Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) če hoČejo torej stariši svoje otroke za življenje pripravljati in vzgojiti, jih morajo uže zgodaj navaditi tudi na majhno pomanjkanje; kajti iz takega otroka, komur se vse želje izpolnijo, ne postane nikdar prida človek. Tudi če stariši prav lehko vsaki otrokovi želji ustrežejo, iie smejo tega uže iz vzgojevalnih vzrokov storiti. Kako se pa v resnici godi? Otroci dobe sladkarij, kolikor jih hočejo. Pri obedu popačen otrok sede na prvi prostor namestu na zadnjega; vse jedi mora prvi pokusiti in še celo take, ki so njemu nezdrave. Mali Ijubček sede prvi k mizi, ne čaka ne starišev in ne drugih odraslih ter grabi brez dovoljcnja najboljše kose iz sklede, stariši se pa še vesele nad tem misleč si: »Deček mora, prej ko mogoče, samostalen postati". Navadno pride popačen otrok s polnini želodcem k mizi, saj ga je mati ves dopoludan pitala s sladkarijami. Ker nič ne je, ga oče tako-le nagovori: ,,Srček moj, prosim te, vsaj nekoliko juhce popapcej!" Mati pa tako-le: nPoglej, moj ljubi otrok, najlepše kose mesa sem za te izbrala, pojej jib, pojej, prosim te!" Na to sne otrok res par koščekov, pa brez slasti. Pri vsaki jedi se potem zopet ponavljajo take prožnje in gorje starišem, če otroka le z najmanjšo besedico razžalijo. Takoj vrže žlico, ali kar iraa v roki, v kot, prebrne stol in tuli na vse grlo. če ga oče na to opominja ali ga še celo prav lehko z roko udari, je še-le ogenj v strehi in vrhu tega prične se še mati grdo držati in obkladati očeta z raznioii psovkami, kakor: nTi si trinog, še pri jedi ne daš otroku miru!" i. t. d. Na to se, sevčda, oče omehča, prime otroka za roko, ga vzame na ročaj, ga boža, potem posadi na stol in se ž njim tako-le pogovarja: „Ali si še kaj hud na me? Ali sem te močno udaril? Kaj ne, da mi bodeš odpustil?" i. t. d. Na ta način vzgojujejo se otroci prav v mnogih bolj premožnih družinah in kaj je nasledek temu? Z tako vzgojenimi otroci se polnijo ubožne hiše in kaznilnice. Otroka moramo tudi uže zgodaj vaditi na to, da mu majhno pomanjkanje včasih tudi veselje in radovoljnost napravlja. Pred vsem pa mu moramo redno ob gotovem času jesti dajati; razven določeuega časa ne sme ničesar dobiti, posebno ne, če uže ravno pred poludnevom toži, da je lačen. Učiti se mora čakati, da prideta oče in mati k mizi; pri mizi mu moramo odločiti zadnji prostor in od vsake jedf mora zadnji dobiti. Na to je treba posebno dobro paziti! 0 jedi ni treba z otrokom ninogo govoriti, ker jed mu mora veljati le kot telesna potreba; tudi se jedi ne smejo nikdar zaradi okusa, arapak vedno zaradi tečnosti hvaliti. Razumno vzgojenega otroka kmalu tako daleč pripravinio, da si časti išče v tem, če se vzdržuje kake jedi. Ako gremo z otrokom šetat, ne smemo nikdar brez potrebe v gostilne zahajati; glavni vzrok obiskovanja gostilu na sprehodu mora biti le odpočitek. Med potjo se pogovarjamo z otrokom o stvareh, ki jih vidi v bližini in v okolici, učiti ga moramo rabiti svoje čute. Učitelji lehko večkrat zapaziino, da se otroci premožnih starišev zvunaj na prostem prav malo spoznajo, dočim otroci revežev prav dobro poznajo svoje bivališče in okolico. Bogatini se vozijo, reveži pa hodijo na sprehod; to je odgonetka te zastavice. Dandanes pa vzgoji posebno škodujejo mnogovrstne zabave, na koje mnogi stariši svoje otroke preradi vodijo. Otroci se dandanes zabavajo kakor odrasli ljudje, dočim še ne znajo istih del opravljati, kakor odrasli. Prepogosto vodijo jih nekateri stariši brez potrebe v restavracije, sladčičarne, javne vrtove, v koncerte, gledišče i. t. d. To je popolnoma napačno! 