Zemljepis za spodnje in srednje razrede srednjih šol. Drugi oddelek: Opis dežel razen Avstro-Ogrske. Drugi natisk pregledal prof. V. Bežek. Cena mehko vezani knjigi 2 K, trdo vezani 2 K 40 h. Kot učna knjiga pripuščena z odlokom visokega c. kr. ministerstva za bogočastje in pouk z dne 16. septembra 1899, štev. 24.881. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1899. Kratice. 1. — levi; d. = desni. Oblike, ki stoje v oklepajih za lastnimi imeni, pisane z malimi začetnicami kažejo izreko onih imen. Navodila za izreko. a, e, o itd. == holmi vi a, e, o itd. a, S, d itd. = dolgi poudarjeni a, e, o itd. a, e, 6 itd. = kratki poudarjeni a, e, o itd. a, 6, ti kakor dotični nemški preglasniki. a nekako med a in o. e = je. 7», nedoločen, kratek glasnik, s kakršnim n. pr. izgovarjajo Kranjci u v besedi «kruh». č, š, ž nekako med č, š, ž in c, s, z. S = s- 8- nekako med f in s = tli v angleščini, c pred e in i in z v španščini ter 8 v novi grščini; tudi ponekod na Gorenjskem se d ob koncu besed (zid, med, medved) takisto «črez zobe® izgovarja. V italijanščini je pred e in i izrekati c kot č (sicer kot i), g kot dž sc kot š; eh kot k, gh kot g, gn kot nj, gli kot Ij. V španščini je ch = č, j in x = h, takisto g pred e in i; qu pred e in i = k; z in takisto c pred e in i = O (gl. zgoraj D-!); n = nj, 11 = Ij; b cesto = v; h se nič ne izgovarja. V portugalščini o ob koncu besed = u, V ruščini v ob koncu besed = /. Azija. Stran Splošni pregled. Lega in vodoravna izobrazba . 1 Navpična izobrazba.2 Zadnjeazijsko višavje .... 4 Nižine.6 Reke in jezera.7 Podnebje.8 Rastlinstvo in živalstvo ... 10 Prebivavstvo.11 Azijske dežele. Azijska Turčija.14 Stran Kavkazija in Ruska Armenija . 18 Iran.19 Prednja Indija.20 Zadnja Indija.22 Malajsko otočje.23 Kitajska država.24 Japonsko cesarstvo.27 Sibirija.28 Turan ali Zahodni Turkestan in Transkaspija.29 Afrika. Lega in vodoravna izobrazba . 30 Navpična izobrazba.30 Celinsko vodovje..33 Podnebje.34 Rastlinstvo in živalstvo ... 36 Prebivavci. 38 Podrobni zemljepis Afrike. Podkraljestvo Egipet .... 39 Dežele ob gorenjem Nilu ... 41 Berberija.41 Sahara.42 Sudan.44 Zahodni in notranji del južne Afrike.45 Južna in vzhodna Afrika ... 46 Afriški otoki.49 Pregled evropskih posestev v Afriki.50 Evropa. Splošni pregled. Lega in vodoravna izobrazba . 51 Navpična izobrazba.52 Vodovje.53 Podnebje.54 Rastlinstvo in živalstvo ... 55 Prebivavstvo.56 Politiški zemljepis. Balkanski polotok.58 Prebivavstvo in države .... 61 Italija. Prirodna izobrazba.64 Prebivavstvo in dežele .... 68 Pirenejski polotok.71 IV Stran Kraljevina Španska .... 74 Kraljevina Portugalska ... 75 Velika Britanija.75 Francoska.79 Srednja Evropa.86 Alpe.87 Zahodne in Srednje Alpe. A. Osrednji pas.90 B. Severni in južni pas . . 93 Vzhodne Alpe. 93 A. Osrednji pas.94 B. Severni pas. 94 C. Južni pas.96 Karpati.97 Ogrska nižina.98 Stran Nemško sredogorje .... 99 Severnonemško nižavje . . . 103 Vodovje srednje Evrope . . . 106 Nemško cesarstvo .110 Južnonemške države .... 115 Švicarska republika . . . . 118 Kraljevina Belgija. 119 Kraljevina Nizozemska ali Holland. 121 Severna Evropa. 122 Kraljevina Danska. 122 Skandinavski polotok .... 123 Vzhodna Evropa. 125 Carjevina Ruska s Finsko . . 126 Kraljevina Rumunska. . . . 132 Amerika. Amerika.133 Navpična izobrazba. . . . 134 Severna Amerika.141 Zedinjene države ali Unija . 142 Republika Mexico .... 145 Srednja Amerika. 146 Srednjeameriški arhipel ali Za¬ hodna Indija .146 Južna Amerika. 147 Evropska posestva v Ameriki . 150 Avstralija. Ime, lega in obširnost . . . 151 Vodoravna izobrazba . . . . 151 Navpična izobrazba .... 152 Vodovje na celini.152 Podnebne razmere. 153 Prirodnine .153 Prebivavči. 156 Avstralski otoki. 157 Polarni kraji. 159 I > o s t a v e 1<. Splošni pregled. Lega in vodoravna izobrazba. Azija meri 44’8 milj, km 2 in ima podobo nepravilnega četvero¬ kotnika. Najdaljša je južna stranica od severne točke Perzijskega zaliva do Kantona (6300 km), potem vzhodna odtod do izliva Kolyme (6000 km); najkrajša je severna stranica ob Severnem Ledenem morju (3700 km), nekoliko daljša pa zahodna ob Uralu in vzhodni strani Hvalinskega jezera pa do Perzijskega zaliva (4500 km). Od zah. proti vzh. se razprostira Azija črez 165 dolžinskih stopinj, in to znaša celih 11 ur razločka v dnevnem času; kadar zahaja solnce ob zahodni obali Male Azije, vzhaja že zopet ob Beringovem prelivu v vzhodni Aziji. Najzahodnejša točka je rtič Baba (27 0 vzh. dl.), najvzhodnejša pa Vzhodni rtič (190° vzh. dl.). Od s. proti j. se raz¬ prostira črez 76 širinskih stopinj, t. j. od rtiča Čeljuskina skoraj do polutnika (Kap Buru). Vendar spada večina Azije v severni zmerni pas. Azija leži sredi ostalih zemljin. Najtesnejše je zvezana z Evropo, tako da je le-ta pravzaprav le velik azijski polotok, tem bolj, ker je Azija štiriinpolkrat večja od Evrope; tudi tam, kjer sta obe zemljini po morjih ločeni, se približujeta večkrat do malo kilometrov (kje?), in vrhutega ju spaja še gosto otočje kakor nekak prirodni most. Bolj ločena je Afrika od Azije, ker obe spaja le ozko medmorje, čeravno sta si ob Rdečem morju druga drugi prav blizu. Severnovzhodna Azija in severnozahodna Amerika si stojita tudi prav blizu druga drugi nasproti, kajti Beringov preliv ni niti zemljepisno stopinjo širok; vrhutega so tudi tukaj Aleuti podobni prirodnemu mostu proti Ameriki. Odtod pa se oddaljujeta obe zemljini tako močno druga od druge, da sta si ob petem vzporedniku ravno za polovico zemeljskega obsega vsaksebi. Z Avstralijo naposled Bezek, Zemljepis. 1 2 spaja Azijo velikanski otoški most, toda obe celini sta ravno toliko oddaljeni druga od druge kakor Afrika od Amerike (3000 km). Azija spada med najčlenovitejše zemljine in ima mimo Evrope najbolj razvito obalo (dolga je 70.600 km). Od nje se cepijo na vse strani veliki polotoki: proti zah. Mala Azija; proti j. trije naj¬ večji polotoki, katero lahko primerjamo južnoevropskim polotokom (kako?), in poleg teh je še mali polotok Sinaj; proti vzh. trije važnejši (Korea, Kamčatka in Cukotski polotok); proti s. Tajmyrski in Samojedski ali Jalmalski polotok. (Ponovite azijske polotoke in rtiče !) Vkljub temu ima Azija še ogromen nerazvit trup, in nikjer drugod na svetu ni zemljine, ki bi bila na znotraj tako zaprta, od morja tako oddaljena kakor ravno Azija; notranje dežele niso nikjer drugod tako obširne kakor v Aziji. (Ponovite morja in zalive okoli Azije!) Tudi z otoki je Azija najbogatejša izmed vseh zemljin, zlasti na vzhodni in južnovzhodni strani. Otoški nizi spajajo vzhodne pol¬ otoke drugega z drugim in oklepajo zalive, ki so podobni zaprtim morjem. Taki nizi so: Kurili, Sahalin, Japonski otoki, otočje Riu-Kiu ali Liu-Kiu (ru-ču, lu-ču) in Form osa. Tudi Luzon (luson), Palavan in Borneo stoje v vrsti in oklepajo Južnokitajsko morje. Navpična izobrazba. Kakor je obod Azije zelo členovit, tako je tudi njena notranjost in vzpetost jako mnogovrstna. Višavje in nižavje se vrstita zaporedoma, a premnogo velikanskih pogorij, med njimi najvišja celega sveta, se vleče po zemljini večinoma od zah. proti vzh. (kako imenujemo taka pogorja?). Kakor afriško tako je tudi azijsko višavje se¬ stavljeno skoro iz samih zelo obširnih gorskih planot, katere obdaj ej o obrobne gore, a ločilna pogorja jih dele zopet v manjše predele. Ta velikanski pas visokih planot se vleče od Egejskega pa blizu do Vzhodnokitajskega morja, skoro črez 100 dolžinskih stopinj. Dve tretjini azijskega sveta pokriva višavje in le eno tretjino nižavje. Azijsko višavje je ob 73.° vzhodno od Gr. med Hindostansko in Turansko nižino kakor preščipnjeno. Tam je višavje Pamir (»streha sveta«), ki razdeljuje vse višavje v Prednj eazij sko in Zadnj eazij sko. Oba dela se širita od zah. proti vzh. kakor zagozda; Zadnjeazijsko višavje se celo razhaja kakor zvezdni žarki. Prednja Azija se znižuje od s. proti j. in od zah. proti vzh., zadnja Azija pa od j. proti s. in od zah. proti vzh. 3 Maloazijsko planoto oklepa na s. Pontsko primorsko gorovje, na vzh. Antitaurus na j.pa Taurus (prelaz Kilikijska vrata); v sredini pa se vzdiguje ugasli ognjenik Erdžias (4059 m). Proti zah. se spuščajo po¬ samezni hrbti in gore (azijski Olimp, Ida), a na njih skrajnjih odrastkih so stale nekdaj imenitne prestolnice, n. pr. Troja in Pergam, katerih razvaline še sedaj pričajo, koliko bogastvo je nekdaj cvetlo po teh deželah. In ravno za¬ hodni del Male Azije je nudil med omenjenimi hrbti, ki so podaljšani na polotokih, mnogo prostora za večje na¬ selbine ; zato so bili nekdaj zlasti Grki tam gosto naseljeni (Kirne, Smirna, Efez, Milet), a od vseh njih naselbin se je ohranila edino le Smirna kot najvažnejše tržišče maloazijsko. Obalske ravnice so dobro namočene, notranji predeli pa so suhi, nekateri pustinjski in celo puščavni. V zahodnem delu je mnogo slanih jezer, v katera se izlivajo vse celinske reke. Ob zelo vročem in suhem podnebju izhlapi iz takega pu- stinjskega jezera vsa voda, ki se je poprej vanje natekla, in na dnu ostane le slana skorja. Z Malo Azijo je zvezano na jugu Sirsko višavje z Libanonom in Antilihanonom (Hermon, ok. 2800 m). Oboje pogorje je pokrito s snegom, in na Libanonu raste v višini kakih 2000 m še okoli 400 cedrovih dreves, katera so ondotnim prebivavcem sveta, češ, da so jih bogovi sami zasadili. Med Libanonom in Antilibanonom se vleče globoka zareza naravnost proti j., po » kateri teče v srednjem delu Jordan, ki Pod. 1. Prorez Azije. 1* Himalaja 4 se izliva v Mrtvo morje; zareza se pozna tudi še dalje tja do Akabskega zaliva. Zahodno od tega so malahitne Sinajske gore (ok. 2G00 m), a na jugovzhodu je Arabsko obrobno gorovje, ki se strmo spušča k Rdečemu morju, na vzhodu pa puščobna planota (Nefud, Dena), ki ima le malo oaz. Vzhodno od Male Azije je Armensko višavje z ostrim, po zimi zelo mrzlim podnebjem; Evfrat je deli v severni in južni del, naposled pa pravokotno prodere južni rob. V severnem pogorju se vzdiguje Visoki Ararat (do 5160 m), ki je pokrit z večnim snegom. Na severni strani globoke zareze, po kateri tečeta reki Rion in Kura, se vzdiguje visoko in mogočno pogorje Kavkaz, ki je le malo krajše, toda dosti višje od Alp. To pogorje ima prav malo dobrih prehodov ter je podobno mogočni steni med Azijo in Evropo. Njegovi obronki so pokriti z večnim snegom, in krasni ledeniki se spuščajo po gorskih globelih nizdolu. Najvišja vrhunca sta Elbrus (5660 m) in Kazbek (5040 m). Največja prednjeazijska planota je Iran, ki se vzdiguje 800 do 1000 m nad morje (najnižji kraj je pri močvirju Hamun, 380 m). Severno obrobno gorovje se na lahno ovija okoli južnega obrežja Hvalinskega jezera in se imenuje najprej Elburs z Demavendom, ugaslim vulkanom (5630 m). Dalje proti vzh. je pogorje mnogo nižje; tu so Gulistanske gore. Onostran reke Heri-Rud se pa zopet počasi zvišuje pod imenom Kuh-i-Baba do zgodovinsko imenit¬ nega sedla Bamian (Aleksander Vel.!). Še višje je pogorje Hin- dukuš (st. Paropanisus), ki se spaja s Pamirjem in Karakorumom. Južnozahodni rob Iranske planote se zavija v velikem loku proti jugo¬ vzhodu in se imenuje od začetka Kurdistansko gorovje, potem pa Kohrud. Važnejša prehoda sta iz Bagdada v Teheran in iz Abušehra v Siras. Južni rob sestoji iz več vzporednih pogorij, ki se stopnjevito vzdigujejo (Laristanske in Beludžistanske gore). Vzhodni rob se imenuje Solimansko pogorje, ki je v sredi takorekoč prelomljeno (sedlo Bolan), tam, kjer se Ind bolj proti zah. obrne. Notranji Iran je večinoma puščaven (Velika slana puščava; puščava Lut), le v zahodnem delu je več obsežnih zelenic z dovoljno vlago. ZačLnjeazijsko višavje. Od Pamirja se razpenjajo proti vzh. tri mogočna gorovja, ki se čim dalje bolj razširjajo. Ta gorovja so pravo ogrodje notranje- azijskega višavja. Najjužnejše obrobno gorovje se razteza v veli¬ kanskem, proti j. obrnjenem loku do zadnjeindijskega gorovja. Njegov začetek na severni strani Incla se imenuje K arak or um z goro Godvin (8620 m), ki je po višini druga gora na svetu. Med Indovim kolenom se začenja Himalaja («hima» — zima, sneg; «alaja» — stanovanje), najvišje in najmogočnejše pogorje celega sveta. Sestav¬ ljeno je iz več vzporednih slemen, ki imajo nad 8800 m visoke vrhunce, n. pr. Gau risank ar ali Mount Everest (mavnt everest, 8840 m), Kančandžanga (8580 m), Dhaulagiri (8180 m). Na južnem obronku padajo cele plohe dežja, katere prinaša južnovzhodni monsun; tako je nastalo premnogo rek, ki so si izdolble globoke jaruge. Nasproti pa je severni obronek suh in skoro gol kakor puščava. Srednje gorovje se imenuje Kuenlun, ki se vleče naravnost proti vzh. ter deli višavje v južno in severno polovico. Južna polovica se imenuje višavje (ne planota!) Tibet, najvišja dežela na svetu (med 4600 in 5000 m ; samostan Hanle, 4611 m, je najvišje človeško bivališče na celi zemlji). Po tem višavju se vleče mnogo vzporednih pogorij, ki niso dosti nižja od Himalaje. Tu izvirajo največje azijske reke, in vrhutega je še mnogo predelov s slanimi jezeri, v katera se izlivajo sladke vode. Podnebje je neizrečeno ostro, in zato je Tibet skoraj popolnoma zapuščen; le nižje doline ob Indu in Brahmaputri so naseljene. Severno pogorje je Tienšan ali Tianšan, ki se vleče neko¬ liko bolj proti severovzhodu. Dežela med njim in Kuenlunom je mnogo nižja od Tibeta, ravna in puščobna. Imenuje se Hanhai (suho morje) ali puščava Gobi. Reke, ki prihajajo z obeh nasprotnih po¬ gorij, se kmalu poizgube v pesku, pa vendar nastajajo tudi zelenice, ki so dobro naseljene. Zahodni del te planote se imenuje tudi Vzhodni Turkestan, ker prebivajo po njem turški razrodi, ki pa priznavajo kitajsko nadoblast. Skoz oaze na severnem vznožju Kuenluna vodi prastara trgovinska cesta, »Cesarska* ali tudi »Ge¬ novska cesta*, po kateri so že za Rimljanov karavane prenašale svilo s Kitajskega v Evropo. Vzhodni del te planote se imenuje tudi Mongolska po ondod naseljenih Mongolcih. Dežela je večinoma pustinja, po kateri pasejo nomadi svoje dvogrbe velblode. Na vzh. Mongolske se vleče obrobno pogorje Chingan, ki se naglo spušča k Vzhodno-kitajski nižini. Tienšan se izgublja v ravnini še pred 100.° vzh. dl. Mesto njega se raztezajo proti vzh. neka druga pogorja, ki obdajajo še nižjo planoto, Dzungarsko. Na njeni severni strani se vzdigujeta v zahodnem delu Mali in Veliki Altai, v vzhodnem delu pa Sajanske in Baikalske gore. Na severni strani Amurja se 6 vzdigujeta Jablonovyj hrebet (= jablanov hrbet) in Stanovoj hrebet. Le-ta se vleče daleč tja proti s.-vzh., celo do čukotskega polotoka. Z njim v zvezi je gorovje na Kamčatki, kjer se vzdiguje ognjenik Ključevskaja šopka (šopka = vulkan). Tesno zvezana z ogrodjem celinskim so zadnjeindijska zgolj poldnevniška pogorja, ki so v severnem predelu zelo visoka in nepristopna ter spadajo med najmanj znana pogorja na svetu; proti j. pa se znatno znižujejo in razdaljujejo, da je med njimi prostora za široke, močvirnate doline in ravnine. Poleg celokupnega višavja in poleg Urala (glej Evropo!) je tudi še osamljeno višavje na polotoku Dekanu in na večjih otokih. Na Dekanu je visoka planota, katero obdaj e na s. obrobno gorovje Vindhja, na zah. Zahodni, a na vzh. Vzhodni Ghati (ghats = stopnice). Njih južni sklop se imenuje Nila-Giri. Planota je precej suha, a obale (zlasti zahodna) prav dobro namočene in bujno porastene. Otoki: Na Ceylonu se nahaja vrhunec Tallegalla, na Sumatri Indrapura, na Javi Semeru, na otoku Borneo Kina- balu (4175 m), na Nippdnu Japoncem sveta gora Fudžijama (3780 m). Vzhodna Indija je glavno ognjišče vulkanizma, le južno- vzhodni Borneo in Celebes (selebes) nista vulkanska. Java je naj¬ bogatejša z ognjeniki na celem svetu; zlasti strahovito je deloval vulkan Krakatau ob Sundskem prelivu 1. 1883. Nižine. Azija ima svoje največje nižavje na severni strani višavja. Od Hvalinskega jezera in severnoiranskega obrobnega gorovja se razprostira velikanska nižina črez več nego 40 širinskih stopinj do Severnega Ledenega morja in od Urala do reke Kolyme črez 100 dol¬ žinskih stopinj. To velikansko nižino lahko delimo v naslednje tri dele: 1.) Turan, t. j. četverokotna nižina med Hvalinskim jezerom, Iranom in Pamirjem; dežela je večinoma puščobna, po leti zelo vroča, a po zimi razsajajo po njej viharji z metežem. 2.) Zahodna Sibirija s Kirgiško pustinjo vred, med Uralom, Tienšanom in Altaijem, proti vzh. do 100°. Južni del je suha pustinja (domovina Kirgizov), in reke, ki prihajajo z gora, se izlivajo v slana jezera. Srednji del Sibirije je gozdnat in ponekod že zdaj prav dobro obdelan. V Altaiju so znameniti rudniki, in ob znožju tega pogorja in pa Sajanskih gora se razprostira kulturni pas, ki se da primerjati evropskim pokrajinam. Od 60.» dalje proti severu so tundre, t. j. 7 zamrzla močvirja (po leti se pa led odtaja, in zato ni mogoče črezuja priti), ki imajo svoje posebno rastlinstvo (mahove in lišaje). Po tundrah bivajo Samo jedi in drugi nomadi, ki rede severnega jelena in love kožušne živali. 3.) Vzhodna (prava) Sibirija spada med najmrzlejše dežele na svetu. Tod so tla globoko zamrzla, in le po leti se led odtaja, za dobro ped; poletje pa je še precej toplo (celinsko podnebje!), tako da drevje raste precej daleč proti s., in tudi poljski pridelki še uspevajo. Drevje je sicer redko, a travniki so lepo zeleni. Dežela je večinoma hribovita in gozdnata, v severnem pasu so pa tudi tundre. Manjše nižine se razprostirajo na j. velikega višavja. Na vzhodni strani Antilibanona se razprostira proti Evfratu Sirska .puščava (oaza Tadmur). Dežela ob Evfratu in Tigridu in med njima se imenuje Mezopotamija, ki je bila zibelka starih kulturnih držav. V njenem južnem delu je bilo namreč vse polno velikanskih pre¬ kopov, ki so umetno namakali deželo in jo delali tako rodovitno, da je spadala med najbolj naseljene dežele starega sveta. Sedaj je zlasti v severnem delu popolnoma zanemarjena. — Nižina se razteza dalje proti j. tudi ob zahodni strani Perzijskega zaliva. Hindostanska nižina se razprostira med Iranom in gorovjem Zadnje Indije. Njen zahodni del se imenuje tudi Indova nižina, ker teče po njej ta reka in njeni štirje večji dotoki; odtod ime Pandžab (= peterorečje). Podnebje je še precej suho, zato se nahajajo tupatam celo puščave (puščava Tharr). Vzhodni del ali pravi Hindostan je pa nepopisno dobro namočen in zato prerodoviten ter gosto naseljen (stare bajke o Indiji!). — Poleg manjših nižin ob izlivih Menama, Mekonga in Songke je še večja Kitajska nižina ob dolenjem toku največjih kitajskih rek: Jang-tse-kiang in Hoang-ho, ki jo večkrat preplavljata. Pokrita je s puhlico, t. j. neko rumeno, prašnato ilovico, ki se je nabrala iz prahu, katerega so vetrovi prinesli s srednje¬ azijskih puščav; po njej se imenuje tudi Hoang-ho (= Rumena reka) in morje, v katero se ta izliva (Rumeno morje). Koder je puhlica dobro namočena, daje povsod obilno žetev. Reke in jezera. Največ azijskih rek, pa tudi največje med njimi izvirajo na Zadnjeazijskem višavju (Ind, Brahmaputra, Salven, Mekong, Jang-tse- kiang in Hoang-ho). Odtod se raztakajo na vse strani kakor zvezdni žarki; na zah. tečeta le dve notranji reki v Aralsko jezero. Zahodni del Azije ima čudovito malo večjih rek, in Arabija je takisto malo 8 namočena kakor bližnja Afrika. Azijske reke teko deloma po planotah (kakor afriške), deloma pa po nižinah (kakor ameriške). Tudi ima Azija največ dvotokov (katere?). V Severno Ledeno morje se izlivajo: Ob, največja azijska reka (5200 km dolga), izvira v Velikem Altaiju; 1. dotok: Irtiš s Tobolom. Jenisei prihaja s Sajanskih gora; d. dotoki: Gorenja Tunguska ali Angara, Srednja in Dolenja Tunguska. Lena prihaja iz gorovja, ki je na zapadu odBaikalskega jezera, v katero se izliva Selenga. Indigirka in Kolyma. V Veliki ocean teko: Amur, ki nastaje iz Silke in Kerulena, d. dotok Sungari; Hoang-ho, Jang-tse-kiang, Songka, Mekong in Menam. V Indijski ocean se izlivajo: Salven, Iravadi, Brahmaputra (v Gangovo delto), Ganges ali Ganga z Džamno od d., Godavari, Krišna, Ind (Satledž na 1.) in Sat-el-Arab (deltast izliv), ki nastaje iz dvotokov Evfrat (Frat) in Tigrid (= strelica), izvirajočih na Armenskem višavju. V Črno morje tečeta Kisfl-Irmak (stari Halys) in Rio n. Notranje reke so: Jordan, ki se izliva v zelo slano Mrtvo morje; Kura ali Kur (z Arasom na d.) v Hvalinsko jezero, Sirdarja (Iaxartes) in Amu-darja (Oxus) vAralsko jezero, Hilmend v močvirje Hamun, Ili v jezero Balkaš in Tarim v jezero Lob-nor (nor pomeni v mongolskem jeziku « jezero»). Notranji jezeri sta še Van in Urmia (urmija) na meji med Armenijo in Perzijo. Promet pospešuje najbolj Ganges z mnogimi plovnimi dotoki, potem pa kitajska dvotoka Jang-tse-kiang in Hoang-ho. Te reke teko namreč skoz najrodovitnejše, najbolj obdelane in najgostejše na¬ seljene predele. Pa tudi sibirske reke pospešujejo zelo promet, čeravno so večji del leta zaprte z ledom; tako plovijo n. pr. redno po Obu od 27. maja do 10. oktobra, in na Jeniseiju prevaža 70 parnikov. Tudi Angara, Selenga in Lena (od Jakutska dalje) so plovne reke. V Sredozemsko morje se ne izliva nobena plovna reka azijska. Podnebje. Azija se razprostira od polutnika daleč črez severni tečajnik; zato obsega vse tri pasove severne polutke. Zategadelj in pa spričo različne nadmorske višine je podnebje v Aziji kaj različno. Dočim se pokaže solnce prebivavcem treh južnoazijskih polotokov še navpično, trajata v najsevernejših krajih najdaljši dan in najdaljša noč tri mesece, in tod nikoli ne stoji solnce višje nad obzorjem nego pri nas februarja meseca. Evropa leži skoraj popolnoma v zmernem 9 pasu, Azije pa samo tri četrtinke, a po eno osminko je pride na vroči in mrzli pas. Azija ima torej manj ugodno podnebje od Evrope, a vendar dosti ugodnejše od popolnoma vroče Afrike. Južni trije polotoki imajo tropsko podnebje, in sicer so naj¬ toplejši predeli (kakor v Afriki) ob severni meji vročega pasu, t. j. v Arabiji, Mezopotamiji in na obalah perzijskih, potem v Hindo- stanu. Srednjeazijsko višavje ima zelo suho in mrzlo podnebje (celinsko), ker je daleč od morja, ker se vzdiguje zelo visoko, in ker branijo obrobne gore, da ne morejo vlažni vetrovi prodreti v sredino. Za vročim dnevom sledi mrzla noč in za vročim poletjem zelo ostra zima. Ker vrhutega le malo dežuje, zato je notranja Azija večinoma pokrita s puščavami. Severni predeli sicer niso tako puščobni, toda zaradi svoje lege prav mrzli, tako da tam gori po zimi zmrzne živo srebro in treba rabiti toplomere, ki so napolnjeni z vinskim cvetom. V Verhojansku (severno od Jakutska, 67'5° s. š.) se nahaja tako imenovani »mrzlotni tečaj«, t. j. najmrzlejši kraj na severni polutki (srednja toplina meseca januarja znaša — 45° C., najnižje stanje toplomera celo — 68° C.). Po leti pa poskoči tam živo srebro črez dan včasih celo na 30° C., a po noči zmrzuje voda. Prednja Azija ima vobče suho in toplo podnebje, ker prihajajo tja le suhi vetrovi, ki so svojo mokroto že davno oddali v severni Afriki in južni Evropi. Zato so notranji predeli planot večinoma puščobni, primorja in obronki pogorij pa imajo zadosti moče in so torej rodovitni. Vzhodna Azija (Kitajska) ima sicer ugodno pod¬ nebje, vendar mrzlejše nego zahodna Evropa in zahodna Amerika pod isto zemljepisno širino. V vzhodni Aziji namreč ni toplih tokov in tudi ne ogrevajočih, vlažnih vetrov od morja. Peking pa Neapol imata isto zemljepisno širino (40°), vendar ima Peking dosti bolj vroče poletje, a enako zimo kakor Kristiania (60°). Glede izpodnebne vlage delimo Azijo v dva različna, zelo neenakomerna dela: v deževni in suhi. V prvi del spadata obe Indiji s Himalajo (južni obronki vzhodne Himalaje imajo največ dežja), potem Vzhodna Indija, Kitaj, Korea in Japan. Po leti je zrak nad temi tropskimi predeli neizrečeno razbeljen; vročina pa ga stanjša, da privlačuje k sebi mrzlejši zrak iznad sosednjih morij; tako se gostost zraka zopet zenači. Zato veje skozi celo poletje veter z Indijskega in Velikega oceana proti omenjenim deželam in jim prinaša mnogo vodene pare. Ta veter imenujejo poletni monsun (monsun pomeni arabski »letni čas»). Ko pridejo vodene pare do višjega pogorja, jih zažene veter po obronku navzgor, da se popno v 10 višje kraje; tam se ohlade ter zgoste, in iz oblakov začno padati veliki nalivi. Po zimi pa je morje toplejše od celine; zato piha tačas s celine na morje hladen, suh veter, in ta se imenuje zimski monsun. Povsod drugod po Aziji primanjkuje dežja izimši Kavkaz, kjer se tudi še zadosti vodene pare nabere, da obilno dežuje. Že Dekanska planota nima zadosti dežja, čeravno je tako blizu morja; skoraj nič pa ne dežuje po notranji Arabiji, Iranu in puščavi Gobi. Večkrat imajo sosednji predeli najrazličnejše podnebje, n. pr. Mezopotamija in Armenija. Arabija in Zadnja Indija imata isto zemljepisno širino, obedve sta na treh straneh obdani z morji, a vendar ima Arabija vroče in suho podnebje (ker leži med dvema zemljinama), Zadnja Indija pa vroče in vlažno (ker leži med dvema velikima morjema). Rastlinstvo in živalstvo. Kakor glede podnebja tako delimo Azijo lahko tudi glede rastlinstva v dva velika predela: v puste, redko naseljene notranje in v rodovitne, gosto naseljene obkrajne dežele. Z ozirom na mnogo hladnejši sever pa je treba ločiti v Aziji tri rastlinske pasove: 1.) monsunski pas, 2.) srednjeazijski pustinjski in puščavski pas ter 3.) sibirski pas gozdov in tunder. 