Šievitka;2
Leto: XXII (l97V/?5)
t
V
_ V J s
J
GLASILO novomeške GIMNAZIJE
D/
UJ,
» v
J
L
I V
rO
JI 1
s t ie z i c e
glasilo novomeške gimnazije leto XXII letnik 1974/75
II jb 1-^b
številka 2
'urejuje uredniški odbor
odgovorni urednik Rafko Križman
glavni urednik Janez Pipan
mentor profesorica Jožica Jevnikar
naklada štiristo izvodov;
cena posameznega izvoda 3 (tri) dinarje
glasilo financira gimnazija Novo mesto
literarni prispevki Janez Pipan,
Smiljan Trobiš, Jolanda Valentič, Anica Murn Tatjana Kapa, Darja Kodre, Bojan Matkovič, Bojan Mikec...	• •
likovni prispevki	"	. r
Rudi Gerbec, Bojan Matkovič^ Alenka Beg
1
Janez PIPAH
EROS1 - TANATOS
Srečanje z erotiko Alojza Gradnika
Nič ni v ljubezni nizko
(Elizabeta Barrett Brovming)
Verz: '?Pil aem te in ne izpil, Ljubezen,uni samo pojasnilo oziroma vodilo Gradnikove erotične poezije, ampak je hkrati tudi njen idejni začetek. Pesem EROS - TANATOS, ki se začne s tem verzom, je sicer izšla v njegovi drugi ‘zbirki (Pot bolesti), vendar ne moremo reči, da v'prvi zbirki (Padajoče zvezde) ni bilo izrazite erotike, toda vseeno lahko trdimo, da je EROS - TANATOS prva filozofska substanca pesnikove erotike, pogojena s praosnovo - izrazito subjektivno svetovnonazorsko filozofijo. Ta pa zopet ni nastala spontano, sama po sebi ±n zato, ker je nujna, ampak le z vnaprej programiranim potovanjem skozi sebe, ne samo kot zaznavno bitje, temveč tudi kot čustveno prizadet osebek, ki iz pojma vseh svojih gledanj izlušči izraz, to je poezijo, z določenim namenom in učinkom.
Kakšna je ta filozofija? Njena prvenstvena značilnost je že označena močna subjektivna narava, ki je načelno niso mogli zlomiti še tako vabljivi in močni zunanji vplivi (panteizem, dialektika, Hegel, Schopenhauer itd.) in se tako pojavljajo samo kot nekakšni osamelci, izolirani od emocionalnih vplivov, izražajoči predvsem odbijajočo zavest vpetosti v tok dogajanja in izpostavljeni sleherni trenutek subjektivnemu preoblikovanju.
1
grški bog ljubezni; tu je izraz posplošen na ljubezen.
Če hočemo razumeti Gradnikovo erotiko, se moramo nujno seznaniti z bazo njegove poezije, njegovo živijenjišdeo filozofijo. Erotika, kot sestavni del pesnikove intime, predstavlja v celotni strukturi njegove poezije nekakšno, idejno nadgradnjo (superstrukturo). Kajti tako hoče filozofija. In za pojasnitev te trditve bo služil hkratni dokaz močne individualnosti Gradnikove filozofije življenja.
Življenje je samo formalna vrednota celotne duhovne . eksistence, ki niti s porajanjem ljubezni ne more nadvred-notiti ostalih konponent. Kako je življenje pravzaprav nizko, kakšno razočaranje in celo - ponižanje!
Življenje moje - z neba zvezde padajoče.
Iščem pot in hodim v mrak iz mraka.
Kakor jadro sem, ki k bregu hoče se vrniti in zastonj na veter čaka.
To je prikaz življenja kot bivanja na valovih, ki te neprestano premetavajo in ti s svojimi sencami pljuskajo v obraz'. Zato sledi nujno razočaranje. Kajti vse, kar je človek nekoč sanjal in pričakoval, da bo srečal, ko bo pri šel do naslednjega obzorja, se je s tem spoznanjem podrlo in praktično razblinilo v Nič.
Kje je, o mladost, kar si imela?
Kje je, o mladost, kar si hotela?
Nekoč so bile sanje in je bila volja, zdaj pa je ddina volja samo še podzavestna težnja, k smrti.
Zdaj, ah, vem - kar se ne reši v zore iz mraka, kar išče cilj in ga ne more
najti - ti zagrneš v svojih valov prt in da samo ti si cilj, šepetajoče mu poveš in pelješ v svoje dvore - Smrt..
Tako pridemo do osnovnega odnosa Življenje - Smrt . (Bios - Tanatos), ki slednjega vrednoti kot najvišjo du-. hovno stvarnost in edino možnost spoznanja prave Resnice, ko zaslišiš ironični šepet, '"da samo ti si cilj1', hkrati pa tudi izključenost novega življenja, kot bo razvidno pozneje.
Od tu pa lahko gradimo naprej. Vrnimo se spet k pesmi EROS - TARA. TO S:
Pil sem te in ne izpil, ljubezen.
Ko duhteče vino sladkih trt
vžil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si Smrt.
Prva dva verza z globokim notranjim razočaranjem, ki še vedno kaže na določeno mero žalosti za izgubljenim idealom (vero v Življenje), izražata nov odnos - Bios -- Eros. Ljubezen je vrh Življenja in v kaosu nevednosti se ti zazdi, da višje vrednote ni mogoče doseči. Toda -"vžil sem te, da nisem bil več trezen" - Eros prevpije realne možnosti lastne moči in širine, ki v Biosu - takem, kot se kaše - nikakor ni več mogoč. Bila je potrebna pijanost, skrajna mera omamnosti in nezavedanja, da si za trenutek lahko padel v objem Njenih globin, ko niti nisi vedel, da so.Njene. Šele tedaj si spoznal pravi cilj.
Bios - Eros - Tanatos!
Obstaja torej nek višek v praznini Bios - Tanatos, to je Eros (Ljubezen). Toda javlja se kot taka samo v mladosti, večji del človekovega, življenja je brez nje, se pravi, je prazen.
Kje je, o mladost, kar si imela?
Kje je, o mladost, kar si hotela?
Mladost je imela Ljubezen, hotela jo je ohraniti tudi za naprej. Šele sredi Življenja plane klic iz njega: kaj si nekoč imel, kar se ne bo nikoli vrnilo. Ko bi še enkrat mogel HOTETI. Samo HOTETI!
Zrl sem v strašne teme tvojih brezen: in ker je pogled moj bil zastrt, od bridkosti nisem vedel, Smrt, da si najskrivnostnejša Ljubezen.
Iz Tanatosa ponovno sledi Eros. To je višek struk-s ture, je cilj pojmovanja, pa tudi končni cilj in v bistvu sreča. Sreča v tem smislu, če najdeš v sebi možnost za ugotovitev njene realne eksistence.
To je bistvo Gradnikove filozofije kot vodila njegovega pesniškega izraza. Iz same strukture Bios - Eros -- Tanatos - Eros sledi močno dejstvo, da Ljubezen ni samo vrh njegove izrazne moči v smislu namena podajanja, ampak tudi tisti varljivi trenutki njegovega življenja,
ki mu venomer v^odibbi spominov odvračajo vero v poslanstvo Življenja kot duhovne vrednote in kot cilj spočetja. V pesmi SPOMINI pravi:
"Gad spomini so, ki piči.
Nepozabljeni mrliči
src ne nehajo nam gristi.1'
Brez dvoma je glavni poudarek misli na njegovih mladostnih ljubezenskih razočaranjih, katerih lepote in njegove sočasne vere ni moč pozabiti. Hkrati so to "nepozabljeni mrliči1', ki "src ne nehajo nam gristi", se pravi, da bo šele v smrti spet nastopila združitev, kajti spomini so klic iz grobov in v tem primeru nenehno opozarjanje na del tvoje krivde za ločitev.
Teh nekaj grobih zaključkov naj bi predstavljalo uvod v razumevanje Gradnikove intimne erotike, javljajoče se skozi vse obdobje njegovega umetniškega ustvarjanja kot boleč klic ranjene duše, hrepeneče po bližini in omami. S tem je postavljen temeljni kamen, osnova,iz katere vse izhaja in kar v bistvu vse je. Posamezne nianse so samo določeni trenutki čutnega izbruha in negotovosti v prepričanju. Bistvo vsake Ljubezni je prelitje v Smrt, kjer je s ponovnim zlitjem potešeno hrepenenje, ali pa se le-to stopnjuje do take višine, da se samo po sebi prelije v sen sreče.
I. PISMA
Gradnik je glasnik ženske duše. Že kolikor je to nenavadno, je vredno omembe, če pa še dojameš globine, ki jih je črpal, in pravo strast, s katero je to storil, stopi predte ljubezen, ki jo lahko doživiš samo v neki višji ekstazi -.v preobčutljivosti za njena nasprotja in posledice le-teh kot izraz duhovne nemoči pred ob-širnostjo in neposrednostjo pojava. Samo pesnikovo najbolj neposredno srečanje z ljubeznijo, njegova dejanska združitev z njeno močjo je lahko dala čustvovanje svojega nasprotja (v ljubezni) iz njega samega kot ena-komočno prizadetega. Zbližanje je praktično tako trdno dejstvo, da že samo po sebi pomeni zlitje in s tem rojstvo enega pojava, vozla dveh notranjosti, s prav tistimi protislovji, ki jih veličastno nudi ljubezen.
Zaradi tako neposrednega stika z ljubeznijo je dojemanje njenega pojava razumljivo izvenživljenfeko nadgrajena stvarnost, ki pa se rodi lahko samo v mejah ženskega čustvovanja, se pravi bitja, ki je z nežnostjo in čistostojo določeno že vnaprej in je višina njenega "ljubim” hkrati nujnost, da moški sploh še lahko ljubi.
Enega izmed viškov izpovedne moči tiste ljubezni, ki ima svoje gibanje (rast in propad) še omejeno v sferi Življenja, so PISMA (Padajoče zvezde), Čustva tu preidejo v zadnjo stopnjo pred tragičnim zaključkom Biosa, in ker je Eros v Življenju že sam po sebi tragedija duše, je poezija PISEM en sam obup nad seboj kot nesposobnim vključiti se v nujno dvojnost v Ljubezni, drugače povedano, prevzeti vlogo čisto navadnega partnerja in tako doseči neposrednost. Ali je torej klic njene duše (PISMA) obtožba ali pomilovanje? Miti eno niti . drugo. V njeni izpovedi najde prostor samo Ljubezen -
hrepenenje, hotenje, predanost,bol,kajti v tistem trenutku , ko.bi začela obupavati ali obtoževati, bi začela. sovražiti, to pa je že vse nekaj drugega kot naddvignje-nje Ljubezni nad Življenjem. Ravno to se je zgodilo z njim. Obup nad čakanjem, nad oddaljenostjo ga je pripeljal v stanje, ko enostavno ni več ljubil.