7. Otročji vrt. Kakor smo uže do sedaj videli, je vzgoja otrok pred šolsko dobo zelo važna. Jako koristna naprava za vzgojevanje malih otrok pred šolsko dobo so otročji vrti, posebno za reveže in tudi za otroke takih starišev, ki za vzgojo svojih otrok doma premalo skibe. Kjer se pa stariši z vzgojo svojih mladoletnih otrok razumno in pridno ukvarjajo, tamkaj otročji vrti niso toliko važni. Ime notročji vrt" pomeni, da je vrt za male otroke zelo 13* ljub kraj, v drugem oziru pa, da so otroci glede vzgoje podobni vrtnim cveticam. Kakor se cvetice na vrtu boljše in lepše razvijajo, kakor vzunaj na prostem (seveda, če imajo dobrega vrtnarja), tako se tudi otroci v otročjem vitu boljše in pravilneje vzgojajo, kakor doma, le škoda, da se ljudstvo premalo zanima za otročje vrte. če so otručji vrti po načrtu njihovega stvaritelja Frobel-na uravnani, prinašajo res blagodejen sad in vsi tisti stariši, kojim ni mogoče svojih otrok doma pravilno vzgojevati, naj jih pošiljajo pred šolsko dobo v otročje vrte. V teh zavodih se izobražujejo otrokovi čuti in vadi telo na tako pravilen in blagodejen način, kar domača hiša pri najboljši volji storiti ne more. Po mestih nahajajo se tu pa tam uže prav izvrstno urejeni otročji vrti, žalibog, da ne tudi po deželi in še teb je silno malo. Pa tudi glede prostorov za otročje vrtc so v nekaterih krajih premalo izbirčni, da ne rečem površni. Soba za otročji vrt naj bode pri tleh, ne pa znabiti v najvišjim nadstropji; skrbeti je tudi treba za dobro ventilacijo, svetlobo, za priležne klopi i. t. d., da se nežni otročiči tudi telesno dobro razvijajo. Po deželi pripeti se pri teh zavodih tudi ta velika napaka, da nekateri stariši zahtevajo od vrtnarice, da bi učila otroke v začetnih naukih ljudske šole, brati i. t. d. Frobcl gotovo ni mislil, da bi se v otročjih vrtih v začetnih naukih ljudske šole poučevalo. Ker so otročji vrti toliko važni, naj možje, kojim je mar za omiko in blagostanje narodovo, delujejo na to, da se po raznih krajih mile slovenske domovine naše, kolikor le raogoče, ustanovi veliko otročjih vrtov, seveda javnih, koje tndi otroci ubogih starišev lehko obiskujejo. Kjer se pa ustanovi otročji vrt, se mora pa posebno skrbeti: a) za dobro vrtnarico; b) za prostorno, pritlično, svetlo in z dobro ventilacijo preskrbljeno sobo; c) za vrt blizu učilne sobe; d) za dobra učila. Na te štiri toCke je treba posebno paziti, da se pri ustanovitvi otročjega vrta nanje ozira, kajti za otroke od 3. do 6. leta vsaka najboljša stvar še ni dovolj dobra. 