SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Leto XVI. 1-2 EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 28. I. 1969. FRANCOSKE OSEBNOSTI PAPEŽU PAVLU VI. Šestnajst vodilnih katoliških francoskih osebnosti je dalo pobudo za izpoved hvaležnosti papežu Pavlu VI. Kot pobudniki so to poslanico prvi podpisali: Edmond Michelet, Charles Flory, Etienne Gilson, Olivier Lacombe, Henri Guitton, Franeois Mauriac, Henri Rollet, Stanislas Fumet, Jacques de Bourbon-Busset, Henri Boissard, Gabriel Marcel, Maurice Vaussard, Jacques Nantet, Andre Latreille, Pierre Mesnard in Andre Piettre. Pomembna izjava, ki spada med spričevala volje po jasnosti in redu, ki se v Evropi vedno bolj uveljavlja zoper zmedo in kaos med katoličani, se glasi: ,,Sveti oče, Ob koncu tega leta 1968 čutimo veliko željo, izreči Vam svojo hvaležnost za izpoved vere pa tudi za vse Vaše nauke, ki ste z njimi potrdili načela katoliške vere in discipline. Povedati Vam moramo, da smo žalostni in osramočeni zaradi pohujšanja ob napadih na Vašo osebo in Vaš nauk, pa tudi ob napadih na katoliško hierarhijo, katera je obtožena, da je ‘aristokracija imetnikov Duha, ki se povzdiguje nad občestvo zato, da bi nad njim gospodarila.' (Navedek je vzet iz ene zadnjih knjig razglašenega nemško-švicarskega profesorja teologije Hansa Kiinga.) Spričo množenja in razširjanja zmot o čaščenju Boga, o zgodovinskosti evangelijev, o rečešnji navzočnosti, o cerkvenem učeništvu, želiflno, da bi sveto načelstvo cerkve popolnoma izpolnjevalo svoje opravilo, katero je v tem, da nedotakljiv ohranja zaklad vere. Terjamo, da se duhovniki, ki jih je vse premalo za neizmerne potrebe krščanskega občestva in poslanstva med nekristjani, še naprej, izvzemši le posebne poklice, posvečujejo svoji sveti nalogi, ki je v tem, da nas uče božjo besedo in nam dele zakramente. Protestiramo zoper obtožbe bogastva in triumfalizma, ki bi mogle biti upravičene v dobi renesanse, s katerimi se obtožuje cerkev, katere sedanje pomanjkanje in omejitve, ki jih ji to pomanjkanje nalaga i glede na izobrazbo njenih duhovnikov i na nje navzočnost v družbi, nam je dobro poznano. Zaupamo Vam svojo tesnobno zaskrbljenost krščanskega ljudstva, ki gleda, kako občudovanja vredno prizadevanje za obnovo cerkve, ki ga je začel koncil in se je potem pogumno nadaljevalo, spravlja v nevarnost majhna manjšina laičnih in duhovskih agitatorjev, ki si prilaščajo vladanje cerkve in povsodi razširjajo motnjave in dvome. Zagotavljamo Vaši svetosti svoje popolno zaupanje, ko bo v prihodnjem letu nadaljevala svoje poslanstvo, in ji izpovedujemo svojo pokorščino in svojo sinovsko privrženost." 2e do božičnega večera se je tej zahvali Pavlu VI. pridružilo več tisoč skupinskih in osebnih pristopnih izjav. Poleg veliko župnijskih in redovnih družin ter cerkvenih oseb je izpoved hvaležnosti podpisalo veliko profesorjev, med njimi Emile Cornaert, Pierre Pascal, O. Costa de Beguregaid, časnikarjev in pisateljev, med njimi zlasti Henri Massis, Jean de Fabregues, Pierre de Boisdeffre, Henri Oueffelec, Andre Frossard; več politikov kot Coste-Floret Triboulet, Letorneau; tudi gospa Leclerc de Hauteclocque, vdova po maršalu Francije. Tako številna pridružitev tudi oseb, ki jih nikakor ni mogoče šteti v to, kar se v Franciji imenuje desnica, je presenetila takoimenovano napredno krilo v francoskem katolicizmu. Izraz te zadrege je tudi komentar, ki ga je ob izpovedi zahvale papežu priobčil sedanji glavni urednik p. Wenger JUBILEJNA ZBIRKA je izzvala svojski odmev tudi v Chicagu. Prijateljica našega lista nam piše: „Ko Vam pošiljam jubilejni dar, naj izrečem pohvalo za Vaš posrečeno urejevani list. Iz poplave člankov in komentarjev tukajšnjih listov in revij, večinoma polnih ‘poglihovstva’, se človeku zasveti jasna smer, ki jo zlasti podčrtujejo Vaši komentarji o najnovejših dogodkih, usmerjenih skozi perspektivo zgodovine. Po domače povedano: skoro vedno zadenete žebelj na glavo..." Prejeli smo pa še kratko sporočilo: „Prilagam vse za dokončno izplačilo celoletnega mecenskega daru v višini 250.000 pesov. Veseli me, da vztrajate in ne klonite pritiskom časa in okoliščin — sledite jasno začrtani poti in sem vesel, da sem Vam mogel pri tem pomagati! Le tako naprej in bom novi letnik podprl enako kakor doslej!