Takrat se tudi ni zavedal, da je njegovo dejanje povzročilo novo Ljubezen - enojnosti. Praznino v njej polnijo spomini, ti pa hkrati priklenejo njega na vzmet, ki bo oba združila v grobu.
Dva vodnjaka
oddaljena vrh zemlje sva. V globinah pa se le eden v drugega pretaka, pravi Gradnik v PISMIH (V). To je nekakšna prispodoba resnice, da ostaneta dve duši, ki sta doživeli slast prave Ljubezni, večno združeni. Zadnja pa je uteha. Vedno.
Ciklus PISMA sestavlja osem pesmi, ki bi jih (vendar je to zelo negotov zaključek) lahko imenovali fabula. Iz navidez preproste lirične izpovedi prerastejo v končne filozofske izvlečke, ki so glede.na nastavke (uteorijeu), ti pa so realni odsev stvarnosti, nujni.
Mesec je vstal izza daljne strehe.
Ha balkonu slonim in čakam nate.
Oči sem zaprla in sanjam. Vse zlate so sanje. A če le korak se odmeva po tlaku, se stresem in gledam, Dozdeva se mi, da si ti. Tako mi minute * bežijo in ure, tako mi noči vse prečute bude hrepenenje, ne dajo utehe. (PISMA I)
Že iz samega izraza veje preprostost duše, ki izpoveduje, da ne moremo podvomiti v pristnost čustev.. Ta so nasprotno tako globoka, da postanejo že simbol - vsega, kar je lepo in čisto. To ni romantika, kot se zdi prvi
- 7> -
trenutek, je.tako globok izraz, da postanejo prisotni elementi(noč, mesec, sanje, odmev korakov na tlaku) nekakšna nadtvarnost, simbol hrepenenja oziroma neizpolnitve.
Iioč. Kot taka zavzema posebno .mesto v Gradnikovi . erotiki. H j ena navzočnost je uteha, je trenutek, ko postane samota lepa. Z nočjo se prebudijo sanje, v sanjah pa se izpolnjujejo želje. Res je, da ne prinaša miru, kajti je resnično samo trenutek in s tem tudi razburjenje, da !,vsa jutra bedečo me zarja še najde” (PISMA III). Toda:
Glej v nočni tišini
povsodi, povsodi te vidim, dokler se dneva prikaže kričeča svetloba in zopet jaz reva slonim osamljena na mokri blazini.
Jutranja zarja zruši vse ideale, vpne te v topo vsakda* njost, ko niti solze ne morejo več izražati notranje bolečine.
Podoben izraz ima tudi pesem PRIČAKOVANJE (Pot bolesti):
Kako te čakam, o kako te čakamI
Ko pride v hišo gost moj, črni mrak,
poslušam$ali čujem tvoj korak
in vprašam: "Sam si?" - "Sam," mi tiho reče.
0, da bi vedel ti, kako me peče beseda ta ledena celo noči
Čeprav veje iz vseh teh verzov skrajni pesimizem, že zdavnaj zdavnaj opuščeni upi se vračajo samo še kot sence, pa je mogoče ugotoviti, da je noč odrešenje. Kajti sreča je tudi v trpljenju, ker je le-to praktično dokaz za ljubezen, oziroma je ljubezen sama po sebi.
Glej, celo noč je postelj moja prazna in celo noč premolim, kakor blazna ime presladko tvoje jecljajoč.
£'
Ko človek išče srečo (in jo tudi najde) v takih razpoloženjih, lahko reče, da je dosegel svoj smisel, da je življenje preizkusil na svoji koži. Torej je smisel . življenja v samoti. Samota pa je noč. V noči je svet tisti, kjer je dejanska ljubezen tista tvoja ljubezen, edina resnična in mogoča. Noč je skratka razpoloženje.
Ker pa je njegov smisel v čakanju smrti (Ljubezni), je svetloba tista ubijalka duše, ki je samo prispodoba družbenega pritiska na pesnika in njegove misli.
Razpoloženje noči je Gradnik z globoko intimnostjo podal še v več pesmih, kot na primer V MRAKU (Padajoče zvezde) in NOGI (Pot bolesti). To je izpoved njega samega kot moškega, ki pa ni prav nič ločena od prenesene ženske izpovedi; bistvo je v nasprotnem razočaranju, ki je sicer neutemeljeno in bolj razočaranje nad samim seboj, toda ne glede na to, kako močna je njegova osebnost (kompleks pred nesposobnostjo ljubiti), je poezija te duše enakovredna ostali, kar pa kaše na dejansko moč v njem, namreč da priznava, svojo šibkost in sočustvuje z. njo - prizadeto. Njegova nemoč je torej le občutek, ločitev samo navidezna, v resnici je njegova osamljenost prav tako močan krik kot njen, teži k ponovnemi zblišanju, da. bi zapolnil tisto morečo praznino v sebi.
V temi se mu odpre srce do najbolj skrivnostnih globin, iz njih splavajo upov polne misli in poletijo k njej. Toda ta negotova pot je spoznanje, da so vse in da bodo vse nadaljnje noči le pričakovanje in da je tu konec utehe in da je vse upanje tako nesmiselno kot dan, ki počasi enakomerno prihaja. Ker pa si sam, v svojem svetu, ti je laž tolažba in zato bi hotel, da bi bila ta noč večna - Tanatos!	,
Vrnimo se spet k PISMOM. Druga pesem (KO ŠEL SI OD MENE...) je nekakšna podoba trenutka ločitve. Tokrat so rože še cvetele. Rože niso slutile konca. Rože sploh ne
- 9"
poznajo konca. Ob večerih, ko ga zaman čaka, trga liste iz cvetov; zdi se ji, kot bi jih trgala na njegovem grobu. Tu dobimo zanimivo razmerje časa. Bivanje rože je v primerjavi z bivanjem človeka nično, samo utrinek. Toda zdaj, ko je njena ljubezen v življenjskem smislu posta- . la izključna utopija, je njen čas kletka v drugi kletki -- Času rože. Njeno življenje je sedaj le neskončna nanizanka spremljajočih jo življenj enakega obsega. Iz prostora (samota) nastane čas (čakanje). Iz preteklosti (dan) se izlušči noč (sedanjost laži). Mišljena je či--sto navadna, minljiva noč, ki je sicer Ljubezen, ni pa.. Zlitje. Uteha je sicer "tvoj glas, ki povsodi ga čujem,:V ampak "jaz reva slonim osamljena na mokri blazini"
- (PISMA III - ŽE POZNA JE NOČ...). Neizpodbitni izraz težnje po doživljaju "večne noči" je dokaz nadaljnjega bivanja Ljubezni, ki ne prosi, niti ne zahteva, ampak samo HOČE.
Hotenje kot težnja k eni sami izpolnitvi, zadostujoči za srečo, je.izraz spomina. Spomin je samo eden, to je na trenutek, ko "med svojimi dlanmi večkrat držala, sem tvoj obraz," ko so bile njene dlani kristalna čaša, polna vina, omamnega vonja, ki onemogoča vsakršno bol (PISMA IV - MED SVOJIMI DLANMI).
Zdaj je kelih prazen, kajti za mano je že veriga trenutkov, "ko več te ni". Da zapolnim obupno praznino (svojo bol), polnim čašo s solzami. S čisto preprosto dikcijo je pesnik dosegel močno vplivnost izpovedi. Moč je že .v sami preprostosti. Zopet nastane odnos preteklo-lost - sedanjost kot vzrok in posledica v okviru določenega stanja. Trpljenje je posledica spominov, se pravi neuničljivosti ljubezni, okvir pa je razočaranje in dokončnost odločitve.
Stopnjevanje Resnice je tako sedaj doseglo vrh.
Sledi nujnost nadaljevanja v smislu dokončnega spoznanja in zadnje odločitve.
- 10
Bikoli morda več mi ne bo moči te videti. In vendar, da sva ena sama duša, vem, in da nobena več moč nikoli naju ne razloči.
Spojila v eno sva se v bolečinah, ki nihče jih ne vidi. Dva vodnjaka oddaljena vrh zemlje sva. V globinah pa se le eden v drugega pretaka (PISMA V.).
To spoznanje je v že dokazanem filozofskem prepričanju - veri v Smrt. Pesem je nekakšen povzetek vsega, kar je bilo v življenju vrednega in nevrednega, slednjega več kot prvega. Se je torej splačalo živeti? .
Je. Kljub bolečinam, ki jima jih je prizadejalo življenje, je le-to vendarle posoda z neskončno globino. . Ta pomeni že isto kot Smrt, ki je njeno logično nadalje-vanje. V tej točki gre posoda s svojimi mejami spet navzven - peščena ura, ki se ji je že ves pesek sesipal v spodnji prostor in ga zapolnil. Življenje je torej nujnost, ta poraja Ljubezen, Smrt le-to usliši. Smrt je glo bina, kjer se živijenfeki vrelci stekajo v eno samo Izpol nitev.
Svoje prepričanje, da življenje le ni zaman, da je vendarle vtisnilo vanj določena spoznanja, ki niso samo
rane, predvsem pa še potem, ko je v njegovem vrvežu nasprotij spoznal njegove prave Globine, je pesnik podal v šesti pesmi iz obravnavanega cikla. In ravno zato, ker . je njegova poezija nastajala v razburkanem valovanju življenja, ne moremo reči, da je to spoznanje dvom v samega sebe, ki praktično izpoveduje nekaj čisto nasprotnega
Smrt? Težko vprašanje, ki ga nenadoma presune, ves vztrepeta v bojazni pred njo - edino. Vendar, to je le trenutek, ki je tako izrazit posebno zato, ker v njem kipi razburljiva izpoved ženske in njenega hotenja. Že
11'
zaradi same moči čustvovanja se porodi bojazen in dvom, ali obstaja potem še kakšno drugo življenje. Ali ga foo-za-res dočakalo Tam? Ali ni vse tisto Tam Nič? Da, v bistvu se boji samo tega neskončno praznega Niča. Kajti Nič je možen, ta.misel ima svoj logičen izvor v predstavi onstranstva, v brezkončnem statiranju, v negibanju, iz katerega sledi tudi nebivanje. ”Če v pust/ in prazen Nič se vekomaj zgubi, kar joče/ in vriska v meni zdaj?” se sprašuje ona, čakajoč nanj in na njegove nežnosti in poda celo trdno ugotovitev: ”Ne, ni mogoče/ odtrgati se mi od tvojih ust.” Trenutek ločitve, ker ve, sama bo Tam pred njim, je težji od vsega dosedanjega čakanja iz prostora v čas. To je hkrati tudi slovo od vsega, kar jo je nekoč spremljalo na negotovi poti in ji dajalo smer. Ona ve, da se v teh trenutkih neskončno oddaljuje od njega, ravno tako od sebe in skupnega bivanja; iz dvoma o eksistenci drugega življenja se rodi prep^osfcp^^Čemu bežiš od mene proč?” Ali ni to mogoče hipno prestavitev pesnikove misli v ozkost realnosti, iz lastnega filozofsko stvarjenega bivanja v določenem prostoru v čisto vsakdanje bivanje “navadnega” človeka, ki ne doume miselne ob-širnosti Življenja. Trenutno se prelevi v ateistično razpoloženo osebo, polno skepse in hkrati razočarano nad vsakdanjimi izkušnjami v svojem življenju, obupano nad rezultati svoje dejavnosti, skoraj odločeno, da se preda tokovom, naj jo odnesejo kamorkoli.
