Pedagogika. Katoličanje poznamo le jedno zveličavno cerkev, tako nam je tudi pedagogika le jedna prava, namreč kerščanska, ki prihaja iz nauka katoliške cerkve. Kerščanski pedagogiki je nasproti nekerščanska; ali poganska ali modroslovna. Posamezaega razločka tukaj ne bodemo iskali, niti ga naštevali, a bistveni razloček je v nauku od izvirnega greha, in strogo tako, kakor ga učf katoliški verozakon: natorne raoči so opešale, a prosta volja je ostala, volja je k hudemu nagnjena, a človek se lahko hudemu ustavlja, človek je bil rešen večnega pogubljenja, a milost Božja tudi vedno podpira njegovo svobodno delavnost. — Pedagogi pred Kristom večinoma niso vedeli, da je hudo človeku prirojeno, umoslovska (racionalistična) pedagogika še sedaj taji to prirojeno zlo. Ako nekateri pedagogi, ki v teoriji oporekajo cerkvi, v djanji pa vendar mladino cerkveni verdevajo, nam to zopet jasno priča, da je zastonj vsako prizadevanje, ako se hoče kerščanska etika, pa tudi vednostna pedagogika osloboditi cerkvenih naukov. Nauk od izvirnega greha ne vpliva samo na rabo pokoril, marveč tukaj gre tudi za pripomočke k zveličanju, da! o vsem namenu človekovem, ker le tačas, ako poznamo pervotni stan človekov, ako vemo, kaj je po grehu postal, in kaj zopet lahko postane, pa tudi ima biti, bodemo poznali smoter vsega odgojevanja. Ako gre tedaj zato, da določimo, v čem se razločuje kerščanska pedagogika od nekerščanske, in od take, ki ne povdarja kerščanstva, pridemo do teh le prednost prt kerščanski pedagogiki. 1. Ona pozna svoj nalog, ki je v tem, da vodi človeka nazaj do njegove pervotne svetosti in pravičnosti. Ako si prizadeva nekerščanska pedagogika, da se v človeku prikaže misel (ideja) človečanstva, hoče pa kerščanska pedagogika misel o Bogu zopet vresničiti, in človeka povzdigniti, da se poverne k Očetu in k življenju v Bogu. Kdor ne veruje na Božje razodenje, si tudi ne more misliti, kakšen bi mogel biti človek v svojem pervotnem stanu, ne more imeti idejo o človečanstvu, ker po človeku, ko je v zmote zabredel, se ne da posneti taka idealna misel. Vse človeško dejanje in nehanje bi bilo potem polno nasprotovanja brez konca in kraja, a nikjer rešenja; v svetovni zgodovini bi se odgajal le svetovni duh. Le cerkev je ohranila pravo zavest, kar je prav in kar ni prav, kar je dobro in kar je hudo; kjer so pa modrijani, bodisi še tako spretni miselci stavili meje dobremu in hudemu, tam je bilo nasprotovanje in poslednjič smešnjava. 2. Le cerkev ima v odgojo potrebna sredstva. Ako boče odgoja človeka usposobiti, da bode iz proste volje po svoji ideji pravično živel, mora o človeku pravi t. j. kerščanski nazor imeti, in ako je njen nazor tak, nima potem drugih sredstev, da človeka tija pripelje, da je pravi človek, kakor jih ima cerkev. Pravi človek je le tist, ki je v pravem razmerji do Boga, ki spozna resnico, čigar serce je polno ljubezni do Boga in ki spoznano resnico spolnuje s prosto voljo. Ako je to pravi namen odgoji, je jasno samo ob sebi, da se to le doseže s cerkvenimi pripomočki. Pripomočki so pred vsem le-ti: a) Poduk v cerkvenera verozakonu in v nravni, posebno pa poduk, da kristijan ni le poklican za riebesa, marveč tudi v to, da nebeško kraljestvo silo terpi, in le silni je zadobe, a da kristijan vse zamore v tem, ki ga krepča. A zarad tega se časno nima zanemarjati in nad nebesi ne smemo zenilje pozabiti, kakor da bi bili ljudje za nebeško kraljestvo najspretnejši, naj bolj okorni za časno, marveč zemsko ljubimo le toliko, da nas ne odvrača od našega nadzemskega poklica; in v sv. pismu je naravnost delo zapovedano: nKdor ne dela, naj ne je"", in dalje, nkdor je kradel, naj ne krade več, marveč naj dela in s svojimi Brokami dela dobro, da bo mogel podeliti temu, ki ima pomankanje". b) Sveti zakramenti. Sv. zakramenti ne podele le milosti, ampak nakladajo tudi dolžnosti temu, kdor jib sprcjme in tirjajo, da se človek skerbno pripravi. — Le mislimo na sv. kerst ia na sv. pokoro. Po jedni strani pripravljanje, po drugi strani pa prizadevanje, spolnovati sprejete dolžnosti, to dvoje je nejvažnejše pri odgoji otrok, berzda pa tudi odraščene. Kaj pa, kdor terga, kar je skupaj, in ko je raztergal, to še pretresuje, najde zlo tam, kjer cerkev napeljuje k milosti. Kdor namreč spoved iraa za kakšno posamezno unanjo dejanje, ki deli odpuščenje grehov, ta bo spoved kar precej obsodil. Kdor jo pa ima, kakor tudi cerkev uči, za izraz spokornega serca, kateri spremlja kes in prošiya za usmiljenje in se kaže v tem, da se človek poniža samega sebe, svojo voljo zataji, da za greh zadostuje in svoje življenje poboljša, no, ta ne bode dvomil nad odpuščenjem grehov, kaj bi sicer človek še mogel storiti, da se mu greh odpusti! To velja sploh od vseh zakramentov. (Dalje prih.)