“ Tako nam je ta gospod mecen doslej nakazal za leto 1966 200.000, za leto 1967 pa 250.000 pesov, torej skupno v treh letih 700.000 pesov. Vemo kakšne so naše obveznosti do plemenitega mecena in vseh podpornikov in dobrotnikov Slovenske kulturne akcije in našega lista; iz vseh dopisov pa nam zveni klic: Obdržite list na višini, ne klonite pritisku pogli-hovavcev in črnogledov, ne odpirajte vrata povprečnosti in varljivemu poenostavljanju nevarnosti, ki nam danes groze bolj kot kdaj poprej in to iz najbolj neverjetnih smeri ter krogov. Res: naš idealizem sloni na dokazih, ki jih je izzvala pri listu JUBILEJNA ZBIRKA! DAROVALI SO: g. M. B., Buenos Aires, mecenski dar za leto 1968 250.000 pesov; č. g. dekan Ciril Milavec, Villa Tesei, 2.000 pesov; g. Viktor Tominec, Cleveland, 10 dolarjev; ga. Helena Remec, Chicago, 20 dolarjev; g. N. N., San An-dres, 5.000 pesov; g. Jernej Tonna-z in, Kanada, 20 kan. dolarjev; gdč. N. N., Chicago, 20 dolarjev. Vsem prav lepa hvala! ZA SKLAD GLASA so darovali: g. Rajmund Kinkelj, Castelar, 500 pesov, č. g. Boris Koman, Mar del Plata, 500 pesov; č. g. Leopold Mihelič, ZDA., 5 dolarjev; gdč. Stanislava Šušteršič, San Luis, 400 pesov. — Vsem se iskreno zahvaljujemo ! o TARIFA REDUCtOA 2 l - S z j CON CM ION «22f 8 g 3 < *. t. 1. V5J70I šmtm “PRAXIS” PRED KONCEM? Zagrebška „neomarksistična“ revija Praxis je zabredla v dolgove in tiskarne nočejo več prevzemati nje tiskanja. Letošnja vladna dotacija je bila tako nizka, da je uredništvo moglo z njo plačati samo dolg iz lanskega leta. Revija je bila tako navezana samo na lastne dohodke, teh pa vkljub raznim varčevalnim — odpravljeni so bili honorarji urednikov in sodelavcev, prva in druga številka sta bili izdani v enem zvezku, naslednji dve številki sta izšli v zmanjšanem obsegu ■— ni bilo dovolj, zato uredništvo sporoča naročnikom, da peta in šesta številka 1968 ne bosta mogli iziti, mesto njih morejo dobiti razne prejšnje publikacije iz založbe revije. Glede na letnik 1969 uredništvo upa, ne more pa zagotoviti, da bo „Praxis“ še nadalje izhajala. IZ “POLITIKE” HIERARHOV Patriarh Moskve in vseh Rusi j, Aleksi j je odobril vkorakanje čet varšavskega pakta v ČSR in obžaloval temu posegu nasprotna ustališčenja, ki so jih izjavile nekatere verske organizacije. V deecmbrski številki Žumala moskovske patriaršije sta objavljeni patriarhovi pismi predsedniku Centralnega svetovnega sveta cerkva, M. Thomasu, in predsedniku Svetovne krščanske konference, češkemu protestantskemu profesorju I. Hromadka. V njih patriarh izraža tudi svoje prepričanje, da je „začasno vkorakanje zavezniških čet v češkoslovaški teritorij preprečilo hudo prelivanje krvi in mogoče mednarodni vojaški konflikt." Malo preje je Tass (23. dec.) objavila, da je patriarh Aleksej povabil glavarje vseh verskih skupnosti na konferenco, ki bo od 1. do 4. julija 1969 obravnavala, kako »sodelovati pri obrambi svetovnega miru.“ Namen konference je: Prebujenje in okrepljenje čuta odgovornosti za svetovni mir v vernikih vseh religij sveta." Očitno so mir in vojaški nastopi za v La Croix, 18. decembra 1968, ki sicer prizna, da to zahvalno pismo ,,ni samo poočitev zvestobe, temevč tudi dejanje pravičnosti", potem pa nadaljuje: „Zelimo samo, da se ne bi še bolj poglobil jarek, ki je nastal med kristjani iste vere in verniki iste cerkve. Čeprav je namreč nastopila ura, ko je treba jasno in odločno govoriti, vendar ostaja ljubezen v cerkvi temeljni zakon in počelo ne samo edinosti, temveč tudi, na skrivnosten način, resnice." Ko bi urednik nekoč tako uglednega katoliškega dnevnika, ki je danes v hudih gospodarskih težavah zaradi odstopanja naročnikov, v pravem času bolj „jasno in odločno govoril", in bi v imenu ljubezni terjal spoštovanje do tistih katoličanov, ki so odklonili slepo hoditi za slepimi samozvanimi voditelji, potem bi