Tudi važno vprašanje Vojna, ki neusmiljeno divja na zahodu in tudi na severu že peti mesec, je zajela vso Evropo v svojo nič dobrega obetajočo atmosfero. Vojna psihoza— vojna živcev — je zajela poleg bojujočih se držav tudi vse nevtralno narode, kajti kot Damoklejev meč visi nad njihovo usodo stalno nevarnost, da bodo pritegnjeni k sodelovanju v tem krvavem plesu. Razumljivo je torej, da tudi mi nismo mogli ostati povsem ravnodušni. Temeljito se moramo pripraviti, da bomo zmožni braniti svojo svobodo, če bi to postala potreba. Priprava ljudstva na pasivno obrambo prcd zračnimi napadi, pouk mladine, kako naj sc vede v primeru nevarnosti, navodila, kako uporabljati plinske maske, ne glede na to ali jo bodo otroci imeli ali ne — vse to spada k pripravam za vsak primer. Kot najvažnejše v sklopu teh predpriprav se smatra organizacija evakuacije mestnega prebivalstva, predvsem otrok, za primer če bl nastopila nevarnost. Zavedati se pač moramo, da samo želja po miru nas nc bo rešila pred grozečo nevarnostjo. Če se hoče narod vzdržati, mora biti pripravijen in tudi odločen braniti svojo, s tako ogromnimi žrtvami pridobljeno svobodo. Učiteljstvu je s tem naložena nova naloga, ni sicer težka, toda nehvaležna. Če hočemo ohraniti in obvarovati mladino, moramo poučiti in pripraviti starše na vse eventualnosti in za vsak primer. Učitelj poučuj torej starše, kako naj navajajo otroke, da se bodo znašli v slučaju nepredvidenih možno-sti, kako se je treba pripraviti, če bi postala evakuacija potrebna, dajaj navodila staršem, kako in kaj naj preskrbijo svojim otrokom za na pot. Biti morajo opremljeni po vzarcu onih angleških otrok, ki so bili evakuirani iz Londona, da zaradi velike teže vseh potrebščin, tega nesti ne bodo mogli, čeprav bi morda nekaterim redkim starši vse to tudi preskrbeli. Do podrobnosti so izdelana vsa navodila — toda prcizkušena niso. Pa vendar ne sme to biti povod, da bi prve skrbi ne posvečali naraščaju. Tega je treba ohraniti in nobene žrtve ne smejo biti prevelike. Toda vsa skrb, posvečena mladini, se prenaša nanjo le posredno potom staršev, v prvi vrsti mater. Poučeni morajo biti o vseh smereh in možnostih pasivne obrambe, da bodo znali varovati svoje otroke. Toda pri tem prihajamo do vpliva in povsem logičnih psiholoških posledic takih predavanj na preprosto ljudstvo. Govori se mu le o tem, kako se naj čuva, kako mora biti pripravljen na beg — res gre tu primarno za življenje otrok — a pri tem mu nihče ne govori o tem, kdo bo v primeru potrebe branil domovino, kako mora biti tudi vse ljudstvo pripravljeno sodelovati in pomagati pri aktivni obrambi in zaščiti lastnega doma — ni predavanj odnosno propagande za nesebično in požrtvovalno ljubezen do domovine. Manjka vzpodbude za samozavest in resnični narodni ppnos, pomanjkljiva je vzgoja k pripravljenosti na žrtve v obrambi lastne svobode. Učiteljstvo ima vedno priliko opazovati, in tudi na tem mestu smo že ugotovili, da so prav te čednosti med našim narodom zelo slabo razvite. Majhen narod smo! Zgodovina nam je dovolj zgovoma priča, kako se nam je v preteklosti godilo, zato moramo toliko bolj in nad vse ceniti svojo svobodo. Nihče drugi se zanjo ne bo boril, če se sami ne bomo pogumno postavili v njeno obrambo. In če je tako, in ker nam nihče ne more dati prave garancije, da bomo lahko ostali izven krvavega vrveža, teclaj je nujno potrebno vzgajati narod k požrtvovalni narodni zavesti, ponosu in tudi k pripravljenosti, stopiti med aktivne branilcc domovine, če nam zla usoda ne bo prizanesla. Danes, ko smo se naenkrat znašli sredi zelo resnega položaja, se opaža pomanjkanje prave državljanske vzgoje. Mnogo je že bilo govora o tem vprašanju, toda ni bilo zanj pravega razumevanja, ker se je hotelo prikrojevati na način, ki bi narodu ne prinašal koristi. Le demokracija in svobodoljubje morata biti glavna temelja pravi državljanski vzgoji. Dvajset let svobodnega razvoja naše države in tudi naše ožje domovine je za nami. Ves ta čas bi se lahko spretno in koristno izrabil tudi v to, da bi se narod vzgajal in pripravljal za borce in odločne branilce svobode in demokracije. To bi moralo biti najvišje načelo, ker je le v tem najmočnejši temelj mogočnega bodočega razvoja našega naroda in naše države. Toda namesto tega se je ljudstvo vzgajalo v verne poslušalce in reporterje raznih demagoških strankarskih gesel. Mnogo je zamujenega, in ravno sedaj postaja ta zamuda še prav posebno očitna. Ni pa še prepozno. Na onih mestih, kjer so organizirali vzgojo k pasivni zaščiti ljudstva, naj se započne tudi posebna akcija za vzgojo našega Ijudstva, ki mu bo dvigala narodni ponos, samozavest, ki bo vsmerjala vse njegove sile v pozitivno smer ter utrdila njegovo voljo in pripravljenost doprinašati tudi največje žrtve, če bo treba braniti svobodo domovine.