1. ) Monsunski pas obsega južno in vzhodno Azijo do severnega Japana. Proti s. pojema bogastvo rastlin, vendar uspevajo še vsi sadeži toplejšega dela zmernega pasu. Poleg vseh pitomih rastlin južne in srednje Evrope goje do 25.° s. šir. še banane (indijske smokve), bombaž, cukrov trst, čaj, datlje, indigo in murbe. Murbe so zlasti važne zaradi svilarstva, ki je povsod močno razvito. Kava uspeva najbolje ob Rdečem morju in na Cejdonu. Povsod v vročem pasu raste kokosova palma. Najrazvitejše in najbujnejše je pa rast¬ linstvo po Vzhodnoindijskem otočju zaradi toplote, vlažnosti ter rodo¬ vitnosti tal. Med drugimi rastlinami je treba tu še posebe omeniti dišave in začimbe. 2. ) Srednjeazijski pas (pustinje in puščave) obsega skoro vso prednjo Azijo, Iran, Turan in osrednjo Azijo. Rastlinstvo je po pustinjah zelo siromašno; le posamezne bilke in čebulove rastline uspevajo. Ob rekah se nahajajo pač tudi obsežna polja. Drugače je po oazah, koder je zadosti moče. Po zelenicah Sirsko-arabske puščave daje mnogo sadja datljeva palma, ki je razširjena proti vzh. celo do Inda. Še bolj rodovitne so oaze turanske in tarimske, koder skrbe tudi za umetno namakanje zemljišč; tam rasto vseh vrst žita, pa tudi smokve in šipkova jabolka. 11 3.) Sibirski pas. V južni in srednji Sibiriji uspeva še žito, tudi visoko jelovje in listovci pokrivajo južne predele. Proti s. pa so gozdi vedno redkejši in nižji; naposled rasto le še nizki borovci in ruševje. Severne predele pa pokrivajo tundre; tudi po leti, ko se led odtaja, ima voda le malo nad 0° C. Zato rasto po tundrah le mahovi in lišaji; tupatam se pač najde tudi kaka cvetoča rastlinica, ki je podobna našim planinskim cvetkam. Rastlinstvo azijsko je raznovrstnejše od evropskega in afriškega, toda preprostejše od ameriškega. Zato je pa Azija domovina mnogih koristnih rastlin, katere so pozneje presadili tudi v druge zem¬ ljine ; zlasti sadno drevje in žita so bila izprva lastna le Aziji. Pa tudi vinska trta, riž, kruhovec, banana, kokosova in datljeva palma, bombaževec in cukrov trst so se razširili iz Azije po drugem svetu. Prav živahna je trgovina s kavo, sagom (palmov stržen), indigom, opijem in zlasti z dišavami (poper, cimet, žebice, muškatovi orehi itd.). Seveda so se udomačile v Aziji tudi tiste pitome rastline, ki so bile izprva lastne le Ameriki. Azija je tudi prava domovina skoraj vseh domačih živali. V Sibiriji love in krote severnega jelena; poleg njega pa vprezajo tudi psa kot vozno žival. V Ledenem morju žive kiti, tjulenji, mroži in severni medvedi do 83.°, morski volkovi pa do 85.°. Sibirija je tudi prebogata z raznimi kožušnimi živalmi, zlasti z bobri in sobolji. Konj je doma v srednji Aziji, velblod v Iranu, Mezopotamiji in Arabiji; po Tibetu in Mongolski živi jak (kruleči vol), na Kitajskem pa je domovina sviloprejke. Najbogatejše je živalstvo indijsko, morda najbogatejše na celem svetu; le s pticami in žuželkami je Brasilija še bogatejša. Najnevarnejša zver je tiger; poleg njega žive razne opice in debelo- kožci, n. pr. slon (tudi beli) in nosorog. Podobno je živalstvo tudi na Vzhodnoindijskem otočju. Nikjer drugod ni toliko plazivcev in papig kakor po Vzhodni Indiji; premnogo je opic, človeku podobnih orangutangov, debelokožcev in kazuarjev, morje pa je prebogato z najraznovrstnejšimi ribami in drugimi morskimi živalmi. Prebivavstvo. V Aziji živi več nego polovica ljudi vsega sveta, t. j. okoli 850 milj. Ogromna večina jih spada na južni pas (okoli 750 milj.) Najredkejše je naseljena notranja Azija in le malo bolje Sibirija. Azijsko prebivavstvo pripada trem glavnim plemenom: sredozemskemu, 12 mongolskemu in malajskemu. Poleg teli bivajo na Dekanu še Dravidi (temne polti, kodrastih in čopastih las), ki so najbrž ostanek posebnega plemena. Sredozemci (skoro dve petini vsega prebivavstva) stanujejo po prednji Aziji in v Prednji Indiji. Dele se v Arijce (Indi ali Hindu, Perzi in Armenci), Semite (Sirci, Izraelci in Arabci) ter kavkaške narode na južni strani Kavkaza. Če potegnemo ravno črto od Kavkaza do Gangove delte, dobimo mejo med Sredozemci in Mongolci. Le-ti stanujejo po srednji, severni in vzhodni zemljini ter na Japonskem otočju. Dele se v Indo-Kitajce (v Zadnji Indiji), prave Kitajce, Tibečane, Koreance, Japonce, Mongolce, Tun- guze ter v razne turške in finske razrode. Malajci prebivajo po južnem delu Malake ter po Vzhodnoindijskem otočju. V Aziji so nastale tudi vse glavne vere sveta. V Palestini se je izcimila židovska (mozajska) vera, in tam je učil tudi Kristus sveto vero, ki pa ima v Aziji le malo spoznavavcev. Nasproti si je pridobil izlam, ki je nastal v Arabiji, skoro vso prednjo in del osrednje Azije, potem velik del Prednje Indije, Malake in celo mnogo vzhodnoindijskih otokov. V Prednji Indiji se je razvil najpoprej brahmaizem, katerega spoznava še sedaj mnogo Indov, potem pa v šestem stoletju pred Kr. budhizem, ki je med Mongolci najbolj razširjena vera. Kitajska državna vera jo «tao» (= razum), katero je učil Kong-fu-tse, japonska pa d) in Riad. Kavkazija in Ruska Armenija. (473.000 km 2 , 8 milj, pr.) Pri Aziji hodi v poštev samo tako imenovana Transkav- kazija, ki je na južni strani Kavkaza ter je z ruskim delom Armenije vred ena sama pokrajina. Južni obronek Kavkaza je dosti topel in dobiva po leti mokre vetrove od črnega morja. Zato je dobro porasten z gozdi; vendar segajo ledeniki in večni sneg precej daleč navzdol. V nižjih predelih pa je največja rodovitnost. Tu je domovina fazana, in vinska trta raste tudi še divje. V višjih predelih je kav- kaško rastlinstvo podobno alpskemu; na planinah se paseta tudi divja koza in kozorog. Kavkaz nima nič poprečnic, zato so gorske doline zelo ne¬ pristopne. Tam je zatorej tudi prava domovina svobodoljubnih planincev, katere so Rusi šele v našem stoletju podjarmili po dolgih, krvavih bojih. V vzhodnem delu Transkavkazije prebivajo Geor- gijci (Gruzijci), ki so daleč znani po svoji telesni lepoti. Zahodno od njih stanujejo M in grelci in potem Cerkesi ob črnem morju, ki so se pa zaradi sovraštva proti Rusom večinoma izselili na Turško. Armenski posestniki se v Transkavkaziji vedno bolj množe in sma¬ trajo že Tiflis (160.000 pr.) za svoje gl. m. To mesto stoji ob gorenji Kuri konec edine ceste, ki vodi iz Rusije (iz Vladikavkaza) črez mogočno gorovje Kavkaz; po železnici je zvezano s črnim morjem (luka Batum) in s Hvalinskim jezerom, kjer stoji važno tržišče Baku. V le-tega okolici gori «večni ogenj*, t. j. gorljivi plini pulite iz zemlje. Tu in pa v bližnjem pogorju so prebogata ležišča petroleja; zemljo je treba le malo navrtati, pa štrkne visok curek tega olja kvišku. Tu ga dobivajo toliko, da kurijo z njim na Hvalinskem jezeru celo parnike. Največ pa ga spravijo po ceveh do Batuma; tu ga nalože na ladje in odpeljejo v razne evropske čistilnice (n. pr. na Reko). V Ruski Armeniji je največje mesto Erivan (30.000 pr.). Zahodno od njega stoji preimenitni samostan Edžmiadzin, versko 19 središče Armencev, kjer ima sedež »katolik« (patrijarli nezedinjenih Armencev). Trdnjavo K ar s so si prisvojili Rusi L 1878. Hvalinsko jezero (439.000 km 2 ) je slano notranje jezero brez odtokov. Njegovo površje je 26 m nižje od gladine Črnega morja, in njegov severni del je silno plitek, čeravno se izlivajo velikanske reke vanj (Volga, Ural), vendar voda zaradi suhega podnebja hitro izhlapeva, tako da se ne more velikanska kotlina nikoli napolniti. Pod. S. Beirut s pogledom na Libanon. Iran. Ta visoka planota je več nego štirikrat večja od Avstro-Ogrske, pa ima vkupno le 14 milj. pr. Podobna je valovitemu višavju ter je skoraj črež in črez pokrita s pustinjami in slanimi puščavami; le obrobne gore so deloma še sedaj porastene z gozdi. Prebivavci so večinoma potomci starih Irancev (Medov in Perzov) ter spoznavajo Mohamedovo vero. Večji zahodni del obsega kraljevino Perzijo (T65 milj, km 2 , 9 milj. pr.). Perzi so bili v starem veku prvo ljudstvo v prednji 9* 20 Aziji, ker jih je vera «zend» priganjala k delavnosti, a sedaj so po izlamu z nekdanje višine zlezli zelo nizko. Njih vladar se imenuje šah ali šah-in-šah ter vlada despotsko; njegova rodovina je turška. Gl. m. Teheran (150.000 pr.) stoji blizu vznožja Elbursa na pusti, skoraj suhi planoti; poprejšnja prestolnica Ispahan (90.000 pr.) pa se nahaja v dobro namočeni, prijazni kotlini. Pri Hamadanu so razvaline stare Ekbatane. Tabris (tabris, 200.000 pr.) je naj¬ večji kraj perzijske Armenije; tu je shajališče karavan, in odtod je vodila prastara cesta skozi Teheran v Mešed in potem dalje v Turan. Ob Hvalinskem jezeru je tržišče B ar f ur uš (svilarstvo), v neki oazi južnozahodnega pogorja pa «rožno mesto* Si ras sredi vinogradov in rožnih vrtov. Tam blizu so razvaline stare Perzepole. Severnovzhodni del Irana se imenuje Afganistan (550.000 km 2 , 4 milj, pr.), kjer prebivajo krepki, bojeviti Afgani. Dežela je tu rodo¬ vitna, tam gola; važna je kot prehodišče med Turanom in Indijo. Imeniten je zategadelj Kabul (60.000 pr.) med Amu-darjo in Indom (sedlo Chaiber ali Khyber [kajber] nad Peshawarjem [pišavr]). Herat je tržišče na Heri-Rudu. Južnovzhodni, vroči in nerodovitni del Irana se imenuje Beludžistan (315.000 km 2 , 500.000 pr.). Prebivavci (Beludži) so deloma useljenci (le-ti imajo umetno namočena polja), deloma nomadi. Gl. m. K el at. Prednja Indija. (4'45 milj, km 2 , 290 milj, pr.) Ta imenitna dežela sestoji iz trikotnega polotoka (planota Dekan) in takisto trikotne nižine Hindostan, ki se od gorovja Soliman zožuje proti Zadnji Indiji. Na s. se ovija podnožja Himalaje in je tako zaprta proti vsi ostali Aziji. K Prednji Indiji spada tudi rajsko lepi otok Ceylon (63.000 km 2 ) z bujnim tropskim rastlinstvom. Indija je najrodovitnejša dežela na svetu in zato naj¬ dražji biser angleške krone. Vzhodni del Hindostana (v porečju Ganga in Brahmaputre) je neizrečeno rodovitna, vzorno obdelana dežela z najbujnejšim tropskim rastlinstvom (zlasti ob srednjem Gangu). Tu uspevajo riž, bombaž, kavovec, razna žita, cukrov trst, lotos, ki je Indom svet, banane, smokve, opij, indigo itd. Vsi ti pridelki so predmeti svetovne trgovine. V tako imenovanih džunglah (t. j. nepredornih goščah bičevja in bambusa) v Gangovi delti se skrivajo tigri, sloni in nosorogi. Notranji Dekan pa je skoraj popolnoma pust, ker Zahodni 21 Ghati vlečejo vso mokroto nase. Obala Mala bar ima mnogo dežja. Višje v gorah je podnebje hladno in zdravo; zato iščejo oboleli Evropci ondukaj krepčila. Prvotni prebivavci Indije so bili črnopoltni Dravidi, katere so pa pregnali že več tisoč let pred Kr. arski Hindii (sanskrtski narod). Tedaj so nastale kaste, t. j. popolnoma ločeni stanovi, tako da ni smel nihče iz nižjega stanu prestopiti v višji, višji stanovi pa ne občevati z nižjimi. Indi so sicer še ohranili staro brahmansko vero; toda veliko jih je prestopilo k izlamu, takisto skoraj vsi Dravidi. Indi so dosegli že v starodavnosti precejšnjo stopinjo omike ; od¬ likovali so se v stavbarstvu, pesništvu in znanostih ter znali izde¬ lovati zlasti bombaževino in umetne tkanine. Omika pa jih je tudi pomehkužila, in naposled so podlegli tujcem. Stasa so nizkega. Potrebujejo le malo obleke; ženske nosijo v nosu, na rokah in nogah mnogo obročkov, ki jim ropotajo pri hoji. Tako imenovani Parzi obožavajo ogenj in so najbogatejši v Indiji. — Najprej so se polastili indijskih obal Portugalci (po 1. 1498.), potem Francozi in naposled Angleži proti koncu osemnajstega stoletja. Sedaj ima angleška kraljica naslov cesarice indijske. Indi so tako mirno ljudstvo, da samo 200.000 tam naseljenih Angležev zapoveduje skoro 300 milj, prvotnikov. Vojska je sestavljena večinoma iz domačinov. Nekateri domači knezi so ohranili na videz še svojo samostalnost, toda v resnici so vsi pod vodstvom Angležev. Dežela je prav gosto preprežena z železnicami. Povsod vladata sedaj mir in red. Britanska Indija šteje 28 mest, ki imajo po več nego 100.000 pr. in so skoro vsa v Bengaliji (ob spodnjem Gangu). Gl. m. Calcutta (kalklita, 810.000 pr.), ob najzahodnejši panogi Gangovi; podkraljev sedež. Največje in najvažnejše trgovinsko mesto je pa Bombaj (bomba, 830.000 pr.), sezidano na otoku v angloško-indijskem slogu; ima čisto evropsko lice. Luka za bombaž; mnogo tvornic. Zunaj mesta so trije «stolpi molčanja«, v katere mečejo Parzi svoje mrtvece jastrebom, preostale kosti pa shranijo v žare. V bližini sta otočiča Salsette in Elephanta, kjer se pod zemljo nahajajo izklesana in bogato okrašena svetišča; takisto pri Ellori (blizu Aurungabada). Ob Indu se nahajata Peshawar (pišavr), mejna trdnjava, in Lahore (lahor). V gorski dolini Kašmir, ki ima isto rastlinstvo kakor italske gore, rede koze s svilasto dlako (kašmirski šali). Ob Gangu stoje: Delhi (194.000 pr.), nekdanja prestolnica »velikega mogula« (mongolskega despota Indije), z mnogimi palačami; Lucknow (1'bknav, 273.000 pr.), A11 ah ab a d (175.000 pr.) in Benares 22 (220.000 pr.), sedež brahmanske učenosti. Na obali Koromandel, ki je zaradi silovitega kipenja težko pristopna, stoji v zelo vročem predelu Madras (madras, 455.000 pr.), kamor vozijo pridelke juž¬ nega Dekana. V notranjem je Haiderabad (415.000 pr.) gl. m. istoimenske tributne države. — Na podnožju Himalaje se nahaja država Nepal, ki plačuje dan kitajskemu cesarju, in Bhutan, duhovniška kneževina. Nevarni Palkov (pak-) preliv loči Ceylon od Prednje Indije. Ta otok se imenuje po pravici indijski vrt. Poleg bogatega rastlinstva (izvrstna kava) ima tudi mnogo demantov. Na zahodni strani je imenitno pristanišče Colombo (128.000 pr.), imenitno zbirališče ladij Francozi imajo v Prednji Indiji naselbine: Čandernagor, Pondicherry (podišeri), Karikal, Mahe; Portugalci pa: Goa, Daman in Diu. Zadnja Indija. (2'1 milj, km 2 , 36 milj, pr.) Zadnja Indija je dobro razvit polotok, ki ima na j. še vitki in gorati pripolotok Malaka. Severni gorati del spada med najmanj znane dežele v Aziji. Rastlinstvo je povsod enakomerno gosto ter tropsko. Prebivavci so tako imenovani Indo-Kitajci, t. j. pomešani Mongolci (budhisti), na Malaki pa Malajci (mohamedanci). Po vzhodni in južni obali so se naselili tudi Kitajci, ki se pečajo zelo marljivo s poljedelstvom, obrtnostjo in trgovino. Zahodne obale so se polastili v našem stoletju Angleži, vzhodne pa pred kratkim Francozi. 1. ) Britanska Zadnja Indija obsega: a) zaščitno deželo A sam ob Brahmaputri; b) Gorenjo Bar m o ali Birmo, gl. m. Maiidale; c) Dolenjo Barmo ali Birmo, gl. m. Rangoon (rangun), in d) Straits Settlements (strats setlments, t. j. posestva ob prelivu, namreč Malaškem), gl. m. Singapore (singapur, indijski = levje mesto), na otočiču, s prevažno luko, ker morajo tod mimo vse evropske ladje, ki hočejo v vzhodno Azijo (vzhodni London). 2. ) Kraljevina Siam, še neodvisna (633.000 km 2 , 5 milj, pr., Siamci, Kitajci in Malajci). Gl. m. Bangkok (200.000 pr.), na obeh straneh dolenjega Menama, zato ga imenujejo »plavajoče mesto«. Med prekrasnim rastlinstvom se vzdigujejo sijajne zgradbe z vitkimi in rtastimi stolpi (pagode), ki so obloženi z mozaiškimi ploščami iz porcelana. 3. ) Francoska posestva (489.500 km 3 , 18’7 milj, pr.): a) Kambodža, gl. m. Ud on g; b) Gorenja in Dolenja 23 Cochinchina, gl. m. Saigon (saigo, 65.000 pr.); c) država Anam pod francoskim pokroviteljstvom, gl. m. Hue, in d) Tongking ob istega imena zalivu, sega na zali, do Mekonga, gl. m. Ha-noi ali Kešo (150.000 pr.). Malajsko otočje. (2’4 milj, km 2 , 40'8 milj, pr.) Na južnovzhodni strani azijske celine se razteza niz otokov, ki se z enim koncem naslanja na Zadnjo Indijo, z drugim pa na Kitajsko ter zaokrožuje zemljino proti Velikemu oceanu. Sestavljen je ta niz iz šest večjih otokov, ki je vsak zase tako velik, kolikršne so večje evropske države, in iz premnogo manjših otokov, ki takorekoč drug drugemu roko podajajo. Lahko razločujemo notranji pas (severni Borneo, Palavan in severni Luzon) ter zunanji (Andamani, Nikobari, Sumatra, Java, Mali Sundski otoki, Celebes, Moluki in južni Filipini). Molukom se približuje Nova Guinea (ginea), ki posreduje zvezo z Avstralijo. Podnebje je rastlinstvu najugodnejše na celem svetu, in zato ni nikjer drugod (razen Brasilije) tako krasne in tako bujne vege¬ tacije. Tu se nahajajo neprodirni pragozdi najrazličnejših dreves, širokodebelnih listovcev in vitkih palm. Bambusov trst postane tako debel in visok kakor naše smreke in jelke. Kakor roka debele zavijavke se spenjajo od drevesa do drevesa, in po močvirnatih obrežjih stoje mangrove na svojih zunanjih korenikah. Poleg pra¬ gozdov pa nahajamo povsod brez števila gosto nasajenih najkorist¬ nejših rastlin. Prebivavci so večinoma malajskega plemena, samo po vzhodnih otokih prebivajo bakrenordeči Papuanci (Papua). Njih omika je zelo različna; Dajaki na Borneu n. pr. so krvoločni divjaki, ki žive na mostiščih, a mirni in vljudni Javanci se ponašajo s prastaro kulturo. Arabski trgovci so prinesli Malajcem mohamedansko vero. Po najdbi morske poti v Vzhodno Indijo je prihajalo vedno več evropskih trgovcev na te otoke po dišave in začimbe, katere so s početka z zlatom odtehtovali. Najprej so se ondukaj naselili Portugalci in Španci, potem pa Nizozemci, ki imajo še sedaj večji del Vzhodno- indijskega otočja v svoji oblasti. Veliki Sundski otoki: a) Sumatra (dvakrat tolika kakor Italija) je vulkanski otok, ki spada večinoma pod nizozemsko oblast; po notrini stanujejo še neodvisni, bojaželjni divjaki. Na vzh. je s kositrom bogati otok Banka, b) Java (131.000 km 2 , ‘24 milj.pr.) 24 je sicer najmanjši otok, toda naj dragocenejša nizozemska posest, prebogata z raznimi pridelki (riž, cuker, čaj, zlasti pa kava, ki daje vladi premnogo dohodkov, ker je takorekoč monopol). Vsa zemlja je izvrstno obdelana; povsod so dobre ceste in železnice. Večja mesta stoje na severni, bolj široki obali: Batavia (115.000 pr.), sedež vlade; Surabaja (148.000 pr.), glavna izvozna Inka, c) Borneo, po veličini drugi otok na svetu (734.000 km 2 , 1’8 milj, pr.), je po notranjem še malo znan, z divjaki poseljen. Na severozahodni strani je država Sarawak pod angleškim pokroviteljstvom, bogata s kavo in tobakom, d) Celebes (selebes) je podoben črki K (primerjaj pogorja na Borneu in otok Džildlo!). Mali Sundski otoki so vsi vulkanski in spadajo (razen vzhodnega dela Timorja, ki je portugalski) pod nizozemsko oblast. Moluki ali Dišavski otoki (domovina žebic) in otočje Banda, kjer rasto muškatni orehi, so tudi nizozemski. Filipini (tako imenovani na čast kralju Filipu II., a odkril jih je že Magalhaes) so zelo razvito vulkansko otočje; sedaj so v oblasti Zedinjenih držav, toda hrepene po neodvisnosti. Obdelano je samo primorje; ondotni malajski prebivavci so kristjani, notranjci so pa še malikovavci. Večja otoka sta Luzon (luson) in Min- danao. Na Luzonu je gl. m. Manila (200.000), izvozna luka za tobak in manilsko konopljo. Blizu kitajske obale sta otoka Hainan in Formosa; le-ta je japonska. Kitajska država. (11-08 milj, km 2 , 433 milj, pr.) Kitajska država je večja nego vsa Evropa ter obsega velikanski prostor od Pamirja do Velikega oceana, od Himalaje do Altaija. Deli se v pravo Kitajsko (Sina, China) z Mandžursko, potem pa v tributne dežele: Mongolsko, Dzungarsko, Tibet in Vzhodni Turkestan. Pravo Kitajsko (5’4 milj, km 2 , 424 milj, pr.) obsega vzhodnoazijsko stopnjevino ter pred njo ležečo nižino. Na s. jo obdaje glasoviti «kitajski zid», ki se vleče 2000 km daleč črez hribe in doline in ima mnogo stolpov, semtertja pa tudi le lesene utrdbe. Kitajci sami imenujejo svojo deželo «državo sredine«. Kitajska zemlja je skoro povsod rodovitna. Po br. Toda razni tamošnji narodi, kakor Matebele in Marutse, se upirajo z vso silo angleškemu gospostvu. Zlasti Matebele so zelo bojeviti in roparski; njih žene pa morajo opravljati vsa dela doma in na polju. d) Portugalska vzhodna Afrika se razprostira črez obali Sofala in Mo§ambique (mosambike), od drage Delagoa pa do rtiča Delgado. Podnebje je zelo vroče in Evropcem pogubno Prebivavci so prijazni Suaheli, ki so črne polti. Sedež vlade je na skrajnjem j. v mestu Lourengo Marques (markes). e) Obala suahelska je zelo rodovitna in bujno porastena, takisto njeni notranji deli; tudi podnebje je zdravo. Poleg Suahelcev prebivajo tod tudi arabski in indijski trgovci. Nekdanji obširni sultanat San si bar obsega sedaj le malo otokov in je pod an¬ gleškim pokroviteljstvom. Gl. m. San s ib ar (85.000 pr.) je im e¬ nitno tržišče. — Zahodno od tega sultanata se prične Nemška vzhodna Afrika, ki se razprostira do velikih jezer in do Kilima-Ndžara. Izvažajo slonovo kost in kavčuk. — Severovzhodno od Nemške pa je Britanska vzhodna Afrika, ki obsega tudi nekdanjo kraljevino Uganda na severnem bregu ukerevskega jezera ter sega do Belega Nila, Abesinije in Džube. f) Dežela Somal(i) se razprostira od Džube do 50.° vzh. dl. Tu so še neodvisne državice. Somalci so čvrsti, pa tudi krvoželjni ljudje mohamedanske vere. Severni del ob Adenskem (edn) zalivu je Britanski Somal(i) z gl. m. Berbera. Zahodno od njega je dežela Harar, potem pa Etiopija. 49 Afriški otoki. Afriški otoki so večinoma oceanski, malo obsežni, a gorati. Le največji med njimi, Madagaskar, ki se prišteva največjim otokom na svetu, ni ognjeniški. Otoki v Rdečem in Srednjem morju so kaj neznatni. Ko so Evropci našli afriške otoke, so bili ti večinoma neobljudeni, ker se Afričani niso bavili s pomorstvom in trgovino. V Atlantskem oceanu so: 1. ) Ilhas Agores (iljas asdres, t. j. Jastrebji otoki), zelo bogati z južnim sadjem, zlasti s pomarančami. Od Portugalske niso nič bolj oddaljeni nego od Afrike, zato jih Portugalci prištevajo Evropi. 