verjetno sedanja izjava šestnajst katoliških francoskih osebnosti ne bila nujna. Vsekakor pa dokazuje, kje bije katoliško srce Francije! D. F. zvestega služabnika komunističnega režima vrednota ali le v odnosu na to, ali koristi politiki njegovih gospodarjev ali ne. • Založba „Rilindža“ v Prištini bo izdala v albanskem jeziku vsa dela Shakespeara. Dela so že v tisku. • Bratislavska založba „Smena“ je natisnila antologijo poezije bosanskoherce-gevskih pesnikov. Pesmi je prevedel Pero Lipka. Druga bratislavska založba pa nnnoveduje prevod Meše Selimoviča dela »Derviš in smrt". • Na makedonskem knjižnem trgu sta se pojavila dva prevoda renesančne literature: Dantejev »Pekel" in Držičev »Dundo Maroje". Danteja je prevedel Djordji Stalev, Držiča pa Todor Dimi-trovski. ® V Moskvi napovedujejo nenavadno lingvistično novost: prvi praslovanski slovar skupnih besed iz 13 slovanskih jezikov, ki ga pripravlja Akademija znanosti in umetnosti v Moskvi. Glavni ur 4-nik je znani slavist dr. Oleg Nikolajevič Turbačov. Edini inozemski slovanski sodelavec pa je doslej srbski slavist dr. Velimir Mihajlovic. Slovar bo zajel 2.000 besed, pomen pa bo prerastel okvire lingvistike. • Zagrebška založba »Naprejed" je izdala »Leksikon filozofov". Delo je napisal Danko Drlič. Kritika je knjigo ugodno sprejela in omenjajo, da so podobna dela na svetovnem knjižnem trgu zelo redka. • Državna založba v Ljubljani je izdala vojne spomine Charlesa de Gaulla in sicer 1. knjigo. Obsega 682 strani in ji je cena 100 novih Din. Prevod je opravil Bogomil Evtur. Ta prva knjiga obsega de Gaullevo delo v Londonu po francoski kapitulaciji v juniju 1940 in se potem razteza skozi vso organizacijo francoskega odpora v inozemstvu tja do konca izvedbe v vseh delih francoskega kolonialnega imperija. Ljubljanska kritika pravi, da je de Gaulle sodobni avtor stilistično najbolj dodelan. Avtor podrobno popisuje nadrobnosti iz vojaškega in diplomatskega zakulisnega življenja v Londonu in so zlasti dramatični popisi njegovih stikov s Churchillom. Trenja se se začela takoj po juniju 1940 in so se stopnjevala prav do mučnih konfliktov, toda de Gaulle je vztrajal. PRERIVANJA OB INSTRUKCIJI O DIALOGU Znano navodilo vatikanskega Tajništva za nevernike, ki naj bi določneje pojasnilo odstavke, ki se v koncilski konstituciji Gaudium et spes nanašajo na dialog z ateisti, prav gotovo ni mojstrovina jasnosti in preciznosti. V odstavku, ki se tiče posebnega tipa nevernikov, marksistov, so avtorb' navodila ostali sami sebi zvesti: v isti periodi se izraz dialog rabi v dveh pomenih, v pomenu dialoga nasploh, v pomenu doktrinalnega dialoga, kar moti logični tok misli in otežuje razlago. Dokument sekretariata za nevernike gotovo hoče zaobseči kar najbolj obsežna obzorja, toda zaradi znanih tendenc komunistične partije, da dialog instrumentira za cilje svoje revolucije, je ob njem prišlo do polemike prav v posebnem primeru dialoga s komunisti. To je v prvi vrsti podnetila malo nremišljena izjava tajnika sekretariata, donboskovca (ker se člani družbe, ki je bila nekoč imenovana salezijanska, vedno bolj pripisujejo označko SDB, bo treba za to najti slovenski izraz) Vincenza Mianija. Don iMani je namreč na tiskovni konferenci za predstavitev dokumenta 2. oktobra trdil, da je sodelovanje med katoličani in komunisti na torišču socialne prakse mogoče, če je le zagotovljen pogoj medsebojne iskrenosti. Kardinal Kbnig, ki je predsednik Tajništva za nevernike, je moral nastop svojega tajnika z novo izjavo spraviti v meje. Pri tem pa je povedal, da je „v komunističnih deželah dialog med verniki in ateisti nemogoč" (sumi se, da je jugopartija uprizorila prireditev idrijskega dialoga prav z namenom, da bi dokazala praktično možnost dialoga med kristjani in komunisti v komunističnih deželah). Dopustil pa je ob tej priložnosti dunajski kardinal možnost dialoga v nekomunističnih deželah. Komunistični tednik Rinascita, vodilna ideološka revija italijanske partije, je z navdušenjem na vse to oznanila, da je »dialog postal polnoleten tudi v Italiji". Toda takoj