K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma.
Spisal Dr. JOSIP GRUDEN.
Izza reformacijske dobe je bil prevod sv. pisma za Slovence važno slovstveno vprašanje. Znano je, da so se z Dalmatinovo biblijo kakor tudi s Kreljevim prevodom Spangenbergove postile okoristili predvsem slovenski duhovniki, katerim sta obe knjigi dobro služili pri njihovih pridigah. Zato jim je Hren 1. 1602. izprosil od rimske kongregacije „inqusitionis" dovoljenje, da sinejo citati krivoverske knjige. Od 1500 izvodov, kolikor je štela vsa izdaja, jih je nad 800 ostalo na Kranjskem in od teh se jih je le malo prodalo1). Zato je moral zalog biti še precej velik, ko je l. 1616. prešel v last jezuitov. Katerih pravil so se jezuitje držali glede čitanja slovenskega protestantskega sv. pisma, nam ni znano. Pač pa moramo sklepati, da Dalmatinova biblija v rokah duhovnikov ni bila posebno redka prikazen, ako jo je škof Karel Herberstein pred letom 1780. njim izrecno priporočil in se je morala tudi med prostim ljudstvom še tu in tam nahajati, ker se novomeški prost Albreht še okoli 1. 1820. opisuje kot posebno vnet iztirjevaiec Dalmatinovih biblij.
Čudno se mora zdeti, da glavni zastopnik naše protireformacije, škof Hren, ni nič poskrbel za katoliški prevod sv. pisma, ker je bil vendar za duhovnike zelo potreben. Ko 1.1605. v poročilu na papeža razklada svoj književni načrt, piše tako: „Et ad rite docendi munus, varii orationum, precationum et cantionum libelli in linguam nostram Slavicam sunt a me translati, inultique alii tractatus, quos parturio, Deo volente ac favente in materno nostro ac vernaculo idiomate ad cominunem ecclesiae catholicae in his partibus utilitatem ... propediem, quantumque publica munia licuerit, ut ab ipsis respirare aliquamdiu concessum erit, reddentur in lucemque prodibunt"2). Torej molitveniki, pesmarice in „mnogo drugih razprav". Toda še od tega književnega
') Šmid: Über Entstehung und Herausgabe der Ribol Dalmatins (Mittheilungen des Musealvereines für Krain 1914. str. 72 sl.) ;) Kapit arhiv fasc. 57. št. 17.
programa Hren pravzaprav sam ni ničesar izvršil. Izšli so le Candi-kovi evangeliji in njegovi katekizmi. S tem je bilo slovensko slovstvo za pol stoletja odpravljeno.
Vendar je ostal katoliški prevod sv. pisma „in votis" naših književnikov skozi vso „katolisko dobo" in ni manjkalo poizkusov, da se izpolni ta občutljiva vrzel. Že prvi poinenljivejši pisatelj, Matija Kastelec, je izdelal okoli 1. 168(5. prevod sv. pisma stare in nove zaveze,, ki je pa vsled žalostnih tiskarskih razmer ostal v rokopisu in se slednjič izgubil. O njem poroča Pohlin v svoji „Bibliotheca Carnioliaä", ko našteva med Kastelčevimi spisi: „Simplex translatio St. Bibliorum veteris, et novi testamenti secundum artieulos, tomis III. Ubi lateat, vel nuni periret, nusquam potui pervestigare3). V začetku 18. stoletja je dovršil slovenski prevod sv. pisma bosonogi avguštinec P. Ksaverij Vorenz, katerega imenuje Pohlin „in cohscribendis pro bono patriae libris in carniolico idiomate pnesertim indet'essus et plus nimio diligens". Ta je zapustil v samostanski knjižnici rokopis v šestih zvezkih z naslovom: „Zelu Svetu Pismu noviga inu stariga Testamenta", ki tudi ni nikdar zagledal belega dne4).
Omenjena prevoda sta bila gotovo v prvi vrsti namenjena slovenskim duhovnikom, ker je bila katoliška cerkev glede čitanja sv. pisma v ljudskem jeziku v tedanjem času precej stroga. Tridentinski cerkveni zbor sicer ni prepovedal čitanja sv. pisma v ljudskem jeziku, pač pa je postavil papež Pij IV. na njegovo pobudo 1. 1564. gotove pogoje in varnostne odredbe za tako čitanje (regula III. et IV. indicis). Stari zakon naj bi smeli citati s škofovim dovoljenjem le učeni in pobožni laiki, katoliške prevode novega zakona pa vsi tisti verniki, katerim bi po sodbi njihovega župnika ali izpovednika iz takega čitanja ne nastala kaka duhovna škoda, marveč bi se s sv. pismom le še bolj potrdili v veris). Ako se spomnimo, da so bili prevodi sv. pisma glavno agilacijsko sredstvo protestantov, nam postanejo take omejitve lahko uinljive. Posebno naše slovensko ljudstvo je bilo že odnekdaj dovzetno za pietistične sanjarije, ki so jih deloma utemeljevali s svetim pismom. Le pomislimo, koliko privržencev so našli pri nas srednjeveški bogomili, skakači, prekrščevalci, zamaknjenci in „stiftarji", katerim je bil vsem skupen znak: subjektivno pojmovanje krščanstva na podlagi sv. pisma.
Kakšna praksa je veljala pri nas glede sv. pisma nam pripoveduje Paglovec v predgovoru k „Tobiovim bukvam". Tamkaj piše:
3) Marci a. s. Paduano Bibliotheca Carniolis str. 13. *) Bibliotheca str. 61.
5) Wetzer und Welte: Kirchenlexikon sub v. Bibellesen.
„Potreba pak je letukai veidit, nu fnati, de szer je skus ta triden-tinski conciliuni tem grnain ludern prepovedanu to sueito Pismu ali Biblio brati s' tiga urshaha dokler Suetu Pismu velike nu vifoke skriunofti v' tebi tapopade, na famorejo ti gmain ludie taifte fgruntati nu faftopit inu toku to branie Suetiga Pifina bi nyin dostikrat k nobenimi! nuzu ampak vzhasi fhe k' enimu fapeluvaniu biln. — Vender pak lete Tobiove Bukve, koker tudi Bukve .Judit nu Ester so v nemshkih deshelah tim gmain ludem perpufhene, fatu kir usebi velikih skriunosti nimajo, ampak vezh tal lete historie, tu je diane, nu shiulene enih nu drugih mosh ali shen naprei nefo. Take manenge je ta fnani imenitni uzhenik Jacobus Mandantins v bukvah „Hortus pastorum" imenovanih" 6).
Torej le prevajanje in čitanje nekaterih zgodovinskili knjig starega zakona je bilo splošno dovoljeno. Novi zakon je pa bil že itak ljudstvu večinoma znan iz »Evangelijev in listov".
Znatno je razširil cerkveno prakso papež Benedikt XIV. ko je 1. 1757. dovolil prevode sv. pisma v ljudski jezik, „ako so ti prevodi od apostolske stolice potrjeni ali izdani z opombami, povzetimi iz spisov svetih cerkvenih očetov ali drugih učenih katoliških mož". Vsakdo vidi, da pomenja navodilo Benedikta XIV. nasproti Paglovčevi praksi znaten napredek. Zdaj je bila katoliškemu prevodu sv. pisma odprta pot.
Prvi, ki je hotel izrabiti nov položaj, da izpolni že zdavno gojeno željo, je bil — otec Marko Pohlin.
Leta 1768. je v prvi izdaji svoje „Kraynske grammatike" razodel svojim rojakom, da ima prevod že izgotovljen in čaka le še založnika. Na strani 151 piše sledeče: „0 um wieviel ruhmwürdiger wäre es jetzt den Crainern, wenn sie sich etwas weniges kosten Hessen die katholische Bibel, die ich im Manuskript schon bei Händen habe, drucken zu lassen."
In ko je Matija Chöp, učitelj jezikov na Dunaju v javni kritiki njegove slovnice Pohlina opozoril, da utegne s prevodom sv. pisma imeti težave, ker se je bati, da se bodo z njim razširjale razne zmote, ga je ta zavrnil, češ da se tega ni bati, ker hoče izdati prevod z opombami in razlago težavnih mest7).
Ako pravi Pohlin, „da ima pri rokah prevod katoliške biblije", menda to ni razumeti tako, kakor da bi bil že sam dovršil prevod
') 1'aglovee: Tobiove bukve; izdaja iz 1. 1733.
') Kraynska gramatika II. izdaja: „Mit der Hibel konten sie mehr Anstösse haben, aus Furcht, es möchten sich vielleicht, wie vormals in Kärnten und Oberösterreich auch in Krain mit der Zeit Irrthümer einschleichen."
svetopisemskih knjig z opombami vred, marveč merijo te besede na že omenjeno Vorenčevo „Zelu Svetu pismu", kateremu je bilo treba pridejati le še potrebno razlago, in je menda Pohlin hotel počasi knjigo za knjigo pripravljati za tisk.
Precej časa se mu ni hotela nuditi zaželjena prilika, dasiravno je bil že v dobi svojega delovanja v dvornem samostanu sv. Avguština na Dunaju priredil tekst prve Mojzesove knjige z razlago za natis. Pridobil si je od dunajskega škofijstva tudi že potrebni „imprimatur" dne 27. aprila 1778. in upal, da je že blizo cilja, ko so ga pozvali spomladi 1. 1781. kot subpriorja v Ljubljano.
Isto leto so v Ljubljani obnovili akademijo operosov, kamor je bil zaradi svojih zaslug za slovensko slovstvo sprejet tudi O. Marko Pohlin pod imenom „Novus". Treba je le zasledovati, kako se je poslej Pohlin vedno podpisoval s svojim akademičnim imenom, da spoznamo, kako zelo ga je ta čast razveselila. Kot akademik je hotel zdaj najprej objaviti svoj slovenski prevod sv. pisma.
V ta namen si je zagotovil še pomoč deželnega glavarja grofa Franca Lamberga, ki je bil redovnikom zelo naklonjen, in je poleti 1. 1781. predložil svoj rokopis škofu Karolu Herbersteinu v potrjenje. Toda skromni avguštinec iz „menihovsa" ob „velkih cestah" pač ni vedel, kako se svet sedaj suče in da mu tudi vplivna beseda grofa Lamberga ne bode nič pomagala.
Koncem novembra ga je iznenadil sledeči škofov odlok, ki je bil naslovljen na deželnega glavarja: „Adornatam pro communi voto a P. Marco a S. Antonio Ord. S. Aug. Disc. carniolicam libri geneseos versi-onem a theologis nostris perlegi fecimus eamque textui vulgataa latinae a concilio Tridentino approbatae, quantum idioma carniolicum admittit, conformem esse intelligentes, hisce perlibenter approbamus. Adnexas a praefato P. Marco sive annotationes sive expositiones utpote aut superfluas aut nullius momenti aut ex non probatis ss. litterarum expositoribus dessumptas omnes reicimus. Dabamus Vienae die 14. Novembris 1781" 8).
K temu Herbersteinovemu dekretu je treba nekaj pripomb. O tekstu prevoda pravi škof, da se strinja z latinsko Vulgato, „kolikor to dopušča kranjsko narečje", pridejane razlagavne opombe pa zavrača, češ da so „deloma nepotrebne, deloma brez pomena ali pa povzete iz nezanesljivih razlagavcev sv. pisma". Ni mi treba tukaj na dolgo in široko dokazovati, da Pohlin pri razlaganju sv. pisma gotovo ni zakrivil kaznive površnosti, tem manj, ker mu je bilo dunajsko škofijstvo že dalo svoj „imprimatur" za njegovo delo. Ako
H) Protoeolluiii št. 68. v kne/.oškof. arhivu.
se torej Herberstein tu postavlja v odločno nasprotje proti dunajskemu kardinalu Migazziju, je to storil zaradi tega, ker je imel o izdaji sv. pisma popolnoma drugačne nazore, kakor pa avguštinec P. Marko in njegov dunajski zavetnik. Tudi „zanesljivi razlagavci" so bili v Herbersteinovih očeh čisto drugi ljudje, kakor pa po mnenju P. Marka Pohlina in njegovih prijateljev. O vsem tem hočem skoraj obširneje razpravljati. Tu bi le še omenil, da Pohlin ni mogel preboleti brce, ki jo je dobil od ljubljanskega škofa. Trpko se spominja v »Biblioteki" svojega slovenskega prevoda prve Mojzesove knjige, ki je bil na Dunaju potrjen, v Ljubljani pa se ni smel natisniti in dostavlja svetopisemske besede: (Eccl. 44) „omnes labores hominum et industrias animadversi patere invidiaj proximi." Tolažil se je tudi s klasičnim rekom: „Pro meritis male tractarunt Agamem-nona Graii"9). Enako, kakor Pohlin sam, so tudi njegovi prijatelji in somišljeniki britko občutili krivično zapostavljanje svojega redovnega tovariša. O tem nam pripoveduje anonimni pisec brošure „Glaubensbekentniss": „Wie freute ich mich, da ich hörete, dass P. Marcus, ein Barfüsseraugustiner die krainerische Bibel mit der nötigsten Auslegung zu schreiben anfange, ja dass sie schon verfertigt und selbst in Wien zum Drucke erlaubet sey? Allein wie schmerzlich war es mir zu vernehmen, dass ihm dasjenige, was ihm dort in Wien erlaubet wurde, hier in Laibach, wo es gewiss nicht bessere Doktoren der hl. Schrift gibt, zu drucken verbothen worden? . . . Man sagte mir, dieses geschehe wegen der beigefügten Auslegung der heil. Väter. Allein ist nicht eben die Auslegung auch schon zu Wien erlaubt worden? Und ist denn dies so sehr gefehlt, dass, wenn jemand den Text nicht versteht, er gleich die Auslegung dabey habe, damit er nicht Ursache habe, denselben nach seinem Kopfe auszulegen?... Es soll aber, wie mann stille ins Ohr zischet, noch eine andere Ursache seyn, warum allhier die Ausgabe der krainischen Bibel mit der Auslegung nicht gestattet wird, und diess, dass der Autor davon ein Mönch ist" 10).
Zadnje besede neznanega pisca že dovolj jasno pričajo, da so posegali v to literarno vprašanje tedanji verskopolitični boji, ki so v zvezi z našo janzenistično reformno strujo. V svojih posledicah pa je prav ta nova struja povzročila drugi slovenski prevod sv. pisma.
Znano je, da je bil škof Herberstein najizrazitejši janzenist, kar jih je kedaj sedelo na avstrijskih škofijskih stolicah11). Janzenizem
') Bibliotheca Oarniolia; str. 35.
I0) Vorwetz: Glnubensbekenntniss Gradetzi 1783. str. 28 si.
") Prim. moj članek: „Prieetki našega janzenizma" v Času 1916. str. 121 si.
pa lahko kratko označimo kot obnovitev starokrščanske discipline v cerkveni ustavi, upravi in vsem verskem življenju. Ker je hotel janzenizem urediti cerkvene razmere po starokrščanskem vzoru prvih petih ali šestih stoletij in s tem izločil tisočletni razvoj, se je moral na zunaj pojaviti kot silovit odpor proti nastalim in udomačenim razmeram. Najbolj drzni so bili poizkusi spraviti papeško oblast na stališče šestega stoletja, mesto nje pa dvigniti oblast Škotov in metropolitov.
Vsakdo tudi ve, kolikega pomena je bilo sveto pismo v življenju prakrščanskih vernikov. O tem nam pričajo nešteti komentarji in spisi cerkvenih očetov. Zato so tudi janzenisti hoteli napraviti sveto pismo za pravo ljudsko knjigo, iz katere naj bi zajemalo pouk, tolažbo in izpodbudo. Oče praktičnega janzenizma, Antoine Arnauld, je v svojih spisih priporočal čitanje sv. pisma, kot glavni pripomoček obnovitve verskega življenja in z vso silo pobijal nasprotno prakso katoliške cerkve 12). Se bolj jasno je formuliral nazore janze-nistov o čitanju sv. pisma Paschasius Quesnel (f 1719), o priliki, ko je izdal Novi Testament z refleksijami (Heflexions morales). Mnogo tu izraženih naukov je papež Klemen XI. 1. 1713. v buli „Unigenitiis" zavrgel, n. pr. sledeče trditve o sv. pismu: „Koristno in potrebno je na vsakem kraju, ob vsakem času in vsakemu stanu, preiskovati in spoznavati duha, pobožnost in skrivnosti sv. pisma." „Citanje sv. pisma je za vse ljudi." „Temnost besede božje za laike še ni razlog, da se oproste od nje čitanja" itd.13). Obsodbi pa se janzenisti niso podvrgli. V Utrechtu je tedaj nastala razkolna metropolija s kakimi 5000 verniki, ki Je zlasli z avstrijskimi deželami imela tesne zveze14). Cesar Jožef II. je celo ukazal bulo „Unigenitus" izrezati iz vseh cerkvenih zbornikov. —
Novi nauki o sv. pismu, ki so se sredi 18. stoletja iz Francoske in Holandije pričeli hitro razširjati po nemških in avstrijskih deželah, so povzročili več novih prevodov sv. pisma. Francozom sta preskrbela nov prevod Antoine Arnauld in Isaac Le Maistre de Sacy. Imenuje se navadno „Version de Möns", ali po avtorjih „Version de Port-Koyal". Za avstrijske Nemce so prevajali sv. pismo praški profesor Christian Fischer, olomuški profesor in janzenistiški pisatelj Lauber, dunajski prost Wittola, benediktinec Henrik Braun in še drugi. Iz med teh je najvažnejša dunajska izdaja prevoda, ki ga je napravil
l2) Ouvres de Messire Antoine Arnauld, docteur de la inaison et soeičte de Sorbonne. Ed. Lausanne 1777. Toni. VIII.
") Denzinger: Bnchiridion Symbolorum. Ed. 12. sir H77.
") Prim. moj članek „Prieetki našega janzenizma* v „Casu" 1910. str. 126.
Frančišek Rosalino, ker je služila našim slovenskim prevajalcem za predlogo.
Herberstein, ki je vedno raje sprejemal navodila za svoje delovanje z Dunaja in Utrechta, kakor pa iz Rima, je hotel preskrbeti svojim vernikom prevod sv. pisma po svojih nazorih. Zato je verjetno, da je že ob času, ko je zavrnil rokopis P. Marka Pohlina, imel v svojih načrtih tudi slovensko sv. pismo. Na to meri opazka že imenovanega pisca brošure, ki pravi: „Man hat schon Anstalten, die besten, die sichersten Anstalten getroffen, sagt man mir immer zu, dass doch auch von anderen mit Ausschliessung der Mönche, die krainerische Übersetzung der Bibel, sobald es nur möglich, im Drucke erscheint15).
Na izdajo slovenskega prevoda sv. pisma je poleg škofa Her-bersteina silil zlasti njegov notar Jurij Zupan16). Misel pa se je dala tem ložje izvršiti, ker so imeli pri rokah dobrega prevajalca Jurija J a p I j a.
Herberstein je spoznal Japlja v Trstu, kjer je služboval kot kapelan pri sv. Antonu in se že bavil s slavističnimi študijami17). Po smrti svojega škofa 1774. se je Japelj preselil v Ljubljano kot dvorni kapelan ljubljanskega škofa. Z dekretom od dne 1. novembra 1775. je bil imenovan notarjem ali voditeljem kancelije. Slovstveno delovati pa je začel, ko je škof Herberstein 1. 1777. ustanovil komisijo za prevajanje „ Velikega katekizma". Edini pravi prevajalec je bil Japelj. Izdaja nujno zaželjenega prevoda se je vendar zavlekla dve leti in Herberstein je spoznal, da mora svojega kancelarja razbremeniti, ako ga hoče porabiti za slovstvena dela, ki jih je imel v načrtih. Zato ga je določil za direktorja novoregulirane Schillingove ustanove pri Sv. Petru v Ljubljani, ki je po vladni odredbi dobila veljavo z 14. oktobrom 1778. Japelj je dobil dekret za novo službo dne 8. julija 1779. Nalagal mu je dolžnosti, da upravlja zemljišča in drugo imovino Schillingove ustanove, in da s štirimi bene-ficiati, ki so bili hkrati imenovani, skupaj živi. Skrbeti mora, da se vzgledno obnašajo in brez njegovega dovoljenja hiše ne zapuščajo. Preskrbuje naj jih s primerno hrano; dušno pastirstvo pa naj opravljajo po navodilih župnika ali njegovega vikarja. Japelj sam ni imel
l5) Vörwetz: Glaubensbekenntniss str. 31.
,6) Čop — Safariku: „Da (zu Zeiten Herbersteins) fühlte man unter andern das Bedürfniss einer neuen Bibelübersetzung. Supan drang vorzüglich darauf und war der Hauptrevisor der Arbeit. (Zbornik Mat. Slov. I. str. 147.)
") Ker podatki v Glaser je vi „ Zgodovini slovenskega slovstva" niso zanesljivi in tudi poročila Benkovičeva v spisu „Jurij Japelj" (Dom in Svet 1894.) niso popolnoma točna, hočem tu podati glavne dato na podlagi knezoškofijskih protokolov.
nikakega posla z dušnim pastirstvom in se je lahko popolnoma posvetil literarnemu delu18). Ostal je pri Sv. Petru do 1. 1787. Ko so začeli z dohodki Schillingove ustanove dotirali nove župnije, ki so se imele ustanoviti v okrožju stare prostrane šentpeterske fare, je bil tudi Japelj s svojo direktorsko službo vred (cum suo officio) premeščen na novo kuracijo Jezica, dokler bi se zanj ne dobila kaka primerna župnija (doneč tibi de alia parochia, prout benique inten-diinus, provisum fuerit.) Tudi na Jezici je imel Japelj malo pastirskega posla, ker je oskrboval le 723 duš, in slej ko prej je bilo njegovo delo posvečeno prevajanju knjig in jezikoslovnim študijam.
Dokler je Japelj bival pri Sv. Petru in na Jezici (do 1. 1795.), je sam nosil breme prevajanja sv. pisma. Pomagal mu je le Kumerdej, ki je bil zelo vešč jezikoslovec, dokler ni bil premeščen v Celje. Šele po odhodu Japljevem v Naklo so na njuno mesto stopili drugi prevajalci: Traven, Skrinjar, Rihar, Šraj in Wolf. — Za presojo prevoda je postavil Herberstein posebno revizijsko komisijo, ki se je shajala v semeniški knjižnici in pri kateri je imel najvplivnejšo besedo škofijski notar Jurij Zupan. Tudi dva meniha, ki sta si pridobila Herbersteinovo naklonjenost, sta bila v tej komisiji, namreč frančiškana Cerar in Jevnikar.
Delo je šlo čvrsto izpod rok in 1. 1784. je izšel prvi del „Noviga Testamenta", ki je obsegal štiri evangelije, dve leti pozneje pa drugi del z listi apostolov, apostolskim dejanjem in s „Skrivnim Razodenjem". Leta 1791. je pričelo izhajati „Svetu pismu Stariga Testamenta" z Mojzesovim pentatevhom in potem druge svetopisemske knjige v sedmih zvezkih, dokler ni bilo 1. 1802. celo delo završeno.
Ko se je vse to na Kranjskem godilo, je bival stari otec Marko Pohlin v dvornem avg. samostanu na Dunaju. Pa tudi tu ni pozabil svoje domovine. Poleg drugih del je spisoval kranjsko bibliografijo, ki je bila pozneje natisnjena pod imenom „Bibliotheca Carnioliae". Zabeležil je vestno v njo tudi zvezke Japljevega prevoda, kolikor jih je do tedaj izšlo, a omenil tudi tragično usodo svojega prevoda in ko je poročal, da je že njegov redovni brat P. Ksaverij a S. Ignatio imel prevedeno celo sv. pismo, je bridko vzdihnil: „Sic vos non vobis nidificastis aves"1g). Niste sebi gnjezda spletali, janzenisti so se vanj vsedli.
Ni dvoma, da je bil Japljev prevod mnogo boljši, kakor bi ga bil napravil Pohlin. Tudi sta se Japelj in Kumerdej v „Novem Testa-
ls) Le enkrat se navaja v Sentpetrakih matrikah kot krščevalee in enkrat kot poročevalec.
") Biblioth. str. 01.
mentu" prvikrat odločno postavila na lastno jezikoslovno stališče in odklonila pravila „Kraynske gramatike" in njeno jezikobrodje, gotovo ne v škodo slovenščine in njenega daljnega razvoja. Nas vsi ti dogodki le uče, kako so takrat cerkvenopolitični razlogi reševali literarna in jezikoslovna vprašanja.
Po Herbersteinovi nameri naj bi sv. pismo postalo prava ljudska knjiga in zato jo je hotel kar najbolj razširiti. „Novi Testament" je res izšel v drugi izdaji 1. 1800. (I. del) in 1804. (II. del). Da bi ljudstvo pripravil in privadil na svetopisemsko duševno hrano, je Jurij Gollmayr 1. 1783. izdal knjižico „Sveta malha inu kerfhanfku premi-fhluvanje sa utsak dan is 1. pifma." V tem molitveniku je bila le ena sv. maša, prevedena iz latinskega misala, potem je sledilo za vsak dan v mescu po eno premišljevanje o svetopisemskem tekstu, po zgledu Quesnelovih „Reflexions morales", spokorni psalmi in litanije. Pravi avtor te knjižice je francoski janzenistiški pisatelj F. P. Messenguy (t 1763), ki jo je izdal z naslovom: „Exercices de piete, tires de 1' ecriture sainte et de peres de 1' eglise". To knjižico so zdaj naši janzenisti z vso vnemo razpečavali in menda ga ni bilo nikdar slovenskega molitvenika, ki bi bil tako razširjen, kakor ta. Nič manj ko 17 natisov štejemo, zadnji je izšel 1. 1839. pri Blazniku v Ljubljani. Od 12. natisa do 16. je vse izdaje oskrbel Matej Ravnikar, jih pomnožil z raznimi izpovednimi in obhajilnimi molitvami, v nje uvedel svojo lepo prozo, pa si tudi z rabo part. perf. act. na „ši" nakopal Prešernov očitek:
Gorjancev naših jezik potujc'vavsi
Si kriv, da kolne kmet, molitve bravši.
Kako pa sta duhovščina in ljudstvo sprejela novi prevod sv. pisma?
Gotovo je, da mu glede na pravovernost ni bilo mogoče ničesar očitati. Prelagatelji tudi sami večkrat povdarjajo, da se niso prav nič oddaljili od latinske vulgate, oziroma grškega teksta (tutuin omnino lectorem reddimus, nil nisi orthodoxum ac summe authenticum in utroque textu prodiisse). Vendar se nov prevod v tem ni strinjal s cerkvenimi predpisi, da je izšel brez razlagavnih opomb in dostavkov. Tudi so imeli mnogi duhovniki pomisleke, če vernike ne veže še regula III. et IV. indicis, ki je pripuščala čitanje sv. pisma z dovoljenjem župnikovim ali izpovednikovim le razumnim možem. Ko so 1. 1784. izšli evangeliji, se odpor še ni pojavil, ker je bila vsebina itak znana iz pridig. Večje razburjenje pa je nastalo, ko je 1. 1786. izšel drugi del Novega testamenta s „Skrivnim razodenjem sv. Janeza". Ta knjiga je s svojimi preroškimi vizijami že od nekdaj dražila domišljijo duševno prenapetih ljudi in dajala raznim sanjarijam ugodna
tla. Zato jo duhovniki niso nič kaj radi videli v rokah vernikov in začeli celo podjetje kritikovati. V predgovoru k Mojzesovim knjigam se Japelj I. 1791. pritožuje: „Sed proh dolor! Quis credet auditui nostro? Iminensus fere hie lahor suos habet adversarios, qui publice in versionem haue Veteris Testamenti non minus, quam in illam Nov;e legis debachantur, non quod suo eam merito destitutam cre-dant, sed quod Religionis abscondita profanis nunc oculis patere et viain pestiferis erroribus per illam reclusam arbitrentur."
V aktih se nam je ohranil tak slučaj20).
Mošenjski župnik Peterman je 1. 1787., torej leto pozneje, ko je izšel drugi del Novega testamenta, 4. nedeljo po Sv. Treh Kraljih pridigoval o čitanju sv. pisma. Omenil je, da čitanje Skrivnega raz-odenja ni primerno za ženske in da je tudi čitanje nekaterih drugih iz francoščine prevedenih knjig (s tem je meril na Messenguyjev molitvenik) papež Pij VI. pod cerkvenimi kaznimi prepovedal. O tem dogodku je kmalu potem „Wiener Kirchenzeitung" objavila obsežen dopis, češ, da se s takimi pridigami ljudstvu „vceplja stud do čitanja in pisanja in tako obtožuje ljudska izobrazba, ki jo hoče po Najvišjem namenu doseči ljudska šola." Škof Herberstein take ovadbe seveda ni mogel prezreti. Župnik Peterman je najprej 25. julija 1787. dobil od škofijstva obsežen pouk „o pravih nazorih glede čitanja sv. pisma", kjer muje bilo tudi povedano, da je sklicevanje na „vierte Regel des sogenanten Index, bei der heutigen Aufklärung für jeden Priester fürwahr sehr unschicklich". Gorjanski dekan Blaž Muhovec pa je dobil še posebej nalog, da gre 14. nedeljo po Binkoštih v Mošnje in tam med glavno božjo službo mošenjske farane pouči, zakaj je treba citati sv. pismo in tako popravi, kar je župnik zagrešil.
Menda so se enaki slučaji dogajali tudi drugod, ker je ljubljanski duhovnik Janez Krstnik Debevc na prošnjo prelagateljev spisal „ Govorjenje od branja S. Pisma" in je objavil za uvod 3. zvezka (peterih Mojzesovih bukev). V njem dokazuje iz svetega pisma in cerkvenih očetov, „de tudi deshelfki ludje imajo pravizo, ja tudi dolshnoft, kolikur samorejo, Svetu Pifmu brati". Spis je kratek izvleček iz razprave Antona Arnaulda: „De la lecture de 1' Ecriture Sainte" 21).
V veliko nevarnost je prišlo svetopisemsko podjetje ob smrti Herbersteinovi, ker je bilo komaj pričakovati, da zasede ljubljansko stolico zopet škof, ki bi s toliko odločnostjo poudarjal janzenistiška načela. Zato pravi Japelj v predgovoru k 3. zvezku: „Nova se vul-
30 Protokol št. 70 v knezoškof. arhivu.
-') Ouvres. Bd. Lausanne 1777. Tom. VIII. str. 13 si.
gando operi in dies opponebant obstacula, qua? non iam moram, sed iacturam plane eidem minabantur." Na prošnjo pomožnega škofa Mikoliča pa je tudi novi nadškof Brigido prevod priporočil v rabo — duhovščini.
