev in malih kmetov, tedaj bo šele prišlo gospodarsko in na-cijonalno osvobojenje. Tedaj bode delovno ljudstvo Slovenije, Hrvatske, Srbije, Bosne in Makedonije v zvezi z delovnim ljudstvom Bolgarije, Grške, Ru-munije in Albanije osnovalo federativno socijalistično republiko Balkana. Tedaj bo vsak narod in vsako pleme imelo svojo lastno državo in vse te narodnostne republike posameznih plemen bodo tvorile državno zvezo, kjer ne bo ne zasužnjenih razredov, ne potlačenih narodov. Toda to federacijo delavsko-kmečkih balkanskih republik si bodo morale množice malih kmetov in delavcev priboriti same in priboriti si jo bodo morale v boju proti srbski in hr-vatski in slovenski buržuaziji, ki se bodo znašle v eni fronti, kakor hitro bodo ogroženi njih žepni interesi. Ne z zakulisnimi sporazumi, s katerimi je federalistični blok Korošec - Radič - Spaho omogočil Pašiču, da je upeljal tlako za popravljanje cest, da je zvišal zemljiški davek za 500 odstotkov in izpeljal novi vojaški zakon, ne z demagoškimi šovinističnimi hujskarijami, ampak z organiziranim bojem kmečkih, delavskih in nameščenskih množic bojno ta cilj dosegli. Boj bo hud in zahteval bo mnogo žrlev, ali potreba je, če hoče delovno ljudstvo iz današnjega suženjstva priti do gospodarske in nacijonalne svpbo-de. Sodrugi, povejte to vsem svojim znancem, poučite o tem svoje prijatelje, svoje sorodnike. Razširite v zadnjo vas naš list, razložite ljudem naša gesla in organizirajte povsod Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije, ker le NDSJ zastopa interese delovnega ljudstva, ker se bori za vlado delavcev in malih kmetov, ker se bori za federativno socijalistično republiko na Balkanu, ker se bori za gospodarsko in nacijonalno svobodo vseh plemen in narodov, ker se bori edino odločno proti militarizmu in se bori zalo, da plačajo stroške svetovne vojne bogataši, ne pa delovno ljudstvo. Seja razširjene eksekutive komunistične internacijonale (kominterne) se je pečala s svetovnim položajem in vprašanjem poedinih strank (sekcij) kominterne. Pri vprašanju poedinih strank je stala v ospredju norveška stranka, v kateri so začeli nekateri sodrugi širiti mnenje, da je vera za kom. stranko privatna stvar in se začeli obračati proti centralizmu v kominterni. Versko vprašanje se je po daljši diskusiji rešilo sledeče: Vera (in cerkev) je privatna slvar za meščansko državo ali nikakor ne za stranko. (Lenin.) Komunistični stranki ne more biti vseeno versko mišljenje njenih članov, ker komunizem je svetovno naziranje, ki nasprotuje verskemu svetovnemu nazoru. Lenin je izrecno poudaril, da se mora propagirati ateizem (brezverstvo). Grajalo se je pasivno zadržanje bolgarske stranke ob zadnjih dogodkih. V Bolgariji je aktuelno geslo delavsko-kmetske vlade in možna je začasna enotna fronta med bolgarskim proletarijatom in Stambolijskijevimi kmeti. Francoska stranka je prestala krizo, stranka je vedno živahnejša, število članov narašča. O nemški stranki smo že poročali v zadnji številki »Glasa Svobode.« Italijanska stranka je mnogo zakrivila, da lani ni prišlo do ujedinjenja z maksimalisti. Radek je poročal o svetovnem položaju. Dejal je, da moramo biti pripravljeni v bližnji bodočnosti na vele- Kdor se hoče boriti za ta gesla, naj pride v naše vrste, naj širi naš tisk in in naj agitira za ta gesla Neodvisne delavske stranke Jugoslavije od moža do moža, ob vsaki priliki in priložnosti. Živela Neodvisna delavska stranka Jugoslavije! Živela vlada delavcev in malih kmetov! živela federacija delavsko-kmečkih republik na Balkanu! važne dogodke, da bodo v svetovnem položaju nastopili veliki pretresljaji. Poedine stranke morajo delati v soglasju s svetovnim političnim položajem. Vozel imperialistične politike se vedno bolj zapleta. V Evropi je še vedno pereče vprašanje Porurja, vzhodno-azij-sko vprašanje se poostruje, revolucionarno gibanje na bližnjem vzhodu narašča. Angleški imperializem je spremenil svojo taktiko v tem, da išče sporazuma z buržuazijo Indije, Egipta, Turčije itd. proti delovnemu ljudstvu. — Nemški delavski razred je v največji nevarnosti. Možno je, da pride v Nemčiji do delavske vlade, ali pa da omrtvi nemški proletarijat tako kot avstrijski. Treba ukreniti vse, da nemški proletarijat ne postane tako brezbrižen kot avstrijski. Zadnja razkritja o grozotah ameriškega imperializma v kolonijah je končno vzbudilo zanimanje ameriških delavcev. Ameriški imperializem se ne razteza samo na Evropo, ampak sega od Tihega oceana do Karibskega morja in južne Amerike. Ameriški impriali-zem je mlad in kot vse v Ameriki se razširja neznansko hitro in je izredno nasilen. Internacijonala se mora v bodoče bolj pečati z ameriškim imprializ-mom. Na Poljskem besni po diktatu francoskih imperialistov še vedno besna reakcija. Povprečno število obsojenih komunistov v zadnjih treh letih znaša mesečno 20 obsojencev na 70 let (L j. 720 komunistov obsojenih na 2520 let). Zadnje štiri mesece je bilo obsoje- Seja razširjene eksekutive Komunistične internacionale. Ztotrafie tsa tlsScovmi slclad „Qlasa sv©!®©«!