nato je L’Osservatore Romano objavil, da dokument Sekretariata za nevernike nikakor ne dovoljuje političnega sodelovanja katoličanov s komunisti. Vicedirektor vatikanskega dnevnika je tudi zapisal, da bi bilo sodelovanje s komunisti sprejemljivo samo tedaj, če bi spremenili svojo »naravo in fizionomijo"; toda kadar bi komunistična stranka dala zagotovila, ki so za dialog nujna, »jasno ne bi bila več komunistična stranka". Končno se je izrekla o vprašanju italijanska škofovska konferenca, ki je 1.6. decembra po štirih dnevih razpravljanj v uradnem sporočilu o svojem zasedanju izjavila: »Skrčiti neko navodilo univerzalnega pomena, kakršno je dokument o dialogu z neverniki, na razmerja posebnega in prigodnega političnega položaja, se pravi napak presojati dokument, kar škodi pravilni razlagi predloženega nauka, pa tudi točni oceni italijanske politične realnosti", škofje nato še enkrat puodarjajo. da dokument absolutno nikakor ne vsebuje »predloga za politično sodelovanje med katoličani in komunisti v Italiji. Kdor hoče za vsako ceno brati v dokumentu ,tak predlog, ga ,instrumentalizira‘.“ Tajnik francoske veje Sekretariata za nevernike abbe J. F. Six je 16. decembra časnikarjem podal pregled dela ustanove, ki jo vodi »neodvisno na vseh stopnjah" po po-oblaščenju francoskega episkopata. Tedaj se je dotaknil tudi direktorija o dialogu, ki ga je izdal oktobra rimsk' Sekretariat za nevernike in ga ocenil za »povprečnega". To lastnost direktorija je pripisal abbe Six naglici, v kateri je bil dokument pripravljen, ker se je z njim hotelo preprečiti, da bi Kongregacija za verski nauk izdala tekst, ki ga je že sestavila o isti materiji, ki pa bi bil zelo soroden syllabu. GLOSA K IDRIJSKIM MONOLOGOM Dr. Jošt Žabkar, Heidelhbrg V Katoliškem glasu 5. decembra 1968 je članek Ali je Bog res umrl? Avtor se podpisuje z r + r. Poroča, da se je v Idriji 22. novembra 1968 vršila izmenjava mnenj med dr. Janezom Janžekovičem, msgr. dr. Vekoslavom Grmičem, ter dvema komunistoma: prof. Zdenkom Roterjem in Markom Kerševanom. Kdor natančneje pogleda poročilo Katoliškega glasu o tej izmenjavi mnenj, dobi ze'0 določen vtis, da sta antimetafizika obeh komunistov in metafizika obeh sholastikov res nekoliko netrdne vrste. Da Boga ni, ker je človek ustvarjalen in aktiven, Bog pa pasiven (Roter) ; da Boga ni, ker ideja o Bogu vedno bolj odmira (Kerševan); da se Boga laže sreča po doživetju kot po dokazih (Janžekovič); da obstoji lestvica vrednot med razmišljanjem o Bogu in ljubeznijo do Boga (Grmič): vse to je, metafizično gledano, ali prazen nič ali pa zgolj delovna hipoteza, ker nikjer ni dana za nobeno od teh tez niti senca dokaza ali pokaza. Zaradi izogibanja vsakemu dokazu ali pokazu se ideje vseh štirih govornikov v Idriji pomikajo v smeri iracionalizma (gl. podobno opomnjo pri D. F., Ob ugasnitvi Pleterij, Glas SKA, leto XV., št. 21-22, 30. XI. 1968, str.. 6, stol. 2). Tako pride na dan tudi neka stična točka z iracionalizmom Edvarda Kocbeka, ki se močno opira na vitalistični svetovni nazor (gl. Edvard Kocbek, Tovarišija, Dnevniški zapisi od 17. maja 1942 do 1. maja 1943, Maribor 1967, 2. izd., passim skozi celo delo). Kocbek pojmuje namreč življenje kot nekaj misteriozno bistvenega, gonilnega, slepega, enotnega, fatalnega: življenje je za Kocbeka drugi Bog (prvi Bog pa je krščanski Bog, ki pa je nekako oropan Jezusa), htonični Bog. Vse kaže, da je torej substrat komunističnih in sholastičnih govornikov v Idriji identičen s substratom Kocbeka: neka duhovna slepota, ki ne trpi muke argumentacije, ki zato ne trpi muke dialoga, ampak se v bistvu more izražati samo v sub-sekventnih monologih. Ta enotni, skupni substrat idrijskih sholastikov in komunistov ter Kocbeka je pa vsaj za obe „idrijski“ grupi interesanten. Priča namreč o neke vrste odskoku obeh skupin od njih prvotnih temeljev in virov: sholastik in marksist komunistične veje morata namreč per definitionem dajati racionalne razlage vsemu -—■ če, jasno, hočeta ostati zvesta sholastiki oziroma marksizmu v komunistični interpretaciji, Idrijski