Poštnina plačana v gotovini.
Cena 25.— lir
DEMOKRACIJA
Leto VII. - Štev. 17
Trst - Gorica 1. maja 1953
Spediz. in abb. post. I. gr.
Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Izhaja vsak petek
Sumljive mahinacije
Odkar je Zavezniško vojaško sodišče s hitrim postopkom sodilo u-deiežence nedovoljenih manifestacij, ki so jih neofašisti dne 8. marca uprizorili v našem mestu, je preteklo že nekaj časa, ne da bi bilo medterti rešeno važno vprašanje: kdo pa je vrgel bombo?
Na prvem procesu se o tem sploh ni govorilo. Razpravljalo se je o kričanju, zastavah, grožnjah itd., toda vprašanja o bombi so se vsi izogibali. Napovedano je bilo, da ga bodo reševali posebej. In kakor izgleda, se res rešuje posebej, toda na zamotan in nekam čuden način.
Uvod so bile obtožbe italijanskega časopisja v Republiki, ki je, skoro brez izjeme vrglo krivdo za bombo na tržaške Slovence. Ker ni sledila nobena uradna ugotovitev, ki bi to sumničenje zavrgla in dokazala njegovo zlaganost, je pač ostalo pri sumu. Fašistom se je tako posrečilo skriti svojo sramoto pred dobrim delom italijanske javnosti. Daleč smo od tega. da bi trdili, da so jim zavezniška oblastva s svojim postopanjem pri tem neposredno pomagala, toda vsekakor drži, da s svojim zavlačevanjem dopuščajo, da ostajajo v veljavi takšne trditve, ki ne odgovarjajo dejanskemu stanju. S tem se poglablja prepad med Slovenci in Italijani, kar ne more biti v skladu s težnjami mirnega demokratičnega sožitja, katerega mora tudi Zavezniška vojaška uprava čim aktivneje podpirati.
Druga stopnja v razpletu dogodkov, ki s ov zvezi z vprašanjem krivcev za eksplozijo bombe dne 8. marca, je prevoz dveh glavnih ranjencev in — kakor se vsaj govori, čeprrav ni niti o tem nobenega uradnega poročila osumljencev za odmet bombe v Bologno. Se vedno upamo sicer, da so zavezniške oblasti predhodno izvršile vsa potrebna zasliševanja, da so prišle do nepobitnih ugotovitev, kajti ne moremo si predstavljati, da bi bile tako nespametne ter bi najdragocenejše priče in morda krivce pustile na svobodo, v kateri bodo po temeljitem posvetovanju in razglabljanju s svojimi strankarskimi zavezniki dobili nova navodila, s katerimi bodo na razpravi — če sploh pride do nje — lahko sodišču preprečili, da bi ugotovilo resnico.
Vsekakor je bila ta poteza zavezniškega sodišča posredno zopet velika usluga organizatorjem nemirov v Trstu. Toda ni bila edina. Načelnik pravnega oddelka Zavezniške vojaške uprave je kmalu zatem občutno znižal kazen importi-ranim demonstrantom, ki so bili obsojeni na prvi razpravi. Tudi tq jim bo v bodoče lahko služilo samo za potuho. Kdor hoče namreč v političnih stvareh uživati ugled in spoštovanje, ta mora biti dosleden in trden. Zato se s to logiko ne sklada postopanje zavezniških oblasti, ki so najprej izjavile, da uživajo ranjenci tudi v Trstu popolnoma primerno nego, nato pa so z dovolitvijo njihovega prevoza indirektno priznale nasprotno. Prav tako se s tem ne sklada dejstvo, da so obsodbo sodišča že čez par tednov tako občutno znižali. Povprečen gledalec dobi pri tem vtis da gre pri vsem za nezakonito in samo na obstoječem pravnem redu, sloneče sodno postopanje, temveč za politične mahinacije, pri katerih je Zavezniška vojaška uprava tista, ki se mora koncem koncev vedno ukloniti. Da to koristi samo takim, ki ne žele, da bi se razmere na našem ozemlju uredile, pa naj gre pri tem za črne ali rdeče skrajneže, je več kakor jasno.
Dokončen odgovor na vse to nam bo pač prej ali slej morala dati razprava, na kateri bodo obravnavali krivdo za odmet bombe. To vprašanje je pač treba rešiti, ker zahtevajo to interesi tukajšnjega prebivalstva, ki ne nosi za to kr-voprelitje nobene krivde, ker je treba prekrižati fašistične račune, ki ‘bi zopet radi blatili Slovence ker je treba pred svetom javno izpričati, kakšnih sredstev se vse poslužujejo tuji teroristi, da bi našemu mestu vsilili svojo voljo, in ker zahteva končno sam pravni red, da krivca najdejo in kaznujejo Molk, v katerega se vsa ta stvar trenutno zavija, in omenjeno popuščanje krivcem za ta dogodek pa navdaja zadnji čas opazovalce s skrbjo, da bodo vse skušali zakriti in zabrisati. Ce se bo to res zgodilo, če bo morda vkljub razpravi ostalo vprašanje krivcev nerešeno potem bo pač vsakdo vedel, koliko je ura.
Naloga Zavezniške vojaške uprave in posebno sodišča pa je, da ne zrušijo še zadnje vere v obstoj in izvajanje pravnega reda, brez katerega ni varnega življenja. ***
Izdafstoo tržaških Slouenceo
B. Babič in neofašisti na isti liniji glede Svobodnega tržaškega ozemlja
Ko se je prosluli grobar slovenske narodne zavesti in zapravljivec slovenskega narodnega premoženja, Branko Babič, poslavljal od tržaških titovskih jasli, se je marsikateri sopotnik in pristaš OF oddahnil v prepričanju, da bo tržaška titovska politika, v kolikor v Trstu sploh še kaj pomeni, krenila na nova pota življenjskih interesov našega narodnega obstoja. Poznavalci komunistične miselnosti, komunistične neznačajnosti in posebno še komunistične hinavščine pa si od Babičevega presedlanja na sedež KP v Ljubljano niso obetali bistvenih sprememb.