S tem je svetopisemsko podjetje izgubilo agitatoričen pomen, ki ga je imelo pod Herbersteinom. Ker je manjkalo razlagavnih opomb, so začeli prelagatelji k posameznim svetopisemskim knjigam pisati dolge uvode, izmed katerih imajo nekateri obseg male knjižice, tako uvod v knjigo Job, Visoko Pesem, in preroške knjige (40 do 70 strani).
Ko so 1. 1804. na Angleškem ustanovili biblično družbo za razširjanje sv. pisma (The British and Foreign Bible Society), je posvetil dr. Jakob Zupan tudi naši biblični komisiji in janzenistiški svetopisemski propagandi sledeče verze:
Kranjzi Anglam I. 1804. od bibeljske drushbe.
Med nami nehala, Med Vami zazhne — Velika nam hvala, Od nas fe uzh'te.
Kolika važnost se je polagala v tistih časih na vzoren prevod sv. pisma spoznamo tudi iz tega, da so naši janzenisti kmalu potem, ko je bilo Japljevo delo 1. 1802. završeno, že pripravljali drugo popravljeno izdajo, v kateri so hoteli svetopisemski tekst starega zakona podati po hebrejskem, knjige novega zakona pa po grškem tekstu. O teh pripravah nam poročajo mnogo podrobnosti Kopitarjeva pisma na dr. Jakoba Zupana22). Kopitar sam se je zanimal za podjetje, ker je upal, da bode novi prevod imel še čistejši jezik in boljši slog, kakor Japljev. Tudi so hoteli pri drugi izdaji uporabiti novi Metelkovi pravopis.
Komisija se je osnovala, ko je prišel mladi doktor Jakob Zupan 1.1810. z Dunaja za kapelami k sv. Petru v Ljubljano. Glavna prevajalca sta bila Zupan in Ravnikar, svojo pomoč so obljubili: kanonik Jurij Zupan, Debevc, Waland, Skrinjar in drugi. Skupno je komisija štela 11 delavcev. Škof Kavčič podjetja ni oviral, a prevod vedar ni prišel preko petero Mojzesovih knjig, ki so Ravnikarju ostale v rokopisu23).
") .lagič: Neue Briefe von Dobrowsky, Kopitar und anderen Süd- und Westslaven. Berlin 1897. str. 182—270. — Izvleček iz teh pisem je objavil dr. Rudolf Mole v „Carnioli" 1. 1910. str. 101 si.
") Kopitar — Dobrowskemu 27. okt. 1811.: „Supan und Raunicher arbeiten brav an der Obersetzung der hebr. Bibel; nolunl enim versionem vertere. Absol-verunt vero vix priores duos Moisis. Episeopus et ordinariatus acquiescunt."
O drugih prelaga tel jih citam.O le toliko, da je Andrej. Gollmayer poslovenil evangelije in so njegov prevod pregledali Jurij Zupan, Blaž Potočnik in Jožef Bürger. Poslednji ga je izdal 1. 183424).
Čop, ki ni bil prijatelj našim „janzenistoin" in je imel z njihovimi slovstveniki zaradi Metelčice hude prepire jim vendar priznava zaslugo, da so pospeševali med ljudstvom znanje svetega pisma. Gornja izvajanja to potrjujejo.
Popis knjiga, koje su izašle u jugo-slavenskoj protestantskoj tiskari u Urachu-Tübingenu u XVI. stolječu.
Priopčio Dr. Kramo BUČAR u Zagrebu.
Kad a je osnovana u Uradni jugoslavenska protestantska tiskara, vodio je njezin glavni propagator i poinagač Ivan barun Ungnad točan popis o primitku i izdatku oko troškova za tiskani. Ujedno je bio vodjen i točan popis svih izd an ja, te koliko se je od pojedinih knjiga prodalo, poklonilo i uopče kako se je iste raspačalo. Iz tog popisa saznajemo točno naslove knjiga, njihove naklade, i koliko ih je iza raspačanja još preostalo u Urachu na skladištu.
U svemu je izašlo iz te tiskare u god. 1561 —1563. do 25.000 primjeraka knjiga na hrvatskom, slovenskom i talijanskom jeziku, i to izdanih glagolicom, eirilicom i latinicom. Samih hrvatskih izašlo je do 19.000 primjeraka. Osim toga izašlo je još god. 1564. i 1565 u istoj šlampariji još oko 4000 knjiga, koje nisu spomenute u tom popisu. Jed-nako je izašla jedna brošura od Vergerija prije tog vremena i dvije knjige od Konzula i Dalmatina kasnije u Regensburgu, te je tako u toj periodi izašlo do 25.000 poglavito hrvatskih protestantskih knjiga.
Hrvatskih knjiga, koje su do god. 1564 izašle, raspačano je iikupno 14.407 primjeraka, dok ih je u Urachu do Jurjeva iste godine, kada je Ungnad položio račun, preostalo još 6013 komada.
U popisu se napominje točno i kome su se te knjige poklanjale, a to su bile ponajviše osobe, koje su tiskarn pomagale, i koje su bile u bud kakovom savezu s hrvatskom protestantskom tiskarom i s pokretom reformacije medju Hrvatima. Takodjer je popis i s tog gledišta zaniniljiv, jer se u njem napominje i kakove su knjige hrvatski reformatori još na-kanili izdati, od kojih su neke knjige i iiistinu i izašle.
') Glaser: Zgod. slov. slovstva II. str. 169.
Napose zahvaljujem prof. dr. Gustavu Šamšaloviču, suplentu za nje-njemačku literaturi! na sveučilištu u Zagrebu, koji mije prijepis rukopisa pregledao i isporedio ga sa originalom iz Tübingens. — Slovensku augs-buršku konfesiju kao i slovenske psalme izdao sam jur napose u Carnioli II. (g. 1911), str. 280—289, gdje je izašao i sumarni Popis slovenskih, hrvatskih, čirilskiti i talijanskih djela iz tübinike tiskare, koji je prilično jednak onomu, koji se sad priopčuje.
Beschreibung was für Windische Crabatische Cirulische unnd well-sche Büecher Getruckt verschickt, und verschenckt worden — In dreyen Jaren 1561, 1562, 1563 ').
Crabatische Probzedl, darauf! alle crabatische Alphabet gross und klein sambt dem vatter vnnser vnd dem 1. capitl Pauli zun Römern auch dem 117 Psalm 2).
Seind getruckht 200 Kxemplar-Daiion hiohey 1 ExpL — Diso seind zue Nürnberg getruckht vnnd von dannen halt die allspald herr Steffan auf Labach, Wienn, vnnd andere orth versehiekht, vnd allenthalb, als die Erste Prob aussgetheillt, damit die besehen ob der truckh gerecht. — Seind alle arm gemelte orth vnnd vonn dannen weitter versehiekht.
Cirulische Probzedl darauff alle cirulische Alphabet gross und dein, sambt dem vatter vnnser, vnd dem 1. capitl Pauli zun Römern auch den 117 Psalmen 3).
Seind getruckht 800 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. - Diese seind zue Vrach getruckht, vnd wie die vorigen, als die erste Prob gen Wienn, Labach, Croatien vnd mindere orth versehiekht, damit mau die allenthalb sehen lass, ob der truckh gerecht. — Von disen seind der Rö. Mt. auch den Chur vnd fürsten die vmb hilft' ersuecht inn die 20. Exemplar geschiekht worden. — Die annderen alle ann obgemelte orth, vnnd von Dannen weiter.
Crabatisch Abcedaria, oder catechismi on die Ausslegung 4).
Seind getruckht 2000 Exp. — Dauon hiebey 1 Expl. — Vnnsers gnädigen Fürsten vnd herrn von Würtemberg beeden herrn hoffpredicannten, als Sy inn der truckerey zue Vrach gewesen, hat man geschennckht 2 Expl. — Gen Wienn Ambrosien Frölich seind geschiekht worden zuuerkhauffen vngebunden 500 Expl. — Vnib die Er sein Raittung vberschickht. Genn Labach Seind geschiekht worden 1018 Expl. — Die inn Fabian Khirchbergers einer Ersamen Landschafft inn Crain Khriegsseeretarien Raittung einkhomen. — Herrn Simon Walter aus Pommern verehrt i! — Dem Khlombner geen Labach geschennckht 0 — Den jungen Preussischen herrn oder Edelleuthen, die bey dem Vergerio gewest, geschennckht 4. Bartholome
') Isporedi: Chr. Fried. Schnurrer, Slavischer Biieherdruck in Würtemberg im 16. Jahrhundert. Tübingen, 1799, str. 82—110. — Dr. Franjo Bučar: Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije izdala Matica hrvatska. Zagreb 1910, te rasprave od Elzea u Jahrbuch für die Geschichte des Protestantismus in Oesterreich. 1884. 1893. 1894. 1895.
2) Pokusni list, glagolicom. Nürnberg 1560.
3) Pokusni list, čirilicom, Urach 1501.
4) Glagolski abecedarij. Tübingen 1561.
sehober Burger zue Nürnberg gesohenckht 1. — Micheln Claus Apoteckher ge-sehennekht 2. — Gabriela Paldersteiner des lierni Vngnaden Schreiber geschennckht 1. — M. Samueli Haillandt Rectory Slipendii zue Tübingen vnnd M. Nieolao jec-zigem diacono daselbst verehrt 2 Expl. — Dreyen Behaimischen Edelleuthen, welche dise Truekherey Besichtigt, geschennckht 0 Expl.
Lattus 1549
Herrn laczaro Pöckhel Burger zue Regenspurg geschennckht 1 Expl. — Der Rü. KhB. Mt. auch den Chur vnd Fürsten, welche vrab hilff ersuecht, seind geschiekht worden inn 20 — Herczog Albrechten inn Hayren, auf Seiner fürstlichen gnaden begeren, ist geschiekht worden, was man derselben zeit haben khünden, Nemblich Ein Crainerisch buech, darinnen die Loci Communes die 4 Euangellisten vnnd der Apostelgeschicht, vnd ein ganeze Postill.
Mehr ein Crainerisch buech, darinnen vier Episteln Paulli, nemblich die zun Romern, die 2. zun Corinthern, vnd die zun Gallatern.
Item Crabatisch Abcedarii, ains 1 — Marggraf Carbi zue Baden 1 — Nicolai Radziuilis Fürsten inn der Littnw sun geen Strassburg geschiekht 1. — Der Statt Strassburg 1. — Der Statt Frannckhfurt 1. — Der Statt Reuttiingen 1. — Der Statt Nürnberg 1. — Der Statt Rottenburg ann der Tauber 1. — Der Statt Tonawerdt 1. - Der Statt Ulm 1. — Der Statt Augspurg 1. — Der Statt Khempten 1. — Der Statt Khauffpeurn 1. — Der Statt Lindaw 1. — Der Statt memingen 1.
Latus 3 7
Herrn Pettern Grauen zu Eberaw etc. vnd Baan inn crabaten vnd windisehen Lanndt seind geschiekht 50 Expl. — Herrn Christoffen Vngnaden freyheren zu Sonegg etc. gen Varasdin 50 Expl. Herrn D. Jacoben Andreae Brobst vnd Cannczler zue Tübingen 1. — Herrn Francisco Barbo hauptman zu S. Veit am Pflaumb 1. — Herrn Wolffen Schreiber 1.
Latus 103
Suma diser Sort büecher versehiekht vnd verschennckht 1089 Expl. — Seind noch zue Vrach 311 Expl.
Cirulische Abcdaria oder catechismi on Die ausslegung 5).
Seind getruckht 2000 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Vnnsers gnedigen Fürsten vnd herrn von Würthemberg etc. beeden herrn Hoffpredicanten aus sy inn der Truekherey zu Vrach gewesen, hat man gescheuekht 2 Expl. — Geen Wien Ambrosien FVölich seind geschiekht worden zuuerkhauffen vngebunden 700 Expl. — Dauon hiebey Sein Raittung — Geen Labach Fabian Kirchberger einer Ersamen Lanndtschafft inn Crain Khriegssecretarien seind geschiekht worden 1090 F]xpl. — Dauon sein Raittung. — Mehr Mathesen Khlombner vor disem bey einem Rotten geschiekht 9 Expl. — Herr Simoni Walter aus Pommern gesehenckht 7 Expl. — Etlichen jungen herrn auss Preussen, die bey dem herrn Vergerio gewohnt gesehenckht 4 Expl. — Christoffen Horsstorffer Bürgern zue Nürnberg der dises Werckh inn anfang helffen fürdern, geschennckht 2 Expl. — Micheln Clauss fürstlichem wirtembergischen Apoteckher geschennckht 2 Exp. — Gabrieln Paldersteiner dess hern Vngnaden ete. Schreiber gescheuekht 1 Expl. — M. Samuelli Hailland Rectori Stipendii zue Tübingen, vnnd M. Nicoiao jeezigem diacono daselbst verehrt 2 Expl.
Latus 1820
Dreyen Edelleuthen, aus Behaim, welche den truckh besechen. vnnd vmb etliche Exemplar mit inen inn Rehaiin zufüern gepetten, jedem 2 Expl. vereint
5) Cirilski abecedarij, Tübingen, 1501.
6 Expl. — Dem liern Laczaro Pöekhl Bürgern zue Regenspurg welcher dem von Purckhhaussen hillf gofürdort, verehrt 1 Expl. — Danieln Rattmaussdorffer Burgern zue Velckhennierckht inn Kherndten geschenekht 1 Expl. — M. Miehaelii Seheyer der Edlen Knaben der Landtschaffl inn Kherndten Preeeptor zue Klagenfurt, ge-schennckht 2 Expl. -• Der Kö Kh6. Mt. auch Chur vnd Kirsten, die vinb hilft' ersueeht seind geschiekht worden, inn 20 Expl. — Herezog Albrechten inn Bayern I Expl. — Marggraff Carla zu Baden 1 Expl. — Herr Steffan des Marggraffen Predicanten geben 2 Expl. — Nicolai Radziuilis Fürsten Inn der Littaw Sun geen Strassburg geschiekht 1 Expl. — Der Statt Strassburg 1 Expl. — Herr Steffan hat t den Predicanten daselbst Aussgetheillt 4 Expl. — Der Statt Frannekhfurt 1 Expl. — Der Statt Reuttiingen 1 Expl.
Latus 42
Der Statt Regenspurg 1 Expl. — Der Statt Nürnberg 1. — Der Rottenburg ann der Tauber 1. — Der Statt Thonawerdt 1. — Der Statt Ulm 1. — Dem Predicanten daselbst 1. — Der Statt Augppurg 1. — Den Predicanten daselbst 1. — Der Statt Khempten 1. — Den Predicanten daselbst 1. — Der Statt Khauffpeuren 1. — Den Predicanten daselbst 1. — Der Statt Lindaw 1. — Den Predicanten daselbst 1. — Der Statt Meiningen 1. - Vorgenannten Herrn Grauen zue Eberaw vnd Haan 15. — Herr Christoffen Vngnaden Freyherrn zue Sonegg etc. gen Varasdin 15. — Herrn I). Jacoben Andreae Bropst vnd Canczler zue Tübingen 1. — Herrn Francisco Barbo hauptman zu S. Veit am Pflaumt) 1.
La 11us 4 7 Herrn Wolfl'en Schreiber 1 Expl.
Latus P. Se.
Summa dieser Sort Büecher versehiekht vnd versehennekht 1910 Expl. — Seind noch zue Vrach 90 Expl.
Crabatisch catechismi mit der auslegung, vnd ainer predig vom rechten glauben ann Christum 6).
Seind getruckht 2000 Exemplar — Dauon hiebey 1 Expl. — Der Kö. Rhö. Mt. auch denen Chur vnd Fürsten, welche vmb hilft ersueeht, seind inn 20 Exemplar geschiekht worden 20 Expl. — Herr Nicoiao Gallo, herrn Wolffganng VValdtner herrn Stattschreiber, vnnd herrn Latzaro Pöckhel zue Regenspurg die zu einer hilft gefördert, geschenekht 8 — Hannssen Eisenhaimer Teutschem Sehuelmeister zu Burck-haussen geschennckht 2 — Bartholomea Schober vnnd Christoffen horstorffer Burgern zue Nürnberg geschennckht 0 — Herrn Oswaldo Ruelandt deehant vnnd dem Pfleger zu Cham geschennckht 2 — Herrn Thomae Pistorio vnd herrn Leonardo Marlio Predicanten zue Thonawerdt, geschennckht 2 — Micheln Claus auff sein begom geben, so Er inn Sibenbürgen geschiekht 13 — M. Samuelli heillandt Rectori Stipeudii vnnd M. Nicoiao jeezigem diacono zue Tübingen geschennckht 2 — Herrn Bonifacio Pfarrhorn zue Pinguent inn Histria geschennckht 2
Latus 58
Simon Walter aus Pommern geschenekht 2 Expl. — Jacoben Khrebs Bürgermeister zue Rottenburg ann der Tauher, geschennckht 2 — M. Micheln Kherner Sehuelmeister zue Schwäbischen Hall geschennckht 1 — Herezog Albrechten inn liayren 1 — Marggraff Carin zue Baden 1 — Nicolai Radziuilis Fürsten inn der Littaw Sun geen Strassburg geschiekht 1 — Der Statt Strassburg 1 — Der Statt
6) Katekizam, glagolicom. Tübingen, 1561.
Krancklifort 1 — Der Statt Reuttiingen 1 — Der Statt Regenspurg 1 — Der Statt Nürnberg 1 — Der Statt Rottenburg an der Tauber 1 — Der Statt Tonawerdt 1 — Der Statt Ulm 1 — Der Statt Augspurg 1 — Der Statt Khempten 1 — Der Statt Kliauffpeurn 1 — Der Statt Lindaw 1 — Der Statt memingen 1 — Gen Labach Mathesen Khlombner geschiekht, dauon sein Raittung hiebey 1200 Expl. — Gen Wien Ambrosyen Frölich geschiekht, dauon sein Raittung hiebey 700
Lattus 1921
Dem Abt zue Walderbach, der herrn Steffan die Behemischen Ribi geliehen 2 Expl. — Dem herrn Alten Rurger zue Salczburg 2 Expl. — Herrn Hansen Frölich. Einem l'farher bey Wien 2 — Herrn D. Jacoben Andre Rrobst vnd Canezler zue Tübingen 1 — Herrn Francisco Rarbo haubtman zu S. Veit am l'flaumb 1 — Herr Wolffen Schreiber 1 — Herrn Christoffen Grueber Freyheren zue Prattenaw 1 - Georgen Grupenpacher Huechtruekher zue Tübingen geschennckht 1
Latus 11
Summa diser Sort büeeher versehiekht vnd verschennekht 1990 Expl. Seind noch zue Vrach 10 Expl.
Cirulisch catechismi mit der Aussiegimg vnd ainer Predig vom Rechten glauben Ann Christum 7).
Seind getruckht 2000 Expl. — Dauon hiebey 1 Expl. — Gen Wienn Ambrosien Frölich zuuerkhauffen geschiekht ungebunden 600 Expl. — Dauon Sein Raittung hiebey — Gehen Labach seind geschiekht worden, Dauon Fabian Khirchbergers Raittung 1129 Expl. — Herrn Simoni Walter aus Pommern seind geen Stuetgart geschiekht worden 22 Expl. für die er bezallt 1 Taller, der inn Raittung einkhomen 22 Expl. — Herrn Primusen Trüber geben 4 Expl. — Dem Khlombner geen Labach geschiekht 8 Expl. Denen jungen Herrn aus Preussen die bey dem Vergerio gewesen verehrt 4 Expl. — Samueli Hudine von Labach geschenekht 1 Expl. — Bartho-lomeo Sehober vnnd Christoffen Horstorffer Bürgern zue Nürnberg welche etwas mit den Crabatischen buechstaben gefördert verehrt 2 Expl. — Micheln Claus fürstlichem Wirtembergischeu Apoteckher geschennckht 2 Expl. — Herrn Nicoiao Gallo, Herrn Wolffganng Waldner vnd dem Stattschreiber zu Regenspurg verehrt 5 Expl.
Latus 1677
Mehr Mathesen Klombner gen Labach geschiekht 1 Expl. — Herrn Hannsen Pfarrherr zue Steinheim ann der Muer geschennckht 1 Expl. — Herrn Osswaldt Ruelandt dechant zue Cham vnd dem herrn Pfleger daselbst verehrt 2 — Gabri-ellen Paklersteiner dess herrn Vngnaden Schreiber geschennckht 1 — M. Samueli Haylanndf Reetory Stipendii zue Tübingen, vnd M. Nicoiao jetzigem diacono Daselbst verehrt 2 — Dreyen Böhmischen Edlleuthen welche dise Trueekherey besehen geschennekht 3 — Herrn Laczaro Pöckhel Burger zue Regenspurg geschiekht, die er den Bürgern zue Burckhhaussen geben, daher ein hilft' erfolgt, Laut Raittung 2 — Daniela Ratmanssdorffer Burgern zue Velckhenmarckht inn Kherndten geschennekht 1' — Der Rö. Khö. Mt. auch Chur vnd Fürsten Die vmb hilft' ersueeht seind geschiekht worden inn 20 — Herezog Albrechten in Bayren 1 Expl. — Marggraf Carln zue Baden 1 Nicolai Radziuilis Fürsten inn der Littaw Sun geen Strassburg geschiekht 1 — Der Statt Strassburg 1
Latus 37
Der Statt Franckhfort 1 Expl. — Der Statt Reuttiingen 1 Expl. — 4)er Statt Regenspurg 1 Expl. — Der Statt Nürnberg 1 — Der Statt Rottenbiug ann der
7) Katekizam, eirilioom. Tübingen 1561.
Tauber 1 — Der Statt Thonawerdt 1 — Der Statt Vlm 1 — Der Statt Augspurg 1 — Der Statt Khempten 1 — Der Statt Khauffpeuren 1 — Der Statt Lindaw 1 — Der Statt Memingen 1 — Dem herrn Haan in Crabaten 15 Herrn Christoffen Vngnaden 15 — Herrn D. Jacoben Andreae Brobst vnnd Canczler zue Tübingen 1 — Herrn Francisco Barbo haubtmann zu S. Veit am I'flaumb 1 — Herrn Wolffen Schreiber 1 - Herrn Christot'fen Grueber Freyherrn zue Prattenaw 1 — Seinem Dienner Josephen Costysch 1 — Georgen Grupenbacher Buechtrucklier zue Tübingen ge-schennckht 1
Latus 4 8
Einem Studioso aus der Littaw, welcher bey dem herrn Vngnaden etwas zuuerriehten gehabt Vnd die Truekherey besichtigt, verehrt 1 Expl.
La t u s
Summa diser Sort bueeher versehiekht, verkhaufft vnd verschennckht 1763 Expl. — Seind noch zue Vrach 237 Expl. (Dalje prih.)
Naše ujede.
Spisal dr. Janko PONKBŠEK.
Veliki skovik, plsorhlna scops (L.).
(Dalje.)
Ta naša najmanjša uharica, ki sta ji sloveča prirodoslovca Brehm in Ginelin nadela ime kranjska sova, je ptica zmernega in gorkega pasu. Vobče gnezdi v pokrajinah ob Sredozemskem morju, t. j. po južni, srednji in jugovzhodni Evropi, severni Afriki od zapadnih Kanarskih otokov čez Maroko, Alžir in Tunezijo, potem v Mali Aziji, Perziji in Tur-kestanu. V srednji Evropi gnezdi približno do 480 severne širine, posamezno tudi dalje proti severu.
Po Landbecku gnezdi vsako leto v južnem Črnem gozdu na Virtemberškem, dr. O. le Roi celo trdi, da gnezdi v Holandiji v srednji in severni Nemčiji 2). Le mimogrede omenim, da je neka samica te vrste znesla jajca v berlinskem akvariju 3). Posamezne zaletele ptice so pa dobili že po Nemčiji, Veliki Britaniji in po Irskem 4).
Na Avstro-Ogrskem je povsod navadna in veliko pogostejša ptica kakor se sploh misli. Če velikega skovika prezremo, je vzrok njegova neznatna barva in pritlikava postava. Radi pičlih in nezanesljivih podatkov, ki so mi na razpolago glede Češke, Moravske in Šlezije, lahko le toliko omenim, da je veliki skovik v teh kronovinah zelo redka,
*) O. M. B. 1908, str. 109. 3) J. f. O. 1878, str. 155.
4) O. M. Sch. 1911, str. 222 in 314; 1912, str. 203.
izredna prikazen5), kajti za Češko jih je bilo do 1. 1899 dokazanih le šest6), za avstrijsko Šlezijo pa samo eden7). V vzhodni Galiciji je najredkejša sovja vrsta in živi le seintertje v naselbinah, ne da bi se moglo natančno utemeljiti, zakaj je ponekod ni8). Na Gorenje-Av-strijskem je veliki skovik poletna ptica in redka gnczdilka, ki se drži ravnine 9).
Na Predarlskem je redek, enako na severnem Tirolskem; na južnem Tirolskem (Trentino) je poleti prav mnogoštevilen. Spomladi se seli v gorovje; maja ali junija znese samica 3—4 jajca. Ob selitvi je veliki skovik vedno v krdelih po 8—10 10). Ljudevit baron Laz ar in i je opazil dne 28. avgusta 1884 na starih črešnjah blizu Villa pri Ino-mostu ob 9. uri zvečer 3 velike skovike 11). Tirolski gatilec Strasser omenja koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih let, da je to vrsto večkrat dobil ter da so mu prinesli okoli 1. 1895 tudi 4 mladiče, ki jih je vzgojil12). Na Solnograškem je ta sova zelo redka; dozdaj so dokazani za to kronovino samo 2 ozir. 3 veliki skoviki 13). Na Nižje-Avstrijskem gnezdi precej pogosto14). Enako velja glede Sedmo-graškega in Ogrskega15); jeseni se preseli v južnejše kraje, odkoder se vrne proti koncu aprila1*.) Na Koroškem je v severnem goratem delu redek in semtertje tudi gnezdi; v nižjem južnem delu je po La-vantinski dolini in tudi okoli Celovca pogost gnezdilec.
Številnejši kakor v katerikoli imenovanih dežel je veliki skovik na Štajerskem, kjer je v severnem bolj goratem  delu znatno redkejši
') P h. C. Dal i mil Vlad. Vofoeka: Über das Vorkommen der Zwergohr-eule (Seops zorca, Sav.) in Böhmen, Mähren und österreichisch-Schlesien. M. 0. V. W. 1892, str. 219—222 in 231—232.
6) K. Knčžourek: Weitere ornith. Beob. aus der Umgebung von Starkoe bei Caslau. O. J. 1902, str. 139.
') K. C. F. Rzohak, Die Raubvögel Österr.-Sehlcsiens. M. O. V. W. 1892, str. 87.
H) P raza k: .1. f. O. 1897, str. 442-443.
") V. U. v. Ts e h usi zu S c h m i d h o ffe n, Übersicht der Vögel Oberöster-reiehs u. Salzburgs. 74. Jährest), d. Museum Franeisco-Carolinum. Linz 1910, str. 16. ,0) A. Bon o mi, Die Vögel des Trentino. M. O. V. W. 1893, str. 172. ") von Dalla Torre u. Fr. Anzinger: M. O. V. W. 1897, str. 114.
12) Rudolf R. v. Tschusi zu Schmidhoffen: Kurze Notizen aus dem Unterinn- und Zillertale. 0. .1. 1900, str. 62.
13) V. R. v. Tschusi zu Schmidhoff en: I. Nachtrag zu meiner Schrift: „Die Vögel Salzburgs". Z. f. 0. 1886, str. 237-238. — O. J. 1893, str. 127.
M) Rob. Ed er, 1. c. str. 15-16.
") Madaräsz, 1. c. str. 258 in .1. v. Csatö: Über den Zug, das Wandern und die Eebensweiso der Vögel in den Komitaten Alsö-Fehör und Hunyad. Z. f. O. 1885, str. 422.
I6) Aquila 1908, str. 138; 1909, str.' 125, in 1914, str. 186.
kakor v nižjih, gorkih južnih krajih 17). Vendar gnezdi v Gradcu primeroma pogosto 18). Koprivnik imenuje med pticami Pohorja tudi velikega skovika 19). Okoli Celja je po Seidensacherju navaden, splošno znan gnez-(lilec, ki pride sredi aprila iz južnejših krajev ter ga lahko spoznamo po njegovem „kiu", s katerim se oglaša včasih tudi podnevi. Gnezdo si naredi v žlamborjih, redkokdaj zasede stara gnezda na smrekah in borovcih, je zelo zaupljiv in se ne skuja rad 20). — Okoli Maribora gnezdi precej številno v starih kostanjih; šoje in roparice ga močno preganjajo 21). — Še številnejši je pa okoli Radgone, kjer gnezdi v žlamborjih in luknjah, ki jih izdolbejo žolne 22).
Na Kranjskem je ta mična sovica izredno pogosta gnezdilka ter imamo o njej obile, prav zanesljive podatke. Scopoli pripoveduje, da živi v gozdih mrzlejše Kranjske „in sylvis Carnioliae frigidioris". V letnem poročilu deželnega muzeja iz l. 1838 je omenjeno, da živi veliki skovik menda po Dolenjskem, posebno okoli Ribnice in Idrije, in sploh v gozdnatih krajih. Freyer pravi, da gnezdi skovik po skalovju in žlamborjih. E. Seidensache r pripoveduje, da je našel pri Novem mestu 31. maja 1859 gnezdo 4 malo založenih jajc, 1. junija pa drugo s 3 neskaljenimi jajci, ter pristavi, da je opazil pri samici le eno samo toda zelo veliko gnezdilno znamenje23). Po Erjavcu prebiva ta sovica rada blizu človeka po goratih in skalnatih krajih ter gnezdi po duplin in skalnatih luknjah. Teodor Wo k f al na Snežniku pravi, da je veliki skovik na Kranjskem domačin24), Deschmaun pa, da je 18. aprila 1884 dobil enega z Gorenjskega. 25). Po Schulz u gnezdi precej pogosto pri Medvodah; 10. julija 1890 je dobil živo 9 z 2 jajcema, ki še nisti bili skaljeni; 15. julija ustreljeno 9 s 3 živimi, popolnoma doraslimi mladiči; 20. julija 9 in 2. avgusta c?. Iz njegovih zapiskov izvemo, da je bila mrtva samica s 3 živimi mladiči iz Medvod, zadnji par pa z Bleda. Iz zapiskov posnamem dalje, da je dobil Schulz 15. julija 1891 samico z Bleda, 26. aprila 1892 pa neznano odkod c? te vrste. V deželnem muzeju sta S in 9, ustreljena leta 1870 v javorniški okolici; potem i z dne
") P. BI. Hanf: Verzeichnis der in der Umgebung des Furtteiches bei Ma-riahof in Obersteiermark vorkommenden Vögel (mit Bemerkungen (Iber die Lebensweise, Fortpflanzung und Jagd einiger derselben.), Verb. d. zool.-bot. Ges. VI. 1850, V. 673, in 1. c, Mittig. d. naturw. Ver. f. Steiermark. Jahrg. 1882, str. 13.
