MONOGRAFIJA O SLOVANSKIH ŠTEVNIKIH*
Pričujoče delo o slovanskih števnikih je rezultat avtorjevega večletnega zanimanja za probleme števnikov (prim, bibliografijo na koncu knjige). Slovanski števniki so bili raznovrstni tako po obliki kot po načinu označevanja količine. Avtor jih pojmuje kot vrsto izrazov za označevanje količin, ki so se začele razvrščati v urejen sistem. In prav silnice tega razvoja je avtor poskušal izluščiti.
Monografija je razčlenjena na štiri dele; semantični pogoji za nastanek števniške besedne vrste, besedotvorje števnikov in prehod v posebno besedno vrsto, oblikovne spremembe slovanskih števnikov, spremembe sintaktičnih lastnosti števnikov.
Delo temelji na naslednjih postavkah: a) elementi, ki sestavljajo neko besedno vrsto, imajo gotovo skupno semantično in oblikovno osnovo, b) geneza nove besedne vrste je v tem, da postane podobna semantika spodbuda za enotenje oblikovne plati besed in podobno obnašanje v govorni verigi. Šele relativna skladnost obeh dovoljuje izdvajanje besedne vrste kot celote.
Začetki abstraktnega mišljenja so bili pogoj za nastanek abstraktne predstave o količini in številu. Količina je bila lahko pojmovana kot (ne-)razčlenjena celota, razlikovalo pa se je tudi gledanje na te prvine količin glede na prostor in čas. Pri Slovanih so bili glavni števniki prvotno vezani na štetje predmetov, ki so tvorili prostorsko verigo; časovno zaporedno pojavljanje predmetov je izražal tip petkrat. Vrstilni števnik npr. peti izraža ne le to predmetovo lastnost, da je peti po vrsti, temveč tudi, da je število vseh predmetov v tej celoti pet. Iz njih izpeljani abstraktni samostalniki (tip pet) so prvotno pome-
nili le končni, pe(i predmet, po izgubi starih števnikov pa začnejo pomeniti tudi količino. Števniki tipa dvoj so prvotno kazali na količino kot na lastnost celote, sestavljene iz delov. Ločilni pomen je še danes ohranjen le v delu slovanskih jezikov (tudi v sloven.), drugod je prevladal količinski. Vsak od teh števnikov je imel še dodatne pomene, ki so pa začeli stopati v ozadje spričo pomena količine in števila. Obstaiata torej vertikalni in horizontalni števniški sistem. Horizontalni je sestavljen iz števnikov z raznimi pomenskimi niansami (dva, pet, dvoj, numerativi), vertikalni pa se je gradil ob naravni številčni vrsti (eden, dva, tri...). Poleg sistema, ki je rasel ob naravnem številčnem, so obstajali še drugi, manj splošni rus. gorstb, povesmo, pučok ali pa rus. kopna, krestec, skird itd. Ti tipi štetja so največkrat omejeni na merjenje popolnoma določenih stvari: lanu, žitaric itd. Posamezni izrazi teh sistemov so zelo redko prodirali v vertikalni števniški sistem: kašub. kopa »60«, poikopY »30«, sin. dial, red »10« (dve redi »20«). V tem poglavju obravnava avtor tudi besede tipa malo, mnogo itd., ki bi jih, kadar označujejo količino, četudi nedoločeno, šteli z enako pravico med števnike kot med prislove. Števniki so blizu terminološkim sistemom, saj jim manjka modalnost, ekspresivnost, polisemija, homonimija in sinonimija.
Naravna številčna vrsta je brezkončna, izražamo pa jo s končnim številom korenov. Slovani so imeli desetinski sistem štetja. Ponekod najdemo primere, ki kažejo na drugačne tipe (dvajsetinskega, štiridese-tinskega, devetdesetinskega itd — režij. trikrat dvajsti »60«), vendar jih največkrat razlagajo kot tuje vplive.