monologi pa krijejo v sebi še več problematike. Osnova dialoga — ki bi jo primerna analiza lahko pokazala — je argumentacija. Še več: osnova dialoga je v tem, da vsi dialoganti (kljub možni totalni diferenci), sodelujejo pri skupnem vzponu duha in da si pri tem vedno in pod vsakim pogojem priznavajo popolnoma iste teoretične in praktične pravice. Ali pa si „idrijski“ monologanti priznavajo iste pravice, popolnoma iste pravice? Si jih sploh morejo in hočejo priznavati? Preje že bi se moglo reči, da se nekoliko trudijo, da bi prišli do skupnega čiščenja duha — posebno, če se premisli, da imajo — kakor se kaže -— isto racionalistično osnovo. Aanaliza bi pa tudi pokazala, da je za dialog bistveno, da nihke ne postavlja nobenih aprioričnih ali aposterioričnih predpostavk o snovi, ki naj bo argument dialoga. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj hočejo in morejo v tej točki vsi „idrijski“ govorniki misliti, povedati in narediti. Če se, recimo, politični argumenti (kot npr. demokracija zapadnega kova in slovenska samostojnost) izključijo, potem dialoga ni. Dialog je namreč nedeljiva celota; v deljivosti se nahajajo razgovori, govori, monologi, izjave, pričevanja in podobni fenomeni. Končno je treba idrijskim monologom vzdati to, kar bi se moglo imenovati „ideološka kvalifikacija", o Bogu se je namreč tam govorilo po pravilih neke pomešane in nedefinirane splošnosti, ni se pa dosegla prav ni-kakšna znanstvena raven. Ali bi bilo preveč, če bi se želelo, da se slovenska javnost manj podcenjuje? Ali bi bilo preveč, če bi se od »idrijskih" govornikov želelo, da se povzpno tudi v javnosti na znanstveno višino? Saj pre-vzvišeni Vekoslav Grmič izhaja iz vrst visokošolskih profesorjev, prof. dr. Janez Janžekovič in prof. Zdenko Roter sta pa aktivna profesorja na zavodih, ki se jim uradno daje značaj visokih šol. Znanost pa ni brez dokazov ali pokazov. . NASILNE “INKORPORACIJE” PO LENINU Zadnji kongres Druge internacionale (novembra 1912) v Bazlu je bil tisti, ki je izdal manifest zoper vojsko. Socializem se je namreč razbil na vprašanju vojske. Večina socialistov se je ob izbruhu prve svetovne vojske pridružila vojnemu naporu svojih domovin. To ravnanje so ruski boljševiki, poznejši nemški spartakisti, švicarski, srbski, italijanski, skandinavski socialisti, angleška Inde-pendent Labour Party, francoska skupina “La vie ouvriere”, obsodili kot izdajo socialističnih idealov. Te skupine so dale pobudo za konferenci v Zimmer-waldu (blizu Berna) 1915 in v Kienthalu (tudi v Švici) 1916. Teh sestankov se je med več ruskimi komunisti udeležil tudi Lenin. Iz teh dveh konferenc je naravnost izšla Tretja komunistična internacionala. Prvi tajnik švicarske sekcije (dokler ga ni 1942 odstavil Stalin) je konec 1968 izdal Zgodovino začetkov komunistične internacionale. Jules Hum-bert-Droz pogosto da pripovedovati to zgodovino kar dokumentom samim. Tako navaja izjavo ruskih boljševikov na konferenci v Zimmerwaldu, ki obsoja irealistični pacifizem večine kongresnikov. Tudi ta izjava dokazuje, da ima sovjetska praksa, kakor se je pokazala ob vdoru v Češko-Slovaško, pristne leninske doktrinalnc vire: “Inkor-poracija neke dežele s silo orožja ni nujno aneksija. Socializem namreč ne more v načelu obsojati vojska, ki so v interesu večine prebivalstva." BESEDA IVANA CANKARJA Mladinska založba v Ljubljani je za petdesetletnico Cankarjeve fmrti pripravila posebne ponatise Cankarjevih del v zbirki ^Beseda Ivana Cankarja". Večina je izšla po zaslugi modernega fotoko-pijskega načina tiska v žepni obliki. Prodaja teh knjig za Cankarjev jubilej se je začela že v letu 1967 in so tedaj prodali nad 70.000 izvodov, letos pa 47.000. Vodstvo založbe je konec 1968 izjavilo, da takega odziva ni pričakovalo. FILM O SARAJEVSKEM ATENTATU Sredi decembra so v Sarajevu prvič predvajali film »Sarajevski atentat". Delo je režiser Padija Hadžič izdelal kot igralni film. Vlogo nadvojvode Franca Ferdinanda je podajal Bert Sotler, vojvodinjo Zofijo pa poljska igralka Lucina Winicka. Glavno vlogo atentatorja Ga-vrila