Svoj trenutek prenese pesnik tudi v Ljubezg& in s. tem vzporedno v svojo Žensko. Ker je.življenje polno razočaranj in ker je Smrt neizogibna, opusti vsako prizadevanje v svojo korist (fizičnoeksistenčno ohranitev), se pravi, v obrambo pred svojim individualno - filozofskim prepričanjem; njeni zadnji trenutki izzvenijo kakor nekakšna psihična priprava na dokončni konec, ki ga hočemo doseči zdaj, takoj, v tem trenutku, ko je padla odločitev,
kajti zdaj ne bo več potrebna kakšna posebna sila, ki bo zlomila to posušeno trhlo bilko. In ravno v tem poslednjem trzljaju Življenja se zgodi nekaj posebnega, skoraj nenavadnega. Skoraj čisto naključno se še zadnjič ozre sama vase in zazdi se ji, da vidi v sebi še polno življenjskih moči, zato vzkipi v divjem hotenju razdajanja.
To je tudi konec PISEM. Poslednje pismo, ki pa v bistvu ni napisano, ampak je le vanjo samo vračajoče se sporočilo, naj se vrne, samo za trenutek, in izsrka iz nje njeno moč in njeno lepoto, njeno "besnečo kri", da "ko življenje zajde,/ pri meni smrt ničesar več ne najde."/
Tak zaključek cikla je sicer nenavaden, vendar popolnoma logičen. V Smrti je sproščanje strasti in uživanje ob tem v nenehnem stekanju in zlivanju dveh "senc" v nerazdružno celoto, to je zadovoljstvo ob neki imaginarni strastnosti. Za Smrt kot tako ne ostane ničesar, da bi uničevala, ostane samo duhovnost, ki Ljubezen pripelje do končnega viška, to pa je neprestanost zlivanja v eno . celoto. Smrt je.torej redukcija kvantitete bivanja v njegovo kvaliteto - duhovni Eros.
Strast in njeno delovanje se v Gradnikovi poeziji javlja kot materialni dodatek duhovne čutnosti, kot raz-gibljiv trzljaj živčne napetosti v eksistiranju neizpolnitve. Lahko bi bila tudi pogubna za nadaljnji obstoj Ljubezni, čeprav je vrednotena z isto močjo kakor pasivno "intelektualno" čustvovanje. Pogubna zato, ker se razdivja v popolno uničenje, celo v zločin. Ker pa se največkrat izrazi samo.v "programiranem" prehodu iz Biosa -Erosa v Tanatos - Eros, je njena nujnost samo silnica usmerjanja v nadaljnje sfere in je tako izključena možnost škodovanja.
V pesmi V OMAMI (Pot bolesti) kaže pesnik na barbarsko razdivjanost strasti v želji po predajanju:
Potem le bodi brez srca, potem me rožo z nogo poteptaj, potem me čašo prazno trešči v tla, da bo ševalast črepinj ti žvenketanje.
Sla tu ni neposredna, ampak je bolj v želji po.nje j, je tudi nekakšno nehotno maščevanje za nezvestobo, privoščljivost trpljenja.
Ker vem, da kot razbite tvoje sanje, kot bolečina, kes in kot zločin, bom vedno še hodila ti v spomin.
Vemo pa, da spomini kot prostor eksistirajo na obeh straneh in so pogoj za dokončnost, zato so taka namigovanja, brez realne podlage, res samo trenutna izgubitev razsodnosti v toku čakanja.
Logična vrnitev na stari tir je pesem ŽARIŠ IM ŽGEŠ... (Pot bolesti). Strast še vedno je, kajti v njej je lahko tudi tolažba, ker je predstava dovolj močna, zato njena duša vzklika:
0, Sonce moje ti! Do dna srca izpali me, do smrti me izmuči.
Toda tokratna izpolnitev zahteva čisto drugačne koristi, oziroma je njen namen čisto nekje drugje. Če je bil prej namen žalitev njega in sebe, s tem da je cilj pijanost in grobo razdejanje teles, je zdajšnji cilj nasičenje z njegovo svetlobo, kar šele daje tisti pravi kompaktni smisel razmerja.
Cilj strasti je zadovoljitev obeh, kajti le v tem primeru bosta ostala združena. Drug drugemu sta vzala tisto nenadomestljivo bistvo, ki ju je za vselej priklenilo drug na drugega.
Jaz sem potrgala tvoj prvi cvet, jaz sem izsrkala tvoj prvi med . in druga ga ne najde več nikoli,
- 14
pravi v pesmi OB SLOVESU (Pot bolesti). Ločitev bi bila. smrt, pravo življenje Ljubezni so le spomini, ki so zrasli v bolečini in obupu, seveda pa v tem primeru čustvovanje še ni na tisti stopnji, ko bi se mu Smrt kazala kot Cilj, zato je ta pesem bolj razmišljanje kot pa resnično doživljanje. Takih primerov je v Gradnikovi poeziji več, ki sicer nimajo istih kvalitet kot neposredna podajanja individualnega doživljanja, vendar pa zato niso nič manj izraziti. V ta okvir spadajo tudi.razni vplivi iz.tuj e poezije. Gradnik je, kot je znano, mnogo prevajal, zato se v njegovi poeziji večkrat javlja povsem tuj izraz, ki se bolj prisiljeno sklada z njegovo intimo.
V erotiki je najbolj opazno jemanje določenih dispozicij iz poezije angleške pesnice Elizabete Barrett Brovmingove, katere PORTUGlSKE SONETE je Gradnik tudi prevedel. Ti soneti so v svetovni književnosti.eden najizrazitejših primerov ženske erotične izpovedi, izražajo, pa predvsem nekakšen panteističen kompleks majhnosti žen-r ske pred moškim kot nadbitjem, s tem pa samo željo po ljubezni, ker zanjo ni večjih objektivnih možnosti - pri . Gradniku je tak primer pesem OBLAKU (Padajoče zvezde) -na drugi strani pa bojazen priznanja svojih čustev; ljubezen so le v sanjah ustvarjene predstave, ki pa se . ne morejo končati z razočaranjem. Ljubezen je torej idealizirana do tolike mere, da je Gradniku povsem tuja. Verjetno ga je bolj pritegnila dikcija oziroma neposrednost in globoka doživetost kakor pa ljubezen sama. Pri-, mer je njegova pesem TIMANDRA ALICIBIJADU (Zlate lestve), ki pa že spada v okvir pesnikovega poznejšega ustvarjanja (po SVETLIH SAMOTAH), ko je ljubezen doživljal iz močno prenarejenega stališča in jo tudi podajal s popoln noma drugačnimi predstavami, bližjimi njenemu vsakdanjemu pojavu.
II. TRISTIS AMOR
Y temeljno nasprotje z Gradnikovim pojmovanjem Ljubezni prihaja njegov izraz čustvovanja moškega oziroma njega samega kot antifaktorja v omejitvi Erosa. Če je bil.ženski Eros nedvomnost močne volje, določenega hotenja, kar vse nakazuje iz tega izhajajoči določeni smisel, pojava (ljubezni), je njegovo čustvovanje le nekakšna nehotna posledica trenutkov v življenju, ki so se živo zarisali v njegovi duši. Predstavljajo v določenih sitna- . cijah (apatija do vsega ostalega) gorilo vsega obstajajočega v njem in v njegovem pojmovnem svetu, toda njegove misli jim v porajanju antipojava depresiji nasprotujejo z odločnim namenom pozabiti, kar pomeni zatreti, iz tega pa sledi nehotno dejanje, da pesnik prihaja v konflikt s samim seboj, da jemlje pojav Ljubezni kot spontano živ-Ijeniko avanturo, da se ujame v fiksno idejo kompleksa manjvredne lastne eksistence.
Pesnikovo pojmovanje Erosa je.že ugotovljeno - razvidno je iz strukture Bios - Eros - Tanatos - Eros. Toda sedaj nastopi moment, ko določena stopnja.iz te strukture njemu ni več dosegljiva. Bredvsem takrat, ko neposredno
izpoveduje samega sebe, se pravi notranjost moškega, ki ga zadene Amorjeva puščica in se zaradi tega znajde v določeni neuravnovešenosti in negotovosti, kako delovati, da bo dobro in prav, kajti subjekt sam je očiten zagovornik vsega dobrega, ki osrečuje in zbližuje ljudi. Sledi stopnja zavednosti, ko pride pesnik do spoznanja, da njegovo delovanje ni usklajeno s tistim, kar bi po last-. nih pravilih delovanja moral delati. Iz tega pa se izlušči svojstven odnos do ljubezni in do ženske, ki jo je ljubil, ali ki jo še ljubi. Predstava le-te in posledice njegovega delovanja na njena čustva je v njem samem naturalistično - psihološka, kot smo že ugotovili v prvem
delu. Moč njenega čustvovanja je mogoče podati samo z idealistično podobo vzpona (rasti) dela pojava. Nekaj . drugega pa je sedaj pojav v njem samem. On sicer v mislih, v svojih lastnih znprtih krogih, ki se v trenutkih lahko razširijo do neomejenosti, doživi tisti ubijajoči duhovni orgazem čustvovanja, ki je identičen njenemu trpljenju v brezkončni osamljenosti, toda v bistvu on realno deluje drugače, posledica tega pa je tudi vpliv te mere dvojnosti v izrazu njegovega čustvenega življenja oziroma predstave o njem. Zdaj namreč že lahko rečemo, da je ta vpliv zaznaven tudi v prvem.delu, to je ženski erotiki, še bolj pa seveda v drugem - individualno in-■ timni erotiki. Jasno lahko ugotovimo,•da je v Ljubezni, podani v ciklih PISMA in DE FROFUNDIS, pa tudi v podobnih posameznih pesmih (izrazit primer je pesem OBLAKU), njegov položaj nekako vzvišen nad njenim in zato nedosegljiv, v določeni meri pa mu to tudi prija, kot je na primer Župančiču, ko se je zapiral v "slonokoščene dvore v oblakih" in je vesoljno ženstvo hrepenelo po njem.