1S) K. Graf Attems: Zur Ornis von Graz. O. J. 1891, str. 152—153.
") Planinski vestnik, 1914, str. 20.
20) E. Seiden s a eher, Mitteil. d. naturw. Ver. f. Steiermark. 1864,11. Heft, str. 67.
21) Oth. Reiser, I.Jahresbericht (1882) des Comitös für ornithologischo Beobachtungs-Stationen in Österreich und Ungarn. Wien 1883, str. 43.
22) Jos. Graf Plaz: Über einige um Freudcnau bei Radkersburg in Steiermark vorkommende Vögel. 0. J. 1892, str 69.
21) Seidensacher, J. f. O. 1860, str. 317.
") I. Jahresbericht (1882) itd., str. 42. 25) Ornis 1887, str. 59.
7. maja 1911 od Most in 9 z dne 2. julija 1911 z gnezdom 4 založenih jajc, ki je bilo v kostanjevem duplu za vasjo Podgorico. Tudi naslednje leto je gnezdil skovikov par pri Mostah v ljubljanski okolici 26). Iz prejšnjih let so v muzeju 4 nezaležena jajca brez vsakršne navedbe. V okolici mesta Kranja navaja Cof velikega skovika kot redkega gnezdilca na Smarjetni gori in na pobočju Sv. .lošta, odkoder ima velikega skovika prirodopisni kabine! kranjske gimnazije. Pogostejši pa je med Lescami27) in Bledom, v okolici Radovljico, Jesenic in .lavornika, v Bohinjski dolini in dr. Razni opazovalci so mi pripovedovali, da gnezdi veliki skovik posebno rad na Posavju pri Ljubljani; proti koncu aprila se vrne z juga, prebiva pri vaseh po sadovnjakih in parkih ter gnezdi po duplih raznovrstnih dreves.
Na Primorskem gnezdi veliki skovik posebno okoli Opatije28), kjer prebiva po starih kostanjih: pri Piranu je dobil dr. B. Schia vuzz i 11. julija 1882 dva godna mladiča in dr. E. Schreiber ga je opazoval v Gorici in okolici povsod pogosto po stolpili in po hišah2"). V Dalmaciji gnezdi veliki skovik po prof. J. K o 1 o m b a to v i ču in prof. B. Kosiču le redko, pač je pa pogosten ob selitvi 30). Stotnik Grossmann ga je opazoval v Boki Kotorski; po njegovem mnenju pride tja šele pozno spomladi z juga ter se naseli navadno raje po gozdih kakor po vaseh. Na malem trgu v Novem gradu je slišal s strehe ali z drevesa velikega skovika vsak večer, pa tudi zjutraj, ko je bilo sobice že visoko, se je še oglašal 31). Dr. G. Schiebet ga je slišal 4. aprila 1912 na otoku Rabu 32); O. pl. Wettstein je opazoval 2 velika skovika na Braču33); ker sta se pa ta dva ornitologa ondi le mimogrede mudila, nista mogla dognati, če ta vrsta tam tudi gnezdi.
Na Hrvaškem in v Slavoniji je veliki skovik po Gjurašinu selilec ter živi po gozdih. V Narodnem muzeju v Zagrebu imajo 4 veliko skovike brez navedbe spola, ki so bili vjeti aprila, maja, julija, avgusta in oktobra34). V Bosni in Hercegovini gnezdi, kakor pravi dr. K. Par-rot35); v sarajevskem muzeju jih je 7, in sicer 4 samci, 3 samice iz maja, julija in avgusta3"). Jeseni se seli na jug. V Srbiji ga je Reiser sem-tertje slišal največkrat po brdih okoli Kremne v užiškem okraju 37). V
") Sajovio, Carniola 1912, str. 127-128, in 1914, str. 167.
") A. K. iz Kamne gorico poroča, da jo bilo še pred nekaj leti pod vasjo Leseo veliko starih in visokih lip, v katerih je gnezdilo več skovikovih parov. Njegov znanec M. Suštaršič jo v svrho prepariran ja v enem samem večeru ustrelil v kratkem času 4 veliko skovike.
2S) Z. f. O. 1885, str. .'147. I. Jahresbericht (1882) itd., str. 42.
30) I. Jahresbericht (1882) itd. str. 42; Ornis 1885, str. 281, 1888, str. 62, in 1889, str. 449.
31) J. f. O., 1904, str. 88—89 in 1916, str. 245 do 247.
") O. J. 1912, str. 145. «) O. J. 1914, str. 161.
34) Glasnik Hrv. naravoslov. društva. 1902, str. 55.
35) O. M. Sch. 1898, str. 322.        ") Die Vogelsammlung itd., str. 20.
37) Otm. Reiser v Glasniku zem. muzeja u Rosni i Hercegovini. 1904, str. 124 (sep. otisak, str. 18).
Crnigori je veliki skovik ob morju zelo pogost. V notranji deželi živi posebno rad v milejših pokrajinah, kjer so drevesa; veliko redkejši je v gozdnatem ozemlju. Zelo številen je v koprivovini Beri, !1 ure hoda za-padno od Podgorice pod Busovnikom.
Glede Grške se sploh lahko reče o tej sovi, da gnezdi pogosto v ravnini in v gorovju. Ptice, ki so gnezdile bolj proti severu, n. pr. na Štajerskem in Kranjskem, prezlmujejo na Grškem in Egejskih otokih.
— Gnezdi tudi na Bolgarskem in okoli Carigrada38). — V Runi uniji je selilka, ki pride z juga proti koncu marca ali v začetku aprila iu se vrne septembra zopet na jug. Svoje bivališče si poišče na vseh prikladnih krajih v ravnini in gričevju; celo v mestnem parku Bukarešta gnezdita navadno 1 ali 2 para. V vzhodni Evropi živi veliki skovik še veliko bolj proti severu, toda le poredkoma. L. Taczanowski pripoveduje o dveh pticah, ustreljenih v varšavski guberniji in 20 ktn ju-žnozaliodno od Lublina 3!)).
V Mali Aziji je posamič stalna ptica, večinoma pa selilka, ki jo najdemo v ravnini in v gorovju 40). Enako se lahko trdi sploh glede drugih dežel ob Sredozemskem morju; le radi Italije naj pripomnim, da velikega skovika dozdaj še niso našli pozimi ob Padu41).
— V Švici je pogostejša kakor med Nemci ob Renu in Donavi.
Živi po vitih, gozdih in drevesnih nasadih v ravninah in v gorovju; ugajajo mu tudi gole, skalnate kotline z mnogimi globeli brez lesovja. Dan prespi v vejah košatih dreves ali po žlamborjih, kjer ostane do mraka, če ga kaj ne prepodi. Na jugu in jugovzhodu Evrope najdemo velikega skovika v gnezdilnili dupljih in med tramovjertl hiš sredi mest.
Veliki skovik je eelilec, ki zapusti oktobra svoje poletno bivališče ter se vrne proti koncu aprila. Za trditev, da je stalna ptica, nimamo po mojem mnenju dovolj dokazov, ker so vse pri nas pozimi na raznih krajih ustreljene sove te vrste gnezdilke iz severnejših krajev. Prezimuje v Egiptu, Nubiji, Alžiru, Tuneziji in severovzhodni Afriki 42).
Da se natančno dožene smer selitve in druge okolnosti v življenju velikega skovika, je Kralj, ogrska ornit. centrala v Budimpešti 1. 1912 poskusila z obročenjem 43).
Ta ljubka sovica se da med vsemi sovami razen čuka najlažje udomačili in dela s prikiipljivim in smešnim vedenjem svojemu gospodarju obilo veselja. Da bi pri mrtvih pticah pernati čopki ne bili vidni, kakor se splošno trdi in kar sem sam opazil pri močvirni uharici, tega nisem
*) O. .1. 1904, str. 155.
") Ornis 1888, str. 451. 40) Fritz braun, .1. f. O. 1908, str. 564.
4I) C. dott. K. Arrigonl Degli Oddi, I. e. str. 85-86 (posebnega dela). 4-) .1. f. O. 1863, str. 14; 1807, str. 293; 1888, str. 162; 1904, str. 234—237, in 1909, str. 109.
43) Aquila 1912, str. 345.
videl pri nagačenih velikih skovikih, nasprotno so bili njihovi pernati čopki prav očitni. Tudi zelo srčen je, posebno če ga spravimo v zadrego; z obstreljenimi pticami moramo biti posebno oprezni. Ponekod ga imajo radi v kletkah, kjer se udomači popolnoma. Po poročilu g. A. Kappusa iz Kamne gorice je imel g. K. Pibrouc v Kropi velikega skovika devet let udomačenega v gajbici. Letal je tudi prosto na okoli in se je na svojega gospodarja tako privadil, da mu je sedel na roko. Ko je prišla popoldne južina na mizo, je vedno frfotal po gajbici tako dolgo seinintja, da mu niso odprli vratec. Potem je zletel najprvo na rob divana in odtod k gospodarju ua mizo, kjer je dobil smetano iz kave, ki jo je slastno po-vžil. Sicer ga je krmil gospodar pozimi z drobno razrezanimi govejimi pljuči, poleti pa predvsem s kobilicami in poljskimi murni. Omenjeni skovik je bil samica iz ondotne okolice. Zanimivo je, da je znesla v jetništvu enkrat 1 jajce. V svoji gajbici brska rad po pesku 44) in se v njem koplje. Njegovo živahno in prikupljivo življenje v jetništvu opisujeta zanimivo in obširno J. Moesmang 45) in O. pl. Riesenthal (po Koberju)4fl).
Veliki skovik je v marsičem podoben mali uharici, zlasti njegovo obnašanje in njegove šege nas nehote spominjajo na njo. Splošno je bolj ponočna ptica kakor katerakoli sovja vrsta in začne šele v mraku loviti; če se prikaže semtertje že popoldne ali proti večeru, je to izjema. Tudi glasiti se začne šele v mraku. Kdor je enkrat slišal njegov nepretrgan, dvozložni napol otožni, napol žvižgajoč glas, ga nikoli ne pozabi. Ob lepili pomladanskih večerih slišimo še neke posebne, prijetno otožne glasove, ki med nje vpleta ponovno žvižganje. Njegov navadni glas v večernih in mesečnih ponočnih urah je melodični „klii", „giu" ali „čuk", potem pa še razločni „tot tot tot"; zlasti spomladi ima skovikov glas nekaj posebnega; iz daljave je podoben glasu pubčev. Mladiči sikajo. Podnevi presedi na kaki veji ali se pa stisne k deblu in je podoben štrelju, tako sedečega le slučajno zapazimo. Če ga pa izsledimo in potrkamo na deblo, se kar naenkrat vzdrami, vzravna in privzdigne pernate čopke. Tako a. pr. poroča Kollibay, da je videl v Boki kotorski sedeti na vodoravni veji samca in samico prav skupaj k deblu stisnjena 47), in jih je komaj zapazil.
Leti spretno, bolj po sokolovo kakor po sovje, tiho in gugavo, pa vendar hitro; če lovi, leta nizko nad zemljo.
Veliki skoviki žive med seboj v prijateljstvu in so miroljubni; ka-nibalizina pri tej ptici še niso opazovali.
Veliki skovik se hrani in lovi v prvi vrsti hrošče, kobilice in druge velike ponočne žuželke, o priložnosti tudi netopirje, miši, male žabe,
44) Dr. Tli. Liebe: Sand- und Staubbäder der Kaubvögel und Eulen. O. M. Seh. 1893, str. 6—9.
45) Die Zwergohreule (Ephialtes seops., K. u. Bl., Seops aldrdvandi, Flein., Scops carniolica, Bp.) in Gefangeschnft. 0. M. Seh. 1891, str. 352—356.
40) Ein Raubvogel-Idyll. 0. M. Seh. 1896, str. 116-119. «) .1. f. 0. 1916, str. 246.
martinčke, male ptice in ponočne metulje (vešče). V jetništvu se ne dotakne mrtvih ptičev in 80 mu nad vse močni črvi. Loviti začne v mraku ter lovi v svetlih nočeh do zore; če so noči temne, pa le zjutraj in zvečer. Ob meglenem vremenu lovi baje tudi podnevi in rad zalezuje manjše ptice. Miši mora razdrobiti na kose, enako male ptiče, ki jih še prej popolnoma oskube.
*
Gnezdi navadno v duplili, redkokdaj v skalnih luknjah ali v zi-dovju. Da bi porabil stara gnezda srak, krokarjev in roparic, kakor nekateri trdijo, mi ni znano. Meseca maja ali v prvi polovici junija znese samica na podlagi črvojedine ali mahu 4 — (5 okroglastih jajc s topima poloma. Izrecno moramo po vd ar iti, da so gnezda 3 jajc nepopolna, dasiravno najdemo v najboljših ornitologičnih delili nasprotno navedbo. Gnezdi samo enkrat v letu. Samica vali sama, samec ji prinaša hrane ponoči in podnevi, ter izvali v 21 dneh svoj zarod, ki ga pita z žuželkami, dvoživkami in zdrobljenimi mišmi.
Lupina jajc je 0"19—0'20 wm debela, finega enakomernega zrna, gladka, z nekaterimi malimi vozelčki, redkokdaj s podolžnimi brazdami. Jajca so medlega bleska in med vsemi sovjimi jajci najbolj okrogla, iz-pihana pa proti luči bledo rumenkasto prozorna. Merijo povprečno največja 34'3 X 28*3 mm, najmanjša 28'8 X 267 mm, tehtajo povprek najtežja 1" 10 <7, najlažja 072 Rey je izmeril 20 jajc svoje zbirke, ki so merila povprečno 31 X 27'1 mm, največja 32*5 X 28*2 mm, najmanjša pa 29 X 27'5*»m in 80'5 X 25*5 mm; povprečna teža je bila 0-916<7. 44 jajc, ki jih je izmeril Jourdain, je imelo povprečno 31*32 X 27'62, največje 34*5 X 27*4 in 31*5 X 28*7 mm, najmanjše 29*3 X 27 in 31'4 X 26 mm. 44 jajc, ki jih je izmeril P. Wendlandt je merilo povprečno 307 X 26"8 mm ter tehtalo povprečno 0"89 g. Ban je izmeril 16 jajc, ki so imela povprečno 308 X 27-2 mm ter tehtala povprek 0-909 g. Dve, dne 10. junija iz gnezda 4 jajc vzeti jajci merita 29 X 25 in 30 X 25*5 mm 4li).
Omeniti moram, da gnezdi veliki skovik tudi v umetnih gnezdili, razobešenih na prikladnih mestih; posebno lepe uspehe s takimi poskusi je dosegla Kralj, ogrska ornit. centrala v Budimpešti 49).
*
* *
Male ptice sovražijo to sovico kakor vse sovje vrste, posebno če se prikaže podnevi. V njenem perju žive tudi zajedale!; znani sta nam dozdaj 2 vrsti. Njen najresnejši sovražnik je pa človek, ki jo iz svojih sebičnih namenov zalezuje in lovi. Veliki skovik ni plašen, zato ga je lahko ujeti.
48) Aquila 1909, str. 285.
49) Aquila 1911, str. 218, 225 in 234; 1912, str. 375, 383 in 390; 1913, str. 487, in 1914, str. 243.
V zadnjem desetletju preteklega stoletja pa so začeli iz južnih delov Evrope izvažati velikega skovika v mesta z modno industrijo, kjer prikroje njegovo lepo pisano perje za lišp 50). Ptičarji jemljo velikega skovika za vabo na lov malih ptic ter se tako dvakrat pregreše proti zakonu v varstvo ptic: prvič, ker se skovik sploh ne sme loviti, in drugič je prepovedano loviti koristne ptice.
Velikega skovika prištevamo našim najkoristnejšim pticam, ker pokonča neizmerno število miši in mnogo drugih škodljivcev, kar vse je v prid posebno gozdarju, sadjerejcu in poljedelcu. Nesmiselno je torej zatirati to ptico, ker že njena pritlikava postava kaže, da ne more narediti znatne škode.
Laponska sova, syrnlum lapponicum (Sparrm., Retz.).
Navadna imena. Slovensko: laponska sova; češko:sova laponska; nemško: Lapplandseule, lappländischer Kauz, lappländische Eu\e, grosse schwarzbärtige Eule, graue schwarzbärtige Eule, Barteule, Hartkauz, lappländischer Kleinaugkauz; italijansko: gufo della Lapponia; francosko: chouette lappone; angleško: great cinereous Owl, lapp Owl.
Znanstvene soznačniee: Strix lapponica, Sparrmann. Strix lapponica, Retzius. Strix lapponica, Temminck. Strix lapponica, Naumann. Strix fuliginosa, Shaw. Strix barbata, Pallas. Syrnlum cinereum, Bonaparte. Syrnium cinereum, Riesenthal. Ulala barbata, Keyserling in Blasius. Syrnium lapponicum, Strickland. Syrnium lapponicum, Sharpe. Syrnium lapponicum, Reichenow.
Keyserling-BlaSius, Die Wirbeltiere Europa's, str. XXXII. štev. 42, in str. 142, štev. 42. — Frttsch, str. Gl—62. — Naumann, V. z v., str. 46-49. — Brehm, V. zv., str. 162-164. — Hattert, str. 1014-1016. — Reichenow, str. 79. — Hennicke, Die Raubvögel Mitteleuropas, str. 39—40. — Hennicke, str. 15. — C. G. Friderich-Bau, Naturgeschichte der deutschen Vögel, 5. Aufl., 1905, str. 361-362. — Schaff, str. 387. — ./(//. Michel, 1. e. XXVIII. Der Lapplandskauz (Syrnium lapponicum, Sparrmann). Waidmannsheil 1913, str. 570 in 572. — F. Tischler, Die Vögel der Provinz Ostpreussen, str. 184   185. — Reichenow, Die Vögel, I. zv., str. 432.
H. Hocke: Die Kennzeichen der Euleneier. Z. f. O. u. ()., 3. letn., str. 41 do 42. — Reg, str. 65—66. — Ii. Nilsson: Über skandinavische Euleneier. Z. f. O. u. O., XX. letn., str. (i in 20. — A. Szielasko, Die Bedeutung der Eischalenstraktur itd., .1. f. 0. 1913, str. 278. — l>. Wendlandt, Brutverhätnisse und Eiermaße itd., .1. f. 0. 1913, str. 431—433. — Boxberger: Über die Kennzeichen der Eier der europäischen Eulenarten. Z. f. (). u. ()., XXIII. Jahrg., str. 00—63.
Brez pernatih čopkov, Na belosivih očesnih krogih več koncentričnih črnih kolobarjev: iris živo rumena. Pod grlom črna lisa. Perje na trebušni strani in na nogah ima poleg glavne podolžne lise ob rebercu še široke prečne pege; vrtanji rob 1. in 2. letalnega peresa nazobčan, 5. letalno pero najdaljše.
Laponska sova je za veliko uharico največja sova, vendar je vit-kejša in manjšega života. Po postavi je podobna lesni sovi, samo da ima
5(l) O. M. Sch. 1898, str. 281.
daljši rep; s kako drugo sovjo vrsto jo je težko zamenjati. Cel život je pokrit s prav gostim perjem. Voščenica je tenka in umazano rumena, žrelo globoko in široko preklano; nosnice so na koncu vošcenice. Očesni krogi imajo na belosivi podlagi več (navadno 9) koncentričnih črnikastih valovitih pasov. Razmeroma majhno oko je živo žareče rumeno. Uho obdaja oko v polkrogu. Podbradek je črn '). Belkasto perje spodnje strani in nog je široko rjavo pasasto; perje spodnje strani ima vrhtega še velike dolge maroge ob rebercih.
Perutnice merijo čez 330 mm. Rep jih presega za 85 mm ter ima poleg 7 — 8 ozkih belih pasov še goste in fine valovite risbe. Celotna dolžina laponske sove je 620—700 »»trt; perutnice merijo 430—400 mm, rep 240—280 mm, kljun 39 mm. Samice so vedno večje kakor samci. Perje mladičev je zamazano sivkasto in gosto temnorjavo pasasto.
Mere posameznih delov noge so te-le: krak meri 06—77 mm;
brez kremplja krempelj v loku     krempelj v tetivi
zunanji prst 24—25 mm 26—27 mm 19*5 —20 mm
srednji prst 35—36 mm 32—33 mm 24 mm
znotranji prst 27—28 mm 31—33 mm 22 mm
zadnji prst 20 mm 25—27 mm 21 mm
Noge so razmeroma slabe. Krak pokriva perje z dolgimi, gostimi, temnosivimi pasovi in marogami. Prsti so kratki, njih perje ima enako barvo kakor na kraku. Pred kremplji sta dve goli sivorumeni deščici; iste barve so bradavičasti podplati. Dolgi, zelo ostri, toda tenki kremplji so od začetka belosivi ter prehajajo polagoma v roženosivo in proti koncu v sivo barvo. Krempelj notranjega prsta je najmočnejši.
Naslikana noga (tat). 3, si. 1) je nekega, pozimi 1903 na Švedskem ustreljenega samca.
Ta sova živi visoko na severu Evrope in Azije, posebno na La-ponskem, Finskem, po severni Rusiji in severni Sibiriji; v Evropi je severna Livonija južna meja njenega bivališča. Na zimo gre nekoliko bolj proti jugu. Tako so n. pr. jeseni 1832 ustrelili v Vzhodni Piusiji (okraj Niederung) laponsko sovo 2), ki je zdaj v berlinskem muzeju; na Ruskem pa gre izjemoma še bolj južno do 50° sev. Sir. Živi v gozdih, redkokdaj jo najdejo v pokrajinah brez drevja ali v skalovju in se v tem razločuje od bele sove, ki živi tudi v skoraj istem podnebju. Kadar je veliko le-mingov, je pogostejša kakor druga leta.
Dasiravno je ponočna sova, vendar lovi dolge poletne severne dni tudi podnevi. Leti tiho, počasi, mahaje s perutmi, malokdaj plavaje. Glasi se podobno kakor lesna sova „hu-hu-hu-hu-u". Gotovo pa je laponska sova najbolj čudna ptica vsega sovjega rodu; na sebi ima nekaj skriv-
') Odtod tudi latinski naziv: strix barbata (Harteule, sova s podhrndkom, bradata sova.)
2) F. Tischler: Ist Syrniuin  lapponicum schon in Westpreussen erlegt worden? O. M. B. 1910, str. 70-71.
nostnega, nekaj pošastnega in vražjega. Mlada iz gnezda vzela postane baje zelo krotka.
Gnezdi v Laponiji, v severni Rusiji do 52 0 sev. šir., namreč še v gozdih Litve, v gubernijah Minsk, Vilna, Orodno, Smolensk in .laroslav, kakor tudi v zapadni Sibiriji, in sicer v gnezdih, ki jih sama naredi, ali pa v zapuščenih gnezdih roparic na drevju, v duplih ali na tleh od začetka aprila do konca maja. Njeno gnezdo postane sčasom zelo obsežno, ker ga rabi navadno po več let zapored in ga vsako leto nekoliko popravi in s tem poveča. Število jajc je prav različno in odvisno od obilice ali pomanjkanja brane. Navadno jih je le 3—5, včasih 0—7, enkrat so našli tudi že 9 mladičev. Večkrat se zgodi, da znese drugo gnezdo potem, ko so se izvalili mladiči prvega gnezda; če se ji pa jajca vzamejo, znese nanovo enkrat ali pa tudi dvakrat. Jajca 80 primeroma majhna; 97 (38 Rey in Sundman, 29 Nilsson, 30 Jourdain) jih meri povprečno 54-05 X 42-54, največje 58-1 X 43 in 51 X 447, najmanjše 49 X 42 in 50 X 39 mm; tehtajo povprečno 4" 144 g, najtežje 4.4G g, najlažje pa 4'07 g. Lupina je 0'42—0*43 mm debela, slabšega bleska in zrna kakor jajca velike uharice.
Njena hrana so lemingi, druge mišje vrste ter vsi glodavci do velikosti zajca; pa tudi perutnina (snežne jerebice) in slednjič ribe. 1/. hrane se da sklepati na precejšno škodo, ki jo napravi ta sova med divjačino in ribištvom, posebno ker se zna včasili prav skrbno ogibati lovca.
Kozača, syrnium uralense (Pall.).
Navadna imena. Slovensko: uralska sova, veliki skovik (Freyer); hrvaško: sova jastrebaea, sovina jastrebaea (Hrusina), sovuljaga jastrebaea; češko: sova be-lava; poljsko: sowa dtugoogonowa; rusko: nejasyt säraja, bolšaja säraja sova; nemško: Ilabiehtseule, Habichtskauz, Uraleule, Uralkauz, Habergais, Teufelskrah ; italijansko: gufo degli Urali; francosko; chouette de 1'oural; angleško: Hawk Owl, Ural Owl.
Znanstvene soznačniee: Strix sylvestris, Scopol!.'Strix nigra, llac-quet. Strix uralensis, Pallas. Strix maeroura, Natterer. Surnia uralense, Stephens. Ulula liturata, Ketzins. Syrnium uralense, Boie, Noctua uralensis, Cuvier. Seoti-aptex uralensis, Swainson. Ulula uralensis, Keyserling in Blasius. Ptynx uralensis, Gray. Strix šumavensis, Heyrovsky. Ptynx liturata, Brehm. Syrnium uralensis, Fritsch.
Scopuli, str. 21, štev. 13. — Keyserling-Blasius, Die Wirbeltiere Europas, XXX11, štev. 43, in slr. 142, štev. 43. — Freyer, str. 10, štev. 30. — .1. Hinterberger, Die Vögel von Oesterreich ob der Enns, 1854, str. 10-17. — C. Deschinann: Hacquet's Strix nigra und dessen ornith. Studien in Krain. Drittes Jabresheft des Vereines des krainlschen Landes-Museums. 1802, str. 216—218. — Erjavec, IV. del, str. 230—231.
— Fritsch, str. 62—63, tab. 12, si. 1 in 2. — V. It. v. Tschusi zu Schmidhoff en, Die Vögel Salzburgs, 1877, str. 14, štev. 28. — Madaräsz, Die Raubvögel Ungarns. Z. f. O. 1884, str. 259. — Ornis Carinthiae, str. 43-44. — Schulz, str. 3—4, štev. 28-
— A. J. .lacket, Systematische Übersieht der Vögel Bayerns, str. 62—64. —' Ferd. Schulz, 1. c., M. O. V. W. 1895, str. 83. — Naumann, V. zv., str. 41—45. — Brehm,
5. zv., str. 160—162. — Harterl, str. 1017-1010. — Reichenow, str. 70. — \V. L t nek: Die Ural- oder Habichtseule (Syrnium uralense) in Ostpreußen. I). J.-Z., 40 zv., str. 487 do 488, 503—505 in 520—521. — Hennicke, Die Raubvogel Mitteleuropas, str. 37 do 89. — Hennicke, str. 14. — C. G. Friderich-Bau, Naturgeschichte der deutschen Vögel itd., 1905, str. 359-361. — Schliff, str. 386 387. — Dr. K. Klein, Naši ptici, str. 90. — Ornis Romaniae, str. 411—413. — .hü. Michel, I.e., XXI. Der Uralkauz (Syrnium uralense, Pallas). Waidmannsheil, 1913, str. 327—328. — Reichenow, Die Vögel, I. zv., str. 432. — Tischler, Die Vögel der Provinz Ostpreußen, str. 184 do 187.
H. Hocke: Die Kennzeichen der Euleneier. Z. f. O. U. ()., III. letn., st. 40—41. — Szielasko: Am Horste der Uraleule (Syrnium uralense, Pall.). Z. f. 0. u. ()., XIV. letn., Str. 17—20. — Reu, str. 63—64. — R. Nilsson: Über die Habichtseule. Syrnium uralense (Pall.). Z. f. O. u. O, XX. letn., str. 81—82. — H. Wels: Die Uraloule. (Syrnium uralense, Pall.), Z. f. (). u. ()., XXII. letn., str. 77 84. — Szielasko: Die Bedeutung der Eischalenstruktur etc., J. f. 0. 1913, str. 278. — P. Wendlandt: Über die Brutverhältnisse und Eiermaüe etc. .J. f. O. 1913, 428—431. — lioxbenjer: 1. e., Z. f. 0. u. ()., XXIII let., str. 60-63.
*   * *
Očesni krogi enakobarvno sivi ali rjavkasti ali črtasti, pa brez valovitih pasov. Uho obdaja oko skoraj v polukrogu. Kljun svetlorumenkast. Punčice temnorjave do črnorjave. Spodnja stran motno bela z dimasto-rjavkastimi podolgastlmi lisami. Rep posebno dolg, pri mirujoči ptici klinaste oblike, s 6—8 bledorjavimi in 7—9 rjaslobelimi, skoraj enako širokimi pasovi, presega perutnice za 70 mm. Letalna peresa do petega, ki je najdaljše, zobčasta. Peruti čez 330 mm dolge. Perje na nogah sivobelo.
Kozača je razen velike uharice naša največja sova. Po zunanji postavi je zelo podobna lesni sovi, vendar ima daljši, bolj iztegnjen život tako, da je videti veliko vitkejša kakor ta njena sorodnica. Perje je veliko, debelo in mehko, toda trše kakor perje nočnih sov. Dolga je 600 mm, široka včasih še čez 1060mm, peruti merijo 353—395 mm, rep 250—320 mm, ki je razvit tako, da so srednja peresa za 46 mm daljša kakor zunanja. Po barvi je kozača podobna močvirni uharici, sicer se pa od nje močno razlikuje. Obraz je velik in ploščnat; venec je večji in razločnejši kakor pri drugih dnevnih sovah. Glava sicer ni posebno velika, vendar je pa perje na čelu in na temenu zelo dolgo in tako našopirjeno, da je glava podobna šopasti vlasulji.
