M. Gaspari: Ornamenti.
625
Ornamenti.
C
D
erkev v strmem bregu je v megle odeta kakor moja duša — moja mlada leta.
revje se drami, brstje poganja, srce trepeče, ljubi in sanja .
II.
Solnce sijaj, sijaj na to cerkev belo, sijaj mi na dušo mojo neveselo.
Doba prelepa, Vesna vesela -moje dekle pa šopek mi dela.
L
III.
rugi bi gledal
pogumno v oči —
v te se ne upam ozreti . .
Drugo poljubil
neustrašeno bi —
tebe le — v strahu, trepeti
IV.
vJrnament iz src rdečih, belih rož, zelenih trav naj krasi te, ti edina, nepozabljena ljubav!
Pa naj srca kri zalije, teče naj okoli rož, pa naj trave slana vzame če pozabljena kdaj boš! -
V.
lLe poznajo tebe beli dnevi, solnčna pesem tebe ne pozna, le globokočrna noč te ljubi le tema o tebi šepeta;
ako dan mi govori o tebi, ga prevpije burni šum sveta, noč pa v svojem tihem šepetanju slika te v dno mojega srca. —
»Ljubljanski Zvon" 10. XXVI. 1906.
M. Gaspari.
40
M. Gaspari: Ornamenti.
239
To slovesno praznovanje petindvajsetletnega delovanja našega častitljivega g. župana, ki ima že tudi 50. leto svojega službovanja v državi častno dosluženo za seboj in ki bo 30. avgusta 1.1. dosegel 70. leto svojega življenja, je bilo v resnici njegovim zaslugam primerno in ostane gotovo pri ljubljanskih meščanih v trajnem spominu. — Tako govori popis Kordeschev.
@
Ornamenti.*)
e me ljubiš, ne govori —          če me ljubiš, mi natrgaj
bodi tiha,                                     rož rdečih,
brez besede, brez smehljaja        nageljnov iz trav zelenih
in brez vzdiha;                           in rosečih.
J
az pridem k tebi vsak večer zamišljen, tih in brez besed — pomlad je zunaj vsepovsod in vsepovsod pri cvetu cvet.
Tvoj smeh, tvoj smeh srebrnočist; in tvoj pogled, tvoj beli cvet je tega kriv, da hodim tod zamišljen, tih in brez besed.
T,
am po ravnem polju              Tam na ravnem polju
mehka steza pelje,                  žito je zoreče,
tam sva prehodila                   tam si mi dajala
majeve nedelje.                       nageljne rdeče.
Tam na ravnem polju             Tam na robu polja
so škrjanci v travi,                  pa stoji razpelo, —
tam sva se smejala                tam je pri poljubu
v blaženi ljubavi.                    srce zadrhtelo.
M. Gaspari. *) Vide „Lj. Zvon" 1. 1906.