Kdo pa je Branko Babič, površno izšollni kramarček, ki je v Banji Luki prodajal kavo, cikorijo, česen in čebulo ter podobne potrebščine bosanske kuhinje? Branko Babič je bil in je ostal gramofonska plošča svojih gospodarjev in vse njegove neomejene bahavosti, oblastiželjnosti, vsa njegova zavajanja lahkovernih rojakov, vse njegove številne kameleonske ' preobrazbe v reševanju tržaškega vprašanja niso izhajale morda iz zamisli in pobud nekega zanesenjaškega slovenskega politikanta, pač je bil Branko Babič zgolj občinski sluga, ki pred cerkvenimi vrati ob nedeljah razglaša občanom županove ukaze in pojasnila. Se več, Branko Babič je bil celo precej manj, kajti slovenski občinski' sluga bi pokazal hrbet in figo županu, ki bi se potegoval za to, da mora občinski sluga svojo lastno hišico in njivico prepustiti svojemu največjemu nasprotniku.
Za čas svojega dolgoletnega pa-ševanja na Tržaškem je Branko Babič postavil kar devet nasprotujočih si reši/tev tržaškega vprašanja in sedaj je na kongresu že večkrat prepleskane OF odkril —• deseto.
(Prav v teh časih je v resnici ne-obhodno potrebno, da si tržaški Slovenci podrobno ogledamo najnovejšo in tudi najgorostasnejšo
veleizdajo, ki jo je kdaj koli v zgodovini 'Slovencev pripravil svojemu lastnemu narodu kdor koli. Potrebno je, da si te besede, ki naj bi po Babičevi zamisli postale tudi dejanja, vtisnemo neizbrisno v spomin kot živ opomin proti vsem bodočim preobrazbam, ki jih bo Branko Babič in njegovo politično sorodstvo še poskušalo spraviti na svetlo.
Med drugim je kramarski vedeževalec povedal tudi tole: »STO /e izgubilo svoj pomen, ko so se odnosi med velesilami bistveno menjali.« Od lanskih upravnih volitev, ko je Babič z vsemi trobili prisegal na ohranitev STO-ja, pa do danes so se odnosi med velesilami menjali zgolj v zaplesnelem spominu Branka Babiča ali pa je to hudobno namigovanje na neke protivrednosti, ki naj bi jih skuhal Titov londonski obisk....
Dalje: »STO je danes parola ko-minformovske in tržaške emigrantske reakcije.« To politično modrost je »Primorski dnevnik« hinavsko zatajil, ker se mu je zdela le preveč bedasta in predrzna. Le poslušajte! Dvainštirideset odstotkov glasov pri zadnjih upravnih volitvah, kljub strahotnim goljufijam, ki jih je sam jugoslovanski komunistični tisk z vsem poudarkom razglašal, je STO parola kominfor-movske in tržaške emigrantske reakcije! Ali je še kdaj človek, ki še zasluži ,to ime, izustil predrznej-šo kleveto nasproti tržaškemu gibanju za neodvisnost, proti tistemu gibanju, katerega taktični kli-carji so bili prav pri zadnjih volitvah Branko Babič in njegovi partijski nameščenci. Kaj mislijo o tem gg. odvetniki dr. Tončič, dr. Ferfolja, dr. Skerk, ki so bili glavni zagovorniki »Liste slovenske skupnosti «tudi še takrat, ko je bila po zadnjih volitvah Babičeva prevarantska potegavščina jasna za vsakega normalno mislečega razumnika? Ne »Slovenski poročevalec« ne »Primorski dnevnik« ne povesta nič o-tem, če so Dekleva, Stoka in tovariši črhnili eno samo besedo v znak protesta.
Babičevi demokratični pojmi so dosegli vsekakor višek z naslednjo brezmiselnostjo njegovega tipično gostilniškega žlobudranja: »Zato je jasno in pravilno stališče Jugoslavije glede tega vprašanja v tem, da se to vprašanje reši čimbolj DEMOKRATIČNO v okviru sporazuma med Jugoslavijo in Italijo.« To bi bilo: predelana kupčija Tito-Togliatti v Tito-De Gasperi. Res vzorna demokracija dveh samopa-šnikov!
Nadalje: »Prav je, da se vsi, pa tudi naši rojaki v Trstu, osvobodimo ozkih nacionalističnih tendenc in se opremo (!) v okvir sodelovanja in povezave z demokratičnimi silami v Trstu.« Stalno smo trdili, da je bil skrajno sumljivi ekspanzivni nacionalistični blesk titovskih prireditev pred kratkim zgolj komunistična krinka za goljufanje in zvajanje tržaških Slovencev. Vprašamo samo, s kom sodelovanje in povezava? Z glasniki STO-ja ne, torej povezava z DC, PRI, PSVG, PL. PM in MSI. Povezava s .tistimi, ki naj nas iztrebijo s .pomočjo raznih Babičev, ker sami z lastnimi močmi tega še ne zmorejo.