Glavna barva zgornje strani se izpreminja od snietanaste do svetlo-rjavkaste, od umazanobele do bele. Perje na glavi in zadaj za vratom ima široke črnorjave do rjavkastočrne podolgaste lise. Hrbet je zamazano rjavkast z umazanobelimi, malo razločnimi risbami, na zgornjih repnih krovnih peresih je navadno zopet več bele barve, perje na lopaticah in krovno perje zgornjih perutnic je bolj bledorjavo, rjavkasto ali sivkasto zamazano. Temnejše podolžne risbe niso tako razločne in so seintertje malo bledejše.  Letalna peresa so dimastorjavkasta, pri temnejših pticah
temnejša, pri svetlih bledejša. Zunanja banderca zunanjih peres na pod-lahtnicah so večinoma nekoliko bolj belkasta, vsako ima 4—5 širokih temnorjavih pasov, ne popolnoma vzporedno enakobarvnim pasom notranjih banderc. Krmilna peresa so svetlo medla dimastorjava z belkastim koncem in s 5—7, semtertje nerednimi temno dimastorjavimi pasovi. Krovna peresa spodnjih perutnic imajo barvo spodnje strani života, samo ožje lise.
Barva perja v vencu se izpreminja od svetlosive do temnorjave ali od medlo rjastobele do skoraj čisto bele, vsako peresce ima črnikasto liso ob rebrcu. Perje na čelu med obema vencema je skoraj popolnoma črnorjavo z belkastim perjem ob straneh. Kratki peresni obrobek okoli venca in dolgo ozko perje sredi grla je skoraj ali popolnoma čisto belo ali z razločno orisanimi črnimi podolgastimi in povprečnimi risbami. Prsi in spodnji del života je večinoma nekako smetanast, ki se izpreminja od rjavkaste do bele bele barve, vsako pero ima široko črnorjavo pod o Iga s to liso; semtertje imajo tudi rjavkaste ptice na bandercih okrogle belkaste priže. Temne proge postajajo proti trebuhu nekoliko ožje.
Podrepna krovna peresa, perje na kraku in prstih je enake barve kakor druga spodnja stran; podrepna krovna peresa imajo temne podol-gaste risbe, semtertje tudi še širše klinu podobne lise blizu konca. Perje na kraku in na prstih pa ima bledorjave, malo razločne risbe; včasih tudi nima čisto nobenih lis.
Mlade ptice so do prve golitve temnejše kakor odrasle, kakor trdijo nekateri ornitologi, in šele potem postanejo bolj svetle; temu na-ziranju pa odločno ugovarjajo drugi ptičeslovci. Prvo puhasto perje je čisto belo, drugo smetanasto (menda tudi svetlejše in temnejše) z rjavimi pasovi; razločujejo se pa ti mladiči od mladičev lesne sove vedno le po rumenem kljunu.
Veliki, voščenorumeni kljun meri v loku 42 mm in je lepo okroglo zakrivljen, pri mladičih rumenkasto poltne barve, na koncu bel. Goli robovi vek so poltne barve, punčica pa močno temnorjava.
Noge in kremplji so veliki. Krak je pokrit z gostimi, volnatimi, sivo-belimi peresci. Prsti so samo na zgornji strani pokriti s perjem, stranski in spodnji goli deli so bradavičasto mrežasti in rumenkaste barve. Pred vsakim krempljem je nekaj golih deščic rumenkastorožene barve. Kremplji so lepo okroglo zakrivljeni, zelo ostri in rumenkastopoltne do rumeno-rjave barve. Mere so nastopne: krak 52—55mm;
brez kremplja         krempelj v loku krempelj v tetivi
zunanji prst             27—28 mm 20—25 mm 15—16 mm
srednji prst               32—38«»» 23—30 »»» 19— 21 mm
notranji prst             29—30 mm 27—32 mm 19—22 mm
zadnji prst                  20 mm 21— 27 mm 18—22 mm
Naslikana noga (tab. 4) je nekega samca, ustreljenega 8. novembra 1898 pri Rakovi nogi v Bosni.
Omeniti moram neko lemnoijavkasto premeno, ki so jo dognali v Sumavi '), na Koroškem, po drugih alpski h deželah in po Bosni. Reiser
JiiI. Michel pinx. — Waldmannahell 1918, Kozača, syrnium uralense (Pall.)
trdi, da je v avstrijskih alpskih deželah ta temna premena veliko pogostejša kakor navadna svetlosiva ptica.
') Češki les v širjem pomenu (Böhmerwald) se deli v dva skoraj enaka dela; Sumavo in Češki les v ožjem pomenu.
Ker je kozača zelo podobna iesni sovi, so jo pogosto prezrli, ali bolje rečeno, obe vrsti večkrat zamenjali. S tega stališča naj se presojajo deloma vse navedbe celega nastopnega odstavka, in ta pridržek naj velja posebno za navedbe, ki se nanašajo na Kranjsko.
*
Kozača živi v severni in vzhodni Evropi ter v enakih geografskih širinah v srednji Aziji od Urala do daljnega vzhoda ob Ohotskem morju. V Evropi jo najdemo v gozdih na Švedskem do 65° sev. šir., na Ruskem v pokrajinah ob Vzhodnem morju, na Vzhodnem Pruskem po gozdih severovzhodnega dela. V zapadnem delu Nemčije, v zapadnih in srednjih Alpah bi jo pa zastonj iskali.
Na Češkem je stalna ptica 2), posebno v Češkem lesu 3). V Šleziji4) in na Moravskem5) je redka selilka. Na Gorenje-Av-strijskem ni posebno redka gnezdilka v gorovju; pa tudi v ravnini so jo že posamič ustrelili. Zdi se, da bi utegnilo njeno število v tej kro-novini zadnji čas pojemati6). Na S o 1 n o g r a š k e m gnezdi. Na Nižje-Avstrijskem je, kakor je dozdaj dognano, zelo redka7). Na Štajerskem je gnezdilka8), in sicer le v južnem delu te kronovine "); na severnem Štajerskem je najbrže le ob selitvi in pozimi bolj ali manj pogosta 10). Tudi na Koroškem baje gnezdi semtertje, ne da bi se mogla ta trditev podpreti z zanesljivimi in natančnejšimi dokazi.
Na Kranjskem kozača gnezdi; pogosta je ob selitvi spomladi in jeseni ter tudi pozimi ni redka. Erjavec trdi, da so posamezne pri nas tudi stalne. — O malokateri ptici imamo toliko dokazilnega gradiva kakor o kozači, in menda ne bo odveč, če razvrstimo to obsežno snov radi boljšega pregleda v tri oddelke.
A. Književne navedbe iz ornitologičnega slovstva. — Poročilo kranjskega deželnega muzeja za 1. 1836 —1837 (str. 11) omenja zelo lepo kozačo, ki jo je podaril muzeju okrajni komisar Murgel na Turjaku; drugo, v zameno namenjeno kozačo je poslal neki neznanec. V poročilu za 1. 1838 je navedena na 11. strani kozača iz kolovških gozdov od oskrbnika Adamitscha. Po Freyerju živi v goratih gozdih pri Ribnici, na Snežniku ter je gnezdila pri Kolovcu. V poročilu o mesečnem
2) A. Fritsch: Die Vögel Böhmens. .T. f. O. 1872, str. 379. *) J. f. O. 1871, str. 84, in O. J. 1890, str. 153—154.
4) E. C. F. Rzehak: Einige lokale Seltenheiten ete. 0. J. 1894, str. 22.
5) F. Schade: Ornith. Notizen aus Mahren etc., O. J. 1901, str. 192.
*) V. R. v. Tschusi zu Schmidhoffen, 74. Jahresber. des Museum Franc.-Carolinum. Linz 1916, str. 13.
7) R. Ed er, Die Vögel Nieder-Oesterreichs, str. 13. fl) J. Graf Plaz. ü. J. 1892, str. 69.
') E. Seidensacher, Die Vögel von Cilli. Mitteil. d. naturw. Ver. f. Steierm., 1864., IL Heft, str. 65-66.
,0) P. Bl. Hanf, Mitteil. d. naturw. Ver. f. Steierm., 1883, str. 18.
sestanku članov muzejskega društva dne 23. aprila 1857 omenja kustos Desolunann lepo samico kozače, ustreljeno meseca marca pri Otočcu pod Novim mestom, ki jo je muzeju poslal Albin grof Margheri (muz. ptičja zbirka inv. štev. 87) Koncem oktobra 1858 je podaril N. Hoffinann muzeju pri Brežicah na Štajerskem ustreljenega samca (muz. ptičja zbirka inv. št. 89) 12) Albin grof Margheri pa samico z Dolenjskega.13). Na sestanku članov muzejskega društva dne 16. febr. 1859 je pokazal kustos Deschmann popolnoma odraslo, temnorjavo kozačo, ki jo je ustrelil pri Trebnjem in muzeju podaril ondotni graščak K. Grettl (muz. ptičja zbirka inv. št. 81) 14). E. Seidensacher je dobil dne 7. III. 1860 pri Novem mestu smrtno obstreljeno samico, dne 28. IV. 1860 je pa opazoval to sovo dalje časa in od blizu 15). Leta 1861 je podaril ljubljanski kipar Götzl muzeju v Mestnem logu ustreljenega temnorjavega samca (muz. ptičja zbirka inv. št. 83) Ul). Med darili, ki jih je dobil muzej od 1. maja 1862 do konca aprila 1866, je naveden samec, ki ga je muzeju podaril c. kr. okrajni predstojnik Roth na Brdu (muz. ptičja zbirka inv. št. 88) 17). Kakor je razvidno iz muzejskega inventarja, je bila ustreljena ta kozača pri Podpeči 1. 1864. Po Erjavcu gnezdi ta vrsta blizu grada Kolovca na Gorenjskem; na Dolenjskem in Notranjskem jih je pa bilo že več ubitih. V. R. v. Tschusi zu Schmidhoff en pravi med drugim, da je kozača po Deschmannovem zatrdilu povsod znana podnevna sova, ki so jo tudi v ljubljanski okolici že ustrelili. Nadalje omeni, da gnezdi v ribniških in kočevskih gozdih pogosto, kakor tudi ob Savi na Dolenjskem; popiše po Deschmannovem poročilu njeno gnezdišče nasproti postaji Zagorje in pristavi, da je dobil Hodek na Dunaju samico, ustreljeno meseca nov. 1864 pri Krupi v Beli krajini 18). Dne 23. XII. 1883 je bila pri Domžalah ustreljena črnorjava mladica19). Dne 8. I. 1884 je dobil muzej iz Krškega kozačo brez kake druge navedbe20). Kustos Deschmann poroča obširno o kozači na Kranjskem v zadnjih desetletjih in pravi, da je deželni muzej s to ptico v raznih barvnih premenah izredno dobro založen. Dne 23. X. 1887 so ustrelili pri Domžalah temnejšo kozačo, nadaljnjo pa 6. XI. 1887 21). Schulz trdi, da je kozača zelo pogosta, da gnezdi v Tivolskem gozdu po votlinah, da je stalna ptica ter da jih ima muzej 12 nagačenih v raznih barvnih premenah, med njimi tudi nekaj mladičev, ki niso temne barve. V svojem poznejšem spisu 22) omeni Schulz, da je dobil 23. II. 1890 J1 (po njegovih zapiskih iz ljub*
") IL Jahresheft des Ver. d. krain. Landes-Museums, 1858, str. 111—112. ,2) Ravnotam, str. 146. ") Ravnotam, str. 147.
'<) III. .lahresheft etc., 1862, str. 234.
") Mitteil. d. naturw. Vereines f. Steierm., II. lieft, 1864, str. 66.
'«) Hl. Jahresheft etc., 1862, str. 237.
") Mitteil. d. Musoalver. f. Krain, 1866, str. 269—270.
,s) .1. f. 0. 1870, str. 200. ") Ornis 1885, str. 275.
20) Ornis 1887, str. 54. 2I) Ornis 1889, str. 444—445.
22) M. O. V. VV. 1895, str. 83.
ljauske okolice), 24. IV., 28. X. in 14. XI. po eno 9; 1. VII. (po Schul-zovili zapiskih v resnici 1. VI.) 1891 je dobil 9 iz Travnika pri Rakeku, 18. XII. pa tudi 9 iz Krškega.
Proti koncu preteklega stoletja se je pokazala kozača vedno pogosteje v loviščih Ni k. barona Gagerna v Mokricah, kjer je bila preje zelo redka. Skoraj na vsakem lovu in vsakem pohodu po gozdu so katero ustrelili. Graščak sam jih je veliko ustrelil s svojega okna. V izbljuvkih so našli večinoma zajčjo dlako in fino perje. Potem, ko se je pokazala kozača v večjem številu, so izginile pegasta in vse druge sovje vrste razen močvirne uharice23). Dr. V. Jeločnik 24) poroča, da gnezdi kozača po bukovih in gabrovih gozdovih na Dolenjskem. Dr. G v. Sa-jovic omenja v svojih ornitoloških zapiskih v Carnioli 1911 do 1914, da se je pokazala 1. 1910 kozača v večjem številu in našteje naslednje eksemplare: 10. IX. pri Borovnici, 22. X. 9 pri Krški vasi, 26. X. <$ pri Metliki in 13. XI. 9 v Udnem borštu pod Karavankami. Po njegovem izvajanju je kozača na Gorenjskem bolj redka, pogostejša je baje na Dolenjskem in Notranjskem. Nadalje navede še naslednje kozače: za 1. 1911 : 20. II. pri Krški vasi; za 1. 1912: 1. IX. pri Mirni na Dolenjskem popolnoma melanističen eksemplar, 15. XI. pri Kostanjevici 13. XII. pri Domžalah 9; za 1. 1913: pri Višnji gori 5. 1. (pop. melanističen eksemplar), 9. I. v Pudolu pri Rakeku, 30. I. v Soteski pri sv. Jakobu 9 izredno svetlega perja (muzej, ptičja zbirka inv. št. ad 81), 18. X. pri Kostanjevici, 15. XI. pri Kočevju in 13. XI. v St. Janžu na Dolenjskem.
H. NiKjnčene ptice v zbirkah. — V Ljubljanskem deželnem muzeju so poleg že v odstavku A. omenjenih šestih kozač še naslednje: dve kozači (muz. inv. št. 84 in 85) iz Mokric na Dolenjskem, izmed teh je eno (inv. št. 85) ustrelil 1. 1875 grof Turjaški; I. 1882 pri Hrastniku, ustreljena G. Gossleth (inv. st. 86), 1. 1886 v Tivolskem gozdu ustrelil Galle (inv. št. 82) in iz Predjame daroval Fr. Mayer (inv. št. 721). Pri dveh (inv. št. 90 in 91) niso navedeni nikakršni podatki, kozača št. 90 je popolnoma melanistična. Skupno ima toraj ptičja zbirka deželnega muzeja v Ljubljani 13 kozač.
Tudi prirodopisni kabineti nekaterih srednjih šol hranijo posamezne kozače, tako: na II. c. kr. gimnaziji v Ljubljani 9, ustreljeno 16. II. 1915 v okolici Dobrove pri Ljubljani in dve še iz kabineta stare kranjske gimnazije prevzete brez vsakršnih navedb, ki pa so bile brezdvomno ustreljene v loviščih kranjskega okraja. Mestni dekliški licej v Ljubljani ima samico iz Udnega boršta pod Karavankami (ustreljena maja 1899), c. kr. učiteljišče v Ljubljani pa eno kozačo brez posebnih podatkov, toda nedvomno iz Kranjske. Na c. kr.
23) A. Hugo's Jagdzeitung 1901, str. 536—537.
34) Zakon v varstvo ptičev. Lovec 1910, str. 227. — Krains jagdbare Federwildarten. A. Hugo's Jagd-Zeitung 1912, str. 50. — Ural- oder Habichtseule (Syrnium uralense). Waidmannsheil 1913, str. 384.
gimnaziji v Kranju je 1 kozača iz Udnega boršta, ustreljena med leti 1890—1897; na c. k r. gimnaziji v Novem mestu sta tudi 2 ko-zači starejšega časa, ena svetla in druga skoraj popolnoma črna. Obe sta nedvomno iz okolice Novega mesta, kjer je kozača po sporočilu poročevalca posebno na Gorjancih pogosta ptica.
V svoji zbirki imam te-le kozače: 9 14. X. 1904, Kosulje pri Črnomlju; <? 8. XI. 1904, Kosulje pri Črnomlju; 9 15. XII. 1904, Vinica v Beli krajini; i 27. I. 1906, Črnomelj; J1 26. X. 1910, Metlika (Jutras); 9 20. (?) X. 1911, Stahovica nad Kamnikom (Prelesnik); 9 18. XII. 1912, Krakovo pri Kostanjevici (l)ralka).
C. Razne pripombe, večinoma ustna poročila nekaterih opazovalcev. — Graščak g. Fel. Stare na Kolovcu mi je omenil dne 14. sept. 1913, ko sem bil pri njem v gradu, glede Erjavčeve navedbe o gnezdilvi kozače ondod, da to že nekaj let sem ni več res, ker so tam okoli zgolj mladi gozdovi. — G. Schollmayer v svojih ornitologiSnih spisih (Beiträge zur Ornis Krains, O. J. 1891, str. 81—91, in O. J. 1894, str. 133—139) nikjer ne omeni kozače, iz česar lahko sklepamo, da je na notranjskem Krasu sploh ni, ali pa daje zelo redka. Schulz je dobil glasom svojih zapiskov razen že v odstavku A. navedenih še te-le kozače: 1. 1897 (?) 2 samici in sicer 1. XI. in 4. XI., obe iz Domžal; 1. 1899 skupaj 111 kozač, med temi 9 samic (8. VIII. iz okolice Doba, potem 10., 14., 23., 25., 28. oktobra, 4. XI. in 2. XII.) ter 4 samce (17., 23., 28. oktobra in 7. XI.); od meseca decembra 1904 do sredi januarja 1905 32 kozač; 20. II. 1905 popolnoma temno 9 iz Kostanjevice. Dr. G v. Schiebel, e. kr. profesor v Freistadtu, meni, da gnezdi kozača gotovo na Kranjskem, ker je dobil v valilni dobi 1. 1904 1 mladica z Ruperčvrha. Po podatkih dr. G v. Sajo-vica je prinesel lovski paznik kozačo (9), meseca maja 1. 1899 v Udnem borštu ustreljeno, ki se sedaj nahaja v prirodopisnem kabinetu mestnega dekliškega liceja v Ljubljani, in dva živa, z zamazano rjavkastim puhom pokrita mladiča. Izmed njiju je eden poginil že naslednjega dne, drugega je pa vzgojil s sesekljanimi govejimi pljuči. Pozneje ga je krmil tudi z mišmi in ustreljenimi vrabci. Bil je plah in je rad kljuval. V neki noči meseca Septembra je ušel iz kletke. Ponoči 24. februarja 1915 so vjeli v skopec živo kozačo na kolodvoru v Kranju in koncem januarja 1916 so ustrelili kozačo (J1) v Udnem borštu. Iz že pod odstavkom A. in na tem mestu navedenih slučajev je razvidno, da se nahaja kozača tudi v kranjski okolici in nedvomno gnezdi v prostranem Udnem borštu pod Karavankami. O bivališčih in gnezditvi kozače na Kranjskem mi je pisal dr. V. Jeločnik, dober poznavalec naših sov, 2. marca 1914 zanimivo pismo, kjer pravi, da je ustrelil na svojih izletih in lovih 12 — 15 kozač in našel pet gnezd. Na posamezne, po največ stare kozače je naletel 20—25 krat in je opazoval to še premalo znano sovo v najrazličnejših okoliščinah. Nabral je tudi tekom večletnih opazovanj obilo zanimivega, posebno biologičnega, doslej še večjidel neznanega gradiva, ki bi priob-čeno razrešilo marsikatero še ne razvozlano vprašanje o življenju kozače.
Na Hrvaškem in v Slavoniji je kozača ob preletu spomladi in jeseni navadna ler tudi pozimi ne ravno redka ptica. Erjavec pripoveduje, da jih je dobil v zimi 1. 180:5 v kratkem času iz zagrebške okolice 6, med njimi eno skoro docela črno. V novejšem času jo je opazoval dr. E. Rössler 20. oktobra 1907 tudi v zagrebški okolici'15). Glede gnezditve v Sirmiji so si vsi ornitologi, v prvi vrsti rajni cesarjevič Rudolf, edini v tem, da je gnezdila prejšnje čase v Pruski gori 26) in sploh v Sirmiji, posebno okoli Vukovara 27). V zagrebškem Narodnem muzeju je 33 nagačenih kozač in sicer razen februarja, aprila, junija in julija iz vseh ostalih mesecev, kar je zopet precej jasen dokaz, da je kozača na Hrvaškem gnezdilka. — Na Ogrskem kozača gnezdi in je sploh ob vseh letnih časih navadna prikazen. Da bi dognali smer njenih potovanj in pohodov, so poskusili v Kralj. ogr. ornit. centrali v Budimpešti z obročenjem 2R). — Na Sedmograškem je sicer redka, vendar pa menda v deželi gnezdi29).
Tudi v Galiciji gnezdi30), v Bu ko vi ni31) je stalna, pa redka ptica. Na jugovzhodu je prišla že do Adrije 32) in jo dobe semtertje v Dalmaciji33). V Bosni in Hercegovini je gnezdila prej v okolici Sarajeva pogosteje in še maja 1886 so ustrelili tam neko zelo staro samico, okoli Mostara je pa veliko redkejša 34). V sarajevskem muzeju je 6 kozač iz januarja, aprila, maja, junija, novembra in iz jeseni 188 9 35). V Srbiji je menda še redkejša, ker so dozdaj znane le tri kozače, in sicer 13. nov. 1888 v gozdu pri vasi Stubik, druga obenem pri Zaječaru in slednjič septembra 1889 pri Velikem izvoru ustreljena36).
V Rum uniji je stalna ptica; oktobra pridejo še severne gnezdilke v deželo. V Italiji je zelo redka 37).
Kozači ugajajo bolje gorati gozdovi kakor pa ravnine. V Rusiji, kjer je zelo pogosta, pride včasih tudi k človeškim bivališčem. Dalje ji ugaja bolje mešani kakor pa jelovi gozd, ker ljubi ob gnezditvi prost razgled.
* *
Kozača je drzna roparica in ne plašna in bojazljiva, kakor so večinoma vse ponočne sove; v obnašanju je podobna inišarju. Človeka se nič ne boji. Napada razen zajcev, kuncev, divjih petelinov in ruševcev tudi
25) O. M. Seh. 1!)()(), str. 162. 26) .1. L O. 1879, str. 49.
27) J. f. O. 1915, str. 94. 2S) Aquila, 1910, str. 225.
2") O. .1. 1895, str. 272.        30) J. I'. O. 1879, str. 262, in 1897, str. 439—440. ") Ornis 1885, str. 275, 1889, str. 444, in O. J. 1894, str. 207. 32 M. Marek, Einfluß von Wind und Wetter auf den Vogelzug. O. .1. 1906, str. 179-180.
31) O. .1. 1907, str. 108. 34) O. M. Seh. 1890, str. 19, in 1906, str. 395.
35) Die Vögelsammlung itd., str. 17—18.
36) Mitteil. üb. d. Vogelwelt, VI. Jahrg. 1906, str, 122.
37) C. d. E. Arrigoni Degli Oddi, v navedeni razpravi str. 100—101 (posebnega dela).
mišarje in raplje ob belem dnevu. Leta rahlo in tiho, ne da hi zamahnila s perutmi; včasih tudi mirno plava kakor tnišar. Po precejšnji velikosti, debeloglavi sovji postavi z dolgim repom jo v zraku lahko že od daleč spoznamo. Podnevi menda prav dobro vidi, ker leta v gozdu ves dan semtertje; ob valilvi gozda sploh ne zapusti, sicer le v mraku. Dr. Jeločnik trdi, da se vztrajno drži kraja, ki ji ugaja in kjer se je enkrat naselila; le kaj izrednega jo more za vedno pregnati.
Glasi se samo ponoči, pozno zvečer in zgodaj zjutraj, nikdar ob belem dnevu, navadno proti koncu zime, spomladi do konca aprila in blizu gnezdišča. Erjavec in njegovi vrstniki trdijo, da Uralska sova mekeče kakor koza, zato ji je tudi dal ime kozača. Vendar je to velika zmota, kakor so dokazali novejši ornitologi, ki pravijo, da je njen glas mešanica glasu velike uharice in lesne sove, zamolkli „vhumb, vhuinb, vhumb", ki ga slišimo od samca navadno .'J—5 krat zaporedoma. Ob paritvi pa baje samec in samica vrhutega tudi strašno vpijeta. Mladiči sičejo in puhajo kakor mlade velike uharice, samo nekoliko bolj hripavo.
Kakor je njeno življenje v prostosti še vse premalo znano, tako si tudi mnenja o njenem vedenju v vjetništvu močno nasprotujejo. Nekateri pravijo, da njene kretnje opazovalca enako razveseljujejo, kakor vedenje velikega skovika. Ponujeno hrano zagrabi vedno v skoku.
Slednjič moram omeniti še neke posebnosti, ki smo jo opazovali tudi pri drugih sovjih vrstah, da se namreč včasih in ponekod prikaže jeseni in pozimi v večjih jatah. Tako invazijo smo imeli na Kranjskem v zimi 1904/5, ko je dobil galilec Schulz .'12 kozač; tudi v svoji zbirki imam iz tega leta 4 kozače iz Bele krajine. V Romuniji je isto zimo dobil pl. 1) o m b r o \v s k i še čez 50 kozač; prihodnjo zimo so opazovali posebno veliko kozač v Vzhodni Prusiji 3a). Največja invazija je bila v zimi 1906/7 na Ogrskem39); 1. 1911 so se prikazale kozače na Sedmograškein v izredno velikem številu 4l)).
* *
Kozača gnezdi najraje v prostornih duplih in po skalnih razpokah, pa tudi prosto na smrekah in borovcih; včasih zasede stara gnezda ro-paric in črnih štorkelj. Našli so semtertje tudi že v grmovju iz dračja narejeno ter z mahom in lišaji podloženo gnezdo. Samica znese v času od srede marca do začetka maja navadno 2—4, zelo redko 5 ali 6 jajc, ki so bela in motnega bleska; izpihana proti luči so rumenkasto prozorna, okrog-lasta in temnejša kakor jajca lesne sove. Znojnice na lupini so globoke, po-dolžne brazde in vozelčki pogosti. Če opazujemo lupino z drobnogledom, vidimo veliko večgrbovin, kakor pri jajcih lesne sove. Lupina je 0'27 mm debela.
Pri navedbah mer in tež kozačinih jajc moramo zelo previdno postopali, da jih ne zamenjamo z zelo podobnimi jajci bele sove, laponske in lesne sove. Zato bom naštel v nastopnem le nekaj dimenzij takih
3S) Boxberger. O. M. Sch. 1906, str. 1110.
3") J. Schenk: Das massenhafte Erscheinen der Uraleule in Ungarn 1906/07. Aquila 1907, str. 276-290, in 1908, str 328—325. <°) Aquila 1911, str. 394.
kozačinih jajc, ki so zanesljivo pristna, bodisi da so jih dotičniki sami vzeli iz gnezda, bodisi da so jih dobili iz povsem zanesljivih rok. A. Grunack je izmeril 5 jajc iz Vzhodne Prusije, ki imajo te-le mere: 49 X 42 nun, 48 X 43 mm, 50 X 42 mm, 48 X 42 mm in 48 X42 mm41). Devet jajc, ki jih je dobil stotnik K r ii g e r - V e 11 h u s e n od zanesljive osebe, je tehtalo : 3-56& 3-57 g, 37 g, 3'42 g, 3'35 g, 3'5 g, 8*52 g, 3*525 g in 3:6 g42.) P. Wendland t je izmeril in iztehtal 75 jajc iz Vzhodne Prusije, ki so bila vpričo njega vzela iz gnezd, ter dognal poprečno dolgost 49*9 mm, širokost 41'8 mm in težo izpihanih jajc 371 g. Po sporočilu .lourdaina meri 33 jajc povprečno 49'41 X 4f87 mm, največji 52 1 X 426 mm in 50'3 X 44; najmanjši 47"3 X 40 mm in 52 X 39 mm.
Mlada samica znese prva leta menda samo po dve jajci in polom šele, kakor opazujemo to pri veliki uharici, lesni sovi in drugih velikih pticah, po več jajc. Posamezna jajca znese v večdnevnih presledkih in obsedi že precej na prvem jajcu. Samica vali sama in izvali v 27 dneh. Pri valitvi je zelo vztrajna in zleti z gnezda šele, ko je plezalec prav blizu votline; pogosto ga napade tako, da mora imeti vedno pripravljeno puško in starko s streli preplašili. Mladiči so, ko se izvale, slepi in komaj toliki kakor vrabci, 4 tedne stari so že kakor samec lesne sove; kljun in goli deli prstov postanejo rumeni. Starši hranijo zelo litabro svoj zarod. Večja in močnejša samica straži gnezdo in pita mladiče, samec pa prinaša hrano za njo in za mladiče. (.1. f. O. 1885, str. 82—89).
*
Kozača lovi rada vsakovrstne miši, zajce, kunce, gozdne kure, snežne jerebice, veverice, posebno mladiče teh živali, razne male ptice, ki jih zgrabi sedeče, in hrošče; pri nas pa polhe; v gnezdu so našli tudi že šojo, kukavico in golobe. Lovi podnevi in v mraku.
Vsled svoje velikosti in srčnosti nima razen človeka nobenega resnega sovražnika, ki bi jo ogrožal v njenem obstanku. V njenem perju in koži živi nekaj zajodalcev; o kakih glistah v drobovju ni nič znanega.
Kot oprezno ptico moramo kozačo zalesti s puško, drugače je ni mogoče dobiti v roke. Največ jih postrelijo mimogrede na brakadah. Nekateri trdijo, da bi na lovu v kolibi lahko prav izdatno nadomestovala veliko uharico
Ker pokonča kozača veliko miši, koristi s tem poljedelcu; s pokon-čavanjem škodljivih šoj pa obvaruje mnogo gnezd malih pevk. Toda na svojih lovih uniči tudi dosti divjačine in bi jo vsled tega morali prištevati škodljivim pticam ter jo zatirali. Ker je pri nas redka gnezdilka, je ne bo noben razumen lovec preganjal, temveč jo bo še ščitil kot naravni spomenik. Sicer se pa tudi po zakonu v varstvo ptic kozača ne sme streljati in ne preganjati44). (Dalje prih.)
«') Z. f. Ool., 1. letn., str. 40. «) Z. f. Ool., 4 letn., str. 3.
43) Hüttenvogel (Fritz von Pfannenberg), Die Hiittenjagd mit dem Uhu. 3. Aufl. 1910, str. 43.
u) Nasprotno predlaga dr. Jeločnik v Lovcu 1910, str. 227.
Über einige für Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer
Standorte.