Principa je režiser zaupal študentu sarajevske filozofske fakultete Predragu Princiju. Sarajevske premiere se je udeležil tudi še edini živi član član atenta-torske skupine Cvetko Popovič. Film so že prodali na Madžarsko, Romunijo, Italijo, Brazilijo in še nekatere države. • Londonska založba Collins izdaja vsako leto spisek najbolj pomembnih osebnosti v svetovni politiki in nosi knjiga naslov „Who is who - kdo je kdo". Založba se obrača vsako leto na uradne svetovne agencije za podatke v imeniku, ki obsega petnajst tisoč imen. Imena iz Rusije je dostavljala agencija »Novosti", ki pa je letos ime Hruščeva črtala in pripisala: »Mož ni več zanimiv." Toda založba ni bila tega mnenja in je podatke zbrala po lastnih virih in ga ni črtala. DARUJTE ZA SKLAD SKA/ ebrasi in abserja SLOVENSKA CERKVENA POKRAJINA? Problem slovenske cerkvene pokrajine je bil sprožen in t sdi '"oprej javn0 obravnavan v zdomstvu, in sicer iz kroga, ki venomer poudarja nujnost slovensko opredeljenih pravnih in družnih struktur za življenje slovenskega naroda T)Ve 10. grudna 1961 je France Dolinar (Glas SKA VIII, 22-23, str. 2, 3, 6) objavil ,.Se| neuresničene slovenske sanje iz 1861“, kjer je spomnil na Luke Jerana narodni programsko točko: „vikši škofijstvo“ v Ljubljani „ko središču Slovenije" in je v zvezi s petstoletnico ljubljanske škofije, stoletnico Slomškove smrti in tisoC' stoletnico prihoda sv. Cirila in Metoda v slovansko apostolstvo zapisal ob kraju aJ" tikla: „Vsi trije za zgodovino cerkve med Slovenci tako pomembni jubileji, ki ji* *1 bomo katoliški Slovenci obhajali v prvih šestdeseth letih našega stoletja, navajaj® po svoji notranji logiki na misel lastne metropolitanske organizacije v Sloveniji-’ Dne 22. grudna 1961 je bila ljubljanska škofija povišana v nadškofijo, a' pa po krivdi provincialne omejenosti nekih Slovencev bila obenem ustanovljea3 slovenska metropolija. To je dalo povod nadrobni zgodovinski in pravni obravnav* problema, ki je izšla v reviji Novi časi 1962 (št. 2, str. 2-7: „Na poti do slo' venske cerkvene pokrajine"). Terjatve politično ©zavedenega in zavednega zdomstva niso bile brez vpliv^ ne v Rimu in celo tudi ne v Ljubljani. Vsaj ko je vladal v Ljubljani, je b* Boris Kraigher pozoren bralec zdomskega tiska, prav v vprašanju metropol*!® Boris Kraigher pozoren bravec zdomskega tiska, prav v vprašanju metropol*Je pa je celo odločno nastopil zoper provincializem. Po 1961 je kazalo, da se vprašanje slovenske cerkvene pokrajine ne bo P*'e' maknilo. Rajni pater Prešeren je nekoč pojasnil, da moramo Slovenci pač V°c*' kati, ker je v študiju preureditev cerkveno-ustavnih teritorijev v celi Jugoslaviji' To bi praktično pomenilo, kar je mogel vedeti sleherni, ki je probleme te. ureditve vsaj malo poznal, da moramo Slovenci počakati, dokler se Hrvatje ** domenijo o sedežu dalmatinske cerkvene province. V tekmi sta Split in Zada*' povrhu je bil splitski nadškcf nekoč prvi med škofi kraljevine Hrvatske. Neki osebni premiki v škofovski konferenci Jugoslavije pa so nakr**1 priporočali regionalne sestanke škofov. Tako se sedaj shajajo posebej celo da matinski škofje. Tako je misel slovenske cerkvene pokrajine dobila pospeS^' vavce tam, kjer bi se moglo računati na nasprotovanje. Malo pred božičem 1968 je L’Osservatore Romano objavil kratko sporočil0' da je ustanovljena cerkvena provinca ljubljanska z metropolitom v Ljubljani * sufraganom v Mariboru. Slovenci smo na poti do lastne cerkvene pokrajine tako v kratkem doživel že drugo razočaranje. Ne zaradi tega, ker ni bila zaradi deloma razumljive^* odpora ustanovljena oziroma obnovljena starodavna celjska škofija, temveč za 0 ker se ni rešilo vprašanje cerkveno-ustavne pripadnosti ozemlja sedanje apostolsL administracije, ki ima sedaj sedež v Kopru. Logično bi bilo pričakovati, da s iz Jugoslaviji mednarodno-pravno nedvomno priznanega njenega ozemlja ustj* novi nova redna škofija in ta vklene v cerkveno pokrajino, ki ima metropol* ‘ v Ljubljani. Ko je bil novemu apostolskemu administratorju od Sv. Sedeža dodeljen z| sedež Koper, se je moglo ta odlok tolmačiti kot dejanje naklonjenosti do Slovence) Ko pa sedaj ni bilo urejeno vprašanje redne cerkvne uprave na Goriškm in P*1 morskem, kolikor sta v Jugoslaviji, in to ozemlje ni bilo vključeno v ljubljanski metropolijo, more nastati sum, ali morda komu pripadnost tistega ozemlja, LA OLLA je naslov knjigi, ki jo je napisal arh. Viktor Sulčič. Podnaslov se glasi: Remi-niscencias, v obliki črtic pa je podanih četvero spisov: La olla, Reminiscencias, Dii estis et filii Altissimi omnes, El jefe. Obseg: 97 strani. Leta 1966 je izšla prva Sulčičeva knjiga Luces y sombras. .