701 Grobovom nasproti (Nekaj češkim pesniškim obletnicam na rob) Na sprehodih skozi poezijo se včasih znajdemo v pozabljenih zakotjih stišanih besed, katera kot da bi govorila le še stvarem, ki so bile nekoč, pa jih ni več. Toda ustaviti se je treba ob teh zgubljenih biserih, prisluhniti šepetu, pa se nam pri priči razodene nepremišljenost izključnega kulta priznane, vsakodnevno v vsej svoji bleščobi razpoložljive poetske robe, napačnost zapostavljanja nevidnega sijaja, posutega z usahlim listjem pozabe. Nabral sem nekaj tega bisernega šepeta in vas vabim na prav kratek sprehod skozi fantomsko temačno pokrajino, v kateri se čudno shajajo poti šestih pomembnih čeških pesnikov — namreč ob njihovih življenjskih, v večini primerov posmrtnih jubilejih (leto 1981 je na Češkem vse polno pesniških jubilejev). Najstarejši in edini še živeči od tu predstavljanih čeških pesnikov je Jaroslav Seifert, nežen lirik z izredno bralsko odzivnostjo, ki pa je zadnje desetletje pisal le za predal: septembra bo proslavil osemdesetletnico. Pesniško delo Františka Halasa je med vojnama spadalo med vrhunce češke poezije, družilo je v sebi nenehno integracijsko prizadevanje s skepso prepojene duševnosti in željo jasne družbenonapredne človeške opredelitve; jeseni bi bil Halas doživel osemdeset let, umrl pa je že leta 1949. Vladimir Holan je s svojo prodorno in vedno problematizirajočo poduhovljeno poezijo nedvomno dosegel v svetovnih relacijah primerljivo veličino; umrl je lansko leto, star sedeminpetdeset let. Josef Kainar se je v nekem smislu (kot mnogo drugih) navezal na poezijo Františka Halasa, postopoma pa sta v njegovih verzih dobila glavno besedo zgodbenost in namerna depoetizacija; Kainar je umrl natančno pred desetimi leti, star štiriinpetdeset let. Jifi Orten je zelo hitro pesniško zorel, vročično je ustvarjal, želeč na ta način premagati občutke tesnobe in osamljenosti; umrl je dvaindvajsetleten septembra 1941, ko ga je povozil nemški rešilni avto. Antonin Bartušek, ta pesnik nenehnega iskanja in notranje doslednega izpostavljanja lastne poetike negotovostim in komplikacijam, prihaja že tretjič na strani Sodobnosti: letos bi bil doživel šestdesetletnico, umrl pa je pred sedmimi leti. F.B. Jaroslav Seifert KU2N0 ZNAMENJE Zaman grabim za letečimi pajčevinami in bodečimi žicami. Zaman se upiram s peto ob grudo, da me ne bi tako silovito potiskalo v temo, ki je bolj črna František Benhart od najbolj črne noči in ne premore krone zvezd. In vsak dan srečujem koga, ki me mimogrede vpraša, ne da bi odprl usta: Kdaj? Kako? In kaj je potem? Trenutek še plesati, poplesavati in dihati dišeči zrak, pa četudi z zanko na vratu! František Halas POKOPALIŠČE Odspodaj vrtnice povohaš ko v smrti zaživiš in v temo ljubezen odvržeš svoj ščit Ob vznožju groba bom zimzelen ki te obda s tiho pesmijo od tebe popisan pergament ki ga leta ne uničijo Spet naju čaka skupno spanje na siringo trav nam vetrovi zažvižgajo poslušala bova pljuskanje Lete in pesem peric ko prt mrtvaški spirajo Vladimir Holan TRIPTIH IZ LETA 1975 O Welt, ich muss dich lassen, pel je Brahms, in res: bili smo tu neprenehoma tako ogroženi, kot da bi tudi naš Angel varuh moral imeti še svojega Angela varuha .. . Zdaj oba odhajata, ti pa v samem sebi nisi več niti spomin v sedanjem trenutku ... In še si se mislil braniti? 702 703 Grobovom nasproti II Tako ti je, kot da nisi in še nekako povrh tudi nočeš biti . . . Kdo pa ve, ali prav v takšnem trenutku niši najbolj sam svoj... III Nimaš več, kar bi povedal, tudi molk se je odrekel tvojega bitja, in še smrt te je potemtakem zatajila. Josei Kainar LIST Tisto najlažje in najlepše bodalo je padlo iz rok jeseni. Na konici dve kaplji krvi. Nekoč bi rad napisal takšno pesem. Da bi se, rezka, tiho spuščala k tlom pa imela na konici dve kaplji krvi. Moje ali tuje, vseeno. Jifi Orten BELA SLIKA December radodaren. Nad snežno odejo s paleto v roki kdo je stal. Snežilo je, snežilo v njegovo slikarijo. On ni vedel, on je slikal to golo zimo, njene trdne kosti, dolino krila, globljo, kot je hotel, pa višino grudi v strmi omotičnosti. Snežilo je na model. 704 František Benhart -Antonin Bartušek IZGNANSTVO Zadnjikrat živeti to sekundo, potem pa še vso večnost. Smeh je zamrl v uti na vrtu, snežno bel kot tvoja spodnjica. Prav do jutra sva otipavala stvari, ki je njih namen nama ostal neznan. Prevedel František Benhart