V njegovi intimni erotiki pa ta dvojnost ustvarja že d obločen kaos, ki se ga hoče sicer znebiti s podajanjem Impresij, trenutnih vtisov,toda madeža realnega delovanja ni mogoče zbrisati. Osnovni stržen te poezije gre zato mimo cilja, ali pa ga samo bežno oplazi in naredi zato na bralca nekakšen narejen vtis, ki ga pa še bolj "utrdi" mojstrskost v izrazu in neposrednosti podajanja. Pesmi so sicer zelo izrazite in tudi polne neomajne odločitve . posamezno, manj pa v povezavi z ostalimi, predvsem z ženskimi cikli. Tak je npr. ves oikluc TRI3TIS AMOR (Padajoče zvezde), ki v celoti nosi težo razočaranja nad samim seboj, lahko bi rekli tudi razočaranje nad neuresničenjem svojih idejnih predstav.
Pesem V MRAKU obravnava že omenjeni pojav in vlogo. noči. Utesnjenost in nemoč.' pred dejanskostjo situacije,
-1? -
v katero je subjekt zašel, sta ravno tako močni kot na primer v PISMIH in bi pesem navsezadnje lahko sodila, če ne direktno v njihov sklop, pa vsaj v sklop ženske erotike. Toda še naslednja pesem KAR BESEDI TI USTA GOVORIJO... podre dobro zastavljen namen; pesnik namreč zaide v nekak prešernovski izraz, kar dokazujejo tudi posamezne formulacije (besede -_lepe kače v pisani opravi; strup je prava njih vsebina), s katerim doseže le določen obrat v situaciji, namreč da zvali delno krivdo nanjo, zvito, lisjaško, v nadaljevanju pa razvrednoti samega sebe in se naslika le kot žrtev njenih spletk, oprijemajoč se (zaradi globoke lastne sentimentalnosti) zadnje trhle veje - njenih laži.
Določen radikalen premik je ponovno narejen v naslednji pesmi BELE CVETICE. Iz panteistične razlage stvarnosti dejansko šele v zadnjih dveh verzih preide na samo ljubezen, ko pravi:
Jaz pa sem po tvoji usodi kakor mornar, ki po morju blodi.
Nakazana-je že ujetost dejavnika v pojav, njega samega v ljubezen, kar pomeni, da ga bodo občutki dolžnosti spremljali toliko časa, da bo obstal v dejanskem koncu pojava (njegovi zadostitvi) - v Tanatos - Erosu. Ljubezen je
torej panteistično vzvišena nad majhnostjo človeka; pesnik nakaže določeno željo po vrnitvi v tok dogajanja po lastnem pojmovanju.
Še v tvojem strupu teče moja kri, še gnile rane so. Zastonj bil lek je vsak mi in zastonj ves beg pred tabo, ki pozabiti te moč mi ni.
Iz teh verzov (POMLAD) je razvidno, da njegova izpovednost raste iz spominov. Njihova moč kaže hkrati tudi na moč ljubezni, ki jih je zapustila kot Ognile rane", za • katere ni zdravila. Spomini so v bistvu vsa njegova 1ju-
bezenska poezija, tudi ženska, vendar pa je pri njej neposredno čustvo še vedno prisotno,.medtem ko je zanj bolj značilen vodilni notranji konflikt, ki ga postavlja pred odločitev, ali delovati še dalje po starem ali nasilno poseči vase in tako doseči idealizirano rešitev v obliki kompromisa med njenim in svojim mišljenjem,..ki sta identični, in svojim delovanjem, ki jima nasprotuje.
Spomini se vračajo vanj kot vest. Prihajajo vedno, kakor da bi za to bil določen poseben red.
Spet so v krogu prišli tisti
dnevi, ki so bili lani.
So sirote moje dlani. (SPOMINI)
Praktično so to tisti momenti, ki mu uničujejo ideale,ga opozarjajo na dokončnost, ki je določena še sama po sebi, ki ni več le direktni produkt njegove logike, je že materializirana bitnost nekega hotenja, kar dokazuje pravilnost in nezmotnost formulacije. Pesnika preveva hkrati z vsemi napori, ki jih vloži v nadaljnje uravnovešenj e svoje osebnosti, tudi očitno zadovoljstvo, ko zazna na sebi določene dispozicije k obnovitvi načelnosti. Njegova poezija je.prošnja h gonilni sili Erosa (ljubezenskega stvarstva), naj ga dokončno usmeri na edina svoja pota. ”0, daj mi vero, daj mi vero v tebe!” vzklika pesnik v SFINGI. Sfinga mu predstavlja tisto končno fazo, kamor se vse v ljubezni vrača, oziroma kamor se nujno povzpne. "Samo to vem: ti moja si usoda.” Resda je spoznanje dokončno in trdno, toda pesnik je vseeno "večen romar, večno cestam gost", življenje je tisto, ki v svoje vrtince zajame vse, kar ga pravzaprav sestavlja, oziroma je njegov dejavnik. V sfingi, gmoti mrzlega, brezobličnega marmorja, je utelešenje cilja, tistega cilja, v katerega je dokončno prepričan in ki mu hoče posvetiti ostanek svojega življenja, tako kot je že to storila Ona,
hoče se razdati, hoče potrošiti, hoče se raztrgati in
se do neskončnosti globin izžeti, to pa bo končno tudi potešitev vseh bolečin (ROSNA KAPLJA)..Če se je nekoč spraševal, od kod v njem čut ljubezni - VPRAŠANJE (De profundis) - in se zato obračal k neki imaginarni sili (bogu), če je pred njim opravičeval svojo slast ob uživanju v vzplamtevanju in.prekipevanju strasti - SV.FRANČIŠEK ASIŠKI (De profundis) - je zdaj njegovo početje ena sama sentimentalnost, nevsiljivo razdajanje ostankov tiste lepote, ki človeku že sama po sebi nudi utelešenje idealnega zadovoljstva. Pesem MELANHOLIJA je izraz te čistosti, prave bottiče11ijevske poudarjenosti miline. Isto je v nekaterih drugih pesmih, kot na primer KO LILIJE RAZCVETELE. .., TVOJE ROKE, ROSNA.KAPLJA itd.
Nahajamo se torej v fazi, ko je pesnik potek razvoja svoje individualno pogojene stvarnosti pripeljal do praga večnosti - črnega vhoda v Tanatos. Zdaj je konec vse relativnosti, konec bojazni pred propadom, kajti po njegovem dialektičnem naziranju je v življenju vsaka stvar že ob samem rojstvu zapisana svojemu nasprotju - Smrti, Toda.zopet nastopi izven te stvarnosti nov zaviralni moment, to je objektivna stvarnost - Življenje, življenje
človeka ne izpusti tako enostavno iz.svojih tokov. Kajti življenje je v človeku samem, je Moč, Sila, njegova volja je Nepremagljiva. Boriti se proti Življenju pomeni za Življenje onecaščanje Lepote, njegova demagoška triumfal-nost slepi človeka in, ga postavlja v labirint brez izhoda. Protislovje je boj Življenja in Smrti, človek se kot atom izgubi v tem kaosi!, mora se na milost in nemilost prepustiti tokovom, katerih dejstvo je - čakanje. Človek si ne more krojiti niti bežnega naslednjega trenutka, niti ne more dobiti vpogleda vanj.
Za pesnikov Eros. pomeni taka situacija začarani krog brez izhoda,, vpetost v prostor, ki se raztegne v
20
čas. Brezčasovnost njegove individualne stvarnosti ga privede v nov konflikt, ki pomeni določeno poglobitev razdalje. Oddaljenost je med Življenjem in Smrtjo, vprašljiva je njuna neposredna premočrtnost. Iz tega. novega konflikta (Bios - Tanatos) izhajajo tudi nekatere nove poteze izpovednosti Alojza Gradnika, katere. najizrazitejši primer je erotični ciklus DE PRORJHDIS, objavljen v istoimenski zbirki.
Smiljan TROBIŠ
MALO NENAVADNE PRIKAZNI EDUARDA DE EILIPPA
Člani letos osnovane dramske skupine smo se odločili, da bomo uprizorili tridejanko avtorja Eduarda de Filippa z naslovom ”0, te prikazni". Delo bomo predstavili tudi gimnazijcem, za lažje razumevanje pa naslednje razmišljanje.
Italijanski dramatik Eduardo de Filippo (r.1900), znan po svojih dramah:	Neapeljski milijonarji, Filumena
Marturano, Župan okraja Sanita, 0, te prikazni, Glasovi vesti itd., je v rodni deželi deloval skupaj z Luigijem Pirandellom in imel tudi svojo lastno igralsko skupino v značilnem "pirandellovskem" slogu, ki je značilen tudi za njegovo pisanje. Ustvarjal je tako rekoč "na odru", njegova dela pa so kljub temu logično povezana, po zgradbi izdelana in predstavljajo prave umetnine. Za delo "0, te prikazni" lahko rečemo, da je človeku ob prvem srečanju
z njim težko razumljivo in bo zato potrebno zelo pazljivo spremljati dogajanje na odru. Le tako bo drama dala veliko, posebno še ob logičnem povezovanju ne samo komičnih, marveč tudi razmišljujočih situacij. Avtor je namreč uspel najti pravo mejo med klasičnim podajanjem idej, kjer je gledalec pasiven^in načinom podajanja, ki se uveljavlja v novejšem času, namreč da gledalec na umetnikov predlog, namig ustvarja sem v sebi in zase. Zato je potrebna prisotnost gledalca, saj je on tako praktično sam ustvarjalec, igralci pa so le demonstratorji avtorjevih osnovnih dispozicij.
Vsako dramsko delo je v prvi vrsti mozaik prizorov, ki jih avtor niza v trenutno "tnbulo raso" gledalca, gre
skozi zaplete, razplete, ki so obenem odskočna deska za nove zaplete, do vrha (ki je v bistvu le imaginarna predstava neke gledališke nujnosti) in do končnih razpletov.