— Arhitekt Viktor Sulčič je znan tudi po svojih slikarskih stvaritvah in je v Buenos Airesu priredil že več razstav. Temu obilnemu ustvarjanju se ,'e pridružilo še pisateljevanje. — Našemu j-rijatelju in podporniku vsega slovenskega kulturnega delovanja ob izidu novega dela iskreno čestitamo! PRVA EKUMENSKA KAPELA je bila zgrajena na londonskem mednarodnem letališču. Številni potniki so namreč izražali željo, da bi radi obiskali svetišče pred nastopom potovanja, toda najbližje svetišče je bilo predaleč. Zato so se cerkvene oblasti odločile zgraditi kapelo pod poveljniškim stolpom v stilu katakomb. Kapela, polna umetnostnih dosežkov, more sprejeti 120 vernikov in so namestili v njej tri oltarje, vsakega v svoji kapelici. Glavni oltar je anglikanski, drugi je katoliški in tretji za vernike baptistične verske skupnosti. Kapelo oskrbujejo duhovniki vseh treh veroizpovedi. Papež Pavel VI. je sam podprl pobudo in daroval pet tisoč funtov (okr. 11.000 dolarjev), katoliški tednik The Tablet pa je pobudo in izvedbo pozdravil, vendar svari nred težavami, ki bi mogle biti podobne onim v skupnih svetiščih v Jeruzalemu, kjer je sožitje rodilo več težav kot ugodnih prilik za pospeševanje ekumenskega duha. PHILBV je bil trideset let v angleški vohunski službi in je dosegel dostop do najzaup-nejših spisov angleške in ameriške tajne službe. Ob vstopu v angleško službo pa je tudi še postal visok častnik v sovjetski vohunski mreži. Pred petimi leti je zadnji trenutek pred razkrinkanjem pobegnil v Beirut in od tam v Moskvo, kjer uživa politični azil, kakor to sam naziva v svojih spominih. Knjigi je dal naslov My silent war, uvod pa mu je napisal sam Graham Greene. Povezanost med Philbyjem in Greenom se pojasni v knjigi, kjer je Philby zapisal, da sta bila v angleški vohunski mreži M16 tudi Graham Greene in Malcolm Mugge-ridge, med pamfletistično usmerjenimi esejisti danes v Evropi gotovo na prvem mestu (je stalni sodelavec New Statesmana). Philby ne pove, v katerem oddelku je bil Graham Greene, verjetno pa v afriškem ter bi bili Grahama Greene romani iz Afrike lahko avtobiografski (The heart of the matter z zgodbo o Scobieju) in še bolj sijajna satira na angleško vohunsko službo v romanu s Kube (Our man in Havana). Med vojsko v Indokini, takrat še francoski koloniji, je Greene šel kot dopisnik Sunday Times v Saigon, kjer je potem nastala druga slika sodobnega vohunstva v romanu A quiet American. Polno vohunske obremenjenosti je tudi v nedavno izišlem romanu The Comedians, hudi obtožbi dikature na Haitiju. Večina Greenovih del je bila filmana. NEMŠKI KNJIŽNI TRG je še vedno v znamenju revolucionarnih dogodkov, ki so Nemčijo pretresali po porazu v novembru 1918. Tako so založbe pohitele z izdajami obsežnih političnih zgodovinskih del, ki osvetljujejo prevratno dobo. Januarja je poteklo petdeset let, ko sta bila v Berlinu ubita Earl Liebknecht in Rosa Lu-xemburg. Liebknecht je bil ves zajet v delo za izvedbo popolne radikalne komunistične revolucije, pa mu je pri tem manjkal čut za politično presojo in je pravi trenutek zamudil. Rosa Luxemburg ga je po intelektualni moči zelo presegala, a se nevarnostim ni znala izogniti in je padla skupno z Liebknechtom in je njun umor krilo obsedno stanje, in po petdesitih letih imajo komunistično republiko v vzhodni Nemčiji, kjer pa se Rose Luxemburg le malo spominjajo, ker je bila Židinja. Pač pa so za-hodnoberlinski študentje priredili spominsko slovesnost in ob „zidu