554
Ivo Danic: Oj, vi lesi .
Ali jaz bi rad razjasnil
mož mi je ponudil, da mi da na razpolago sobico in vso hrano, vse zastonj, če hočem. Lahko si misliš, da sem ga objel od veselja in hvaležnosti. Z novim pogumom sem se lotil dela — v tretje. V tretje rado gre! pravi sicer naš pregovor, in potemtakem bi moral zopet pasti. A glej! Danes sem delal zopet izpit, v tretje, in ga naredil — z odliko!"
Tu prijatelj umolkne; jaz pa sem mu prisrčno stisnil roko ter mu čestital, želeč, da bi ostale izpite naredil tudi tako dobro *).
Večer nama je minil v najboljši volji. Za tisti hip sem celo jaz pozabil, da me čaka v kratkem tudi nekaj tacega, kar se imenuje „izpit". Strinjala pa sva se popolnoma v tem, da nikdar obupati! in da veliko zmore človeka trdna volja in — last not least — molitev!
Snočni   razgovor   me  je   prijetno   razvedril. Danes sem mnogo boljše volje. Per aspera ad astra!    Zdravi! Vaš
I vati.
!) To se je v resnici tudi zgodilo.  Vmes se je     jatelj slovenskega naroda. Blagor kmetskega ljudstva
razvilo že nekoliko romana, a o tem molčim, da mi     mu je zlasti pri srcu.   Bog ga živi! ne poreče  prijatelj,  da sem indiskreten.  Danes je                                                 Qp priobčemvčeva.
Žarko doktor iuris, delaven odvetnik in resničen pri-
Oj, vi lesi...
Oj, vi lesi, moji lesi, vi ste spet zeleni vsi, oj, vi lesi, v vaših vrhih zopet vse šumi.
Vse šušti prelepe bajke sem iz davnih dni, sem iz čarobne mladosti krasnih, jasnih dni . . .
In te ptice sladkokljune isto pesem vse žgole o sladkosti, o radosti, ki navdaja jim srce.
In ne vem — kot da bi jokal, me skeli oko,
in ne vem — kot da bi ljubil, mi pri srcu je tesno . . .
Ivo Danic.
Ali jaz bi rad razjasnil...
Ah jaz bi rad razjasnil tvoj obrazek bled in tih, kakor veter rad bi dahnil vanj veselja dih.
Ali ti kot slak pred solncem skrivaš mi obrazek svoj, kakor slak oči zapiraš, ko jih išče pogled moj . . .
Te oči so tvoje take kakor tiste rožice, ki dobimo  jih v spominčke, in so modre kožice.
Te oči so tvoje take — kar v daljavo gledajo kot spominčice, ki žitja, nič se ne zavedajo . . .
Ivo Danic.