2. ) Madeira (madera) je ugasel ognjenik. Milo podnebje je ugodno za slaboprsne ljudi; izvrstno vino. Portugalci jo tudi Evropi prištevajo. 3. ) Kanarski (t. j. Pasji) otoki, «Insulae felices» starih Rimljanov, imajo blago podnebje in so domovina kanarčkov. Naj¬ večji otok Tenerifa ima živi ognjenik Pico de Teyde (3761 m). Španci prištevajo Kanare Evropi. 4. ) Ilhas (iljas) de Cabo verde (otoki Zelenega rtiča) so suhi, toda važni kot postaja za ladje, ki plovejo proti j.; v portugalski oblasti. 5. ) Guinejski (ginejski) otoki imajo vroče, vlažno in za Evropce nezdravo podnebje. Najsevernejši in najjužnejši sta španska, srednja dva pa portugalska. 6. ) Mala ostrova Ascension (asenšn = Vnebohod) in Sv. Helena (j- Napoleon I. 1821) sta v angleški oblasti in postaji za mornarje. V Indijskem oceanu: 1. ) Madagaskar (592.000 km 2 , 3’5 milj, pr.) je po veličini tretji otok na svetu (skoraj tolik kakor Avstro-Ogrska). Od s. proti j. se vleče visoko pogorje (do 2100 m), ki brani, da ne more severno- vzhodni monsun v zah. del otoka; zato je tam pustinja. Na Madagaskarju je drugačno živalstvo nego po afriški celini; izmed velikih živali se nahaja tu le krokodil. Madagasi spadajo k afriškemu plemenu, toda nad njimi so gospodovali bojeviti Hova (Malajci), ki so se priselili od s.-vzh. preko morja; sedaj je ves otok v francoski oblasti. Gl. m. Tananarivo (= mesto mest). 2. ) Vulkanski Komori so suhi in nezdravi; v francoski oblasti. 3. ) Maskareni sestoje iz dveh večjih otokov: Reunion (reiinio; francoski) in Mauritius (angleški). Oba sta bogata s trop- Bezek, Zemljepis. 4 50 skimi rastlinami, zlasti s cukrovim trstom. —■ Še bolj na vzhodu je angleški otok Rodriguez (rodrigez). 4. ) Almiranti (t. j. Koraljni otoki) in Seycheli (sešeli, skalnati, obdani s koraljnimi klečmi) so v angleški oblasti. Prve obiskujejo le ribiči in lovci - želvarji; drugi so rodovitni, toda malo obdelani. 5. ) Sokdtra () in Shetlaud (šetland). Na otoku Staffa (stafa) je velika «Fingalova votlina«, obdana z bazaltnimi stebri; na Shetlandih pa zabranjuje močno kipenje, da ne morejo ladje po cele tedne blizu. V Irskem morju sta še otoka Man (man) in Anglesea (anglsi), v Kanalu pa W i g h t (uajt) in Normandski otoki, ki spadajo zemljepisno 76 k Francoski. Okoli Britanskih otokov ni morje nikjer globokejše od 200 m, nedaleč od Irske in Škotske pa se naglo poglobi. Velika Britanija je mnogo členovitejša od Irske; zlasti njen severni del ima v smeri od j,-zah. proti s.-vzh. vse polno zajed, ki si stoje paroma nasproti in so fjordom (fjor) podobne. Pri obeh otokih je zahodna obala bolj razvita nego vzhodna. Nasproti Bristolskemu (bristl-) prelivu (na zah.) se izliva Thames (tams, na vzh.), nasproti Liverpoolskemu (livrpul-) zalivu je zaliv Wash (uaš = močvirje), nasproti Clydskemu (klajd-) zalivu zaliv Firth (fir#) of Forth, nasproti Lornskemu zalivu M o r a y Firth (moare). Med poslednjima sta si obe nasprotni obali prav blizu, in s pomočjo jezer so napravili Caledonski prekop, po katerem lahko morske ladje plovejo. Med imenovanimi zajedami je več polotokov, izmed katerih sta najvažnejša Cornwall (kdrnual) in Wales (uels). (Rtiči?) Že iz vodoravne izobrazbe se lahko spozna, da je Velika Bri¬ tanija na s. in zah. gorata, na j.-vzh. pa ravna. Vsa gorovja pa so nizka (redko nad 1000 m) in niso med seboj v nikakršni zvezi. Od j. proti s. slede: Cornwallsko gričevje, višavje v Walesu (Snowdon [snodn] 1090 m), Penninsko pogorje sredi otoka, Cheviot (čivjot) ob škotski meji, Lowlands (loiands, škotsko nizko gorje), Grampian z Ben Newisom (nivis, 1330 m) sredi Škocije in Severnoškotsko gorovje, kije ostro, malo porasteno in polno jezer in barij (Highlands [hajlands]). Angleške reke so zaradi bližnje obale kratke, toda zelo vodnate. Teko počasi, imajo livkaste izlive in nosijo velike ladje daleč navzgor, tem lažje, ker v njih plima daleč sega. Na vzhodno stran teko Thames (tams), Humber (hi/mbr) in Tweed (tuid), na zahodno pa Severu in Clyde (klajd). Najvažnejše jezero je Lomondsko (Loch [loh] Lomond). Med Liverpoolom in Londonom je prekop Grand Junction (džl/nkčn). Irska je večinoma nižinska; le tam, kjer so polotokom podobna stegna, se nahajajo neznatne višave. Glavna reka je Shannon (šan'i>n), največje jezero Lough Neagh (loh ne). Britanski otoki imajo izključno namorsko podnebje, t. j. toplo zimo, hladno poletje, mnogo dežja in vlažnosti. Mirta in lavor rasteta (na j.-zah.) na prostem, a trta ne more dozoreti, dočim žito izvrstno uspeva. Vlaga prinaša s seboj premnogo megle, ki provzroča celo bolezni. Največ dežja pade po zahodni obali in na Irskem, in tam je tudi najgostejša megla. Velika vlažnost pospešuje rastlinstvo. Trava raste povsod po nižavju; zlasti na Irskem so travniki vedno 77 zeleni, zato se imenuje Smaragdni otok ali Gren (grin) Erin (Zelena Irska). Gorski predeli na Škotskem pa imajo zelo neprijazno poletje in siromašno, pustinjsko rast. Tudi drevje raste dobro, toda gozdov ni skoraj nikjer; po visočinah stoje le redki borovci. Vendar ima dobro obdelana Angleška mnogo drevesnih skupin, tako da je parku podobna. Poljedelstvo in živinoreja sta na visoki stopinji. Zlasti goje neizrečeno skrbno pasme domačih živali (konj, goved, prašičev, ovac in kuretine). Vendar domači pridelki ne morejo prehraniti tako gosto naseljenega prebivavstva, in zato uvažajo premnoga žita in moke iz Ruske in Amerike, živino, meso in jajca pa iz Nizozemske in Nemške. Angleška ima zelo ugodno lego za trgovino z Evropo in Ameriko. Že v šestnajstem stoletju so počeli Angleži ustanavljati naselbine, zlasti v Severni Ameriki in južni Aziji, in sedaj imajo toliko nasel¬ binskih posestev kakor nikoli noben narod ni v starem ni v novem veku. Angleške naselbine pokrivajo dvainpolkrat toliko površja, kolikor ga ima vsa Evropa, in čeravno je vmes mnogo pustega, praznega sveta (v Severni Ameriki in v notranji Avstraliji), so vendar drugi predeli tako rodovitni in tako gosto naseljeni, da prebiva sedaj na njih 370 milj, ljudi; torej je četrti del vsega človeštva pod angleškim gospostvom. Zato pa je postala angleščina svetovni jezik. (Pregled angleških naselbin!). Pri takih razmerah je Angleška prva trgovinska država na svetu. Več nego polovica vseh parnikov na svetu (10.000) je angleških, blago in zakladi vseh zemljin se stekajo v angleških lukah. Tako je postala Angleška za vso Evropo takorekoč ena sama luka, kamor se lahko in hitro dospe, od tam pa najhitreje v vse ostale dele sveta. Vrhutega pa ima Angleška tudi v zemlji neizmerne zaklade, ki so jo naredili za prvo obrtno državo na svetu in jo povzdignili na sedanjo stopnjo njene moči. Velikanska je zaloga premoga in kovin, zlasti železa. Odkar so izumili parni stroj, izkoriščajo te zaklade kolikor najbolj možno. Zato lahko napravljajo vse kovinske predmete prav po ceni ter tudi od drugod pripeljane surovine (zlasti bombaž in volno) predelujejo na najkoristnejši način. Obrtni izdelki se vračajo večinoma zopet v naselbine ali pa v druge manj izobražene dežele, kjer jih prodajejo z velikim dobičkom. Ker pazi Angleška, da spravi najbogatejše dežele pod svojo oblast, zato je sedaj najimovitejša država na svetu. Tem prirodnim prednostim se pridružuje še izredna pridnost angleškega ljudstva, katerega ne prekosi nobeno glede delav¬ nosti in podjetnosti. Angleži so neizrečeno vztrajni, redoljubni in 78 gostoljubni. Kot praktični ljudje so se mnogo bolj odlikovali v zna¬ nostih in iznajdbah nego v umetnostih. Splošna izobrazba med ljudstvom pa ni tolikšna kakor na Nemškem. Čeravno se je že toliko Angležev izselilo, da jih je več po naselbinah nego doma, je vendar njih dežela še vedno gosto naseljena, tako da jih pride po nekaterih predelih celo 122 na 1 km 2 . Nikjer ne prebiva toliko ljudi v velikih mestih (30 jih je z več nego 100.000 pr.) kakor na Angleškem. Prvotni prebivavci so bili Kelti, ki so se še sedaj ohranili v Walesu, v severni Škotski (tako imenovani Gali) in na Irskem. V začetku srednjega veka so se priselili še Severni Nemci (Angli in Sasi) in pa Skandinavci (Danci), še pozneje pa pofrancoženi Normanci. Angleščina se prišteva germanskim jezikom. Angleži so protestantovske vere (angličani), ravno tako Skoti (prez- biterjanci), Irci pa katoliške. »Zedinjena kraljevina Velika Britanija in Irska» je najstarejša ustavna država na svetu, v kateri vladajo sedaj kralji iz rodovine hannoverske. Prestolonaslednik se imenuje «princ waleski». Stara Angleška nima premoga, zato se bavi večinoma s poljedelstvom. Velikansko mesto London (Ida n d n) pokriva 600 km 2 in šteje 4'5 milj, pr., s predmestji pa celo 5'8 milj. Sezidano je na obeh straneh reke Thames, katera nosi spričo plime največje ladje, ki pristajajo v umetnih lukah ob strani (docks). Najstarejši del mesta je City (siti), kjer so sedaj samo trgovske pisarnice. Na vzh. stoji nekdanja kraljeva palača Tower (tavr), kjer sta sedaj državna zakladnica in arhiv; na zah. pa cerkev sv. Pavla (posnetek cerkve sv. Petra v Rimu), potem vladna palača (S. James-palais [sant džams]) in Westminsterska opatija, kjer počivajo najimenitnejši Angleži. Mesto je zdravo, ker je na široko zidano in ima majhne hiše. Tu je središče svetovne trgovine, kamor vodi premnogo železnic, tudi pod zemljo in nad hišami. — Predmestje Greenwich (grinič); na zah. kraljeva palača Windsor (ufndzr). Canterbury (kantrbl.ri), versko središče, krasna prestolnica; Oxford (oaksfrd) in Cambridge (kambridž), vseučilišči; Dover ob prelivu, ki je 30 km širok; Bristol (bristl, 222.000 pr.), druga luka; Brighton (brajtn, 115.000 pr.), kopališče; Southampton (sav<9amptn), izvozna luka; Portsmouth (pdrtsmi>f>, 160.000 pr.), največja vojna luka. —• V kneževini Wales (uels) je Cardiff, izvozna luka za premog. Nova Angleška je obrtna dežela. V grofovini Lancashire (lankaš'i>r) izdelujejo bombaževino. Središče te obrti je dvomesto Manchester-Salford (mančestr-, 700.000 pr.), potem Nottingham 79 (ndtingam, 220.000 pr.) inLeicester (lestr, 150.000 pr.). Njih luka je Liverpool (livrpul, 520.000 pr.), drugo pristanišče angleško, glavno tržišče za bombaž in izvozna luka za Ameriko. Prvo železnico so naredili 1. 1830. med Manchestrom in Liverpoolom. — Središče kovinske obrti je Birmingham (bi/rmingam, 500.000 pr.), kjer izdelujejo igle in peresa; Sheffield (šfflld, 350.000 pr.), izdeluje nože. — Volnenino in prtenino napravljajo v Leedsu (lids, 400.000 pr.). Uvozna luka za volno je Hull ob reki Humber (lrj>l, 200.000 pr.). — Lončenino izdelujejo ob gorenjem Trentu. — Newcastle on Tyne (njukasl dan tajn, 280.000 pr.) pošilja premog po celem svetu. Od tega mesta se vleče proti zah. rimski nasip (Piktovski zid), katerega so 1 timijani napravili za obrambo svoje pokrajine. Škotska nima niti toliko prebivavcev kakor London, ker je samo četrtinka zemlje ugodna za obdelovanje. Več nego polovica vseh Škotov biva v rodovitni, železa in premoga bogati ravnini med Clydskim in Forthskim zalivom. Gl. m. Edinburg h (ednbbrg, 265.000 pr.) z luko Leith (li>7), ima slikovito lego; Glasgow (glazgo, 660.000 pr.), železna obrtnost in izdelovanje ladij; Dundee (di/ndl, 155.000pr.) izdeluje platno; Aberdeen (abrdln, 125.000 pr.), vseučilišče. Irska je sedaj poljedelska in živinorejska dežela, ker nima premoga. Angleži so spravili vse zemljišče v svojo last, in kmetje so le ubogi najemniki, ki žive v nevednosti in siromaštvu; hranijo se skoraj edino le s krompirjem; zato se kar krdeloma šele v Ameriko, in prebivavstvo (4’7 milj.) se je v petdesetih letih skoraj za polovico zmanjšalo. Najboljši, severnovzhodni del so posedli pri¬ seljeni Angleži. Gl. m. Dublin (di/blin, 250.000 pr.), sedež podkraljev; Belfast (belfast, 260.000 pr.), tvorniško mesto; Gore (kbark), luka. Na j.-zah. je otočič Valentia (valenšja), odkoder vodi kabel v Severno Ameriko. Francoska, (536.400 km 2 , 38'4 milj, pr.) Francoska leži še ob zahodnem roglju trupa evropskega, pa je vendar že namorska država, ker ima svoj delež pri Atlantskem oceanu in Srednjem morju. Skoraj povsod ima naravne meje (morje, Pireneji, Alpe, Vogezi, Ardeni), le na s. je odprta proti Belgiji. Pariški poldnevnik jo deli v dva precej enaka dela, le polotoka Bretagne (bretanj) in Normandie (normadi) sta nepravilna podaljška na zah. Od najsevernejše točke, Dunkergue (d'i. ker k, n. Diinkirchen), 80 do najjužnejše, na vzhodnem koncu Pirenejev, je 950 km, največja širina ob 48. vzporedniku pa znaša 880 km. Obala od Doverskega preliva pa do izliva Seine (san) se vleče južnozahodno in ima le malo dobrih luk; niti Boulogne (buldnj) ni pristopen za vojne ladje. Vzhodna in severna obala Normandije sta polni plitvin in kleči; zato so morali napraviti umetno vojno luko v Cherbourgu (šerbur). Prav tak je veliki zaliv med Normandijo in Bretagno; šele zahodna obala bretagneska (bretanj-) je strma, polna zajed in dobrih luk. Južno od izliva loirskega (loar-) je obala ravna, polna sipin; za njimi se širijo rodovitne grezi (t. j. ravna zemlja, ki so jo naplavile reke ali morje). Od reke Gironde (žirod) do notranjega kota Bizkayskega zaliva se vleče obala skoro naravnost proti j.; spremljajo jo visoke sipine Landes (lad), katere je morski veter nanesel, in ki branijo vodam odtok v morje; zato so nastala močvirja na njih notranji strani. Sedaj so nasadili po sipinah vse polno borovcev, da ne more veter sipe prenašati dalje v notranje predele. Obala ob Srednjem morju je nizka, polna obalskih jezer, ki leže za dolgimi zemeljskimi kosami. Rodanova delta vedno bolj narašča. Vzhodno od nje se vleče strma obala, polna dobrih luk (Marseille, Toulon). Vobče pa Francoska nima veliko prirodnih luk, nego si jih je morala večinoma umetno ustvariti, in tudi že obstoječe z velikimi težavami vzdržuje. Zato Francoska vkljub ugodni legi ni toliko napredovala v mprnarstvu kakor Angleška in Nizozemska. Površje Francoske pripada večinoma nižavju. Mislimo si lok potegnjen od Vogezov vzporedno z Alpami do blizu vzhodnih Pirenejev; ob tem loku se vleče Francosko sredogorje. Severno in zahodno od njega je večinoma nižina, takisto tudi vzhodno ob Rodanu in Saoni (Son). Visoka gorovja so ob južni in vzhodni meji. Na jugu zagrajajo namreč Francosko Pireneji, kateri so na francoski strani strmi in polni ledenikov (Pic du [dii] Midi, 2900 m). Svet vzhodno od Rodana pa napolnjujejo večinoma Zahodne Alpe, katere dosežejo ravno na francoskih tleh največjo višino (Mont Pel- voux [mo pelvu], 4103 m, in najvišji vrh alpski Mont Blanc [mo bla], 4810 m, pod katerim je čudovita dolina Chamonix [šamoni], polna ledenikov). Ker pa je glavno sleme z razvodnico bliže italijanski nego francoski strani, zato so tudi Rodanovi pritoki mnogo daljši nego Padovi. — Najvažnejša zveza med Francosko in Italijo vodi skoz severni del Kotijskih Alp po 12 km dolgem predoru pod vrhom Col de Frejus (kol d'f> frežu). 81 Ro dan, fr. Rhone (ron), izvira na zahodni strani Sv. Got- harda, teče po eni najdaljših podolžnic med Alpami (gL str. 93), pre¬ teka modro Lemansko jezero (n. Genfer See) in se preriva v ostrih zavojkih med Juro in Savojskimi Apneniškimi Alpami k Pr oven¬ čal s ki (provas-) nižini; tu se obrne pravokotno proti j. in ima deltast izliv z lagunami kakor Pad. Od desne strani mu priteka Sadne z Doubsom (sdn, du), ki je po prekopu zvezan z Renom, od leve pa Is er e in Durance (isar, duras). Severno od'Rodanove preseke se vleče proti s.-vzh. Švicarski ali Francoski Jura, ki je sestavljen iz vzporednih apneniških pogorij 1000 do 1300 m srednje višine (Gret de la Neige [kra dl, la naž] 1700 m). Zahodno od Jure je Burgundska ravnina, ki je odprta proti Renu (»Burgundska vrata»); zato vodi tod važna cesta od sredozemskih dežel k renski nižini. Tudi južnozahodna obronka Vogezov in Ardenov (gosto porastena visočina ob Mozi) spadata k Francoski. Med obema se razprostiraLotarinška planota. Čreznjo drži Marnsko-renskiprekop. Sredi tu opisanega gorskega okvira se razprostira Francosko sredogorje, ki je zvezano le na s.-vzh. z Nemškim (z Vogezi), na drugih straneh pa je popolnoma osamljeno (Sadne, Rlione, Canal du Midi [dii midi, t. j. Poldnevniški prekop] in Garonne). Po vrsti se vlečejo od s. proti j.: Langrska planota (važno razvodje) do Burgundskega prekopa; Gote d’or (kot dor = Zlate gorice) do Središčnega prekopa (C. du Centre [dii satr]); Charolaisko in Lyonnaisko pogorje (šarola-, liona-) in pa gorovje Les Cevennes (le sevan), ki se strmo spuščajo k Provengalski nižini. Na te se na¬ slanja proti s.-zah. Auvergneska (ovarnj-) planota z mnogimi ugaslimi vulkani (Mont Dore [mo dor], 1900 m); proti s., med rekama Loire in Allier (loar, alje) pa je F or e z sk o pogorje (fora-). Ves severni in zahodni del Francoske od Skalde do Pirenejev napolnjuje valovita Francoska nižina. Le po Normandiji in Bre- tagni se vzdigujejo še griči malo nad 400 m. Med Seino in Loiro je pragu podoben nizek hrbet, ki loči nižino v Seinsko in Garonnsko kotlino. Iz prve odvaja vodo reka Seine (san) z dotoki: Marne in Oise na d. in Yonne na 1. (mani, oas, ijon). Velika in razvita reka je Loire z levim dotokom Allier (loar, alje). Garonne (garon) izvira sicer v Pirenejih, toda svoje največje dotoke Tarn, Lot, Dordogne (tar ali tani, lot, dorddnj) dobiva iz Francoskega sredogorja. Njeno široko ustje se imenuje Gironde (žirod); Poldnevniški prekop jo veže s Srednjim morjem. Sploh ima Francoska mnogo prekopov, ki zelo pospešujejo promet. Bezek, Zemljepis. f> 82 Na Francoskem izvirajo tudi Skalda, fr. Escaut (esko), n. Schelde, Moža in Mozela, fr. Meuse in Moselle (mos, mosel), n. Maas in Mosel. Podnebje francosko je sploh ugodno in enakomerno, na zah. oceansko, na vzh. pa bolj kontinentalno. Bližina morja, katero nikoli ne zamrzne, daje Francoski toplejše zime, nego jih imata Nemška in Avstro-Ogrska pod isto zemljepisno širino. Tako ima Francoska, izimši najvišje gorske predele, v primeri z drugo Evropo zelo ugodno podnebje. Po Alpah in Pirenejih imajo le dva letna časa: dolgo zimo in deževno poletje. Provengalska nižina ima srednje- morsko podnebje:' toplo, suho poletje in deževno zimo brez zmrzali. Zato obiluje Francoska z najdražjimi pridelki, ki so povzdignili sposobne in marljive prebivavce do precejšnje blagovitosti. Fran¬ coska daje najbolj žarka in najdražja vina (Medoc), ki uspevajo do izliva Loire in Oise. V Provengalski nižini goje zlasti oljiko in drevje, ki rodi mnogo južnega sadja. Vsi predeli države so izvrstno obdelani in dajejo zlasti' mnogo žita (pšenice). Zaradi pomanjkanja travnikov je živinoreja manj razvita. Francoska obrt no st spada med prve na svetu, ker državi ne primanjkuje železa in oglja. Poleg tehniške izurjenosti kažejo Fran¬ cozi posebno še fin okus in razum za lepe oblike, in v tem jih noben narod ne prekosi. Francozi so mojstri v izdelovanju vseh predmetov, ki so zavisni od mode, n. pr. obleke, nakrasnin, pohištva, igrač itd. Tu je treba omeniti najprvo svileninsko obrt v Lyonu, kjer izdelu¬ jejo predmete, ki se za drag denar pošiljajo daleč po svetu. Poleg Pariza (modni predmeti) je važno obrtno središče tudi v Lillu in bliž¬ njih krajih, kjer izdelujejo zlasti bombaževino, sukno, platno in stroje. Sedanji prebivavci so nasledniki starih Galcev, katere so Rimljani polatinili. Pozneje priseljeni Kelti (Bretonci na Bretagni) so se ohranili še do današnjega dne (okoli 1 milj. pr.). V začetku srednjega veka so se naselili na Francoskem tudi germanski Franki in Burgundci, ki so se pa kmalu poizgubili med Romani. Francozi so ohranili marsikatero lastnost starih Galcev: ščedljivi so in z malim zadovoljni; čast jim je nad vse. Tudi v znanostih se Francozi odlikujejo, da se lahko merijo z Angleži in Nemci. — Južno fr. narečje se imenuje «langue d’oc», severno pa «langue d’oui» (lagddk, lagdvi). Francoska je bila že v srednjem veku mogočna in cvetoča država, v sedemnajstem stoletju pa je veljala v vsakem obziru za prvo državo na svetu. Bojeviti kralji so razširili meje do Rena in globoko v Belgijo. Francoski jezik in-francoski običaji so se udo¬ mačili po vsem omikanem svetu, in francoščina je še sedaj jezik 83 diplomatov in plemičev. V začetku našega stoletja je bila Francoska na vrhuncu svoje moči, in Napoleon L je celo poskusil, vso Evropo pod svojo oblast spraviti; toda samosvestnost drugih narodov je to preprečila. Vkljub mnogim zmešnjavam in nezgodam je Francoska še vedno izmed najnaprednejših in najbogatejših držav. Od 1. 1870. je Francoska republika. S Korsiko vred je raz¬ deljena na 87 departementov (departma). Predsednika volijo za šest let. Severna Francoska (Flandre [fladr], Artois [artoa], Picardie, Normandie in Isle de France pl d'i» fras]) obsega porečje Seine in je tako rekoč celota zase kakor n. pr. Češka. Sredi te kotline, tam, kjer postane z Marno pomnožena Seine veletok, in kjer se stekajo ceste iz vseh delov Francoske, stoji gl. m. Pariz, fr. Pariš (pari, 2’5 milj pr.), izmed najsijajnejših mest na svetu in po velikosti drugo. Naj¬ starejši del mesta je Cite (site) na otočiču sredi reke (stolna cerkev Notre Dame [notr dam]), glavni del La Ville (vil, t. j. mesto) pa na severni strani reke. Tu so krasna poslopja (v palači Louvre [luvr] umetniške zbirke), prostorni trgi in lepa izprehajališča. Vse to je opasano s široko cesto Boulevards (bulvar), ki je postala na mestu starih branikov, zunaj nje pa so predmestja. Na levi strani reke Seine so naučni zavodi (vseučilišče Sorbonne [sorbon]). Okoli vsega mesta je venec trdnjav. »Pariz je Francoska«, t. j. v vsakem obziru že več stoletij pravo središče vse države, kakršnega ni nikjer drugod na svetu; tu se strinjajo vsi udje Francoske ne le glede trgovine in obrtnosti nego tudi v duševnem in političnem obziru. V mestu in bližnji okolici izdelujejo velikansko množino modnega in galanterijskega blaga. — Versailles (versaj) ima veličasten grad, nekdaj dvor francoskih kraljev. St. Denis (sa dni), imenitna opatija s kraljevimi grobi. Ob dolenji Seini in bližnji obali so bili ustanovili v desetem stoletju iz Skandinavije došli Normanci posebno vojvodino z gl. m. Rouenom (rua, 114.000 pr.), ki je jako obrtno; dotod prihajajo ob plimi velike morske ladje. Le Havre (h» avr, t. j. luka, 120.000 pr.) ob izlivu Seine, drugo tržišče in izvozna luka. Cherbourg (šerbur), prva vojna luka; Amiens (amja), obrtno mesto. Artois (artoa, lat. Artesia, odtod «arteški studenci«) je žitnica francoska; Calais (kali) in Boulogne (bulonj) sta prevozni luki na Angleško. Flan¬ drija, fr. Flandre (fladr), je gosto naseljena; Lille (lil, 220.000 pr.), močna trdnjava, in Roubaix (rubil, 125.000 pr.) imata veliko obrtnost. V vzhodnem delu Seinske kotline je manj rodovitna Champagne (šapanj), zlasti vzhodni del ima več apneniških planot. Vendar raste 6* 84 na gričih dobro, ne posebno močno vino, iz katerega napravljajo pri¬ jetno penino, imenovano »šampanjec«. Reims (ras, 110.000 pr.), kjer so kronali francoske kralje, in Chalons sur Marne (šalo sur Marn, st. Catalauni, bitka s Huni 1. 451. po Kr.) trgujeta najbolj s šampanjcem. Lotaringija, fr. Lorraine (loran), je bolj poljedelska dežela. Nekdaj je imela svoje vojvode, a Francoska in Nemška sta se prepirali zanjo, dokler si je nista razdelili 1. 