Kamenčki našega mozaika so karakterji, njihovi slabosti, njihovi odnosi in vsi so okrušeni na način, ki gledalcu ni takoj jasen. Ko pa je mozaik sestavljen, pusti v človeku vtis, slutnjo, ki je tisti trenutek, ko je končano zadnje dejanje, ne zna določno izraziti in se razvija v njem šele pozneje, ko jo za določen čas pusti v podzavesti. Na ta način je tu obdelano vprašanje, odločilno za vse delo: si človek ali prikazen? To je obenem rdeča nit in osnovna ideja tega dela, ki je zelo zanimiva, saj se ukvarja z večnim vprašanjem človeka - razumevanjem samega sebe in okolice (stvarnosti). Delo lepo nakazuje problem posameznikov, ki hočejo živeti v realnem, čutnem svetu, vendar vanje butajo valovi njihove notranjosti, katere odgovarjajo kot nezaželene prikazni; o njih se hočejo prepričati, da jih ni, vendar jim nazadnje podležejo. Seveda, ljudje smo prikazni. Najmočnejše v nas je. tisto, kar je v nas, tem vedno podlegamo in s tem zmagujemo. Zmagujemo z oblikovanjem lastnega Jaza, ko nismo več roboti čutnega sveta, ampak je on v vsakem od nas nekaj drugega, novega.
Prostor, ki ga predstavljajo oder in kulise,se ne spreminja, ostaja isti, ker se ravno tam srečujejo maske ljudi in igrajo svoje navidezno življenje, z različnimi komičnimi situacijami, skoki čez plot, priselitvijo novega stanovalca, spori in ljubezenskimi izpovedmi. Prav to križišče posameznih pbti daje avtorju lepo možnost, da pokaže notranje življenje in dojemanje ljudi, pred katerim ne morejo pobegniti, kot ne pred prikaznimi. Od tod njihova navidezna patološkost in dejanski razcep na dva Jaza. Razplet same zgodbe da proti koncu prostor zapletu vprašanja boja med tema. Jaz-oma. Navidezna zmaga nad prazno vero v prikazni se na koncu sprevrže v nujen poraz, ko spoznamo, da smo prikazni mi sami.
Bojan MIKEC
MNENJA 0 FILMU "TTŽIŠKA REPUBLIKA”
Vsak nov domač film je pri tej poplavi tujih uspešnic izredno dobrodošel, saj pripomore k polularizaciji naše kinematografije doma in v tujini. Čeprav je naša filmska proizvodnja skromna, je dala na trg že mnogo odličnih filmov. Ti so, vse od resnih del do limonadnih partizanskih ”kavbojk” in sentimentalnih ljubezenskih zgodb, našli pot tudi v tujino, kjer so bili včasih izredno lepo sprejeti. Začuda pa smo jih doma nemalokdaj podcenjevali in rajši drli v kino gledat nage ritke B.B., Marie Schneider in še nekaterih. Sprašujem se, ali je res vse tisto, kar pride iz z-amejstva, boljše od naših filmov , kot so Kozara, Sutjeska, Krvava bajka, Cvetje v jeseni, Zbiralci perja itd.. Te filme so po prvem navdušenju doletele mnoge ostre kritike. Očitno je pri nas že tako, da domači filmi uspejo privabiti v kinematografe gledalce le z dobro reklamo, kljub svoji morebitni kvaliteti. Tako je pri Neretvi, Sutjeski in Uziški republiki šlo precej denarja prav v reklamne namene.
No, moj namen je v tem sestavku drug, a moral sem povedati tudi nekaj, kar vemo vsi, pa tega največkrat nočemo priznati.
Moj namen je predvsem zbrati svoje vtise in vtise mojih sošolcev o filmu Užiška republika.
Za Uziško republiko, zgodovinski spektakel, ne.moremo trditi, da je najboljši film zadnjih let pri nas, in mnoge je dobesedno razočaral. Tudi mene! Od vojnega filma sem pričakoval poleg drugega tudi napeto dogajanje, ki ga v tem filmu ni. Nihanje med lagodnim.in napetim pripovedovanjem ne naredi filma privlačnega, kvečjemu nasprotno. Tudi nisem zasledil kake natančne ocene zgodovinskega po-
- 24> -
mena tistih 67 dni Užiške republike. Na drugi strani pa film prikazuje preveč usod posameznikov, tudi manj pomembnih. S tem ne mislim tovariša Tita, ki ima v tem filmu po moje premajhno vlogo, kljub svoji dejanski pomembnosti.
Ne smemo pa prezreti dobrih strani Republike. Nekateri prizori se izredno sugestivni, npr. prizori, ki so pokazali človekoljubje osamljenega peka, prizori posameznih junaštev obrambne čete itd. Z mnogimi odličnimi režijskimi prijemi, predvsem pa s prikazi individualnih tragedij, doživeto interpretacijo posameznih igralcev, a ne nazadnje tudi z montažo je filmski ekipi vendarle uspelo ustvariti film, ki svoje poti med gledalce gotovo še ni zaključil.
Kako so film ocenjevali moji sošolci:
Namen filma je dati človeku snov, o kateri bo razmišljal, dati nekaj, v kar se bo poglobil. To je film Užiška republika tudi dosegel. Nehote človek ob pogledu na kri in nasilje zasovraži vojno, zasovraži vse, kar je v zvezi z njo, kajti v vojni je na tisoče mrtvih, na tisoče kakorkoli prizadetih. Stisne te pri srcu, ko vidiš otroški obraz s solznimi očmi, ki strme v prazno. Roke grabijo za nečim, česar ni več. Mislim, da je s tem mnogo bolje podana strahota vojne kakor pa z nenehnim pokanjem pušk. V tem pogledu je potrebno pohvaliti Užiško republiko.
Bojan nima pohvalnega mnenja o Republiki:
Na splošno sicer dobi človek ob gledanju sliko tedanjega časa in položaja, toda ta slika je kot mozaik sestavljena iz usod posameznikov. To pa razbija enotnost filma in gledalec se zanima le za tega ali onega junaka, ostalo dogajanje pa spremlja bolj površno. Kot večina ostalih jugoslovanskih vojnih filmov je tudi Užiška republika polna krvi in streljanja. Našiirežiserji, pirotehniki in maskerji so pravi mojstri za ustvarjanje mrtvih
in na smrt ranjenih. Včasih pa sem imel že občutek, da je film hotel prikazati vse načine, na katere se da umreti . med vojno. Prizori, ko se posamezni partizani borijo proti .desetinam sovražnikov in pridejo iz boja kot zmagovalci, se mi zdijo malo naivni. Film je v celoti predolg. Cisto lahko bi ga za četrtino skrajšali, ne da bi prizadeli njegovo vsebino.
Tatjani se zdi, da je vloga Tita v tem filmu premajhna. Tokrat ga je igral domač igralec, kar ji je všeč, na platnu pa ga je bilo žal videti le malokdaj, pa še takrat v črno-beli sliki.
Stanka ne mara krvoločnih prizorov, ki (kot žaganje človeških glav, zažig cerkve, polen ljudi, klanje z noži itd.) vzbujajo srh.
Kaj pa poklicni kritiki?
',!He glede na vse upravičene ali samo morebitne pripombe ni ničesar, kar bi moglo zmanjšati celoten pomen in uspeh Užiške republike, torej filma, ki je sicer veljal precej cdenarja in je narejen s širokim spektakelskim zamahom, vendar ni trošil denarja zaman. Velikopoteznost je filmu v prid, kakor mu je v prid njegova" humana.nota, a tudi njegova epizodnost, topli mozaični kamenčki, ki s svojimi posegi v drobne človeške in človekove doživljaje v vojni vihri prispevajo k celovitemu informativnemu in ne nazadnje tudi zgodovinskemu vtisu o naši preteklosti. n Tako pravi Miša Grčar.
Peter Milovanovič - Jark pa pravi: "Film, tak kakršen je, stoji pred hudim dramaturškim problemom: režiser si je izbral za protiakcijo naše vojske dokumentarne posnetke akcij Hitlerjeve armade in ti posnetki so kljub časovni odmaknjenosti izjemno močni in skrajno pretres-ljivi, jasno je, da bi moral režiser zoperstaviti moči
- 26
in brezobzirnosti nemške armade ravno prizore, ko z vso silo vznikne tista izvorna in vizionarska vera v svobodo, ki je naše borce vodila in z njo tudi zgodovinsko zmagala. Toda režiser je prav tu zgrešil in pravzaprav razveljavil moč takih dogodkov, ko je nasproti nemški okrutnosti, z vso silovitostjo prikazani skozi dokument, postavil množice ubogih, igralsko nebogljenih, a prepričljivih statistov, ki niso mogli polnovredno poosebljati VERE v svobodo. Seveda je to cena za spektakel, kateremu ni do tistih izvornih principov, ki vodijo človeka kot ustvarjalca zgodovine novega sveta."
BIL BI MOJ...
Bil bi moj, če bi to le hotela, bil bi moj, če bi si te želela.
Nisem te ljubila.
Le praznina v mojem srcu, le praznina,
in le včasih, včasih,
prav na dnu srca
neskončna in pekoča bolečina.
Bil si moj, ko sem si te želela, bil si moj, takrat sem te ljubila.
Bil si moj, če bi ponovno vstalo
v mojem srcu toplo čustvo
in zaplalo,
napolnilo bi praznino
in pregnalo bolečino,
ki se včasih v dnu srca poraja.
28 -
Jolanda VALENTIČ
DOBRI LJUDJE
Dobri ljudje hodijo dobri ljudje po travi
mahu
razpotjih
in porušenih mostovih. . .
Dobri ljudje hodijo po očeh dobri so
ker ne vedo da jih zli duhovi noči
vodijo prek zakasnelih hajk hodijo
in ko pridejo do cilja
vedo da je bilo zaman.
ZELJA
Vem
juter ni
a ti se v rosi rojevaš in kališ v poldnevih
-	ko bi jutra bila,,..
Vem
ti si romar in vselej se topel k dalji povrneš
-	ko bi steza bila...
- 29
Vem
da metulj ai a škrlatnimi krili ki dneve vse
pusca
vnemar
- ko bila bi vihar v log
ko bila bi vihar
PRED JUTROM
Polprazna
čaša
skrbi
skoznjo
megleni
pogled
-	na prtu zavselej sledi
vina in praznih besed
Umazano
blede
dlani
ljubkujejo
prazen
bokal
-	danes jemal sem življenju jutri bom vanj zaoral...
