b   Gorski
Zanimive pripovedi profesorja Silvestra
1. O dveh zasutih mestih.               
                                                   .                   (Konec.)   
  Par tednov po tem. Nekega večera je sedel naš kmeti&^   klopi Pred svojo hišo in popravljal komat svojemu konju   in osličku. Kar se pripelje mimo hiše sijajna kočija. V njej  di imcniten gospod. Kmetič kajpada vstane in vljudno  pozdravi, na kar mu tuji gospod prijazno odzdravi in da . ustaviti celo svoje konje.                                                                             
V strahu, kaj to pomeni, popusti kmetič svoje delo in stopi proti^ kočiji.                                                                                                   
Tuji gospod mu pa pravi: »Ali bi se dobilo pri vas kozarec pijače?«     »O prosim, gospod!« de kmetič.   »Kar izvolite stopiti v mojo hišo. Prav sveže pitne vode, kot veste, v naših poljanah ravno nimamo. Dam vam pa rad, kar imam: kozarec pristnega vina.«
In tuji gospod vstopi v kmetiško stanovanje. Lahko si mislimo, kako. je postal takoj pozoren na one dragocenosti, ki jih je bil izkopal kmet na « svoji njivi. Ogleduje si jih in ogleduje od vseh strani in čimbolj jih ogle- I duje, tembolj so ma všcč. Brž začne poizvcdovati, kako jc prišel I kmet do njih. Toda kmet ne kaže do tujca veliko zaupanja. Vcndar 1 beseda da besedo, in končno tuji gospod vse zve, kak'o je prišla ta drago- I cenost v kmetovo hišo. Reče mu ob slovesu: »Mož, vi ste bogatin, Šc j sami ne veste, da so to prvovrstne starine velike vrednosti. Le dobro I jih varujtel Pa tudi svojo njivo skrbno čuvajte! Upam namreč, da se I kmalu spet vidimo in tedaj kaj več pogovorimo. Dotlej pa zdravi ostanite,, 1 moj dobri prijatelj!« In gospod je nekam veselo segel kmetu v roko in 1 se hitro odpeljal dalje.                                                                            
Spet je minulo za tem dogodkom nekaj dni.   In tedaj se pripeljeta pred kmetovo hišo kar dvc kočiji.  Iz prvc izstopi oni gospod, ki se je bil  ncdavno poprej sam ustavil v kmetovi hiši, iz druge pa izstopi še šest      učenih gospodov z zlatimi naočniki.   Vidi se, da se jim mudi... Kajti      brž nato gredo poscbni delavci z lopatami in krampi na omenjeno kmc-       tovo njivo.   Scveda odidejo tudi došli gospodje za njimi.   In tara začno dclavci s kmetom vred po ukazu in odredbi došlih gospodov kopati na raznih krajih. Kopali so ves dan.   In kakšen jc bil uspeh?  Na več krajib so odkrili ostanke zidu, pa tudi ostanke streh, cele stebre in proti večeru so izkopali celo človeško okostjc.
S tem so gospodje dosegli, kar so želeli. Odkrite reči so jim potrdile domnevo, da je moralo biti na tem kraju ono znamenito mesto, ki ga jc pošula  pred  toliko  in  toliko  stoletji  gora  Vezuv.   To  je  tudi  poveda!
kmetu oni imenitni gospod, ko so se došli tujci poslovili od njega, pa dejal: »Prijatelj! Vi ste srečen mož. Za kar smo mi vedeli, pa nismo mogli najti, ste nam vi odkrili. Na vašem posestvu ležita znameniti mesti Herkulanum in Pompeji. Ti dve mesti je namreč pokopal bruhajoči Vezuv kmalu po rojstvu Gospodovem- Mi bomo ti mesti zdaj odkopali, in sicer na državne troške, vam bomo pa dali za svet lepo odškodnino, da si kje drugje kupite dobro zemljišče in postavite nov dom.«
Tako se je tudi zgodilo. Nedolgo po tem je prišlo na tisti kraj na stotine delavcev, pa so začeli kopati in odvažati prst in grušč na kme-tovem posestvu, on si je pa kupil v južni Italiji drugo posestvo. Kopali so težaki teden za tednom, mesec za mesecem. In prav kakor so učeni gospodje naprej povedali, se je tudi zgodilo. Delavci so odkrili mesti Herkulanum in Pompeji takšni, kot sta bili onega nesrečnega dne, ko jih je pred 1700 leti zasul Vezuv. Našlo se je igrišče, kjer so se igrali otroci in vadili vojaki. Našli so gledišče, kjer so se zbirali Ijudje k zabavi. Odkrili so mestna vrata, kjer se je prihajalo v mesto. Spet ondi je bila cela ulica prodajalcev. Tam je stala vojašnica in tu zopet mestno kopa-liščc. Tam zadaj so se pa razprostirali vrtovi in vinogradi. Res, vse prav tako kot  pred  1700 leti!
