Delujsuo za kmetiski stan! » S Teharjev. Ono nedeljo je imelo naše katol. politično društvo svoje zborovanje. Nabralo se je dovolj kmetov, da so bili vsi prostori g. Šušteriea napolnjeni. Gosp. kaplan Kržišnik pozdravi zbrane može in predava, kako težko stanje ima sedaj poljedelski stan, kako se ta položai zmirom bolj hujša, in kako bo v nedolgem času ubogi kmet izginil, če se njegovo razmerje ne vzboljša. Krivo temu je prvič to, ker se kmetje sami vse premalo zanimajo za svoje stanje. S tem, da človek doma za pečjo vzdihuje in toži, si nič ne pomaga. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal«. Treba je kmetoin, da spoznajo prave uzroke, zakaj jim slabo gre, in pa pripomočke, kateri jih morejo rešiti. In teh pripomočkov morajo potem zahtevati — kdor ne zahteva, temu se ne da nič — zahtevati morajo jasno in vsi skupno, potem se bo njih glas slišal in moral uslišati. Naštel je potem nekatere uzroke in pripomočke — o drugih se bomo v kratkem na prihodnjih zborih razgovarjali. 1. Sinovi, ki imajo poseslvo prevzeti, se ne smejo jemati v vojake, ampak se naj prestavijo kar v nadomestno rezervo. 2. Zemljiški davki naj se čisto opuste ali vsaj kolikor najbolj mogoče znižajo; zato pa naj se obdavči borsa in razkošje (luksus): kdor hoče imenitno (»nobel«) živeti, tisli tudi imenitno (»nobel«) plačaj! Pravi davek pa bodi pravično stopnjevani dohodinski davek: čira več dohodkov ima kdo, teraveč dobrot uživa od držtve, tem več tudi lahko plača in po razdeljujočej pravičnosti tudi mora plačati. 3. Neznosni, vedno rastoči dolgovi se ne morejo več premagovati. Da bi se jili kmet iznebil, ni upanja ; še obresti težko težko poravnava in če pride nesreča, še njih ne vzmaga. A obresti se je treba znebiti," drugače kmeta nestane. Kako? Prejšnji poljedelski minister je namerjal s prostovoljnimi rentnimi domovi — a to bi javaljne šlo, ker se bi vsak branil, svojo Iast za dolga leta iznesvojiti; drugi predlagajo hipotečne banke, ki bi dolgove kmetiske tako prevzele, da bi jim polem posestniki plačevali male obresti in polagoma v malih letnih obrokih tudi glavnico, dokler ne bi bila »izčasana« (izplačana). A še lažji bi bil ta-le način (in tega smo se poprijeli): Država izdaj državnih papirjev, kakor so bili n. pr. papirnati goldinarji ali stotaki; založiti jih ni treba z zlatom ali srebrom, ker zadostno jamstvo zanje dajejo ravno ta sedaj zadolžena posestva; ne bo treba torej nikakoršnih obrestij plačevati. Kar bodo ubogi dolžniki v vsakoletnih obrokih odplačevali, s tistim si bodo brisali svoj dolg, a država bo sproti, kolikor se bode odplačalo, toliko teh papirjev uničila: tako bode v kakih 20 ali 25 letih ves dolg poravnan in vsi ti državni papirji ukončani; država ne bo imela nobene škode, poljedelci pa velikansk dobiček. 4. Z varčnim gospodarstvom in z umanjšanimi zahtevami treba skrbeti, da se kolikor mogoče znižajo deželne in občinske doklade. 5. Pazi se na pravično carino na tuje žito in zabranijo se naj diferenčne igre ali rokovne kupčije (termino-kupčije) z žitom in nadziraj se žitna borsa, da se ustanove pametne žitne cene. 6. Ker je posamezen kmet preslab, da bi se mogel obraniti mogočnih svojih zatiralcev, zlasti glavničarjev (kapitalistov), osnujejo se naj obvezne zadruge s kolikor mogoee širokim samostojnitn delokrogom, z vsemi potrebnimi pravica\ni in oblastmi: one bodo vsega potrebnega kmetom iz prve roke po nizkih cenah kupovale; kar imajo na prodajo, brez prekupeev dražje pro- dajale; zalagale vojaštvo, kaznilniee, bolnice itd.; ogledale lovske škode in škode po manevrih itd.; razsujale o prepirih v prvej inštanci, vzboljševale s skupnimi moomi zemljišča itd. Občinske zadruge naj bodo zvezane v jedno skupno državno zadrugo. Vse se združuje, da s skupnimi močmi zmaguje —¦ združiti se mora — tudi kmetiški stan: v tera znamenju bo zmagal. Vsi so bili jako zadovoljni s temi točkami in sklenili smo poslati jih gg. državnim poslancem, da jih krepko podpro, in državnej zbornici kakor peticijo. »Doslej smo vzdihovali«, slišalo se je,« in mislili: vse nič ne pomaga; toda sedaj hočemo podučevati svoje razmerje in potrebna zdravila in delovati, klicati in zahtevati, dokler se nam neznosno stanje ne vzlajša«. Omenjal sem nekatere točke prav kratko, da ne bodo vsem cenjenim bralcem umljive; to pa zato, da ni dopis predolg, in ker sem prepričan, da se bodo po vseh naših, dosedaj tako zaspanih krajih v kratkem vzbudili jednaki shodi, kjer se bodo te in podobne zahteve natanko razlagale. Bratje, na delo, dokler ni prepozno! Z vsakim dnem smo bliže gmotnemu in s tem tudi nravnemu propadu kmetiškega stanu. A če se pojmi razbistrijo in moči združijo — vzmoremo vse ovire in uspejemo v svojo in drugih časno in večno srečo. Na gospodarskem polju se bo odločilo tudi narodno in versko vprašanje.