1871. Zato ima dežela mnogo močnih trdnjav. Nancy (naši), staro gl. m.; Toul in Verdun (tul, verdo), starodavni škofijski mesti. Zahodni in srednji predeli (Bretagne, Poitou, Anjou, Orleanais Auvergne [bretanj, poatu, ažii, orleana, ovarnj]). Bretagne nima reških zvez z ostalo Francosko. Zemlja ni rodovitna, celo pustinjska; zato se ljudje pečajo z živinorejo, ob morju pa žive že od nekdaj sloviti ribiči in mornarji, ki ribarijo celo ob prodovini blizu Nove Fundlandije. Vsa obala je močno razjedena, in morje pljuska nanjo do 14 m visoko. Brest je vojna luka. Nantes (nat, 124.000 pr.) je imel nekdaj prvo trgovinsko luko, sedaj pa je struga Loire s peskom napolnjena in po leti skoro popolnoma suha. Mesto ima precejšnjo obrtnost (nantske sardine). Dežele ob dolenji in srednji Loiri so zelo rodovitne, dobro obdelane in se imenujejo «vrt Francoske«. Tu je mnogo zgodovinskih krajev in bojišč. Tours (tur), staro škofijsko mesto (bitka 1.732. po Kr.); Orlčans (orlea) je na najsevernejši točki Loire, kjer vodi cesta iz Pariza v južnozahodno Francosko, zato je «ključ notranje Francoske«. Osrednja planota (Auvergne) je le malo rodovitna in redko naseljena. Največje mesto je Clermont-Ferrand (klermo- fera, začetek križarskih vojen); Vichy (viši), kiselica. Malo rodovitno je tudi primorje Poitou med Loiro in Girondo. Poitiers (poatje); blizu so imenitna bojišča. Južna Francoska (Gascogne, Languedoc, Provence [gaskonj, lagddk, provas]). Južnozahodni del Francoske se je imenoval v starem veku Ak vi tani j a. Izimši obalo s sipinami (Landes) je dežela rodovitna, gosto naseljena ter ima toplo podnebje in zelo razvito vinstvo. Tu rastejo rdeča vina, ki se obilo izvažajo in so po celem svetu znana kot »bordoška vina«. Sredi prerodovitnih vinogradov stoji krasno mesto Bordeaux (bordo, 258.000 pr.) tam, dokoder prihajajo o plimi velike ladje po Garonni; četrto mesto francosko in tretja izvozna luka. Bayonne (bajon, odtod »bajonet«), trdnjava proti Španski; Pau (po), kopališče; Lourdes (lurd), božja pot. — Languedoc je bila že za Rimljanov cvetoča dežela, 85 polna mest; sedaj goji zlasti oljike in sviloprejke. Na najvišjem mestu med Atlantskim oceanom in Srednjim morjem se vzdiguje Toulouse (tulus, 150.000 pr.), obrtno mesto. Tu se oddalji Poldnev- niški prekop od Garonne in vodi do luke Cette (set), ki je važna za vino. Montpellier (mopidje), nekdaj imenitno medicinsko vseučilišče, krasna okolica; Nimes (nim) ima velikanske ostanke rimskih zgradeb. Južnovzhodni del Francoske med Ceveni, Pireneji in Alpami se prišteva srednjemorskim deželam. Tu je solnčna Provence (stara rimska ♦ Provincia»), kjer izvrstno rodita vinska trta in oljika. Prebivavci so posebno živahni in podjetni. Po dolinah je preblago podnebje (zato mnogo zimovišč), a višavje je večinoma golo. Vzhodno od rodanske delte je Marseille (marsaj, 445.000 pr.), ki je izmed najstarših mest v Evropi, ker so se Grki tu naselili že 600 let pred Kr. (Massalia, Massilia). Mesto stoji zato daleč od reke, ker Rodan s seboj prinaša veliko peska. Tu je prva trgovinska luka francoska, ki ima zveze z vsemi tržišči ob Srednjem morju, zlasti z Algierjem, Egiptom ter južno in vzhodno Azijo. V Marseilleu je središče za pridelovanje olja in oljne trgovine. Toulon (tulo) ima izvrstno prirodno luko, ki je močno utrjena. Avignon (avinjo) je bil v štirinajstem stoletju prestolnica papežev. Ni z z a, fr. Nice (nis) in Mentone, fr. Menton (mato, šele od 1. 1860. francoski) sta mnogo obiskovani zimovišči. Blizu je najmanjša evropska državica, kneževina Mdnaco, ki je pod francoskim in italijanskim pokroviteljstvom. Korsika, fr. la Gorše (kors), je zelo gorat in neprehoden otok, zato je tamošnje prebivavstvo (Italijani) še zelo surovo in je še pred kratkim izvrševalo krvno osveto. Na zah. je Ajaccio (ajačjo), kjer se je porodil Napoleon I. 1. 1769. Vzhodna Francoska (Dauphine, Savoie, Lyonnais, Bourgogne in la Franche-Comte). Dauphine (doline) se razprostira med Rodanom in Kotijskimi Alpami. Večinoma je gorata dežela, obsega pa tudi rodovitno dolino ob dolenji Iseri in del Provengalske nižine. Ob gorenji Duranci so lahkomiselno uničili vse gozde; zato je voda sprala zemljo s tamošnjega skrilavca in napravila velikanske goličave, katere pa izkušajo zdaj iznova pogozditi. Oljika in južno sadje raste le še ob Rodanu. Gre n oble (grendbl), močna trdnjava ob Iseri, kjer se stekajo ceste črez Mali Sv. Bernard, Mont Ceniš (šeni) in Mont Genevre (ženavr). — Savojsko, fr.Savoie, it. Savoia, je najbolj gorata dežela francoska, a obsega poleg visokih gora in ledenih puščav tudi nekaj rodovitnih ravnin z gostejšim prebivavstvom. Po višavju se rede 86 prebivavci (Savojardi) prav siromašno z živinorejo; zato iščejo na tujem zaslužka. Dežela je šele od 1. 1860. francoska, toda prebivavci so govorili že poprej francoski. Lyonnais (liona) je poleg pariške okolice najobrtnejši predel na Francoskem. Prirodno središče vsega porečja Lyon (lip, 466.000 pr.) stoji ob izlivu Sadne v Rodan. Ker je bilo to porečje že pod Rimljani dobro obdelano, zato so tu postavili gl. m. vse Galije (Lugdunum), ki je zdaj drugo mesto. Francoske in središče svilarske obrti. Tu so sploh naj večje tkalnice za svilo v celi Evropi; tkejo pa večinoma italijansko svilo. Tudi v sosednjem St. Etiennu (sat etja, 135.000 pr.) izdelujejo svilene trakove; največ pa se tu bavijo z železno obrtnostjo (orožje, stroji), ker so tod ob gorenji Loiri bogati premogovniki. Vojvodina Burgundija, fr. Bourgogne (burgdnj) se razprostira na obeh straneh Sadne in sega proti s.-zah. še črez C6te-d’orske gorice. Na desni strani reke so bogati vinogradi, na levi pa rodovitno polje. C6te-d’orska vina izvaža gl. m. Dijon (dlžd) na podnožju goric, kjer prihaja pariška cesta v ravnino. — Ob Doubsu se razprostira la Franche-Comte (la fraš-kote) ali Svobodna grofovina burgundska. Obronki Jure imajo sicer neprijazne gorate predele, toda mnogo gozdov in obilico vodne moči za obrte (urarstvo). Besa n pon (besaso, st. Ve- sontio) in Belfort (befor), trdnjavi, ki čuvata »Burgundska vrata*. Srednja Evropa. Središče naše zemljine se nahaja med Apeninskim in Bal¬ kanskim polotokom ter Severnim in Vzhodnim morjem. Zahodne meje so mu Jura, Vogezi in Ardeni, vzhodne pa Karpati in Visla. Najbolj je vzpeta srednja Evropa na j.-zah., kjer se razprostirajo Alpe, potem pa se počasi znižuje k Nemškemu sredogorju in Nemški nižini. Pa tudi proti vzh. se znižuje srednja Evropa, le da se ne¬ pričakovano vrivajo vmes Karpati kot veliko sredogorje v začetku vzhodne Evrope. Tudi vode teko večinoma od j. proti s., le vzhodni dol predalpske planote pošilja svoje reke v Črno morje. Notranja srednja Evropa ima mnogo manjših gorovij, ki se vrste z večjimi in manjšimi planotami ter nižinami. Po navpični izobrazbi lahko razločujemo štiri vzporedne pasove: 1.) predalpske planote; 2.) kotlino južnozahodne Nemške in Češko-moravsko kotlino; 3.) Srednjenemško gorovje in 4.) Severnonemško nižino. — Alpe se razprostirajo večinoma po srednjeevropskih državah, zato jih moramo na tem mestu opisati natančnejše. 87 Alpe. Alpe se vzdigujejo sredi Evrope (»ogrodje evropsko») ob mejah najvažnejših evropskih držav, čeravno se ne morejo primerjati niti po dolgosti, niti po višini azijskim ali ameriškim pogorjem, spadajo vendar med najvažnejša gorstva na svetu. Vkljub nizkim prehodom ločijo precej natanko narode in podnebje. Glede prirodnih lepot in mnogovrstnosti oblik pa prekašajo vsa druga gorstva; le kovin nimajo mnogo. Alpe se ločijo od Apeninov pri sedlu Al tar e (zahodno od Savone, 500 m) ter se vlečejo v polkrogu nad 1000 km daleč do Donave pri Dunaju in pri izlivu Save (ravno v sredi med polutnikom in severnim tečajem). Najbolj so stisnjene in vzdignjene tam, kjer se vlečejo od j. proti s. (do 1 30 km); proti vzh. pa se znižujejo in širijo kakor pahljača, tako da znaša daljava med Ljubljano in Dunajem že 280 km. Ves svet, na katerem stoje Alpe, meri 220.000 km 2 . Skoro na vseh straneh se vzdigujejo naravnost iz nižine: iz Provencalske, Gorenj eitalske, Ogrske nižine in iz Dunajske kotline; le na s. sta visoki planoti Švicarska in Švabsko-bavarska. Na j.-vzh. preha¬ jajo v Kras, a bližnji sosedje so jim Francoski Jura, Nemško sredogorje in Karpati. Po dolgosti delimo Alpe v Zahodne ali Francoske do prelaza Velikega Sv. Bernarda, Srednje ali Švicarske Alpe do Inna in Adiže ter v Vzhodne ali Avstrijske Alpe. Po širokosti razločujemo pri Srednjih in Vzhodnih Alpah tri pasove: Severne (Apneniške), Osrednje (Prvo- tvorne) in Južne (Apneniške) Alpe. Iz tega se vidi, da niso enostavno pogorje kakor n. pr. Pireneji ali večina Apeninov, nego da so sestavljene iz mnogo krajših in daljših samostalnih pogorij jin • skupin, katere ločijo globoke podolžnice in po- prečnice. Mnogi odrasleki Alp imajo celo drugačno Pod. 9. smer, ki se ne ujema s prej omenjenim polukrogom. Prorez srednje Evrope. 88 Alpe so sestavljene iz raznega kamenja in imajo zato tudi različno obliko in različno višino. Dve poglavitni vrsti kamenja sta kristalinsko ali prvotvorno (granit, rula, sljudovec) in apnen¬ čevo. Glavno sleme Zahodnih Alp je iz kristalinskega kamenja, Francoske predalpe pa iz apnenčevega (zato se imenujejo tudi Zahodne Apneniške Alpe). Ta apnenčev pas spremlja Osrednje Alpe tudi na s. in s.-vzh., a na j. se začenja šele vzhodno od reke Adda. — Osrednje Alpe imajo bolj temno lice zaradi sivega kamenja in obilnejše vegetacije. Vzdigujejo se navadno zelo strmo in imajo gole, gladke stene; le koder sta rula in sljudovec že sprhnela, zlasti v Vzhodnih Alpah, nastajejo bolj položni, obrasteni obronki in vodo- točine. Vrhunci Prvotvornih Alp imajo čudno obliko (stolpi, piramide, rtiči, rogovi, zobje), in med njimi se nabirajo ledniki ter snežne poljane, ki se že od daleč blešče. Apneniške Alpe pa so mnogo, svet¬ lejše, iz plasti zložene ter imajo često kakor mramor bele stene. To gorovje je vse razorano, se vzdiguje propadno, ima vse polno razpok in debri ter mnogo suhih plazov in votlin; grebeni so zobčasti, vrhunci nepravilni in čudnih oblik; goličav je vse polno, in že v spodnjem delu često ni gozdov. Zlasti v Vzhodnih Alpah je prepolno skalnatih planot. Po nadmorski višini razločujemo nizke (600 do 1800 m), srednje (1800 do 2800 m) in visoke Alpe; nizke Alpe segajo do meje gozdov, srednje do meje rastlin, visoke pa črez ločnico večnega snega. Iz tega vidimo, da z višino pojema toplina (na 170 m za 1 stopinjo). Velik pa je tudi razloček med severnimi in južnimi obronki; na teh zori še sadje srednjemorskega predela, in vedno zeleno grmičje nas spominja Sicilije ali Grške, severni obronki pa so hladni, mokrotni, z zelenimi travniki ter grčavimi smrekami in jelkami porasteni. Kdor potuje črez Brenner ali Sv. Gothard, opazi lahko v enem dnevu take podnebne razlike, kakor so med Norveško in južno Italijo. Na Alpah dežuje zelo obilno. Severnim obronkom prinašajo dež po leti zahodniki in severozahodniki, južnim pa jeseni jugo- vzhodniki. Najmanj dežuje po zimi in v Osrednjih Alpah, manj nego v zunanjih pasovih. Premnoge reke imajo hud strmec ter naprav¬ ljajo slapove. Ker prinašajo obilo proda, pustošijo o povodnjih travnike in polja po dolinah. Včasi izpremeni hipoma kak naliv majhen potok v strahovit lijak, ki vali drevje in skale s seboj, odnaša hiše in ceste ter izpreminja rodovitna polja v prodnate puščave. Vse ravnine okoli Alp so po več metrov globoko napolnjene z alpskim kamenjem. Reke prinašajo prod tudi v jezera na podnožju Alp in jih polnijo 89 od spodnjega konca proti gorenjemu. Ta jezera leže cesto na polovico med gorami, na polovico pa v nižini ali med griči, imajo modre valove in tako bujne bregove, da so ljudje ob njih gosto naseljeni. Kdor hodi v Alpe, opazuje, kako hitro se izpreminja rastlin¬ stvo in lice obronkom od spodaj navzgor. V malo urah prideš lahko v predele, ki imajo tako podnebje kakor polarni kraji. Zato lahko razločujemo po višini sledeče pasove: 1.) Poljedelski pas, ki sega na severni strani do 1000 m, na južni pa do 1500 m in v posebno solnčnih krajih celo do 1800 m (to je tudi najvišja meja človeških bivališč); vinska trta raste tudi na zahodni in vzhodni strani Alp, a na severni le pri Lemanskem in Bodenskem jezeru ter pri Dunaju. 2.) Gozdni pas, ki ima do 1300 m mešane listovce in borovce, višje gori pa le borovce; ruševje raste po mrzlih krajih do 1700 m, po toplejših pa do 2000 m in celo 2200 m, toda čim višje tem redkejše. 3.) Planinski pas, ki ima v poletnih mesecih najlepše, sočnate travnike; rastline so zelo žive barve in imajo velika peresca (pečnice!); ti pašniki segajo v Apneniških Alpah do 2000 m, v Osrednjih pa do 2500 m; tod pasejo pastirji (»planšarji«) živino meseca julija in avgusta ter napravljajo sir, maslo in skuto; ovce (po nekaterih krajih tudi koze) se spenjajo do skrajnjih zelišč, 4.) Skalnati in sneženi pas ima gole skale, ki so skoraj vedno s snegom pokrite, zlasti na osojnih mestih. Naposled se začenjajo velike, nepretrgane snežene in ledene poljane, izmed katerih mole le najvišji skalnati rtiči. Poletna toplota ne more raztopiti vsega snega, ampak samo po vrhu; raztopljena površina pa po noči zopet zamrzne. Tako se polagoma sneg izpremeni v zrnat led, ki se nabira v. globelih med vrhunci in se vsled svoje teže pomika navzdol po položnih obronkih. Tak zmrzel sneg, ki je od daleč podoben okorelim slapovom, ime¬ nujemo lednik (Gletscher, Ferner, Kees). Večja ko je množina ledu, nižje sega lednik, in več kalne vode teče izpod njega ob toplih letnih dnevih. Na gladkih obronkih zdrči sneg, ko se začne tajati, z neizrečeno hitrostjo navzdol; to je plaz, ki vse pred seboj podre in zruši ter često potujoče ljudi zagrebe (bernardinski psi!). Nobeno visoko gorstvo ni tako gosto poseljeno kakor Alpe, to pa zlasti radi mnogih dolgih in prostornih dolin; pa tudi planinski travniki dajejo po leti toliko zaslužka, da se ljudstvo po zimi lažje preživi. Živinoreja daje seveda glavni preživek, pa tudi gozdi in lesna obrt (kovinska je le redka) žive prebivavstvo. Alpski prebivavci so sploh krepki, utrjeni ter bolj konservativni glede običajev in noše, 90 ker so od drugega sveta ločeni, pa tudi svobodoljubni in odkrito¬ srčni. Njih čuvstvovanje se izraža v preprostih pesmih in nedol¬ žnih šalah. Alpe so zlasti tudi radi mnogih ne pretežavnih sedel vrlo pristopne in zategadelj gosto poseljene, dočim nižja gorstva (Pireneji, Skandinavske Alpe) ovirajo občevanje spričo svoje nepretrganosti; v Alpah pa ti je treba često samo en prelaz prevaliti, pa prideš že na drugo stran pogorja. Zaradi tega je tudi promet črez Alpe silno razvit po umetno izpeljanih cestah in mostovih, in trgo¬ vina daje ljudem mnogo zaslužka. Po Zahodnih Alpah bivajo največ Francozi, po južnih obronkih Srednjih Alp Italijani, po severnih in severnovzhodnih Alpah Nemci, po južnovzhodnih pa Slovani (Slovenci). Med Alpami je vse polno dolin in nizkih sedel, in doline so zelo razvite ter imajo premnogo predolin in sodolin. Mnoge podolžnice se izpremene v spodnjem delu v poprečnice, n. pr. ob Renu, Innu, Salici, Aniži, Adiži in Soči. Najdaljše doline so ob Duranci, Renu, Innu, Aniži, Muri, Addi, Adiži, Dravi (od izvira do Maribora 350 km) in Savi. Med mnogimi sosednjimi dolinami so zelo nizke razvodnice, n. pr. med Kanalsko in Ziliško pri Trbižu (797 m), med Ziliško in Savsko (848 m), med Rienško in Dravsko (Toblaško polje, 1200 m), tako da lahko iz Verone v Maribor potuješ po samih dolinah, in le enkrat ti je treba prekoračiti 18 m visok preval. V alpskih dolinah je vse polno jezer, nekaj izvornih, nekaj pretočnih. Leže kakor skrivnostni biseri med lepimi, večinoma gosto naseljenimi kraji. Največ jih je v poprečnicah ondod, koder se doline razširjajo v nižine: Lemansko (Genfsko), Ziiriško, Bodensko jezero in jezera v gorenji Italiji in Salzkammergutu. Mnogo manj jih je v podolžnicah, n. pr. koroška in kranjska jezera. Navadno so alpska jezera tudi zelo globoka, po 200 do 300 in celo 400 m. Prod, pesek in blato pa jih vedno bolj polni, tako da so nekatera že kar izginila. Zahodne in Srednje Alpe. A. Osrednji pas. 1.) Prva skupina, Primorske Alpe, se vleče od začetka še proti zah., pri vrhu Col di Ten da, ki ga smatrajo nekateri za mejnik Alp, pa se obrnejo proti s. in drže do izvira reke Stura (pritok Tanara). Vrhunec Rocca deli’ Argentera (ardžentera). Pod to. Triglav od zahoda. 92 2. ) Kotijske Alpe (kralj Cottius je vladal za cesarja Avgusta v Suši) z gorsko grmado Oisans (oasa) se vlečejo do prelaza Mont Ceniš (mo šeni, 2080 m). V vzhodnem njih delu je gora Mont e Vi s o (3850 m), katerega so imeli dolgo za najvišji vrhunec Alp, v zahodni grmadi pa Mont Pelvoux (mo pelvu, 4103 m). Najvažnejša prelaza sta Mont Genevre (mo ženavr, 1860 m), ki veže dolino Dore Riparie z dolino reke Durance (diiras), in Col de Fr e j us (kol dr> frežu), pod katerim vozi po 12 km dolgem pre¬ doru Mont-Ceniška železnica. Od te skupine proti zahodu se raz¬ prostirajo Dauphinejske (dolinejske) predalpe. 3. ) Grajske Alpe do Vel. Sv. Bernarda (2470 m) imajo najvišjo goro vsega gorstva, Mont Blanc (mo bla, 4810 m), ki pošilja mnogo lednikov v dolino Chamonix ali Chamoyny (šamunf); sredi velikanske grmade, podobne trdnjavi, se vzdiguje okrogla kopa z vrhuncem. Južno od Mont Blanca je prelaz Mali Sv. Bernard (2190* m), črez katerega je najbrže vodil Hanibal svojo vojsko v Italijo. Zahodno od Grajskih Alp so Savojske predalpe. 4. ) Peninske Alpe do Simplona (2010 m) so najenotnejša in najobsežnejša skupina vseh Alp. Sleme je 60 km dolgo in nikjer nižje od 3000 m, a črez 20 vrhuncev je nad 4000 m visokih. Na obe strani se spuščajo dolgi ledniki. Najvišji vrhunec je Monte Rosa (4640 m), sredi skupine pa se vzdiguje mogočni Matterhorn (4480 m) znan po svoji čudni, stolpu podobni obliki. Črez Simplon vodi naj¬ starejša alpska umetelna cesta, ki jo je dal zgraditi Napoleon (1801 — 1807); ima 612 mostov, 10 galerij in 9 zavetišč. 5. ) Lepontinske Alpe do prelaza Spliigen, i. lo Spluga (2117 m), so mnogo nižje, in noben njih vrhunec ne doseže 3600 m, toda njih sedla so zelo visoka (črez 1900 m). Sredi njih je važno sedlo Sv. Gothard (2114 m), pod katerim vodi 15 km dolg predor (Gothardska železnica); tod je najkrajša pot med Nemčijo in Italijo, zato je velik promet na njej. Sv. Gothard je tudi imenitno razvodje (katerih rek?) in razhajališče dolin. Takisto vodi spliigenska cesta črez eno samo sedlo od Bodenskega h Romskemu jezeru. 6. ) Retijske Alpe (do Inna in Adiže) imajo dve vzporedni po¬ gorji, Grigionsko (gridžonsko) ali Graubiindensko in Ber¬ ili n sk o. Med obema tečeta Mera (k Addi, sedlo Maloja) in Inn. V prvem pogorju je Sil vret ta (3420 m), od katere se cepi, Ratikon proti s.-zah. Višje je južno pogorje z vrhuncem Piz (pic, ladinski = vrh) Bernina (4050 m), zadnjim v Alpah, ki presega 4000 m višine. 93 B. Severni in južni pas. Od Lyona pa do Chura (severno od Splugna) se vleče velika po- dolžnica, ki deli osrednji pas od severnega; po njej teče proti j.-zah. Rodan, proti s.-vzli. pa Ren (Prednji Ren je glavna izvirnica), a med njima je sedlo Furka (2436 m). Na zahodni strani sedla izvira Rodan izpod velikega lednika in teče večinoma južnozahodno po široki do¬ lini le Valais (l'i> vala), n. Wallis, potem se pa obrne ostrokotno proti s.-zah. in se izliva v Lemansko jezero. Severno od njega so: 1. ) Bernske Alpe (Berner Oberland), ki segajo do sedla Gr im s el med Rodanom in Aaro. Posebno veličastne so v severno- vzhodnem delu, kjer se neposredno vzdigujejo snežniki Finster- aarhorn (4280 m), Jungfrau (4170 m), Monch i. dr.; njih krasoto povišujejo premnogi ledniki (Aletsch je najdaljši v Alpah, meri 25 km) in slapov (Staubbach). 2. ) Vierwaldstattske Alpe med Aaro in Reufio. Najvišja gora je na j. Dammastock (3630 m), najznamenitejši pa je radi lepega razgleda Pilatus (2120 m), na katerega je speljana železnica. Viervvaldstattsko jezero ima krasno lego; ob njem se vzdiguje na drugi strani osamljeni Rigi (1800 m) s slavnim razgledom; dve zobokolni železnici vodita na vrh. 3. ) Glarnske Alpe ali pogorje Todi med Reufio in Renom pa do Ziiriškega in Walenskega jezera. Vrhunec Todi meri 3623 m. 4. ) Pred Glarnskimi se vzdigujejo St. Gallenske Alpe med Walenskim in Bodenskim jezerom. Sentis, 2504 m. 5. ) Luganske Alpe med jezeroma Lago maggiore in L. di Como so edine apneniške planine v južnem pasu. Vzhodne Alpe. Meja med Osrednjimi Alpami in Severnimi Apneniškimi se vleče ob lili črez sedlo Arlberg (1800 m) v dolino Rosanne in Inna, potem ob Zilleri črez sedlo G e r 1 o s v Sališko dolino (Salzach); iz te drži po preseki naravnost proti Aniži, a pri Paltenski dolini (Balta) jo zapusti in gre črez prelaz Schober v Liesinško (Liesing, Lesnik) in Mursko dolino, potem pa črez Semmering (Semrnik, 980 m) v Dunajsko kotlino. Črez Semmering vodi najstarejša alpska železnica (predor 1’5 km v višini 898 m). Južna meja Osrednjih Alp je mnogo bolj preprosta: iz doline gorenje Adiže se obrne za Eisackom in Rienzo do razvodnice na Toblaškem polju, potem pa drži skoz in skoz ob Dravi do Ogrske nižine. Južno od Drave spada le še Pohorje k Prvotvornim Alpam. 94 A. Osrednji pas. 1. ) Otzthalske Alpe med Reschen-Scheideckom in Brennerjem. Ta skupina je podkvi podobna grmada in ima visoko ležeče, zaprte doline; zato so tod najvišji stalno naseljeni kraji (okoli 1900 m), pa tudi lednikov ni nikjer drugod v Alpah toliko. Najvišji vrh je Wildspitz (3784 m). Do Brennerja (1363 m) vodi pot skoraj naravnost iz Gorenjeitalske nižine, zato je bil ta prelaz že za Rimljanov zelo prometen; že v petnajstem stoletju so črezenj napravili prvo cesto, a za železnico ni bilo treba nobenega predora, 2. ) Zillerthalske Alpe do prelaza Krimml; Hochfeiler (3510 m). 3. ) Visoke Ture (Tauern) do izvira Mure; mogočno pogorje, polno lednikov in poprečnic. Grofiglockner (3800 m) z lepim tednikom Pasterze; Grofivenediger (3670 m); Ankogl (3250 m). 4. ) Nizke Ture do izliva Liesinga. Vzhodno od izvira Mure ni več niti lednikov niti snežnikov, le najvišje gore imajo skalnate grebene. Vrhunec Hochgolling (2860 m); Radstadtsko in Rottenmannsko sedlo. 5. ) Koroško-štajerske (Noriške) Alpe segajo vzhodno do murske poprečnice ter napolnjujejo široki prostor med Muro in Dravo. Zato se kmalu razcepijo v več širokohrbtnih vej, ki se vzdigujejo 2000 do 2400 m visoko in imajo obširne pašnike. Na vzhodni strani Labodske doline (Lavantthal) se vzdiguje lepa Golica (K oral p e 2140 m). Tega pogorja podaljšek vzhodno od Maribora so vinorodne Slovenske gorice (Windische Buheln). 6. ) Štajersko-ogrske Alpe so zadnji odrastek proti Ogrski nižini. Na tromeji se vzdiguje Wechsel (1740 m), blizu Gradca pa razgledni Soho c ki (1448 m). Litavsko pogorje (Leithagebirge) se vleče do Donave, Bakonjski les pa obdaje severni breg Blatnega jezera. B. Severni pas. 1. ) Vorarlberške in Algauske (Algauer) Alpe med Bodenskim jezerom in Lechom. Parseier Spitze (3020 m); sedlo Arlberg (1800 m), pod njim 10 km dolg predor. 2. ) Severnotirolske Apneniške Alpe do Inna. Proti s. se spu¬ ščajo počasi k bavarskemu višavju, kjer leži nekaj lepih predgorskih jezer. Zugspitze (2960 m). 3. ) Salzburške Alpe do Salice. Tu se vzdigujejo grmade z navpičnimi stenami in skalnatimi planotami, na katerih je vse 95 polno razpok, jam in s snegom napolnjenih rup; to kažejo že imena (Steinernes Meer, Ewiger Sclmee [2940 m]). Watzrnann (2700 m). Pod. tl. Škooijanski dol na Krasu. 