©** I USTE1C. V senci trobojnic. (Silhuete iz hamburškega »socialističnega« kongresa ministrov.) .. Pomandrane, sežgane, zasramovane, opljuvane in izdane socialdemokratske zastave 11. internacijonale ni več... Trohnijo trupla milijonov na bojiščih... v sramoten spomin na izdano zastavo ... milijoni lijejo solze obupa in bede... v prokletstvo izda-jicam. Oni pa, ministri Njih Veličanstev bude trohneče truplo II. internacijonale in ji vlivajo oživljajoči serum ... a truplo se ne. gane. * In glej, zbrali so se možje ... Visoko na drogu jih pozdravlja črno-rdeče-žolta trobojnica. Kakor v zasmeh jim kliče raz palače, kamor spejejo možje, »voditelji« proletarijata, da zborujejo in si, kakor nevesta in ženin podajo roke druga in drugainpol internacijonala: »Dobro došli, prijatelji 1« V dvorani pa trobojnice vseh kraljev in carjev, republik in monarhij molče strme na prihajajoče in iščejo vsaka svojega. Njih molk razumeva Vsak prihajajoči in vsak se odziva klicu svoje trobojnice, kakor struna na gitari svojemu glasu. »Sem, gospod Vandcrvelde, minister Njegovega Veličanstva kralja belgijskega«, molče vabi trobojnica belgijska. Švedska pa kliče : »Gospod minister Branting, sem, k meni«. »A ti, gospod Henderson, minister Njeg. Velič. kralja angleškega, sem!« In vse trobojnice, cel gozd trobojnic zove in vabi in vsak izmed prihajajočih socijali-slov pozna izborno glas svoje trobojnice in mu sledi. In 62 jih je, ministrov Njegovih Veličanstev na socialističnem kongresu, kjer se snuje nova internacijonala, »Socijalistična deiavska Internacijonala« — internacijonala malomeščanske idealogije in najgršega oportunizma. O, srečni delavci-ministri, ki Vam je dana naloga, tako vzvišena. O, srečen proleta- riiat, ki si v milosti tako slavnih in čislanih mož, mož ministrov-socijalistov. Zdaj vremena Tebi se jasne. Slavni »Naprej« je nabiral prispevke za la kongres. Slavni Brrrnot je ukazal peresu in ono je pisalo naj si sodrugi odtrgavajo od lačnih ust, ter naj prispevajo za pokritje stroškov tega kongresa, ker siromaki-mi-nistri nimajo denarja. Zakaj, veliko veselje bo zavladalo med vsem proletarijatom, ko bo ustanovljena resnična, prava ministrska internacijonala, internacijonala, ki bo smrdeči kadaver druge internacijonale in votlo poltretjo internacijonato pokopala, tretjo, tisto komunistično pa pohrustala s kostmi vred. In zgodilo se je ... Ni se zgodilo sicer, da bi bila pohrustana treba internacijonala, tudi, da bi »Naprej« kaj nabral se ni zgodilo ; nego zgodilo se je, da sta pokopani »in pace« druga in poltretja internacijonala, novi socijalistično-delavski pa se še ni vdihnila duša. Niti vsakdanja, kaj šele neumrjoča. Zakaj, t Lojnicam je pri tem dogodku zmanjkala sapa, rudeče zastave pa ni bilo, da bi si jo od nje izposodili. * V senci trobojnic : nemške, italijanske, francoske, madžarske, angleške, čehoslo-vaške, poljske, belgijske, švedske, danske, švicarske, ameriške in ... kdo bi vse naštel ... in ruske caristične, so govorili delegati in pretresali, kako vesti boj proti buržuaziji in kapitalizmu. Posvetovali so se ministri-socijalisti, kako naj prevzame v svoje roke proletarijat oblast in spoznali so, da mu je ni treba niti sprejemati več, ker jo že ima. Saj so vendar oni_voditelji proleta-i ijata, ministri Njeg. Vel. že na vladi, torej je oblast v rokah proletarijata. Kaj treba še boja!? In ko so spoznali to, so sklenili, da treba odpreti proletarijatu oči, da spozna, kaj in kako... In proletarijatu so odprli oči... Večina jih je imela odprte že prej, mnogo prej, nego je »Naprej« klical iz žepov prispevke za kongres, a tisti, ki niso hoteli verjeti svojim očem in ušesom, verjamejo sedaj, ministrom Njih Veličanstev, socijalistom — voditeljem. In sam gospod »Naprej«, zdi se, se je zamislil. Gospa »Edinost« pa je srečna (ker je ženska), da ima takšne voditelje. Pod trobojnico države SHS je pa sedel dr. Topolovič iz Beograda, zastoppnik Glavnega odbora S. S. J. »Zastopal je baje zeleno mizo«, kakor govori »Naprej«, a njegov delegat, ki pa je v senci trobojnic in v družbi ministrov sedel kot gost, ni zastopal nikogar, ker ni mogel razložiti, na kakšen način je »Naprej« stranka. Seveda se v Hamburgu niso mogli s tem mnogo baviti, ker je bilo drugega dela dovolj ni da ne bo razžaljenja, so ga pustili kot gosta. Trcbalo je pred vsem ugotoviti, da izrek »Moli in delaj« ni pravilen in se mora skleniti, da se bo odslej glasil: »Misli in delaj«, kar konstatira Bernot, da je to njegova ideja, ki mu jo je ukral kongres. In sklenili so tako. »Naprejev« delegat je prinesel iz Hamburga tudi proglas za socijalno religijo. Skovan je bil v senci lrobojnic in od ministrov Njih Veličanstva in ima geslo. »Vera brez del je mrtva.« Da je tudi socijalistična delavska internacijonala brez vere in brez del, stoji tudi v tistem proglasu. * Na kongresu ministrov - socijalistov, kjer se je obhajalo ženitvanje, ter obhajale krsti-tke nerodno rojenega, kosmatega deteta s šestimi nogami in dvojnim licem, krščenega za socijalistično - delavstvo Internacijonato, so očetje mnogo govorili. Podpis pod Versaillsko pogodbo so opravičevali. Zakon o zaščiti buržuaznih držav so odobravali. Rop v Poruhrju so smatrali kot upravičen; proti vojni so kričali, to je res, bodimo pravični, a ko je prišel čas, so se poskrili. Vse zahteve proletarijata od buržuaznih vlad so le provokacije in veleizdajstvo, so konštatirali v zadoščenje vseh trobojnic. Bojkot proti Rusiji bi bil odrešitev te države od pesti proletarijata. Komuniste treba držati za vrat in če ni drugače, na raženj z njimi. Mnogo so govorili ali največ je bilo grmenja proti boljševiški Rusiji. Pod carsko rusko trobojnico so pošiljali