In vse to, ljubi otroci, šc tudi danes stoji. Sami si morete ogledati vse tisto, če vas kdaj zanese pot v tiste kraje. Le enih reči ne boste tam videli več, kar so pa tudi izkopali delavci, namreč okamenclih člo-veških okostij.., Le-te so delavci spravili drugam iz svetega spoštovanja do mrtvih... Izkopali so jih pa mnogo, in sicer prav take kot so bili ljudje tedaj, ko jih je zadela nesreča. Tu je bila mati, ki je šc pritiskala svoje dete v naročju k sebi, misleč, da ga reši, Tam so bili spet možje, ki so izkušali, da prodro skozi steno v svojem stanovanju, hoteč se rešiti. Ondi so spet zadeli na celo gručo ljudi, ki so bežali pred strašnim pogi-nom, pa jih je zalotila nesreča na begu sredi ulice. O koliko takih ža-lostnih prizorov so odkrili dclavci pri tistfem kopanju! Od vseh strani so hodili one dni ljudje gledat te genljive prizore, in mnogi so glasno plakali nad nesrečno usodo teh prebivalccv.
»To, vidite, otroci, je zgodba o posutih mestih Herkulanum in Pom-peji,« je prekinil stari profesor Silvester svoje pripovedovanje in se za-mislil. Pa je spet dvignil glavo in spet povzel besedo: »Za nameček naj vam pa podam še nekaj zanimivih naukov, ki so v zvezi s tem dogodkom, Poglejte, otrod! Naša zemlja je v marsičem podobna jabolku, kakor jih vi tako radi jeste. Kaj vidite na jabolku? Kajnc, najpoprej zunanjo luščino ali kožo? Toda kmalu pod kožo jc pa meso. V meso pa vodi včasih z jabolkove površine kaka luknjica. To pa vselej, če je jabolko črvoivo. Podobno je z našo zemljo. Tudi naša zemlja ima svojo kožo, svojo površino. Toda v sredini zemlje ni več kamenja in ne prsti, ampak ondi je sama ognjena tekočina. In prav kakor na jabolku do peška, tako vodijo tudi pri zemlji tu in tam z njenega površja razne odprtine in globeli noter dol do tiste ognjene tekočine. Zato je razumljivo, da priteče včasih
v to vročo tekočino s površja zemlje tudi več ali manj vode. Kajti voda odteka v zemljo in tu leze, leze in leze po raznih odprtinah vedno globlje, dokler ne pride do one ognjene mase. Ko pa se to zgodi, takrat je pa bogpomagaj... Ogenj in voda sta si namreč najhujša sovražnika. Eden ne more druzega. Zato se vselej, ko zadeneta skupaj, močno skregata in celo stepeta. Globoko v zemlji začne grozno bučati in grmeti, pa tudi tresti se. Ih kmalu se pokaže ta boj, ki divja med ognjem in vodo v zemlji, tudi zunaj na površju zemlje. Iz kakcga hriba se namreč začne kaditi, in gosti plameni švigajo na dan. Pa tudi pesek in kamenje in pepel prifrči iz strašnega žrela, ki se vcdno bolj veča vrh gore. Zmes pa, ki prihaja na dan, je vedno gostejša; dim, ki pokriva goro in celo okolico, je vedno temnejši, pa tudi plameni, ki švigajo iz žrela (kraterja), so vedno močnejši. Že se vali tekočina — pravimo ji lava — iz žrela dol po hribu na vs.e strani kakor mogočna reka, ki požiga in pokončava vse pod seboj, kar dobi... Vinograde požge, njive pokonča, hiše podere, ljudi zajame in zaduši, in kmalu je vsa okolica daleč na okrog pokrita z gosto meglo in s pepelom, ki pokrijc vse, karkoli mu pravočasno ne uide. Tako po-stane vsa, prej še tako lepa in bogata okolica, ena sama velikanska raz-valina in podrtija, posuta s kamenjem,  pepelom in  strnjeno lavo . ..