Von Alplions PAULIN.
II. Schluß.
22. O/vhis purparea Huds.
(Syii. Orchia fusca Jacq.; O. brachiata Gilib.; 0. füscescens Stoph.;
0. maxima K. Koch.).
Orchiapurpurea (Braunrotes Knabenkraut, rjavordeča kukavica), diese stattlichste unserer ürchisarten, scheint nur im südlichen Unter krain und in Inn er krain verbreitet zu sein. Nach eingesehenen Belegexemplaren (!) und eigenen Beobachtungen (!!) kann ich folgende Standorte verzeichnen.
Unter krain. Im Gottscheer Bezirke sehr häufig bei Nessel tal37) gegen das Schafflaschloch und gegen T a üben brunu ca. 900 m sowie bei der Bergschloßruine Friedrichstein 38) ca. 980 /;/, leg. P leine 1 (Herb. Carn. d. Land.-Mus.!). Ferner unter Gebüsch an der Strafe nächst Otočci (Wördl) bei Itudolfswcrt, leg. Prof. Zupančič.
lnnerkrain. In der Umgebung des Ostri Vrb(U) und Debeli Vrh (!!) bei Adelsberg ca. 650 in. Ferner ober dem Wippach Tal an buschigen Lehnen unter den mit Juniperus Sabina L. besetzten Westabstürzen des Nanos zwischen der Ortschaft Gradišče und der St. Nikolaus Kapelle bei 250—400 rn(\\), hier in beiden Varietäten, var. obeordata Ph. Wirtgeu und var. moravica Rchb., z. T. gemeinsam mit Paeonia ojjicinalis L. zwischen Gebüsch von Colutea aborescens L. und strauchartigein Acer olilusuluin Kit — Wird in lnnerkrain wohl noch mehrfach zu finden sein.
Nebenbei sei hier bemerkt, daß die Angaben He i c h e n b a c h s 3y), resp. M. Schulz es40) über das Vorkommen von Orchis rubra .lacq. in Süd krain, die von Fleischmann41) speziell von Wippach notiert wird, bisher keine Bestätigung fanden. Reichenbach, der Orchis rubra
37) Wurde aus dieser Gegend von Plerael in „Beitr. zur Flora Krains" (.'5. Jahresh. d. Ver. d. krain. Land.-Mus. p. 117) auch publiziert.
!l) Wird von dieser Lokalität und vom Mokrecberg (Mokriz) südlich von brun Ii d ort bei Laib ach auch von Fl ei seh mann (Obers, d. Flora Krains, p. 27) verzeichnet. — Am Mokrec habe ich bisher O. purpurea vergeblieh gesucht.
3°) Flora Genn. exeurs. p. 123.
40) Die Orehi dacecn Deutschlands, Deutsch-Österreichs U. der Schweiz. *<) Übers, d. Flora.Krains, p. 27.
Jacq. mit ScopoIis Orchis papilionacea identifiziert, hat die Verbreitungsangabe „Süd Ura in" aus Scopol i übernommen, der Orchis papilionacea in „Carniolia calidiori" anführt42). Unter „Carniolia calidior" ineinte aber Scopoli zweifellos das gegenwärtige an Krain grenzende und zu S co p o Iis Zeiten in nicht unbedeutender Ausdehnung tatsächlich zu Krain gehörig gewesene Istrien, woselbst nach v. Marchesetti 43) Orchis papilionacea schon von Salvore südwärts verbreitet ist.
Sei es nun, daß Orchis rubra Jacq. identisch mit Orchis papilionacea L. oder nur eine Form der letzteren sei, wie dies z. B. Koch44) und v. Marchesetti 45), beziehungsweise Freyn46) und Ascherson47) verneinen, oder aber daß selbe eine Hybride der Kombination Orchis papilionacea L. X Serapias lingua L. repräsentiere, wie dies v. W e 11 s te i n 4S) anzunehmen geneigt wäre, in dein einen wie in dem anderen Falle ist die Richtigkeit der Angaben über das Vorkommen von Orchis rubra Jacq. innerhalb der gegenwärtigen Grenzen Krains nicht erwiesen, da bisher weder Orchis papilionacea L. oder eine dieser verwandle Form noch Serapias lingua L. in Krain aufgefunden wurden.
Das Genus Serapias ist in Krain nur durch Serapias longipelala (Ten.) Pollini (= Orchis Lingua Scopoli Fl. Carn. ed. 2. II, p. 187 = Serapias hirsula Lap. Hist. abr. Pyren. 551 = Serapias lingua Wulf. PI. rar. p. 108 et Fl. Nor. p. 724, Fleischin. Übers. Fl. Krains p. 28, non Linne Spec. pl. p. 950, ed. 2. p. 1344) vertreten, die im Wippacb Tale von S turi ja (hei Heidenschaft) bis St. Veit verbreitet ist49).
23. Oivhis laxiflora Lam. (Syn. Orchis ensifolia Vill.).
Den von mir 50) bereits publizierten Standorten der Orchis laxiflora Lam. (Locker bi ii t iges Knabenkraut, rahlocvetna kukavica), nämlich „sumpfige Wiesen am Laibacher Morast (300/n), bei Utik
4') Flora Carniollca ed. 2. II, p. 187.
43) Flora di Trieste, p 522. — v Marchesetti verzeichnet als Standort von Orchis papilionacea auch Görz, woselbst diese mediterrane Art auch von v. Beck (Vegetationsstud. i. d. Ostalpen I, in Sitzber. d. k. Akad. d. Wissensch. Wien, math.-naturw. KL, Bd. CXV1. Abt. 1, p. 8) augegeben wird, während sie Pospichal in seiner Flora des österr. Küstenlandes von Görz nicht anführt.
44) Koch, Syn. Fl. Germ, et Helv. ed. 2. II, p. 792.
45) 1. c. p. 522.
46) Ü. B. Z. XXVII (1877) p. 53.
47) Syn. d. mitteleur. Flora, III, p. 664.
«) Verh. Z. B. G. XLII (1892), Sitzb. p. 53 u. 54; 0. B Z. 1894, p. 152.
4') Vgl. Paul in, Sched. ad Fl. exsicc. Carn. V, p. 348, Nr. 846.
50) Paul in, Beitr. z. Kenntn. d. Vegetationsverh. Krains, III, p. 230.
(300m) nächst St. Veit ob Laibach und bei Rakitna (800 m), nächst Franzdorf" sind folgende neu nachgewiesene Fundstellen hinzuzufügen.
Ober kr a in: Hochmoor bei Mrzli Studenec (1200 m) auf dem Gebirgsrücken Ribšica51) im Gebiete der Rai hier Alpen (1!).
Unterkrain: Sumpfige Wiesen unweit der Eisenbahnstation der Unterkrainer Hahn Grosuplje (Großlup) ca. 340 /«, leg. R. v. Gspan und im Walde Krakovo bei Landstraß ca. 150 m, leg. R. v. G s p a n.
lnnerkrain: Feuchte Wiesen bei Wippach ca. 100/«(!!).
Die verwandte Orchis palustris Jacq., die sich von O. laxiflora Lam. durch die deutlich 3lappige Honiglippe — der mittlere Zipfel derselben ist nämlich so lang oder etwas länger als die beiden seitlichen — und den geraden, an der Spitze verschmälerten, mit dem Fruchtknoten fast gleich langen Sporn unterscheidet, wurde meines Wissens in unserer Flora bisher nicht beobachtet52).
24. Orchis trtdentata Scop. x Orchis ustulata L. (Syn. X Orchis Dietrichiuna Bogenh.; X Orchis austriaca Kern.).
Diese häufigste unserer Orehishybriden findet sich nicht selten in den Talwiesen am rechten Saveufer unter Savlje nächst Jezica und hei Sneberje ca. 300 m (! !) sowie in Bergwiesen am St. Katharinaberg nächst Topol bei St. Veit ob Laibach ca. 750 /// (! !). Audi aus der Umgebung von W ei xe Iburg in Unterkrain wurde mir dieser leicht zu erkennende Bastard überbracht, der an beiden Stammeltern gemeinsamen Standorten kaum vergeblich gesucht wird.
25. Coeloglossum viride (L.) Hartm. X Orchis smnbucina L.
f. purpurea Koch.
(Syn. X Coeloglossum Erdingen Kern. — x Piatanthera Erdingen" Kern. — Orchicoeloglossum Erdingen Aschers, u. Graebn.).
Auch diese bisher nur aus Niederösterreich bekannte hybride Verbindung konnte ich in einem Exemplare unter einer größeren Anzahl von Coeloglossum viride feststellen, das ich vor Jahren in Unterkrain auf der Kuppe des K u in b er g (bei Steinbruck) gesammelt habe.
Das betreffende Individuum stimmt in allen wesentlichen Punkten mit der seinerzeit vom Dompropst Brdinger auf dem Plateau des Klauswaldes, eines bei St. Anton im niederösterreichischen Erlal'lale gelegenen Berges, in zwei Exemplaren aufgefundenen und von Kern er zuerst unter dein Namen Coeloglossum Erdingen 53) und später als Pia-
51) Vgl. „Nr. 14. Carex pauciHora Lightf." im 1. Teile dieser Abhandlung
UCarniola", VI (1915) p. 208, Sep. Abdr. p. 32).
5:) Vgl. Fritsch, Exkursionsfl. 2. Aufl. p. 143. ») ü. 15. Z. 1804, p. 140.
tanthera Erdlngert**) beschriebenen, der Kombination des Coeloglossum viride und der rotblühenden Form der Orchis sambucina entsprechenden Pflanze überein.
Die beiden Stammeltern finden sich am Kuinberg (1220 m) in einer Bergwiese, die unter anderen folgende Arten aufweist: Festuca sulcata var. gennina f. brevifolia, Bromus erectus; Carex caryophyllea, C. montana; Lilhun martagon, L. carniolicuin, L. bidbiferum; Orchis globosa, 0. tridentata, 0. mascula, 0. sambucina f. typica et f. purpurea, Coeloglossum viride, Gymnadenia conopea, G. odoratissima, Spiranthes spiralis; Cerastium semidecandrum, Tunica saxifraga, Dianthus Carthusianorum L. var. latifolius Griseb. u. Schenk, Dianthus silvestris; Ranunculus bulbosus, T hallet rum minus; Thlaspi praecox, Draba verna, Alyssum alyssoides; Sedum acre; Saxifraga tridaetylites; Potentilla Gaudini, Geum rivale, Alche-mtlla hybrida, A. micans, Sanguisorba minor; Cgtisus supinus, Dorgcnium herbaceum, Coronilla coronula, llippocrepis comosa; Linum tenuifolium ; Polygala vulgaris, P. comosa; Mercurialis ovata, Euphorbia verrucosa; Helianthemum obscurum; Viola alpestris (DC.) Jord. subspec. Paulini Hay. 55), V. collina; Mgrrhis odorata, Peucedanum cervaria, P. oreoselinum, Laserpitium asperum, L. siler; Erica carnea; Gentiana cruciata, G. verna, G. utriculosa, G. anisodonta; Ajuga genevensis, Teucrium chamaedrgs, T. montanum, Brunella grandiflora; Scrophularia vernulis, Veronica pseudo-chamaedrys, Euphrasta Rosthovlana, E. stricta; Asperula cynanchica, Galium vernum; Knautia drymeia   Heuff. var.  carniolica (Beck) Szb.,
") Verh. Z. 15. G. XV (1805) p, 229-231, Tab. IV, fig. IV—VIII.
") Diese Viola habe ich in meiner „Flora exsice. Carniolica" sub Nr. 331 (Beitr. zur Kenntn. d. Vegetationsverh. Krains II, p. 173 [1902]) als „Viola saxalllia" Schmidt Fl. boom, p. 257 ausgegeben. Nach v. Hayek (Flora von Steierm. I, p. 596 [1909]) ist jedoch Viola saxatilis Schmidt nach Exemplaren vom Originalstandorte eine m o n o ka rp i sehe (haplobiotische) Pflanze, während die Viola vom Kuinberg ein polykarpischer (anabiotischer), mehrmals blühender und Fruchtender Typus ist, wie ich dies auch an den am Kuinberg gesammelten und im botanischen Garten zu Laibach in Kultur genommenen Stöcken beobachten konnte. Die Pflanzen dauern jahrelang aus und die aus Samen kultivierter Stöcke gezogeneu Pflanzen zeigen völlig unverändert den Charakter der wilden Pflanze, v. Hayek hat I.e. das in Rede stehende auch in Steiermark in den Karawanken am Abhänge des Pastirk Sattels gegen Sulzbach vorkommende Stiefmütterchen als „Viola alpestris (DC) Jord. Subsp. Paulint Hay.", wie folgt, beschrieben: „Caules pauei vol unus. Floros diain. longitudi uali 16—22 mm longi, concolores dilute flavi petalo calcarato basi nigro striato, raris-sime petala superiora apice violacea. Calcar rectum vel parum cur-vittum, appendieibus c a 1 y c i s d u p 1 o 1 o n g i u s, a p p e n d i e e s c a 1 y c i s aequilongi ac lati, apice t run ca ti d en t i cula t i ve".
Als Synonima gehören hieher: Viola tricolor d) Viola alpestris (DC.) W. Bckr. sbsp. typica W. Hecker, Violen der Schweiz, p. 73 (1910) in Neue Denkschr. d. Schweizer. Naturforsch. Gesell. Hd. XLV, Abh. 1 (1910); Viola tricolor 8. Viola alpestris (DC.) W. Beckr. sbsp. typica W. Becker, Violae Europeae, p. 100(1910).
Scabiosa Hladnikiana; Inula ensifolia, I. hirta, Buphthalmum salicifolium, Centaurea Triumfetti f. adscendens, C. Fritschti, C. pannonica, Hieractum Bauhini Schult, subspec. cymanthum N. P., //. illtjricum Fries subspec. Uollcri N. P.
Da am Kuinberg nebst Orchis sambucina f. typica und f. purpurea auch Coeloylossum viride in sehr reichlicher Menge vorkommt, dürfte bei genauer Durchforschung des Terrains der Bastard /.wichen diesen beiden Orchideen mehrfach anzutreffen und vielleicht auch die seinerzeit von Sennholz auf dem Sem m eri ng 56) entdeckte Kombination mit der typischen gelbblühenden Form der 0. sambucina zu finden sein.
26. Gymnadenia conopea (L.) R. Br. X Nigritella nigra (L.) Rchb
(Syn. X Orchis suaveolens Vi 11. Hist. de plantes de Dauph. II. p. 38. — Nigritella fragrans Sauter in Rchb. Fl. Germ, excurs. p. 121, non Fleischmann. — Nigritella suaveolens Koch Syn. ed. 2. p. 796, non Tom masin i nec Biasoletto. — X Nigritella suaveolens {Nigritella angusli/olia X Gymnadenia conopsea) Kern er in Verh. Z. B. G. XV (1865) p. 216. — Gymnadenia conopea X nigra f. G. suaveolens Wettst. Beri. D. B. G. VII, p. 317. — Gymnigritella suaveolens G. Camus in Morot Journ. de bot. VI (1892) p. 484. — Nigritella nigra X Gymnadenia conopea B. eu-suaveolens A. und G. Syn. III, p. 839).
Von dem in drei verschiedenen Formen bekannten Bastarde zwischen Gymnadenia conopea (L) R. Br. und Nigritella nigra (I,.) Rchb. (= N. angusli/olia Bich.) habe ich auf der Karavvankenalpe Begunjšeica mehrere Exemplare aufgefunden, die in ihrer Ausbildung so ziemlich die Mille zwischen den beiden Stammarten halten und der in Tirol häufigen, seinerzeit von Koch als eigene Art gedeuteten Nigritella suaveolens") entsprechen.
*«) Vgl. Verh. Z. Ii. (i. Xbl (1891), Sit/.ber. p. 41.
") Über die Wechselfälle dieser Pflanze berichtet Kern er in seiner Abhandlung „Die hybriden Orchideen der österreichischen Flora" (Ver. Z. H. (i. Bd. XV (1865) p. 217 u. 218): „Villars war der erste, welcher diese Pflanze entdeckte, bekannt machte und die Mutmaßung aussprach, daß sie als ein Bastard aus Nigri-tcllu angustifolla und Gymnadenia odoratissima anzusehen sei. Wahrscheinlich durch ein Versehen ward aber die in Vill. Hist. pl. Dauph. T. II. abgebildete Pflanze mit gedrehtem Fruchtknoten gezeichnet. Nach Villars wurde die Pflanze zuerst wieder von Sauter auf dem Solstein bei Zirl nächst Innsbruck entdeckt, als Nigritella (Orchis) suaveolens Vill. bestimmt und ah Reichenbach pat. gesendet. Letzterer glaubte aber, irregeleitet durch die fehlerhafte Villars'sche Abbildung, in der von Sauter aufgefundenen Pflanze uicht'die Nigritella (Orchis) suaveolens zu erkennen, sondern führt sie in der Fl. g. exe. p. 121 unter dem Namen Nig. fragrans Sauter auf. Koch erkannte aber in ihr die Villars'sche Pflanze wieder und beschreibt sie in der Syn. S. 960. unter dem Namen Nigritella suaveolens Koch. — Weder Reich e nbach pat. noch Koch gehen auf die von Villars ausgesprochene Idee, daß
Ich sammelte die in Hede stehenden Pflanzen in den höher gelegenen Partien (ca. 1700/;/) der die steilen SUdhänge der Begunjšeica bekleidenden Wiesen, die zwischen der oberen Grenze des Waldgürtels und den Legföhren- und Alpenrosenbeständen in einer Breite von 300 bis 400 /// eingeschaltet sind, stellenweise aber auch unmittelbar in die von Gesteinsfluren überhöhten Alpenmatten übergehen.
Diese prächtigen, namentlich in ihrem östlichen Abschnitte da und dort von steil abfallenden Felspartien und von humusreichen Mulden unterbrochenen sowie an mehreren Stellen von tiefen, trümmerbesäten Wasserrissen durchschnittenen Wiesen weisen in ihren oberen Abschnitten, die über dem dieselben durchquerenden Stege gelegen sind, unter anderen folgende Bestandteile auf.
Botrgchlum lunaria, Selaginella selaginoides; Anthoxanthum odorat um, Phleum Michelii, Agrostis alpina, Avenastrum Parlatorii, Sesleria varia, Koeleria eriostaehya, Brlza media, Poa alpina, Festuca calva, F. fallax, F. rubra, Bromus transsilvanicus; Carex atrata, C. pallescena, C. sempervlrens; Liizula nemorosa var. cuprina, L. sudetica; Lilium carniolicum, Polygo-natum officinale; Crocus albiflorus; Orchis globosa, Coeloglossum viride, Nigritella nigra, Gymnadenia conopea, G. odoratissima.
Salix serpyllifolia; Thesium alpinum ; Polyyonum viviparum ; Silene acaulls var. longiscapa, S. vulgaris, S. Uvida, Heltosperma alpestre, Dianthus Carthusianorum; Aconitum strictum, Ranunculus montanus; Biscutella lae-vigata, TJilaspi praecox58), Arabis vochinensis; Sedum Stratum, Sempervt-
N. suaveolens ein Hastard sein könnte, ein. Krst Moritzi wagte es wieder in seiner Flora der Schweiz mit Entschiedenheit auszusprechen, daß sie ohne Zweifel ein Hastard sei. Doch wich er darin von Villars ab, daß er als Stammeltern Nigritella angustifolia und Gymnadenia conopsea erklärte, welche Ansicht auch von Facchini (Flora Tir. cisalpinae, p. 114) und Grenier et Godron (Florode France III, p. 301) vertreten wurde. Auch ich sehließe mich der Moritzischen Ansicht auf das entschiedenste an und glaube mich hiezu um so mehr berechtigt, als ich so glücklich war, auch eine Nigritella aufzufinden, welche ich für den Blendling aus Nigritella angustifolia und Gymnadenia odoratissima halte und auf den ich später (vergl. Nr. 12 [Nigritella Heufleri]) nochmals zurückkommen werde".
Von Tom m a sini (üesterr. bot. W. Hl. 1851, p. 43) und von H i aso lo 11 o (Es-cursioni bot. sullo Schneeberg nella Carniolia, p. 81) wurde Nigritella suaveolens Koch auch auf dein Kraiuor Schneeberg angegeben, was offenbar auf einer Konfundierung mit der am Seh nee borg verbreiteten Nigritella rubra (Wettst.) Richter, nicht aber auf Verwechslung mit der rosa blühenden Form „var. rosea Wettst." der Nigritella nigra (L.) Rotzb. beruht, wie es Kerner seinerzeit (I. c. p. 219) meinte, als Nigritella rubra (Wettst.) Riehl, allgemein mit der heller blühenden Spielart der Nigritella nigra (L.) Rchb. verwechselt wurde, welch letztere aber am Schneeberg überhaupt nicht vorkommt. Desgleichen ist auch Fleischmanns Nigritella fragrans (Übers, d. Flora Krains, p. 27) mit Nigritella rubra (Wettst.) Rieht, identisch.
M) v. Benz gibt (ü. B. Z. 1913, p. 53) auf der Begunjšeica auch Thtaspi alpinum an, welche Art ich in den Alpen Krains bisher nirgends beobachtet habe.
!
vinu ? montanum; Saxifraga aizoides; Potentilla erecta, P. aurea, P. Crantzii, Dryas octopetala, A Ichemiila hgbrida, A. flabellata, Sanguisorba minor; Trifolium noricum, Tr. pratense, Tr. montanum, Anthyllis alpestris, Lotus corniculatus, Oxgtropis montana, Coronilla vaginalis, llippocrepis comosa, Iledgsarum obscurum, Vicia silvatica, V. cracca, Latliyrus pratensis, L. ocliraceus; Linam catharticum, L. viscosum, L.julicum; Polggala suba-mara, P. alpestris; Euphorbia verrucosa, Mercurialis ovata; Ileliunthemum ulpcstre, H. grandiflorum; Daphne striata; Astrantia bavarica, Pimpinella rubra, Libanotis montana f. minor, Ileracleum siifolium, Laserpilium siler, L. peucedanoides; Erica carnea, Vuccinium vitis idaea, V. myrtillus, Cal-luna vulgaris; Primula longiflora, P. elutior, Soldanella minima, S. alpina; Gentiana lutea, G. pannonica, G. Clusii, G. verna, G. utriculosa, G. ca-Igcina; Ajuga pyramidalis, Brunella grandiflora, Slachgs recla, St. Jac-qutni, Thymus chamaedrgs; Euphrasia picta, E. salisburyensis, Bartschia alpina, Alectorolophus lunceolatus, Pediculuris elongulu, P. rostruto- capitata, P. verticillata; Orobanche gracilis; Globuluria nudicaulis; Plantag o montana*9); Asperula aristata; Gulium boreale, G. asperum, G. austrt-ucum; Knautia dipsacifolia, Scabiosa lucida; Campänula cochleuriifoliu, C. Scheuchzeri, C. thgrsoidea, C. ylomerata f. elliptica, C. barbata, Phy-teuma orbiculare ssp. delphinense, Ph. Zahlbruchneri; Solidago alpestris; Aster alpinus, Erigeron polymorphus, Buphthalmum salicifolium, Chrysanthemum montanum, llomoggne alpina, II. discolor, Senecio doronicum, Ar/ücu montana, Carlina alpina, Serrutula Vulpii, Centaurea pseudo-phrggla, C. Triumfetti f. axillaris, Hgpochoeris maculata, II. uniflora, Leontodon hispidus, Scorzonera rosea, Crepis aurea, Hleractum pilosella L. ssp. subcaulescens N. P., II. furcatum Hoppe ssp. malacodcs N. P., //. auricula Lam. et D C. ssp. melaneilenia N. P., //. aurantlacum L. ssp. aurantiacum typ., //. Bauhint Schult, ssp. effusum N. 1'., //. bruchiulum Bertol. ssp. radialis N. I'., //. incisum Hoppe ssp. pseudolruchselianum Zahn, //. prenanthoides Vill. ssp. bupleurifolium Tausch.
In den Hitzen und Spalten der oberwähnten Kelsen sowie auf steinigem Hoden ihrer nächsten Umgehung finden wir dagegen folgende Arien: Cystopteris alpina, Aspleniiim viride; Avenastrum Parlatorii, Festuca alpina, Festuca cyUenica Hoiss, et Heldr. nov. var. Pauliniana Belli60), Festuca laxa, Carex mucronulu, C. firma, ■luncus monanthos, Allium ochro-
") Plantago montana wird von Schar fett er (Ö. Ii. Z. 1908, p. 277) unter jenen Typen genannt, die sich wohl in der Karnischen Hauptkette finden, jedoch nicht auf die Karawanken übergehen; diese Spezies kommt indes in den Karawanken nicht nur auf der BegunjSčica, sondern auch auf der Golica vor.
60) ,0 vari um in apice glaberrimum, quod in Stirpe F. variae numquam observatum. Rachilla hirta, panicula pauperrima", Belli in lit. 17. III. 1913. — Festuca cyllenica wurde nach Hacke! (Monogr. Festuc. europ., p. 175) bisher nur in der alpinen Kegion des Peloponnes (Kyllene u. Taygetos) und auf der Insel Euboea gefunden.
lencum, Gypsophila repens, Dianthus silvestris f. uniflorus, Ranunculus hybridus, Kernera saxattlts, Draba affinis, Saxifraga incrustata, S. aizoon, S. squarrosa, Potentilla Clusiana, Bupleurum petraeum, Athainanta cre-tensis, Rhodothamnus chamaecistus, Pri mula aurtcula, P. Wulfeniana, Teucrium montanum, Satureia alpina, Scrophularia lloppii, Veronica fru-ticans, V. lutea, Globularia cordifolia, Valeriana elongata, V. saxatilis, Campänula Zoisii, C. coc/ileariifolia, Aster bellidiastrum, Leontopodium alpinum, Achillea Clauennae, A. atrata, Hieracium villosum L. ssp. villosum N. P. a) genuin um et b) steneilema, //. oillosiceps N. P. ssp. villosiceps N. P., U. valdepilosum Vill.
Sehr üppig ist auch die Vegetation einzelner der obbezogenen Mulden und Wasserrisse, die als interessanteste Pflanze die von mir 1901 hier konstatierte, sonst nur aus den Pyrenäen (Hautes-Pyrenees: Campan, Sangee) und aus Spanien (Gebiet von Salent, Romiga; Astu-rien und Aragonien) bekannte Viola cornuta L.6') aufweisen und sonst folgende zu Karfluren vereinigte Elemente beherbergen: Festuca elatior, Veratrum album, Lilium martagon, Polggonatum verticillatum, Iris gra-minea, Urtica dioica, Rumex arifolius, Melandrgum Silvestre, Moehringta muscosa, Trollius europaeus, Aconitum vulparia, Anemone alpina, Ranunculus lanuginosus, Thalictrum aquilegtfolium, Cardamtne impatiens, Arabis alpina, Saxifraga rotundifolia, Geum rioale, Vicia sepium, Geranium sll-vaticum, Hypericum maculatum, Viola biflora, Astrantia carinthiaca, Chae-ropliyllum cicutaria, Myrrlüs odorata, lleracleum montanum, Laserpitium latifolium, Symphytum tuberosum, Myosotis siluatica, Galeopsis speciosa, Scrophularia Scopolii, Veronica urtieijolia, Digitalis atnbigua, Pedicularis lloermunniunii Maly62), Oallum mollugo, Valeriana'montana, Phy-
6I) Vgl. Paulin, Über das Vorkommen von Viola cornuta L. in Krain (Ö. Ii. Z. 1902, p. 25/26 und Paul in, Über das Vorkommen einiger selteneren Pflanzenarten, namentlich der bisher nur aus den Pyrenäen bekannten Viola cornuta L. in den Karawanken (Mitt. d. Musealver. f. Krain, 1902, p. 75—80).
Vgl. ferner v. Benz, Viola cornuta auf der Begunjšeica in Krain (Ö. B. Z. 1913, p. 52—54). — v. Benz, der V. cornuta 1912 an dem von mir 1902 publizierten Fundorte sammelte und in mehreren Exemplaren dem bekannten Veilchenforscher W. Beeker übersendete, erwähnt i.e. p. 53, daß Becker der Meinung sei, daß es sich beim Standorte auf der Begunjšeica vielleicht doch nur um eine Verschleppung aus einem Garten des Tales handle. Nun wer den Standort der V. cornuta auf der Begunjšeica aus eigener Anschauung kennen gelernt bat, wird bezüglich der Urspriinglichkeit dieses Vorkommens wohl keinerlei Zweifel hegen.
") In meinen in der Note 01 angeführten Abhandlungen sowie auch in meinen Beiträgen zur Flora Krains II, p. 199, Nr. 380, habe ich die auf der Begunjšeica vorkommende Pedicularis als „P, Hacquclii Graf, resp. als „P. suimnana Spr." bezeichnet und auch v. Benz hat sie 1. e. p. 53 als „P. Hacquetii" notiert. Ein eingehenderes Studium der krainischen Pedlcularisaiten aus der Gruppe Foliosae Maxim, belehrte mich jedoch zu meiner Überraschung, daß selbe nicht mit Pedicularis Hacquclii Gnii (? = Pedicularis summana Spr.; cf. Steiniger, Die europ.
teuma Hallen, Adeno.it//les alliariae, Petasites niueus, Carduus carduelis, Cirsium erisithales, C. camiolicuni, Aposeris foetida, Crepis blattarioides.
27. Centrosis aboiiiva (L.) Swartz.
(Syn. Orchis abortiva Linne. — Serapias abortiva Scopoli. — Limo-donim aborttvum Swartz. — Eptpactts abortiva All. — Jonorchis
abortiva G. Beck).
Centrosis abortiva (Violetter Dingel, višnjevi eeptec, šilo rep) kominl in unserer Flora nur sehr zerstreut vor. Mir sind bisher folgende Standorte bekannt geworden.
Oberkrain. Auf steilen, sonnigen Wiesen bei Jauerburg63) hinter dem Schlosse ober der Schießstätte, leg. Plemel (Herl). Carn. d. Land .-Mus. I).
Unterkrain. Steile Bergwiesen am Grodecberg fi3) ober Tscher-nembl unter der Kirche S. Crucis gegen Warmberg, leg. Plemel (Herb. Carn.!); bei Vukovce a. d. Kulpa am Stege in der Richtung gegen Vrh (Schweinberg), leg. R. v. Gepan; auf der Gö t te nitzer Alpe ober Götlenitz im Gottschcer Bezirke, nach Fleischmann64); an grasigen Stellen am Waldrande unter dem Dorfe Dobovec im Gebiete des Kuinberg (hei Steinbruck) ca. 650 m (!!).
lnnerkrain. Aufwiesen in der Umgebung Wippachs bei Se-mone (! !) und ober Slap (!!); zwischen Fužine und Sturija (hei Ilei-denschaft) im Wippach Tal, leg. Prof. Zupančič (!); unter Erzelj ober dem Branica Tal, nach P o s p i c h a 1ftS).