nad ruskega delavca in kmeta cele armade hudičev. Vojno nevarnost so videli le v rdeči armadi in ta nevarnost — rdeča proletarska armada Rusije — je baje velika nevarnost celemu svetu. Abramovič, ruski menj-ševik je to rekel in on že ve. Zato je priporočal, da mora Rusija nazaj k demokraciji in . to, kakor najhitreje. »Demokratski kapita- | ližem«, trdi ta menjševik carske Rusije, ni baje njegov ideal, a rad ga ima vendarle. Rajše, nego proletarsko vlado. Socijalizem je pač socijalizem. Svinjarija pa je, če seoi čevljar na vladi, in mizar in ključavničar in druge take sorte manualec, intelektualec pa ga mora poslušati To je svinjarija, a ne proletarska vlada. Zato je prijetnejši »demokratski kajjitalizem«. Pri njem intelektualec tudi posluša, ali posluša tudi čevljar. In to je važno. In to prija tako gospe »Enakosti« in gospodu »Napreju«. A vam, proletarci prija? ... Mi vemo, kaj je to demokracija, kaj? Krščenduš, da vemo. »Obznana« in »zakon o zaščiti države« ... Kaj? » Dva zaljubljenca, druga in druga in 'A internacijonala sta se snubila. Mnogi dvorz.ijo, da je to resnična ljubezen in da ta zakon ne bo sklenjen iz ljubezni, nego bo zakon pameti in razuma. Egoisti. Povsod vidijo le pamet in razum. Ljubezni pa nikjer. In Hillquit iz Amerike je hotel priliti malo ljubezni v ta zakon razuma, ker če bo imel otrok, ki ga ta zakon rodi, samo razum, pa nič ljubezni, kakor oče in mati, ne bo dolgo živel. Ker izkušnja oči, da pametni otroci ne žive dolgo. Ali ta ljubezen se je vlivala v ta zakon tako, da so gospoda pod trobojnicami opljuvali nevesto in taščo, kar je ogorčeno konstatiral Ledebour. Bogve, morda bo dete iz tega zakona sedaj tudi opljuvalo vse, kar je proletarskega. Vse svoje očete pa piav gotovo. Vendar se je naposled doseglo soglasje. Radek piše — hudomušnež iz tretje internacijonale je ta Radek, bogme — da je nevesta z 99 glasovi proti 6 privolila v zakon, ki se je sklenil. Ali je to zakon iz ljubezni ali iz razuma? ... Kdo ve. — Eno je gotovo: V ta zakon se ni prineslo ne devištvo ne dota. Gotovo pa je, da sta ženin in nevesta drug drugega vredna. Zato so se jima poklonile tudi vrstice Heinejeve: »Selten habt Ihr mich verstanden, selten nur verstand ich Euch. Nur wenn wir im Dreck uns fanden, dann verstanden vvir uns gleich.« Ali ni tako, gospod »Naprej« in gospa »Enakost«? _ Iv. rrancevic. Jugoslavija in Sovjetska Rusija. nih 120 komunistov na 400 let. Kljub temu se krepi odporna sila poljskega prolelarijata. Katayana (zastopnik japonske stranke) je podal v diskusiji sliko položaja na Japonskem in izrazil svoje prepričanje, da bo revolucionarno gibanje na Japonskem v malo letih bolj napredovalo, kot pa v istem času gibanje v Evropi. Nova angleška Bald-winova vlada predstavlja velike angleške banke in hoče potom groženj doseči, da bi se usidral angleški kapital v Rusiji. Angleška buržuazija ima s francosko na videz prijateljske stike, ali istočasno se pripravlja na eventualni izbruh sovražnosti med njo in Francijo ter gradi v zadnjem času zlasti vojne zrakoplove. Angleški buržuaziji se je posrečilo, da je postal London kreditno središče sveta. Angleška buržuazija hoče angleško svetovno gospodslvo ustaliti na denarnem polju s tajno diplomacijo in z močno zračno mornarico. Angleški delavci so zavisni v svoji življenjski preskrbi od proizvodov iz angleških kolonij in angleški bankirji hočejo zlomiti odpornost angleškega proletarijata z grožnjo, da bodo ustavili dovoz življenjskih potrebščin iz kolonij. Finančni aparat Francije je prišel popolnoma s tira. Deficit je ogromen. — Francoska komunistična stranka je z dobro zasnovano kampanjo diskreditirala Poinkareja in posrečilo se ji je upostavili enotno fronto s strokovnimi organizacijami proti volji socijalistične stranke. Buharin je poročal o vprašanju demokratičnega centralizma v kominterni. V kominterni se morajo podrediti po-edine stranke internacijonali, nacijo-nalni moment internacijonalnemu, sklepe poedinih strank (sekcij) lahko popravi ali ovrže internacijonalni kongres. Kominterna je svetovna delavska stranka, sestoječa iz poedinih sekcij. Interna-cijonalna disciplina ni mrliška pokornost, ampak strnjenost, sklenjenost v delu, v dejajnih. Losovski in Walcher sta bila poročevalca o strokovni politiki. V inierna-cijonalnem strokovnem gibanju propada reformizem vedno bolj. Čim resneje razumevajo delavske mase internacijonalni položaj, tem bolj obračajo hrbet reformistom. Ta razvoj smo videli že na frankfurtski konferenci. Te konference se je udeležilo proti volji Amsterdama mnogo soc.-demokraiskih delavcev, ki so za enotno fronto s komunisti proti buržuaziji. V amsterdamski inter-nacijonali sami se je stvorilo močno levo krito. Konferenca transportnih delavcev nam je pokazala, kaka mora biti taktika enotne fronte. Če stopijo reformistični voditelji z nami v pogajanja o enotni fronti, nam stavijo navadno nesprejemljive pogoje Glavno vprašanje taktike evropskih strank je vprašanje enotne fronte in delavske vlade. Taktiko enotne fronte se je doslej sprovajalo v Nemčiji najuspešneje. 