138
Dvakrat izgubljeni sin
Povest; piše Basnigoj             (Dalje.)           
IV.
Tri leta so vže pretekla,  odkar sta se preselila Hijeronim in njegov gojenec Bogdan v mesto. Pokazalo se je jasno, ^ da je bilo predstojnikovo povelje, katero je privedlo oeeta ^    Hijeronima iz tihe samote  v  mesto,   prava volja božia. Zakaj, koder je on oznanjeval blagovest, trlo se je ljudstva kot mravelj na mravljišeu. Sarao oče Hijeronira jim je kaj veljal; vsak ga je hotel slišati, vsak je iskal pri njem tolažbe. Na tisoče izgubljenih ovčic je privel nazaj v hlev miru, na stotine potrtih src je utešil in oživil.
Pa tudi Bogdan je spričeval, čegav gojenec da je bil. Ni ga bilo v mestu evrstejšega niti umnejšega rokodelca. Slušal je raojstra kakor ura. Pošten je bil kot čisto zlato. Mojstru in oeetu Hijeronimu je bil na east, vsem drugim pa v vzor in posnemo. Toda nevošljivost — ta grda nevošljivost je tedaj vže prav tako rovala po svetu, kakor še danes. Mnogo rokodelskih pomočnikov je zrlo z mrkim oeesom Bogdana. Grizlo jih je, da je ta pritepenec — kakor so ga pogosto nazivali hu-dobneži — povsodi priljubljen, nje pa da prezirajo. Sklenili so, da se ga morajo odkrižati, naj stane, kar hoče.
Da bi dosegli svoj zlobni namen, prilizovali so se Bogdanu, hvalili njegove čednosti ter se rotili, da jim ni večje sreče, kakor občevati z Hostnikom.
Ko so bili nekoč zbrani, prično zopet hvalisati Bogdana a pripomnijo, da ima pa vender veliko napako in pregreho nad seboj, katero mora izmiti, da bode popolen značaj. Vsak elovek, tako so mu dokazovali, mora ljubiti svoje stariše, kakor veleva tudi četrta zapoved božja. Ali jih pa tisti Ijubi, ki se niti ne zmeni zanje, nikdar ne vpraša po njih, kako se jim godi? Sam živi v izobilji, stariši pa morda stradajo! Kdor tako ravna, poruši vse, kar je židal in sezidal dobrega.
Bogdan je ob teh in takih besedah sedel nem kot skala in bled kot stena. Dolgo je molčal, potem se pa možko dvignil in zagotavijal tovarišem, da ga ne vidijo poprej, dokler ne dobi starišev. Segel jim je v roko in naglo otišel.
Nevošljivci so se pa režali po njegovem odhodu in čudili, da se jim je stvar tako naglo sponesla. Pili so v pozno noč na pogibelj vrlega mladeniča.
Bogdan je pa v tem ležal v svoji sobici na skromni postelji. S^eženj obleke ,je imel pod glavo in palico je držal v roci. Cakal je trenotka, da vse pospi po hiši ter potlej skrivaj otide. Pri sreu mu je bilo tako, kakor še nikdar poprej. Burne misli so se mu podile po glavi, da je večkrat potegnil z roko preko čela in segel v goste lase. Pričel se je celo jeziti na svojega rednika, zakaj mu ni nieesar oinenil o stariših, zakaj ga ni vže poprej segnal iskat roditeljev. Pa zopet se je prestrašil takih mislij. Zakaj Ijubil je očeta Hijeronima, kakor more Ijubiti le hvaležno in nepokvarjeno srcc. In solze so se mu udrle na trdo vzglavje — solze
—~<   139   >¦—
ljubezni in žalosti. Kmalu potem je vstal iri se tiho splazil iz hiše. Zavil je po ulieah proti samostanu. Vleklo ga je nekaj tja, in rad bi bil še govoril z očetom Hijeronimom. Pa tedaj ni bilo mogoče več. Zakaj bilo je blizu polunoči. Druzega dne poeakati pa ni nikakor hotel. Sram bi ga bilo pokazati se mej pomočniki, od katerih se je bil vže poslovil. Nesreč-na sramožljivost, ki izvira le iz napuha!
Pride torej do samostana. Prav erez zid je sevala iz celice motna luč ob lakko zastrtem oknu. Pater Hijerouim je še bedel. Bogdan je zrl tja na okno, njegova duša je bila pri njem, ki mu je bil na svetu do sedaj vse — oče in mati zajedno. Tega sediij zapušča, ne da bi segel izkušenemu inožu v roko, ne da bi sinovski prosil njegovega blagoslova. Dolgo se je boril sam s seboj zroe na razsvitljeno okno. Zdajci ugasne luč — okno zatemi, in z njim se s temi tudi v duši Bog-danovi. Premagan je bil in odšel, da sam ni vedel kam.        .    . ^
V.