Arten des Genus Pedicularis, p. 67 und v. Marchesetti, Flora d i Trieste, p. 417) identisch sei, sondern in den Formenkreis der in Küstenland, Bosnien, Serbien und Albanien verbreiteten Pedicularis Hocrmanniana Maly (in »Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini" XI |18i)i)] p. 145 und in „Wissenschaft!. Mitteil, aus Bosn. u. der Hercegovina" VII, p. 544) gehöre. Vgl. auch Maly, Beilr. zur Kenntnis d. Flora Bosn. u. der Hercegovina in Verh. Z. B. G. LIV, [19041 p. 258/259 u. Maly, Über Pedicularis lloermanniana und verwandte Arten in „Magyar botanika! Lapok" 1907, p. 143-149).
Ich werde auf P. Hocrmanniana, die ich in Krain auch außerhalb des eigentlichen Alpengebietes, u. zw. in lnnerkrain auf der Slivnica bei Zirknitz und in Unterkrain im krainisch-kroatisehen „Gorjanei" (-■- Zumherak - Usko-kengebirge) genannten Grenzgebirge konstatieren konnte, später nochmals zurückkommen.
63) Von diesen Standorten bereits von Plemel („Beitr. z. Flora Krains" in 3. Jahresh. d. Ver. d. krain. Land.-Mus. p. 143) publiziert.
64) Übers, d. Flora Krains, p. 28.
65) Flora d. oesterr. Küstenlandes, I, p. 302.
2S. Epipogium aphyllum (Selim.) Swartz.
(Syn. Orchis aphglla Schmidt. — Satyrium Epipogium Linns; Wulfen. — Epipactis Epipogium Crantz. — Limodorum Epipogium Swartz. — Epipogium Epipogium Karsten. — Epipogon Epipogon Aschers, u. Qraebn.).
Epipogium aphyllum (Blattloser W i d e r b a r t oder 0 b e r k i n n , obratoustni eeptec), schon von Wulfen66) aus den Wocheiner Alpen angegeben, aber weder von Fleischmann noch von neueren Autoren 67) für Krain verzeichnet, wurde in unserer Flora bisher an folgenden Stellen nachgewiesen.
Oberkrain. Am Aufstieg zu den S t e i n e r a 1 p e n 68), leg. Graf (Herb. Carn. d. Land.-Mus. !); in dem vorwiegend aus Fichten und Buchen bestehenden Mischwalde zwischen der Ortschaft Weißenfels und den Weißen felser Seen (Raihier Alpen), leg. Hofrat R. v. Kalten-egger (!); über Buchenwurzeln und auf faulendem Buchenholz im Vrata Tal heiin Steige, der auf den Steiner führt (R a i b 1 e r A 1 p e n), leg. Janša (Herb. Carn.!); im modernden Bučhenlaube im Kot Tal ca. 950/» (Raibier Alpen) (II); im tiefschattigen Fichtenwalde zwischen den Alpen „Pri Jezeru" und „Blato" (ober dem Wocheiner See) ca. 1300 /// (!!).
Unterkrain. In Buchenwäldern bei Veliki T r n (Großdorn) und Nemška Vas (Deutschdorf) im Gurkfelder Bezirke ca. 400 in, leg. Janša (Herb. Carn.!); in der Friedrichsteiner Waldung bei Gottschee, nach Mitteilung des H. R. v. Gspan.
20. Paeudorchia Loeselii (L.) Gray.
(Syn. Ophrys Loeselii Linne. — Malaxis Loeselii Swartz. — Serapias Loeselii Hoffin. — Liparis Loeselii Rieh. — Sturinia Loeselii Rchb.).
Diese interessante, namentlich in Torfsümpfen der norddeutschen Tiefebene verbreitete Orchidee wird von Fleischmann69) in unserer Flora von den Alpen Rožiča und Begunjšeica in den Karawanken angeführt, woselbst sie aber, soviel mir bekannt, sonst niemand beobachtet hat.
Abgesehen davon, daß Pseudorehis Loeselii (Sumpf-ZW.iebel-stendel oder Sumpf-Glanzkraut, močvirna cepetlika) doch
'*) Klora Norica, p. 721 „in sylvis subalpinis umbrosis sterilihus Vochinen-sibus".
") Wird in Hallte r-Br and, Koch Syn. 8. Aufl. III, p. 2442, - in Asciiers. u. Qraebn. Syn. III, p. 882, — in Fritseh, F.xkursionsfl. 2. Aufl. p. 148 und in Hegi, lllustr. Flora v. Mitteleur. IL, p. 384 als in Krain „fehlend" bezeichnet. v
6H) Aus diesem Gebiete von mir bereits in v. Hayek u. Paulin, Flora der Sanntaler (Steiner) Alpen (Abhandl. Z. B. G. Wien, IV, 2. p. 89 (1907) publiziert.
60) Übers, d. Flora Krains, p. 28.
nur in tieferen Lagen Iiis etwa 700 m vorkommt, mangelt es nach meinen Erfahrungen auf den genannten von ca. 1000 bis zu 1800, resp. 2050 m sich erhebende;) Alpen an Lokalitäten, die den Lebensbedingungen dieser Orchidee entsprechen würden. Fleischmanns diesbezügliche Angabe dürfte demnach, wie so manche andere dieses Autors, einer realen Basis antraten.
Da die in neueren Florenwerken verzeichneten, allgemein gehaltenen Verbreitungsangaben von Pseudorchis Loeselii in Krain nur auf Fleischmanns sicher als irrig zu bezeichnender Notiz zu beruhen scheinen, erweist sich demnach diese Pflanzenart, die im Vorjahre in einem kleinen Wald sumpfe am Nordwestfuße des Siükaberges, beziehungsweise des sogenannten Debeli Hrib nächst Laibach festgestellt werden konnte, als ein neuer Bürger unserer Flora.
Der erwähnte Sumpf liegt ca. 320 m mitten in dem hier hauptsächlich aus der Rot führe (Pinns siliiestris) und einzelnen eingestreuten F lohten, T an n e n, Z i 11 e r p a p p e 1 n , Birken, E i c h e n, Edel k a -si a n i en und Eher eschen {Picea excelsa, Abies alba, Populus tremula, Beiuta pendula, Quercus robur, Castpnea sat'wa, Sorbits aueuparia) besiehenden Walde, der im Unterholz Con/lus avellana, Crataegus monogyna, Lonlcera xglosteum, Vtburnum lantana und an Zwergsträuchern Oenista germanica, G. ptlosa, Cutisus hirsutus, C. nigricans, Calluna vulgaris, Vacctnium myrtillus und vereinzelt auch Vacciniuin uitis idaea beherbergt, in seinem Niederwuchs aber außer zahlreichem Adlerfarn (Pteridium aquilinum) unter anderen Lycopodtum clauattiin, L. chamae-ctjptrissus, Dryopteris oreopleris, I). filix mas, Blechnum spteant, Cala-magrostis silvatica, Deschampsia caespitosa, I). flexuosa, Mollnla arundi-nacea, Sieglingia decumbens, Melica nutans, Poa nemorulis, Festuca gl-gantea, Brachypodium sllvatlcum, Carex brizoides, C. silvatica, Luzula pllosa, L. nemorosa, Erythronium dens canis, Majanthemum btfollum, Polygo-nalunt tnullifloruin, Crocus neapolitanus, Piatanthera bifolia, P. chloranthu, Epipacfis latifolia, Lisfera ovata, Anemone nemorosa, Fragaria vesca, F. moschata, Potentilla erecta, Lathyrus monlanus, Oxalis acetosella, Euphorbia carniolica, Viola silvestris, Genfiana asclepiadea, Teucritim scorodonia, Melampyrum vulgatum, Veronica officinalis, Phyteuma Zahlbruckneri, Solidaip) vlrga aurea, Antennaria dioica, Qnaphalium silvaticum, Arnlca montana, Serralttla linctoria, Aposeris foetida, I'renaiithes purpurea, Hie-raciuin inurorum, II. Silvestre und an Wegrändern und Gräben Holcus mollis, Festuca gigantea, Carex distans, C. tomenlosa, Humex olitusifolius, Stellaria holostea, Geum urbanum, Agrimonia eupatoriu, Circaea lutetiana, Anthrisciis Silvester, Toriiis anthriscus, Pimpinella major, P. saxifraga, Aegopodium podagrarta, Selinum carvifolia, Angelica silvestris, Pastinaca sativa, lleracleum sphonilglium, Verbena officinalis, Glechoma hederacea, Galeopsis speciosa, G. pubescens, Stachgs silvatica, Mentha longifolia, Scrophuluria nodosa, Melampyrum nemorosum, Euphrasia Kerneri, Vale-
riana exaltata, Eupatorium cannabinum, Cirsium oleraceum, Centaurea carniolica, Lapsana communis aufweist.
An den von Salix aurita, Alnus glutinosa und Rhamniis frangula umsäumten Rändern des Sumpfes finden sich Drgopteria oreopterts, Athgrium j'ilix femina, Carex hirta, C. pallescens, Filipendula ulmaria, Hypericum perforatum, Lysimachta vulgaris, Lycopus europaeus, Galium mollugo, Erigeron bellidifolius, Eupatorium cannabinum und in der angrenzenden feuchten Wald wie sc Anthoxanthum odoratum, Alopecurua pratensis, Agrostis alba, Ilolcus lana t us, Trisetum fluvescens, Avenastrum pubescens, Ariiienatlieriim elatius, Molinia coerulea, Briza media, Dactglis glomerata, Cynosurus cristatus, Poa pratensis, Festuca capillata, F. rubra, F. elatior, Broinus erectus Huds. var. longifloritt* Horn. B. racemosus, Brachypodium pinnatum, Lolium multiflorum, Carex leporina, Colchicum autumnale, Listera ovata, Rumex acetosa, Lychnis flos cuculi, Cerastium caespilosum, Ranunculiis acer, Cardainine pratensis, Potenlilla erecta, Ge-nistu tinctoria, Medicago sativa, M. lupulina, Trifolium pralense, Tr. repens, Tr. patens, Lotus corniculatiis, llippocrepis comosa, Vicia hirsufn, La-Ihj/rus pratensis, Liiium catliarticuin, l'olygala vulgaris, Pastinaca sativa, Laserpitium prutenicum, Daucus carola, Ajuga reptans, Brunella vulgaris, Stachgs officinalis, Salvia pratensis, Thymus ovatus, Veronica chamaedrgs, Euphrasia Rostkoviana, Alectorolophus crista galli, Plantago media, P. lanceolata, Galium Vernum, G. verum, Succisa pratensis, Knautia arvensis, Campänula palula, C. glomerata, Achillea millefoliuin, Chrysanthemum leucanthemum, Cirsium oleraceum, Centaurea jacea, Hypochoeris radicata, Leontodon autiimnalis, L. danubialis, Tragopogon orientalis, Crepis biennis.
Im Sumpfe selbst, wo Pseudorchis Loeselii in Torfmoospolstern (Sphaghum cymbifoltum, Sph. acutifoltum, Sph. recurvum, Sph. subse-cuiidum) vorkommt, gedeihen üppig Scheuchzeiia palustris, Leersia org-zoides, Agrostis alba, Molinia coerulea, Carex stellulata, C. pillosa, C. vesicaria, Rhgnchospora alba, Scirpus sitvaticus, Heleocharis palustris, Eriophorum gracile, E. latifolium, Jiincus effitsus, .1. ucutiftorus, Poten-tilla erecta, Drosera rotundifolia, I). intermedia, Viola uliginosa, Lglhrum salicaria, Peucedanum palustre, Meiiganllies trifoliata, Myosotis scorpl-oides, Cirsium palustre, während sich auf schlammigem Hoden einer dem Sumpfe unmittelbar benachbarten, vor nicht langer Zeit ausgehobenen Grube Eqiiisetum palustre, Alisma plantago, Carex flava, llelcochuris ovata, H. carniolica, Pycreus flavescens, Cyperus fiiscus, Juncus bulbosus, .1. alpinus var. fusci-ater, J. articulattis, J. bufonius, Polyyonum mite, Ranunculiis flammula, Scütellaria galericulata, Mentha austriaca, Bidens tripartitus angesiedelt haben7U).
,0) Von anderen Arten, die in näherer Umgebung hier an ihnen zusagenden Standorten vorkommen, seien genannt: Ophtoglossum vulgatum, Equisetum llmoaum, Lycopodium inundatum, Nardua atricta, Spargantum ereclum, Eriophorum anyuslifolium, SchoenoplectUS imicronaliis, Heleocharis pauciflora,
Über ein ehemaliges Vorkommen von Pseudorchis Loeselii auf dem eigentlichen Laibacher Moor ist nichts bekannt. Vor nun schon mehr als dreißig .Jahren, da bei Bevke nächst Oberlaibach einzelne Abschnitte des Morastes noch eine üppige Sphagnumvegetation aufwiesen, habe ich dort an Stellen, wo sich die mit Pseudorchis Loeselii oft gemeinsam vorkommende, gleichfalls Moospolster bewohnende Orchidee Malaxia paludosa 71) in Menge fand, vergeblich nach ersterer gesucht.
Mag denn auch unsere Pflanze seinerzeit auf dem Laibacher Moor anderwärts vorgekommen, aber wegen ihrer Kleinheit und ihrer unscheinbaren grünen Blüten halber übersehen worden sein, so ist sie im Laufe der letzten Dezennien zufolge successis'er Entwässerung und dadurch veranlaßter Verheidung des Moores größtenteils wohl eingegangen 72).
Auch in dem obgeschilderlen Sumpfe scheint Pseudorchis Loeselii schon im Niedergang begriffen; denn sie kommt hier nur an einer en-begrenzten Stelle und auch da nur sehr spärlich vor, versteckt im Gebläll des Fieberklees und gewissermaßen geschützt durch zahlreiche Stengel der sternfrüchtigen Segge, die fruchtend blühende Stengel unserer Pflanze dermaßen vortäuschen, daß man bei Durchforschung des Terrains immer wieder nach ihnen als scheinbar im Blütenstadium befindlichen Z w i e l) e 1 s t e n d e 1 n langt.
Da in letzterer Zeit die am Fuße des Debeli Hrib gelegenen Sümpfe nach und nach entwässert werden, dürfte übrigens Pseudorchis Loeselii an dem besprochenen Standorte in nicht allzuferner Zeit auch gänzlich verschwinden.
Carex muricata, C. remota, C. canescens, C. punctata, C. rostrata, C. Oederi, Calla palustris, Juncus glaucus, ./. conglomeratus, Hemerocallls flava, Convallaria ma-jalis, Leucoium aestlvum, Iris graminea, I. slblrica, Oladlolus illyrlcus, Orchis laxiflora, O. lalifolia, 0. incarnata, Spiranthea aestivalis, Dianthus barbatus, Stellaria bulbosa, St. neglecta, St. uliginosa, Cerasliuni silvaticuni, Spergularla rubra, C alt ha palustris, Sisgmbrium sinapistruin, Cbrgsosplvnium allernifoliuni, Aruneiis Silvester, Sanguisorba officinalis, Euphorbia verrucosa, Cbamaebuxus alpestris, Callitriche slagnalis, Impatiens noli längere, Hypericum Imniifusum, I'eucedamun oreoselinum, Pirola minor, Monotropa multiflora, Gentiana pneumonanthe, Pulmonaria stiriaca, Melittis nielissophyllum, Graliola officinalis, Orobanche gracilis, Suecisa inftexa, Campänula cerviearia, Inula congxa, l'elasites albus, Senecio aquaticua, S. paludosus, Cirsium rivulare sowie die aus Amerika stammenden Ansiedler Solidago serotina und Rudbeckia laciniata.
") Vgl. v. Wettstein, Sched. ad Fl. exsicc. Austro-Hungar. X, p.!)(), Nr. 389(1.
72) Infolge Auslrocknens der Sümpfe schwindet Pseudorchis Loeselii schon seit Jahren auch in ganz Norddeutschland (cf. A sc h er so n u. Qraebn er, Flora des norddeutschen Flachlandes [1899], p. 221). Anderwärts wurde selbe durch Urbarmachung des Geländes völlig ausgerottet, wie z. H. in der Rheinprovinz im Bezirke Trier (Conwentz, die Gefährdung der Naturdenkmäler u. Vorschläge! zu ihrer Erhaltung [1904] pag. 37), ferner bei C zeit sc h in Mähren , im B inninger Ried und bei Bohlingen in Baden sowie boi Trelex am Fuße des Waadtländer Jura (Hegi, llluslr. Flora v Mitteleuropa, II, p. 393).
Slovstvo.
Referati.
Walter Schmid, Emona. Erster Teil. Mit 18 Tafeln und 93 Abbildungen. Mit einem Beitrag von Otto Cuntz: Römische Inschriften aus Emona mit 26 Abbildungen. Sonderabdruck aus dem Jahrbuch für Altertumskunde VII. 1913 pag. 61—217. Wien 1914.
Vrsta raziskovalcev Emono je precejšnja. Naj omenjam le Seliönlebna, Dol-ničarja, Valvazorja, Vodnika, Hitzingerja in Miillnerja. Zaključil jo jo sedaj Schmid, ki je začel jeseni 1. 190!) Emono sistematično in strokovnjaško preiskovati ter letošnjo pomlad to delo zaključil. O uspehih preiskavanja do leta 1912 nam poroča sedaj v zgoraj omenjenem skrbno sestavljenem in z načrti in slikami bogato opremljenem spisu.
Ime Emona je po novejših domnevah ilirskega izvora. Pozneje je postala kot Nauportus tavriščanska naselbina, v kateri so si ustanovili Rimljani po 1. 181. trgovsko postojanko. Oktavijanns Avgustus jo je povzdignil 1. 34. pr. Kr. v rimsko mesto. S tem jo Emona prekosila Nauportus — V zadnjih mesecih vladanja cesarja Oktavijana so začeli staviti mestno obzidje in je dovršili pod Tiberijem, v aprilu ali maju 1. 15. po Kr. Med ustanovami Avgusta je po sedanjih podatkih Emona najmanjše mesto. Severna in južna stran sta dolgi po 435 60 m, vzhodna in zahodna pa po 523 60 m. Prekašajo jo Turin (720 X 609), Aosta (724 X 572), Trier (700 X 060), in Aquileja (659 X 555 m). Med mesti jo manjše Timgad v Sev. Afriki (357 X 328 /?;), ki pa je ustanovljeno 100 lot pozneje. Zidana je v pravokotniku, v katerem se križajo ceste pravokotno. Mestni načrt odgovarja načrtom rimskih vojaških taborov in je vseskozi pravilno izveden. V zidanju razločujemo dve dobi, ker je bilo mesto 1. 238 pr. Kr. zažgano. Med cestami stojijo posamezno hiše, ali pa „in-sulao" — hišni sklopi. Zadnji, ki tvorijo celo skupino hiš, oziroma veliko najem-niške hiše z več gospodarstvi, prevladujejo, a niso vsi enako veliki. Ostro podnebje ni dovoljevalo, da bi si bili zgradili Emonoi svoje hiše po pompejanskem načinu: z odprtimi prostori proti dvoru. V insulall so posamezni deli, posemezna stanovanja, popolnoma ločena drug od drugega in imajo svoje posebne vhode z različnih cest. O notranji razdelitvi posameznih hiš no najdemo nobenih pravil, nobenih mestnih predpisov. Sicer se pa dajo tudi zelo težko določiti, ker so se poslopja večkrat prezidavala. V posameznih hišah nahajamo poleg stanovanjskih prostorov in gospodarskih shramb prodajalne in delavnice .najrazličnejših obrtnikov (zlatarja, kotlarja, steklarja, suknarja, kovača, harvarja, peka, slaščičarja, lončarja). Tla ime-nilnejšili prostorov so bila okrašena z mozaiki (Schmid jih je odkril 13), stene z dekoracijami. Sicer so bila tla posameznih prostorov napravljena iz rimskega betona, be tu in tam so bilo položene v stlačeno ilovico deske. V 3. in 4. stoletju so si postavili Einonci tudi kurilne naprave (hipokavste), pa le v nekaterih hišnih prostorih. V zdravstvenem oziru je bila Emona izvrstno preskrbljena. Vso nesnago iu umazano vodo so odvajali potom mnogoštevilnih hišnih kanalov v 7 velikih kloak, ki so bile speljane pod vzhodno-zahodno ležečimi cestami v Ljubljanico. Pitno vodo so jim preskrbovali v prvi dobi številni hišni vodnjaki, v 3. in 4. stoletju pa dva vodovoda, ki sta dovajala po glinastih iu svinčenih ceveh dobro pitno vodo izpod Rožnika, oziroma iz studenca Slatek pri Dravljah. Predmestje na desnem bregu Ljubljanice (okoli sv. Jakoba) je imelo polog tega še svoj vodovod, napeljan iz Golovca. Posamezne hiše so imele lastne kopalnico.
Cest je imela Emona 12. Glavni sta bili decumanus maximus in eardo ma-ximus; prva od zahoda proli Vzhodu je mesto razpolovila, druga, od severa proti jugu v vzhodnjem delu tretjinila. Ob križišču ot)eh se je nahajal forum. Ceste so bile različno široke, najširša okoli 14 m, najožja G nt. Ob hišah so bilo tlakovane in imele istotako tlakovane prehode na križiščih.
Notranja razdelitev rimskih proviueijalnih civilnih mest in posameznih hiš je do sedaj še jako malo znana, ker so se vsa ta mesta do današnjega dne opetovano prezidavala in zazidavala. Zato so Sehmidova raziskavanja o Emoni ne samo krajevnega, marveč tudi splošnega pomena za poznanje rimske provincijalne kulture.
V „Dodatku" poroča Schmid o najdbi zlatih novcev, srebrnih palic in ploščic, ter oblikah lončenih kuhinjskih posod, ki so se rabile pri izdelovanju finega peciva in so okrašene z raznimi mitološkimi in drugimi podobami. Važni sta dve srebrni ploščici, ki sta uradno potrjeni in predstavljati denar za silo (v vojni!). Takih srebrnih ploščic se je našlo dosedaj še jako malo. Tem poročilom sledi raz-motrivanje o teritorialnem razmerju Emone do Italije, katero vprašanje pa še ni vsestransko rešeno, in poročilo o rimskem mostu čez Savo pri Črnučah, ki je stal na istem mestu, kot prejšnji leseni most, ki so ga 1. 1900 podrli.
V onem delu Emone, ki ga je Schmid sam preiskal, je našel tudi 19 predmetov z napisi: Te napise in še dva druga tolmači koncem Schmidove knjige Oton Cuntz z njemu lastno vestnostjo in znanostjo. Med temi se nahaja fragment napisa iz mestnega obzidja, iz katerega se da dognati, kdaj je bilo mestno obzidje dovršeno, dalje svinčena tablica z zaklinjanjem in popis bliskovega groba.
S Schmidovo razpravo je Miillnerjevo delo Emona (1879) v marsičem popravljeno in temeljito izpopolnjeno. Kljub temu ga je treba še vedno upoštevati. Ko izide Se drugi del odlične Schmidove razprave, nam bo slika Emone in njenega blagostanja precej jasna, zlasti še, če izpopolnimo vrzeli s primerjanjem s Elavio Solvo, ki se za vstajenje tudi zahvaljuje Schmidu. Jos. Breznik.
Dr. Fr. Kidrič: „Framasonske lože krimskih zemelj Napoleonove Ilirije". Ponatis iz 206 knjige „Hada" Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Zagreb 1915.
Na podlagi tajnih policijskih in drugih zaupnih poročil iz leta 1818. do 1833. nam podaja Kidrič sliko organiziranega framasonstva na hrvaških tleh. bistveno dožene sledeče:
1. ) Že v dobi cesarja Jožefa 11. so nastale tudi pri Jugoslovanih kakor pri drugih avstrijskih narodih tajne framasonske organizacije. 1'osobej imenuje one v Ljubljani, Gorici, Trstu, Karlovcu, Otočacu, Zadru in Dubrovniku ter Glini.
2. ) Ko so vladali Jugoslovanom Francozi, so se organizacije pomnožile absolutno in tudi po številu svojih članov. V imenikih nahajamo imena vseh stanov in poklicov. Glavna opora organizacijam so bili francoski uradniki in častniki.
3). Pod Francom I. je Metternichova vlada, stoječa na principu historične legitimnosti in izvršujoč cilje svete alijance ter osebno voljo cesarjevo, popolnoma zatrla framasonske organizacije ((lože). Metternichova vlada je zaukazala državnim uslužbencem celo prisego, da niso bili nikdar člani lož.
4.) Framasonske organizacijo so sicer trdile, da je vera iu politika v njih izključena, dejansko pa so bila shajališča in zatočišča Ijudij z zapadnimi, angleško-francoskimi demokratičnimi Idejami. Pod Napoleonom, ki je bil ložam zelö naklonjen, so lože gojile tudi napoleonsko-francoski patriotizem.
Kidrič jo poglobil razumevanje raznih domačih literarnih in historičnih vprašanj, kar mu je tem ložje, ker ima poleg zmožnosti tudi priložnost. Tudi frama-sonsko gibanje med Hrvati in Slovenci poznamo sedaj po njegovih študijah v „Radu" in .Slovanu" dokaj dobro, toda njegove razprave tega vprašanja še izčrpljivo ne pojasnjujejo, temveč k izpopolnjevanju naravnost poživljajo. Enostranost in nc-dostatnost svojih virov povdarja jasno in odločno Kidrič sam, skuša pa dognati kritično njih objektivno vrednost. Ko se uresniči Kidričeva želja, da pride na svetlo, kar krijejo arhivi „Grand-Oricnta de France" bo to vprašanje definitivno zaključeno.
V splošnem pa je psihološko zanimivo, kako framasonstvo nasprotuje cerkvi in njeni liturgiji, samo pa goji najobsežnejši ceremonljel in simboliko
/. Vršen j a k.
Viktor Beaek. Občno vzgoješlovje z dašeslovnim uvodom. Založba „Slo-venske Šolske Matice". V Ljubljani 1013, 1914 in 1916. Po zaslugi .Slov. Šolske Matice", ki je kljub neugodnim sedaj nun razmeram ohranila kontinuiteto svojega delovanja ter dokazala s tem ne le veliko vnemo svojega odbora do dela, ampak še bolj potrebo po svojih strokovnih publikacijah, smo dobili ravnokar tretji zvezek liežkovega dela. Tako imamo pred seboj celoto. Ni namen in naloga „Carniole" podrobno ocenjevati knjige, bilježimo le kot kronisti lep napredek slovenske pedagoške vöde. Pisatelj hodi v svoji knjigi trdno, jasno, že uglajeno pot praktičnega pedagoga. V prvem, dušeslovneiu delu se naslanja na izvajanja psihologa .lerusalema, znanega profesorja psihologije na dunajskem vseučilišču, v drugem delu — dva zvezka — pa obravnava občno vzgoješlovje. Tu — v drugem delu — uvaja tudi dva posebno važna kulturna činitelja: državljansko zavednost in domoljubje na eni, umetniško vzgojo na drugi strani. Obe panogi pedagoškega dela učite spoznavali domačo grudo v prirodopisnem, zgodovinskem in estetskem pogledu; obe učile spoštovati ljudstvo na podslavu njegovega gospodarskega in kulturnega dela, obe podajate podbude za varstvo vsega, kar tvori našo ožjo in širšo domovino. — Kratko in precizno pojasnjuje vzgojeslovne pojme, domačo vzgojo ter njena nadomestila, šolsko vzgojo in končno varstveno in skrbstveno vzgojo. Našim učiteljem in tudi roditeljem, ki hočejo svoji mladini dobro, bodi ta knjiga „Vademecum" — stalna spremljevalka. ./. Vesenjalt.
Dr. Anton Lesowsky, Die Steiner Alpen. Landeskundliche Skizze. 50. Jahresbericht des n. ö. Landes-Kealgymnasiuins in Stockerau. 1914/15. Stockerau 1915. p. 3 — 17.
Na podlagi literature in lastnega opazovanja podaja pisatelj kratko, toda lepo zaokroženo vse strani zemljepisja obsegajočo pokrajinsko sliko Kamniških Alp. Pri popisu zgradbe, snovi in oblikovanja gorovja v ledeni dobi in po kraških pojavih Kitamo to, kar nam tako krasno podaja Ferd. Seidel v svojih Kamniških Alpah. Odstavki o rastlinstvu, razdelitvi iu uporabi rodovitnega sveta ter naseljenosti gorovja so spisani na podlagi lastnih opazovanj in novejših Krebsovih razprav (glej Carniola 1918, str. Kil.) Naselitev posameznih dolin spada v 13 stoletje. V novejšem času slovito prebivalstva pada in se je zmanjšalo v desetletju 1900—1910 skoro za 2-0n/„. Za popis narodnostnih razmer vporahlja pisatelj zelo enostranske razprave Wutte-jeve v Deutsehe Erde, kar pri popisu narodnostnih razmer v Kamniških Alpah seveda ne pride tako do veljave.
Lesowskega razprava naj nam služi za vzgled, kako bi lahko v Izvestjih naših srednješolskih zavodov popisali vse zemljepisne pokrajine naše zemlje. Ti popisi z navedbo literature bi dobro služili dijakom in učiteljem. Jos. Breznik.
Dr. Jjs. Müller, Zur Kenntnis der Höhten- und Subterranfauna von Albanten, Serbien, Montenegro, Hutten und des österreichischen Karst-gebtetes. Sitzungsberichte der Kais. Akademie der Wiss. in Wien, math.-naturw. Klasse, Bd. CXXIII., 1914, S. 1001—1031. V prvih treh poglavjih karakterizira pisatelj sedem novih vrst in podvrst jamskih in podzemskih hroščev i/. Skaderske okolice, Južne Srbije, Črne Gore in Italije. Zanimivo prilagoditev na izredne vnnnjc razmere poroča o novi podvrsti trechus (anophthalmus) Schmidti trebicianus n. subsp. iz 821 m globoke Lindneijeve jame pri Trebiču na Tržaškem Krasu. Dočim živi tipična forma Sclimidti (Predjama pri Postojni) in podvrsti Schmidti istriensis (severno-istrske jame) ter Sclimidti insignis (Trnovski les) pod kamni oziroma pod listjem, hodi vrsta v Trebiču prosto po jamskih tleh in pleza celo po stenah.,Ob povodnjih napolni namreč voda, ki teče v tej jami (po novejših raziskavanjih je to čisto gotovo Reka), velikansko jamo do precejšne višine, tako da je hrošč prisiljen, rešiti se z plezanjem po stenah pred poginom.
