OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
Mihaela Hudelja
ANDREJA BRANCELJ BEDNARŠEK, BELOKRANJSKE PISANICE
(Zbirka Belokranjska dediščina; 1). Belokranjski muzej Metlika, Metlika 1993, 43 str.
Vsekakor ¡e pohvalno, da so muzeji v zadnjem času začeli izdajali posebne knjižne zbirke, v katerih predstavljajo rezultate poglobljenih raziskav o različnih tematikah, s katerimi se ukvarjajo muzejski delavci. Problem, s katerim se v naših etnoloških enotah muzejev na splošno siečujejo, je med drugim tudi v tem, da zaradi stiske z razstavnimi prostori hranijo ogromno zbranega gradiva iu p red nieto v v depojih, namesto da bi tako shranjene zbirke predmetov pokazali najširšim množicam I >a hi etnološko delo približali čim širšemu krogu ljudi, ¡la predvsem služijo tudi tovrstno zasnovane publikacije, ki na bolj poljuden način, a še vedno na dovolj strokovni ravni predstavljajo "depojsko kulturno dediščino"
Tudi v Belokranjskem muzeju so zato začeli izdajati novo zbirko, imenovano Belokranjska dediščina. Prva knjižica te zbirke, ki je izšla že leta 1993, je posvečena pisanicam. Te so namreč zaradi svojstvenih značilnosti in izvirnosti "postale pravo bogastvo ljudske umeinosti tega najjužnejšega tlela slovanskega ozemlja" (sir. 7). I ikrati pa sos to knjižicoopozo-r¡li i udi na stoletnico prve daljše razprave o pisanicah iz Bele krajine, ki jo je napisal Janko Barle.
Avtorica je sintetično, in sicer na osnovi razdrobljenih zapiskov, prikazala pisanice. ki jih je skušala vpeli v vsak danje življenje Belokranjcev, predvsem z opisom šeg in dni zahnih iger Vključila je tudi svoje izkušnje s terena ter razmišljanja o današnji spremenjeni vlogi pisauk , ko so te predvsem sestavina etnološke dediščine oziroma kulturne dediščine Bele krajine.
V poglavju Od jajc do belokranjskih pisanic ñas avtorica Andreja B ranče t j Bcdnaršck najprej seznani z zgodovinskim ozadjem nastanka pisanic: z razlago jajca kot poganskega kultnega pomladnega simbola rodovitnosti, krščanskega simbola Kristusovega vstajenja med veliko nočjo ter z zgodovino '^rvanih in okrašenih jajc, ki so na Slovenskem znana šele od 1 stoletja Čeprav je bilo barvanje in krašenje jajc razširjeno med vsemi slovanskimi nan >di, tudi v vseli slovenskih pok ra-l'Oah, pa se je tradicija izdelovanja pisanic najdlje ohranila prav v Beli krajini. Največji zbirki belokranjskih pisanic imata se danes prav Belokranjski muzei v Metliki in Slovenski etnografski muzej, Prvo zbirko je takratnemu Kranjskemu c zel ne mu muzeju podaril Janko Barle, in sicer že pred 100 lehnike izdelovanja pisanic, pestrost okiaševanja, ki je prepuščena preprosti domišljiji, in vsi drugi pripomočki so Jako podrobno opisani, da ta opis bralci lahko uporabijo tudi ot 'ccepi" izdelavo pisanic. Glede na dekorativne značilnosti je avtorica spremembe v izdelovanju pisanic razdelila v in obdobja, Tehnika poslilcav je ves ta čas ostala enaka, porabljali so predvsem vosek in barvanje (avtorica to imenuje batik tehnika) ter praskali po pobarvanem jajcu. V c asu od 2. pol. 19. stoletja do začetka 20 stoletja so bile pisani-
Ce porisane s simetrično razdelitvijo številnih geometrijskih likov, vodoravnimi ali navpičnimi črtami, križnimi oblikami, pa tudi z nekaterimi drugimi motivi, npr. sleljico ali krščanskimi simboli, /a pisanice iz obdobja med obema vojnama je značilno, tla so simetrijo poslikav že precej manj upoštevali bolj pogosti so napisi posvetnega značaja, verzi in stihi \ zadnjih nekaj desetletjih, ko se je spremenil tudi namen izdelovanja (spominkaEStvp), pa se pojavi še ena značilnost. m sicer ta, da za pisanice ne uporabljajo več trdo kuhanih jajc, temveč surovo jajce najprej izpihajo in skozi luknjici napeljejo raznobarvno volno, ki ima na spodnji strani cofck, na zgornji strani jajca pa zanko za obešanje (t. i pisanice na vrvicah, ki so namenjene predvsem prodaji) Prav tako se sedaj že bol) uporablja jo kupi jene barve m sličice, toda lelmika izdelovanja pisanic je ostala skoraj nespremenjena.