sramote" nosili za komunistično republiko zanimivo opozorilo Rose JUGOSLOVANSKI PISCI Prvi zvezek »Leksikona jugoslovanskih piscev" je izšel, drugi pa bo izšel v letu 1969. Tretji bo na koncu leta 1972, četrti leta 1975 in peti 1978. Glavno delo bo izšlo predvidoma na 4000 straneh velikega formata z vsemi biografskimi in bibliografskimi podatki. V register je vključenih 12.000 imen, vendar bodo po kritični redakciji ostala v leksikonu imena 8.000 do 9.000 književnikov, ki so živeli in ustvarjali od začetka pismenosti do danes. Pri sestavlja- nju leksikona sodeluje trenutno nad 2 , uglednih literarnih zgodovinarjev in sl‘’; 1 vistov, glavni urednik Živojin Koškov J. j je časnikarjem vedel povedati, da vL i za leksikon že zdaj veliko zanimanje j ma in v tujini. V leksikonu bodo_ t0, i podatki o prevodih spisov pisatelje^ 1 tuje jezike in bibliografski podatki. j • Jean-Paul Sartre pripravlja bi°nj fijo o Gustavu Flaubertu, avtorju 0j »Madame Bovary“. Sartre misli PrS < vsem osvetliti razvoj meščanske dr*>® , v Franciji v 19. stoletju. ) ! 1 ) :( i ) i 1 s e VREDNOTE so v vrsti naših znanstvenih zbornikov peta knjiga, izšle so pa kot izredno izdanje ob desetem letniku naše književne delavnosti. Sodelujejo: Srečko BARAGA, Vinko BRUMEN, Vekoslav BUČAR, Tine DEBELJAK in Jože VELIKONJA. Opozarjamo, da je vsebina zelo naslonjena na dogodke, ki smo jih doživljali pred petdesetimi leti. Jože Velikonja osvetljuje povezanost slovenske politike z zemljepisnimi danostmi našega ozemlja, v središče našega zgodovinskega razvoja pa posega sto strani obsegajoča izčrpna in dokumentirana razprava Srečka Barage: Odnosi Slovencev do Jugoslavije. Najprej se avtor zelo pregledno posveča ozadju takozvanega solunskega procesa. Kralj Aleksander (takrat še regent) ga je organiziral, da bi odstranil polkovnika Dimitrijeviča. — Apisa, prenerodno pričo zanj o ozadju atentata v Sarajevu na Vidovdan 1914, ki je sprožil prvo svetovno vojno in o krvavi zaroti leta 1903, ko so Ka-radžordževiči spet mogli zasesti srbski kraljevi prestol. Podatki o tem so tokrat prvič obravnavani v slovenski publicistiki. Zbornik ima 200 str.; cena 1000 pesov. Dobite ga pri poverjenikih SKA in v pisarnah Slovenske hiše. Sa • , Je Jugoslavijo dobila na temelju mirovne pogodbe, ni nič manj sporna kot ^'Padnost tistega dela tržaškega ozemlja, ki ga Jugoslavija upravlja na temelju lovora z dne 5. oktobra 1954, ki ga italijanski parlament ni ratificiral. I , , Znano je sicer, da Sv. Sedež redoma ne uvaja dokončne redne cerkvene ure-tve na ozemljih, ki mednarodnopravno še nimajo dokončnega statusa. Toda to dejstvo bi svetovalo, da se na sedaj jugoslovanskem ozemlju škofij v (slstu, Gorici in Reki, ki je v republiki Sloveniji, ustanovi škofija v Novi Gorici 1 ^J ozemlje nekdanje goriške nadškofije samo z devinskim dekanatom sega na ' anJe ozemlje Svobodnega tržaškega ozemlja — vprašanje, ki ga ne bi bilo ^k° rešiti), predel na, ki zajema nekdanje Svobodno tržaško ozemlje, pa naj bi i ^anil »J E n če res že drugače ni mogoče — značaj apostolske administrature. Tudi zgodbe okoli slovenske cerkvene pokrajine vsebujejio za Slovence tale Gorje narodu, ki nima samosvoje države — tudi v cerkvi. Tujec se za reševanje slovenskih bistvenih problemov ne bo nikoli zavzel, spanje vanj bo vedno postavljeno na laž. Posebno pa se za slovenstvo ne bodo l Vzemali razni Cvrlje. Komunist je najprej komunist. , Ustanovitev nadškofije v Ljubljani je v nekem nesrečnem govoru nek «f ® z visokega odra hotel pokazati kot nekakšno zaslugo „nove Jugoslavije", j. sedanja ljubljanska metropolija obsega točno isto ozemlje, kot ga je Pijanski metropoliji razmejil „staro-jugoslovanski“ konkordat iz leta 1935, ki k Je ratifikacijo v senatu preprečila skupna akcija „progresistov“ (vključno ^Partijcev) in srbskih šovinistov. v gi.Uela Iva Andrica so izšla v ruščini tale 7“ knjig-ah. V izbor so vključena ila Tv .a: »Travniška kronika", „Most sik rJni“. »Gospodična" in knjiga kraj-govrir i Jevih.pripovednih tekstov. Pred-^eter j® rialJ’sal srbski kritik kovsr 'Uzu