4.) Gorenj eavstrijske Alpe do Aniže so podobne poprejšnjim. Najvišje so v Salzkammergutu (polnem kamene soli); Dachstein (3000 m). V predgorju je vse polno lepili jezer s krasnimi letovišči- 96 5.) Dolenj ©avstrijske Alpe do Dunajske kotline. Onostran aniške poprečnice postajejo Apneniške Alpe bolj prijazne ter se vle¬ čejo v mnogih vzporednih porastenih pogorjih. Samo v južnem delu (Severnoštajerske Alpe) je še nekaj višjih gora, n. pr. Hochschwab (2300 m); potem pa se znižujejo, in (Wiener) Schneeberg (2070 m) je zadnja mogočna gora, katera se vidi že od daleč iz Ogrske nižine. Wiener Wald (Dunajski les) z Leopoldsbergom je zadnji odrastek Severnih Apneniških Alp. C. Južni pas. 1. ) Ortleška skupina. Ob Stilfskem sedlu (2756 m), črez katero vodi najvišja cesta v Alpah, se začenja velikansko pogorje, ki je polno lednikov in napolnjuje ves prostor med Adižo in Gardskim jezerom. Sestavljeno je še iz prvotvornega kamenja. V njegovem severnem delu se vzdiguje najvišja gora v Avstriji, Ortler (3900 m). Južna skupina, ki je tudi prvotvorna, se imenuje Adamello in ima goro Presanella (3550 m). 2. ) Južnotirolske (Dolomitne) Alpe se vlečejo proti s,-vzh. do doline Ampezzo in reke Piave. Oblika gora je mnogovrstna in vrhunci čudovito nenavadni; vzdigujejo se kakor trdnjavski zidovi in stolpi, in le drzneži si upajo nanje. Vedretta Marmolata (3360 m) ima še obširne snežnike. Med Adižo in Brento so Lessinske Alpe. 3. ) Karnske Alpe segajo do Bele (Fella) in Žilice. Njih severni del so Zilske Alpe (Gailthaler Alpen; Dobrač, 2167 m), njih južni pa Beneške Alpe, črez Pontebo vodi najkrajša železnica med Benetkami in Dunajem. 4. ) Julske Alpe napolnjujejo prostor med Tagliamentom in Savo. Po sredi njih teče Soča večinoma po poprečnicah. Ta mogočna apneniška skupina ima velikane, ki se po obliki in lepem razgledu lahko merijo s Severnimi Apneniškimi Alpami. Triglav (2863 m) ima še večni sneg; Mangart (2678 m), Krn (2245 m), sedlo Predel (1162 m). 5. ) Karavanke med Savo in Dravo, črez Predel sega popreč- nica v podolžnico ob Beli in Savi, in tako so nastali tod prehodi, ki so podobni prelazom pri Sv. Gothardu, le da so nižji (Zabniški preval 797 m, Rateški 848 m). Karavanke so podaljšek Karnskih Alp in se vlečejo premočrtno, ne segajo pa nikjer v višino večnega snega. Stol (2239 m). Sedlo Ljubelj (1368 m). Podaljšek Karavank so Kamniške ali Savinske planine. Grintavec (2559 m). 97 6.) Vzhodna predgorja. Ob meji hrvaški ter dalje doli med Savo in Dravo je še več nižjih pogorij (Macelj, Ivančiča, Bilo). Zadnji odrastek se imenuje F ruška gora (blizu Mitroviče). Z Julskimi Alpami so tudi v zvezi kraške planote, ki vodijo h gorstvom Balkanskega polotoka (gl. str. 59). Karpati. Severnovzhodni podaljšek Alp so Karpati, po velikosti drugo gorstvo osrednje Evrope, a vežejo jih z Alpami le ozki in nizki hrbti, katere deli Donava pri Devinu (Theben, blizu Požuna). Kakor Alpe se vlečejo tudi Karpati v podobi loka., ki pa je bolj sklenjen, ker je zadnji del Karpatov obrnjen zopet nazaj proti zah. Črta ob Moravi in Odri jih loči od Nemškega sredogorja na zah. Od Do¬ nave pri Devinu pa zopet do Donave pri Ršavi (Orsova) meri ta lok okoli 1500 km. Pri Ršavi ob ogrsko-rumunski meji stoje Kar¬ pati ravno nasproti Balkanu. Po dolžini in obsegu so Karpati le malo manjši od Alp, toda glede višine jih le-te nadkriljujejo mnogo; slemenska višina znaša 1300 m, lednikov nimajo nič in večinoma so le gozdnati gorski hrbti. Okoli in okoli jih obdaje nižavje: na zah. nižina ob Moravi, na s. in vzh. Sarmatska nižina, na j. Dolenje- donavska, na j.-zah. pa Ogrska nižina. Karpate delimo navadno v tri dele: v Zahodne do reke Poprada, v Srednje do izvira rek Viso (višo) in Bistrica ter v Vzhodne aliErdeljske Karpate. Po sestavi razločujemo Osrednje Karpate med Oravo (Arva), Vagom, Dunajcem in Popradom (sestavljeni so iz prvotvornega kamenja) ter zunanji pas, ki je sestavljen iz peščenca in se vleče okoli Osrednjih Karpatov. Gozdnati Karpati nimajo notranjega pasa, zato so mnogo ožji od zahodnega in vzhodnega dela. 1.) Zahodni Karpati: a) Mali Karpati od Donave do Mijave; b) Beli Karpati do Bečve (Vlarski in Liški prelaz); c) Zahodni Beskidi do Sole (prehod Jablunka) in d) Visoki Beskidi do Dunajca (Babja gora [gura], 1720 m). Visoke Tatre so najvišji in najbolj divji del Karpatov, sestavljen iz granita. Vleče se le 90 km daleč od Orave do Poprada, ima pa velikanske oblike, ostre grebene in vrhunce, vse polno jezerc («stasi* ali «plesa», n. Meeraugen). Vso grmado obdajejo okoli in okoli globoke doline. Po rastlinstvu in živalstvu (imenitno planšarstvo) nas Visoke Tatre spominjajo Alp. Najvišja gora je Gerlahovka (Gerls- dorfer Spitze, Gerlsdorfski ščit, 2660 m). Bezek, Zemljepis. , 7 98 Vzporedno z zunanjim pasom se vlečejo notranja pogorja, ki polnijo ves prostor do Donave in Tise. Sem spadajo: a) Nizke Tatre ali Liptavske gore, ki se vlečejo med gorenjim Vagom in Gronom vzporedno z Visokimi Tatrami (gora Djumbir, 2040 m); b) Fatra zahodno odOrave; c) Nitranske gore med Vagoni in Nitro imajo porastene hrbte in rodovitne doline; d) Ogrsko rudogorje na obeh straneh Grona je bogato z zlatom in srebrom; e) Matra, vulkanskega izvora, ob Zagyvi (zadjva) ter /JHegyalya (hedjalja) med Hernadom in Bodrogom, znana po svetovno imenitnem tokajskem vinu. 2. ) Srednji Karpati: a) Vzhodni Beskidi od Poprada do Wisloke; sedlo Dukla (502 m); b) Gozdnati Karpati do Visa, nerodovitni in redko naseljeni. Od zah. proti vzh. postajajo vedno višji in širši. V njih se nahaja mnogo premoga, soli in petroleja. Črez sleme je težko priti; zato so posebno važna tista sedla, črez katera vodijo ceste, n. pr. sedlo Uzsok, Vereczke (užok, verecke) in Madjarska pot; le-to imenujejo tako, ker so baje Madjarji po njej prišli na Ogrsko. Najvišji vrhunci so ob izviru Tise, n. pr. Cerna gora (2026 m). Beskidi in Gozdnati Karpati se spuščajo počasi na severno stran proti Sarmatski nižini ob Visli in Dnestru. Onostran tega se vleče Podolski hrbet, 300 do 400 m visoka in rodovitna pla¬ nota, s katere teko rečice vzporedno v Dnčstr. 3. ) Vzhodni Karpati obdajejo gorato planoto, ki je poprečno 500 m visoka, in so podobni trapezu, čigar severna in južna stranica sta vzporedni, a) Vzhodno robno gorovje je podaljšek Gozd¬ natih Karpatov, pa se znižuje proti j.; sedlo Rodna (1257 m). Z njim v zvezi je b) Severni rob, najkrajši izmed vseh (gora Pietrosu, 2300 m), c) Južni rob, ki se obrača blizu 46. vzpored¬ nika pravokotno proti zah., tvorijo Transilvanske (Erdeljske) Alpe, ki so skoro tako visoke kakor Tatra (Negoj, 2536 m), toda mnogo pristopnejše (prehodi: Tomos [tomoš], 1050 m; Rothenthurm, 352 m; Vulkan, 1624 m), d) Zahodni rob ali Erdeljsko rudo¬ gorje med rekama Szamos in Maros (samoš, maroš) je najnižji izmed vseh (gora Bihar, 1850 m). Ta obrobna gorovja pa niso tako trdno sklenjena kakor n. pr. češka, zato teko erdeljske reke na tri strani iz notranje dežele. Ogrska nižina. Med Alpami, Karpati in balkanskimi gorstvi se razprostira dosti obsežno nižavje, ki izliva vse svoje vode v Donavo. Ta se je prej izvijala zelo težavno skozi Železna vrata ter ovirala trgovino 99 po svojih skalah, ožinah in brzicah. Sedaj pa so ji strugo razširili, skale razstreljali in napravili mimo brzic zložne prekope; in tako se voda sedaj lahko hitrejše odteka, in ni se več toliko bati nevarnih povodnji. Do sedaj je bilo ob velikih rekah vse polno močvirij, zlasti ob Tisi, ki se silno zavija; spomladi, kadar se je začel sneg tajati, so nastale skoraj vselej povodnji, ki so pretile slabo zidanim hišam. Sedaj pa je že mnogo voda uravnanih in z nasipi obdanih, a lokve in močvirja ob njih so izpremenjena v rodovitno polje. V zahodnem delu Ogrske nižine se vleče več nizkih pogorij od j.-zah. proti s.-vzh., Bakonjski les in njega podaljšek Novo- graško (Neograd-) pogorje pa jo delita v Veliko in Malo Ogrsko nižino. S prvo je v zvezi Hrvaško - slavonska nižina in Posavina na južni strani Save, z drugo pa Dunajska kotlina z Moravskim poljem. Velika Ogrska nižina, ki je bila nekdaj z morjem napolnjena, je popolnoma ravna in zelo rodovitna, le tupa- tam je s peskom posuta. Tudi Mala nižina je zelo rodovitna, tako da imenujejo donavska otoka Veliki in Mali Žitni otok »sadovnjak ogrski*. Podnebje na Ogrskem je popolnoma celinsko: poletje je vroče, zima mrzla, padavin ni preveč. V Karpatih je mnogo ostrejše pod¬ nebje nego v Alpah, in poljedelstvo in gozdi ne segajo tako visoko navzgor kakor v naših planinah; ob južnih obronkih je pa po leti zelo vroče, zato raste tam izvrstno vino. Po nižini pa je vobče zmerno pustinjsko podnebje, zato ni skoraj nič gozdov; tupatam so tla posuta s svižcem («puste»), zato so le za pašo pripravna. Ogrska izvaža mnogo konj, goved in prašičev; večina nižine pa je vprav ustvarjena za pridelovanje pšenice, ki daje izvrstne žetve, tako da je marsikatero leto premnogo izvozijo. Nemško sredogorje. Na severni strani Alp se razprostira Nemško sredogorje od Može do Odre. Med obema gorstvoma je predalpska planota, ki se deli na Švicarsko in Švabsko - bavarsko. Prva je gričasta dežela, ki se vzdiguje poprek 400 do 500 m nad morje; nje tla so zelo rodovitna, in ker je tudi podnebje mnogo milejše nego na Švabsko- bavarski planoti, zato uspeva povsod vino. Obrežje Lemanskega jezera spominja na obrežje gorenjeitalskih jezer, ker je zavarovano proti mrzlemu s. Švabsko-bavarska planota se razprostira od Bodenskega jezera do dolenjega Inna in proti s. do Donave; mnogo višja je nego 7* 100 Švicarska, ker je podnožje Alp blizu Bodenskega jezera vzpeto skoraj 900 m nad morje, in ob salzburški meji je planota še vedno 420 m visoka. Ob podnožju Alp je planota gričasta in valovita ter ima več jezer med nasipi, katere so nakopičili ledniki v «ledeni dobi® (tako imenujejo namreč ono mokromrzlo dobo v prazgodovinskem času, ko je bilo po vsej Evropi mnogo mrzlejše podnebje nego sedaj in so se nahajali ledniki celo po nižjih pogorjih, n. pr. po Krkonoših in po črnem lesu; ledniki so se pomikali tačas iz Skandinavije celo v Severno Nemčijo in z Alp do srede Gorenjeitalske nižine). Švabsko-bavarska planota se le malo nagiblje deloma proti s., deloma proti vzh., zato teko tudi reke počasi in imajo le redkokje pravilno strugo; vsled tega napravljajo barja in močvirja. Ker je torej planota na dve strani nagnjena, ne teče le Donava od z. proti vzh., nego se tudi njeni desni dotoki obračajo proti s.-vzh. Reke so tudi nanesle mnogo proda, in zato je srednji pas planote nerodo¬ viten, večinoma le z gozdi porasten. Ob izlivu Lecha se nahajajo na obeh straneh šotna barja (mečave in mahovje = Ried ali Moos). Samo v najnižjih predelih blizu Donave (na obeh straneh Isare) je dosti rodovitne zemlje. Ker je planota odprta mrzlim severovzhodnikom, zato ima tudi zelo ostro podnebje in primeroma malo prebivavcev. Nemško sredogorje ima prav mnogovrstne oblike, ker se zapo¬ redoma vrste pogorje, stopnjevina, planjava in brdje. Po višini spada ta svet med srednje gorovje (samo ena gora doseže 1600 m). Vrhunci so položno zaokroženi (večinoma kope), hrbti skoraj vsi obrasteni, doline rodovitne, krajine sploh lepe in prijazne, toda nikjer posebno veličastne. Podnebje je večinoma milo in prijetno, dežele so skoraj povsod gosto naseljene. Zanimivo je opazovati, kako se ta pogorja vlečejo vzporedno proti trem glavnim smerem. Od j.-vzh. proti s.-zah. drže Sudeti, češki les in Turinški les; od j.-zh. proti s.-vzh. Švabski Jura, Taunus, Krušne gore in češko-moravsko vrhovje; od južnega j.-zah.proti severnemu s.-vzh.: Wasgau (Vogezi), Schwarz- wald in Odenwald ter Spessart. Skoraj sredi teh pogorij so Smrečine (Fichtelgebirge), od katerega se cepijo štiri po¬ gorja, in v katerem izvirajo štiri reke. — Najbolje je deliti Nemško sredogorje v tri večje skupine: češko-moravsko, Gorenj e rensko in Dolenjerensko ter v štiri manjše skupine: Hessensko in Turinško gorovje, Harz in Wesersko gorovje. češko-moravska skupina se vleče vzhodno od Naabe in Saale pa do Morave in Odre. Okoli središčne nizke stopnjevine se raztezajo 101 tri precejšnja obrobna pogorja. Južnozahodni rob se imenuje Češki les (B ohmerwald), južni višji del tudi Sumava. Vleče se od Miihle in kolena Vltave pa do izvira Ogre ter je sestavljen večinoma iz granita in rule. Všerubski prehod blizu Broda (Furth) ga deli v višji južnovzhodni del (Šumava) z vrhovi Javor (Arber, 1450 m), Rachel (1450) in Plockenstein (1380 m) ter v nižji severno- zahodni (pravi češki les). Kot predgorje šumavsko se vleče ob Donavi Bavarski les (Bairischer Wald). — To gorovje nima rudnin, bogato pa je z raznim lesom (nahajajo se celo pragozdi), in redko prebivavstvo se peča večinoma z drvarstvom, lesno obrtjo in steklarstvom, pa tudi z živinorejo. Zaradi ostrega podnebja je le malo poljedelstva; dobivajo pa mnogo šote iz barij, ki se nahajajo tudi na najvišjih hrbtih in po globokih dolinah. Smrečine (Fichtelgebirge), gozdnato ploskasto razgorje, veže češki les s Krušnimi gorami. Te segajo proti vzh. skoro do Labe in se strmo spuščajo proti j., k s. pa prav polagoma. Sestav¬ ljene so iz kristalinskega kamenja in imajo mnogo rudnin (zato jih imenujejo Nemci Erzgebirge), n. pr. srebra, železa, bakra in kositra, potem premoga in rudninskih voda. Gozdov je malo in podnebje preostro za poljedelstvo. Zato so krepki možaki rudokopi, bolj sla¬ botni (tudi ženske in otroci) pa tko, vezejo in klekljajo. Najvišja gora je Keilberg (1240 m). Sudeti se vlečejo skoro vzporedno s češkim lesom med Labo in Odro. Na obeh straneh Labe je Saška Švica, t,j. Polabsko peščen- čevo gorovje, sestavljeno iz vodoravnih peščenčevih plasti, katere je voda izprala in iz njih naredila čudne oblike, n. pr. skalnate stolpe, vrata, mostove itd. Tudi Sudeti so večinoma sestavljeni iz rule, granita in ilnatega skrilavca. Njih začetek se imenuje do Nise Lužiško gorovje, podobno planoti, potem pa Jizerske gore ob izviru Jizere (Tafelfichte 1120 m). Najvišji del Sudetov, pa tudi najvišje gorovje Nemškega sredogorja so Krkonoši (Riesengebirge), ki se vlečejo v dveh vzporednih, širokih hrbtih do Trutnovskega (Trautenau) prehoda; vzdigujejo se daleč nad gozdno mejo in spominjajo nekoliko na Alpe, zlasti s svojimi planinami in planšarstvom; vendar se bavi polovica prebivavcev s tkalstvom. Najvišja gora je Snežka (Schnee- koppe, 1600 m) ob izviru Labe. — Kladske gore obdajejo visoko ležeči Kladski kotel; na j. Kladski Snežnik (Glatzer ali Spieglitzer Schneeberg, 1400 m). Na zahodni strani so Adersbaške gore, polne čudno izlizanih skal («Skalnati gozd»). Zadnji del Sudetov so Jeseniki (G e se n k e), ki se vlečejo od 102 izvirka Morave do Bečve (predol Granica, Weifikirchner Wasser- scheide) ter so iz prvotvornega kamenja, v katero so pa globoke doline zajedene. Mnogoštevilno prebivavstvo je zelo marljivo; bavi se s prejo, tkalstvom in kovaštvom. Najvišja gora je Praded (Altvater, 1490 m). Sredi tu opisanih pogorij pa med Donavo, Moravo in gorenjo Labo se razprostira Ceško-moravska stopnjevina (južna do Otave in Lužnice, srednja do Berounke in Sazave, severna pa do Ogre in Labe). To so gričaste krajine, deloma rodovitne, deloma bogate premoga, železa in srebra. Ob meji med Češko in Moravsko se vzdiguje nekaj višje Ceško-moravsko vrbovje, ki zapira na j.-vzh. «češki romb», ki je tako imeniten po istosmernosti svojega rečja. Gorenjerenska skupina se razprostira po obeh straneh srednjega Rena od Basla do Mainza. Na levi strani gorenje Donave se vleče široki hrbet Švabski Jura (600 do 1000 m), ki odtaka svoje vode večinoma k Neckarju in Mainu, ter Frankovski Jura (500 do 600 m), ki se obrne naposled proti s. in se zveže s Smrečinami ; njega vode se odtekajo v Donavo. Severno in zahodno od teh pogorij se razpro¬ stirajo majhne planote, ki sicer niso posebno rodovitne (le ob desnih pritokih Neckarja so plodoviti predeli), a so vendar prav dobro obdelane in gosto naseljene. Švabski Jura (Rauhe Alb) je umetno namočen. Neckarska dolina, lepa in rodovitna, loči tu opisani pogorji od Schwarzwalda, Ren pa od Švicarskega Jure. Schwarzwald (Črni les) se spušča strmo proti Gorenjerenski nižini, položno pa na vzhodno stran. Okrogle kope in žlebaste doline so lepo porastene z gozdi, a najvišji vrhunci se vzdigujejo nad gozdno mejo, n. pr. Feldberg (1490 m). Na podnožju gora izvira vse polno rudninskih studencev. Onostran Neckarske preseke se vleče Odenwald (do 600 m) do Maina. Vzporedno s tema pogorjema se vlečeta na levi strani Rena Wasgau (Vogezi) in Hardt (= gozd). Tudi to pogorje se spušča strmo h Gorenjerenski nižini in je najvišje na j., n. pr. Sulzer Belchen (1430 m), Welscher Belchen (1245 m). Po vogeških dolinah je obrtnost zelo razvita. Nekoliko severno od Strafiburga drži čreznje Marnsko-renski prekop. Severnozahodno od Vogezov je Lotarinška planota. Gorenjerenska nižina se vleče od Basla do Mainza 280 km daleč, a široka je le 30 km. Konec nje je imenitna Bingenska soteska. Dolenjerenska skupina med Mozo na zah. ter Fuldo na vzh. je bila nekdaj okoli 400 m visoka planota (gore se vzdigujejo do 103 900 m), katero so pa globoko zajedene doline razdelile na mnogo manjših planot. Te so istosmerno postavljene na obeh straneh Renske poprečnice od Bingna do Bonna in se imenujejo skupno tudi Rensko skrilavo gorovje. Na vzhodnem krilu slede zapore¬ doma: Taunus (vinarstvo in rudninski studenci), Westerwald (ima v vzhodnem delu mnogo rudnin), Sauerland (premogovniki in Železniki, tkalstvo) ter H a ar. Med njimi teko reke Lahn, Sieg in Ruhr. Na zahodni strani stojita: Eifel in Ho h e s Venu (Fenn — barje). Eifel je valovito višavje z mnogimi vulkanskimi gorami in žrelnimi jezeri, Hohes Venn pa pusta planota z obširnimi barji. — Na obeh straneh Može se razprostira gozdnata planota Ardenska. Hessensko gričevje med Mainom in Werro je ploskasto-valovita planota ter ima nerodovitne hrbte. Ob Mainu se vzdiguje grmada Spessart, ob izviru Fulde pa zelo razcepljena Rhon (do 950 m). Turinško gorovje med Werro in Saalo. Severnozahodno od Smrečin se vlečeta Frankenwald in Thuringer Wald. Le-ta je lepo porasteno gorovje, pa ima le malo prehodov in zato deli Frankovsko od Turinškega. Med zelenimi listovci je vse polno livad, trdnjav in gradov, tako da gorovje nalikuje kakemu parku. Severno od njega se razprostira Turinško brdje. Harz je grmadno gorovje med Leino in Saalo ter se od vseh strani strmo vzdiguje iz nižine. Hrbti so lepo okroglasti in porasteni z lepim bukovjem. Severnozahodni del je bogat z rudninami (n. pr. s srebrom). Glavni vrhunec je Brocken (1140 m), najvišja gora v severni Nemčiji, o kateri je razširjenih vse polno pripovedk (Friderik Rdečebradec!). Wesersko gorovje se razprostira na obeh straneh Wesere in je porasteno gričevje. Najbolj proti zah. je porinjen Teutoburger Wald (bitka 1. 9. po Kr.). Severno od njega se vlečejo Weserska brda, ki se vidijo daleč proti s. v nižini. Severnonemško nižavje. Severno od Nemškega sredogorja se razprostira do Severnega in Baltskega morja prostorna Severnonemška nižina med Skaldo in Vislo (870 km). Nagnjena je proti s.-zah., najbolj stisnjena ob dolenji Weseri, najširša pa ob Odri. Laba jo deli v dve polovici. Nižina vzhodno od Labe ni popolna ravan, nego ima viške črez 300 m in globoke doline. Ker pa so doline in hrbti zelo široki, zato se ta razloček pogubi, in nikjer ni opaziti niti brdja. Različnost tal izpreminja prav zelo tudi krajine. Na s. in pa na j. je ravnina 104 nekoliko bolj vzpeta. Blizu obale Baltskega morja se vleče Baltski hrbet (PreuBische, Pommersche in Mecklenburgische Seenplatte), ki je 100 do 16'0 m visok. Preobilna jezera so skoro tako velika kakor predalpska, toda mnogo plitvejša. Od Odre dalje proti zah. (celo v Schleswigu) se vleče jezerska plošča prav ob obali, ki je ponajveč obdana s sipinami. Obala Baltskega morja ima samo v zahodnem delu nekaj globo- kejših zajed (pri Kielu in Liibecku), a posamezne dele ji je že morje odjedlo ter jih izpremenilo v otoke (Wollin, Usedom, Riigen [Rujana]). Proti vzh. so odprti in plitki zatoki (Pomorjanski in Gdanski). Večina rek se izliva v zatope (Haff), t. j. v take zalive, katere ločijo ali otoki ali dolge zemeljske kose (Nehrung) od odprtega morja (Pomorjanski, Novi [Frisches Haff] in Kurski zatop). Pred zatopom si je ali morje nakopičilo sipine, ali pa so reke prinesle toliko tvarine s seboj in jo odložile pred svojim izlivom. — Obala je tod peščena ter le ob rekah in na gričih rodovitna. Južni hrbet se začenja med Odro in Varto pod imenom Tar- noviško višavje in se vleče proti s,-zah. (Flaming) celo v Liine- burško pustinjo. Med obema hrbtoma je nižina najbolj vdrta (Berlin stoji le 34 m nad morjem). Popolnoma drugačna je nižina zahodno od Labe. Tu ni nikakršnega hrbta, ki bi varoval celino proti kipenju, ki je v Severnem morju spričo plime in viharjev mnogo hujše nego v Balt¬ skem. Zato sili morje vedno dalje v celino, in ljudje se mu branijo le s težavo. Od Calaiskega (kala-) preliva pa do severnega rtiča jiitlandskega se je vlekel nekdaj nepretrgan niz sipin, katere sta bila nakopičila morje in veter; morje pa je raztrgalo ta nasip in ga razdelilo v celo vrsto otokov (Zahodnofrieski in Vzhodno- frieski otoki). Za temi otoki je morje zelo plitko ter usahne ob oseki. Še do trinajstega stoletja je morje preplavljalo rodovitno zemljo ter nekoč pokončalo mnogo tisoč ljudi. Tako sta nastala zaliva Zuidersko (zojder-) morje in Dollart. Za plitvinami so napravljeni nasipi, ki za njimi ležeče nizke grezetine branijo poplavice. Grezetine ali črete (Marschen) so zelo plodoviti pašniki, ki ugajajo živinoreji. O plimi so črete nižje od morske gladine, in če bi se nasipi pretrgali, bi jih poplavilo morje. Iz tal prihajajočo ali skoz nasipe prodirajočo vodo odpravljajo s sesaljkami, katere goni veter ali pa tudi para. Grezetine so najbolj razširjene ob izlivu Rena, potem po severnem Nizozemskem, ob izlivu Emse, Wesere in Labe. Prebivavstvo na njih je zelo gosto. Pod. 12. Sipine v Severni Nemški. 105 106 Bolj na znotraj je ravnina nekoliko višja in varna morskih proval; ta predel se imenuje Geest, t. j. barje, ki je pomešano s peskom ter porasteno z grmičjem, je le malo rodovitno, a daje obilo šote. Razprostira se od severnovzhodne Nizozemske črez Oldenburško in zahodni del Hannoverskega. Kadar hočejo barje obdelati, požgo šoto ali pa napravijo jarke; izsuševanje z jarki je pravilnejše in prihaja bolj in bolj v navado. Po Geesti je najredkejše prebivavstvo izmed cele Nemške, sosebno po Liineburški pustinji. Vodovje srednje Evrope. Srednja Evropa ima premnogo rek, ki so precej enakomerno razdeljene in daleč navzgor plovne, da se pride po njih in ob njih v najbolj notranje predele. Sklonitost srednje Evrope je vzrok, da teko vode največ proti s., deloma pa tudi proti vzh.; le iz Alp jih teče nekaj tudi v Sredozemsko morje. V Alpah izvirajo štiri večje reke (Ren, Rodan, Pad in Adiža) in ravno toliko tudi v Nemškem sredo¬ gorju (Donava, Wesera, Laba in Odra). Tri manjše izvirajo v Severno- nemški nižini (Skalda, Ems in Eider), dve večji pa v Karpatih (Visla in Dnčstr); toda poslednji dve tečeta večinoma po vzhodni Evropi. Ren, n. Rhein, izvira na severnem obronku Gothardskega pogorja (Vorderrhein in Medels), teče izprva proti s.-vzh., pri Churu pa se obrne proti s. in predere predgorja do Bodenskega jezera (64 km dolgo, 17 km široko), ki se na spodnjem, zahodnem koncu deli v dva zaliva; iz južnega (Untersee) izteka Ren in se vije proti zah. med Švicarskim in Švabskim Juro. Pri Schaffhausnu napravlja imenitni slap (Rheinfall), ki je pa le 20 m visok ter 150 m širok. Na tej poti mu pritekata od 1. strani Thur in Aar z Reufio (od d.). Aar ali Aare, glavna reka Švicarske planote, izvira izpod Finsteraarhorna, teče skozi Brienško (Brienz) in Thunsko jezero mimo Berna proti s., toda Švicarski Jura jo obrne proti s.