30 -
X i (A
PODAJ MI DLANI
Podaj mi dlani moja dobra zomlja Želim se ujeti v tvojih premcih izkljuvati poslednje seme s tvojih obronkov vsrkati tvojo rast
ko preorana od stoterih stopinj razširiš svoja naročja vetrovom... Odgrni b6 in mi dovoli vonjati tvoje lahti užiti sladkosti tvojih dozorelih sadov.
Pokloni mi svoje brazde
da z njimi nasitim svoje borne praznine.
Podaj mi dlani moja dobra zemlja potem se lahno lahno za menoj zapri.
NARAVI
Vzemi me k sebi
da bogato obrodim
v jeseni strumnega hrepenenja.
Tako uboga sem ako me ne napojiš z vojjem samonikle prsti.
Ležim kjer ni viharjev in se prepuščam tokovom podtalnih izvirov
- moraš me prepoznati vsako pomlad se vrnem k tvojim toplim naročjem
- samo vzemi me k sebi in občutila bom da SEM.
- 32
Tatjana KAPŠ
NAGELJNI IN MARJETICE
Hodimo počasi, obrazi so mrki, oči temne, postave sklonjene. Na desetine nežnih, dekliških, še skoraj otroško milih rok nosi bele nageljne. Vse je tiho, le pridušen jok in topotanje konjskih kopit režeta tišino.
Stala sva ob reki in opazovala ponirke, ki so se igraje .potapljali v lene valove. Natrgala si šopek marjetic in jih zvezala s travnato bilko.
"Moj oče jih je imel tako rad,” si dejala. "Danes jih ponesem na gomilo." Tvoj obraz se je zresnil, dolgi svetli lasje so zaplesali v vetru. V tvoje oči sta se prikradli dve solzi, drobni, čisto majceni. Takrat sem prvič zares občutil, kako te je prizadelo.
"Janja, lilije, poglej!"
Ozrla si se in tvoja roka je utrgala cvet. Šla sva dalje, dalje ob reki, gledal sem te in takrat sem prvikrat zaslutil...
Črpl trakovi v laseh, beli nageljni v rokah. Vsa usta so nema, oči vlažne, roke drhteče. Fantje za vozom stopajo sklonjeno kot starci. Mati je onemogla, izjokala je poslednjo solzo.Dolga je ta vrsta, veliko črnih trakov, veliko črnih rut, črn vozr. Sošolci, sošolke, kam gremo, kam nas vodi voz, ta pošast, ki jo je požrla?! Zakaj je zdaj vse
drugače? Ni kot takrat, proti večeru.
Hodila sva, koder je šla steza, kamor je vodila pot.
V rokah si nosila marjetice, bele kot tvoje roke. Trava je bila visoka, polna pomladanskega cvetja. Tvoje tople žalostne oči so iskale najlepše cvetlice. To je bilo takrat, ko še nisi vedela, gamo slutila si. Tudi jaz sem slutil^ vsi smo slutili, vendar nismo hoteli priznati. Lagali smo sami sebi.
Mlada dekleta nosijo bele nageljne. Fantje stopajo sklonjeno kot starci. Voz drdra, konjski peket odmeva od
asfalta, Zvon zapoje milo, kakor da se boji, da bi jo zbudil„ Me, zvon, ne boš je zbudil, ona spi, njen obraz je nem. Zakaj, zakaj je moralo priti?!-
Dež je trkal na okensko šipo, ko sem bil zadnjikrat pri tebi. V belini bolniške sobe si bila še bolj bleda, krhka, nebogljena, takrat si že vedela zagotovo, tudi jaz sem že vedel, pa nisem mogel verjeti...
''Češnje že zorijo, kajne?" Tvoj glas je bil tih.
"Da, zorijo že." Nisem mogel skriti trepeta mojih rok in nemira, ki me je obhajal, Ti si bila mirna, bleda in mrzla kot kamen.
"Ne bom jih videla, ko bodo rdeče."
"Ne reci tega, Janja! Nikoli več ne reci tega! Še velikokrat jih boš gledala., ko bodo zorele." Tisti hip me je laž kot žerjavica zapekla v prsih. Vedela si, da lažem, nehote in ničesar nisi rekla več. Skozi okno sva gledala sušeče cvetove forzicije. Kakor rumeni cvetovi, tako se suši tvoje življenje, sem pomislil takrat.
Oba sva vedelada je konec blizu.
Dež je potrkaval vse bolj redko, Kakor pesem, ki se zgublja v daljavi. Ko je prenehal, si zaprla trudne veke.
Dekleta nosijo bele nageljne, fantje stopajo sklonjeno kot starci. Jama je globoka, pregloboka. Kakor rana v mojem srcu. Votlo zadoni, ko pada zemlja na krsto. Nageljni in krizanteme prekrijejo gomilo. Ljudje odhajajo, kmalu bodo pozabili in morda se no bodo vrnili nikoli več. Toda jaz ne bom pozabil, obljubil sem ji, da ne bom pozabil. Jaz se bom vračal vedno, vedno.
Bojan MATKOVIČ
RAHLA SAPICA Variacije v temi
I.	Hoč.
Tišina.
Odmev jeka.
Trdi koraki po mehki travi.
II.	Koraki odmevajo od sten neskončnosti v
prostor
praznine.
III.	Grmenje šepetanja prodorno tuli
v mojih ušesih.
IV.	Glasovi zvezdnih žarkov uničujoče cvilijo
v
temo.
- 3$ -
Smiljan TROBIŠ
MOJ SVET
1.
Svet se je rodil s svitom zarje, čas ga že vodi v .zaton.
Svet je dan, ki se več ne vrne -
Zato tečem. Tečem za ostanki nesmiselnega dne.
Življenje je edini smisel včlikega Nesmisla.
Verjamem, da je življenje ljubezen, zato ljubim to naše življenje:
Ljubim krtice, ki pod zemljo skotijo mlade krtke	‘ *
in ne vedo zakaj.
Ljubim ptice, ki skrivnostne venomer brzijo bogvekam
. in- ne vedo zakaj.
Ljubim trave, ki me željno čakajo in iščejo si smisla v šumu svojih stopinj.
Tudi trave ne vedo - zakaj.
Nihče ne ve zakaj - življenje in prav zato ga ljubim.
Ljubiti se da le skrivnosti.
2.
Stvarnost - nesmisel!
Bedna izmišljotina tistih, ki ne sanjajo.
Jaz pa vem:
le sanje so prava resničnost, zato sanjam.
Zato sem bogatejši od drugih.
Sanjam, da ljubim,
sanjam, da ustvarjam,
sanjam, da sem,
sanjam, da so nekje daleč
večne, edine Sanje vseh,
in tja se zatekam,
kajti tram je moj pravi svet.
3.
Sanjal sem...
Ležala je ob meni vsa lepa, čista. Ležala je, kot sme ležati.le Devištvo, ki vanj sem dal svoj Jaz -prelepa, čista.
Odprla mi je okno v svoj svet in videl sem v njem otroštvo, videl preprostost in smeh...
Ležala sva vsa tiha, čista...
Spoznala sva se brez besed.
Čutila.sva se v harmoniji žarkov, ki so pronicali skozi maski teles...
Sanjal sem pravo ljubezen
4»
Danes je moj pogled ljubezen, jutri bo moja ljubezen sovraštvo.
Moja duša grabi po bregovih skrajnosti,
ker ne ve, da lahko živi
le, če se utopi v široki reki.
To je usoda moje mladosti.
5.
Tečem po jasi,
Zdaj sem drevo.
Zdaj sem trava.
Zdaj sem nebo.
Zdaj sem vsa narava, samo ne Jaz.
A glej v.potoku pošast!
Prikazen, ki pognala me je iz zidov in hrupa -
Moj bog, saj nisem drevo!
Moj bog, saj nisem trava!
Moj bog - človek sem!
Čeri so
pod vsakim valom dolge 'poti, na zahod.
Upanja ni, a klyub temu barka,
polna ljudi, drvi, drvi.,.
Življenje pa spi, brez uma.ždi v sanjah, da ni čeri in ne poti in ne barke, da le živi življenje vsakdanjosti.
Ko zvodeni privid dreves in 1Jtidi, spustim veke in odprem oči in iščem bregove praznine po temnem brezčasju svoje resničnosti. Vem, da živi globoko skrit pred pohoto mojih ljudi Samotar...
Spet
Spet je moje telo polno mravelj. Spet sem razdrl njihov dom, spet ravnajo svoje hodnike.
Spet vem: mravljišče sem.
Suženj tisočere golazni, suženj ranjenega telesa, sušenj samega sebe.
Nisem človek; rodil sem se s sovjimi očmi!
Podnevi spim, v mraku tiho spolzim v svet spoznanj.
Morda pa je dan tisti, ki preveč blešči, in sem vendarle človek?
Sence v oblačilih človeških življenj napredujejo. Svet bodo prepredle v labirint ugodja in ga razdelile na tisoč utrujenih praznin in takrat
ne bo več prostora zanje.
Izgnane se bodo zatekle v prostor med svetlobo in temo
in se iskale v žarkih porabljenih sonc in v okostnjakih trohnečih zrcal...
Nekoč pa se bodo spomnile davnih utripov svojih biti in odvrgle temo.
Za vedno bodo izginile v sreči svetlobe.
- 4© -
Pr e zgoda.j
je stopila
pred
ogledalo
gola.
Prezgodaj
na
deviških
licih
ovenel je sram,
prezgodaj
je ...
zbudila
svojo
slo.
Prezgodaj mu je
obljubila
svoje
telo.
Prezgodaj...
Prezgodaj...
Gola
smeh
drget
krik
gola
vzdih
odmik
gola
spi.
ODHAJAM
Odhajam -
v svet tegobe in zla, ki ga ne morem dojeti; toda pred mano je cilj in ta me vodi na neznano pot.
Odhajam.
Mama sloni ob peči in joče...
Ne, ne joči,mama, vrnila se bom, ne bo me strl svet, ker tvoja ljubezen in tvoje tople besede mi dajejo moč, da ostanem dobro dekle.
Oče srepo zre v moj obraz.
Ne upam se ga pogledati.
Njegov obraz je trd kot zadnji nauk za pot.
Odhajam.
Z nasmehom v očeh
in lahkimi koraki čez domače polje.
Pretvarjam se,
ker bi se najraje obrnila.
V tujem kraju ostanem sama.
Nikjer ni znanca,
ki bi dal mi košček doma.
Tako pa, ko mrak pregrne pramene dneva, mi misli uhajajo domov in tihe solze mi orosijo oči.
SANJE
Ne,
ne morem razpeti mreže sanj na ta betonski obok.
Ne,
ne morem jih prodati divjim vetrovom z juga.
