1052 Anton Ingolič Marjanca Colarič Kočevar Pesmi KOLOBARJENJE LET prej bela prašna pot odeta v črno drug drugemu ostala sva neprizadeto ogledalo se ne najdeva v prelomljeni daljavi se hodiva drstit 1053 Pesmi v volčji potok sva kot monstranca razvejana in gola do pasu ko noči so jasne ko zaspi utrip ko poka v noči les in se razbije glinast bog v kotu se iščeva ko zabrni v stolpu se najdeva ko se poruši steklena piramida ko vsa ta leta v nama zaječijo in se zlomijo SAMOTA 82 ti izkljuje oči le razpne na razpelo te v kot obesi te pajek s pajčevino preprede te ne najde žarek prahu te leseno boli v telesu te vijolično zakrije tema ko na kost zapiska ko z vrati zaloputne 1054 VSI ME POZNAJO tečem po svoji TU DOLI zarasli njivi ne rodi več žita voda ji prepeva elegije vsako noč vsak dan vsi me poznajo tu doli mesec vrbe in ta zarasla pot KLJUČAVNICA JEZIKA si opazila kako malo govorim na glas govorim s svojim notranjim glasom sama s sabo tudi s teboj sem me nisi prisluškovala za ključavnico mojega jezika? nisi vtikala vanjo vitriha da bi tiho oropala sef z vsemi besedami ki so in ki niso? z bisernino sem jo zalila nisi prišla vame Marjanca Colarič 1055 Pesmi KOVACNICE kovačnice zvečer tiho odmevajo v temi za tenkimi listi rumenookih rož rastočih kjer so včasih hiše dihale nebesni jarmi v njih vprežena ozvezdja ko jih izgovarjam se preštevajo v pesku sledi ne izginejo pred zimo plivkajo večeri osatni nasršeni večeri tkejo prsti jutrišnji svit tiho tiho da se ne zmotijo v svoji spretni vnemi v svojem tihotnem obredu OKTOBER po meti in mokri zemlji dišijo prsti pest ki se hoče stisniti in biti močna mlačna in spolzka ostane rahlo rezek vonj golobjega vratu vznemirja grlo jastreba se dve zanki v gladek vozel sprimeta se dve kapljici krvi spojita DEUTSCHE ALLGEMEINE ZEITUNG razcefrano vpije z blatnih potk v parku dolgi jesenski noži nas prebadajo ni jim moglo sonce kljubovati ne javorov visokoraslost čedalje ostrejši postajajo vse globlje nam v hrbte vnikajo želve lovimo po goličavah in glas podoben škripanju peska se nam lomi v možcanih JUTRO jutro me spodnese vsi členki obvisijo v zraku kot lampijoni komična razstavljenost deli telesa razbežani po voljnem prostoru v golidi krvi apnenčasta ogrodja brezglava zmeda v možganih pod sončnicami obrisi svetlobe me pajek muči z zidu mi lesni črv škreblja po stopalih žgečkljivi odboji kondenzator iz svetlobe me v kapljico stisne se lesni črv vame naseli se pajek sestradano v prazno golido zagrize 1056 Marjanca Colarič 1057 Pesmi PORAZGUBLJENI ČAS oj ti čas porazgubljeni med brezjem te lovim po vejah veverica listje pada pada name kot pepel vsa siva sem že od te mirne muke