-vzh. ReuB je odtok Vierwaldstattskega jezera, Limmat pa Ziiriškega. Na levi strani sprejema odtoke Neuchatelskega (nbšatel-, Neuenburškega) in Bielskega jezera. Pri Baslu se obrne Ren proti s., stopi v Gorenj erensko nižino, in tu se začenja njegov srednji tok. Pri StraBburgu se mu pridruži od 1. 111, ki je plovna ter po prekopu v zvezi z Rodanom, od d. pa mnogo večja dotoka Neckar in Main (Men). Prvi prihaja iz Schwarz- walda, teče spočetka po zelo rodovitni Švabski planoti, a nad Heidelbergom predere gorovje in se obrne proti zah. Main izvira 107 v Smrečinah in ima zelo zavit zahoden tok. Krajine okoli njega so rodovitne, in tod je več velikih mest. Imenitna trdnjava Mainz je hranila vhod v Mainsko dolino. Ta reka dela prirodno mejo med Severno in Južno Nemško. L. pritok Rednitz (Radnica) je ploven ter po Ludvikovem prekopu zvezan z Altmuhlo in Donavo. Tudi ob tej vodni poti je mnogo važnih mest. Pri Mainzu se zavije Ren malo proti zah., potem pa proti s.-zah., predirajoč Rensko skrilavo gorovje. Ta ozka preseka obiluje s slikovitimi kraji, starimi mesti, drzovitimi razvalinami in imenitnimi vinogradi, reka pa napravlja mnogo brzic (a skalnatih kleči ni več). Dotoka: Lahn od d., M oz el a (n. Mosel, fr. Moselle [mosel]) od 1. Ta izvira v južnih Vogezih, a izliva se pri imenitni trdnjavi Koblenz (Confluentes). Koblenška dolina rodi tudi imenitno vino. Pri Bonnu se začenja dolenji tok Renov. Do nizozemske meje teče kot mogočna reka po zelo gosto naseljenih krajinah, ki so s premogom in železom bogate. Najbolj pa je razvita obrtnost po dolinah d. dotokov: Sieg, AVupper, Ruhr, Lippe. Onostran nizo¬ zemske meje se počne Ren cepiti na panoge (začetek delte), in tu se obrne reka proti zah. Prva panoga na 1. je Waal, druga na d. Ijssel (ajsel), ki teče severno v Zuidersko (zojder-) morje, in tretja Stari Ren, ki teče mimo Utrechta (iitreht), a zelo zmanjšana glavna struga se imenuje Lek, ki teče naravnost proti zah. mimo Rotterdama. Največ vode izmed vseh pa ima Waal, in zato je tod glavna prometna pot; vanj se izliva Moža (n. Maas, fr. Me us e [mos]), ki izvira na Langrski planoti in predere Ardene ob belgijski meji. V Rensko delto se izliva pravzaprav tudi Skalda (n. Schelde, fr. Escaut [esko]), ki izvira na Francoskem in se razširi pod Ant- werpnom v morska rokava Oster- in Wester-Schelde. Renska delta je obširna grezetina (deloma pod morsko gladino), zelo skrbno obdelana, gosto naseljena in ima mnogo velikih mest. Baš iz Po¬ renja se je razširila omika po drugi Nemčiji, in prav ob tej reki so najstarejši zgodovinski kraji, najstarejša mesta cele države. Em s izvira v Westfalskem nižavju, teče naravnost proti s. in se izliva v Dollartski zaliv. — Emsi podoben je tok AVesere, ki se steka iz Fulde in AVer r e (izvirajoče izpod Rhone in Turinškega lesa). Ko predere AVesersko pogorje (»AVestfalska vrata*), prestopi v Severnonemško nižino. D. dotok AH er (z Leino od 1.) jo obrne proti s.-zah. Pod Bremnom postaja plovna ob plimi in ima livkast izliv. Laba (Elbe) je naj večja reka Severnonemške nižine. Izpod Snežke teče južno do Pardubic, potem pa zahodno do izliva J i z e r e. 108 (od d.). Pri Melniku pa jo obrne Vltava (Moldau) proti s. in ji pripelje toliko vode, da postane plovna za večje ladje. Vltava je glavna reka Češke (plovna od Budjejevic) in teče skoro naravnost po sredi dežele od j. proti s. ob poldnevniku 14’5 vzh. od Greenwicha. Ko pre¬ dere Polabsko peščenčevo gorovje, nastopi svoj srednji tok in se obrne proti s.-zah. Do Magdeburga jo spremljajo še nizki vrhovi Nemškega sredogorja. Dotoka sta ji Mul d e (Moldava) in Saale od 1. Potem prestopi v Severnonemško nižino in teče nekaj časa proti s., H a v o 1 a (Havel) od d. jo pa obrne končno proti s.-zah. Poslednja izvira v mecklenburških jezerih in dobiva od 1. Sprevo (Spree), ki prihaja iz Lužiških gora. Obe reki napravljata več jezer in sta po plovnih prekopih v zvezi z Odro. Od Prage do Hamburga je Laba zelo važna prometna proga; pri Hamburgu pa se začenja pomorska plovitev, ker dotod gori prihaja plima. Laba ima livkast izliv. V Baltsko morje teče 1.) Odra (Oder), ki izvira v Moravskih Jesenikih. Njen gorenji tok je zelo kratek (sega le do Bogumina), potem se reka obrne proti s.-zah. in obkrožuje podnožje Sudetov. Pri Ratiboru postane plovna, sprejema od 1. Kladsko Niso (Glatzer Neifie) ter prestopi v nižino pri Glogovi. Iz Sudetov dobiva na 1. še Bobrovo (Bober) in Lužiško Niso, malo pozneje na d. pa svoj največji dotok, Varto z Notečem (Warthe, Netze; od Noteča vodi prekop k Visli). Potem se obrne proti s. in predere skoz jezersko ploščo ter se izliva pri Stettinu v Pomorjanski zatop (Pommersches Haff). 2.) Visla (gl. Vzhodno Evropo, str. 128). V Jadransko morje teko iz Alp: 1.) Adiža (i. Adige, n. Etsch) izvira iz jezerca na sedlu Reschen in teče večinoma po poprečnicah, le skoz Vintschgau preteka podolžnico. Pri Boznu sprejme od Brennerja prihajajoči Eisack, v katerega se izliva od 1. Rienz, ter nastopi svoj srednji tok; tu je že plovna in dobi od 1. dotok Avisio. Pri »Veronskih vratih» prestopi v Gorenjeitalsko nižino, se močno približa Padu ter teče potem vzporedno z njim, a se sama izliva v morje. 2. ) Piave in Tagliamento sta skoro popolnoma italijanski reki; poslednja dobiva črez Pontebo Belo (i. Fe 11 a) s Koroškega. 3. ) Soča izvira med Triglavom in Mangartom nasproti izviru Save, in teče semtertja, večinoma po poprečnicah. L. dotoka Idrica in Vipava. V Črno morje teče Donava (Dunav, Dunaj), najimenitnejši veletok srednje Evrope in drugi naše zemljine sploh. V Podonavju je nastala avstro-ogrska monarhija, ki se zato primerno imenuje 109 ^podonavska država*. V zgodovinskem pogledu je mnogo važnejša od Rena. Rimljanom je bila več stoletij severna meja njih mogočne države, in šele valovi ljudskega preseljevanja so pljusknili čreznjo. Njena trgovinska važnost pa se je primeroma pozno spoznala; šele ko so začeli križarji ob Donavi gori in doli potovati, se je odprla ob njej tudi trgovinska pot. Za plovitev pa je bilo v strugi mnogo zaprek, katere so odpravili šele v najnovejšem času. Donava ima v Schwarzwaldu dva izvira (Brege in Brigach) ter teče po Švabsko-bavarski planoti proti s.-vzh. do Regensburga, potem pa se obrne proti j.-vzh. Levi dotoki (Altmiihl, Naab, Regen) je ne pomnože posebno; največ vode dobiva z Alp. 111 er se izliva pri Ulmu v Donavo in jo naredi plovno za male ladje. Lech pa Isar imata močvirne bregove, takisto tudi Donava blizu njiju izlivov, in zato stoje mesta na levem, višjem bregu. Pri Passauu se ji pridruži Inn, največji dotok v gorenjem toku, ki ima več vode nego Donava. Inn prihaja daleč izmed Alp (izpod sedla Maloja v Engadinu), teče od Finstermiinza dalje po podolžnici skoz severno Tirolsko, pri Kufsteinu pa predere Apneniške Alpe in stopi na Bavarsko planoto. Od d. se izliva v Inn Salica (Salzach), ki prihaja izpod Gerloškega sedla. Srednji tok Donave se začenja pri Passauu in traja skoz vso našo monarhijo do Ršave. Na tem potu se večkrat zoži, pa stopi zopet v širše kotline in nižine. Od Linza do Požuna teče večinoma vzhodno; tu ji pritekata na d. Traun (Truna) in Enns (Aniža), na 1. pa Morava (M ar c h), ki prihaja od Kladskega Snežnika. Dunajska kotlina je največja v Avstriji, sicer le malo rodovitna, pa v južnem predelu gosto naseljena, ker je tod zaradi obilne vodne sile obrtnost močno razvita. V tej kotlini leži svetovno mesto Dunaj ob križišču cest med s. in j. ter med zah. in vzh. Pred Požunom («Ogrska vrata*) prestopi Donava na Ogrsko, v Malo Ogrsko nižino ter sprejema od d. Rabo, od 1. pa Vag(Waag), Nitro (Neutra) in Gron (Gran). Pri Višegradu si prekrči pot skozi sotesko, se obrne pri Vacovu (Waitzen) naravnost proti j. ter premeri Veliko Ogrsko nižino, toda ne po sredi, nego se drži nje zahodnega roba, ki ga tvorijo odrastki Alp. Po sredi nižine teče Tisa, ki ima takisto len tok in močvirnate bregove kakor bližnja Donava. Ogrska nižina je ob rekah sploh zelo močvirna, dalje od njih pa je pustinja; le južnovzhodni del (Banat) je zelo rodoviten. Drava, ki prihaja s Toblaškega polja in sprejema od 1. Muro (potem postane plovna), obrne Donavo proti vzh., Tisa pa zopet proti j. Le-ta dobiva vse večje dotoke od 1. 110 strani, z erdeljskega višavja: Samos (samoš), Kor os (koros, Kriš) in Maros (maroš, Moriš). Sava (d. dotoki Kolpa, Una, Vrbas, Bosna in Drina) obrne Donavo zopet proti vzh. Na d. sprejema v srednjem toku še (dolenjo) Moravo, ki prihaja iz Stare Srbije. Najdaljša soteska je Kazan, in konec nje so brzice pri Železnih vratih; toda ta del struge je sedaj urejen. Dolenji tok se obrne za malo časa proti j., potem pa proti vzh.; prav blizu morja proti s., potem pa zopet proti vzh. V po¬ časnem toku se vali okoli Vlaške nižine, ki je ob reki močvirnata; zato tam ni večjih mest. Sele ob poslednjem donavskem kolenu se nahaja važno tržišče Gal a c, a na desnem višjem bregu je več mest, ki so bila nekdaj turške trdnjave. V tem predelu pritekajo Donavi od d. Isker, od 1. pa iz Karpatov Olta (Aluta), Seret in Prut. Kmalu po pritoku Prutovem se začne Donava deliti na panoge, izmed katerih je najvažnejša srednja, Stil in a, ker jo vedno čistijo za velike ladje. Dolenja Donava je mednarodna, in plovitev po njej nadzoruje posebno poverjenstvo evropskih velevlasti. Nemško cesarstvo. (540.500 km 2 , 53 milj. pr.). Nemška je sestavljena (po ustavi iz 1. 1871.) iz šestindvajset samostalnik držav (kraljevin, velikih vojvodin, vojvodin, kneževin, treh mestnih republik in ene fo), nakraske, matematiško in fizikalno orodje. Kanton Wallis, fr.le Valais (h> vala), ob gorenjem Rodanu, je v spodnjem delu francoski, v gorenjem pa nemški. 119 Nemška Švica. Največji kanton je Bern z istoimenskim gl. m. (48.000 pr.), lep, toda tih kraj. Blizu je krasno Bernsko gorovje. V kantonu Aargau se vidijo razvaline grada Habsburg. Basel (st. Basilia, 88.000 pr.), edino mesto, ki je na obeli straneh Rena sezidano; najbogatejše tržišče v Švici. Schaffhausen stoji izvun prirodnih mej Švice na desnem bregu Rena (imenitni slap, ki ustavlja plovitev). Ziirich (st. Turicum, 150.000 pr.), najvažnejše in naj večje mesto v Švici, ima velike tvornice (za svilenino) in učilišča (vseučilišče, politehniko), pa tudi živahno trgovino (tu se pravzaprav začenja Gothardska železnica). St. Gallen z istoimenskim obrtnim mestom, ki je nastalo v sedmem stoletju okoli stare imenitne benedik¬ tinske opatije. Glarus južno od Walenskega jezera, obrtno mesto, čeravno je že med gorami. Schwyz, Uri in Unterwaldenso «prvotni » (Urcantone) in z Luzernom vred četveri «gozdni kantoni« (Waldstatten), ki so prvi zasnovali «švicarsko zvezo«; ime kantona Schwyz je postalo ime cele države. Okoli Vierwaldstattskega jezera kažejo kraje, kjer so se baje godili važni prizori, ko so se borili Švicarji za svojo svobodo. Sredi jezer se vzdiguje Rigi z imenitnim razgledom. Nanj in takisto na skalnati Pilat vodita zobokolni železnici, a mnogo lahkih parnikov se vozi po jezeru do raznih letovišč. Luzern je središče vnanjega prometa. Italijanska in retoromanska (ladinska) Švica. Ob povirju Rena in Inna se razprostira veliki kanton Grigioni (gridžoni), n. Gr aub lin d e n, ki ima večinoma romansko prebivavstvo. Gl. m. Chur odpira pot h glavnim alpskim prehodom. Ticino, n. Tessin, obsega dolino Ticina in stranske doline od Sv. Gotharda pa do Padske nižine. Prebivavci, podnebje in pridelki so kakor v Italiji. Bellinzona ob Ticinu. L u g a n o, ima krasno lego ob istoimenskem jezeru. Na vzhodnem bregu Rena, nasproti St. Gallnu, leži mala samo- stalna in ustavna kneževina Lichtenstein, ki je v carinski zvezi z Avstro-Ogrsko ter ima avstrijski denar. Kraljevina Belgija. (29.500 km 2 , 6'4 milj, pr.) Južnozahodni del te države je pokrit z Ardeni, severnozahodni del pa pripada Dolenjerenski nižini, ki je marljivo obdelana. Obala je malo pristopna in nima dobrih luk; le Skalda veže deželo z morjem. Ardenske visočine so malo rodovitne, pa imajo vendar na severnem 120 obronku velike zaklade premoga in železa; zato spada mala država med prve obrtne dežele na svetu (kovinska obrtnost vsake vrste, tkanine, platno, bombaževina, volnenina, steklenina, zlasti zrcala). Po ravnini je železniška mreža tako gosta kakor sicer nikjer drugod. Podnebje je popolnoma namorsko, vlažno. Prebivavstvo je zelo gosto naseljeno (220 na km 2 ), šestkrat tako gosto kakor na Tirolskem. V severnem delu so Vlaemi (Hami), ki govore dolenjenemško narečje, v južnem pa Valonci, ki govore francosko narečje; uradni jezik je francoski. Vere so vsi katoliške. Vlaemska (flamska) Belgija. V središčni, najgosteje obljudeni deželi Brabant, sredi nižine in višavja, stoji gl. m. Briissel, fr. Bruxelles (briisel, 500.000 pr.). Novi, gorenji del mesta govori francoski (sedež kralja, plemstva in oblastev), starejši, spodnji del pa vlaemski (sedež obrtnosti [«brusselske čipke»] in trgovine). Na vzhodu je vseučiliško mesto Lowen, fr. Louvain (luva), na jugu pa bojišče Waterloo. Antwerpen, fr. Anvers (avar, 260.000 pr.), prvo tržišče v državi, ker o plimi prihajajo morske ladje celo do mesta, ki preskrbuje s surovinami ne le vso Belgijo nego deloma tudi mesta v Porenski. Glede prekmorskega prometa je dosegel Antwerpen celo Hamburg; prva belgijska trdnjava. V Flandriji (zahodnem delu Belgije) stojita Gent, fr. Gand (ga, 165.000 pr.) in Briigge, fr. Bruges (briiž), ki sta bila že v srednjem veku veliki mesti in središči obrtnosti; Gent je še sedaj najvažnejše tvorniško mesto, Briigge pa si prizadeva po prekopu dobiti zvezo z morjem, ki je bila že nekdaj. Ostende, imenitno morsko kopališče. Valonska Belgija. V Hennegauu, fr. le Hainaut (li> and), blizu francoske meje so tako veliki premogovniki, da dajejo več oglja nego francoski, in zato sloni ob njih deloma tudi francoska obrtnost. Tu je železniška mreža najgostejša, mesto stoji pri mestu, in med njimi je tudi več trdnjav. Največ premogovnikov je med mestoma Mons (mo, vlaemski Bergen) in Charleroi (šarlroa), zato je tam prebivavstvo tudi najgostejše. Namur (namfir) ob izlivu Sambre v Mozo odpira dve poti na Francosko. Liege (Ijež), n. Luttich (157.000 pr.), ima velikansko kovinsko obrtnost (orožje), vseučilišče. Seraing (sira) izdeluje stroje, Verviers (vervje) pa sukno. Spa, imenitno kopališče (jeklenice). Bouillon (bujo), rojstni kraj Bogomira Bouillonskega. Velika vojvodina Luxemburška je izza 1. 1890. samostalna država z nemškim (katoliškim) prebivavstvom. Gl. m. Luxemburg, fr. Luxembourg (liiksabur). 121 Kraljevina Nizozemska ali Holland. (33.000 km 2 , 4'8 milj, pr.) Ta država je popolnoma ravna in leži v zahodnem delu Severno- nemške nižine. Obala je zelo razvita in ima mnogo otokov, deloma takih, katere so nanesle reke, deloma pa takih, katere je morje od celine odtrgalo. Četrtina površja leži pod navadno morsko gladino, zato je ob obali vse polno sipin in nasipov, ki branijo deželo morskih poplav; brezštevilni prekopi z zatvornicami pa odvajajo nepotrebno vodo in služijo tudi prometu. Kamenja ni videti nikjer; zemlja je večinoma plodovita grezetina, le severnovzhodni predeli so močvirni in puščobni. Vode se odtekajo večinoma po mnogih panogah Rena. Podnebje je popolnoma namorsko, zelo vlažno in megleno. Prebivavci so protestantovski Nemci (Friesi in Vlaemi [Hami]); ustvarili so si svoj književni jezik (h o 11 and s ki, ki je soroden dolenje- nemškim narečjem) ter so postali tako samosvoj narod. Zaradi lege ob morju in plovnih rekah so že od nekdaj izvrstni mornarji ter so ustanovili mnogo naselbin po vseh delih sveta. Njih najvažnejše posestvo je v Vzhodni Indiji (Java), dočim so se južnoafriške naselbine že odcepile. Trgovina in rodovitnost zemlje sta zelo povzdignili blagovitost Nizozemcev. Ob zahodni obali je pravi Holland, najbolj obdelani in ob¬ ljudeni predel z najbogatejšimi mesti. Prestolno m. Haag (skrajšano iz s’Gravenhage, t. j. grofov ograd, 185.000 pr.) je zelo lepo; blizu je morsko kopališče Scheveningen (shefeningen). Rotterdam (280.000 pr.), drugo tržišče in prava renska luka, ki izvaža les celo iz Južne Nemške. Ob neki panogi Zuiderskega (zojder-) morja, ki jo imenujejo Ij ali Y (aj), stoji največje in gl. m* Amsterdam (456.000pr.), sezidano na kolih kakor Benetke; ima nad 100 prekopov, črez katere vodi 300 mostov, in več ladjišč. A. je izmed prvih trgo¬ vinskih mest na svetu (tekmuje s Hamburgom) ter uvaža kavo, tobak in dragulje (demantne brusilnice). Groningen (hroningen) med Friesi. Utrecht (utreht), tržišče. V Limburgu Maastricht, obrtno mesto. * Svobodoljubni Nizozemci niso hoteli postaviti sedeža svoji vladi v zaprtem, utrjenem mestu, nego na odprtem kraju; v Amsterdamu nima niti deželna vlada svojega sedeža. 122 Severna Evropa. Severna Evropa obsega veliki Skandinavski polotok, na katerega se naslanja še polotok Kola. Z njima je v tesni zvezi tudi Finska jezerska plošča. Politiški pa spadata Kola in Finska k Ruski, torej k vzhodni Evropi. Prehod od srednje k severni Evropi posreduje pol¬ otok Jiitland. Kraljevina Danska. (38.300 km 2 , 2’3 milj, pr.; s Faroerskimi otoki in z Islandom pa okoli 144.500 km 2 in 2 • 37 milj, pr.) Danska obsega severni del polotoka Jiitland, potem Danske otoke med tem polotokom in Skandinavijo, Faroersko otočje in otok I sl a n d. Jutlandski polotok je le podaljšek Severnonemškega hrbta. Vzhodna obala je višja in ima mnogo zalivov, zahodna pa je čisto ravna, ima celo vrsto sipin in je ladjam nevarna. Severni del polotoka je pretrgan (Liim-fjord [fjor]) in nehuje z rtičem Skagen. Površje je skoraj popolnoma ravno (najvišji grič je le 170 m visok), z ilovico in peskom pokrito. Danski otoki (Seeland, Fiinen, Laaland [laland] in še mnogo manjših) so bili nekdaj brez dvoma celinsko združeni z Jiit- landom in Skandinavijo; pozneje se je pa zemlja usedla, medmorje med Severnim in Vzhodnim morjem se je raztrgalo, in celina se je razdrobila na otoke. Prelivi med njimi so: Sund (najbolj obiskovani prehod), Veliki Belt in Mali Belt. Na otokih gleda tupatam izmed ilovice kaka krednata skala; vobče pa so otoki rodovitni, takisto vzhodni del Jiitlanda. Podnebje je z ozirom na severno lego zelo milo in vlažno. Zato je zemlja dobro obdelana in rodi več, nego potrebujejo njeni prebivavci. Rodovitna tla rabijo za polja, travnike in pašnike. Po nekih mestih na otokih so krasni bukovi gozdi; a Jiitland ima samo na vzh. majhne ostanke gozdov, na zah. pa ga pokrivajo peščene pustinje, Danci so Germani in spadajo k skandinavski panogi. V začetku srednjega veka so hodili ropat na Angleško in v Normandijo. Vere so skoro izključno protestantovske. So pa izvrstni kmetovavci, delavni, pošteni in ljubijo svojo domovino črez vse. Razen s poljedelstvom in živinorejo se bavijo tudi z ribarstvom in mornarstvom. Ker nimajo dosti surovin, je obrtnost razvita skoraj samo v glavnem mestu. Trgovina je bila nekdaj mnogo večja; sedaj trgujejo le še s Skan¬ dinavijo, Angleško in Hamburgom. Do 1. 1814. je bila tudi Norveška pod dansko oblastjo. 123 Danska ima samo eno veliko mesto, Kjobenhavn (kobnhavn, t. j. Kaufmannshafen, Kodanj, n. Kopenhagen, 410.000 pr.) ob Sundu, kjer so morale poprej vse ladje plačevati carino; cvetoče mesto, Thorwaldsenove zbirke. Odense na otoku Fiinen, A ar h n us (arus) na Jiitlandu. Nekoliko bolj oddaljen je otok Bornholm. K Danski spadajo: Faroerski (Ovčji) otoki, ki so skalnati in brez drevja. Zima je čudovito mila (zaradi Zalivskega toka), da je zmrzal prav redka, a vendar komaj uspevata ječmen in krompir. Zaradi pašnikov rede obilo ovac; bavijo se pa tudi s ptičjim in ribjim lovom. Island, t. j. Eisland, je po velikosti drugi otok v Evropi (105.000 km 2 , 70.000 pr.). Na s. in zah. je mnogo fjordov. Ves otok je pokrit s temnim vulkanskim kamenjem, in ognjeniki še sedaj močno delujejo; zlasti v južnovzhodnem delu je vse polno vulkanov, ki so izmetali iz sebe že toliko lave, da bi se iz nje lahko naredila gora, ki bi bila večja od Mont Blanca. Naj strahovitejša je H e ki a (1560 m); blizu nje sta dva «geysira», ki mečeta vrelo vodo 40 do 50 m visoko. V notranjih predelih je mnogo lednikov, ki se spuščajo do obale in se ob njej lomijo. Zaradi Zalivskega toka sta južna in južnozahodna obala vedno brez leda, toda poljedelstvo ni možno; le mahovje pokriva skale. Vkljub temu ljubijo prebivavci zelo svojo domovino in se zanimajo za njeno zgodovino. Gl. m. Reykjavik. Danci imajo svoje naselbine na zahodni strani Gronlanda. Troje male Antille (antilje) na vzhodni strani otoka Puerto Rico (Portoriko) pa so 1. 1896. prodali Uniji. Skandimivski polotok:. (773.000 km 2 , 7 milj pr.) Ta največji evropski polotok se drži le na s.-vzh. celinskega trupa, a na jugozahodu se razteza do Skager Raka in Kattegata (rtič Lindesnas). Vzhodna obala meji ob zaprto morje, zahodna pa ob ocean. Poslednja je mnogo bolj razvita ter ima vse polno globoko zajedenih in razcepljenih fjordov (fjor; Hardanger, Sogne, Nord, Trondhjem [sonje, nor, tronjem]). Ob skalnatih obalah se opazujejo čudovite svet¬ lobne izpremembe, a v ozadju fjordov vise ledniki navzdol kakor bele medvedje tace, ali pa napravljajo reke lepe slapove. Pred obalo je vse polno manjših ostrovov («skeri», n. Scharen) in kleči, med katerimi se vijo zopet fjordi, tako da so zalivi in prelivi podobni labirintu. Zahodni del polotoka je višavje, vzhodni pa nižavje. Skandi¬ navske Alpe (dvakrat tako obsežne kakor naše) so bile nekdaj visoka planota, sestavljena iz granita in rule; razjedle pa so jih reke na 124 vse strani in izorale med njimi globoke doline; ostali so le široki, s snegom pokriti hrbti, katere domačini imenujejo fjelde (fjele = poljane). To gorstvo se vzdiguje polagoma od s. proti j. (1000 do 1500 m) in ima propadne obronke tik morja. Najvišji hrbti se vzdigujejo daleč nad mejo drevja ter imajo zelo obširne snežene poljane, s katerih se spuščajo krasni ledniki celo do morja. Le borne planinske rastline, mahovi in lišaji pokrivajo te goličave, tupatam se širijo tudi razsežna barja. Prebivavci bivajo le po globokih in ozkih dolinah v raztresenih poslopjih. Na s. je najvišja gora Sulitelma (1875 m), na j. pa Galdhopig (Ymesfjeld [-fjel], 2560 m). Proti vzh. se spušča gorstvo počasi in stopnjevito k Skan¬ dinavski nižini. Obala sicer nima fjordov, vendar je skalnata, in ob ujej se vrste premnogi ostrovi. Radi te navpične izobrazbe teko skoraj vse skandinavske reke, imenovane «elf» (elv), proti j.-vzh. in napravljajo na kraju stopnjevin mnogo slapov. Največje so: Tornea-, Angerman-, Dal- in Klar-elf. V južnem nižavju leže jezera: Wenersko, Wettersko in Malarsko; odtok Wenerskega se imenuje Gota-elf (jota-). Največja norveška reka je Glommen; vse druge padajo skoraj naravnost v fjorde. Vodnatost polotoka provzro- čujejo preobilne padavine; namorsko podnebje in Zalivski tok prinašata deželi premnogo vlage, zato dežuje pogostoma. Vsa zahodna obala je vedno topla in tudi po zimi brez ledu; zima je izredno mila in tudi onostran tečajnika nič hujša nego v ostrejših predelih srednje Evrope; Trondhjem (64° s. š.) ima zaradi dolgih poletnih dni še mnogo sadja in cvetlic, pri Hammerfestu (70° 40' s. š.) raste še gozdiček brez, in krompir uspeva celo do Severnega rtiča. Proti notrini pa se podnebje hitro ohladi, tako da ima Švedska že celinsko podnebje, t. j. ostro zimo, pa precej toplo poletje. Na fjeklih pašo po leti živino, in gorski obronki dajejo obilo izvrstnega lesa, ki se daleč proti j. izvaža (celo na Špansko). Zaradi visokih gora in nerodovitnosti zemlje (Švedske je polovico neproduktivne, Norveške pa celo dve tretjini) je polotok naseljen zelo redko (9 na 1 km 2 ). Ob Atlantskem oceanu je naseljeno le ozko primorje in posamezne doline; le južna Švedska je gostejše naseljena, ker na tamošnjih poljih pridelujejo zadosti žita. V severni Švedski se nahajajo bogati rudniki železa (Gellivara [jelivara]) in bakra, ki dajejo tako izvrstno rudo, da jo kar sirovo izvažajo na Angleško in Nemško. Glavni zaslužek pa imajo od ribištva. Vse reke in potoki imajo izvrstne losose; na južnozahodni obali love slanike, blizu Lofotskih otokov pa polenovke v velikih množicah. 