Romarski spomini. j. e. Bogomil. 1. V Crngrob! |o božjo pot pozna vsak otrok od Loke do Kranja. Ravno toliko se vzdiguje nad prijaznim Sorškim poljem, da ima roraar ču-dovitolep razgled po ravnini. Veličastna romarska cerkev je posvečena spominu Marijinega oznanjenja. Starodavni so njeni zidovi, in ko bi znali govoriti, bi vedeli mnogo povedati. Mogočni zvonik te cerkve pozdravlja romarja že iz daljave. In kar je glavno: ta zvonik ni mutast. Štirje zvonovi vise v njem, in krasno je njih petje. Tako krasno, kakor bi angeli godli! Res, malokatera cerkev ima tako zvonjenje! Tjagor v Crngrob torej — ali, kakor pravijo domačini: v Cengrob — je napravil tudi Tometov Francelj svoje prvo romanje v šestem letu svojega življenja. No, ni šel ravno daleč. Dobro uro hoda — kaj bo to? Pa vendar: romanje je pa le bilo, in Francelj je bil romar. Prišla je lepa Binkoštna nedelja. Ta dan je v Crngrobu silno lepo. In ker \e bil Francelj cel teden priden, zato so ga vzeli oče ta danjs seboj. »Le glej, da se še ti ne izgubiš, kakor se je Kramarjev ono leto!« so opominjali Tometov oče svojega Franceljna. Francelj se je res na Stran 62____________________VRTEC____________________Leto 50 vso moč oprijel očetove roke, zakaj uvideval je, da mu je pri očetu in materi na tem svetu še najboljše. Tako se je Francelj previdno izognil eni nesreči. Zato je pa kmalu zadel na drugo, Prav v resnici je zadel. Bos je šel na božjo pot; pa je zadel z nogo ob debelo hrastovo korenino in si prebil kožo. Na nogah se je pokazala kri, v očeh pa solze. Oče so odtrgali od žepne rute precejšen trak, pa malo trpotčevega perja so potolkli, da bi lažje pokazalo svojo zdravilno moč, pa so s trakom ovili Franceljnovo rano, in bolečina je kmalu minula. Z nogami je res križ! Doma jih človek ne more pustiti. 0 Veliki noči je šel pa Francelj v farno cerkev k božjemu grobu, ga je pa čevelj ožulil; no, zdaj pa bos na božjo pot, si je pa kožo na nogi prebil. Vendar Francelj in oče gresta junaško naprej. A previdno se zdaj ogiba Francelj vsake korenine in visoko privzdiguje stopala. Pa kaj po-maga — če te začne nesreča preganjati, ji raenda res še uiti ne moreš! Francelj se izkuša izogniti koreninam, pa stopi preveč samozavestno na gladka ilovnata tla — noga mu izpodrsne — bumf, leži Francelj v blatu! ¦ No, pa v novih hlačah! O ti nesreča ti taka! Kam naj pa gre zdaj, ko je tak? Oče bi radi seveda nazaj, Francelj pa naprej. »Pa naj bo, no,« se vdajo oče, »ker greš danes prvič. Bo že kako.« Po gozdu gresta sama, in nihče ne vidi, kakšen je Francelj. Ko pa prideta iz gozda vun, pa pravijo oče: »Tak pa res ne smeš naprej! Tukaj bova počakala, da se ti hlače malo posuše.« Oče se vležejo v senco, Francelj pa na solnce. Oče, trudni od dela, malo zadremljeio, Francelj pa oddaleč gleda in posluša hrumenje in vrvenje ljudi okrog Crngroba. Vsepolno otrok je tam! Eden ima v ustih orglice, drugi pa piska na leseno trobento, tretji pa žvižga na piščalko — oh, to mora biti prijetno ondi v Crngrobu! Francelj mora pa le gle-dati vse te dobrote iz daljave . . , Ali ni to dolgčas? Tako blizu, pa le ne sme stopiti v kraj veselja. Zavoljo teh hlač hembranih! Več kot dobro uro se že peče in suši Francelj na solncu. Po dolgem času mu postaneio hlače šele toliko trde, da jih z očetotn za silo očedita. Tako — zdaj pa sme Francelj zopet stopiti med ljudi, sme v kraj, kamor je že tako dolgo hrepenelo njegovo srce. Seveda, eni ga še vseeno malo bolj postrani gledajo . . . »Poglej ga no, kakšen je tale!« pravi nekdo za njegovim hrbtom. »Ali je po luži priplaval, da je tak?« vprašuje drugi. Eni se pa muzajo. Ali kaj zato? V Crngrobu je pa le! Od blizu se čudi orjaškemu zvoniku in velikanu svetemu Krištofu, ki je naslikan na njem, Z očetom vstopita v prostorno cerkev in pomolita pred velikim oltarjem, ker sta zamudila službo božjo. Franceljnu se zdi, da gleda Marija ravno njega in ga pomiluje, ker ga je zadela na potu dvakrat nesreča. Prav odblizu zdaj posluša veličastno godbo crngrobskih zvonov in blagruje Marijo, ki stne zmeraj od blizu poslušati to lepo zvonjenje. Leto 50____________________VRTEC____________________Stran 63 ^M = B Po popoldanski pobožnosti se vrneta z očetom domov. Z novimi ^H r prelepimi slikami v duši se vrača Francelj z Marijine božje poti in ^^M 1 kljub vsem nezgodam, ki so ga zadele, se še danes z veseljem spo- ^H t minja svojega prvega pota v Crngrob. ^H I Na potu }e res tudi nekaj prestal. Zato je pa tudi tembolj zaslužil, ^H I da so ga imenovali romarja. (Nadaljevanje.) ^^H