Morda se je Babiču zahotelo po »pravici« Ljudskih sodišč, ki so likvidirala na desettisoče Slovencev samo zato, ker so hoteli ostati zvesti sami sebi in svojemu narodu., K sreči Ljudska sodišča ne segajo še na tržaška tla, zato pa je treba po Babičevem nauku poriniti v žrelo »cunjastega imperializma« (ta izraz je izsledek Branka Babiča) vse tržaške Slovence z vsemi indi-pendentisti vred, in to samo zato. ker peščica »emigrantske reakcije« razganja Babičevo žolč. To je končno odgovor na znano vprašanje »Demokracije« uod naslovom »Jugoslavija in STO«. Zaenkrat še verujemo, da je to odgovor neuravnovešenega političnega šušmaria. katerega razsodnost se še ni znebila kramarske konkurenčne maščevalnosti. Saj je Vida Tomšičeva, ki verjetno predstavlja povsem, drugačen možganski format v ljubljanski komunistični hierarhiji,
ob isti- priliki zagovarjala spoštovanje mirovnih pogodb. Končno bi bil to edinstveni pr,mer v zgodovini vseh narodov, da matična država svojo narodno manjšino prostovoljno in celo z dopadenjem pošilja v narodno smrt. To pa je prav tisto, kar tako odločno zahteva ves iredentistični in fašistični tisk. To bi se reklo nadalje jasno in odkrito: Branko Babič jim je torej v svojem najnovejšem možganskem razvoju jpostal naenkrat zaveznik. Toda če se že prodaja, potem naj prodaja sebe. Celo lahkoživke prodajajo zgolj sebe, ne pa tudi svojih sester in bratov!
Mnogim poklicnim .revolucionarjem rdeče patine se je v povojni dobi zamračil um zaradi obilnih hudobij, ki so jih sami zagrešili ali pa so za ta dejanja soodgovorni in morda se tudi v Babičevem primeru ponavlja taka tragedija....
Radovedni smo, ali so najnovejših Babičevih misli tudi Stoka. Dekleva .Kukanja in tovariši ter njihovi »neodvisni sopotniki belo-rdeče in črnordeče barve«. V tem trenutku so na zadnjem križišču. Ali bodo sledili Babiču ali ne? Tržaški Slovenci terjamo jasen in končnoveljaven odgovor, kajti molk bo pomenil, da jim je partija več kct lastna zemlja, osebne koristi več kot človeško dostojanstvo! Verujemo pa, da bodo preostali mestni in podeželski titovski ostanki pokazali ob tem usodnem trenutku, vso kraško hrabrost in značajnost in izdajalcu pokazali hrbet.
Tržaški Slovenci pa bomo živeli tudi takrat, ko bo od raznih potu-rie ostal samo še žalostni spomin.
Ob prazniku dela
Letošnji praznik dela praznujejo demokratično misleči in umski delavci v prepričanju, da se bliža čas, ko bo demokratična misel zavladala nad vsem svetom, tudi v enem delu, ki še vedno ječi pod težkim suženjskim jarmom mednarodnega komunizma.
Stalin je mrtev. Njegovi politični dediči ga ne omenjajo več, .s čimer so dali zahodnemu demokratičnemu svetu nov dokaz politične, vojaške in gospodarske zadrege, v katero je Sovjetska zveza zašla pod Stalinovim vodstvom. S Stalinom je za sovjetskega delavca dokončno pokopan tudi lažni ideal o nadvladi delavskega razreda nad ostalim delovnim 'judstvom z u-stvaritvijo diktature proletariata.
S Stalinovo smrtjo se je tudi razblinila vabljiva slika, ki jo je Stalin prikazal sovjetskim delavcem, ko ie tik pred kongresom boljše-viške stranke, ki je bila v Mos-kvi v oktobru 1952. dejal: »V bodočnz>-; sti bo vaš delovni urnik znašal samo pet ur na dan. plače pa se bodo podvojile.« Stalin pa ni povedni, kdaj bo napočil ta srečni dan za sovjetsko delavstvo....
Ne bo napačno, če si zato ob letošnjem delavskem prazniku Prvega maja ogledamo delovne prilike, v katere je danes vkovan sovjetski delavec.
Sovjetski delavec dela šest dni na teden po osem ur na dan, to je skupno 48 ur. Njegov delodajalec — država — pričakuje, da bo njegova storilnost čim večja. Dela na akord in ima določeno delovno nor-j mo. Ce je ne doseže, ga pred vsemi sodelavci javno ožigosajo in mu znižajo prejemke, če jo pa preseže,
Na Češkem raste nemir
Komunistični režim na Češkoslovaškem je doslej obsodil na smrt približno 25.000 ljudi, 50.000 na do^ -smrtno ječo in 250.000' n« prisilno delo, kar zgovorno priča o tem, da na Češkoslovaškem vlada režim terorja.
Preden navedemo za to dokaze, se hočemo pomuditi pri češkoslovaškem komunističnem pravosodnem sistemu. Izenačili so ga popol-noma s sovjetskim pojmovanjem »pravice«, kot ga je označil še Višinski, ko je bil državni tožilec: »Zakon ni sistem družbenih odnosov. To je zbirka pravil o obnašanju, ki izražajo voljo vladajočega razreda.« Bolj enostavno rečeno pomeni torej »pravica« p>od komunizmom izkoriščanje sodišč v politične namene. Izpremembo je preživelo le peščica poklicnih sodnikov, večina so »ljudski sodniki«, ki so večinoma šolani le v razrednem sovraštvu. Ali kot je ob neki priliki povedal namestnik zunanjega ministra Vavro Hajdu:
»Ce ne moremo iz sodnikov napraviti demokratov, moramo napraviti iz demokratov sodnike.«
Ce vzamemo iz češkega in slovaškega tiska in radia samo primere enega samega povprečnega meseca — aprila lanskega leta — vidimo, da se Češkoslovaška nahaja pod bolj hudim pritiskom, kakor v najtemnejših dneh nacistične zasedbe. V seznamu v tem mesecu obsojenih 138 oseb, so objavili podrobnosti le v 49 primerih iz sedmih procesov. Med njimi je padlo 7 smrtnih sodb, 9 dosmrtnih in 33 obsodb na zaporno kazen med 2 -25 let, skupno 439 let.
Kakšna dejanja so izzvala '.e strašne sodbe in kaj je njihov pomen?