125 Prebivavci so Skandinavci (Norvežani in Švedi), čeravno pa so si sorodni, se vendar zelo razlikujejo med seboj. Norvežani so posebno resni, a podjetni ljudje ter neustrašeni pomorščaki. Bavijo se zlasti z ribištvom, in njih trgovinsko brodovje je v Evropi prvo za angleškim. Švedi so bolj poljedelci in rudokopi, pa se pečajo tudi z obrtom (nekatere izdelke zdaj že celo izvažajo). Švedski granit izvažajo v evropska mesta za monumentalne stavbe. Oboji so protestantovske vere in skrbe marljivo za izobrazbo naroda (potovalni učitelji!). Švedska (450.600 km 2 , 4’9 milj, pr.) in Norveška (322.300 km' 2 , 2 milj, pr.) sta popolnoma samostalni državi, pa imata od 1. 1814. istega kralja, t. j. švedski kralj je tudi norveški (personalna unija). Na severni strani bivajo še ostanki prvotnih prebivavcev, t. j. Fincev ali Čuhoncev in Laponcev. Kraljevina Švedska (Sverige [sverije]) ima le v južnem, dobro obdelanem predelu večja mesta. Gl. m. Stockholm (270.000 pr.) stoji zelo slikovito na mnogih otokih ob Malarskem jezeru in ob prekopih, ki vodijo k morju; prvo obrtno in trgovinsko mesto. Goteborg (joteborj, t. j. Gothenburg, 115.000 pr.), prvo tržišče; Malmo; Karlskrona, vojna luka. IJpsala je staro prosvetno središče švedsko, ima imenitno stolnico in slavno vseučilišče, kjer hranijo Ulfilovo prestavo Sv. pisma (Codex argenteus). V severnem delu Švedske so le majhni kraji ob izlivu rek (lesene hiše). — K Švedski spada tudi Spitzberško otočje. Kraljevina Norveška (Norge [norje]) ima le primorska mesta ob fjordih. Gl. m. Kristiania (150.000 pr.) konec istoimenskega fjorda. Na zahodni obali Bergen (berjen, 54.000 pr.), staro trgovinsko mesto, senjmi za ribe. Trondhjem (tronjem, n. Drontheim) staro gl. m. Hammerfest, najsevernejše mestece na svetu (najdaljši dan traja dva in pol Vzhodna Evropa. Dočim je zahodna Evropa zelo mnogovrstna glede vodoravne in navpične izobrazbe, je vzhodna v vsakem obziru prav enolična; zato posreduje le-ta prehod k Aziji, kjer se razvijajo nižine, planote in gorstva do neizmerne velikosti. Pa ne samo površje nego tudi podnebje, prebivavstvo in politične razmere vzhodne Evrope so prav enostavne; kajti čeravno obsega več nego polovico vse naše zem¬ ljine, ima vendar samo eno velikansko državo, Rusko, in poleg nje se skoraj izgubi mala Rumunska. 126 Carje vina Ruska s Finsko. (5'4 milj, km 2 , 105 milj, pr.)* Rusko carstvo obsega več nego polovico Evrope in je devet¬ krat večje nego Avstro-Ogrska. Vsa vzhodna Evropa od 43. do 70. vzporednika in od 25. do 60. poldnevnika (vzhodno od Greenwicha) je velikanska nižina, katero prekašajo le še Sibirija ter nižini ob Misisipiju in Maraiionu. Na s. jo obliva Severno Ledeno z Belini morjem, ki se zajeda z Oneškim in Dvinskim zalivom v nizko obalo. Na vzhodni strani je polotok Kanin, na zah. pa Kola. Baltsko morje ima na vzh. Finski (Cuhonski) in Riški (Riga) zaliv. V Črno morje moli polotok Krim, ki loči (preliv Kerč) Azovsko morje od črnega. Tudi Hvalinsko (Kaspiško) jezero je morju podobno. Zato lahko rečemo, da Rusija meji ob štiri morja; navidoma ima torej zelo ugodno lego. Toda pomisliti je treba, da je prvo tri četrti leta, drugo pa polovico leta zamrzlo in torej nepristopno. Vrhu- tega sta Baltsko in Črno morje zaprti morji, in izhodi iz njiju niso v ruski oblasti. Iz Hvalinskega jezera se pa že celo nikamor ne more. Zato izkuša Rusija neprenehoma, da bi prišla do odprtih morij. Omenjenim polotokom je podobna tudi Finska, v katero se zajedata Botniški in Finski zaliv, in katera ima drugačno obliko nego ostala Ruska; njeno površje je namreč velika granitna plošča s premnogimi jezeri. Obala je pa zelo razjedena, in spremljajo jo kakor norveško mnogi majhni ostrovi («skeri»). Ruski otoki leže v Baltskem (Dago, Osel, Alandsko otočje) in Ledenem morju (Kolgujev, Vajgač in Novaja [Nova] zemlja). Mimo Vajgača se pride skoz Jugorski preliv v Karsko morje, ki obliva le nekaj malega evropske obale. Kot podaljšek Nove zemlje in Vajgača se nam kaže pol- dnevniško pogorje Ural, vzhodna meja evropska. Delimo ga v Severni ali Pusti (do izvira Pečore), Srednji ali Rudnati (do Jekatarinburškega prelaza) in Južni ali Gozdnati Ural. V prvem delu se vzdiguje njegov najvišji vrhunec Tolp o s (1656 m), potem se pa vedno bolj širi in znižuje, tako da se ob 50. vzporedniku popolnoma izgubi v pustinjah. Odtod dalje smatramo reko Ural za prirodno mejo med Evropo in Azijo. Ob južni meji Ruske se vlečeta pogorji Kavkaz (glej pri Aziji str. 4) in Jaila na Krimu (Romankoš, 1570 m). * Tu prebivavstvo Kavkazije (9'7 milj.) ni všteto. Pod. 13. Elbrus, jnajvišja gora v Kavkazu. 127 128 Notranja ruska nižina je kaj enolična (srednja višina znaša 160 m); še gričev ni skoraj nič, le posamezne visočine se vzdigujejo iz ravnine, n. pr. Valdaiska (Kamestik, 332 m; Popova gora, 351 m), ki je važno razvodje. Od Valdaiske visočine se razprostira Litovska jezerska plošča proti j.-zah. Med Dnčprom in Donom se vleče proti j. ‘Srednj eruski hrbet, ki je nizek, pa zelo širok. Še najbolj vzpet je desni breg Volge severno od Saratova (do 350 m). Ruska ali Sarmatska nižina prehaja na zah. v Severno- nemško, na j.-zah. v Vlaško, na j.-vzh. pa v Kaspiško nižino. Njeni deli so: 1.) Arktna nižina od 60. vzporednika do Ledenega morja; pokrita je na s. s tundrami, na j. pa z velikanskimi jelovimi gozdi. 2.) Osrednja nižina med 50°. in 60°. s. zemljep. š.; pokrita je z neizrečeno rodovitno prstjo (predel černozem), v kateri izvrstno uspeva žito. 3.) Južni predel, večinoma pustinja; nje vzhodni del je slana Kaspiška pustinja, ki je skoraj popolnoma brez rast¬ linstva, na zahodni strani Dona pa Pontska pustinja, po kateri se pretaka mnogo rek; zato so tu dobro namočeni pašniki, ki zelo prijajo živinoreji. Ruska nižina ima premnogo rek in jezer, med katerimi so le neznatna razvodja ali jih pa včasih še nič ni, n. pr. pri Manyču. Večji del Rusije izliva svoje vode proti j. Iz notranje Rusije teko reke skoraj kakor žarki k čveterim okolišnjim morjem. V Ledeno morje se izlivajo: 1.) Pečora, ki izvira v Srednjem Uralu; 2.) Mezenj; 3.) Severna D v i n a, ki ima dve izvirnici, se izliva pri Arhangelsku; 4.) Ončga. V Baltsko morje teko: 1.) Neva, kratka, toda zelo vodnata reka (Rusom je sveta), ki odvaja vodovje obeh največjih evropskih sladkovodnih jezer: Ladoškega (skoraj tako veliko kakor Dolenja Avstrija) in Ončškega (za polovico manjše); tudi Pejpuško jezero pošilja svoje vode v Finski zaliv; 2.) Zahodna D v in a (Diina) prihaja z Valdaiske višine in se izliva v Riški zaliv; 3.) Nčmen (Memel); 4.) Visla (Weichsel) izvira v Karpatih, dobiva na Poljskem dotok Bug in ima deltast izliv. V Črno morje se izlivajo: 1.) Dnčstr, izvira v Karpatih in teče z njimi vzporedno proti j.-vzh.; 2.) Bug; 3.) Dnepr, po velikosti tretja reka v Evropi, izvira južno od Volge, napravlja brzice (Porogi = pragovi) ob 35.poldnevniku in ima plimujoče ustje; 4.) Don, z Doncem, ima Dnčpru podoben tok in se izliva v Azovsko morje. V Kaspiško jezero teče glavna reka ruska, Volga, največji evropski veletok (3200 km). Izvira na Valdaiski višini, teče proti 129 vzh. in j., naposled pa proti j.-vzh. in ima deltast izliv. Od d. strani dobiva Oko z Moskvo, od 1. pa K a m o. Mejna reka Ural izvira v istoimenskem pogorju. Ruske reke so prav vodnate in teko zelo počasi, ker je njih izvir le malo višji od izliva, zato pa prav lahko plove po njih; toda po zimi zamrznejo, in njih led napravlja spomladi mnogo škode. Preden so dodelali železnice, so bile reke edini prometni potje, in še sedaj je na Ruskem plovitev po rekah mnogo važnejša nego po drugih evropskih državah, zlasti na Volgi med Kazanjem in Nov¬ gorodom. Sedaj je tudi železniška mreža zelo popolnjena (32.000 km). Iz St. Peterburga v Moskvo je 600 km, v Odeso pa 2310 km. Tudi prekopov je mnogo; najimenitnejši je tisti, ki vodi iz Zahodne Dvine v Berezino in Dnepr. Ruska je celinska država tudi glede podnebja. Ker je večina države od morja oddaljena in nima vzporedniških pogorij, zato pihajo mrzli vetrovi brez ovire črez odprto nižino. Poletje je sicer vroče, a zelo kratko, zima pa dolga in prav ostra. Obale Azovskega morja in izliv Volge, ki imajo isto zemljepisno širino kakor Gorica, zamrznejo vsako leto. Po leti pa so jasni dnevi mnogo toplejši nego v zahodni Evropi, tako da ima St. Peterburg isto toplino kakor srednje Angleško. Zahodni vetrovi prinašajo zadosti dežja, le v najvzhodnejšem predelu so peščene in slane pustinje brez drevja; na tej strani Volge pa se da tudi pustinja še obdelovati in rodi obilo žita. Po srednji Ruski je mnogo jelovih gozdov, ki se raz¬ prostirajo skoraj do tečajnika. Onkraj tečajnika so pa tundre, po katerih po leti skoraj ni mogoče hoditi. Najrodovitnejši del Ruske je ob gorenjem Donu med Dnčprom in Volgo; žito rodi tam tako obilno, da je izvažajo tudi v Avstrijo, Italijo, na Francosko in Angleško. Poleg Zedinjenih držav je Ruska naivečja žitnica za gosto naseljeno zahodno Evropo. Glavna izvozna luka je Odesa z drugimi mesti ob črnem morju. Predivo tudi izvrstno uspeva, in mnogo dobička daje živinoreja, največ pa živali z drago kožuhovino. Vinska trta rodi le na Krimu, na južnih obronkih po¬ gorja Jaila. Tudi rudnin ima Rusija prav mnogo. V Uralu so bogati železni rudniki; pa tudi zlata, srebra, platine, bakra in dragih kamenov (jašma, malahit) dobivajo obilo. V veliki množini je premoga zlasti ob Doncu, kjer ga je celo več nego na Angleškem. V Kavkaziji so izdatni viri petroleja (Baku), v pustinjah pa dobivajo mnogo soli. Bežek, Zemljepis. 9 130 Ruska trgovina je zlasti notranja. V zahodno Evropo izva¬ žajo poleg žita še usnje (jufta) in kožuhovino (astrahanjske kape). Iz Kitajske vozijo čaj dosedaj še na težkih vozovih (70 do 80 dni), in zahodna Evropa ga dobiva iz Ruske. Veliki letni senjmi so na Ruskem še vedno v navadi kakor nekdaj pred železnico; na te senjme prihajajo trgovci in dovažajo blago iz cele države. (Rusi sploh radi potujejo). Najvažnejši senjem je avgusta meseca v Nižnem Nov¬ gorodu, kjer zamenjujejo evropske pridelke za azijske. Ruske obrtne izdelke izvažajo zlasti v Azijo. Večja obrtnost (platno, sukno, svi- lenina in železnina) je razširjena le v osrednjih pokrajinah in na Poljskem. Okoli štiri petine vsega prebivavstva je Slovanov (Rusi, Rusini, Poljaki). Rusi (Velikorusi) so gospodarji, in njih govorica rabi za književni jezik. Rusini (Malorusi) bivajo na j.-zah. in j. ter imajo lepe narodne pesmi; Rusinom prištevamo tudi Kazake, ki so bili nekdaj jahajoči graničarji proti Tatarom in Turkom. V porečju Visle prebivajo katoliški Poljaki. Slovanom sorodni so Litovci (Litvini) in L a tisi (Leti) v Baltskih pokrajinah (od Nčmna do Riškega zaliva). Severno od teh bivajo celo do Ledenega morja finski narodi (Mongolci uralo-altaiske skupine), n. pr. Čudi (pravi Finci na Finskem), Laponci na Koli, Samojedi (nomadi in še pogani) ob Ledenem morju, Voguli ob Uralu. V Baltskih pokrajinah stanujejo po mestih in graščinah Nemci, takisto ob dolenji Volgi. V pustinjah med Volgo in Uralom bivajo turški narodi: Kirgizi, Kalmiiki in Tatari, večinoma mohamedanci. Ruska je absolutna monarhija, katero vlada car («samodržec vseh Rusov»); kneževina Finska (2’5 milj, pr.) je združena po perso¬ nalni uniji z Rusko. Vkljub obširnosti države vlada na Ruskem takorekoč en narod, ena vera (pravoslavna) in ena volja. Rusi so večinoma poljedelci in živinorejci. Vobče so dobrohotni, z malim zadovoljni in težkega dela navajeni. Vkljub napredujoči obrtnosti imajo le večja mesta evropsko lice, manjša pa so vasem podobna. Država je razdeljena v gubernije. Velika Ruska ob gorenji Volgi in Severni Dvini je srce Ruske. Tu se nahaja narodno in versko središče, staro gl. m. Moskva (988.000 pr.). Kremelj je poseben del mesta s krasnimi palačami in cerkvami. V Moskvi se stekajo železnice, in tu je zbirališče notranje trgovine, pa tudi glavni sedež obrtnosti. Nižnij Novgorod (72.000 pr.) ob izlivu Oke; na veliki senjem julija in avgusta pride okoli 300.000 ljudi iz vseh krajev Evrope in Azije. Tula (66.000 pr.) izdeluje 131 železnino in orožje (največja orožarnica). Smole n sk, važen prehod črez Dnepr. Arhangelsk, važna luka, zlasti za lesnino. Baltske pokrajine med Nčmnom in Nevo. Ob skrajnje notranji zajedi Finskega zaliva stoji St. Peterburg (Petrograd, 1,267.000 pr.), krasno gl. m., polno palač in monumentalnih zgradeb (stolna cerkev sv. Izaije), ima popolnoma evropsko lice; Peter Veliki ga je začel zidati 1. 1703. Tu je prvo tržišče; odtod drže prekopi na vse strani, železnice v zahodno Evropo (v Lizbono 4825 km) in Azijo; drugo obrtno mesto. Kronstadt, prva vojna luka. Riga (283.000 pr., nemški protestantje), tretje tržišče; ima ugodno zvezo z notranjščino. J ur jev (Derpt, Dorpat), vseučilišče. Finska je velika kneževina; devet nje desetink je z jezeri, močvirji in gozdi pokritih, zato je po notranjem malo naseljena. Ob obali bivajo Švedi. Gl. m. Helsingfors (71:000 pr.), vseučilišče. Zahodna Ruska (Litva), južno od Nčmna. V sredi so brez¬ končni gozdi in močvirja, koder še hranijo zobre, na s. in j. pa rodovitna oranica in pašniki, kjer goje goveda. Vilna, križišče železnic, ki imajo smer proti obali. K Zahodni Ruski se prištevata tudi V o 1 y n i j a z velikimi močvirji (Rokitno) ob Pripetil in Po¬ dolje z mestom Žitomirom. Poljska (Poljša) ob srednji Visli je rodovitna zemlja, toda slabo obdelana. Gl. m. Varšava (615.000 pr., polovica Židov) stoji ob glavnem prehodu črez Vislo; trgovinsko in obrtno mesto (lesnina). ) do 4025 m. Najvišji vrhunec na Tasmaniji se imenuje Mt. Humboldt (1650 m). Na Novi Zelandiji (n. Neu-Seeland) je mnogo živih ognjenikov, gejzirjev, toplih vrelcev in parnih vulkanov. Na južnem otoku se vzdiguje Mt. Cook (mavnt kuk) do 3760 m, na severnem pa s snegom pokriti Ruapehu do 2700 m in Mt. Egmont do 2520 m. — Na Sandwichskih (sanduič-) otokih je najveličastnejši ognjenik naše zemlje Mauna Loa (= Velika gora, 4150 m), ki ima na svojem obronku jezeru podobno žrelo (skoraj 4 km v premeru), napolnjeno z vročo lavo. Severno od njega se vzdiguje še višji Mauna Kea (= Bela gora, 4210 m), ki pa sedaj ne deluje več. Vodovje na celini. Kakor smo že rekli, je Avstralija večinoma suha. Njene reke so celo nepopolno razvite; le malo je plovnih in še te večinoma samo ob deževnem letnem času. Ker največ dežuje v Avstralskih Alpah, zato izvirajo iz njih tudi največje avstralske reke. Med njimi je 153 najdaljša Murray (mire), ki izvira izpod Kosciuszkove gore, in D ar lin g. Skoz južnozahodno Avstralijo teče Swan River (= La¬ bodja reka), skoz zahodno pa Murchison (mi.rčizn); Victoria se izliva v Cambridgeski, Flinders pa v Carpentarijski zaliv. Najvažnejša celinska reka je Cooper-Creek (kuper-krik). Avstralska jezera so slana in ob suhem vremenu zgolj plitke močarine. Najvažnejša so Eyre (ar), Torrens in Gairdner (gerdner). Podnebne razmere. Severna Avstralija (od 11.° do 25.° j. š.) pripada toplemu pasu, srednja (od 25.° do 35.° j. š.) subtropskemu, in le skrajnji jug (s Tasmanijo in Novo Zelandijo vred) leži v južnem zmernem pasu. V toplem pasu (na Novi Guineji in bližnjih otokih) se menjavata polu- letna monsuna: mokri severozahodnik veje od oktobra do aprila (poletje), suhi severovzhodnik pa od aprila do oktobra (zima). V sub¬ tropskem pasu se že poznajo štirje letni časi: deževna spomlad od septembra do decembra, suho poletje od decembra do marcija, zopet deževna jesen do junija, a v juniju, juliju in avgustu jasna, suha zima. Največja vročina in suša je meseca januarja, ko vleče tudi pekoč in žgoč veter; tedaj ni videti niti ene travice, tako da često pogine velika množina goved in ovac. Sneg ne zapade nikjer v nižavju avstralskem, a vendar zmrzuje zemlja v dolgih zimskih nočeh daleč gori proti s. V južni Avstraliji je podnebje zmerno in vkljub zelo naglim izpremembam prav zdravo. V Melbournu (melborn) znaša srednja letna toplina le 13’5 0 C. Kadar dežuje več dni zaporedoma, se izpremeni vsa zemlja v neprehodno močvirje. Severnozahodni otoki imajo sicer tropsko podnebje, a severno- vzhodni mokri pasat ga precej hladi. Tudi na Sandwichskih in bližnjih otokih vlada enakomerno, ohlajeno tropsko podnebje. Na Havaiju imajo skoraj večno poletje (24° do 26° C.). Takisto vlada po južno- vzhodnih otokih enakomerna, po pasatih ohlajena toplota. Gorati otoki imajo dosti dežja in bujno rastlinstvo, po nizkih pa dežuje jako malo. Prirodnine. Avstralsko rastlinstvo je borno, enolično in samo tej zemljini lastno. Pragozdov ni nikjer, gozdov le malo, pač pa mnogo neprehodnega grmovja. Visoko drevje raste največ le v posameznih skupinah. Avstraliji lastne so akacije in klejasta drevesa, med njimi zlasti «eucalyptus», ki s kosmatim, usnju podobnim listjem popije 154 mnogo mokrote. Kolenčaste palme imajo mečem podobne, navpične liste, ki ne dajejo nič sence. Notranja Avstralija je pokrita z malim grmičjem in s slano travo, katero ovce rade mulijo. Po vzhodni in južni Avstraliji so Evropci razširili pitome rastline, zlasti žito, zelenjad, sadno drevje, in tudi vinsko trto goje z uspehom. Vso obalo pokri¬ vajo nepretrgani gozdi, ki so pa vedno redkejši ter siromašnejši navzgor in na znotraj. Po ozkih gorskih dolinah v južnovzhodnih pre¬ delih so gozdi podobni našim, drugod pa raste zlasti mnogo borovcev in palm, posebno pa evkaliptov, ki vse drugo drevje zatemnjujejo. Evkalipt zraste 20 do 25 m visoko in ima vedno zeleno listje, ki polagoma odpada ob vseh letnih časih, pa se vedno z novim nadomešča. Posamezni listi so po 20 cm dolgi in 3 cm široki in vise navpično na vejah, tako da pod takim drevesom ni nič sence. Listi so hrapavi, debeli, od zunaj podobni usnju, od znotraj, kjer se voda nabira, pa gobi; zato sade evkalipt po močvirnih krajih. Tudi lepo dišeče olje se cedi iz njegovih listov. Skorja se lušči v dolgih trakovih, katerih vedno visi vse polno po deblu. Med posameznimi debli je mnogo praznega prostora, kjer nič ne raste, ker evkalipti porabijo mnogo mokrote, in potem izžge solnce tla, da ne more nobena travica vzkliti. Med vejevjem žvižga in šumi navadno vroči pustinjski monsun, ki nosi mnogo prahu s seboj. Kadar se vihar pojači, tedaj nastane dež. Na otokih, zlasti nizkih, rasto najbolj kokosova palma, kru¬ hovec, banane in gomoljike, ki dajo prebivavcem zadosti hrane. Tri kruhova drevesa rode v devetih mesecih toliko sadja, da lahko živi ob njih en človek ta čas; ostale tri mesece se pa preživi s kuhanim kruhovčevim sadjem.. Imenitni sta tudi drevesi pisang (rajska smokva) in kazuarina, katera ima šibke, nizko viseče veje, ki se vedno in vedno cepijo na dvoje; zato jo radi sade na pokopališčih, čim dalje se gre proti vzh., tem manje rastlinskih vrst je videti; vendar so vse podobne vzhodnoindijskim. Kakor spominja avstralsko rastlinstvo na davno minole čase, takisto tudi živalstvo. Avstraliji lastni so vrečarji, zlasti kenguruj, ki živi v velikih čredah po notranjih planotah. Značilni za to celino so tudi mnogi kljunaši, povodne in druge lepo pisane ptice (papige, čopasti golobje, noji ), črni labod, bela vrana, leteči vrečar «valobi», hudi pes « dingo«, premnoge kobilice in komarji. Velikih sesavcev in ro¬ parskih živali v Avstraliji ni, pač pa premnogo ribakov in plavu- tarjev po vseh avstralskih morjih. Izmed evropskih živali se najbolj množe ovce; ker pa ni zadosti vode, morajo lastniki čred kopati globoke vodnjake, ki dobro služijo. Pod. 17. Zračni pojavi v severnih polarnih krajih. 155 156 Avstralski otoki imajo zelo uborno živalstvo; le ptičev je pre¬ mnogo, toda ne raznovrstnih. Na Novi Guineji in bližnjih otokih živi prekrasna rajčica. Prvotniki so povsod redili pse, prašiče in kokoši. Okoli nizkih otokov mrgoli premnogih morskih živali, toda tudi mnogoličnost živalskih vrst pojema od zah. proti vzh. Trgovina je večinoma v tujih (angleških) rokah. Skoz zemljino vodi telegraf (3157 km) iz Palmerstona (pamrstn), ob Port Darvinu do Poit Adelaida (adeled). Železnic imajo že 21.000 km (najvažnejša je iz Adelaida črez Melbourne in Sydney v Brisbane [melborn, sidm>, brizben] 2908 km). Glavno pristanišče Sydney ima redno zvezo mimo Vitiskih in Sandwichskih otokov v S. Frančiško . (25 dni) potem črez Albany (albani) in Colombo v Sues (26 dni) ter v Capetown (kaptavn, 19 dni). Iz Palmerstona vodi kabel na Javo, a iz Queenslanda (kvins- land) ga nameravajo položiti do Vankouverja (vankuvr) in Canade. Celinska Avstralija je bogata s kopani nami, toda rudarstvo je zanemarjeno. Največ je zlata, zlasti v Victoriji, Avstralskih Alpah in Modrih gorah. Tudi bakra je mnogo, zlasti v severnem delu Flindersovega pogorja. Železna ruda se nahaja semtertja (n. pr. ob gorenjem Murchisonu) samorodna, da bi se lahko takoj v železo prekovala. Premoga je le malo (v Modrih gorah in na Tasmaniji). Prebivavci. Od najdbe Avstralije pa do današnjega dne se je prebivavstvo zelo izpremenilo: prvotniki so skoraj izginili, priseljencev pa je že skoro 3'3 milj. Za kaznjenci so se naselili svobodni Angleži (zlasti izza 1. 1851.), potem Francozi, Nemci, Kitajci i. dr. Prvotnikov je na celini le 60.000, na Tasmaniji so že izumrli, na Novi Zelandiji jih je pa še 41.500; imenujejo se Maori (mauri, sredi severnega otoka) ter so se zdaj podvrgli angleški vladi. Na Novi Guineji žive črni Papuanci (Papua), sorodni Avstralskim Črncem; sicer so zelo nadarjeni in hrabri, toda sirovi. Polinezci so lepi in nadarjeni ljudje, ki pa spričo Evropcev hitro ginejo. Na Salamonovih otokih so prebivavci pridni poljedelci, toda zavratni ljudožerci. Naselbine se nahajajo samo ob obali in se ne morejo širiti dalje proti sredini, ker je suha in peščena. Nova podjetja niso imela pričakovanega uspeha, vrednost proizvodov se je zmanjšala, in zato se mnogi zopet izseljujejo, zlasti iz Melbourna. Avstralija s Tasmanijo je sedaj zvezna država (The Common- wealth of Australia), sestoječa iz šestih držav in enega teritorija pod pokroviteljstvom angleškim. Državo vlada angleški guverner, ki 157 ima svoj sedež v Sydneyu. Države imajo vsaka svoj parlament z dvojno zbornico. Poslance volijo države neposredno, starejšine pa zbori poedinih držav. Skupno imajo sedem ministrstev in najvišje sodišče. Posamezne države so: 1. ) New South-Wales (nju su5-uels, Novi Južni Wales), naj¬ starejša naselbina, ki ima največ ovac in goved; gl. m. Sydney (sidrn,, 430.000 pr.), kjer je sedež vlade; vseučilišče, velika trgovina in v okolici neizčrpni premogovniki. 2. ) Queensland (kvinsland), gl. m. Brisbane (brizben). 3. ) Victoria, najmanjša toda najbolj cvetoča država zaradi obilice zlata, žita in vina. Gl. m. Melbourne (melborn, 490.000 pr.) je podobno evropskim velikim mestom, ima vseučilišče in veliko trgovino z domačimi pridelki. 4. ) Južna Avstralija ima krasno podnebje, poljedelstvo, vi¬ narstvo in živinorejo. Adelaide (adeled, 145.000 pr.). K tej državi je prislonjen teritorij Severna Avstralija, pusta in propadajoča dežela. Palme r sto n (pamrstn). 5. ) Zahodna Avstralija rodi vino in sadje ter koristen les. V novejšem času so našli tudi zlato in v morju love bisere. Gl. m. Perth (por.'