O fauni kranjskih jam nam poročajo poglavja 5—7. Deloma dodatno k svoji prejšnji razpravi (Beiträge zur Kenntnis der Höhlenfauna der Ostalpen und der lialkanhalbinsel. 1. Die Gattung Aphaobius. II. Revision der blinden Trechusarteu Denkschr. der Kais. Akad. der Wiss. in Wien, XC. IUI., 1918) opisuje J. Müller dvoje že prej znanih tipičnih vrst in šest novih podvrst.
5. Ober einige Formen des Trechus (Anopthalmus) hirtus Sturm. Opis tipične forme trechus hirtus hirtus Sturm temelji na preiskavi eksemplarov, ki jili je nabral poznani kranjski koleopterolog, g. uadgeometer Alf. vitez pl. Gspan na prvotnem najdišču v jami Pasica pri Gornjem Igu. Oblika iz jame pri Skocjanu v okolici Vira na Gorenjskem, ki jo je opisal Müller prej (1. e.) kot tipično, je nova podvrsta trechus hirtus fallaciosus subsp. n. Najbrže pripadajo tej pasmi tudi ostali eksemplari vrste hirtus iz domžalskih in dobskih jam. (Glede oznake te in naslednjih podvrst opozarjam na razpravo samo). — Trechus hirtus Al-phonsi subsp. n. je imenovan po najditelju Alfonzu pl. Gspanu, Originalno najdišče je jama brezno pri Škof j i boki. Živi tudi v bližnji Gipsovi jami (leg. K. Pretner). — Trechus hirtus I j u b n i c e n s i s subsp. n. Našel ga je pl. Gspan v jami Kevderca na I.jubniku pri Skofji boki.
(i. Zur Kenntnis der Krainer Aphaobien.— Aphaobius Milleri Milleri F. Schmidt. Prvotno najdišče tipične oblike je jama Pasica na Krimu. Kksemplari iz jam okoli Postojne (Orna-, Magdaleuska-, Pivka jama iu Žegnana jama pri Oreliku) se sicer nekoliko razlikujejo od tipične vrste Milleri, vendar jih ni možno odločiti kot posebno podvrsto, ker so ločilni znaki malenkostni in tudi niso na vseh poedincih stalni. — Aphaobius Milleri Alphonsi subsp. n. Prve eksemplare te podvrste je nabral Alf. pl. Gspan v Goričanah. Sem spada tudi samica iz Babje luknje (Goričane, coli. J. Stussiner), ki jo je Müller omenil v zgoraj imenovani razpravi kot dvomljivo Milleri Knirsch! — Aphaobius Milleri ljubil ieensi s subsp. n. Znana je doslej samo samica. Tri eksemplare je nabral pl. Gspan na Ljubniku (jama Kevderca) pri Škofji boki. — Aphaobius Heydeni robustus subsp. n. Dva samca je vjel Egon Pretner v jami pri upniški skali blizu Kamne gorice. — Tipični Aphaobius Heydeni živi v jamah na I.jubniku. Doslej je veljal kot posebna vrsta predvsem le raditega, ker živi baje skupno z vrsto Milleri v istih jamah. Novejša preiskavanja (A. pl. Gspan, K. Pretner) so pokazala, da so nahajališča obeh vrst ločena. Če se potrdi to v polnem obsegu, ni več možna liadaljna specifična ločitev obeh.
7. Über Bathyscimorphus byssinus Schioedte. — Na podlagi svojih raziskavanj o tej vrsti se pisatelj sieer pridružuje Jeannel-ovi razlagi (Revision der Bathysciinae; Archiv de zool. exper. et generale, 5^ sörie, Tome VII, 1911), da je Rathyscia byssina Schioedte istovrstna z Bathyscimorphus acuminatus L. Mili., vendar zavrača njegovo ločitev v podvrsti: Bathyscimorphus byssinus Schioedte forma typica (Postojna, Predjama, Orehek) in B. byssinus acuminatus L. Mili. (Novomesto, Lož, Kočevje), ker so ne razlikujejo eksemplari iz omenjenih krajev skoro nič med seboj. Jeannelovi obliki byssinus odgovarja domnevno B. byssinus adriaticus subsp. n. iz jame Petnjak pri Sežani, ki tvori tudi nekak prehod k vrsti Bathyscim. ovatus iz Ledenice (Velike Lipljene na Dolenjskem). Vendar so za potrditev naziranja, da pripada ovatus okrožju vrste B. byssinus, potrebna še nadaljna preiskavanja. Albin Scliškar.
Zapiski.
Spomenik is minske cerkve v Loki. Bilo je 20. novembra 1. 1912, ko sem se mudil v Gorici. Prišel sem slučajno k znancu, ko je obravnaval z nekim interesentom pogoje, pod katerimi bi mu prodal okroglo srebrno in pozlačeno ploščico z daljšim napisom. Ko mi je gospod dovolil prečitati napis, sem videl, da gre za velevažen Kranjski spomenik; postal sem takoj v imenu našega muzeja tudi jaz interesent. A moj tekmec ni bil voljan popustiti. Lastnik pa je predlagal, naj vsak izmed naju utemelji svoje stališče. Razvila sva torej vsak svoje razloge. Oni je uveljavljal, da je to spomenik rodu grofov Rabatts, jaz, da velja Kranjskemu samostanu, naši škofiji in bivšemu ljubljanskemu škofu. Posestnik je prisodit spomenik našemu muzeju in mu ga prodal. Tako smo dobili mal a zanimiv spomenik v domačo deželo nazaj.
Ploščica je okrogla, ima 80 mm v premeru, je narejena iz srebra slabeje vrste, a pozlačena.
Tehnično nekoliko neokretno urezau napis pripoveduje, da je položil ljubljanski knez in škof Jožef grof Rabatte (1064 — 1688) dne 17. novembra 1669, t. j. 23. nedeljo po binkoštih, vogelnik po slovesnem škofovskem obredu v novo cerkev in jo posvetil z dovoljenjem papeževega nuncija na cesarskem dvoru. Za katero cerkev gre, ni izrecno povedano. Konec napisa pa pravi, da je bil tedanji deželni glavar, grof Wolfgang Engelbert Auersperg pokrovitelj tega samostana in cerkve, ki je bila postavljena na čast brezmadežnega spočetja.
V ljubljanski škofiji imamo samo dve samostanski cerkvi na čast brezmadežnega spočetja; kapucinsko cerkev v Krškem in nunsko cerkev v bkofji Loki. Na ploščici omenjena more le druga bili. Kajti kapucinska cerkev v Krškem je bila postavljena 1. 1639. (Valvasor, XI, 242) iu ni imela do 1. 1669. nikakega povoda za novo posvetitev. — Drugače je pa to pri loškem samostanu. Ustanovljen po Kamniškem župniku Otakerju Blagoviškem 1. 1351. je bil dozidan I. 1358 in izročen Klari-sinjam. Sto let pozneje (1458) je pogorela cerkev. Popravljena je stala
potem 202 leli. Tedaj (1600) je uničil požar velik del mesta in ž njim tudi cerkev in velik del samostana klarisinj. Škodo so takoj spet popravili, a cerkev so zidali novo; najbrže je bila po prvem požaru 1. 1458. le bolj za silo pozidana (Mili. d. hist. Vereins f. Krain, 1800, str. 82). Že 1. 1663. je sporočil oglejski patriarh kardinal Janez Delphinus iz Vidma dne 2. junija tedanjemu kamniškemu župniku Juriju Scarlielii-ju, da dovoljuje nunskemu samostanu v boki, da sme posvetiti novo cerkev vsak katoliški škof, ki je v zvezi z apostolsko stolico. — A še-le 28. marca 1. 1669. je dal isti patriarh ljubljanskemu škofu dovoljenje, da smo blagosloviti preosnovan samostan in posvetiti novo cerkev. Zanimiva je opazka na zunanji strani te dovolitvene listine: „Orig. Erlaubnis von Uno Hochfürstl. (in. H.H. Patriarchen von Weiden wegen der Kirchweih
ANiNCXt(% > h7?N0V£MDPJJ_. . FVITDOMlNK.AXlUO.SVv
'Di
PENTEC'.Otfrr EN.! N DICJ \0,\ , >NE tfPOjvjTlFICATVVCLEMEN'> ,JT\ yj).AT50.3REGNAN T EJlOM :.■ IMPERATOKELF.O?OLDOJ,..EGO jOJEPHV-fEXCÜMlT.tBV^DERA ' BATTA,EPI5-eOPV,VLAeAf'EHVl.V \ r'.TPPJNCEP.5-.E.QVEJ ORDINl,V.yIPi,. /MMLS'HIEP^O-VOLIMITANl ETC 1 IN C \NaVLARE.M,ETP_f.IMAE«VM LA , PIDEM.I RSVMJüMVM NP.VM IE.SV
CHRISTVM F1GVRANTEM. V SOLEM^l.PuNTlFlC'ALiaVE, / \ RITVIMPO VVI.ET fc. C CLX
' -TIAREVEI'.EMDI.SM y
iinvmtj; a/
.^Aporrouci.
• ETLEGAT I A.L-AT" S.v. f  £r\E AD-SVAMf c als a REAMMAiLTTATEM u. . i VIENN/E.INHONOREM .
/>U5EMlviRG^ OVOTEMPOREETIAM PROVINCI AM CARNtoO/t REXIT iLLVVTPIi'. '.sTMVjXTF^CFXLENTIWIMVS • > SR I COMESWOLFFGANGVV ENGELBERTS AB AVZ.R ; SP E R CL ETC HViVr MONA-.'/ VTERJACjECCL EVIAE I PROTECTOR
'\x . •      , ■ y
Ploščica o posveßenju škofjeloške nunske cerkve 1. 1669.
aber wegen Ihro Kay. Maj. außgangen Gebot von Kheinem Bischof an-genomben worden ohne mit Erlaubnis von Ihro hochfürsl. Gn. H. IL Nuntio Apost von Wien. (M. iL hist. V. f. K., 1860, str. 83). Ljubljanski škof, grof Jožef Habatta se je obrnil torej tudi na Dunaj in dobil od lani dne 18. julija 1669 od škofa i. p. Antona Pignatellija, nuncija z oblastjo papežkega legata a laterc na cesarskem dvoru dovoljenje, da sme posvetiti novo samostansko cerkev. (Islotam, str. 83).
Cerkev je bila torej posvečena 17. novembra 1. 1669. in pri tej priliki je bila vložena v vogelnik tudi srebrna ploščica z napisom, ki nam potrjuje vse posebnosti one dobe*). Konsckracijska listina je bila izvršena še-le 24. marca 1. 1671. v Ljubljani. (Islotam, str. 83. Valvasor, XI, 35).
*) Leta 1069. dne 17. novembra, to je 23. nedeljo po binkoštili, za 7. indikcije, ko je bil Kleinent 9. papež 3. leto iu je vladal rimski cesar Leopold L, sem jaz, Jožef, iz rodovine grofov Rabatta, škof ljubljanski in knez, vitez reda sv. Janeza Jeruzalemskega itd. vložil ta vogelnik, ki pomenja samega Gospoda našega Jezusa Krisla, po svečanem in škofovskem obredu z dovoljenjem prečastnega apostolskega
A Loki je bilo usojeno le 29 let miru pred večjimi nesrečami. L. 1698. je nastal zopet požar na „Novem trgu" in vpepelil 50 hiš. Najbrže je tudi gornji del mesta trpel. Gotovo je, da so po tem požaru povečali nunsko cerkev, kakor pripoveduje napis na cinka s ti plošči, vloženi v temeljniku: „Anno 1698. die 12. Iunii Pontifice Innocentio XII. Ponti-ficatus sni 7. an. 40. regnante Imperatore Leopoldo Imperatore etc. an. anteni 7. Kom. Reg. .losepho L, sub Abbatissa Maria Francisca Adelmanin cum 21 Conuent. sororibus, quo tempore chorus huius Ecclesiae ab sui angustia cum sacristia ad 14 pedes extendebatur, lapis hic angularis ex priino Fundamente erutus huc translatus et impositus est." Ta napis ni povsem točen. Leopold I. je postal nemški cesar 22. julija 1. 1658., je torej vladal že 41. leto; Jožef I. je dobil rimsko-neinško kraljevo krono že 26. januarja 1690., torej jo je nosil že 9. leto. — L. 1782. so odpravili ta samostan in ga dali pozneje Uršulinkam.
Ko so 1. 1898. nunsko cerkev temeljito prenovili, tedaj so našli tudi vogelnik iu cinkasto ploščo v dolbini. Tedajni špiritual, f Feliks Za-vodnik, je dal cinkasto ploščo ven vzeti, je prepisal stari napis in dostavil na plošči te-le besede: „Anno 1898. tempore renovationis ecclesiae hic lapis hic translatus est. — O. A. M. G. D. — F. Z."**)
Iz teh izvajanj sledi, da imamo v muzeju shranjeno pristno ploščico o prvi konsekraciji škofjeloške nunske cerkve. Ob kateri priliki da je bila odstranjena s svojega prvotnega mesta, to se pač ne bo dalo zlahka določiti. Največ verjetnosti bi imela morebiti sama lia sebi domneva, da se je zgodilo lo 1. 1698., ker so takrat vogelnik nedvomno odprli in vložili cinkasto ploščico z novim napisom vanj. A če uvažujemo, da se je zgodilo vse to nedvomno pred več pričami in da je takrat pomnilo več teh svedokov še prvo konsekracijo in ž njo zvezane podrobnosti, postaja ta misel manj verjetna. Težko je tudi misliti na možnost, da bi se bila ohranila srebrna ploščica od 1. 1698. sem v svoji prvotni obliki, ko je bila enkrat ločena od vogelnika. Praktična smer in potrebe 18. in 19. veka bi jo bile pač že davno porabile v druge svrhe, tako, da ne bi mogla priti v roke nabiralcev in prekupcev naših dni. Domneva, da so jo vzeli iz kamna 1. 1898. bi skoraj imela prednost. Kajti tudi takrat je bil vogelnik odprt, ker so vzeli iz njega cinkasto ploščo in besedilo pomnožili. Spiritual Zavodnik pač ne omenja srebrne ploščice, dokaz, da je ni videl in da ni vedel za-njo. Vendar pa ni izključeno, da je ležala poleg cinkaste v dolbini. O načinu, kako so našli vogelnik 1. 1898., kako so ga odprli, kdo ga je preiskal, ali se je to zgodilo pred več pričami
nuncija in legata pri Nj. Veličanstvu na Dunaju, v čast brezmadežnega spočetji! blažene Device Marije in posvetil (cerkev). V tej dobi je vodil kronovino Kranjsko velerodni in preuzvišeni gospod Wollgang Engelbert svetega rimskega cesarstva grof Turjaški i. t. d., ki je bil zaščitnik tega samostana in te cerkve. *
**) Spiritual Feliks Zavodnik (f 1. 1902.) je o tem poročal č. g. župniku Fr. Ser. Pokorn-u, kateri mi je dal te beležke drage volje na razpolago; za to uslugo mu izrekam tudi na tem mestu svojo iskreno zahvalo!
ali ne, o vsem tem nimamo poročila. Vendar se mi zdi verjetno, da je bila naša ploščica odstranjena 1. 1898., bodisi, da so jo pred odstranili, preden je bil spiritual prisoten, bodisi, da so jo prezrli v dolbini, ko so jemali cinkasto ven. Poudarjam pa, da so vse to same domneve, za katere ne morem zahtevati veljavnosti, ne za eno, ne za drugo, ker ne morem dokazati nobene.
Ne drži pa domneva, češ, da je srebrna ploščica duplikat; eno da bi bili djali v dolbino vogelnika, drugo pa za spomin ohranili. Temu naziranju nasprotuje vnanjost dokumenta. Res je pač, da so izgotavljali spominske kolajne in podobne spomenike tudi v več izvodih; a to je bilo lahko, ker so se dali kovati iz iste babice ali ulivati iz istega kalupa. Plošče z urezanimi napisi v več izvodih so pa skrajno redke in so bile narejene le ob izredno važnih, širšo javnost zanimajočib prilikah. In recimo, da je bil v našem slučaju izjemno narejen duplikat, kdo drugi bi ga bil dobil, nego samostan, ki bi ga bil nedvomno istotako dobro shranil, kakor je čuval tozadevne listine o posvečenju cerkve. Da bi bila ploščica, ako bi bila v duplikatu, prodana tedaj, ko so odpravili samostan, bi bila gotovo že zdavna izginila, pretvorjena v drug predmet. A vprašanje ostane: kam je prišel izvirnik, o katerem vemo, da ga je uložil škof Jožef grof Rabatta dne 17. novembra 1669. v vogelnik nove cerkve? Isti vogelnik so vzeli iz zidu in so ga prenesli 1. 1698. v razširjen kor, isti vogelnik je bil odkrit na svojem mestu 1. 1898. Kam je torej prišla pristna ploščica, ki je ni bilo več v vogelniku, ko so ga zopet uzidali po obnovitvi cerkve 1. 1898?
Da so 1. 1698. uložili drugo ploščo z novim napisom, ki poroča o razširjatvi kora, to je povse umevno. Ne vemo pa, je-li bila tedaj srbrna ploščica še v dolbini, ali ne. Napis na cinkasti plošči je ne omenja, kar pa ni sumljivo. Prav zato menim, da so prvotno ploščico pustili na svojem mestu, češ, naj sama poroča o prvi konsekraciji in ji pridejali drugo, da pripoveduje o poznejši razširjatvi kora. Vsekako ni prezreti, da se opira slog napisa na cinku precej močno na oni, ki nam ga kaže srebrna ploščica. To bi bil nov razlog za domnevo, da so 1. 1698. uzidali stari vogelnik z dvema ploščama. Ako je ta domneva prava, tedaj nam pač ne preostaja drugega, nego sklepati, da je bila srebrna ploščica vzeta iz kamna — bodisi po naključju, bodisi namenoma — še-le 1. 1898. — Smisel za take starine je bila tedaj že toliko razširjena, osobito v Loki, da bi bilo lahko smatrati, da se je izvršilo odstranjenje smotreno.
Plošča je prišla — toliko je bilo še dognati — pred več leti v Gorico. Šla je ondi iz roke v roko. Zadnji posestnik jo je kupil od nekega prekupca; imel je pa — kot cerkven dostojanstvenik — smisel za take stvari in uvaževal njen kulturnozgodovinski pomen ter jo prav radi tega namenil kaki javni zbirki. Naš muzej je imel srečo, da jo je dobil v svojo posest; tu bo ostala mirno izvršujoč svojo nalogo, da priča o prošli domači kulturi. Mantuani.
Popravek. V Šašljevili „ Doneskih" priobčenih v „Carnioli" 1010, 1. zvezek se je urinil tiskarski pogrešek; napis na velikem zvonu v Ajdovcu naj se glasi pravilno (1. c. str. 82, vrsta 18 —19): „ . . . tempore adm rdi dni parochi", itd, —
Društveni vestnik.
f Luka Pintar.
Očrtal dr. j. ŠLEMINGER.
„Slovenska filologija je izgubila s Pintarjem vestnega, na znanju bogatega delavca, ki je prožet z najboljšo voljo hotel storiti še mnogo". S lo bolestno zavestjo se je poslovil dvorni svetnik Jagic v zadnjem „Archivu" (36. Dd., 624) od rajnkega ravnatelja ljubljanske licejske knjižnice, ki je bil njegovemu odličnemu časopisu „zvest pristaš in so-Irudnik", njemu samemu pa „ljubezniv, postrežljiv prijatelj in svetovalec v različnih znanstvenih zadevah". Še težje občutimo to izgubo mi, ki nam je leta in leta bogatil z dobro premišljenimi članki naše ne pre-bogato znanstvo, ki smo ga spoštovali kot moža kremenitega in plemenitega značaja.
Luka Pintar je sin naše Gorenjske. Rodil se je v Hotavljah v Poljanski dolini dne 15. oktobra 1857. V jeseni 1869 je prišel na ljubljansko gimnazijo; bil je v nižjih razredih večinoma med odličnjaki. l'o maturi se je podat 1. 1877 na vseučilišče v Gradec, kjer je poslušal klasično filologijo in Krekova predavanja iz slavistike. Po končanih študijah je napravil 28. oktobra 1883 izpit iz latinščine in grščine kot glavnih predmetov, z nemškim in slovenskim učnim jezikom, ter je nato služboval sedem let kot suplent na ljubljanski gimnaziji. 4. julija 1800 je bil premeščen kot pravi učitelj na novomeško gimnazijo, kjer je služboval do julija 1898 in bil nekaj časa tudi okrajni Ijudskošolski nadzornik. Dne 14. aprila 1898 ga je imenovalo naučno ministrstvo za skriptorja na ljubljanski licejski knjižnici, kjer je po smrti kustosa K. Štefana postal 10. avgusta 1909 kustos in pozneje ravnatelj zavoda. V težavnih razmerah je prevzel Pintar odgovorno službo na naši prvi javni knjižnici. Po potresu so našli bogati knjižni zakladi licejke tesno zavetišče deloma v Rudolfinu, deloma v Waldhorrjevi hiši skupno z drugo državno gimnazijo. Selitev knjižnice v nove prostore na Poljanski cesti in njena končna ureditev je bilo ogromno delo, ki je slonelo po večini na ramenih skriptorjevih. Toda Pintar je bil kakor rojen za knjižničarja. Ako si stopil v lihi čitalniški prostor ali k njemu v urad, te je pozdravil vzorni red tudi v najmanjših stvareh; njegove postrežljivosti je bil deležen vsak, ki je iskal pri njem nasveta, pomoči. O tem vedo
hvaležno pripovedovati vsi, ki so prišli k bogatemu viru po gradivo za svoje študije. Ako niso zadostovale uradne ure, žrtvovat jim je svoj prosti čas. „Für uns Auswärtige, die nur gelegentlich nach Laibach kamen oder im brieflichen Verkehr mit ihm standen, war seine Gefälligkeit, seine Bereitwilligkeit, allen Nachfragen und Wünschen entgegenzukommen, über alles erhaben," pravi Jagič v nekrologu.
Pintar je začel književno delovati že kot dijak. Kakor je bilo v tistih časih običajno, je imel tudi njegov razred, ki se je odlikoval po izredno lepem številu nadarjenih dijakov, svoje „glasilo", pisan dijaški list, v katerem so priobčevali svoje stilistične vaje. Nekaj teh „pokusinj nezrelega mladeniča" je poslal sedmošolec Pintar Stritarju, ki je v Zvonovi „listnici" (1876, 112) objavil „Materino gorje". Motiv obupane matere z detetom v naročju ob bregu kalne reke je zajel iz življenja nesrečne raje, ki jo je Stritar haš tedaj uvajal v naše pesništvo. Urednik pravi, da pesem „ni sicer brez čuta in gorkote, a premirno ji žila bije." V istem Zvonovem letniku je priobčil „S. P. H. (= Svitoslov Pintar Hota-veljski) šestero „Obrazov iz prirode" (Orel, Smereka, Pri studencu, Beršlin, Mavrica, Morje); 1. 1878 jim je sledil obraz „Reka" in v naslednjem letniku še zadnjih troje: Zvonček, .hitro in škrjanec, Večer in slavec. Te skice preveva mladeniški patos, dikcija jim je skrbno izbrana, vsebina je obložena s pesniškimi citati, česlo s krepkim rodoljubnim zaključkom. Njegovemu resnemu značaju odgovarjajo „Misli", zbirka didaktičnih kitic, 78 po številu, v Stritarjevem „Zvonu" (1880) in v „Ljuhlj. zvonu" (1880, 1888). V zapuščini so ostali njegovi „Gnomski šestomeri, zverižil jih Lipe Poslovičar". Izmed sto šestomerov naj sledi par zgledov:
„Mlačne že vode se straši, kdor se je s kropom oparil,
zvite vrvi ga je strah, če koga je pičila kača,
kdor se pa ognja boji, zavaruje že se pred dimom . . .
Sapa z dvorov je nekterim zefir, a drugim je samum,
tem dobrodejno pihlja, a drugim vse cvetje pricvrkne . . .
Nikdar smrdelo še ni udabu udabovo gnezdo . . .
Ako je mravlji namenjen pogin, zrasto ji peroti . . .
Murvino listje ti čas in potrpež še v svilo prestvari . . .
Čim intenzivnejša luč, tem temnejša senca postane,
vidnejši mož in važnejši čin bolj sloves razširja. — Za „Slovensko Talijo" je poslovenil Körnerjevo „Tonico"( 1880), V. Frerkingovo burko »Prijetno iznenadenje" (1886), Jul. Rosenovo veseloigro „Nič otrok" (1886), K. Görlitzovo „Popolno ženo" (1888) ter je popravil in za tisk priredil .los. Gecljev igrokaz „Prepozno!" (1886). Seveda je bilo Pintarjevo leposlovno delo preneznatnega obsega, da bi moglo zapustiti vidne sledove. Mnogo večjega pomena in trajne vrednosti ostane njegova izdaja Prešernovih poezij in obsežno gradivo za njih komentar. V temeljiti oceni Tertnikove programske razprave „0 jeziku Prešernovem" je pokazal, kako sainolastne poprave iu na mnogih mestih ponesrečene premembe Prešernovega teksta  pričajo o neumevanju  zmisla in kon-
strukcije pesnikovih besed. „Bog nam daj učakati obljubljeno novo izdajo Prešerna, ki nam dostojno raztolmači vse nejasnosti in poda pristni Prešernov tekst!" Tedaj pač ni mislil, da bo moral to težavno nalogo izvršiti sam. Založnika Bamberg in Kleinmayr sta pripravljala za Prešernovo stoletnico ilustrovano izdajo njegovih poezij, za katere je napravil slikar A. Karpellus ilustracije. Ko je Fr. Leveč odložil redakcijo poezij, se je 1. 1896 Pintar po daljšem prigovarjanju založnikovem in po daljšem pomišljanju in obotavljanju naposled vdal ter prevzel ureditev teksta. O bodoči izdaji poezij so se izrazile razne želje in nasveti. Vlad. Leveč je želel (LZ. 1897, 120 — 123), da bodi prvi del nove izdaje fotogratično natančen ponatisk iz 1. 1847; popraviti se smejo samo očitni tiskovni pogreški. Drugi del naj obsega pesnitve, ki jih ni v prvi izdaji, tretji del bodi tolmačili četrti pesnikov življenjepis. R. P e r u š e k (str. 316—8) je trdil, da je treba Prešernove poezije podati  občinstvu v taki obliki,
da bodo njemu ugajale; čitatelj naj se ne spotika ob zastarele jezikovne oblike in pravopisne spake, ki se naj zamenijo z novimi in pravilnimi. A. Aškerc je zahteval, da se naj pesnitve „dostavka" iz Jurčič-Stritarjeve izdaje uvrste po svojem značaju v tiste rubrike, v katere je Prešeren sam razdelil svoje poezije. Njegove nemške pesmi naj bi se natisnile kot dostavek za „Krstoin". Načela, po katerih je Pintar mimo vseh teh nasvetov uredil Prešernove poezije, nam je pojasnil v „Predgovoru" jubilejne krasotne izdaje. Poleg te je izdalo isto založništvo v Pintarjevi prireditvi še takozvano ljudsko izdajo (1901), katere besedilo kazi v drugem (1908) in tretjem natisku (1914) brez vednosti in krivde urednikove precej napak. — Ko nam je podal kritičen tekst Prešernovih poezij, se je lotil znova njih komentarja. V Zvonu je začel priobčevati „Sahire" (od 1. 1905), katerih namen je bil, brez določenega reda razpravljati o raznih vprašanjih iz Prešerna. V njih je združil raznolični drobiž, nekaj komentarnili opomb, deloma novih razlag, deloma starih, ki jih je bilo treba popraviti. Nekateri prispevki so narasli v zaokrožene daljše študije, n. pr. o Andreju Smoletu, o .). N. Hradeckem ob 25 letnici njegovega župano-vanja, o legi Metula, o homeopatih izza Prešernovih časih in puščavniku Faustu Gradišku. S posebno vnemo seje lotil Prešernovih epigramov ter nam pojasnil marsikatero stran pesnikovega življenja in njegovih sodobnikov.
Zgodaj se je Pintar začel zanimati za živo govorico narodovo. Večjo zbirko slovarskega gradiva iz Poljanske doline je izročil Pleteršniku za
Luka Pintar.
slovar; vrh tega je dvakrat nabral našim slovničarjcm in jezikoslovcem v pretres „Slovarske in hesedoslovne paberke". V razlagah teh paberkov je zabeležil več zanimivih narodopisnih drobtiri, n. pr. prövne, rok, valili, hrna, tucati, gostje, križemk, natrsk . . . Parkrat se je lotil rešitve težavnega vprašanja o dovršnih in nedovršnih glagolih v slovenščini. V polemikah z Bežkom, Peruškom in dr. E, Volčičem je odločno zagovarjal svoje stališče ter nastopil proti preganjanju perfeklivnikov in negovanju imperfektivnikov za sedanjik. V zadnjih desetih letih so bile njegove jezikoslovne študije posvečene skoro izključno tolmačenju naših krajevnih imen. Za take študije je pred vsem treba sistematično in kritično sestavljenih podatkov iz starih listin, da se iz njih razbere zgodovinski razvoj in postanek vsakega krajevnega imena iz prvotne njegove oblike. Za Štajersko je tako delo sestavil Zahn s svojim „Ortsnamenbuch", za Kranjsko je le malo gradiva zbranega. Med preiskovalci na drobno moramo v prvi vrsti omeniti Štreklja za Štajersko, Schehiigga za Koroško in Pintarja. Svoja krajnoimenska raziskavanja je priobčeval v Iz vest jih Muzejskega društva, v Carnioli, Časopisu za zgodovino in narodopisje. Planinskem vestniku, v Jagičevem Archivu, največ pa v Ljubljanskem zvonu. Zbrana v ponatisu Iii bila lo dragocena knjiga, ki zasluži pot med narod; saj je Pintarjeva razlaga imen preprosta, pisana v jasnem in jedrnatem slogu. Vrh tega bi vršilo tako delo važno narodno nalogo, „če pomislimo, kako se od vseh strani pojavljajo poskusi, izriniti slovenska krajevna imena iz javnosti, kako se vse prizadeva utajili jih ali pa spačiti in jim pobrazdali jasnost narodnega značaja slovenskega. Zavednost, oprta na znanstveno razumnost, je najpotrebnejše orožje, če hočemo z uspehom braniti na tem poprišču, kar je naše. Kar pa ni, vsekdar radi priznajmo za tuje, kajli trezna poštenost in resnicoljubnost morata v znanstvu več veljati nego drzni šovinizem" (LZ. 1906, 620). — V diskusiji o pisavi sestavljenih krajevnih imen je nastopil proti neopravičeni tendenci, spraviti v pravopis kolikor mogoče velikih začetnic. Razprava je žalibog ostala jalova. (LZ. 1910, 736—741.) O Pintarjevih krajepisnih študijah piše Jagič, torej najbolj kompetenten kritik na tem polju, sledeče: „Die Erklärungsversuche der Ortsnamen Steiermarks, Kärntens, Krains und des Küstenlandes, wo sich drei ethnografisch und sprachlich verschiedene Elemente durchkreuzen und einander beeinflussen, bieten nicht geringe Schwierigkeiten, die Pintar durch Scharfsinn und Anwendung strenger Methode in den meisten Fällen glücklich zu überwinden vermochte und vielfach überraschende Aufklärungen erzielte. Wenn dann und wann seine Kombinationen mehr geistreich als überzeugend lauteten, so kann das bei einem so heiklichen Thema, wie die Ortsnamenforschung, kein Wunder nehmen". (A. f. sl. Ph. 36 Bd., 623—4.)