Predvsem moramo pripomniti, da češkoslovaški komunistični tisk nima navade, da poroča o navadnih
zločinih. Največ prekrškov je zaradi neupravičenega izostanka od dela, kar se pa le upravno kaznuje. Z »navadnimi« zločini se sodišča preveč ne ukvarjajo in zaradi pomanjkanja delovne sile so celo v enem mesecu amnestirali 245 obsojencev. Političnih krivcev ali o-ne, katerih prekrški odražajo politični nemir na Češkoslovaškem, nikoli ne amnestirajo.
Domnevamo, da so vsi omenjeni primeri povezani z nemirom v deželi. Na žalost smo tudi prepričani, da te številke, dasi so hude, še davno .niso izčrpne. Na primer besede »sodelavce so obsodili na različne zaporne kazni razmerno z zločinom« pogostoma uporabljajo v časopisnih poročilih.
Mnogi procesi jasno dokazujejo odločni odpor proti kolektivizaciji v kmetijstvu. Tako poroča časopis »Zar« iz omenjenega meseca, da so obsodili 7 ljudi zaradi »sabotaže, terorizma, protidržavrie dejavnosti in poskusa umora«. Eden med njimi je bil obsojen na smrt, dva pa na dolgoletno zaporno kazen. Med obsojenci sta bila tudi dva kulaka, velika kmeta, ki so jima podržavili kmetije.
Časopis »Rovnost« od istega meseca poroča, da so obsodili skupino »vaških bogatašev« in sodelavcev na dolgoletni zapor, ker so »nameravali organizirati oborožene skupine«. Nekoliko je čudna vest »Nove Svobode«, da so sodili šestim možem, ker so požgali dve posestvi, »da bi proslavili rojstni dan Zapotockega«.
Toda kakor so se ruski kulaki borili proti kolektivizaciji ob strašnih ljudskih žrtvah, tako se sedaj borijo proti kolhozom češki in slovaški kmetje.
Verjetno je, da je treba tudi druge primere »protidržavne dejavnosti« in organiziranja oboroženih
Občni zbor SDZ za STO
Občni zbor Slovenske demokratske zveze za STO bo v nedeljo 3. maja 1953 ob 9. uri dopoldne v Trstu v ulici Machiavelli 22-®I.
Dnevni red:
1. Poročilo predsednika,
2. Poročilo tajnika,
3. Poročilo o delovanju krajevnih organizacij SDZ in morebitni predlogi teh organizacij,
5. Razprava o poročilih in njihova potrditev,
6. Volitev odbora in nadzorništva,
7. Slučajnosti.
Dostop imajo samo člani S D Z z vabilom.
Vsak član lahko zastopa s pismenim pooblastilom pet članov v smislu člena 15 pravil.
Tajništvo
skupin pripisati odporu proti kolektivizaciji. Tako poroča »Zar« od istega meseca, da so obtožili 15 ljudi, med njimi uradnike, učitelje in trgovce, zaradi posesti orožja in streliva. Obsodili so jih od tri leta do dosmrtne ječe. V tem času je poročal tudi praški radio o o-smih tako imenovanih »vohunih« in »saboterjih«, večinoma članih bivše agrarne stranke. Obtožili so jih, da so ustanovili oborožene skupine, da so poslali poročila »zahodnim agentom« (prijateljska dopisnica teti .v Cheltenham naj bi pomenilo »pošiljanje poročila«) ter da so izvajali sabotažo v kmetijstvu.
Zadnja obtožba je najvažnejša. Nasprotstvo do kolektivizacije zemlje imajo za sabotažo. In kazen za nasprotovanje tatvin lastnega premoženja in življenjskega obstanka kmetov? Enega so obsodili na smrt, šest na dosmrtno ječo in e-nega na 25 let zapora.
Se dve dejstvi sledita iz teh primerov: široko nezaupanje do komunističnega denarja, ki se izraža v želji, nakopičiti za vsako ceno predmete od vrednosti, ter resne težave pri preskrbi hrane, kar dokazuje proces proti ponarejevalcem 80 nakaznic življenjskih potrebščin, o čemer poroča »Rude Pravo«. Praški radio pa je poročal, da so štiri iz tega procesa obsodili na smrt. Obsojeni so »oškodovali najbolj občutljivo področje gospodarstva, oskrbovalni sistem«. Med njimi je 'več trgovcev, kuhar in natakar.
Ker je komunistični režim oropal deželo zdrave valute in hrane, je naravna ljudska želja obdržati nekaj, kar ima neizpremenljivo vrednost, toda kazni za odkritja so strašne. Češkoslovaški tiskovni pregled od istega meseca poroča, da so bratislavskega zlatarja po imenu Frostiga obsodili na smrt, »ker je kopičil zlato, valuto in predmete od vrednosti«. Z drugimi besedami, svoje premoženje ni oddal, ker je upal, da bo tako zavaroval svojo družino pred pomanjkanjem. Najbolj tragično je bilo v -tem primeru, »da so proti njemu pričali niegova žena. sestra, brat in svak«. Kakšno nasilje so izvršili, da so lahko prepričali celo rodbino, da je obsodila svojega glavarja, da umre na morišču, seveda ni bilo objavljeno, lahko si pa to predstavljamo
Vse to ni nič novega glede na nasilje, ki vlada v deželah za železno zaveso. Važna je le hrabrost, ki jo še kažejo Cehi in Slovaki, kljub strašnim kaznim, -ki jih proti njim — upamo zaman — izvajajo njihovi komunistični oblastniki, da bi zlomili njihov odpor.
ge javno pohvalijo in njegova plača se naglo zviša.
Delovna disciplina je zelo stroga. Brez ugovora -mera izvrševati u-kaze delovodje in drugih predstojnikov. Ce predstojniki odredijo, da mora delati nadure ali priti na de-io ob priznanih praznikih, se delavec temu ne more upreti.