/); Albany (albani), utrjeno in močno pristanišče. 6. ) Tasmanija, gorat a rodoviten otok, ki je popolnoma po¬ doben celini, s katero je bil nekdaj združen. Gl. m. Hobart. Avstralski otoki. Nova Guinea (ginea), mimo Grbnlanda največji otok na svetu (785.400 km 3 , 840.000 pr.), ima nepredirne pragozde; zato niso notranji predeli še skoraj nič preiskani. Nizozemci si laste zahodno polovico, Nemci severnovzhodno in Angleži južnovzhodno. Od Nove Guineje se vleče v polkrogu (vzporedno z vzhodno obalo Avstralije) niz goratih otočij, ki. so vsa pokrita s tropskimi pragozdi. Prebivavci so Papuanci, ki so bili poprej ljudožerci. Ta otočja so: Bismarckov arhipel (poprej Nova Britanija, nemški); Salamonovi otoki (severni so nemški, a južni, rodovitnejši, angleški); Novi Hebridi (francoski) in Nova Kaledonija. Na Novi Kaledoniji so imeli poprej Francozi naselbine za kaznjence, a sedaj jih tod nimajo več. V smeri istega polukroga leži Nova Zelandija, angl. New Zealand (nju ziland), ki je skoraj tako velika kakor Italija, kateri je tudi po obliki podobna, a šteje le 700.000 pr. Podnebje je zdravo, toda mokrotno in mrzlejše nego v Evropi pod isto zemljepisno 158 širino. Manjši severni otok je ognjeniški ter posebno bogat z vročimi vrelci, gejzirji in jezeri. Večji južnejši otok (onostran Cookovega preliva) je podoben našim planinam ter ima vse polno lednikov in podolgastih jezer po dolinah. Nova Zelandija je naselbina angleške krone, zelo bogata po poljedelstvu, živinoreji in zlati rudi. Gl. m. Wellington (uelingtn), potem Auckland (ikland) na sever¬ nem, Dunedin (d'i>nidn) na južnem otoku. Sredi Velikega oceana leži premnogo majhnih otočij, ki so deloma ogn j eniška (gorata in visoka), deloma pa koral j na (klečevita). Ker so koraljni otoki nizki, jih često pokrivajo morske plime, da so nevarni ladjam; zato pa so tamošnji prebivavci izvrstni mornarji. Koraljna otočja so: Palau ali Pele w, Mariani (Ladroni) in Karolini, vsi španski. Marshallovi (maršal-) otoki so nemški, Gilbertovi pa angleški. Visoki otoki so Viti, angl, Fiji Islands (ffdži ajlands, britanski),* Tonga (Prijateljski otoki, samosvoji), Samoa (Mornarski otoki; Angleži, Nemci in Amerikanci se potegujejo zanje). Cookovi (kuk, Hervey) in Družbi n ski otoki, izmed katerih je glavni otok prelepi Tahiti (taiti). Družbinsko otočje in takisto še bolj proti vzh. ležeči otočji Tuamotu ali Paumotu (Nizki otoki) in Marquesas (markesas) so v francoski oblasti. Glavni pridelek vseh teh otokov je kopra, t. j. posušeno mastno jedro kokosovega oreha, iz katerega napravljajo milo in olje. Na severni strani polutnika stoji najvažnejše avstralsko otočje, Sandwichsko (sanduič) ali Havaiisko (17.000 km 2 , 100.000 pr.), ker je tu središče trgovine med Azijo, Ameriko in Avstralijo. Vsi otoki so ognjeniški, zlasti največji Havaii. Prebivavci so omikani in iznajdljivi, po veri protestantje. Otočje je od meseca septembra 1. 1897. zedinjeno s Severnoameriško Unijo, katera si ga je prisvojila zaradi trgovinske važnosti. Gl. m. Honolulu na otoku Oahu ima vseučilišče in vilam podobne hiše. Tudi kratko železnico imajo že. * Ti leže 180° vzhodno od Gr., vendar izpremene mornarji datum šele vzhodno od Tongaskih otokov, tako da štejejo na teh ponedeljek, na Samoi pa še nedeljo. Polarni kraji. (4'48 milj, km 2 , 80.500 pr.) Severni polarni kraji, čeravno bi morali prištevati severnim polarnim krajem vse predele onostran severnega tečajnika, torej najsevernejši del Evrope, Azije in Amerike z bližnjimi otoki, sma¬ tramo vendar kot take le bolj oddaljene otoke, t. j. Spitzberge in Franca Jožefa zemljo. Obedve otočji sestojita iz dveh večjih in več manjših otokov. Obala jima je zelo razjedena, polna fjordov (fjor). Južno od Spitzbergov leži Medvedji otok. Med obema otokoma Franca Jožefa zemlje se vleče preliv Au s tri a-Sun d. Severno od vzhodnega otoka je Petermannova zemlja z Dunajskim rtičem (Cap Wien) pod 83. vzporednikom. A najsevernejša točka, katero so do sedaj dosegli je 86° 14' (Nansen). Na otokih so vulkanske pla¬ note iz diorita, na katerih so posamezni vrhunci 800 do 1000 m nadmorske višine. Severne polarne dežele so podobne velikanski puščavi, polni prav majhnih ledenih kupov in golih skal. Pod 83. vzporednikom tra¬ jata najdaljši dan in najdaljša noč po štiri mesece. Na severnem polu pa je od 21. marcija pa do 22. septembra neprenehoma dan, a potem nastopi poluletna noč. Planote so pokrite z ledeniki, ki se spuščajo kar naravnost do obale; na strmi obali se lomijo in padajo v morje, po katerem plavajo kot Medene gore«. Na suhem je led sinji, moten, zrnat in trd, v morju pa postane zelo krhek in lahko razbije ladje, ako pade nanje. Ledene grude, ki plavajo blizu obale, so na zraku modre, večinoma s snegom pokrite, v vodi pa odsevajo zeleno in napravljajo neprodirne pregrade. Na odprtem morju se naredi debel skladni led (Packeis) in jako široke »plavajoče poljane«, ki se večkrat spoje in zrastejo. S silnim hreščanjem trčijo druga ob drugo, in gorje ladji, ki zaide med take poljane! Veter in morski tokovi ženejo ledene poljane vedno dalje, in na njih plavajo velikanske skale, ki pridejo na tuje obale kot »blodeče skale«, n. pr. z Grbn- landa na obalo New Foundlanda (nju favndland). Zalivski tok precej ublažuje ostri mraz. Na Franca Jožefa zemlji znaša sicer srednja letna toplina samo — 16° C., in niti o 160 najtoplejšem poletju ni to otočje popolnoma brez snega; vendar pa so obale vsako leto kaka dva meseca brez ledu, in zato zahajajo evropske ladje tudi v polarne kraje, kadar love severne medvede, tjulenje in mrože. Ljudje niso nikjer stalno naseljeni; celo ruska lovska naselbina na Spitzbergih se pogosto menja. Na polarnih otokih ni nič zemlje, zato je rastlinstvo silno uborno, kakor n. pr. v Alpah 3000 do 3500 m nad morjem. Samotne obale oživlja le Pod. 18. Severna zarja. nebrojna množina severnih ptic, ki tam vale, in katerih jate skoraj solnce zatemnjujejo. Solnce stoji prav malo nad obzorjem in ustvarja čarobne svetlobne prikazni: severno zarjo, po dvoje, troje ali še več solne, ki so kakor križ postavljena itd. Oddaljeni kraji se pri¬ bližujejo, obale hipoma nastajajo in ginejo, njih oblika se vedno izpreminja in čudovito razvlačuje. Kadar je toplina posebno nizka ter se nahaja v zraku vse polno ledenih stožcev in kristalov, tedaj se opažajo najčarobnejše svetlobne prikazni, stranska sobica ali pa solnce, ki je na daleč raztegnjeno kakor goreča plamenica. Pod 161 solncem leži temen, meglen pas, ki je od daleč podoben pogorju, ob gorah pa se vlačijo težki oblaki; vodena para se namreč ob gorah silno zgosti ter izpremeni v take strahovite oblake. Južni polarni kraji so še manj preiskani nego severni, ker je ob južnem tečaju še mnogo več snega in ledu; zato tudi mor¬ narji niso mogli črez 78. vzporednik prispeti. Po nekaterih krajih se vzdigujejo kar navpični ledeni zidovi. Poprej so mislili, da obdaj e južni pol Antarktna zemljina; novejše preiskave pa so dokazale, da je tudi okoli južnega tečaja takšen arhipel, kakršen se nahaja na severni strani Amerike. Največja otoka sta Wilkesova (uilks-) dežela južno od Avstralskega zaliva, in Victorijina zemlja, južno od Nove Zelandije. Na Victorijini zemlji se vzdiguje vulkan Erebus do 3770 m nad morjem. Manjši otoki so Kemp in Enderby na južni strani Azije ter Kerguelen (kerglen) pod 70. poldnevnikom vzhodne širine. Grahamova (graham-) in Aleksandrova zemlja ležita blizu Južne Amerike. Bezek, Zemljepis. 11 Dostavek Najvažnejši pojmi iz zvezdoznanskega zemljepisja. Zvezdoznanstvo ali astronomija se bavi z opazovanjem nebeških teles («zvezd»), kako velike in oddaljene so, kako se svetijo, kako se sučejo in tekajo. Poleg naše zemlje in našega meseca je še mnogo zvezd, ki so v očitni zvezi s solncem. Šolnce in njegove spremljevavke imenujemo vkupno osolnčje (Sonnensy steni). Prej so mislili, da solnce teka okoli zemlje (Ptolomajev sestav); Nikolaj Koprnik (Coppernicus, f 1543) in Galileo Galilei (f 1642) sta pa dokazala, da solnce v osolnčju mirno stoji, a zemlja in druge spremljevavke tekajo okoli njega (Koprnikov sestav). Vse to je znanstveno dokazal Newton (njutn, j- 1727). Poleg našega osolnčja je pa še vse polno drugih podobnih sestavov, katerih središče so nepremič niče ali stalnice (Fixsterne) s samosvoj o lesketa¬ jočo svetlobo ; zato jim pravimo tudi «solnca». — Naše solnce pa razsvetljuje druge zvezde («razsvetljenke»), ki so brez svoje svetlobe ter tekajo okoli njega; zato jim pravimo premičnice ali planeti. Nekatere teh premičnicic pa imajo zopet svoje spremljevavke,’ki so še manjše od njih ter tekajo najprej okoli pre- mičnic in potem z njimi vred okoli solnca; zato jim pravimo sopremičnice ali spremljevavke (trabantje, meseci). Po svetlobi in vnanji obliki pa razloču¬ jemo še tretjo vrsto zvezd, namreč repatice ali komete, ki so pravzaprav le razpadajoče zvezde z lepo bleščečim jedrom in daljšim ali krajšim svetlim repom. Utrinke zvezd, ki padajo na zemljo v posebno svetlih nočeh (zlasti od 10. do 11. avgusta), imenujemo zvezdne utrinke in izpodnebnike (Sternschnuppen, Meteore; «goreče solze sv. Lovrenca«). Nepremičnic je skoraj brez števila, tako da jih lahko s prostimi očmi opazimo 5000 do 6000 na zvezdnatem nebu. Za, nas zemljane najimenitnejša nepremičnina je solnce, kajti solnce je pravi izvir vse svetlobe in toplote na zemlji. Našim očem se kaže kakor svetel krog, ki ima kakih 85 cm v premeru; v resnici pa je solnce velikansko oblo, katerega premer znaša 1'4 milj, km, torej 113krat več nego zemeljski. Nam se zato zdi tako majhno, ker je povprek od zemlje oddaljeno 153 milj. km. (Svetloba potrebuje od solnca do zemlje osem minut, iz topa izstreljena krogla bi potrebovala za to daljavo dvanajst let, železniški brzovlak pa črez 300 let.) To velikansko oblo pa ne stoji popolnoma pri miru, nego se suče okoli svoje osi (enkrat v 25 ‘/ 2 dne) in vrhutega se pomika še dalje v brezkončnem nebeškem prostoru (proti sredini sozvezdja Herkul) z neznansko hitrostjo z vsemi svojimi premičnicami in spremljevavkami. — Na solčnem površju opazujemo semtertja raztresene temne pege (Sonnenflecke) in 1 u č n i c e (Sonnenfackeln). Premičnice delimo po oddaljenosti od solnca v notranji in zunanji pas. K notranjemu pasu spadajo (od solnca računajoč): Merkurij, Venera, Zemlja s svojim mesecem in Mart z dvema mesecema; k zunanjemu pa 163 Jupiter (s štirimi meseci), Saturn (z osmimi meseci in dvojnim obročem), Uran (s šestimi meseci) in Neptun (z dvema mesecema). Stari so šteli sedem planetov, med njimi tudi solnce in mesec, a zemljo so imeli za stalnico, in Uran in Neptun jim sploh nista bila znana. — Med notranjim in zunanjim pasom se nahaja še vse polno majhnih planetov, ki niso vidni prostim očem; imenujejo jih planetoide ali asteroide. Poznajo jih že 430, a mislijo, da bi jih utegnilo biti vseh skupaj okoli 500. Gibanje zemlje. Naša zemlja se zasuče enkrat okoli svoje osi v štiriindvajsetih urah in sicer od zah. proti vzh. Nam se zdi, da zemlja pri miru stoji, in da solnce okoli nje teka od vzh. proti zah., kakor se nam zdi, če se hitro vozimo, da stojimo mi na mestu, a da se stvari okoli nas premičejo v nasprotni smeri. Vrtenje zemlje okoli svoje osi se imenuje s tujo besedo rotacija. Ker je naša zemlja pakrogla (Spharoid), zato razsvetljuje solnce vedno samo tisto njeno polovico, ki mu je nasproti obrnjena, a druga je temna. Izzatega nastajejo dnevni časi. Kadar se naš kraj približuje razsvetljenemu poloblu, se začne svitati ali daniti («zora»), in kadar solnčni žarki na nas posinejo, tedaj nam solnce vzide, in pravimo, da je jutro; kadar stoji solnce nam nasproti najviše na nebu, imamo poldne, kadar pa nas solnčni žarki zapuščajo in se naš kraj izgublja v temno poloblo, tedaj nam solnce zahaja in nastaja večer. Med dnevom in popolno nočjo pa nastopa še mrak ali somrak; ker se namreč solnčni žarki v različno gostih zračnih plasteh lomijo, prihajajo na zemljo tudi še potem, ko se je solnce že skrilo pod obzorjem. Kadar stojimo po noči ravno nasproti sredini razsvetljenega polobla, tedaj je pri nas polnoč. (Kdaj vzhaja solnce ravno na vzh. in kdaj zahaja ravno na zah.? Kdaj stoji pri nas solnce najviše na nebu?) Drugo gibanje zemlje okoli solnca imenujemo tekanje (revolucija). Tudi to se vrši od zah. proti vzh. in sicer tako enakomerno, da mi tega niti ne opazimo, in zato mislimo, da naša zemlja pri miru stoji. (Hitrost vrtenja na polutniku znaša 30 km v vsaki sekundi; koliko pa na tečajniku?) Cas, katerega potrebuje zemlja, da preteče enkrat pot okoli solnca, imenujemo leto (solnčno leto); znaša 365 dni, 5 k 48' 51 ’/ 3 ". Ako bi pretekla zemlja ravno v 365. dneh pot okoli solnca, bi imelo vsako leto enoliko dni (navadno leto). Onih ur in minut črez 365 dni pa se nabere v štirih letih skoraj za cel dan, ki se prišteje vsako četrto leto — prestopno leto — kot 29. februar. To računanje je uvedel Julij Cezar, zato se imenuje po njem julijanski koledar (stari Stil). Ker pa zemlja ne po¬ trebuje ravno šest ur več nego nekaj minut manje, da zvrši pot okoli solnca, zato morajo vsakih sto let en prestopni dan izpustiti, tako da je vsako stotno leto le navadno, ne pa prestopno: gregorjanski koledar. (Kako vemo lahko naprej, katero leto bo prestopno? Kateri narodi štejejo dni še po starem štilu, in za koliko dni so za nami?). Pot, katerega napravlja zemlja okoli solnca, se imenuje zemeljska draga. Njena oblika je pakrožna ali eliptična in sicer tako, da je ta pakrožnica bolj pravi krožnici podobna in ne raztegnjena (pod. 19.).* Solnce se nahaja * Črta, ki nastane, ako si mislimo ravan zemeljske drage podaljšano do nebeškega svoda, je seveda vzporedna z zemeljsko drago ter takisto pakrožna; imenujemo jo ekliptiko. 164 strani strani južni naba¬ dal j e v zahodnem gorišču pakrožnice, in sicer ne daleč od pravega središča (razdalja gorišč od središča se imenuje ekscentričnost ali izsrednost, in izsrednost zemeljske drage ni posebno velika). Letni časi, ki nastajajo po tekanju zemlje okoli solnca, niso prav nič od tega odvisni, ali stoji zemlja blizu solnca (perihelium = prisolnčje, P na podobi), ali pa daleč od njega (aphelium = odsolnčje, A na podobi), nego edino le od položaja in nagnjenosti zemeljske osi. Zemeljska os ne stoji namreč navpično na dragi nego poševno, za 23f 0 od navpičnice oddaljeno; kot med zemeljsko drago in osjo znaša torej 661°. Dalje je treba dobro pomniti, da zemeljska os tega svojega položaja nikoli ne izpremeni, nego da si ostane vzporedna na vseh točkah svoje drage, tako da je os s severnim tečajem obrnjena v afeliju proti solncu, v periheliju pa od solnca. Kadar je os s severnim tečajem od solnca obrnjena (štev. /1'na pod. 20.), tedaj padajo solnčni žarki navpično (središčni žarki) na južni povratnik, tam je torej središče razsvetljenega polobla (Hemisphare); od tega središča je poloblo razsvetljeno za 90° proti s. in ravno toliko proti j. Ge računamo razdaljo proti s. (do polutnika a(/ 23+ do severnega povratnika 23|° + do severnega tečajnika np 43° = 90°), vidimo, da segajo solnčni žarki do severnega tečaj¬ nika, in do tja je torej dan. Ge pa računamo od južnega povratnika proti j. (43° + 23f° + 23f° = 90°), najdemo, da solnčni žarki ne segajo samo do južnega tečaja, ampak še črezenj na drugi strani zopet do južnega tečajnika. Primerjajmo sedaj razsvetljeni in temni del na severnem poloblu (severno od aq) z razsvetljenim delom na južnem poloblu, in takoj najdemo, da ima severno poloblo največ teme in najmanj svetlobe, južno poloblo pa največ svetlobe in najmanj teme, ali z drugimi besedami: na severni polovici zemlje je najkrajši dan in naj¬ daljša noč, na južni polovici pa najdaljši dan in najkrajša noč. Tačas je pri nas začetek zime (zimski solsticij, zimsko obrati šče), a pri naših proti- domcih na južni polovici pa začetek poletja (poletni solsticij, poletno obratišče; 21. decembra vsakega leta). Ob severnem tečajniku imajo vsi kraji 24 urno noč, ki postaja vedno daljša proti tečaju. Ravno nasprotno se dogaja pri štev. II. Dne 21. junija padajo solnčni žarki na severni polovici navpično ravno na severni povratnik; razsvetljena polovica zemeljskega obla sega torej do severnega tečajnika na drugi tečaja, a na j. samo do južnega tečajnika pred tečajem. Na severni polutnika (aq) je torej najdaljši dan (začetek poletja ali kres), na pa najdaljša noč (začetek zime). Dne 21. junija imajo še vsi kraji, ki se jajo na severnem tečajniku, skoz 24 ur neprenehoma dan, ki raste proti tečaju. V sredi med opisanima letnima časoma je zemlja tako obrnjena proti solncu, da padajo njegovi žarki navpično ravno na polutnik, in da se razteza razsvetljena polovica zemlje natanko od tečaja do tečaja. Pri tem položaju zemlje proti solncu (štev. 1.1) so torej vsi vzporedniki na pol razsvetljeni, napol pa temni, t. j. vsaka 165 točka na zemlji ima tačas enoliko dneva in noči (po 12 ur; aequinoctium, enakonočje — pomladansko na severnem poloblu, kjer odslej dan raste, jesensko na južnem, ki se bliža zimi. Narobe pa je v položaju pod štev. III. jesensko enakonočje na severnem in pomladansko na južnem poloblu). Tekanje zemlje opazimo tedaj, če gledamo na nebeške znake ali zverokrog (zodiacus). Nam se dozdeva, da se solnce med letom porniče skoz dvanajst sozvezdij, (oven, junec, dvojčka, rak, lev, devica, tehtnica, škorpijon, strelec, kozorožec, Ps Pod. 20. vodnar, ribe), ki so v vsakem koledarju zaznamenovana. V resnici pa se zemlja porniče mimo omenjenih-sozvezdij, ki se nahajajo v ekliptiki. (Postavi svetiljko na okroglo mizo sredi sobe in hodi okoli mize ter glej mimo svetiljke na podobe, ki vise po stenah; videl bodeš svetiljko hoditi mimo raznih podob, a v resnici si ti hodil mimo njih.) — Kadar padajo solnčni žarki navpično na severni povratnik (21. junija), tedaj stoji solnce v sozvezdju rakovem, in zato se imenuje oni povratnik tudi rakov povratnik; južni se pa imenuje tudi kozorožčev povratnik, ker je solnce 21. decembra v znamenju kozorožčevem. 166 Mesec in njegovo gibanje. Mesec (luna) je ugaslo nebeško telo brez zraka in brez vode; na njem ni niti zore niti mraka, nego solnee mu hipoma vzhaja ter zahaja. Od zemlje je oddaljen 384.000 km, njegov premer znaša 3400 km, in njegovo površje je skoraj štirinajstkrat manjše od zemeljskega; zato je tudi njegova svetloba nasproti zemlji veliko medlejša v primeri s svetlobo zemlje nasproti mesecu. (Ce si mislimo, da je mesec tolik kakor glava bucike, ki ima 2 mm v premeru, potem si moramo misliti zemljo toliko kakor 8 mm debel [v premeru] grah, a solnee kot kroglo, ki ima 89'5 cm v premeru. Ce bi znašala daljava med zemljo in mesecem 23’7 cm, tedaj bi si morali misliti, da je solnee od zemlje oddaljeno 94.082 m, torej skoraj 100 km). Mesec ima trojno gibanje: 1.) okoli svoje osi v blizu 27. dneh (natančno: 27 dni, 7 A in 43'); 2.) okoli zemlje v 29. dneh in 12. urah (ker se zemlja medtem že dalje pomakne na svojem potu okoli solnca) in 3.) z zemljo vred okoli solnca v enem letu. Ker se mesec v istem času zavrti okoli zemlje kakor okoli svoje osi, zato kaže zemlji vedno le isto polovico, in nasprotne plati ne vidimo zemljani nikoli. (Postavi svetiljko kot mesec na mizo, pa hodi okoli nje tako, da si z obrazom vedno proti svetiljki obrnjen; ko prideš okoli mize, si se zavrtel v istem času tudi enkrat okoli svoje osi.) —• Mesec ne teka po isti ravnini kakor zemlja, nego njegova draga napravlja z zemeljsko kot 5°, tako da stoji mesec včasi više, včasi niže nego zemlja. Jasno je, da se morata zemeljska in mesečeva draga v dveh nasprotnih točkah križati, in te točki imenujemo vozla (glej pod. 21.). Tako je mesečeva pot okoli solnca in okoli zemlje precej zvita. Pot okoli zemlje pa bi bila skoraj popolna krožnica, ako bi se zemlja med krože¬ njem meseca ne pomikala dalje. (Vendar razločujemo tudi prizemljc [perigaum] in odzemlje [apogaum].) Mesečeve mene ali izpremembe (faze). Ker mesec nima svoje svetlobe, nego jo dobiva le od solnca in zemlje, in ker prihaja v razne položaje nasproti solncu in zemlji, zato se našim očem vedno izpreminja. Dobo, katero potrebuje mesec, da dobi zopet svojo poprejšnjo podobo (29f dni), imenujemo tudi mesec, in nekateri narodi so računali čas po mesečevih menah. Pri vsakem obhodu okoli zemlje se mesec preobrazi tako-le: 1.) Kadar je mesec ravno med solncem in zemljo (7. na pod. 22.), mi zemljani ne moremo videti tiste polovice meseca, katero solnee obseva, ampak proti nam je obrnjena nasprotna polovica, in tedaj meseca sploh ne vidimo. To meno imenujemo mlaj (nova luna); mesec o mlaju vzhaja ob 6. uri zjutraj, kulminuje opoldne, a zahaja ob 6. uri zvečer. 167 2. ) Ko se pomika mesec dalje proti vzh., vidimo, da se njegov od solnca razsvetljeni del vedno veča, in ko pride za 90° dalje (II. na pod. 22.), nam kaže že četrti del razsvetljenega obla, ker druge razsvetljene četrtinke ne moremo videti z naše zemlje. Ta mena je prvi krajec (vzhod opoldne, kulmi- nacija ob šestih zvečer in zahod o polnoči). 3. ) Cim dalje se pomika mesec proti vzh., tem bolj se kaže tudi njegova druga od solnca razsvetljena četrtinka, in ko pride do točke III., je razsvetljena vsa tista polovica meseca, ki je proti zemlji obrnjena. To meno imenujemo ščep (polna luna); le-ta se vrhuni o polnoči, a gineva s solnčnim vzhodom. 4. ) Ko se mesec zopet solncu približuje, izginjajo našim očem polagoma deli od solnca razsvetljene polovice, in ko pride v točko IV. , vidimo zopet le četrtinko meseca, ker druge od solnca razsvetljene četrtinke z zemlje ne moremo videti. Ta mena je zadnji krajec (vzhod lunin o polnoči, vrhunec ob šestih zjutraj, zahod opoldne). Ker vidimo torej včasi večji, včasi manjši del od solnca razsvetljene mesečeve polovice, zato govorimo, da mesec raste in pojema. Kadar raste (o prvem krajcu), nam kaže srp v podobi loka črke D, a kadar pojema, srp v podobi črke C. To so Rimljani tolmačili kot začetnici besed «decrescere» in «crescere» (= »pojemati« in «rasti>). Ker je pa ravno nasprotno res (namreč mesec raste, kadar kaže D, in pojema, kadar kaže C), so izumili Rimljani pregovor -luna mendax» (= mesec laže). Mesec se nam kaže torej v četverih celo različnih obrazih, kateri polagoma — v približno sedmih dneh (teden!) — preidejo drug v drugega. Solnčni in mesečevi mrakovi. Iz dosedanje razlage bi se dalo sklepati, da o mlaju vselej solnce mrkne, o ščepu pa mesec. To se pa ne zgodi vselej, ker se zemeljska in mesečeva draga križata (glej pod. 21.). Ako se namreč nahaja — 168 — mesec o mlaju za 5° pod zemeljsko drago, ali o ščepu za 5° nad njo, tedaj ni možno, da bi solnce ali pa mesec mrknila. Mrak more nastati le tedaj, ako se nahajajo vsa tri nebeška telesa, solnce, zemlja in mesec, v isti črti, ali z drugo besedo, ako stoji mesec v vozlu. Ako se to dogodi o mlaju, tedaj mrkne solnce, ako o ščepu, pa mesec. Mrakove delimo vpolne in delne (totalne in parcialne). Polni in osrednji solnčni mrak, ki je tedaj, kadar mesec pokrije celi solnčni kolut, ne traja na zemlji nikoli dalje nego pet minut. Ako se nahaja mesec v odzemlju tačas, ko bi imel nastati osrednji solnčni mrak, tedaj mesec ne zakrije celega solnca, nego se vidi še ozek, svetel okrajek solnčnega koluta; ta prikazek imenujemo obro časti solnčni mrak. Da bi pa mesec takisto obročasto mrknil, ni možno, ker je preblizu zemlje in ga nam zategadelj zemeljska senca ob polnem mraku zakrije docela. Priprava, ki nam kaže solnce, zemljo in mesec v njih sorazmerni velikosti, razdalji, svetlobi in gibanju, se imenuje tel uri j.