Razblinile bi se v tisoč usod, v hrepenenje zastrtih src, ki zaman iščejo up, da sreča ni kot voda, ki pronica skozi peščena tla v daljne globine teme.
Pa vendar!
Razprostrla jih bom med ljudi, med gozdove in pisana polja.
Vanje bom vnesla hrepenenje, up in vero...
SLOVO
Prišel bo dan,
ki bo napolnjen
a studom prihodnosti.
Zadnjič bom položila prepolne želje v naročje nemega hrepenenja
in tiha žalost mi bo zapirala grlo, da ne bom mogla
pokazati svoje poslednje strasti.
Odšel boš
v noč, ki je ne bom mogla dojeti in je ne bom priznala.
Čakala bom prepolna s sanjami, da se vrneš kot bel oblak
in v mojem srcu zastreš sivino mraka.
SREČA
Videla si me sklonjeno, otožno, čutila trepet in ihtenje, videla si, da sem zlomljena, poteptana od porazov, ki spremljajo mojo težko pot.
A nisi se ustavila,
da bi v moje srce vlila kanček upanja, v mojo zavest vrnila vero v bodočnost, nisi mi pomagala
prgišče sanj razprostreti med ljudi. Odšla si ponosna in nema, kot da si šla mimo razvalin.
Janez PIPAF
VRATA
III.
Potem se sredi nagajanja samemu sebi vzpenja po stopnišču kot vedno in to pomeni vračanje. Spodaj, pod njim, so vrata in njihovi pogledi ga žgejo v hrbet, mu prebadajo tilnik. Pekoči valovi vrat ga ožemajo, mu odvzemajo mok-rost, dež izgine iz dosega zavesti.
Pred njim je mrak. Mrak, svetloba in ponovni mrak.
Kot vedno. Pred njim se vedno ustavi; val negotovosti, šibkosti mu pljuskne v prepotena lica, razmočena kot pre-perelost stopnic, ki mu škripljejo pod nogami, ena sama žalost, vrag si ga vedi, zakaj ravno tu, ki je prepojeno z raznobarvnimi hotenji. Ve samo, da je tišina mraku vedno legala nanj z okrutno brezobzirnostjo, ne oziraje se na majhnost prostora, na tisto ubogo omejenost vsakodnevnega
gibanja, res, docela nepomemben dogodek, ki še sam ni nikoli zvedel zanj, da, tako so določene bitnosti na tem svetu precizirane.
Vračal se je v središče dogajanja. Za njim je minevar-la svetloba, kot bi se zapirala težko okovana ogromna vrata, samo njihov predrzni trušč in sence so začele potovati. Dobro je bilo to, da je vedel, kako zaman legajo na enolično mrtve trepalnice, ki se nikoli ne bodo povesile in preslišale trenutka. To je bil njegov, širine obsegajoči boj, kakor upor in kakor obup. V parku so namesto dreves in klopi že trepetali obrisi. Plavali so v trzijajočem zgoščevanju mraka, kakor bi zahajali za nedoločljivim obzorjem njegovih misli.
V tem nenavadno čudežnem znobjemu zunanjega počutja se je začel preusmerjati popolnoma vase, kar je pomenilo nov brezupen napor doseči zapolnitev ubijajoče praznosti,
ki mu je tedaj bila najbolj in edina lastna stvar, edina zato, ker je že zdavnaj ostal tako sam in zapuščen, da daleč okrog sebe ni čutil drugega kot škodoželjno bučanje : i in.zverinsko napdalno zavijanje vetrov, kakor da imajo le-ti natančno poverjeno nalogo, da nosijo sence preko hriba.
Vetrovi so pravzaprav nosili oblake. To so bili raztrgani in razmrščeni jesenski oblaki, ki pa se lahko vsak hip združijo in naredijo nekakšen ubijalski pokrov, pritisk od vseh strani na kožo in dalje do drobovja, tam se zakoliči in naredi mrtvost» Ampak, kot že rečeno, takrat so bili oblaki še razbiti na preperele krpice in so bežali mimo s prav nalezljivo miroljubnostjo.
Bil je to nenaden in čisto bežen pogled skozi okno na neki hrib, po katerem so kot valovi, napovedujoči vihar, plavale sence in zagrinjale vsak posamezen delček sončnos-ti z vedno ponavljajočo se igrivostjo. Kot vedno, kadar je začutil njihov ploski udarec na prsi, ki se je skozi šepajočo hojo trenutka spremenil v dolg uspavajoč pritisk,
poln strupa za dihanje, mamila svetlobe in sladkorja noči. Tedaj je vedno postal nemiren,kot bi za vsako ceno hotel iz vseobsežne negotovosti izluščiti orožje; najrajši bi kar enostavno pihnil in razgnal te oblake. Zadaj je popolna čistost, to je vedel, in hotel bi jo še enkrat zaobjeti s hrepenečo toploto svojega naročja, potem se ne bi več počutil tako samega, sploh nikoli več, kajti izr nevidne prosojnosti brezbarvne gladine ozadja bi se kot Botticellijeva izluščila silhueta njene podobe.
Šele tedaj se je zavedel svoje čudne zmote. V resnici je to čisto navadna slika, ki pa sta dejansko dve, kajti ena je posneta od zunaj, druga iz notranjosti in je veliko bolj temačna in zabrisana, najbrž zaradi hotenega vpliva senc in vetrov. Zagleda ju kot živi, premikajoči se, z vzdihom in vonjem'po ljubezni, zagleda njun boj, ki' ga
hoče streti v kaosu nasprotujočih si udarcev, zaprosi njeno, komaj porajajoče se rdečilo ustnic in prsi za nežnost, nastopi nenadna hipnoza, ki spremeni ubijajoče počutje samote v gnusno sredstvo za zadovoljevanje iskanja poti iz propadlosti in apatije.
Prva se koplje v belini, ki se nehote sama razdaja, preplavlja krhkost poletnih barv.
Želi si pogovora, vzniklega sredi tega počutja, čeprav ve, da je vsaka njegova želja še isti hip pobita z uničujočeželjnim oddaljevanjem, pravim bežanjem, ki mora narekovati nesposobnost sentimentalnega vzdušja, celo trpi le s suhoparnim zunanjim izrazom, še daleč od tega, da bi zbudil pozornost, kaj šele da bi prizadel, za to je potrebno kričavo samomučeništvo, denar in lizanje prahu, skratka, dosledno zanikanje samega sebe, doneča laž po= stane tvoja religija, kot je nekoč rekel Gorki in še presneto prav je to povedal. Čustva in sentimentalnost so zelo daleč, dejansko tako, da jih ni. Toda v njem nenadoma bolestno zakriči ravno njihov grozeči NIČ...
Kot vedno poskuša iz grobih vtisov sestaviti življenje večera. V njem pa je ta večer in je ONI večer, zato
je to silno naporna zadeva, ki zahteva človeka celega in resnično celega, ne le drobce, ki se razpršijo kot duš-ljivi smog nad mestom in... Saj se zaveda, da je med tem .n in ONIM večerom ogromna razlika, ki jo bo nemogoče izravnati, pametno, v svoj duhovni blagor, kajti TISTI "Večer je že sam po sebi od zunaj nastavljena polnost in harmonija, idealno zamišljena združitev dveh hrepenenj, na eni strani samote, praznosti in enojnosti, s čisto nasprotno mladostno razbrzdanostjo, hotenostjo razdajanja v celoti, da, čeprav je bila tudi njena dušna senca, napolnjujoča tisti kričeči utesnjeni prostor ulice, ubitost, razgrnje-nost na trnju, krik... le kako bi mogel verjeti v slučaj, mar ni svetloba zakon. In bila je svetloba, to lahko priseže, kljub temu da ga je oplazila samo za hip, zdaj se
mu zdi še krajši in nemirnejši, potem pa je bilo ponovno vse po starem, tista negotova stalnost počutja - prekaljen borec, vse do tega večera in še dlje.
Z enako mirnostjo, kot je prihajala, je tudi odšla, le da dosti bolj nenadno, sunek presenečenja se je potem razlil v čakanje brez možnosti za kakršnokoli razrešitev položaja, samo neprestano lebdenje med dvema obupoma.
Živijenjem,ki so bile vedno samo sanje, in smrtjo, nekim lagodnim mirovanjem - nenadoma mu je postala čisto blizu, zdela se mu je neverjetno domača, ali ni bil njen smeh-1jaj izraz ljubezni, popustitev vseh skrivnih in nedosegljivih vezi, ki hočejo človeka tako ubijalsko zožiti.
Nadaljevanje tega, zares do mozga uničenega večera je beg. Pred iluzijo trajnosti in življenjske vkoreninje-nosti, pred prostodušno umirajočimi odnosi, sedaj spremil njajočimise v razbitost in nedoločljivost. Da, saj potem, ko je večer že varno zakamufliran v njegovih kleteh, ko se s kožo poljubljaš z nemarno hrapavim vsakdanjim okoljem, se ti zdi vse smešno in skrajno neodgovorno, do sebe in do življenja, do ljudi, namreč tako sanjati in se niti ne zavedati svojih sanj in svojih ekspresivnih nerazmavnosti, toda kaj, ko pride večer, se vsa njegova majhnost tako
kričeče porazgubi v bohotenju nemoči in p or azra, tistega pravega dušinega poraza, ki te šiloma skloni, te prikloni do prahu, nato pa te zaziblje v nošenje kot v spanje, te okiti z vedno novim mučeništvom.
Pa tudi če bi bil ta beg rešitev, bi bilo vse brezupno, kajti vrata niso samo režečeprazna črnina doli pod stopniščem, so tudi njegov vsepovsodski obup, ko, me moreš več najti prostora brez njihove črne ZAPRTOSTI, ko takega majhnega prostorčka nikoli več ne bo; vse hlastanje jokajočih lic, lačno hlastanje za samo enim vbodijajem skrivnosti, ki ne bo nikoli v3Č izraz svobodnega ubijalca cestnih razdalj, ampak je njegova pretekla izventukajšnja
- 48 -
neizrazij iva doživetost samo tisto nekaj več kot vbod z nožem v levo polovico prsi, samo tisto nekaj več kot muka, samo tisto nekaj več sploh in vedno, vse to, vidite. Da, vi niti tega ne veste, kako rad bi vam to povedal čisto iz srca in brez pajčevine, ampak tudi potem me ne bi razumeli. Jaz vem, da sem gnusen in nezaželen, ker nikoli ne izpolnjujem modnih norm, vrnil pa se ne bom nikoli več, o tem sem zdaj sveto(dasi ni svetosti) prepričan, ker je breg že preoddaljen in sploh po tistem zadnjem večeru nisem več videl nobenega izmed mojih starih prijateljev, že davno sem njihova spolzka telesa prebavil do nekega konca poti, tam bodo tudi ostali, kajti od tam resnično ni izhoda, za nikogar. Vrata so ves čas zapahnjena in bodo najbrž tudi daleč v prihodnje (podaljšujem v brezizhodno meglenost neskončnosti), vrata so ZA HRBTI, te žgejo, pečejo kot pogledi ljudi z zaznamovanimi nošnjami, še tistih nekaj stopnic se razvleče v kdovekdaj, zato je samo še koža in je puhlost znotraj njenega obzorja, ledeni dah vrat. Hoč si izbere za šč, nečistuje z nočjo.
