------    272    ------
Narodne stvari.
Tabor v Vipavi.
14. dan velicega srpana napoči z gotovo nenavadnimi prikaznimi. Ko namreč zlato solnce še daleč za Nanosom potuje, zasliši se že od več strani mogočen, mirno našo dolino  budeč grom možnarjev.   To v spo-
min, da se pričenja oni dan, kterega si je gotovo vsak vipavsk rodoljub z veseljem v svoji pratiki zaznamoval z opombo „tabor v Vipavi".
Zorne meglice izginejo, mili solnčni žarki se vlijejo izza gore v dolino, in glej! — najlepši letni dan je vstvarjen.
Gromenje možnarjev potihne, al le za malo časa; kajti komaj so zvonovi vseh cerkev zadosti polno ljudstva k deseti sv. maši sklicali, začno zopet pokati iznad Žingerce. To pa je bilo znamenje, da se je krilati „Sokol", kterega so vrli razdrški fantje z okusno sestavljenim slavolokom, zastavo, petjem in streljanjem sprejeli, zopet od njih poslovil, ter pot čez Rebernice v vipavsko dolino nastopil. Hrepeneče pričakovanje šentviških fantov pevcev, kteri so se pod svojo zastavo zbrali, ni trajalo dolgo časa; kmalu zagrmijo možnarji, in prvi jako okusno okinčani vo^z planinskih „Sokolov" pridrdrd v vas ter se ustavi. Cez malo časa se pripeljejo na treh vozeh tudi ljubljanski in postojnski „Sokoli". Po malem zajtrku, med kterim se je fantovsko petje s sokolskim vrstilo, zasede „Sokol" zopet „in corpore" vozove, in hajd pod gromečimi živio-klici naraslega ljudstva, in pokanjem možnarjev naprej v Vipavo. Na celi poti pozdravljalo jih je streljanje bližnjih vasi, in konečno tudi vipavsko. Ne deleč pred trgom jih je pričakoval mladi vipavski „Sokol" (32 mož) in deputacija taborskega odbora z godbo. Gosp. Pokorni, starosta mladega vipavskega Sokola, pozdravi došle goste s srčnimi besedami. Koj po pozdravu stopi združeni „Sokol" (120) v stopalni red ter koraka za godbo proti trgu krasno okinčanemu. Posebno pohvalo v tem obziru zasluži gotovo velečastiti grof Karol Lanthieri. On je svoj grad in prostor pred njim okinčal tako okusno, da je vsak klical: „a to je lepo!" Tudi je vsakemu taboritu prost vhod v grajščinsko dvorano , knjigarnico in druge prostore; kakor tudi v krasni po angleškem okusu prestrojeni vrt dovolil.
Po trgu stopajočemu „Sokolu" so doneli od vseh strani navdušeni živio-klici; in še le potem, ko so se na glavnem trgu pred čitalnico vstavili, nastopila je tihota. To priliko je gosp. Graselli, ljubljanskega Sokola staroste-namestnik, v srčni pozdrav taborskega odbora predstojnika preč. gosp. dekana Grabrijana in mladega vipavskega „Sokola" porabil. Obadva pozdrava sta bila od nazočih z veliko navdušenostjo sprejeta. Gosp. dekan so potem došle „Sokole" na skupni obed povabili.
Kakor pa je bilo predpoldne vse, staro in mlado, v največe veselje vtopljeno, prav tako se je v prav kratkem času občna poparjenost domačinov kakor tudi že došlih gostov poprijela. Ravno med obedom so se namreč začeli od treh strani žugajoči oblaki zbirati; silno gromenje nastane; v dveh krajih so se tudi že hude plohe vlile. Misel, da bode v drugič sklicani tabor osoda prvega zadela, bila je občna. Al hvala Bogu! zvedrilo se je, in taborovalo se je pri najlepšem vremenu, v najlepšem redu. — Vse drugo prihodnjič; za danes naj povem le to, da se je zbralo čez 12.000 taboritov, pod 28 zastavami, in da so na taboru, kte-remu je bil dr. C o s t a navdušeno za predsednika oklican, sledeči govorniki bili: gosp. dekan Grabrijan so ob štirih popoldne taborovanje odprli; gosp. Jožef Zelen, župan iz Senožeč, je govoril o „zedinjenji Slovenije"; gosp. Josip Noli iz Ljubljane o „vpeljavi slovenskega jezika v šole in uradnije"; gosp. Rihard Dolenec iz Vipave o vipavski vino- in sadjereji; gosp. dr. Razlag o vipavski železnici. — Vladini komisar taboru je bil okrajni glavar gosp. Globočnik.
280   -----
Narodne stvari.
Tabor v Vipavi.
(Dalje in konec.)
Koj ^popoldan pričeli so dohajati taboriti. Vrli Idrijčani, Crnovrhci in drugi so pod krasnimi zastavami dohajali čez Col; kjer jih je ličen slavolok pozdravil. Tudi dolenjih Vipavcev ni manjkalo; al Goričanov in Tomincev žalibog smo pogrešali, zakaj? — to nam ni prav jasno. Izgovor, da se zaradi točke o vipavski železnici niso mogli tabora udeležiti, zdi se nam jako malenkosten; saj vendar tudi Vipavec, kakor vsak drug, sme povedati, kaj bi rad imel, — in nazadnje ne bode ne predelske ne vipavske železnice! «— Al kje so zgornji Vipavci? — kje vrli Kraševci? — Nobenega š<e ni, — kaj pomeni to? — Da bi oni izostali, ni nciisliti. Kraševce, ki so v vipavsko dolino v Mančah pod slavolokovim napisom: „Slovenec bodi pozdravljen!" stopili, zadržavali so na križpoti glavne ceste p»od zastavami že zbrani zgornji Vipavci in Pivčani, ki sjp pričakovali mladega vipavskega „Sokola" in godbe. Čakanje ni trajalo dolgo, kmalu je bil „Sokol" z dvema g;odbama na zbirališču. Vsestranski občni pozdrav se prijazno izvrši, in vsaka srenja stopi s svojo zastavo v sitopalni red. Godba zaglasi „Naprej" in hajd! celo krdelo se pomiče pod dvanajstimi zastavami proti trgu. Grodba omolkne, a druga prične, tako celo pot do čitalnice. Vhoda pogled je bil v resnici krasen. Pred čjitalnico dospevši je bilo pa dozdanjega reda konec, feajti odtod je vse brž proti taborišču teči začelo. — Pri vhodu taborišča so se postavili na desno in levo dlošli „Sokoli". V malo minutah bilo je taborišče ljudstva polno, tako sicer, da daleč okrog odra ni bilo dru-zsega videti, kakor glavo tikoma glave. Zdaj stopijo tudi govorniki na oder in taborovanje se prične.
Govorov prav izvrstnih ne bodem razlagal, tudi govornikov ne še posebno hvalil, kajti predmeti njihovi so bili v našem listu že omenjeni, in govorniki že brez moje hvale slovijo! Tedaj v bistvenem obziru jie bil vipavski tabor popoln vrstnik svojim mlajšim bratom.
S trikratnim „živio"-klicem na Veličanstvo našega presvitlega cesarja je bil tabor končan, in jako navdušeno ljudstvo je začelo taborišče zapuščati; ter se k zsabavnemu plesu v čitalnico, ali pa pod „grajski ko-sstanj" podajati. Tako se je vršil in končal vipavski ttabor, neizgifiljiv spomin narodne zavesti Vipavcev.