Razen malo izjem ne more • noben delavec na lastno željo menjati zaposlitve. Na delu mora ostati, dokler ga njegov predstojnik ne odpusti. Vse tiste, ki zapustijo delo brez dovoljenja, in tiste, ki najamejo delavce, kateri nimajo delavske knjižice, lahko kaznujejo z, zaporom.
V sovjetskih tovarnah in rudnikih vlada pritisk, ki ga občutijo tako delavci kot predstojniki. Delavci morajo večkrat ugotoviti, da gredo žrtve, ki so potrebne za povečanje produkcije, na njihov račun.
Kam se sovjetski delavec lahko zaradi tega pritoži? Teoretično je večina sovjetskih delavcev vpisana v sindikate in njihovi predstavniki bi morali v odnošajih z vodstvi podjetij ščititi njihove koristi. Sovjetski sindikati pa so samo lutke teh vodstev, to je države.
Sindikalnim predstavnikom nenehno zabičavajo, da je njihova glavna naloga to, da naganjajo delavce 'k večji produkciji in da je vse ostalo drugotnega pomena. Ko jih delavci pozovejo, naj zaščitijo njihove koristi in nastopijo proti krivicam, ki se Jim godijo, niso koraki sindikalnih predstavnikov pri vodstvih podjetij odločni, če se seveda sploh odločijo ža kako posredovanje. Vsak namreč ve, da bo izgubil službo in da bo kaznovan, če ga bo vodstvo podjetja obtožilo, da ovira produkcijo in da njegovo posredovanje spominja na »metode desničarskih sindikatov«.
Stavke so prepovedane, ker so »sabotaža produkcije«.
Plače sovjetskih delavcev določa država, ne da bi se prej pogaja.a o njih s sindikati, ali da bi pri svojih odločitvah morala upoštevati katere koli druge činitelje. Od tod zevajoče, krivične razlike med strokovnimi in nestrokovnimi delavci in med delavci različnih industrij.
Na splošno zasluži povprečni sovjetski delavec verjetno od 600 do 700 rubljev na mesec ali 3 do 3,5 rubljev na uro. S tem zaslužkom mora hraniti in obleči sebe in družino, plačati stanovanje ter davke, z ostankom, če ga je seveda kaj, pa si lahko privošči zabavo. Na davke, sindikalne pristojbine, najemnino in javno koristne naprave, odpade okrog 20 odst. njegovega zaslužka, tako da mu ostane za vse ostale življenjske potrebe vsak mesec od 500 do 600 rubljev.
Takšna je torej slika o delu povprečnega delavca v Sovjetski zvezi.
Za gospodarje delavec ni nič drugega kot eden izmed mnogih deset milijonov posameznikov brez imena, katere do skrajnosti silijo in izmozgavajo, da izdelujejo vse, kar želi država. Za svoje delo prejema majhen, prenatrpan prostor, kjer lahko živi, borno hrano in le malo več kot skromno obleko, ki mu pokriva telo. Da mu pogum ne upade, mu nenehno zatrjujejo, da sedanje žrtve utirajo pot sijajni bolj-ševiškf bodočnosti.
Eno pokolenje sovjetskih državljanov je že žrtvovalo vse svoje življenje, ne da bi okusilo sadove te sijajne bodočnosti, in zdaj stopa drugo pokolenje po isti poti.
Kaže, da je življenje današnjega sovjetskega delavca bolj podobno bridkemu prividu kot obljubljeni »deveti deželi«, o kateri so boljše-viki sanjali leta 1917 in mislili, da si jo bodo pod Leninovim in Stalinovim vodstvom priborili.
BmeFiSha pomol Italiji
Italija je prejela od Amerike v okviru Marshallovega načrta in U-prave za vzajemno varnost od 3, aprila 1948 do 31. decembra 1952 milijardo 474 milijonov 590 tisoč 989 dolarjev. V tej vsoti pa ni všteta pomoč, ki ji je bila dana po ustanovi UNRRA.
To je ogromna pomoč, s katero so Zedinjene države prispevale k borbi za ohranitev demokracije v Italiji. Vse kaže, da niso italijanski politični krogi .pomoč izrabili celotno v smislu darovalcev, to je ameriških davkoplačevalcev, zaradi česar je bila italijanska vlada svojčas deležna ostre graje voditeljev MSA - Urada za vzajemno pomoč v Italiji.
VESTI z GORIŠKEGA
Na volišče smo dolžni iti n i s m opadol ž ni k o ga voliti
Clen 90 zakona od 5. februarja 1948, štev. 26, obvezuje vsakega volivca, da gre volit, ker ga sicer župan vpiše v posebni imenik, kjer njegovo ime ostane za pet leit in mu zairadi tega pri morebitni zahtevi spričevala o dobrem vedenju (»Certificato di buona condotta«) napise samo to: »Ni volil«.
Po istem členu 90 župan ne vpiše v seznam tistih, ki niso volili: duhovnike vseh veroizpovedi in vsakogar, ki dokaže, da je bil ves dan volitev več kot trideset kilometrov daleč od svojega volišča: a) ker se je tja preselil potem, ko je že bil vpisan v volilni imenik do-tične občine; b) zaradi civilne ali vojaške službe; c) po potrebah lastnega poklica (»professione, arte o mestiere«); d) zaradi drugih težkih vzrokov.
Nadalje župan ne vpiše v omenjeni seznam volivcev, ki zaradi bolezni ali druge višje sile niso mogli na volišče.
»Višja sila« je širok pojem in zajame vsako nujno opravilo itd.
Zakon pravi, da tako določilo velja za volitve v poslansko zbornico. Iz tega bi se dalo smatrati, da za volitve v senat, ki bodo istega dne, obveznost glasovanja ne velja. Vendar bomo našo javnost o tem še pravočasno poučili, ker se člen 25 zakona od 6. februarja 1948, štev. 29, za izvolitev senata sklicuje v splošnem tudi na določila zakona za poslanske volitve, v kolikor se te lahko uveljavljajo.
