Tesar Jernejec
Jesar Jernejcc je bil že nad petdeset let star, pa še ni opustil svojega težavnega opravila. Od svojega štirinaj-stega leta je tesal in s hvaležnostjo se je vcdno spominjal skrbnega očeta, ki ga je izučil  tesarstva.
Kljub njegovi starosti in onemoglosti so mu Ijudje vendarle radi oddajali tesarska dcla. Tako kot on, je znal delati malokdo. Kar je Jernejec naredil, je držalo — rekel bi — za vedno. Celo bližnja tovarna je klicala Ie njega, kadar je bilo treba popraviti ali prenoviti jezove ali druga dela na vodi, Jernejec jc namreč še z očetom veckrat popravljal te jezove; zato je tudi poznal vse skrivnosti teh naprav.
Dasiravno je mož v svojem življenju prctrpel tnnogo hudega, ga vendarle do poznih let ni minula dobra volja. Do svojega petdesetega leta je pel na koru pri sv. maši; v veseli družbi pa sploh ni mogel obstati, če se ni pelo.
»Če se ne poje, je žalostna družba,« je rekel veckrat,
Ko je pa mož dopoJnil petdeseto leto, je pa rckel neko ncdeljo po končani pevski vaji za mašo organistu: »Gospod organist in tovariši pevci! zdaj pa pojdimo na kozarec vina, ki ga bom plačal jaz za slovo. Abrahamova Ieta imam — trideset let že pojem — mislim, da bo dovolj mojega petja za ta svet, Tudi moj bas je postal že nekako starikav. Zato je boljše, da se umaknem s kora. Kadar bo pa potreba, bom pa že doli v ccrkvi malo pobasiral.«
Organist in vsi pevci so bili presenečeni teh besedi. Prosili so ga, naj še ostane. Bil je namreč že toliko vajen notam, da je brez vaje skoro vse zadel.
Toda Jernejec je ostal pri svojem sklepu in morali so se mu vdati.
V gostilni se je organist v imenu pevskega zbora prav lepo poslovil od Jerncjca. Povzdigoval je njegove zasluge za domače cerkveno petje. Vsi ljudje so bili ganjeni in napivali so vsekrižem Jernejcu.
Tisto popoldne je pa moral stari pevec na prošnjo navzočih še enkrat zapeti pesem »od Velikega šmarna«, ki se je v prejšnjih časih zelo pope-vala po naših cerkvah.
In z njo se je Jernejec poslovil s kora, in kar tesno mu je bilo pri srcu, ko se je proti večeru ločil od pevcev.
Drugi dan je pa dobil Jernejec iz župnišča v zahvalo prav lepo darilo: srebrno uro z verižico in dva cekina. Teh poslej ni nikdar zmenjal. Ohranil ju je kot dragocen spomin na lepe čase.
Tcsarstva pa Jcrnejec le ni hotel opustiti, dasiravno sam m mogel kaj prida storiti. Dobrih pomočnikov pa dandanes itak ni dobiti. Mladi svet je do mozga razvajen, hoče dobro plačo in gosposko hrano, delati pa malo ali nič.  Z mnogimi pomočniki je imel Jernejec že slabe izkušnje.
66
On je fania izučil, a ko mu je dal izpričevalo, mu je nekdanji učenec pokazal hrbet, in večkrat je moral mojster Jerenejec od takega fanticka še kako grenko slišati. Zato je pa Jernejec delal rajši sam in prevzemal le manjša dela.
V zadnjem času ga je hodila prosit kočarica Strgulka, da bi izučil tcsarstva njenega sina Antona. Strgulka je bila vdova in je imela pet nedorastlih otrok. Pa Jernejec jo je kljub temu zavrnil, češ, da je on prestar za to in da se ne more ubijati več z učenci. Saj je imel Jernejec celo s svojim sinom Janezom bridke izkusnje, Zato se je pa od takrat tujih še bolj bal.
Janeza je namreč tudi izučil svojega obrta. Toda edini sin ni hotel prav nič poslušati ocetovih naukov. Že kot učencu mu jc oče dajal vsak dan kronc*, Pob je pa črez nedeljo skoro vsc zapravil, če že ne prej. Vcasih rau je oče zaraditega odtegnil to plačo, fant pa potem šc dclati ni hotel.   Tako je imel Jernejec vedno križe in težave s fantom.