4. kongres kom. internacijonale je jasno povedal, da taktika enotne fronte ne pomenja nobenega potvarjanja pro-leiarske diktature ali revizije komunističnih načel. Napram socijaldemokrat-skim voditeljem imamo največje nezaupanje radi izdajalske vloge, ki so jo doslej igrali in katero so objektivno prisiljeni, da jo še naprej igrajo. Ali mi imamo zaupanje do socialdemokratskih delavcev, da se hočejo boriti skupaj z nami. Enotna fronta je naša sedanja politična strategija, s katero mi ne samo razkrinkavamo socialdemokratske voditelje, ampak s katero istočasno vodimo socialdemokratske in neorganizira-delavce v določene bojevne postojanke. Pri uporabi enotne fronte se mora postaviti take zahteve, ki jih tudi soci-jaldemokratski delavci razumejo kot takoj uresničljive. Enotna fronta je krvna pogodba komunističnih in socijaldemo- in zahtevajo od nas predvsem, da prenehamo s kritiko in polemiko, kakor da mi ne bi kritizirali v interesu proletarskega gibanja, ampak sebi samim v zabavo. In nekateri naši sodrugi so celo za to. Ali ako mi prenehamo s svobodno, samostojno kritiko in polemiko proti reformistom, ni to več bojevna enotna fronta, ampak čisto navadno premirje z reformisti. Mišljenje teh sodru-gov je popolnoma napačno in škodljivo. V skupni akciji mi samo tedaj ne kritiziramo reformistov, dokler služijo proletarski stvari. Istotako napačno je pa tudi mišljenje onih sodrugov, ki so proti organizacijskemu ujedinjenju na strokovnem polju. Ali ta kampanja za enotnost strokovnih organizacij mora biti sistematična, ako hočemo, da je uspešna. Obratni sveti so orožje revolucije. Obratni sveti so močnejši, če je revolucija močnejša, in slabejši, če je revolucija slabejša. V današnjem položaju moramo povsod najenergičneje delati na gibanju obratnih svetov. Usodno je mišljenje, da lahko strokovne organizacije nadomeslujejo obratne svete. Ampak obratni sveti morajo biti temelj strokovne organizacije. To dokazujejo vse dosedanje izkušnje. Strokovna organizacija, ki ne temelji na tej podlagi, ne more biti dovolj močna in za akcijo sposobna. Stranke so dosedaj polagale premajhno pažnjo strokovnemu gibanju. To je naša najvažnejša naloga. Izgledi so sijajni. V nekaj letih bodo reformisti vrženi iz poslednjih svojih postojank. Rdeča strokovna internaci-jonala je vedno močnejša. Zato pa delati, delati in zopet delati! Nemška komunistična stranka je dosegla s svojo pravilno taktiko, da je v amsterdamskih strokovnih organizacijah Nemčije že 2,433.000 članov za nas. O fašizmu je referirala stara prvobo-riteljica nemškega proletarijata Klara Zetkin. Sive prvoboriteljice ni zadržala bolezen, da se ne bi udeležila seje. Ona ne more hoditi, ali njena duša in njeno srce je istotako mlado in sveže kot pred 30 leti. V dvorano sta jo prinesla v naslonjaču dva sodruga in viharni, dolgotrajni aplavz je pozdravilo najbolj priljubljeno bojevnico. Sodrugi so se bali, da vsled bolezni ne bo kos svoji nalogi. Ali ona je s svojim referatom naravnost frapirala sodruge z vzorno konstrukcijo in obvladanjem materijala. Kljub svoji bolezni je govorila s takim ognjem, s kakršnim govori že 40 let proletarskim masam. Njeno poročilo prinesemo v prihodnji številki. Po živahni diskusiji o poročilu Klare Zetkin je govoril Buharin o programu kominterne, ki ga bo končno sprejel V. kongres kominterne, ki se vrši spomladi leta 1924. kiatskih delavcev v boju proti koalicijski politiki in buržuaziji, in če je ona to, potem postane enotna fronta tudi pogodba komunističnih in socijaldemo-kiaiskih delavcev proti socialdemokratskim voditeljem. S taktiko enotne fronte smo v Nemčiji dosegli razne bojevne postojanke, ki olajšujejo nadaljnji boj delavskega razreda. Osvojitev teh bojnih postojank je odločilna. Tu se mora razbiti socijalna demokracija ob njenem notranjem nasprotstvu. Ona stoji pred vpiašanjem : delavska ali meščanska politika. Ideološko razcepljenje socijal-nc demokracije je važen rezultat taktike enotne fronte. V Nemčiji smo dosegli organiziranje simpatizirajočih delavcev okrog kom. stranke potom obratnih svetov, odborov za kontrolo produkcije in polom pol. obrambnih organizacij. Vse to so organi za bojevno enotno fronto. Naše stranke morajo biti stranke za osvojitev politične oblasti, stranke zmage, ki sodijo narod. Vsaka močnejša klofuta, ki pade po obrazu naše nesposobne in protinarod-ne diplomacije, izzvaja vedno en del meščanskega tiska, ki zahteva, da se mora splošna politika Eshaezije izpre-meniti. Z drugimi besedami: vsaka klofuta z zapada obrača lice naših diplomatov napram vzhodu. Ali to je ravno tako, kot z onimi lutkami na semnju. — Če postaviš ljutko na glavo in zopet odtegneš svojo roko, se ti lutka zopet postavi na staro mesto... • Zahteva po izpremembi vladne politike napram sovjetski Rusiji se je pa malo resneje pojavila po skrahiranju vladine diplomacije ob zadnjem bolgarskem puču. Ta zahteva se je pojavila zlasti v srbskem časopisju, medtem ko n. pr. oča »Slov. Narod« še vedno kliče vse hudiče in peklenske sile proti ruskim boljševikom. »Socijalistično« glasilo slovensk. purgarstva »Naprej« je pri nas drugo glasilo, ki najnesram-nejše napada sovjetsko Rusijo, prvo delavsko - kmetsko državo. Zanimivo je, da pišejo celo srbski vladini listi za spremembo politike napram sovjetski Rusiji. Beogradska »Tribuna« n. pr. je radikalsko glasilo, potom katerega radikali tipajo javnost in jo na premeten način informirajo o kakih bodočah radikalskih namerah. In ta »Tribuna« zahteva sedaj obnovitev od-nošajev z Rusijo. Mi sicer dvomimo v resnost te želje, ali kljub temu prinašamo izvleček njenega članka. »Tribuna« pravi, da so pred vojno rusofili gledali le ruskega carja, ne pa ruskega naroda. In potem nadaljuje: »Videč samo carja, vezani samo na carja, samo (namreč: srbski buržuji, op. ur.), smo pozabili na ruski narod, od katerega volje zavisi usoda eneda vladarja, ene dinastije. Zato nas je hitri polom carizma presenetil. In šele tedaj po polomu, smo se spomnili, da je razen carja obstojal tudi ruski narod.