Kristina: Pismo.
281
govo hišo, da se dodobra spoznajo, s prvim septembrom pa, ko se vrne z ženo in hčerko z letovišča, lahko nastopi svoje mesto, ako se o vsem domenijo.
Helena se mu je vroče zahvalila za njegov trud in vsa naslednja njena pisma so bila same prelestne sanje o možu in o njem, ki obeh še ni nikdar videla, a ju vendar tako brezmejno ljubi, o njenem čudovitem prepenenju po južnem solncu, ki mora biti tako svetlo in veliko, in po južnih poljubih, ki morajo biti kakor to vroče, strastno južno solnce . . .
In pozabil je bil popolnoma tisto prvo razočaranje in objele so te prelestne sanje iznova vso njegovo dušo in vstajale in vzhajale so vedno nove iz njih in se spletale daleč ven črez blesteče morje, črez vse te griče, vsa pota tja do kolodvora, ko jo pojde čakat... In kolodvor sam je bil ves prepleten ž njimi kakor s stobojnimi girlandami in vihrale so visoko gori izmed kupule in pozdravljale daleč tja na zahodno stran in čakale, da se pripelje kraljica . . .
In zdaj je bila tu ... In vse girlande so bile popadale uvele v prah, po tleh ... In zato je strmel žalostno ven v to črno noč, na to hrumečo ogromno reko, ki se je valila mimo njega tja doli na južno stran, in na pramen iz svetilnika tam daleč na vzhodu, ki se je plazil vedno bolj zaspano mimo njega, čim divjeje so goreli bliski . . .
Zrak se je bil shladil in leden mraz mu je stresel celo telo. Vzravnal se je naglo in zaprl okno.
(Dalje prihodnjič.)
„L
Pismo.
redno pomladi se mesec,            In šivale, pletle, vezle
srečno bo končano vse ...       so družice noč in dan,
zopet se povrnem k tebi,           a v predalcu se iz mirte
moje ljubljeno dekle!"                belil venec je krasan.
Pisal lepi je nevesti                    Predno ščip je nov zasvetil,
iz bojišča ženin mlad,                bilo je končano vse —
v njeni duši je vzcvetelo            ob tkanini, belem vencu
tisoč, tisoč zlatih nad.                 zaihtelo je dekle . . .
Kristina.