Z dvajsetim letom je pa začel Janez žc prav nerodno živeti. Pil je vino kot vodo in tudi stepel se je parkrat v pijanosti. Oče ga je svaril in mu pretil, da niti hiše ne dobi po njegovi smrti, če bo tako delal. Toda vsc to ni nič poraagalo. Slednjič je začel očeta še siliti, naj prepusti hišo in malo posestvo njemu, kar je pa occ odlocno odklonil, Vedel je, da bi Janez poslej Še bolj nerodno živel in slednjic vse skupaj prodal. On pa bi moral spati celo pod tujo streho.
Bila sta namreč oče in Janez že saraa; Jernejčcva žena je umrla, ko je Janez dovrsil komaj Štirinajsto lcto.
Janezu je tesarski stan vedno manj ugajal. Začel je siliti v Ame-riko. S tem pa oče ni bil zadovoljen. In dasiravno je imel prihranjenega nckaj denarja, mu ga ni hotel dati za pot,
Vsled tega je začel sin očetu še nagajati pri delu, Kadar se je mudilo z delom, je delal prav počasi, včasih je pa hitel, da je bilo delo prepovršno narejeno in pokvarjeno. Kolikokrat je mora! oČe za njim popravljati,  če ni hotel priti ob dobro ime pri Ijudeh.
Komaj je bil pa Janez polnoleten, si je žc preskrbel potni list za Ameriko. Denar mu jc posodil neki prijatelj, ki je bil že v Ameriki. In odšel je nepokorni sin od onemoglega očeta.
Oce je jokal, ko je odhajal sin. A Janez jc bil trdega srca in nič ga niso ganile očetove solze. — Kaki dve leti nato je Janez v Ameriki umrl.   Drugi so pisali, da se je izpil.
Tako je oslal Jernejec sam, Bolelo ga je sinovo življenje in nesrečna smrt, a očitati si ni imel kaj. Dajal mu je vedno najboljsi zgled in dobre nauke.
Navzlic vsem tem nezgodam je ostal Jernejec vcdno stari Jernejec, zadovoljcn in vesel, kakor so sploh ljudje, ki imajo čisto vcst in nepokvar-jeno srce. Vsako nezgodo prcbolijo, in po vihri se |im vrne zopet prejsnja zadovoljnost in sreča, ki biva v človeku samem. —
V                                                                                                         67
Strgulka je hodila tcdaj ponujat Jernejcu svojega sina v uk. Jer-nejec jc premišljal o vseh neprilikah, ki jih je že imel z učenci. A ker ženica le ni nehala prositi in se je zdel fant Jernejcu všeč, ji je pa slednjič obljubil, da poizkusi še z njim.
Črez par dni jc že Strgulčev Anton delal pri Jernejcu.
Anton je bil takrat petnajst let star. Btl jc močan in velik kot drugi pri osemnajstih Ietih, dasiravno se mu je vedno slabo godilo. Saj so ljudje oelo trdili, da pri Strgulčcvih vsi skupaj niso enkrat na leto siti. Imeli niso pri Strgulčevih prav nič drugega kot kočo in malo njivo. Po očetovi smrti — oče je bil mizar — so bili popotnoma zapušceni. Ko bi ne bilo nekaj usmiljenih gospodarjev v vasi, bi bila morala gotovo vse skupaj rediti občina. Anton je bil najstarejsi sin in je že lahko pomagal drugim po polju ter s tem zaslužil svoj borni kruhek. Kar je pa dobil denarja, ga je dal pa vedno materi. Toda doma so bili šc štirje mlajši otroci, nesposobni za delo, a vedno lačnih želodčkov. Za vse te je morala noč in dan misliti in delati Strgulka.
Anton se je z velikim veseljem poprijel novega opravila, Natančno je pazil na delo in storil nemudoma, kar mu je velel mojster.