Jutro po Bogdanovem begu pride pravit mojster očetu Hijeronimu, kaj se je zgodilo, da je namree Bogdana kar noč vzela in živ človek ne ve o njem ni duha ni sluha. — Seveda hudobni nevošljivci so skrbno molcali in si izmišljali razne laži, da so črnili Bogdana in mučili ubogega očeta Hijeronima. Kaj jim je1 bila mari njegova tuga in žalost? Hudobneži! — Ker je bilo vse poizvedovanje po raestu zaman, tolažil seje stari redovnik z Jobovimi besedami: »Gospod je dal, Gospod je vzel, njegovo ime bodi češčeno."
Bogdan je pa v tem begal po svetu. Od sela do sela, od mesta do mesta je hodil ter poizvedoval, če je bilo kdaj ukradeno kako dete. Dokler je imel pri-štedenih novcev, bilo je vže še. Pa ti so mu kmalu potekli in moral se je po-prijeti dela. A ni se mogel ustanoviti. Gnalo ga je vedno dalje kakor zbeganega Kajna, in komaj je prislužil nekoliko novčičev, vže je hitel dalje.
Nekoč ga prehiti tema v gozdu. Pot je bila slaba, nebo oblačno. Ni raogel dalje. Vlegel se je torej pod drevo, da ondii prenoči. Dolgo časa je vže ležal, zaspati pa le ni raogel. Premišljal je, kako bi preje prišel do svojega naraena, da bi namreč dobil stariše. Ko tako leži, pridehti skozi grmovje črna, majhna postava. Bogdan se prestraši. Mislil je, da je zverjad, in hitrojepograbil za nož. Ko se postava bolj približa, spozna, da je to človek in še celo ženska. Glasno jo ogovori in praša, kaj išče ondu v hosti. Zenska se možkega glasu prestraši in prične na vse načine vošiti dober večer, da mu rada pove dobro srečo, da ne stori nikomur nič žalega, pa da hiti k svojim ljudem, ki tabore v gozdu. Bogdan jo je izpoznal takoj po govoru, da je stara Ciganka. In pri tej priči se mu vtepe v glavo misel: kaj ko bi jo ti potegnil s Gigani. In zares! Bogdan razodene svojo misel starki. Ta ga vsa vesela pozdravi in mu reče, naj gre za njo. V taborišču se zmenijo druge stvari.
Dolgo sta se klatila po hosti, predno sta dospela do ciganskega taborišča. Ogenj je vže pogasnil, le nekoliko žrjavice se je še iskrilo. Konji so rožljali s sponami na nogah in mulili travo na mali zelenici. Druhal je pa spala. Starka zaneti hitro ogenj, potem se pa zadere kot živa kanja; ob tem klicu se vse ta-borišče oživi in slisalo se je rarmranje in kletvine v vseh jezicih; vmes je pa donel glas: »Sulma, Sulma." Tako je bilo starki ime. Hitro vede Sulma Bogdana k poveljniku  in mu pove,  da bi ta  rad  pristopil v njihovo  družbo.   Ko to sliši
y*
—***  140  >~—
poveljnik in okolo njega stoječa druhal, prično govoriti, klepetati, kričati in tudi ruvati se ter se zaletavati v ubogega Bogdana, ki bi se bil najraje v tla udrl ali pa zbežal kot vihar, ko bi bil vedel kam. On ni vedel, da je bilo to cigansko posvetovanje, kako in kaj bode z novim gostom. Ko je bilo vsega dovolj, umolkne četa in samo Sulma govori — pa ciganski, da Bogdan ni razumel ničesar. Za njo se dvigne poveljnik in naznani Bogdanu vzprejem v družbo. Ob tej izjavi nastane pravi pravcati somenj po taborišču. Bogdaua posade na častno mesto k ognju ter vlaeijo od vseh strani k njemu jedi in pijače. Vsak hoče biti prvi. Do jutra je trajalo to norenje in Bogdanu je bilo vže vsled samega pokušavanja raznih jedil kar slabo. Mislil si je, da tako nekako mora biti v peklu in sklenil je trdno, da jo čim preje pobriše od teh divjaških prismod.
Drugo jutro so preoblekli Bogdana in poveljnik mu je izročil službo konjskega pastirja.
Dva dni je pasel Bogdan konje in napravil vže načrt, kako jo popiše od Ciganov ter jim odvede še nekaj konj, katere bode prodal na Ogerskem. Pa zviti Oigani so mu prekrižali račun.
Tretji dan pride namreč s poveljnikom več mož h konjem. Bogdan je mislil, da so konjski kupci. Približa se, da bi slišal o kupčiji. Toda tujci ga primejo, zvežejo in tebi nič, meni nič odvedo. Bogdan se je hudoval in kričal. Toda vse je bilo bob ob steno. Moral je z njimi.
Bilo je pa to tako-le: Tisti tujci so bili beriči-lovci, ki so lovili mladeniče za vojake. Prijeli so tudi ciganskega poveljnika ter zahtevali naj izroči sina vojakom. Ta jim pa izroči Bogdana, trdeč, da je ta njegov sin.
Bogdan je zdihoval, ko je moral obleči vojaško suknjo, a Cigani so se mu smijali v pest.                                                                                        (Da]je sledi}