8. Otrok v šolski dobi. V dobrem otročjem vrtu nauči se otrok vseh naukov, ki so potrebni, predno začne hoditi v splošno šolo. Posebnega predznanja v branji ali računstvu otrok ne potrebuje, kadar stopi v prvi razred, in večina učiteljev želi, da pridejo otroei v teh predmetih popolnoma nepripravljeni v šolo. Nekateri stariši pa svojega otroka uže pred šolsko dobo poučujejo v predmetih prvega razreda, da bi potem ne zaostajal za drugirni, ali pa, da bi bil boljši, kakor drugi otroci. Mladi stariši opazujejo pri rojstvu otrokovem v prvič otrokovo življenje bolj natančno; od tedna do tedna, od meseca do meseca, od leta do leta gledajo naravni napredek otrokov glede telesnega in duševnega razvitja. Vse to jim je novo in ni čuda, če si domišljujejo, da ima njibov otrok posebne zmožnosti ter da je več vreden, kakor drugi ljudje. Taka domišljija ima pa čestokrat neprijetne nasledke, da postanejo stariši nejevoljni, če izkušeni ljudje ne hvalijo njihovih otrok. Stariši, koji želijo svojim otrokoru dobro, morajo svet izkušenih ljudi radi poslušati in se tudi po njem ravnati, ker drugače se jim lehko pripeti, da morajo potem svoje otroke zaradi istih napak kaznjevati, zaradi kojih so jih poprej hvalili in umevno je ob sebi, da ima to potern jako neprijetne nasledke. Boljše je torej, da drugi Ijudje otroke presojujejo, ker slariši ne vidijo vseh napak tako natančno, kakor drugi. Pripeti se večkrat, da matere pri vpisovanji svojih otrok v šolo pravijo: „Jaz ne zahtevaiD, da bi se otrok uže moral učiti, saj je še mlad; uči naj se le mirno sedeti". Tako zahtevanje pokvari otroka. Učenec mora koj prvi šolski dan spoznati, kaj je šola, saj se mora učitelj ravno prvi dan na otroka najbolj ozirati, če tudi prizanesljivo in ljubeznjivo. Če učitelj vsled želje starišev otroka znabiti pol leta pusti brez dela, potem ne bode nikdar več tako delaven v šoli, kakor drugi učenci, ker meni, da je šola kraj, kjer se tudi lehko lenobo pase. Prvi vtis ostane. Da bode šolski pouk, kolikor mogočno ugodno na otroke vplival, jih moramo posebno prvih šest let njihovega življenja nravno vzgojevati. To se pa ne zgodf povsod, še celo v omikauib krogih ne, in učitelji morajo čestokrat mnogo za pouk odločenega časa uporabiti, da nekaterim učencem stare, uže vkoreninjene napake iztrebijo. Marsikateri učenec se ne more ali ncče na nobeden način privaditi, da bi s svojimi součenci živel v miru in prijateljstvu, ampak ga največ veseli, da jib na razne načine draži. Zopet diug učeuec se ne more navaditi na red, ker ga od doma ne pozna. Novo berilo, koje je znabiti dobil v šoli na posodo, je uže v prvih osmib dneh popolnoma raztrgano. Večkrat se pa pridejo potem oče in mati v šolo jezit k učitelju, da se otrok v šoli nič ne nauči, še celo svojih šolskih stvari nima v redu. Kako bode neki učitelj v četrt ali pol leta popravil, kar so stariši v šestih letih zamudili? Zopet pride n. pr. majben, prav ljub deček v šolo, ki ima prav dobre zmožnosti, pa je tako razposajen in nemiren, da niti eno trenotje ne more pazljivo poslušati. Šola naj tedaj to, kar je domača hiša pokvarila, mahoma popravi. Zopet tretji deček sedi boječ, brez pogunia v klopi, da se trese strahu; odgovarja prav po tihem, čeprav ne vselej napačno. Premalo zaupa sebi, ker so ga doma prestrogo — s strašilom vzgojevali, ali se pa norčevali, če je kaj napačnega zinil. Razven tega prineso pa mnogi ctroci še mnogo nenravnih napak v šolo, kakor nesnago, laž, sladkosnedenost