« Fašistovska »demokracija«. Pred vojno so se vršile volitve v Italiji po starem volilnem sistemu z malimi votivnimi okrožji, od katerih je vsakdo izvolil enega poslanca. Na podlagi tega volivnega sistema so znale posamezne krajevne klike vedno potvoriti voljo ljudskih množic. Leta 1919 je stopil v veljavo nov votivni zakon, ki je temeljil na proporcionalnem sistemu, s kandidatskimi listami poedinih strank in velikimi volivnimi okrožji. Pri teh volitvah je dobila tedaj še enotna soc. stranka Italije 156 mandatov. Novi gospodarji Italije — fašisti pa niso bili zadovoljni s tem volivnim zakonom. Fašizem potrebuje nov votivni zakon, po katerem bi dobili fašisti pri prihodnjih parlamentarnih volitvah večino mandatov. V tem smislu so sestavili nov volivni zakon, ki sicer temelji na proporcionalnem sistemu, ali ki je istočasno tako urejen, da po njem ne more priti do izraza volja množic delovnega ljudstva. Fašistom so po tem zakonu zagotovljene tri četrtine vseh poslancev v parlamentu. Ostala četrtina odpade na: klerikalce, demokrate, radikale, republikance, socialiste in komuniste. Zakon nadalje predpisuje, da mora v vsakem volivnem okrožju podpisati kandidatno liste vsake stranke 1500 volivcev!, da more bili lista sploh veljavna. Te kandidatne liste in podpise mora nadalje potrditi notar (fašisti bodo že skrbeli, da bo notar fašist). Ker razpada Italija v 20 velikih volivnih okrožij in ker se udeležita volitev dve proletarski stranki, morajo socijalisti in komunisti najti 60.000 podpisov!!!, ako hočejo, da so njihove kandidatne liste veljavne. Tu moramo pomisliti še to, koliko komunistov in socijalistov se nahaja v zaporu in kako težko jim bo najti 40 notarjev, ki bi bili pripravljeni potrditi kandidatne liste proletarskih strank, hi kdor bo podpisal svoje ime na proletarsko listo, ta bo živel v stalni nevarnosti, da mu fašisti zažgo streho nad glavo ali da ga ubijejo. Ali fašisti se bridko varajo, če mislijo, da si bodo s takimi volitvami podaljšali svoje življenje. Nasprotno, oni bodo s takimi volitvami ustvarili naravnost ne- Mi bi dejali ravno nasprotno: Ravno tedaj ste pozabili na ruski narod in mrtvi Nikolaj že šesto leto igra s svojimi Wranglovci večjo vlogo v Jugoslaviji, kakor vse mase delovnega ljudstva. Končno priznava to, samo z drugimi besedami, tudi »Tribuna« sama: »2e šest let vladajo v Rusiji boljševiki. 2e šest let tolerira velika večina Rusov režim, ki ga mi radi imenujemo anarhistični, zločinski in zverski. Ali pa imamo mi končno pravico, da se upiramo enemu režimu, kakoršenkoli naj bi bil, če se njemu ne upira velika večina Rusov v Rusiji in nepregledni sprevod Rusov, razstresen po celem svetu? ... Ali današnji režim v Rusiji ni stvor, ki se tiče samo Rusov?« In nato se vpraša »Tribuna«; »Ali nam je mar boljševiška Rusija storila kedaj kaj žalega?« »Tribuna« pravi dalje, da se je že mislilo na obnovitev odnošajev z Rusijo, ali to so preprečili oni »državotvorni« elementi, ki se smrtno boje boljše-viške propagande. Začudeno se vprašuje, ako Ninčič res ne vidi potrebe za obnovitev teh odnošajev. To potrebo da je že davno spoznala Češka in Italija, Anglija in celo Francija. Zaradi ene preplašene Rumunije — končava »Tribuna« — menda ne bomo zavzemali stalno napram Rusiji stališče nahujskanega in trmoglavega otroka?« Vladina politika ostaja napram Rusiji stara. Delavske mase bodo morale priboriti vzpostavo zvez s sovjetsko Rusijo. In priboriti nekaj, se pravi napraviti resnično akcijo. Velika večina delovnega ljudstva Jugoslavije bo to akcijo podpirala. Citati iz »Tribune« naj pa bodo tuš oču »Narodu« in iz teh citatov bo videl proletarijat Slovenije, da Brrnotov »Naprej« prekaša v svoji gnusni protidelav-ski in proti sovjetski gonji samo vladino buržuazijo. vzdržen položaj za delovno ljudstvo Italije, oni si bodo s tem sami skrajšali svoje življenje in si skopali samim sebi jamo po starem pregovoru: Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. Tudi Stambolijski v Bolgariji si je na podoben način zagotovil večino v parlamentu, ali organizirana fašistovska reakcija, ki je dobila pri volitvah 12 poslancev v parlament, je strmoglavila v eni noči Stambolijskega in njegovo stranko, ki je imela v parlamentu 219 poslancev. Tako si nasipajo italijanski fašisti samim sebi pesek v oči, da ne bi gledali odprto v grob, ki se pred njimi odpira. Kongres ameriških socijalistov. Pred kratkim se vršeči kongres ameriških socijalistov je bil polomija brez primere. Ideologično je ameriška socijalistična stranka skrahirala že pred vojno, organiza-torično po vojni in danes živi kot 95 odstotni invalid. Njen kongres je bil orgljanje brezročnega invalida. Enkrat je zaorgljal »Rdeči prapor«, drugič ameriško nacijo-nalno himno in ob koncu francosko mar-seljezo. S tem »lajerkastenkoncertom« je hotela naberačiti poslednje vinarje za svoj pogreb. Kongres ni analiziral niti gospodarske, niti politične situacije, niti ni začrtal kakih strankinih nalog. Edin sklep je bil: Proti komunistom! Kljub temu, da Debs na kongresu ni govoril, so ga izvolili za predsednika stranke, ker on je edini, ki še nekaj vpliva na ameriške delavce. Debs se nahaja sedaj v takem položaju, kot pri nas svoječasno Etbin Kristan. In če se bo Debs oprijel izročenih mu poslov, je njegova usoda, da bo socijalistično stranko razrušil, ne pa na noge postavil. Konferenca jugoslovanske sekcije ameriške delavske stranke. 