Tiste  čase je  Jernejec  zopet nekaj popravljal pri tovarni,   Bilo je pri delu tudi več tovarniških delavcev, in Jcrnejec je imcl dosti opravila z ukazovanjem, Vendar je večkrat poklical k scbi Antona in mu kazal, kako mora biti narejeno to in ono, da bo vse dobro držalo.   Razložil mu    | je  vse   tako  natancno,   da  je   učenec   takoj   prvi   teden   razuniel   mnogo    ] podrobnosti, ki jih morda celo izkušeni tesarji niso vedeli.   Saj je bilo znano, da se na jezove, zatvornice in druga dela na vodi nihče tako ni razumcl kot stari Jernejec
Dečka je začelo delo zanimati in veseliti. Ves srečen je bil v soboto, ko mu je mojster dal celih pet kron.
»Na, tu imaš pet kron,« je rekel Jernejec.   »Sčasoma boš že dobival vcč.   Če pa hočeš zanaprej  sam  kupovati hrano,  ti bom pa  dajal  pri-   J meroma več.«                                                                                           I
»Ne, ne, mojster! Kakor vi hočetc! Meni se zdi Še to preveč za moje malenkostno delo,«   se je opravičeval Anton.
Tako je šlo dalje. Fant je črez dan pridno delal, zvečer sta pa hodila skupaj z raojstrom domov. Nikdar nista šla prej narazen kot pred Jernejčevo hišo, odkoder je imel Anton še kakih pet minut do doma. Zjuiraj je pa Anton vcdno ze čakal svojega mojsira pred hišo, da sta šla na delo.
»Ti si pa kakor ura,« je pohvalil včasih Jcrnejec ucenca, zadovoljno se smehljaje. »Vsako jutro tne hodiš budit. Včasih sem moral pa jaz buditi druge, pa še ni bilo nič z njimi.«
Jerncjcu jc bil novi učencc tako všeč, da mu je že prvo leto plačeval poleg hrane na dan po cno krono. Samo zajtrek in večerjo je dobival Anton pri matcri, ki ji je pa tudi zato dajal skoro ves tedenski zaslužek.
68
V nedeljo popoludne se pa Anton ni dosti menil za svoje tovariše, ki so večinoma presedali po gostilnah in zapravljali težko prisluženi denar. Hodil je rajši k Jernejcu vasovat. Tam pred mojstrovim čebel-njakom sta sedela do večera, in mojstru sc je ob takih trenutkih popol-noma razvezal jezik. Pripovedoval je fantu o svojih doživljajih, govorila sta o delu, in Anton se je včasih naučil v nedeljo več kot celi teden pri delu. Marsikdo bi morda mislil, da tesarsko delo ni nikaka težava. Toda kdor opazuje, bo videl, da je v delu marsikaj zagonetnega, česar človek sam ne izume, čc mu izkušena glava ne dopove.
To je uvidel tudi Anton. — Večkrat sta govorila z Jernejcem tudi o čebelah, ki jih je mojster gojil od mladih let, dasiravno mu je vsako leto ušlo mnogo fojev črez hribc in doline. Saj jih ni imel Časa čuvati, Kljub-temu pa te živalce ni mogcl opustiti.   Tako sc mu je priljubila,
Jerncjec si je večkrat mislil, kako bi bil srečen on, če bi bil hotel njegov sin tako delati, kakor dela Strgulčev Anton. Gotovo bi bil še danes živ in živela bi bila v miru in zadovoljnosti, ker se je dalo ravno tiste čase kaj prislužiti.
Mojster je opazoval, kako si je Anton počasi nakupoval tudi svoje orodje, ki ga je rabil pri delu. Že to je kazalo previdnega gospodarja, skrbečega ne samo za danes, temvec tudi za naprej. Vendar je nekoč namignil mladeniču: »Sedaj imaš pa že toliko orodja, kolikor ga rabiŠ v sili. Drugega ti ni treba kupovati. Dokler boš delal pri meni, je moje orodje tudi tvoje. Kadar ga boš pa kaj več rabil, pa že narediva, da ga dobiš za malo ceno.«
Po dovršenih letih ucenja je ostal Anton še vedno pri Jernejcu. Kolikokrat je stari tesar zadovoljno pravil svojim prijateljem, da je dobil vsaj enega pomočnika, ki mu je hvaležen in zvest.
Še dolgo let sta delala Jernejec in Anton skupaj. Staremu možu pa so po dovršenem Šestdesetem letu popolnoma opesale moČi in vid mu je hudo odpovedal.