i. t. d., koje naj bodo tu le mimogrede omenjene. Zelo potrebno je tudi, da znajo v šolo na vnovovstopivši otroci svoje čute rabiti. Nekako čudno doni ušesom, če učitelj otroka toži, da ne zna gledati in poslušati, čeprav ima zdrave oči in zdrava ušesa. če takega otroka vprašamo, kaj je med potjo videl, ali kaj so mu stariši naročili, ne ve ničesar odgovoriti. Tako zamišljen hodi, da ranogokrat ne ve, po kateri cesti je prišel. Ker ne zna niti na zvunacje stvari paziti, tetn manj zna takoj paziti na učiteljevo besedo, ampak se privadi temu le polagoma. Pri pisanji ne gleda na predpis iu pri branji ne v knjigo; če učitelj na šolsko tablo piše, ne gleda na učiteljevo pisavo, ampak gleda bolj na njegovo gibanje i. t. d. Ali ni res, da tak otrok ne zna gledati? če učitelj kaj razlaga, sedi tak otrok res prav mirno ter gleda na učitelja, a ga ne posluša, kaj govori, ampak opazuje le njegovo postavo, obleko i. t. d. Ali zna tedaj tak otrok poslušati? Gotovo ne. Njegovi čuti ga nadvladujejo, namesto da bi on čute nadvladoval; ni se še učil svoje pazljivosti t. j. delovanje svojih čutev na jednem določenem predmetu zbirati, ampak njegov duh izpolnuje to, kar se mu ljubi. Da bode tedaj otrok dobro za šolo pripravljen, ga moramo učiti gledati in poslušati, t. j. uže zgodaj mu inoramo dajati majhne naloge ter gledati natančno, da jih prav zvrši; posebno paziti moramo, da na vsako vprašanje razločno odgovarja in naročila drugih Jjudi natančno povč; če je bil na ulici, ga vprašajmo, kaj je vidil; čc se ž njim pogovarjamo, se ne sme zmotiti, tudi ako bi ga kaj motilo. Na ta način postane otrok gospodar svojih čutov — uči se gledati in poslušati. Prav tako potrebno je tudi, da znajo otroci razločno govoriti. Tu se marsikatera mati pregreši, in iz otrokovega izgovarjanja se more soditi domača vzgoja. Nekateri otrok ve za vsako reč prav ljubeznjive, sladke izraze, drugi govori zopet tako, kakor se je naučil od poslov, in zopet tretji nc zna niti posameznih glasov izgovarjati, dasi nima organične napake. Dobro, razločno izgovarjanje podpira pouk bistveno; ne samo, da se nauči otrok poprej brati, ampak to mu koristi tudi pri pravopisji, ker prva leta piše otrok tako, kakor govori. Prav dobro je tudi, da otrok nekoliko pojmov o številkah sabo v šolo prinese. Da ima vsak zdrav človek dve nogi, dve roki in na vsaki roki pet prstov, to ve skoraj vsak otrok, ko pride v šolo, zato ker so mu doma to povedali; nekateri znajo še celo prav gladko do sto šteti; če pa takega otroka vprašamo, kaj je več, devet ali pet, se primeri, da tega ne vč. Zakaj pa ne? Učil se je le mehaničuo šteti brez zveze s kakim pojtnom. Taki učenci pripravljajo učitelju mnogo sitnosti, ker to, kar znajo, nima nikake vrednosti; stariši se pa potem čudijo, da njihov sinček v šoli ne napreduje, dasi je znal pred vstopom v šolo uže to pa uno prav dobro. Mnogi stariši svoje otroke še celo poštevanko nauče, in mislijo potem, Bog ve, kako veliko uslugo so učitelju napravili. To je popopolnoma nepotrebno delo. Ce hočete otroka uže pred vstopora v šolo v računstvu vaditi, da bode Djemu in šoli v korist, ne smejo biti posamezne številke le prazen glas, ampak jih tnorate zvezati