Posebne korene imamo za števnike prve desetice in oglišča (sto, ki je v etimološki zvezi z deset, tisoč itd.), čeprav srečujemo
A. E. Supmn, Slavjanskie cislitel'nye. Minsk 1959.
260
tudi tu decimalni tip graditve dis^(t) dišal »100« v polabščini, kar je verjetno sred-nem. vpliv in dluž. žaseš stow »1000«. Vmesni števniki se tvorijo najpogosteje z množenjem in seštevanjem, le ponekod z odštevanjem in deljenjem dveh ali več števniških korenov. Zloženi so v podred-nem odnosu in sestavljeni v prirednem. Slednji so doživeli manj sprememb, prvi so se zrasli v enovite besede (dvanajst, dvajset itd.) Drugi del teh besed postaja vse bolj nosilec gramatičnih odnosov, prvi element pa ostaja nosilec pomena. Pri vseh vrstah števnikov pride do vplivanja enih oblik na druge v vseh slovanskih jezikih (trideset po petdeset, petero po četvero itd.). Numerativi so prodrli v vertikalni sistem na mejah med različnimi vrstami štetja.
Števniki so bili lahko le dualia in plura-lia tantum (2-4) ali singularia tantum (tip pet—pri petinskem načinu štetja bi bil lahko tudi v dvojini ali množini). Pri števni-kih je opozicija kategorije števila bila le znotraj vertikalnega sistema (drugače pri deset, sto). Raba množ. pri števnikih 3, 4 in edn. pri števnikih tipa pet je povezana z (ne-)razčlenjenim pojmovanjem količine. Težnja po notranji enotnosti poskuša njihov odnos do kategorije števila nevtralizirati. To ni moglo priti v polni stopnji do izraza v jezikih, ki so ohranili dvojino (tudi sloven.), ker le-te podpira ujemalni odnos števnikov 2-4. Poenotenje na osnovi množine ni nikjer do konca uresničeno, saj rabo ednine podpira semantika abstraktnega števila.
Spol nekateri števniki imajo (tip pet, sto), drugi se po spolu pregibajo (dva, dve). Kadar števnik označuje količino predmetov kot lastnost, se približuje pridevnikom in ima različne spole, kadar pa izraža abstraktno število, se bolj bliža samostalnikom. To dvojnost skušajo nekateri jeziki premostiti z nevtralizacijo spola; le-ta bi istočasno dovoljevala količinski in števil-
ski pomenski odtenek. V slovenščini pa kategorija spola še živi, morda zato, ker ujemalni odnos števnikov ni bil prizadet.
Sklonski sistem števnikov se povsod poenostavlja. Tako se zmanjšujejo nasprotja med funkcijo sklonov pri različnih števnikih, med abstraktnejšim pomenom v no-min. in močnim predmetnim pomenom v stranskih sklonih. V odvisnih sklonih se uveljavlja večinoma pridevniški tip sklanjatve. Števniki 2-4 se v nom. v slovanskih jezikih različno razvijajo, le jeziki z ohranjeno dvojino ostajajo pri starem. Kljub najrazličnejšim medsebojnim vplivom kategorija sklona ni nikjer povsem izginila (v bolg. in mak. ni več deklinaci-je). Čeprav je včasih sklonska oblika navidez izginila, pa priča sintaktično nasprotje glavnega in odvisnega sklona, da gre prej za sklonsko homonimijo. Vendar pa opozicija glavni-odvisni sklon še ohranja napetost, ki je v srbohrv. pripeljala do izgube odvisnih sklonov pri števnikih tipa pet.
V zadnjem poglavju se avtor ukvarja predvsem s sintaktičnimi vprašanji: kako se vežejo števniki s samostalniki, kakšno obliko ima zaimensko ali pridevinško dopolnilo ob zvezi števnik + samostalnik, kakšno je razmerje med števnikom in predikatom, kadar števnik izraža količino ali abstraktno število.
S to knjigo je avtor izpričal široko in poglobljeno poznavanje problematike števnikov nasploh in v slovanskih jezikih še posebej. Prav zaradi takšne zasnove je delo zanimiv prispevek; avtor opazuje in analizira odnose med posameznimi števniki kot odnose v sistemu in se tako dokoplje do njihove funkcionalne vrednosti. Ugotavljanje funkcionalnosti in rdeče niti v razvoju števnikov pa je včasih moralo nekoliko zapostaviti posebnosti v posameznih jezikih.
Alenka Sivic Ljubljana