Pri tem naj omenimo še, da senatorje volijo samo volivci, ki so dosegli 25. leto starosti, poslance pa vsi volivci.
Zakon torej obvezuje vsakega volivca z izjemami, ki smo jih gori navedli, da gre volit, da glasovnico sprejme, da stopi v volilno sobico in potem glasovnico vrne predsedniku volišča zaprto, to pa zato, ker je glasovanje strogo tajno in je vsaka kršitev tajnosti glasovanja po zaKoriu 'kaznovana.
Tako ne sme nihče, niti zasebnik niti oblast, izdati tajnost, za katero je lahko tudi samo slučajno izvedela!
Glasovanje je tudi prosto in se po členu 70 zakona od 5. februarja 1948, štev. 26, kaznuje z zaporom od enega do petih let in zraven še z globo od 3 tisoč do 20 tisoč lir vsakdo, ki s silo in žuganjem napeljuje volivca h glasovanju za določeno volilno listo ali za določenega kandidata.
Poleg sile in žuganja prepoveduje zakon in z isto kaznijo kot gori navedeno kaznuje vsakogar, iti volivce nagovarja z vestmi, o katerih ve, da so krive, z zapeljevanjem in zmotami (»raggiri«) in sploh z vsakim sredstvom, ki utegne zmanjšati volivčevo prosto voljo.
Dovoljena je samo stvarna in kritična propaganda, stvarno ;n kritično prepričevanje volivcev.
Tujih kandidatov nismo dolžni voliti
Slovenci v Italiji smo se odločili, da pri teh razmerah in s tem volilnim zakonom, ki za našo manjšino ne vsebuje posebnih določil, ki jih je naša organizacija pravočasno od vlade zahtevala, na volitvah o 7. junija t. 1. svojih kandidatov ne postavimo in drugih list ne podpremo. K temu smo Slovenci v Italiji prisiljeni, ker imamo
Tožba za »Trgovski dom zavrnjena
tudi mi pravico do zastopstva v poslanski zbornici in v senatu, kot Francozi v Aoški dolini, ki jim zakon nudi posebna določila, da lahko volijo svojega poslanca in svojega senatorja. Isto velja za Nemce v Poadižju. Le nam vlada noče m noče priznati takšnih pravic!
Volivec ni in ne more biti prisiljen, da glasuje za stranko in za kandidate, ki ne odgovarjajo njegovemu prepričanju in njegovim koristim. Zato nismo slovenski volivci v Italiji dolžni, glasovati za nikogar, ker na glasovnici ni znaka in kandidata, ki bi branil in zagovarjal naše pravice in koristi!
Ker pa smo po zakonu dolžni (lahko bi rekli prisiljeni!) iti na volišče, sprejeti glasovnico, stopiti v sobico (»cabina«) in vrniti glasovnico predsedniku volišča, je jasno, da na tej glasovnici ne napravimo s svinčnikom nobenega znaka, ker nočemo podpreti nobene tuje liste in nobenega tujega kandidata.
Nihče ne sme vplivati na volivce, da glasujejo proti njihovi vesti in prepričanju. Vest in prepričanje slovenskih volivcev sta in ostaneta kot za časa fašizma: zvestoba materinemu jeziku in vsemu, kar je slovenskega!
Ne potujčujemo, a ne maramo biti ootujčevani!
Nočemo, da nam kdo hlapčuje,
a ne maram obiti hlapci drugim!
Slovenski glasovi ne bodo reševali zatiralcev Slovencev!
Niti furlanski avtonomisti ne bodo volili
Niti furlanski avtonomisti niso postavili svojih kandidatov, ker se niti oni ne strinjajo s tem volilnim zakonom.
Njihov list »II Cjavedal«, štev. 7-8 t. 1., piše, da »avtonomisti ne volijo!« Pri tem poziva Furlane, naj se spomnijo vseh udarcev, ki so jih bili deležni in vseh, ki so jim udarce dali!
Tudi slovenski volivci naj v tem času prikličejo v spomin težke rane, ki so jih oni sami in njihovi bratje občutili v dvajsetih letih neusmiljenega preganjanja od strani fašistov, ki jih že za volitve od 7. junija daje v izvolitev!
Ne in ne! Vse se v nas upira, da b: volili kandidate, ki so nam tuji, ki naših pravic niti ne zagovarjajo in niti ne branijo.
Vse se v nas upira ob misli, da so na glasovnicah tisti, ki so nas skozi dvajset let smrtno trpinčili in mučili, in to s pomočjo zakona, ki so ga demokristjani izvolili. Tisti demokristjani, ki nam Slovencem, žrtvi dvajsetletnega preganjanja, nočejo omogočiti kandidature in zastopstva v parlamentu!
Možnost izseljevanja za begunce
Slovenec, ki živi v Johannesburgu, da brezplačne informacije o pogojih za izselitev v Južno Afriko ter o življenju in delu v tej deželi. Ugodna prilika za zaposlitev strokovnih delavcev (ribičev, delavcev - strokovnjakov za konzerviranje rib, sadja, strokovnjake v sadjarstvu in vrtnarstvu, zidarjev, tesarjev, ključavničarjev itd.). Lahko pišete v slovenščini, srbohrvaščini, nemščini in italijanščini. Prav tako boste dobili tiskovine v vseh štirih omenjenih jezikih.
Prilike za zaposlitev v Južni A-friki so zelo ugodne. Zidarski delavec dobi n. pr. na teden od 15 do 16 funtov šterlingov, na mesec to-'rej okrog 60. To je približna povprečna p!ača dobrega delavca. Strokovni delavci imajo še boljše izglede. Računate lahko, da vas stane življenje in hrana približno 20 funtov šterlingov na mesec, <o je eno tretjino plače.
Za vse ostale informacije se obrnite na naslednji naslov:
'Dr. A. V. Pintar
16, Elgin Mansions, Cor. Jeppe
Delvers Stir.