27. do 30. maja se je vršila v Chicagu konferenca jugoslovanske sekcije delavske stranke (Workers Party) Amerike. Konferenca se je baviia izključno s praktičnim bodočim delom naših sodrugov v Ameriki. Sklenili so, da kupijo poljedelski stroj (traktor), ki ga pošljejo sovjetski Rusiji kot poklon jugoslovanskih delavcev v Ameriki ruskim proletarcem. Njihovo glasilo »Radnik« bo odslej izhajal trikrat na teden. Globoko razumevanje položaja in navdušeno razpoloženje delegatov na konferenci nas navdaja s prepričanjem, da bodo želi sodrugi v bodoče še večje uspehe kot doslej. *........................ Organizirajte se! Sestanek ljubljanskih zaupnikov Neod. Delav. Stranke Jugoslavije je vsako sredo ob pol 8. uri zvečer v „Delavskem domu.“ Enotna fronta proletariata. (Iz govora s. Bottcher (KPD) na seji eksekutivne kominterne.) internacionalni pregled. Strokovni Da morajo biti strokovne organizacije razredno zavedne, o tem smo si že na jasnem.Strokovne organizacije pa morajo razredno zavednost tudi pravilno pojmovati in ne smejo iti po poti naših reformistov — Strokovne komisije, Glavnega Radničkega Saveza in Amsterdamcev v obče. Pri nas imamo danes samo reformiste, ki napačno razlagajo razredno zavednost, po drugod imajo pa še anirho - sindikaliste in anarhiste, ki so sploh proti vsakim reformam in se borijo le za končni cilj za socijalistično družbo in odklanjajo vsake reforme. Za nas revolucijonarje je stvar jasna: Kakor se mi na eni strani zavedamo, da potom reform ne bomo spremenili kapitalističnega družabnega reda, tako tudi zavračamo anarhistično stališče, da »čim slabše, tem bližje revoluciji.« Naše stališče je razvidno iz naslednjih izvlečkov iz programa revolucionarnih strokovnih organizacij: Naloga strokovnih organizacij. »Obrambni organi proti posameznim podjetnikom, napadalni organi proti kapitalističnemu družabnemu redu, organi za postavitev socijalističnega družabnega reda — to je zgodovinski razvoj mednarodnega strokovnega gibanja, to je njihova preteklost, sedanjost in bodočnost.« S temi kratkimi besedami je s. Losovsky na drugem kongresu Rdeče Strokovne Internacionale obeležil bistvo in temeljne naloge Strokovnih organizacij. Že v tem, kako važno vlogo odmerja Rdeča Strokovna Internacionala strokovnim organizacijam v boju za dosego končnega cilja — vposta-vitve socijalistične družbe, se jasno vidi razlika med revolucijonarno Moskvo in reformističnim Amsterdamom, ki upa da bo proletariat v okviru kapitalistične družbe zamogel potom reform vreči današnji kapitalistični sistem. Delne zahteve in končni cilji. V boju za vsakodnevne zahteve (pobolj-šanje mezd, za socialno zakonodajo, za 8 urni delavnik i. t. d.) revolucionarne strokovne organizacije nikoli ne smejo pozabiti, da je končna rešitev teh vprašanj nemogoča v kapitalistični družbi in da je zato najglav-nejša naloga strokovnih organizacij, boj proti kapitalističnemu družabnemu redu in 'za postavitev socijalistične družbe. Niso revolucijonarne one organizacije, ki ob vsaki priliki ponavljajo revolucijonarne fraze, ampak resnično revolucijonarne so Mimogrede. Razvitje orjunskega praporja. 1. julija so v Ljubljani razvili or-junski prapor. Bilo je prav lepo. Od 12.000 junčkov, o katerih piše »Orjuna«, se jih je zbralo pod praporjem okrog sto. Več pa je bilo radovednežev — otrok, starih žensk, pa tudi nekaj rosnoskih kratkokrilk. Po razvitju so stopili v vrste, da napravijo spored v svoj lokal — kavarno in restavracijo »Zvezda«. Ali spored je bil pravi orjunski pogreb. Nekaj nad sto poparjenih junčkov in junic se je sramežljivo pomikalo proti »Zvezdi«, samo nekaj uniformiranih orjunov se je držalo malo ponos-neje, ker eden je nosil puško in drugi revolverje. Vprašamo, za koga je policija prepovedala nošnjo orožja! Ali bo moralo delavstvo samo razorožiti te slavne »čred-nike«? ORJUNA je razvila svoje prapore v Ljubljani. Bilo ni Orjuncev veliko, največ precej mlečnozobih buržujskih fantičev. Pa to nas ne zanima, naj delajo kar hočejo. Zanima nas pa to, da so Orjunci korakali po mestu z narodno-socijalno železničarsko godbo na čelu. Narodni socijalci so sami priznali, da je Orjuna protidelavska bojna organizacija kapitalistov. Če narodno-socijalni železničarski muzikanti nimajo niti pičice sramu več in razrednega čuta (tega sploh narodni socijalci niso nikoli imeli. Op. ured.) je nam tudi prav. Ampak delavstvu povemo to v vednost, kaki proletarci so to, da se bo delavstvo v bodoče znalo ravnati. »ORJUNA« priznava, da je PROTIDELAVSKA bojna četa kapitalistov. V zagrebški Orjuni je izšel članek »Fašizem v splošnem in v Italiji«, kjer se razlaga pomen svetovnega fašistovskega pokreta. Odlični orjunski teoretik konstatira, »da fašizem pripravlja v Evropi in po celem svetu splošno obnovno akcijo v najrazličnejših smereh, in da je evropski fašizem v gotovih ozirih tudi svetovni pojav, ki se v različnih deželah pojavlja sicer v različnih oblikah in v raznih političnih smereh, v splošnem pa mu je vendar ohranjen enoten karakter, ki označuje vsa nacijonalistična fašistovska gibanja v vseh deželah.