Za poduk in kratek oas. V podzenieljskem Riiun. (Piše Ąr. Kovačič.) (Dalje.) Še bolj kakor sv. Sebastijan, je Rimljanom, posebno Rimljankam priljubljen god sv. Neže. Ta mladoslna svetnica se po vsej pravici imenuje po latinskem Agnes, to je jagnje, zaradi svoje nedolžnosti in krolkosti. Bila je rojena v Rimu od bogatih in imenitnih starišev, ki so svojo hčerko lepo izredili. Bila je pravi angeljček. Zaradi njene milobe, še bolj pa zaradi bogate dote, jo je začel zasledovati razuzdani sin rimskega sodnika. Na vsak način jo je hotel dobiti za ženo. — Bila je takrat še-Ie v trinajstem letu, kar pa se čitatelju ne sme čudno zdeti, da jo je že takrat snubil, ker po južnih deželah se ljudje hitreje razvijajo, in zlasti pri razuzdanih Rimljanih je bila navada, da so se deklice zgodaj možile. Toda Nežika je imela že drugega ženina. — »Jaz ljubim Kristusa in v njegovo hišo pojdem. Njemu sem že zaročena, kateremu angelji služijo, katerega lepoto solnce in mesec občudujeta. Njemu samemu varujem zvestobo, Njemu sem se popolnoma izročila.« To je bil odgovor mlade device. Zastonj je razuzdani pagan delal sijajne obljube, ona je odvrnila: »Kristus je že djal na mojo desnico in na moj vrat drago kamenje; na ušesa mi je obesil uhane iz neprecenljivih biserov, na moje obličje je utisnil znamenje, da nikogar drugega ne ljubim, kakor Njega. Če Njoga ljubim, čista sem, če se Njega dotaknem, neomadeževana sem, če Njega vzamem, devica sem. Med in mleko sem sprejela iz Njegovih ust, Njegova kri zaljša moje lice.« Ker se junaška devica ni udala, zatožil jo je poholni lmdičev sin, da je kristijanka. Na povelje njegovega očeta, sodnika, so jo zgrabili surovi vojaki in vlekli v nesramno hiSo. Neža pa je rekla: »Itnam s seboj variha svojega telesa, angelja Gospodovega«. In ko so jo sunili v nesramno hišo, »našla je že pripravljenega angelja Gospodovega«. — Nesramneža, ki si ji je hotel približati, je angelj udaril s slepoto, le na priprošnjo Nežino je zopet dobil pogled. Sedaj so jo pa obdolžili, da je »eoprnica« in so jo vrgli v ogenj. Toda deviškemu telesu ni ogenj nie škodoval. Tedaj ji sodnik ukaže odsekati glavo. Ko so jo hoteli ukleniti v verige, bile so vse premaihne za njene nežne roke. Rabelj je omahoval izvršiti povelje, zdelo se mu je škoda vzeti tako mlado življenje. Toda devica ga pogumno vpraša: »Kaj čakaš, rabelj ? Zakaj me zadržuješ, da ne morem k svojerau Ženinu, ki me je izbral za nevesto?« — Izreče še zadnjo molitev, nastavi vrat, rabelj zamahne, glava odleti od telesa — in poroka s Kristusom je sklenjena. To je jeden najlepših vzgledov iz zgodovine prvih krščanskih časov. — V resnici: »Blagor njim, ki so čistega srca; — njihov spomin je večen pri Bogu in pri ljudeh!« (Konec prih.) Smešnica. Piše senarn: Ajič vpraša Bejiča: »Zakaj se vendar peta kurija ni uvedla že pred dvajsetimi ali vsaj pred desetimi leti?« — Bejič resno odgovori: »Koga bi pa mi štajarski Slovenci postavili v tej kuriji za kandidata, ko še takrat ni bilo pri nas Dragotina Hribarja?«