Za poduk in kratek čas. Antou Magdič doktor vsega zdravilstva, bivši zdravnik v Oimoži. X. Duuaja vkrotiti Jelačič sam ni bil 7 stanu. Celo 7elikansko inesto bilo je 7 močno tidnjavo spremenjeno. Eo so vstajniki zmagali cesarsko orožnico, je bilo na stotine jezer Bečanov dobio oborožanih; se le ko je prišel maršal Windisgratz iz Českega, se je v strašni 4dnevni vojski (od 28. oktob. do 1. nov.) glavno mesto moralo vdati; in potem so prišli magjarski puntarji na vrsto. Ker so cesarski vojaki od vseb strani — od severja so celo junaški Rusi priali na pomoč, — proti sredini (Buda-Pešti) Magjarske zemlje tišcali, bila so puntarska kardela tudi od slovenskobrvaške meje nazaj potisnena in naši kraji bili so za naprej teh divjih sosedov rešeni. Dr. Magdi6, ko je nastopilo leto 1849, zbral si je tovaršico za svoje življenje, in naael je svojega blagega srca vredno družico. Koliko Breče ali bede je odvisno od sre6nega ali nesrečnega zakona, vidimo v stoterih izgledib. Izvolil je Jožefo Zajnkovi6evo, rojeno v Ormoži 13. marca 1828 in je bil 4. febr. ž njo poročen. O6e Mat. Zajnkovič, rojen Središčanec, kder še sorodniki živijo, sami vrli narodnjaki, imel je usnjarno in lepo mcščansko posestvo s prostornim ličniui bramom na trgu. Bil je značajen mož, pravi poštenjak, tudi več let mestni župan. Mati bila je Ana plem. Rosenfels. V Zajnkovičevem hramu vladal je lep red po stari kracanski navadi, kakor je sedaj po mestih le redko najti. Kratko re6eno: Dr. Magdi6eva izvolite7 bila je taka, da si boljše nobcn zakonski ne more želeti, ker prestala je izvrstno 301etno skušnjo. Oba zakonska vajena od mladostnib let izglednega krščanskega življenja, ustanovila sta družino, nad katero tudi angeli božji imajo veselje. Od 10 otrok še živi 6 in ti so sedaj radost in tolažba ljubi materi. 1) Alojzija roj. 1850 v Ljutomeru — vsi drugi v Ormoži — omožena z g. J. Snaubelt, okraj. tinaucnim voditeljetn v Muravi; 2) Janez roj. 1851, doktor zdravilstva, sedaj okrajni zdravnik v Ludbregu, 3. Sofija roj. 1853, sedaj materna desna roka, 4) Jovana roj. 1856 omožena z g. dr. Ant. Žižek v Omoži 5) Anton, roj. 1865 gimnazijalec in Trezika roj. 1867. se domača šolarica. Rado se zgodi, po mestib bolj pogosto, kakor na kmetib, da oča vso odgojo otrok materi naloži, ali celo tujim rokam izroči. Vendar že natuma postava veleva, da oba, oča in mati, uaorata vestno sodelovati. Le tako je inogoče sre6en uapeb pri odgojitvi dosegnoti. Dr. Magdič, kteri je že kot dijak od 4. šole počeuai kot učitelj mnogih otrok iz razlicnih rodovin imel obilno skušnje, nadzoroval je vedno celo odgojo svojib otrok in sicer z najve6jo natan6nostjo. Vse se je moralo ob uri in pravem redu zgoditi. Vsi inorali so ob uri vstati, vsi in vselej glasno moliti; šolarji se potem učiti in oča sam je vse šolske predmete vsaki dan ž njimi ponavljal. Da je blaga raati v vseh re6eb tako delovanje podpirala, se samo ob sebi razume. Bila sta, kar je pri odgoji otrok glavna re6, oča in mati vedno ena misel in eno srce. Taka odgojitev ruditeljem prizadeva obilno truda in dela, vendar staršeiu prirojeim ljubezen, katero blaži krščausko piepiicanje, da 80 otroci največji jim zaupani zaklad, vse rada stori. Kako sr6no je dr. Magdič ljubil svoje otroke, naj navedem, kar mi je pravil prijatelj. Srečal ga je nekega dne med vinogradi, ko je šel Magdič obiskovat svojib bolenikov. Po sepih zorijo navadno prve Iepe rudeče jagode, grede vtrga zdaj tu zdaj tam eno in skrbno devlje v posodico, ki jo skrito pod suknjo ima, da domov priaedai razveseli pridne otročice in tako goji nasprotno ljubezen v nježuih srcib do ljubib roditeljev. Pa ne samo svojib, teoioč vse otroke je dr. Magdič srčno ljubil in to je gotovo znamenje žlahtnega srca. Vsako leto bil je pričujoč pri šolski skušnji in tudi potem ko je nova postava stare navadne skušnje z darili odpravila, dr. Magdič nikdar ni zamadil priti, kedar je dekan iniel izpraševanje in skušnjo iz krščanskega nauka. Bil scm pričujoč v Ormoži, ko so milostljivi knezoškof pred 2 letoma birmali iu predvečer aolsko mladost iz krščanskega nauka izpraševali. Vsak, kteri je pri tej priliki videl dr. Magdi6a, je moral soditi: ni osebe v celi fari, ktero bi to izprasevanje bolj zanimalo, nego njega. Ves 6as je bil zraven knezošknfa, zdaj pred Njimi, zdaj za Njimi, 6e kteri otrok ni zoal hitro odgovoriti, mu je zašeptal na uho, in 6e ni zdalo, odgovoril je sam; — znal je namreč mali Slomšekov katekizem, se ve tudi velikega, do slednje pike, in kolika radost se je videla na njegovem obličji, ako je otrok vprašanje dobro zadel. Kot ud sv. Mohorjevega društva in Matice slovenske je imel za domače vedno zdravega berila, ko se nasproti v mnogih mestnib bišab mladini da berilo v roke, da se že mlada srca okužijo in premnogokrat celo ostrupijo. Tako je gojil pri svojih naroden dub in zavest. Vem iz gotovega vira, da je večkrat veleval svojemu sinu Janku, sedanjemu doktoru zdravilstva: žal bi mi bilo za vsak krajcar, kterega sem za teboj izdal, ako bi kedaj slisati. moral, da si se svojemu slovenskemu narodu izneveiil in postal nemškutar. Da se izogue tudi taki skušnjavi, ki močno vlada po nemjkutarskib mestib in trgib na Slovenskem, nastanil se je menda za tega del pri našib zavedeuib bratih Hrvatib. (Dalje prib.) Sinešiiičar 51. Zaduji ,,Breucelj" kaže podobo, kder je sv. Janez krstitelj naslikan z glavo ministra grofa Taafeja. Pred ujim stojijo : Slovenci, Poljaci, Čehi, Rusiuci, toraj sauii avstrijski uaiodi slovauski ter ga vpraaajo: zdaj bi pa uže radi vedeli, ali si Ti tiati, ki irua priti, ali uam je drugega čakati ?