« V nadaljnem tudi gospod pisec pove, kaj tvori enotni karakter svetovnega fašistovskega gibanja in ga označuje tako: »(vsa nacijonalistična fašistovska gibanja) druži boj za obstanek naroda proti razredni prepotentnosti ročnih delavcev in kmečkih mas.« Torej boj proti delavcem in kmetom, to je glavni cilj svetovnega fašistovskega gibanja po mnenju zagrebške Orjune. Mi smo to že davno vedeli in le pozdravljamo to odkritosrčno priznanje zagrebške Orjune. Orjuna je bojna organizacija kapitalistov in buržuazije proti kmetom in delavcem, zato tudi industrijska zveza v Beogradu, kakor najvišja razredna organizacija jugoslovanskega kapitalizma priporoča svojim članom naj podpirajo orjunski »Preporod«. Žalostna je ta »narodnost«, ki jo morajo »Orjunci« braniti pred delavci in kmeti, ki pregled. one, ki tudi v dejanjih izvajajo svoj revolucionaren program. V boju za svoje-vsakdanje zahteve moramo mase vedno opozarjati, da je povišanje plač, 8 urni delavnik in socijalne reforme le sredstvo* ki nam olajšuje borbo za naš končni cilj — za zrušenje kapitalizma in za postavitev socijalistične družbe. Naše najvažnejše naloge. Na Balkanu moramo z izjemo Bulgarije, kjer so strokovne organizacije že enotne, stremeti za tem, da ujedinimo strokovni po-kret v močne in enotne industrijske zveze z enotno centralno instanco, kateri bo s tem, dana možnost, da započne uspešen boj proti reakciji in za poboljšanje gmotnega položaja delavstva. Mednarodne strokovne in industrijske zveze. Mednarodne strokovne in industrijske zveze (rudarska, transportna, kovinarska itd.) so po nalogu Amsterdamske internacionale izključile one organizacije, ki jih je Amsterdam izključil in ne sprejema v svojo zvezo ruskih organizacij. Naše organizacije se morajo boriti za vsprejem v te mednarodne in industrijske zveze in zahtevati zopetni vsprejem že izključenih organizacij in ruskih zvez. Poglobiti treba zveze med raztresenimi revolucionarnimi silami v mednarodnem merilu, v katero svrho se je ustanovilo mednarodni propagandni komite, čegar naloga je poleg propagande tudi organizacija medsebojne solidarnosti in medsebojnega podpiranja. Delo med mladino in ženskim delavstvom. Kapitalizem najhujše izkorišča ženske, mladoletne in otroke, katere izkorišča tudi za to, da potom njih zmanjšuje delavske mezde odraslih moških delavcev. Revolucijonarne strokovne organizacije se morajo boriti za gospodarske zahteve, ki so jih sprejele revolucijonarne mladinske in ženske organizacije. (Objavimo jih v eni prihodnji številki G. S.) Mladoletne, ženske in vajence se mora pritegniti v strokovne organizacije kot polnopravne člane in jih vzgajati za bodoče razredne borce. Pri vseh mezdnih gibanjih je osobito važnjost polagati na zahteve mladine in ženskega delavstva. Revolucijonarna strokovna organizacija se mora boriti za gospodarsko enakopravnost delavk z delavci po načelu: enako delo — enake plače. Skrbeti je za resnično zdravstveno zaščito delavk-mater. tvorijo v Jugoslaviji 96% prebivalstva. Mi pa vemo, in to so Orjunci sedaj sami priznali, da je tisti njihov »narod« le žep raznih srbskih, hrvaških, slovenskih, madžarskih in židovskih krvosesov in izkoriščevalcev. »Naprej zastave Pare ...« »Naprej«, le korajžno, nikar se ne sramuj! Namreč, da misliš zopet priobčevati bančne inserate, mi itak vemo. Ali zakaj si se ustrašil naše besede in si tiste inserate opustil? Saj bi lahko spoznal, da smo se le šalili in ti prav nič ne zamerimo, če pokažeš svojim naročnikom, v katerih »socialističnih« bankah je dobro nalagati svoj denar, pri katerih tvrdkah je v prid »socializma« kupovati. Ne trebalo bi zato pripravljati pot k razumevanju tega v članku »Pomen inseratov« in tako opravičevati svojo socijalistično vest. Nimamo tudi ničesar zoper to, če boš, dragi »Naprej«, postal v teh »socijalistično-bančno-trgovskih« krogih popularen. Nekje vendar moraš biti, če hočeš živeti, to se razume. Če že nisi popularen med proletarci, hajd, daj da boš vsaj pri inserentih. Samo tega ne razumemo, kako bo šla bankam in drugim špekulantom pšenica v klasje, če bi Ti, mili »Naprej®, vsled njih neinseriranja zmrznil? Ali bi nam, sitnim radovednežem, ne hotel tega povedati? Pa ne, da bi nam prijatelj »Naprej« za te prijateljske besede »eno tako zasolil«, da bi nam kar »sapo zaprlo«. Ne moremo si kaj, da bi še eno ne rekli. Četrtkova številka »Napreja« ima namreč skoro 4 strani inseratov. Pravih, pravcatih inseratov, koristnih proletarkam. Namreč o pomadi, za »pravo sredstvo lepote«. Ni hudir, saj vendar smejo biti tudi proletarke lepe, ali ne? Potem sredstva za ženske »v posebnih slučajih«, ki se pa uznajo le, če se priloži znesek za znamko za odgovor — na Dunaj. In tako dalje: štiri strani. Edini »socialistični* dnevnik »Naprej«, ki je kaj vreden, izhaja včasih na 8 straneh — polovica je inseratov — in stane 2 dinarja. Spredaj je včasih rdeč, zadaj pa »čisto tam na koncu«. Da ne bo kdo rekel, da govorimo iz gole zavisti, ga priporočamo vsem »v posebnih slučajih«. Prijatelj »Naprej« razlaga v članku »Komunizem ali socializem«, kaj je ono in kaj je drugo. In pravi, »da je socijalizem pot h komunizmu in način, kako naj se upravlja komunistična družba.