IV.
Zadovoljni?
Žrete nas noč za nočjo kot prasci.
Še bolj kot vrata sama me žge dejstvo, kako otročje, da, popolnoma nedoraslo (kadar sedaj pomislim na osladno ugodje Indije Koromandije, ki me je takrat omotalo in me uspavalo, mi gre na bruhanje, nekoč bi najbrž tudi zares bruhal, ali pa bi poskočil, se zavrtel v zraku in z obratne pozicije gledanja, na naš ljubi trpeči svet pokazal jezik)', da, kako sem spričo vseh teh tegob vame butajočih resnic dovolil, da so se vrata, naselila v meni, popolnoma v celem in tako nenadoma, da me je mahoma zaobjelo najkla-vrnejše spoznanje, do katerega človek sploh more priti,
namreč o Minljivosti Vsega, in le kako naj potem za. vraga človek še nasede vsem sanjaškim idealistom, ki ti kar naprej trobijo na ušesa sladke izreke o večnosti ideje in takem.
Čas je, da se vrnem Vanj. Njegovo potovanje do naslednje stopnice, ki gre v bistvu skozi vso ulico. Zanj je nedoumljivost brezčasja nepomembna, kakor je zanj nepomembno sploh vse. Enkrat pa mu je spet prišlo. Bilo je najbrž v ekstaznem iskanju še česa višjega in se je spozabil. Ta-. krat je porinil zapahe in vrgel ključ čez rame z namenom, da bi ga izgubil.
Nasploh opažam, kako čestokrat se zatekam v okrilje Njegove imaginarne eksistencialnosti, kajti svet uničuje, življenje uničuje, Vse se samouničuje in materialno uničenje je predvsem nekaj drugega kakor tisto, ki si ga želim jaz, tako da je v glavnem usmerjeno Nanj oziroma na Njegovo dejansko množičnost, ki se pojavlja kot. zaporedje utrinkov, produktov nespoznavnosti noči, vedno, kadar je njihova prisotnost nujna ali pa tudi malo manj nujna, da, včasih celo nepotrebna, drugič spet nezaželena, skratka, začaran krog brez najmanjše možnosti vrat. Kadar postane ta beg brezglavo panično zatekanje pod okrilje edine samolastne kleti, takrat se zunaj nekaj dogaja, vrvi kot na mravljišču, sicer pa se to dogaja tako pogosto, da je resničen
rezultat stalnost, statiranje bivanja in gibanja. Isto je na drugi strani, tam v kleteh, Njegovih kleteh, kjer vse zaznavam duhovno, moj čut je skratka razvit do take potankosti, do tako uigranega ponavljanja hitenja. Spričo vsega tega mi razumljivo ostane dovolj časa za premišljevanje ali produciranj e iluzionarnih prostorskih nians; če se> vprašam, zakaj sem si Ga ustvaril, najbrž ne vem, če pomislim, česa se bojim, ne vem, če zakričim, kaj hočem, nič. Sem junak sam svoj, prostor, senca, veter, ulica....
Sedem sredi prostora upo turško" na tla, na. gola formalna
- 92 ~
tla, nepotrebna, kot je sploh nepotrebna še ta preosta-lost - golota prostora, kakor da čakam miru, konca nemirov za to preostalostjo, pošljem svoje misli o hotenju Vanj, pokuka ven, se pokaže vedno v drugačni podobi in obliki, kot dolg neuničljiv jezik ali kot odmevajoča, grgrajoča iz posušenega grla kletev, tuljenje Njegovih vetrov je narav-o nost pošastno - toda popolnoma neslišno za vsakogar zunaj, ustavlja se pred neštetimi, vedno istimi, da, večnimi mimohodi, tako direktno in hoteno usmerjenimi, da delujejo kot teror, prisila k prilagajanju, komaj še utegnem zakričati za Njim, da me najbrž vara, vedno samo bežno pomoli svoj estetsko neoporečni prst v špranjo, kot bi hotel meriti temperaturo, spremembo temperature med dvema naskokoma, potem zatulim še to, da sem od Njega več pričakoval, izgine, se prilagodi. Seveda, to bi bil moral slutiti, kot slutim vse, saj v bistvu jaz zelo dobro slutim vse in karkoli, nemogoče je sredi.vtihotapijenja v mimohode reči bobu bob, ker prideš v keho, to pa je bolezen, neozdravljiva nalez-ljivka. epidemija, bežanje, nenadoma dovolj prostora, preveč prostora. Bližina prostora je sploh sladkost življenja, pravi posladek,, v veliko prostora pa se naselijo strahovi. Užitek je samega sebe izničiti, zatajiti svoje dihanje, nadvse lepo je tudi, če se ti posreči za spoznanje utišati pritisk, blagor tebi, če si neslišen.
Jaz brez sonca.
On ne kriči.
O naju.se ne govori.
Ne govori se o stvareh, ki si jih izmišljamo, ker nikomur nič ne koristijo, madona, umetniki, ste ponoreli!
Kdajpakdaj se ozrem proti stropu svoje težke kleti, kjer so že dobro zaznavni obrisi njegovih korenin, takrat me življenje navduši, zaželim si seksa in pa mnogo otrok.
To je že nič. Vse ostalo pa je le pravljica s srečnim koncem za nič, satan bi rekel, pol duše bolje kot pol duše
na drugi strani, možnosti za osvojitev celote so tako najmanj za petdeset odstotkov večje, najbrž pa še več, veliko več.
Fjegova senca naskakuje s poslednjimi obupnimi zamahi, tako neprita.jenimi, da izzvenijo kot prizadevanje, se pravi kot spoštovanje do svojega neposrečenega in zato tako nesrečnega izvora, ki s svojim pojavom ubija potrpljenje tolikerim ljudem, skaljuje druge izvire, kar v bistvu pomeni, da je nezaželen in zato še toliko manj potreben.
Ali pa se tako samo zdi, mislim, to je lahko tudi samo iluzija neke pomembnosti, naivna iluzija, bi rekla večina, ki jo človek dobi ob tistih srepih pogledih z ulice, prinašajočih edino utrujenost samim sebi, pa se tega sploh ne zavedajo. Zato nedoumljivo bežanje v okrilje mraka in dalje noči, ki pa je daleč, daleč od prešerne navihanosti, prebrisanosti, ampak pravi beg in čiste misli zbranosti trenutkov na mostovih ali pod nizkimi vodoravnimi vejami gozda, na žalost to ni razburjenje in se zato nikoli ne zgodi do konca, dasi se zaradi tega ne bi prav nič spremenilo. Nikjer. To bi bila lahko rešitev mučeništva, ena oblika rešitve in nič več. Drugega pa sploh ni vredno govoriti.
Da?tiste stopnice so zlo, ne pa vrata, to je bila popolna zmota. Stopnice. Praktično vsakodnevna nujnost. Najbrž zato, ker so nujnosti že prej, na primer bežanje
pred poljubi. Nič njegove sobe, ki polagoma pelje v blaznost. Skrivnost kot prihodnost, kot najbolj skrivni naslednji trenutek, ki ga vedno, se zdi, spoznaš ravno za isti trenutek prepozno. Kakor škripanje stopnic. Ko bi vnaprej. vedel, da ga ne bo, bi predstava tiste odtujene vsakokratne bojazni izginila tako sproščeno, kot če bi bilo, tako pa pomeni vsak korak od ene do druge stopnice neskončnost preživelosti, mimobežanje dogajanja kot halucinacije in še bolj ubijajoče. Edina obramba je iskanje svojega trenutka, nekega nekoč, brezupnost izpolnitve in ozdravljenja.
- 53
Kajti to je bolezen, ta poblaznelost njegove sobe s posteljo, okroglo mizo, vedno polno knjig, to je Življenje, tam je tudi stol, ki mu vedno do bolečin oguli zadnjico, pa omara, pa okno z brezbarvno zaveso, podobno pajčolanu kake dobre vile, balkon... To je Življenje. Bolno...
Ni več besed ne oblakov, ki hočejo postati urejenost, skladnost s telesom, tu se vedno vse konča. Vsa prizadevanja so jalova, izjalovijo se sploh že, preden se poja^ vijo, treba je ponovno začeti čisto spodaj.Pada mimo črnih stopnic, mimo krivenčastih silhuet svojih misli in to pomeni trenutek lagodja; sproščenosti - priti na začetek. Izkoristi pač svojo edino neovirano pravico, pravico do pravice, pravico pravice do pravice, svinjarija. Šele tedaj res dokončno spozna svojo dejansko majhnost, nemoč, pa ogromnost tiste nespoznavne izvenmoči, ki te raznaša na vse strani po svoji volji.Kje je, kaj je? Zopet asociacija naslednjega trenutka, ki ga sploh ni, ker ga ni časa doumeti, tudi časa. tako ni.
Ah, najbolje bo res, da takoj spet začnem, si misli, res je škoda časa, stopnic je veliko, poleg tega pa, v zraku visi koprena somraka, neprijetnega somraka, ki je pritisk drugačne vrste, pritisk navzven in pa bolečina v senceh. Prva stopnica. Počasi, pazljivo, samo da ne bo škripanja, to bi najbrž vse zdrobilo s svojimi okovanimi kriki, tako! Prva. stopnica. Takrat? Pravzaprav - res je, bil je mrak. Saj navsezadnje - mrak je vedno, sploh si ne more predstavljati svetlobe kot ožarčenja, mogoče malo
zaradi poljubov, pa. pajčolan. Namreč, za njim je prav gotovo prisad, še dobro, da gnile rane ne zaudarjajo, potem bi bilo najbrž vse zaman, tudi Svetloba. V mraku je, verjemite, veliko prijetneje. Senc se ni treba bati, ker si pač sam ena izmed njih in je kramljati z njimi prav prijetno, da ne rečem nalezljiva preusmeritev v sanjskost
n