Zato je poklical neko nedeljo Antona k sebi in rau rekel: »Anton! Moje delo je končano, Dolgo si mi zvcsto pomagal. Zato te moram plačati še posebe. Mnogo scm jih izučil, pa samo ti si mi ostal zvest do zadnjega. Jaz ne morem več delati. Prihranil sem si tudi toliko, da bo za silo na stara Ieta. In več ne potrebujem. Tudi svojega tesarskega orodja ne. Vse orodje darujcm tebi v spomin.«
^Mojster, vi ste predobri,« se jc branil Anton. *Kako vam bom jaz to poplačal? Saj ste mi že tako izkazali mnogo dobrot; več kot sem jih bil vreden.«
»Le jutri pridi z vozom,« reče Jcrnejec, »in naložila bova vse orodje, kar ga iraam. Tebi bo prišlo prav; jaz rabim samo še par žrebljev in kladivo, da me denejo z mojo »rištengo« v trugo.«
Drugi dan sta pa res naložila z Jernejcem vse orodje na ročni voziček, ki ga je pripeljal Anton.
. j
Kako je bilo starčku tesno pri srcu, ko je orodje oddajal! Kmalu bi bil rekel, naj bo vendar pri njem shranjeno šc do smrti . , .
»Naj ti služi v srečo in zadovoljnost!« je zaklical končno za odhaja-jočim Antonom.-------
Jernejec je odslej živel samotarsko v svoji koČi. Čuval je čebcle, kuhal si in pral.   Pa katero je še zapei.
Če je vedel, da dela Anton kje v bližini, je šel večkrat k rijemu, In pri taki priliki je kaj rad omenil: »No, dobro delaš! Saj pravim: Dobro orodje kaže mojstra. Veš, pa dokler sem jaz živ, si še vedno v nevarnosti, da Iepega dne zgrabim za tesačo in zacnem nanovo.«
»Bog vam daj zdravje, oče, pa začnite precej. Prvo leto boste imeli po kroni in dobro hrano.   Potem pa vedno več, če bostc pridni,«
Tako sta se šalila in Anton je vedno težko pričakoval obiska dobrega mojstra.
Jerncjec pa ni vcč priče! delati, Dobro leto nato je legel, napravil oporoko in mirno čakal smrti. Napravil je obracun s svojira življenjem. Bolj trda mu je šla pri oporoki,
Imel je še eno sestro, ki je bila pa omožena na trdni kmetiji. Tam ji ni ničesar manjkalo. Da bi ji zapustil to bajto in maio posestvo, bi bilo zanjo skoro brez pomena. Če bi pa zapisal hišo komu drugemu, bi bila pa morda sestra zopet huda.
Poklical je tedaj sestro k sebi in ji rekel: »Vidiš, Marijana, toliko imam, da me skrbi, kam bi djal po smrti. Na dva dela bom razdelil. Zato te vprasam: Ali hočeš hišo in posestvo ali pa tri tisoč kron? Eno ali drugo si  izvoli.«
Marijana, ki toliko dcnarja še v svojcm življenju ni videla skupaj, je rekla vsa srcčna: »Kaj mi bo hiša, saj jo imam! Z njivarai je pa tako samo trpljenje.   Daj mi rajši tri tisoč kron,«
»Si popolnoma zadovoljna?«   ,
»Popolnoma!«
»Zapišimo!«
In zapisali so v oporoko, da dobi sestra Marijana po Jernejcu tri tisoč kron, pa da placa tudi pogrebne stroške in nekaj svetih mas; hišo z vso opravo in posestvom pa dobi Strgulčev Anton.
Tako se je Jernejec še ob poslednji uri spomnil svojega zvestega učenca.                                                                                                   1
Ko je mojster umiral, je stal pri njegovi postelji tudi Strgulčev Anton 1 in se je dobremu možu s solzami v očeh in s hvaležnostjo v srcu zahva-ljeval za neštete izkazane dobrote.
In vsa fara je zažalovala, ko je zapel Jernejcu mrtvaški zvon.
Med Štirimi možmi, ki so nesli Jernejca na pokopališče, je bil tudi Anton.  Tudi s tem je hotel mrtvemu dobrotniku izkazati svojo hvaležnost
M a k s i m o v
70