Gregor Kocijan, Raziskovanje metaforike 737 RAZISKOV ANJE METAFORIKE Jožica Čeh Steger: Ekspresionistična stilna paradigma v kratki pripovedni prozi 1914–1923. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, 2010 (Zora, 69), 221 str. Do knjige Jožice Čeh Steger Ekspresionistična stilna paradigma v kratki prozi 1914–1923 imam intimnejše razmerje, ker sem delno sledil njenemu nastajanju in bil recenzent. To se mi ne zdi prepreka za moje poročanje v znanstveni reviji o tem nedvomno pomembnem delu slovenske literarne vede, ki dokazuje, da imamo med mlajšo literarnovedno generacijo znanstvenike, zaradi katerih naj nas prihodnost naše vede ne skrbi, nasprotno, navdaja naj nas s ponosom in upanjem. Že ob njeni študiji Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi (2001) je bilo očitno, da si je znala ustvariti svoj sistem proučevanja metaforike, ki temelji na interakcijski teoriji, posega v globine problema, ne opredeljuje normativno, dopušča dopolnjevanje in vgrajevanje raznolikosti in ga je mogoče uporabiti pri različnih literarnih ustvarjal‑ cih. Je po svoji naravi univerzalen in hkrati omogoča opredeljevanje specifičnosti v konkretnih primerih. Vse to je bila ustrezna podlaga za avtoričino izvirno, domi‑ selno in smiselno ugotavljanje zakonitosti metaforičnih pojavov v kratki pripovedni prozi navedenega obdobja. Preden je razčlenila metaforiko v posameznih kratkih pripovedi mnogih pripove‑ dnikov, je avtorica podrobno analizirala značilnosti zlasti nemškega ekspresionizma in upoštevala vse plasti pripovednih del, zlasti pa njihove slogovne posebnosti. To zadnje je bilo doslej v slovenski literarni vedi le delno raziskano, bolj obrobno, med‑ tem ko je pričujoča študija zajela celoto v obravnavanem času. Primerjanje zlasti z nemškim ekspresionizmom je razgrnilo bolj ali manj opazne oziroma možne vplive na slovenske pripovednike in njihovo kratko prozo, obenem je razkrilo tudi širša obzorja in razgledanost slovenskih kratkoproznikov na prehodu iz moderne v 20. leta dvajsetega stoletja. Omejila se je na leta, ko se je ta prehod dogajal in postopno napovedoval novo slogovno smer, to je ekspresionizem. Povedano je raziskovalka sumirala v poglavju z naslovom Uvod. Ekspresionistično pojavnost v tuji in sloven‑ ski književnosti je predstavila natančno, zaokroženo in izčrpno. Če sem nekoliko pedagoški, bi trdil, da je to poglavje s svojo sistematiko in vsebinsko tehtnostjo pri‑ merno študijsko gradivo. Avtorica je na široko upoštevala domačo in tujo strokovno literaturo. Od drugega poglavja dalje je obravnavala posamezne pripovednike kratke pri‑ povedne proze; tako je drugo poglavje začela s Cankarjevimi Podobami iz sanj in ta del poglavja končala z ugotovitvijo: »Epitet in glagolska metafora kažeta v ´podobah´ opazne spemembe in se že oblikujeta v okviru ekspresionistične poetike intenzitete, še zmeraj pa zapišeta tudi lepotno občutje in odtenek ter tako potrjujeta stilno dvoj‑ nost Cankarjevih ´podob´ med simbolizmom [...] in ekspresionizmom na tematski in slogovni ravni.« V istem poglavju je obravnavala Bevkove kratke pripovedi z vojno tematiko, za katere je značilno marsikaj iz ekspresionistične metaforike, nato Dor‑ nikov vstop v ekspresionizem, Majcnov prispevek h kratki pripovedi, pri čemer je avtorica zapisala, da vojna tema pri Majcnu »ni povzročila večjih premikov v smer ekspresionistično obarvane metaforike, saj se tudi v teh pripovedih v kontrastu z gro‑ Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2012_4_12.pdf | DOST. 13/03/24 12.39 738 Slavistična revija, letnik 60/2012, št. 4, oktober–december zljivimi in grdimi podobami še zmeraj zapisujejo secesijsko lepotne podobe«. Tu je zelo dragoceno podpoglavje s primerjavo med Majcnovo kratko pripovedjo Plesalka in Altenbergovo črtico P. A. und T. K. Ob koncu poglavja je označila še vojno kratko prozo Narteja Velikonje in ugotovila, da je »najbolj ekspresionistične metafore zapi‑ sal le v literarno obarvanem pismu« (npr. v Pismu iz ujetništva). Tretje poglavje je namenjeno avantgardnim eksperimentom na področju kratke pripovedi: Podbevšku, Meliharju, Cirilu Vidmarju, Cvelbarju in Štefaniji Ravnikar. Analiza je pokazala širok razpon avantgardne metaforike, ki se je gibala od futuri‑ stične ekstravagantnosti, ekspresionistične slikovitosti in nenavadnosti do nekaterih tradicionalnih značilnosti. Četrto poglavje se je dotaknilo Fabjančičeve in Cerkveni‑ kove