Johannesburg
Union of South Africa.
Prestopili obč. predpisov
Vmarcu je število prestopkov občinskih predpisov v Gorici preseglo vsa dosedanja prvenstva: bi-;
lo	jih je kar 210. Največ prestopkov je bilo v mestnem prometu.
Iz časopisov smo izvedeli, da je beneško sodišče zavrnilo tožbo g. Klanjščka z Oslavja pri Gorici za vrnitev »Trgovskega doma« v Gorici, ki ga je bila Trgovska obrtna zadruga primorana prodati goriški fašistični federaciji za borih 400 tisoč lir.
Trgovski dom, ki ga je omenjena slovenska zadruga sezidala leta 1904, je predstavljal najlepšo stavbo na korzu v Gorici in je služil raznim slovenskim organizacijam, zlasti kulturnim, ker je imelo lepo gledališko dvorano.
Sodba beneškega sodišča baje u-gotavlja, da g. Klanjšček nima aktivne pravice za tožbo in, po pisanju demokrščanskega »Giornale di Trieste«, se je likvidacija zadruge izvršila v redu ter da ni bilo proti likvidaciji vloženega nobenega protesta. .
Sevada ne, kdo pa se je upal protestirati proti nasilnikom, kot so bili fašisti?
»Giornale di Trieste« trdi sedaj, da se Slovenci ne moremo pritoževati zaradi te pogodbe glede Trgovskega doma, češ da se tudi Italijanom v Jugoslaviji dogaja kaj takega. Slaba tolažba za krivico, ki se je goriškim Slovencem dogodila! Primerjava, ki jo »Giornale di Trieste« izvaja, ni na mestu, ker so Italijani sami zapustili svoja premoženja v Istri. Tu pa so fašisti prisilili naše ljudi na prodajo Trgovskega doma z .grožnjo, da jih pošljejo v prisilno konfinacijo ali da se jim zgodi še kaj hujšega.
»Giornale di Trieste« pa mora vedeti, da je italijanska manjšina v Jugoslaviji z zakonom zaščitena, kar se tiče njenih pravic, medtem ko se rimska vlada niti ne zmeni
za slovensko manjšino v Italiji, ki nujno potrebuje .tudi svoj dom za kulturne potrebe!
Državna pomoč goriški pokrajini
Izredna vladna pomoč pasivnim krajem je bila nakazana tudi Goriški. Naši pokrajini so nakazali 400 milijonov lir, ki jih bodo uporabili za gradnjo cest in drugih javnih del na Goriškem. Krajevne oblasti so od omenjene vsote dodelile levji delež okrožju Gradež, ki je dobilo 340 milijonov. Ostalih 60 milijonov bodo razdelili med o-stala področja goriške pokrajine.
Težko je razumeti tudi med volilno dobo tako prednostno postopanje!
Doklade za jetične
Zakon od 9. aprila, št. 213, določa, da morajo jetični prejemati izredno podporo, ki traja eno leto po odpustu iz bolnice. Do te podpore imajo pravico le tisti bolniki, ki so bili ysaj dva meseca v kakem zdravilišču in so bili odpuščeni, ker so klinično zdravi.
Poročeni prejemajo dnevno 500 lir za dobo 12 mesecev, samci pa 300 prvih 6 mesecev, ostalih šest pa le 200 lir na dan.
Izpiti na slov. srednjih šolah
Na slovenskih srednjih šolah v Gorici bodo v prvi polovici junija sprejemni, vstopni in zaključni izpiti v vrstnem redu, ki bo pravočasno javljen na razglasni deski šole. (Mature bodo v drugi polovici junija, kakor že objavljeno v tem časopisu.)
Prošnje za pripustitev k tem iz-
pitom, na kolkovanem papirju za 24 lir in naslovljene na ravnateljstvo šole, je treba oddati najkasneje do 15. maja v tajništvu šole.
* * •
Šolski skrbnik sporoča, da morajo vsi prizadeti vložiti prošnjo za zrelostne izpite najkasneje do 15. maja. Prošnjo je treba nasloviti na ravnatelja zavoda, kjer prizadeti namerava polagati izpite.
Ukinjeni semestri na šolah
Letošnja razdelitev šolskega leta v dva semestra se je slabo obnesla. Zato so šolske oblasti mnenja, da bo s prihodnjim šolskim letom treba zopet uvesti dosedanja trimesečja. Morda bo s tem korakom res nekaj popravljeno v današnjem pomanjkljivem poslovanju srednjih šol.
GOSPODARSTVO|
KOLORADSKI HROSC
Se predno je bil čas za saditev krompirja, je mnogo kmetov tarnalo, češ kaj naj sadimo krompir, ko pa nam krompirjevec daje toliko dela in skrbi!
No pa je za časa saditve krompir'- vendarle podleglo malodušje splošni volji in potrebi za saditev krompirja. Saj tako tudi mora biti, če pomislimo, kako važen pridelek je krompir bodisi za človeško prehrano kakor za polaganje živini.
V	splošnem pa bi koloradski hrošč (krompirjevec) ne smel delati toliko preglavic. Potrebno je le, da budno pazimo nanj, po možnosti vsak dan ali vsaj rarkrat na teden.
Najuspešnejše je zatiranje tega požrešnega škodljivca na ta način, da pobiramo jajčeca, ličinke in hrošče same ter jih -takoj uničimo. Dobro je, imeti s seboj |katlo s pokrovom, s katero polageftno nabrani mrčes, ki ga nazadnje uni-. čimo ali z zmečkanjem ali s sežiganjem na ognju. Lahko ga pa u-ničujemo tudi s tem, da krompirjeva stebla dobro poškropimo z airzenatom v množini 0.5 odst. ali pa s tovrstnimi pripomočki na podlagi D.D.T., kakor n. pr. »Gesarol« 1 odst. ali pa z brezdušnim »Tio-gamma« po 150 gr odst.