Tak grozen dogodek se je pripetil v Italiji tudi leta 79. po Kristu-sovem rojstvu dne 23. avgusta. Prekrasno je sijalo poletno solnce z azurnega neba nad mesti Pompeji in Herkulanum. Prijeten vonj vsa-kršnih cvetic se je širil iz mestnih vrtov po vsej okolici. Veselo so tekali ljudje po ulicah za svojitmi dnevnimi opravki. Mnogi so pa v svojem brezdelju nestrpno čakali večera. Kajti vedeli so: ko nastopi večerni hlad, se bo vršila na mestnem dirkališču velika tekmovalna dirka. To bo veselje in užitek za stare in mlade!
Že se je nagnilo solnce v zaton. Tedaj se je pa prikazala vrh Vezuva rahla meglica. Tudi votlo podzemeljsko bobnenje se je zaslišalo od nckod globoko v zcmlji, Pa malokdo se je zmenil za vse to. Kajti, kdo bi mogel česa hudega dolžiti goro Vezuv, ki je počivala že sto- in stoletja mirno na lepi ravnini?
Ko se je zmračilo, je bila pa večina prebivalcev že zbranih na mestnem dirkališču. A gromenjc okrog Vezuva jc postajalo vedno moč-nejše, tndi zemlja se je stresala in nebo se je nenavadno hitro stemnilo, tako da so se mnogi vendar s strahora ozirali proti gori, ne vedoč, kaj naj vse to pomeni?
Noč je pa potekla še dosti mirno.
Strašno je bilo pa drugo jutro, Krvavordeče je izšlo solnce. V gori je pa bobnelo in se kuhalo kakor v peklu. Kmalu se je pokazala nad goro gosta črna megla. Visela je ko velikanska krogla nad vso goro. Pa tudi širiti se je začela čudovito naglo.   Kmalu je zakrila svetlo solnce,
in po zemlji je nastala črna tema. Izpod neba pa je jel padati pekoč pepel, podoben gostemu dežju. V gori je pa bobnelo čimdalje huje, in od časa do časa so presekavali s silnim plamenom gosto temo žareči bliski, ki so švigali iz srede  Vezuva.
Tam na obali so pa obsevali solnčni žarki mirno morsko gladino, in z bližnjih gora so se s strahom ozirali prebivalci proti kraju, kjer jc bobnel Vezuv in sta trepetali v njegovem vznožju nesrečni mesti Her-kulanum in Pompeji.
Pozorišče je postajalo vedno strašnejše. Proti poldnevu so se utr-gale z gore ognjene reke. Razlile so se kakor razbesnele kače po vseh obronkih hriba in požgale vse, kar so dosegle. Tedaj so zbežali iz mesta Pompeja in Herkulanuma tudi tisti, ki so se še vedno obotavljali, pri-čakujoč, da se gora umiri. Pa je bilo prepozno, Kajti kmalu za ognjenimi potoki se je utrgalo v gori od ognja razbeljeno kamenje in je padalo gosto ko toča na vso pokrajino okoli Vezuva.
In to je trajalo uro za uro nater do večera. Pokončanje je bilo vedno strašneje. Kmalu so bile ulicfe in ceste, steze ia polja, koder so bežali nesrečni prebivalci, pokritc z mrtvimi človeškimi trupli. Vsakdo bežečih je misl.il le na to, kako bi rešil vsaj svoje življenje. In bežali so vsi, ki so mogli, a z njimi je bežala tudi smrt... A konca pogina le še ni hotelo biti.. . Zakaj v gori je neprestano vrelo in bobnelo in gromelo je vedno huje. Tu in tam okrog gore se je tudi razpočila zemlja in iz nje so švignili strupeni plini. In ti plini so se valili daleč po ravnini in dol proti morju, tako da tudi tisti, ki bi bili radi prišli na pomoč beže-čim prebivalcem iz Pompeja in Herkulanuma, niso mogli priti blizu... Kajpada, da so nekateri mestni prebivalci ostali tudi doma, tnisleč, da se še najlažje zavarujejo zoper pepel in dim in strupene pline, če se trdno zapro v svoja stanovanja. Toda pomagalo jim ni nič. Kajti tri dni in tri noči je Vezuv neprestano bruhal pogin in smrt na vso pokrajino, tako da je bilo pokončano vse, kar je dihalo in živelo in stalo.
Šele pa treh dneh, ko se jc gora za silo umirila, so mogli priti nekateri pogumni možje nekoliko bliže mestoma. Pa kaj so videli? Niti sledu več od nekdanjiji mest, .. Samo vroč prah in pepel in skale so pokrivale pro-stor, kjer sta poprej stali tako bogati mesti... Vse je bilo pokončano in zasuto. In zamišljeni so se vračali na svoje doiriove, blagrujoč sami sebe, da tudi njih ni zadela grozna nesreča.