V poglavju (ki velikonočnih šeg do pisanic spominkov nam avtorica prikaže večplastno vlogo pisanif v vsakdanjem življenju, ki je bila izrazitejša zlasti v obdobju do 2. svetovne vojne Pisanice,ki so jih izdelovali pred veliko nočjo, niso bile samo ena od sestavin velikonočnih jedi, temveč so imele tudi funkcijo darila Pa tudi kot družabno razvedrilo so bile igre s pisanicami v velikonočnem času še zlasti priljubljene V današnjem času so pisanice še vedno sestavina velikonočnih jedi, izgubile pa so obdarilveni pomen Popolnoma so izginile tudi igre s pisanicami. s katerimi so bile povezane razne šege in navade
Po zaslugi takratnega učitelja v Adlešičih Boža Kačiča je bila leta 15)20 v Ljubljani I. razstava belokranjskih pisanic, ki je bila odmevna tudi v tujini. Izdelovanje pisanic je zaradi povečanega zanimanja zanje, tako doma kot v svetu, v času med obema vojnama pomenilo tudi vir zaslužka za marsikatero družino. Na koncu tega poglavja avtorica pravilno ugotavlja sedanjo funkcijo pisanic, ki so tudi zaradi sodobnih vplivov
GLASNIK SED 36/1996,». 1
39
OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
doživele spremembe; Jako glede namena kol načina izdelovanja. Avtorica meni da spadajo pisanice med izdelke domače obrti, ki jih kupujejo turisti, izseljen® Osnovni namen - ohranjanje pisanic - se ni spremenil, vsebina pa se zaradi sodobnega načina življenja vsekakor spreminja. Zato jih je Ireba (o)vrednoliti in sprejemati tudi s sedanjimi merili.
V zadnjem poglavju, ki je namesto povzetka, nas avtorica seznani s svojimi izkušnjami pri spoznavanju in vrednotenju pisanic. Obenem spregovori tudi o namenu, ki naj hi ga imela knjižica, la pa je predvsem v tem, kako približati "etnološko delo čim širšemu krogu ljudi" (str. ,SI) \a koncu so navedene
še najbolj znane izdelovalke pisanic, katerih izdelke hrani Belokranjski muzej. Avtorica nas opozarja Uidi na dejstvo, da so na belokranjskem območju izdelovanje pisanic ohranjali predvsem v okolici Metlike in Adlešieev. V zvezi s tem se mi zastavlja vprašanje, zakaj se je Izdelovanje pisanic ohranilo ravno na teh dveh območjih.
Knjižica je opremljena še z barvnimi fotografijami pisanic. ki so različno pobarvane, na njih pa so raznovrstni motivi. Dodane so še fotografije z velikonočnega žegna v Metliki leta 1985 in njeni okolici leta 193^- Na koncu je še dodan povzetek v angleščini.
Marko Terseglav
LJILJANA MARKS, VEKIVECNI ZAGREB. ZAGREBAČKE PRIČE I PREDAJE.
Biblioteka Posebno izda nje, AGM Zagreb, 1994, 173 str.
Vsako mesto ima svojo zgodovino. Zapisana je v arhivskih listinah in v dokumentih. Poleg tega pa vsako mesto živi tudi v pripovedkah oziroma v ustnem izročilu meščanov, okoličanov ali celega naroda I 'sina zgodovina je morda res manj zanesljiva, zato pa ni nič manj zanimiva in strokovno povedna Zgodovinske in življenjske celovitosti nekega mesta si ni mogoče misliti brez ustne tradicije, l ega dejstva se je zavedala zagrebška folkloi i s tka Ljiljana Mark.s. V knjigi je zbrala 87 pripovedk in zgodbic o Zagrebu, o njegovih ljudeh, dogodkih in zanimivostih. Skozi ljudsko oz. ustno popoved-ništvo nam odkriva življenje Zagreba nekdaj in danes. Avtorica se zaveda - in to tudi napiše v predgovoru - tla zgodovina ni le naša preteklost, ampak je del uganke o nas samih. Zaradi tega preučevanje preteklosti ni le poskus obnavljanja in razlaganja že mrtve legende, ampak je sledenje strastem, hrepenenjem in mislim, ki nas vedno prevzemajo. Kaj se sploh dogaja z nami. nam avtorica pokaže na primeru Zagreba, kot se kaže v ustnem pripovedništvu Zgodbice" o Zagrebu je avtorica črpala iz starejših tiskanih virov, večji del pa iz inšlitutskega (pisanega ali posnetega) gradiva zadnjih petdeset let Poleg gradiva, ki so ga zapisali avtoričini starejši kolegi, ga je nekaj prispevala še sama. ko je zgodbice zapisovala "v živo". Avtorica razume Zagreb, njegove ulice in trge, kot žive ljudske tribune, ki "razglašajo " šege, svečane ali vsakdanje besedne rituale meščanov. Ti poznajo raznovrstne zgodbe, "glasove" in tudi "popolnoma" resnične "bla-bla" zgodbice in škandale. Iz uvodne študije izvemo, da so ob ponovni postavitvi spomenika banujelačiču in ponovnem usposobljanju vodnjaka Manduševacj med ljudmi spet zaživele stare pripovedi o banu, pa nidi o Manduševcu, Knjigo sestavljajo pripovedi o nas-lanku Zagreba, o njegovem imenu, o pomembnejših zgradbah. spomenikih, cerkvah in zgodbe o vladarjih in meščanih. Ljudsko pripovedništvo je zgodbam dodalo bogato fabulis tiko, zato so včasih "napete", pa spet skrivnostne in celo pravljične. Kot v vseh zgodbah so tudi v teh izredno zanimive
ljudske razlage pojavov in imen. Ob banu Jelačiču je npr čudežno oživel že mrtvi studenec Manduševac. Jelačič je dekletu, ki je Stalo poleg, zavpil: "Zagrabi (vodo), Mandat" in od takrat se mesto imenuje Zagreb, vodnjak pa Manduševac.
Zagrebške pripovedke nas utrdijo v prepričanju, da je vsako mesto "knjiga besedil" že samo po sebi, s svojim pripovednim repertoarjem in s tisočerimi načini komunikacije Prelekla folktorislika in etnologija se tega dejstva nista dovolj zavedali.
30
GLASNIK SED 36/1 996, št. 1