FRANCE POPIT, PREDSEDNIK CK ZKS
Množično sodelovanje pri obnovi domovine
Z vstopom Edvarda Kardelja v poli-tično življenje se je izpolnila težnja njegovega naroda, kot jo je izpovedal pesnik: »ko pride čas, ko sine dan, — da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas ...«
... V usodnem obdobju slovenskega na-roda se je v njem izoblikovalo borbeno je-dro, ki je bilo sposobno spremeniti tok nje-gove zgodovine: iz nenehnih porazov, ko so ga lastne reakcionarne sile vodile k plačeva-nju tujih interesov v zmagovito ustajenje. To obdobje je neločljivo povezano z življe-njem in delom Edvarda Kardelja, z njegovo neprecenljivo ustvarjalno silo, kot revolu-cionarnega borca in organizatorja, kot mark-sističnega misleca in znanstvenika, kot dr-žavnika in humanista...
... Ko je bila za obnovo in izgradnjo de-žele potrebna močna centralizacija vseh sil je, verujoč v moč ljudskih možic, zapisal: »Kar je v tem procesu najvažnejše, to je široko sodelovanje ljudskih množic pri ob-novi domovine in izgradnji državnega apara-ta, široko sodelovanje ljudskih množic v oblasti. Vsa organizacija tega aparata, vse oblike tega procesa morajo biti take, da omogočajo čimbolj množično sodelovanje osnovnih slojev, to je delovnih množic« Ta-ko se v naši deželi niso mogle trajneje uve-
ljavljati etatistične teorije o državi kot osnovnem graditelju socializma, ohranila se je tradicija osvobodilnega boja, v kateri so delovne množice tudi nosilec graditve socia-lizma...
... Bogastvo Kardeljeve misli, trdnost smeri, ki nam jo je odpiral, vse to je že desetletje živo navzoče v našem življenju in ostalo nam bo varno vodilo pri razreševanju družbenih problemov. Čimbolje bomo ra-zumeli Kardelja, toliko smotrnejše bo naše delovanje, čimbolj ga bomo približali mladi generaciji, s toliko večjim zaupanjem lahko gledamo na nadaljevanje njegove poti.
... Tovariš Krištof pa bo ostal med nami z delom, ki ga je ustvaril. Neizmerno težko bomo pogrešali tovariških srečanj z njim, njegovo živo besedo, prijateljski nasvet in vzpodbudo.                        Težko nam bo
brez njegove osebnosti, zato se bomo še bolj poglabljali v dela, ki nam jih je zapustil. To, da je ustvarjal do zadnjega diha, tudi v času, ko je že vedel za svojo neozdravljivo bole-zen, to, da se je tako rekoč do zadnjega diha svojega življenja živo zanimal za vprašanja naše graditve, je neizmeren heroizem, pred katerim ostaja naša misel nema in neizrek-ljiva.