s pojmi; saj v to otroci čestokrat sami napeljujejo n. pr.: nKoliko hrušek bodem danes dobil za raalo južino?" S takimi vprašanji kaže otrok pravi način, kako se pride do številnih pojmov, ker vedno povprašuje po številu stvari; zato ne smemo nikdar vprašati: koliko je 2 + 1, ali 3 — 2 i. t. d., ampak vselej po številu podob, ogleda), stolov in drugih stvari v sobi. Včasih dajmo otroku tudi malo nalogo, v koji lehko rabi znanje svojega računstva n. pr.: »Prinesi iz kuhinje 3 žlice! Postavi k mizi 4 stole! Tu imaš 6 hrušek, 3 daj svoji sestri, druge pa obdrži za-se!" i. t. d. Brati se sme otrok doma pred šolsko dobo le tedaj vaditi, če se vadi pri tem razločnega izgovarjanja; če se pa otrok poprej tudi pisati vadi, mu to več škoduje, kakor koristi. Le nekaj ne sme pri domači vzgoji izostati pred šolsko dobo, in to je dobra, nravna vzgoja, brez kojeje ves šolski pouk neuspešen. Stariši, kojim je mar za srečo svojih otrok, naj žive v prijateljstvu s šolo, oziroma z učiteljem ter hodijo ž njim z roko v roci. Žalibog, da temu ni povsod tako. Nekateri, posebno nižji stanovi, nečejo spoznati koristi in potrebe ljudske šole ter sovražijo učitelja, ker naznanja otroke radi šolskih zamud in zabavljajo v pričo otrok čez njega. Take žalostne razmere med šolo in douiom škodujejo starišem, še več pa otrokom. Otroci si prav dobro zapomnijo vsako besedo, ki jo stariši čez učitelja reko, ter ga potem tudi tako nizko cenijo, kakor stariši sami. Kjer se pogovarjajo v pričo otrok o šoli in učitelju, treba je strogo paziti, da nikdo nič nečastnega ne reče čez učitelja ali šolo. Otroci si to dobro zapomnijo, in če vidijo, da stariši spoštljivo o učitelju govore, ga potem tudi sami tembolj spoštujejo. — Oe otrok toži, da je bil kaznovan v šoli, ga ni treba poslušati in če ga pa poslušamo, moramo vselej učitelju prav dati, nikdar pa otroku; jako pametno je tudi, če je otrok potem še doma kaznjevan; potem gotovo ne bode več tožil čez učitelja in tudi v šoli bode postal bolj marljiv. Če se imajo pa stariši zoper učitelja pritožiti, naj to store na pravem mestu, ne da bi otrok vedel o tena. Kaj pa, če stariši, ki se dozdevajo, da pripadajo bolj omikanira stanovom, svoje otroke poslušajo, če o učitelju tožijo, zabavljajo i. t. d.? Tako ravnanje gotovo šolski vzgoji zelo škoduje. Premnogi stariši mislijo, da učitelj dandanes ne sme otrok kaznjevati, a vender je vsakemu učitelju dovoljeno, da neporedneža in lenuha po zasluženji kaznjuje. Kakor imajo stariši pravico in tudi dolžnost, da svoje otroke kaznjujejo, isto pravico in dolžnost ima tudi učitelj, če so prav otroci v prvi vrsti lastnina starišev, a v drugi vrsti so pa otroci tudi lastnina države in ta pa naklada učitelju dolžnost, da vzgoja dobre državljane. Otroci so pa tudi last božja; Bog pa zahteva istotako, kakor od starišev, tudi od učitelja, da jih vzgoja za nebesa ter mu dovoljuje zato pri tem težavnem poslu tudi vsa potrebna sredstva, — torej tudi pokorila t. j. kazni za prestopke in pregreške — da mu je mogoče potem svojo svrbo doseči. Najboljše pokorilo za neubogljive in nemirne otroke je pa doma še zmerom šiba in stari pregovor, da nšiba novo mašo poje", se še vedno potrjuje. (Balje prih.)