S tem očrtom Pintarjevo delovanje seveda še ni zaključeno. Rajnki ni bil prijatelj javnosti, ni iskal hvale in časti, pač pa pravično umevanje. Devet let je vestno opravljal neprijetne posle Zbornikovega urednika, bil je mnogo lel odbornik Matice Slovenske (1999—1907) in blagajnik slo-
venskega odseka za nabiranje „Avstrijske narodne pesmi"; od leta 1909 do 1912 je bil odbornik „Muzejskega društva". Pomagal je rad povsod, kjer je bil prepričan, da služi dobri stvari. In ko je po daljšem bolehanju legel 7. decembra 1915 k večnemu počitku, smo izgubili z njim enega svojih najboljših . . . Časten mu spomin!
Seznam Pintarjevih spisov.
Kratice: A. f. si. Ph. = Archiv für slavische Philologie. — ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje. — IMK = Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. — LMS (ZMS) = Letopis (Zbornik) Matice Slovenske. — LZ = Ljubljanski zvon.
I. Jezikoslovni Članki.
Tržačan, tržaški, Tržašean. LZ. 1893, 172.
Jezikoslovne črtice. LZ. 1894: I. učit in očitati. 52—55. — II. Možat
ali moški. 370-374. Slovarski in besedoslovni paberki. LMS. 1895, 1—52; 1898, 159-183.
(Štrekljeva ocena v A. f. si. Ph. XIX, 281—280.) Stepna kurica na Kranjskem. Carn. 1910, str. 81. (Nekateri rabijo namesto
slov. izraza rusko ime „sadža", kar bi se moralo v slov. pravilno glasiti „sajn"
ali „sažn").
Ali Meonid ali Meonijan? LZ. 1913, 560. Žolna — Durstvogel. LZ. 1913, 010.
(Članke o tolmačenju krajevnih imen glej v II. oddelku, o Prešernovem jeziku prim. III. oddelek.)
V Archiuu für slav. Philologie:
„Kelneraj" (v neki popevki Krašovaneev. Pintarjeva razlaga iz „Köln am Rhein" ni verjetna; pač iz nem. „Kellnerei".) XXVI (1904), 318-320.
Zur Etyrhologie von „presustvo". XXVII (1905), 314-320.
„Kupotr" (slov. „boter" iz „kumpotn."). XXX (1909), 310—312.
Was bedeutet „kuzan" als Partizip? XXXI, 315.
Das Suffix „—išče" im Neuslovenischen. XXXII (1910), 131—139.
Einige Bemerkungen und Berichtigungen. (Der Flurname „hrceinjo" ist abzuleiten von „hrek, hrečina". Das Suffix—ina). XXXII, 307—9.
Zur Etymologie von „kracun". XXXIII (1912), 618—622.
Seškaliea und die Synonyma. (Etimol. razlaga sinonimnih izrazov za „pre/.auje.")
XXXIV, 622 - 623. Ersatz des v durch /. XXXIV, 625—626.
Zur Reduplizierung der Praeposition si,. XXXV (1914), 608—010. Zur slowenischen Ortsnamenkunde. XXXV, 610-611; XXXVI, 587. Žetarka (varaždinski izraz za golido, tujka, iz „zehtarka"). XXXVI, 586.
Ocene:
Bežek V., Jezik v Mat. Ravnikarja „Zgodbah svetiga pisma za mlade ljudi".
(Gimn. izvestje, Novo mesto 1889.) LZ. 1890 : 46, 114, 235, 685. Breznik An t. dr., Izreka v poeziji. (Šent Vid nad Lj., 1912.) LZ. 1912-, 451-454
in A. f. si. Ph. XXXIV, 595-8. Breznik An t. d r., Začetna poglavja iz slovenske srednješolske slovnice. (Šent
Vid nad Lj., 1914.) LZ. 1914, 385—7.
ilešič Fran dr., Hrvatski utjecaji u starini istočno - štajerskim tekstovima. (Rad
jugoslov. akad., knj. 162.) LZ. 1906, 58. Peru Sek Raj ko, O rabi dovršnth in nedovrSnih glagolov v novi slovenščini.
(l/.veslje I. drž. gimn. v Lj. 1910.) LZ. 1910: 499 502, 504—8; 701—4, 704-707. Ramovš France, Slovarski doneski iz Trubarjevih del. (ČZN. X, 144—151). LZ.
1914, 245-7.
Scheinigg Job., Die Ortsnamen des Gerichtsbezirkes Ferlach. (Program oelov.
gimn ) LZ. 1906, 629-633. Volčič E. dr., Nekateri slovenski pravniški izrazi. (Lj., 1911.) LZ. 1911, 217—9.
— Še en pot: „Nekateri slovenski pravniški izrazi". Priobčil Upravda
(dr. K. Volčič.) LZ. 1911, 009 011.
II. Krajevna imena.
Andol. LZ. 1913, 367. - Anovec. LZ. 1915, 30. — Arandjelovac. 1 Z. 1915, 28. — Avtovac. LZ. 1915, 69.
BäjtiSe (Waidisch). LZ 1900, 031. — Bala, BalSčlca. LZ. 1913, 253. - Begune. Carn. 1910, 72—74. — Belščica. LZ. 1910, 411. — Bezeno. LZ. 1915, 324. — Bezovik. LZ. 1914, 401. - Bezovljak 1MK. XVIII. 1908, 93-95. — Bilča ves. LZ. 1911, 252; 1913: 312, 310. - Blagšeča sela. LZ. 1912, 554 - Blekovec (pri Leskovcu). LZ. 1915, 320. — Bokalce (Strobelhof). LZ. 1912, 489—492. — Bruca (Fürnitz). LZ. 1913, 152. — Brunik (pri Ratečah). Carn. 1913, 74.
Celovec. A. f. si. Ph. 26. Bd. (1904), 635—640; 27. Bd. (1905): 420—434; 31. Bd (1910), 382—393: „Nochmals Klagenfurt-Celovec". — LZ. 1914: 374, 459, 498, 571; 1915: 24, 66, 131, 211. - Cerklje. Carn. 1910, 76. - Cirje. IMK. XIX, 185—186.
Čakovee. LZ. 1915, 28. - Čekovnik. LZ. 1914, 460. — Čemšenik. LZ. 1914, 401. — Četež, Čretež. IMK. XIX (1909), 186. — Čimerno. LZ. 1914, 464. — Črnelo. LZ. 1911, 590.
Depala vas. Carn. 1910, 77. - Dobni dol. LZ. 1915, 323. — Došniče (Töseh-ling). LZ. 1910, 348. - „Drasing" (na Koroškem). LZ. 1910, 347. — Drašča vas. Carn. 1912, 143—147. — Duplice. IMK. 1909, 125. - Dvorje. Carn. 1910, 76.
Gaštaj. IMK. XIII (1903), 102—103. — „Geschieß" (^ Selo, Sela). LZ. 12, 551—554. — Glamoe. A. f. si. Ph. 35. Bd., 623. — Goče. IMK. 1909, 120—128. — Golica, Golovec, Golnik. LZ. 1912, 51 ; 1915, 132—135. — Gorica (Büchel). LZ. 1912, 492. — Gradniea (Ebental). LZ. 19!5, 321. - Gudliče (Winklern). LZ. 1913, 371.
- Gvaliče. LZ. 1915, 217; A. f. si. Ph. 36. Bd., 588.
Hine. IMK. 1909, 127. — HotedraSca. LZ. 1913, 659. — Hotavlje. IMK. 1909, 128. — Huda južina. LZ. 1913, 371. — Gumče, Humliče. LZ. 1908, 313; 1915: 210.
Idrija. Trubarjev zbornik (1908), 208. — Iglenik. LZ. 1914, 570.
Jamljane. Carn. 1912, 91. — Jezerce. LZ. 1910, 240. — Jodlgrabcn. LZ. 1913,370.
Katzenstein (Begunjski grad). IMK. 1908, 102. — „Kirschentheuer" (na Koroškem). LZ. 1900, 031. — Klevevž (Klingenfels). IMK. XIII (1903), 103. - Kobarid. LZ. 1915, 321. - Kočna. LZ. 1906, 632; 1913: 202, 251. — Kolöveo. Carn. 1913, 73—74; LZ. 1914: 464, 501, 571. - Kolovrat. IMK. XIX, 44—45. — Koseze. LZ. 1912, 600 -605. — Kotmara ves. LZ. 1911, 251. — Kožljek. IMK. XVIII (1909), 94.
— Krakovo. LZ. 1914, 464. — Kronovo. LZ. 1914, 570.
„Lacenperg". IMK. 1909, 125. — Lanišče (Harland). Carn. 1910, 74-76. — Ligöjna (pri Vrhniki). Carn. 1909, 47. — Limbarska gora. LZ. 1912, 305   369. -Ljubgöjnä (pri Horjulu). Carn. 1909, 47. - Ljubljana. LZ. 1908: 243—248,310—313.
— Loče. LZ. 1910, 412. — Lomno (pri Krškem). LZ. 1914, 404. — Lopare. LZ. 1900, 681. — Lukovec (pri Mirni) LZ. 1914, 500, 509. — Lutik (= Utik). Carn. 1913, 70 do 75.
Mačkovec. LZ. 1914, 509. - Magovnik. LZ. 1914, 569. — Makrönov. LZ. 1914, 570. — Malkovee. LZ. 1914, 569. — Mast (Smat). A. f. si. Ph. 33. Bd., 608—609; LZ. 1914, 171. — Mavčiče. ČZN. IX, 120-122. - Mavhinje. ČZN. IX, 120. — Me-glenik LZ. 1914, 569. — Mehovo. LZ. 1914, 566. - „Metulum". LZ. 1909, 38-42. -Migovec. LZ. 1914, 570. — Mitalo (pri Radečah). LZ. 1911, 590.  -  Mitroviea. LZ.
1914, 170. — Močilo, Močilo. LZ. 1911, 590. — Moravče. LZ. 1913: 201, 251. Nabrežlna. LZ. 1914, 168. — Nameršelj (Hammerstill). IMK. XIII (1903),
103. — Nestoplja vas. Carn. 1910, 77.
OlSevek. LZ. 1914, 400. - Orehovlje. Carn. 1910, 77. — Orkljevee. LZ. 1911, 505. — Oselica, Osoje, Osojnik. LZ. 1913, 549. — Oslica. LZ. 1906, 032.
Pernäch (na Koroškem). LZ. 1910, 343. - Petkovee. LZ. 1914, 507, 569. -1'irniče. LZ. 1913, 154. - 1'lešovnik LZ. 1913, 253. — Počivalo. LZ. 1911, 590. -Podgrad. LZ. 1914, 168. - Poddnce (v Bohinju). LZ. 1908, 104; 1913, 368. — Pobara. IMK. 1908, 92. — Pogled. Plan. vestnik 1913, 39-41. — Poljane. LZ. 1908: 247, 311. — PoljSica. Plan. vestnik 1913, 38-41. — Polzela. LZ. 1911, 590; Carn. 1912, 91. — »Polžji hribee" (na Koroškem). LZ. 1906, 632. — Poreče (Portschach). LZ. 1910, 237. — Potiskavee (pri Dobrepoljah). LZ. 1914, 565. — Potovec. LZ. 1914, 567. — Povhov gradeč. IMK. 1908, 99—103. — Poženik pri Cerkljah. IMK. 1908, 93. — Praše. ČZN. IX, 126. - Praprotno. LZ. 1914, 503. — Prdlja (na Koroškem). LZ. 1900, 033. - Predlje (Priedl), Predi, Predil. LZ. 1913, 548. — Prelože. ČZN. IX, 126. — Preserje. LZ. 1918, 547. — Prhövee. LZ. 1914, 566. — Pričica (na Koroškem). LZ. 1910, 347. — Prilesje. LZ. 1913, 548. — „Primel". ČZN. IX, 123—127.
Kačje selo (pri Trebnjem). Trubarjev zbornik (1908), 209. — Radeče (pri Zid. mostu). LZ. 1905. 088. — Radgona-Radkersburg, Radovljica-Radmannsdorf. Carn. II (1909), 45-50; LZ. 1915, 320. — Ranlovee (pri Krškem). Carn. 1913, 79. — Raščica. Trubarjev zbornik (1908), 265—270. — Remšenik. LZ. 1915, 324. — Rudolfovo. LZ.
1915, 29. — Ruprč vrh. LZ. 1912, 490.
„Sabosach" (na Koroškem). LZ. 1910, 410. — Sekira. LZ. 1910, 236. — Selnica. LZ. 1914, 500. — Selo. LZ. 1914, 498—502. — Sidol, Sidraž, Simrt. LZ. 1913, 659—663. — Sigersdorf. Carn. 1909, 40. — Sitovcc. LZ. 1915, 312. — Skoči dol. LZ. 1911, 591. — Skovec, LZ. 1900, 591; 1914, 568. — Slabmrt. LZ. 1913, 660. -Smast, gl. Mast. — Sodinci. LZ. 1915, 20. — Solbiea (v Reziji). LZ. 1914, 400. — Sopotnica. IMK. 1908, 99. - Sostro-Ostberg. IMK. IX. (1899), 133-130. — Soteska, Sotensko, Sotonsko. A. f. si. Ph. 35. Bd., 611. — Sovče. LZ. 1913, 155. - Sreje (Srajaoh, Srejach). LZ. 1910, 239; 1914, 169. — Srijane. A. f. si. Ph. 36. Bd., 591.
— Stegövec, LZ. 1914, 565. — Stehanja vas. Carn. 1912, 90-92. — Stičina. Carn.
1910, 303—306. — Stögersdorf. Carn. 1909, 40. — „Strieden" (na Koroškem). LZ.
1911, 155. — Sušak. LZ. 1912, 317. - Svibno. LZ. 1914. 463.
Šahovec (pri Dobrničah). LZ. 1915, 321. - Šembije. LZ. 1913, 31. — Šumna dolina pri Lomnem. IMK. 1908, 99.
Teholica (Teehelsberg). LZ. 1910, 345. — Tehovec (pri Medvodah). LZ. 1915, 322. — Temenica. LZ. 1912, 49. — Tmara ves (Kmmersdorf). LZ. 1911, 252. — To-porje (Töpriach). LZ. 1910, 237. — Trebelnik, Trebelno. LZ. 1914, 463,v464. — Tr-novlje. Carn. 1910, 76. — Trojane. LZ. 1909, 40. — Trpčane. LZ. 1913, 31. — Trst, Tržačan. LZ. 1893. 172. — Trstenik LZ. 1914, 461. — Tršlavec (pri Lokah). LZ. 1914, 565.
Udin borfit. LZ. 1915, 31. - Udnje. IMK. 1909, 123-120. — Uha ves. Carn. 1913, 72. - Ükance, Uskövnica. Plan, vestnik 1912, 157-100. — Ukat (v Bohinju). LZ. 1913, 428.
Valpča vas (Ämtmannsdorf). Carn. 1010, 78; 1012, 144. — Velikovec, LZ. 1015, 319—321. — Vinkovci. LZ. 1915, 68. — Vlpolže. Carn. 1912. 91. — Visoko. LZ. 1913, 545. — Vodole; Vodovnica (Wandclitzen). LZ. 1913: 365-371, 473-477; A. f. sl. Ph. 35. Bd., 610. — Voglje; Vogliče (Winklern). Carn. 1910, 70; LZ. 1913, 371; 1915, 215-217; A. f. sl. Ph. 30. Bd., 587. - Vojnik. LZ. 1914, 462. — Vojsko. LZ. 1913, 545. — Vökio (Hülben). Plan, vestnik 1912, 159; A. f. sl. Ph. 34. Bd., 025. — Volavje. Carn. 1912,90. - Volče (na Tolminskem). Carn, 1912, 91. — Volčji mrt. Carn. 1910, 75: 1912, 92. — Vränjiea. LZ. 1900, 032. — Vrenati vrh. LZ. 1913, 425-427. — Vrhövui. LZ. 1915, 322. - Vrtača. LZ. 1913, 540. — Vuzenica. LZ. 1913, 370. — „Vuzilinesteti" (nam. „Luizilinesteti = Mala vas, Mavčiče na Sorskem polju). ČZN. IX (1912), 116-122.
Zadraga; Zalog. LZ. 1914, 168. — „Zapovdje". LZ. 1912, 552. — Zapuže. LZ. 1913, 309. - Zasip. LZ. 1914, 169, 508. - Zavetnik. LZ. 1914, 504. — Zduša. LZ. 1913, 540. — Znojila, Znojem, Znojmo. LZ. 1911: 493—497, 587—591.
Žabje. LZ. 1913, 476. — Ždovlje (Seidolach). LZ. 1910, 349. — Žeje. IMK. 1908, 89-93. - Želimlje. IMK. 1908, 66-71. — Želše (Selsach). IMK. 1908, 95. -Žibnik, Žibovnik. LZ. 1914, 403. - „Ziele". LZ. 190(5, 033. - Žuuovec. LZ. 1915, 321. - Žužemberk. IMK. 1908, 95-99; LZ. 1912, 316-319.
HI. Spisi o Prešernu.
Izdaje Prešernovih poezij:
Poezije doktorja Franceta Prešerna. Uredil skript. L. Pintar. (Ilustriral Ad. pl. Karpellus.) [gn. pl. Kleinmnyr & F'ed. Bamberg v Ljubljani. 1910. 4°. VIII + 244 sir.
Doktorja Franceta Preščrna poezije . . . Uredil skript. L. Pintar. Natisnila in založila leta 1901 Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. 8». IV-|-212 str. — II. natisk. 1908. (O napakah ponatiska gl. Pintarjevo Saturo v LZ. 1909, 414—0.) — III. natisk. 1914.
Franz Prešeren, Deutsche Gedichte. „Getico scripsi sermone libellum." Ovidius. Laibach 1901. Druck und Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg 8°. (VI) -f- 46 str.
Članki o Prešernu splošne vsebine:
Akrostihon v Prešernovih sonetih. LZ. 1889, 305-7; 1897, 377-380. Dr. I. Tertnik, O jeziku Prešernovem. (Ocena). LZ. 1893: 244—7, 373 -0,
505-7, 634-7, 693—9, 761-5. „Ki" v Prešernovih poezijah. LZ. 1895, 635-9. Prešeren v šolah. LZ. 1896, 648. — 1902, 030—4. Formularius. (Prešernov priimek Kopitarju.) LZ. 1897, 54—56. Prešeren v pismih sodobnikov. Prešernov album (LZ. 1900, dec. štev.)
757—708.
Prešernova labodnica. LZ. 1897, 118-9. O Prešernovi literarni zapuščini. LZ. 1901, 490—494. Prešeren med Nemci. (O Vinc. Zusnerjevih in Žontovih prevodih iz Prešerna). LZ. 1910, 101-108. - (Prevodi Lujize Pesjakove.) LZ. 1910, 255.
Prešernova slika. (Umetniško naznanilo o sliki K. pl. Goldsteina v Laib. Zeitung 1850, str. 220) LZ. 1911, 891.
Prešernove poezije. Uredil A. Aškerc. (Prvi natis. 1902). Pintarjeva ocena v Saturi: LZ. 1907, 625—630; 683—689. — Drugi natisk. 1913. Pintarjevo poročilo v LZ. 1913, 670-1.
Književne drobtine. (Reminiseence in podobnosti pri Prešernu, posnete iz starih klasikov in raznih romantikov.) ZMS. IV (1902), 147—185.
Različne korespondence. (Med drugim dopisi Prešerna Čelakovskomu, Čela-kovskega Prešernu in Čopovo pismo Prešernu.) ZMS. VI (1904), 169—189.
S. Prešernove nemške pesnitve v Pintarjevih slovenskih prevodih:
Des Sängers Klage. I—III. Sonett. LZ. 1896, 516-517. „Ihr, die entsprossen aus dem Slavenstamme . .     LZ. 1896, 193. „Warum sie, wert, daß Sänger aller Zungen . .     LZ. 1896, 518. Liebesgleichnisse. 1-3. LZ. 1896, 120—121.
„Nichts trägt an ihm des Dicht«rgeist's Gepräge . . LZ. 1896, 192. An eine junge Dichterin. LZ. 1896, 193.
An den Herrn k. k. Appellationsrat Anton Tschopp. LZ. 1896, 192. „An böser Wunde leidend . . ." (An Pauschek und Stelzieh.) LZ. 1897, 123:
377—380; 1898: 188: 255. Literarische Scherze. I. Error typi, LZ. 1897,245 — 6. — II. Relata refero. LZ.
1898, 185—7. — III. Hoc scio pro certo . . . LZ. 1898. 187-188. Toast, ausgebracht dem Herrn Johann T o man . . . LZ. 1896, 584. Stamm buch-Blatt er. I.-V. LZ, 1897, 56-57.
Aufschrift auf dem Grabsteine des Emil Korytko. LZ. 1897, 447. Aufschrift auf der Gruft der Familie Simonetti. LZ. 1897, 447. Nemški prevod „ Ženske zvestobe" (Weibertreue) v Vidičevi izdaji „Fr. Prešeren, Poesien" (Wien 1901), str. 71—78.
4. Gradivo za komentar Prešernovih poezij: Sila spomina. LZ. 1910, 104—8.
Zdravi j i ca. („PreSernova labodnica".) LZ. 1897, 118—9.
V spomin Andreja Smoleta. LZ. 1911, 402 — 9. Od železne ceste. („Nadpevanka".) LZ. 1897, 47—9. Nezakonska mati. ZMS. IV, 1902: 157-9.
Turjaška Kozam und a: „Lepsi Lejla mu dopade". ZMS. IV, 150. Judovsko dekle. ZMS. IV, 167-173. Le nora. ZMS. IV, 159-167.
Povodnji mož. LZ. 1897, 170-4. - ZMS. IV, 151.
V spomin Matija Čopa: „Lelj bil naš je krmar, drugi je bil Paliniir". LZ.
1890: 581—3, 646, 771—4. Nova pisarija: „Na delopust da sodnega jaz dneva slovim..." LZ. 1893, 247.
Zabavljivi napisi: Prod pevcu, potlej nomeopatu. LZ. 1909, 550-562; ZMS. IV, 153—4. — Čebelarju. LZ. 1897, 117—8. — Izdajavcu Volkmerovih fabul in pesem. LZ. 1906, 302—6. — Narobe Katön. LZ. 1889: 376—8, 441—2; 1905: 508-572.
Sonetje. Očetov naših imenitna dela: „Kakö Metiilum se Augustu brani". LZ. 1909, 38-42.
„Vrh solnca sije solncev cela čeda". LZ. 1893, 245.
„Ni znal molitve žlahtnič trde glave". LZ. 1889, 305—7; ZMS. IV, 151.
„Velika, Togenburg, bila je mera . . ." LZ. 1906, 174-177.
„Apel podobo na ogled postavi". LZ. 1898, 185. Krst pri Savici: „Valjhun, sin Kajtimara". LZ. 1911, 250 -3. — „Ne bos posnel
Katöna Utičana!" LZ. 1905, 569—570. — „Kjer suče meč . . . Mrtvih al iz-
dih'jocih duše drage". LZ. 1893, 246.— „Sei näj' vsak sam bo skoz življenja
zmede". LZ. 1893, 246. — „Ko šla domu sem združbo naj'no v glavi . . ."
LZ. 1893, 245; 1907, 625. Dostavek: Sveti Senan. ZMS. IV, 155—156.
Od zidanja cerkve na Šmarni gori. Puščavnik   (Fauatus Gradišek). LZ.
1912, 76—82. Šmarna gora. LZ. 1908, 375-9.
Nebeška procesija. „Je Možovu misel dal". LZ. 1907 , 686 - 7. Janezu N. Hradeckemu ob 25 letnici njegovega mestnega županstva. LZ. 1907 : 235-9, 306-9.
Zopet izdajavcu Volkmerovih fabul in pesem. LZ. 1901, 401; 1900: 302—306.
Slomšku. LZ. 1906, 623—4. — Čudni deli ür. LZ. 1900, 020—623. — Repieu.
LZ. 1906, 618-620. — Bog. LZ. 1907, 687-689. — Božje in hudičeve
hiše v Ljubljani. ZMS. IV, 154. Parizina: „Zadene dušo grom enak". LZ. 1907, 027. — „Trepeco dene nanj roko".
LZ. 1907, 628. Rotarjovima dekletama. Triolet. LZ. 1909, 416. „I'ov'dö let starih čudna izročila . . ." LZ. 1911, 370-9.
IV. Slovstveni spisi. Razno.
Četverovrstnica in gazela. Zvon 1880, 313; 325—330.
Nova knjiga Trubarjeva. LZ. 1883, 000. („Catehisinus s dveima islagama".)
Kdaj je bil Trubar v Loki? LZ. 1905, 203-9, 687-090.
Trubarjev koledar. (Bibliografska črtica iz 1. 1557, 1582.) Trubarjev zbornik
(1908), 270-4. „Stara hrvacka štampa". Trub. zbornik, 274.
Slovenščina v mnogojezični bibliji iz 1. 1599. IMK. X. (1900), 25—26.
Kine typographische Rarität des XVI. Jahrhunderts. („Seisenbergensis tumultus . . .
Joanne Faitano Regiensi autore". Viennae, 1560.) Carn. 1908, 216—8. Kazalo za porabo Marnovega Jezičnika. Let. IX-XXX. IMK. XVIII (1908),
103-108.
Polili no v moli t ven i k. („Molituvne bukuvce, 8. izd. iz 1. 1783). Čas II. (1908), 290—4.
Antona Breznika „Večna pratika". IMK. XVIII (1908), 78. Baltazar Hacquet. Plan. vestnik 1912, 193—5.
Ein Nachtrag zur Krmpotie-Literatur. A. f. sl. Ph. XXVI (1904), 316—8.
Rojstni dan Kopitarjev. (21. avg. 1780, ne 23. avg.) LZ. 1911, 105.
Zwei Briefe Dobrowsky's an Kopitar. A. f. sl. Ph. XXII (1900), 623 -630.
Ein Brief Kopitars an Metelko. A. f. sl. Ph. XXX, 468-470.
Iz pozabljenih rokopisov. (Primčevi prevodi Collinovih pesmi za hrainbovce;
prevodi iz llijade Mesijade; Modrinjakova   „Molitva na Rožico Slovenko.)
ZMS. IV, (1902), 232-9. — ZMS. VI. (1904), 235-9.
Drobtinica k Eivotopisu Koseškega. (Priporočilno pismo Leop. Gunza do Lud.
Rembolda iz 1. 1818.) LZ. 1909, 703. Književne drobtine. ZMS. IV (1902), 147-185.
Različne korespondence. (Pisma iz Čopove reško-lvovske dobe in dopisi Če-
lakovskega.) ZMS. VI (1904), 109—189. Emil Korytko — kdaj je prišel v Ljubljano? LZ. 1899, 048. Ivan Vavrfi. Življenjepis. ZMS. VIII (1900), 34 -45. Martin Petelin. Nekrolog. LZ. 1912, 50.
Berichtigende Bemerkungen. (Opombe k Iv. Fraukovemu članku o „Vita
S. Methodii".) A. f. sl. Ph. XXX (1909), 470—2. O glagoli tih (Posnetek Jagieevega članka v Neue Freie Presse, 12. febr. 1910).
LZ. 1910, 191.
Kobilice podeželna nadloga. IMK. IX (1899), 109.
Vlaška prisega (iz nekega zbornika ljublj. licejske knjižnico). IMK. IX, 111 — 112.
Črtica v naših kaznilnicah, Po Maasburgu. IMK. XVI (1900), 44—48.
Eine alte „Fede" aus dem 10. Jahrhundert. (Gesundheitspaß bei Pestepidemien aus
d. J. 1555.) Mitteil, des Musealver. f. Krain XIII (1909), 29. Ein Winterruckfall (im J. 1578). Carn. I (1908), 210. Springer und Geißler. Carn. I. (1908), 215.
Ocene:
Poljanec J., Črtica o romantični poeziji srbski. Ženitev Maksima Črnojeviča. (Program novomeške gimn., 1893.) LZ. 1893. 574.
Smid Walter dr., Der bildliche Schmuck der Krainer Bienenstöcke. LZ. 1906, 59-00.
Siebinger J. Dr., Pisanice, prvi slovenski pesniški almanah. LZ. 1900, 507—9. Šlebinger J. dr., Slovenska bibliografija za 1. 1907—1912. (V Lj., 1913). LZ. 1914, 197—200.
Zbornik. Na svetlo daje Matica Slovenska. XIV. zvezek. LZ. 1913, 107—9. (Izpopolnil podatke o Kuraltu.)
Častno odlikovanje. G. deželni predsednik ekseel. baron Teodor Schwarz ])1. Karsten je bil koncem aprila I. 1. povodom svojega umirovljenja odlikovan z velikim križem Frane Jožefovega roda. Društvo mu je po predsedniku izrazilo svoje iskrene čestitke.
Novi udje: Franc baron Lazari.ni, c. kr. okrajni glavar, Kamnik. — Franc Kos, c. kr. učitelj. Trst. — Slovenska dijaška knjižnica II. c. kr. državno gimnazije v Ljubljani. — Knjižnica III. roda v Ljubljani.
Berichtigung. S. 130, Z. 10/11 lies anstatt verneinen — vermeinen.
Izdaja in zalaga „Muzejsko društvo za Kranjsko" v Ljubljani. Tisk J. Blasnika nasl.