Mladen Mladenov: Listje pada. — Kristina: Ave.
759
je namenil Bog! On vse prav naredi,« tako se je izrazil Cijazovec nekoč pred ženo, ki mu je Daničevo hčer povzdigovala v deveto nebo. In prigodilo se je, kar je namenil Bog. Dve leti po potresu je mladi uradnik snubil profesorjevo hčer. »Vi ste mojo edinico nesli na svojih rokah iz smrtne nevarnosti, vi ste tvegali zanjo življenje. Kdo je sposobnejši nego vi, da ji postane zaščitnik na potih življenja? Moj in božji blagoslov bodi z vama!« je govoril Danic srečnemu Tonetu . . .
Mstje pada.
JLListje pada, listje pada,                  Kaj zato, če ni poletje,
kamor segajo oči,                          kaj zato, če ni pomlad?
nama pa ljubezen mlada              Nama cvete lepše cvetje,
in življenje zeleni.                          nego ga rodi pomlad!
Mladen Mladenov.
V
daljavi sinji zvonovi pojo večerni »ave« svečanostno.
fl Ve.
In v vasi seljak že sklepa roke, pošilja misli k nebu gorke.
Kot sladke godbe ubran glas zveni črez polje v tihotno vas.
A moja misel ob zvokih teh izvablja na lice mi blažen nasmeh.
In »ave« molita duša, srce: Pozdravljeni dnevi ljubezni mlade!
Kristina.