« Kako se pride k socijalizmu, trdi »Naprej«, da v socijalizmu morajo biti vsi zadovoljni in da moramo vsakemu svoje privoščiti. Tisti, ki ljubi samo smetano, privoščimo mu, naj jo sne, drugi pa naj zato sne vso latvico mleka brez smetane. Za to delitev pa ne sme noben drugega s palico, nego oba morata biti s tem zadovoljna. To je pot k socijalizmu. In to pot jasno kaže in- ternacionala, kjer je bil »Naprejev« zastopnik navzoč kot gost. Osnovali so jo ministri Nj. Veličanstva, ki so baje socijalisti in ki jedo smetano, a ostalim članom te internacijonale, torej tudi Brrrnotu, nudijo latvico mleka brez smetane. In zadovoljni so oboji — ministri in Brrrnot. Kako pa se pride od socializma h komunizmu, pa »Naprej« obrazloži prihodnjič, ko dobi kak bančni inserat. Atentat na Pašiča. Ker se je raznesla takoj po atentatu na Pašiča vest, da je atentator Hrvat in Radičevec, v resnici pa je baje »Orjunaš«, je zagrebški »Horvat« med drugimi napisal sledeče: Za Pašičevo glavo ne bi Hrvati žrtvovali niti enega liškega koštruna, kaj šele eno pošteno življenje. Isto velja za vse srbske državnike sploh. Pašič je z balkona proglasil, da je žrtev narodnega edinstva i velesrbske ideje, zato mu mi kot nasprotniki te ideje prisrčno kličemo: »bog naj poživi Nikolo Pašičal« — Mi pa v uredništvu »Glasa Svobode« moramo priznati, da smo se ne malo začudili, ko smo čitali v posebnih izdajah meščanskega časopisja in potem v rednih, da atentator ni bil komunist. Hudirja, saj je dosedaj vedno in povsod, kjer je kdo kaj razburljivega naredil, dotični vedno bil komunist, ali pa vsaj od komunistov najet. Sedaj naenkrat je »zločinec« nekdo drugi. Dopisi. KAMNIK. — Hočemo podati par sličic iz življenja najbolj »izobraženih« krogov naše ljube domovine, ki se zbirajo okoli »Sokola«. V Kamniku je bila sedaj že druga prireditev »Sokola«, kjer je prišlo do jako izobraženih incidentov. Pred par tedni je bila sokolska veselica na Duplici pri Kamniku. »Sokoli« in izobraženci kaj radi po-vdarjajo, da so le delavci pijanci, oni so kvečjemu navdušeni, na Duplici se pa vendar ni posrečilo tem vzorno discipliniranim buržuaznim vojščakom obvladati položaja, ki ga je stvoril navdušujoči vinski duh. Na tej veselici je prišlo do pretepa, ki so se ga udeležili tudi Sokoli v kroju in le s težko silo je par treznejših ljudi napravilo red. — Orožnikov ni bilo seveda zraven, ker gospodje so pač gospodje Sokoli — narodna garda. Orožniki so le vedno zraven če se zbere par proletarcev, ki zahtevajo večji kos kruha, ki jim ga buržuazna gospoda odreka. Ko je priredila »Vesna« izlet v Kamnik, so se kar svetili bajoneti, ki so pričakovali, da bo kak proletarec zinil kako bolj ostro besedo, da bi ga lahko odpeljali. Nerazjasnjen pa je ostal čuden dogodek z mostom. Ko so namreč naši sodrugi ob priliki izleta »Vesne« šli iz Kamnika, so morali čez Prašnikarjev most in korakalo je tedaj čez ta most čez 400 ljudi. Vračali^ so se po drugi poti. Drugi dan pa so šla štiri dekleta čez dotični most in glej, most se je podrl in vse štiri so padle v vodo in dobile težke poškodbe. To je res čuden slučaj. Toda vsakemu trezno mislečemu človeku je jasno, da je most bil od zločinske roke poškodovan in ker je bilo pričakovati, da se bo »Vesna« vrnila po isti poti, je pač jasno, da je hotel zločinec izvršiti atentat na našo proletarsko mladino. Žrtve tega hudodelstva so postala dotična štiri dekleta. Zanima nas, če so tudi naše vrle oblasti, ki so tako skrbele za oboroženo varstvo proletarskih izletnikov, zanimajo za ta čuden, čuden slučaj. Zahtevamo, da se ta nesreča z mostom natančno preišče in dožene, kako je bilo mogoče, da se je most, ki je par ur preje zdržal 400 ljudi, podrl pod štirimi dekleti? Ob priliki župnega zleta Sokola je bil spet incident, ko je hotel »navdušen« od vinske ideje neki inteligent izvršiti hudodelstvo posilstva. Če kak proletarski otrok v lakoti ukrade kos kruha, so meščanski časopisi polni moralnih kapucinad, v tem slučaju seveda molčijo in stvar se bo že zatušala... Ja, tako je, če si buržuj, izobraženec, pred vsem pa visoko držiš prapor meščanske morale. Delavstvo je vse te buržuazne organizacije spoznalo in jim obrača hrbet. Delavstvo si bo tudi pri nas ustanovilo lastno kulturno društvo in bo samo s svojim trudom in delom si društvo tudi vzdrževalo ter bo pokazalo kaj zamore proletarska disciplina. Proletarci, ven iz buržujskih »Sokolov« in »Orlov«, ne delaj štafaže svojim izkoriščevalcem in sovragom! Proletarec. MARIBOR. Delavski zlet v Mariboru, ki se je vršil 1. julija, bi se lahko imenoval tudi poskus rehabilitiranja skrahiranih soci-jalpatrijotskih kapacitet, ala »minister« Buk-šeg, »poslanec« Golouh itd. Ta delavski zlet bi moral biti pred vsem razredna manifestacija bojevne proletarske mladine. Ali on se je vršil v duhu, v kakor-šnem živi 2. internacijonala in da rabimo dobesedni izraz Steinberga na kongresu v Hamburgu: »v duhu špispurgarije ...« Vsa ta delavska prireditev je na koncu izgledala, kakor nekak cirkus. Na zletu je sodelovalo in paradiralo precej elementov, ki ne spadajo v delavski pokret. Tako smo n. pr. opazili elegantno meščansko damo v svileni obleki z velikim rdečim trakom preko Prs- i- Prireditve se je udeležilo nad 10.000 ljudstva z 20 zastavami in tremi godbami. — Sprevod po mestu je bil zelo skromen, tako da je celo buržujski »Slovenski Narod« bil popolnoma zadovoljen z njim. Se bolj meščansko skromen je bil pozdrav delavsl