metaforike, v naslednjem – petem – pa je podrobno razčlenjen stilni pluralizem v kratki prozi Marije Kmet. Pri tem je raziskovalka morda le nekoliko prehitro skle‑ pala, da je Kmetova v nekaterih navedenih črticah in pesmih v prozi »prva uporabila ekspresionistične stilne prvine« in da jo je s tega vidika »mogoče imeti za predho‑ dnico ekspresionistične kratke proze pri nas«. Kaj bodo povedala druga branja in raziskovanja tega vprašanja, prepustimo prihodnosti, navedena teza pa je zanimiva in spodbuja nadaljnje ukvarjanje s to temo. Raziskovalkino poznavanje metaforične sistematike je v marsičem kulminiralo v šestem poglavju, ki se ukvarja z metafori‑ ko v kratki prozi Andreja Čeboklija; njegova proza je glede tega »bogata, pogoste so groteskne vizije, vizualizacije čustvenih stanj, zvoka, zaznamujejo jo intenzivne barvne metafore in simboli, presenetljive so barvno-zvočne sinestezije in groteskne personifikacije«. Njegova »kratka proza z začetka dvajsetih let kaže izrazite prvine ekspresionizma«. Avtorica je spretno, pregledno in zgoščeno strnila dognanja v Sklepnih ugoto‑ vitvah, ki so paradigmatične glede načina predstavljanja njenih dosežkov in upo‑ rabljene sistematike; ta je rezultat dolgoletnega proučevanja in kar se da eksaktne razvrstitve ugotovljenih pojavov. Jožica Čeh Steger je opozorila na odvisnost metaforike posameznih kratkopro‑ znih sestavkov od pomembnih pripovednih sestavin v stvaritvah, pri čemer so mi‑ šljene tematske, motivne, jezikovnoslogovne, slogovnoformacijske in nazorsko-idej‑ ne značilnosti. Tokrat je obravnavala zgodnje obdobje ekspresionistične pojavnosti v slovenski kratki pripovedni prozi (1914–1923) in upam, da bo s proučevanjem na‑ daljevala in analizirala metaforiko kratke proze v naslednji fazi, v fazi razvitejšega ekspresionizma in njegovega zatona, tj. v letih 1924–1929. Tako bi zaobjela celo‑ tno podobo ekspresionistične metaforike v kratki prozi od 1914 do 1929 (pri Slavku Grumu, Miranu Jarcu, Bogomirju Magajni, Bratku Kreftu, Maksu Šnuderlu idr.) in potrdila ter dopolnila opredelitev ekspresionistične metaforike. V Sklepnih ugotovi‑ tvah je zapisala: »Metafora v ekspresionistični literaturi nima skupnega imenovalca. Posegla je po najrazličnejših, pogosto kontrastnih izhodiščih, od svetopisemskih do gnus zbujajočih živalskih, in opravljala različne vloge. Iz literarnih navezav na ab‑ strakno slikarstvo se v ekspresionistični literaturi pokažejo težnje po abstraktnosti, zlasti barvni, po drugi strani pa ekspresionistična načela intenzitete, dinamike in distorzične podobe sveta narekujejo izrazito snovne in vizualno učinkovite metafore, animalizacijo in popredmetenje človeka, odtujevalno, celo grozljivo personifikacijo narave in predmetov, metafore s silovito dinamiko gibanja in moči kakor tudi njej Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2012_4_12.pdf | DOST. 13/03/24 12.39 Gregor Kocijan, Raziskovanje metaforike 739 nasprotne metafore otrdelosti, okamenelosti, mrzlote, tesnobe in smrti.« Klasificirala in sistemizirala je posebnosti metaforike kot najočitnejše slogovne inovacije v kratki pripovedi v obravnavanem času. Opredelila je njeno funkcionalnost, strnila posame‑ zne metafore v skupine z istim imenovalcem (npr. barvne epitetoneze, sinestezije, živalsko poimenovanje v metaforičnih kombinacijah, grde metafore, animalizacijske podobe, svetopisemska prispodobljivost, pomen »ognja in krvi«) in določila njihovo vsebinsko umeščenost v besedila. V tem je študija na slovenskem literarnovednem področju inovativna in je obenem nadaljevanje metaforične sistematike, ki jo je av‑ torica izdelala v študiji o Cankarjevi metaforiki. Svojo sistematiko je zdaj poglobila z ekspresionističnimi primeri in nazorno predstavila razlike med impresionistično in ekspresionistično metaforičnostjo. Pričujoča študija je pomemben teoretski, metodološki in vsebinski prispevek k slovenski literarni vedi ter trdna podlaga za raziskovanje te tematike v prihodnje. Z znanstvenim aparatom si je avtorica pomagala, da je sproti osvetljevala že raziskano na obravnavanem področju in tako upoštevala dognanja v slovenski in svetovni lite‑ rarni vedi. S svojim prispevkom je védenje o obravnavanem predmetu pomaknila na novo razvojno stopnjo. Gregor Kocijan Pedagoška fakulteta Univerza v Ljubljani Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2012_4_12.pdf | DOST. 13/03/24 12.39 Powered by TCPDF (www.tcpdf.org)