Ker moramo krompirjevišče škropiti proti paronosperi z brozgo modre galice in apna, lahko opravimo obojno škropljenje istočasno, in strup proti hrošču enostavno primešamo brozgi modre galice. To slednjo pripravimo z 1 odst. modre galice in enako količino apna.
Potrebno je tudi, da (kjer je lansko leto rastel krompir in poganjajo letos krompirjeva stebla od semena, ki je ostalo v zemlji) taka stebla izrujemo, ker bi se sicer tam hrošč nemoteno razvijal.
ČIŠČENJE TRT
Trta, kakor je znano, poganja več ali manj po celem deblu. Da pa ti poganjki ne bodo trti jemali hranilnih snovi, jih enostavno odstranimo. Temu delu pravimo »ple-tev trt«. Ko pa odstranjujemo te poganjke po deblu, odstranimo i-stočasno tudi vse poganjke na enoletnem lesu, ki ne nosijo zaroda.
Kjer je trta potrebna pomladitve ali kakor koli znižanja, bomo na deblu samem pustili rasti morebitni poganjek. Ta poganjek nam bo v prihodnjem letu služil kot reznik (šperon) in pozneje bomo ob njem odrezali trto. Pletev trt moramo o-
Slovenci in volitve v itafiiji
SKLEP S D Z
Izvršni odbor Slovenske demokratske zveze v Italiji je na podlagi dejstev prišel do zaključka in sklenil, da za državnozborske volitve, ki bodo v Italiji 7. junija 1953, Slovenska demokratska zveza ne postavi svojih kandidatov in ne podpre nobene druge liste.
To svoje stališče utemeljuje Izvršni odbor SDZ s sledečimi razlogi:
a) ker volilni zakon ne vsebuje posebnih določil, ki jih je Izvršni odbor SDZ zahteval, in ki naj bi omogočila učinkovit in uspešen nastop slovenske manjšine v Italiji s svojimi kandidati na teh volitvah, in sicer takšnih posebnih določil, ki jih volilni zakon že določa za nemško in francosko manjšino v Italiji;
b) ker vlada ni še izdala zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, na katerega jo veže člen 6. ustave.
Gorica, dne 18. aprila 1953.
Vodstvo SDZ
Italiji
praviti, ko so poganjki še kratki, da vidimo ves zarod. S takim zgodnjim pletjem opravimo delo mnogo hitreje, ker je bolj pregledno.
Pred cvetenjem grozdja navadno preščipavamo poganjke. V zadnjem času pa so glede tega deljena mnenja. Po opazovanju in preizkušnji so razni strokovnjaki ugotovili, da je za razvoj trte in zlasti grozdja bolje, poganjke ne preščivavati. Grozdje se v senci bolje počuti kakor na soncu. Mi pa bomo izbrali nekako srednjo pot: ker .trta žene bolj spredaj, bomo sprednje, dobro razraščene poganjke preščipni-
li	nad 4. listom nad grozdom in vse druge pustili rasti. Mlade trte do treh let pa ne plejemo niti ne preščipavamo, ker bi se trta ošibila.
OGLED MELIORACIJSKIH DEL NA TRŽAŠKEM Področno kmetijsko nadzorništvo namerava napraviti ogled nekaterih važnih kmetijskih izboljšanj področja, katerega se lahko udeležijo kmetovalci kakor tudi druge osebe, ki jih kmetijstvo zanima.
Ogledali si bomo nekatera tehnična in ekonomska vzorno vodena posestva, novo zasajene vinograde in sadovnjake, nekatere zemeljske preureditve in melioracije, dalje središče za umetno osemenjenje in središče za motorno oranje.
Ogled bo v nedeljo 10. maja t. 1. in ga bomo ponovili takoj naslednjo nedeljo 17. maja.
Za potrebna pojasnila in vpisovanje za udeležbo se lahko obrnete na Področno kmetijsko nadzorništvo, ulica Ghega št. 6, tel 86-73, ki bo tudi dalo na razpolago udeležencev brezplačno prevozno sredstvo.
Oddaja žita
Tudi letos bo država odkupovala od kmetov žito. Odkup bo kot zadnja leta prostovoljen. Cena bo verjetno enaka ali celo boljša kot na prostem trgu.
Trgovinska izmenjava s Slovenijo
V marcu so uvozili iz Slovenije za 62,139.000 lir blaga: raznovrstnega lesa, mesa, jajc, jedilnih gob in mineralne vode.
V Slovenijo pa so izvozili za 40,342.000 lir nadomestnih kosov raznovrstnih motornih vozil, kolesne gume in zračnice, riž in še kaj drugega: nekateri zneski pa se nanašajo na plačila za popravilo motornih vozil.
Do sedaj so izvozili za 750,781.000 ■lir, uvozili pa za 663,403.000 lir blaga.
Naročenega izvoza pa imajo še za 32,888.000 lir, tako da znaša pribitek v dobro Italiji 54,441.000 lir.
Prosti pas
Goriški potrošniki so lansko leto prejeli in užili približno 7.500 stotov sladkorja in 2.000 stotov kave.
V	resnici je pa bilo nakazano go-, riškemu prostemu pasu 24.962 stotov sladkorja in 4.963 stotov kave, kar je dejansko uprava tudi prejela. Kot vidimo iz teh uradnih podatkov goriške trgovske zbornice, je večji del kontingenta odšel v roke industrijcem in trgovcem ali pa kam drugam, saj so potrošniki prejeli komaj tretjino nakazanega blaga.
Vsi napori in vse žrtve vlade, ki bi rada omilila težki gospodarski položaj goriške province, so brezplodni in širši javnosti nič ne koristijo.
koder so bivali večinoma Slovenci; zato je hotela odstopiti primier-ski okraj na Tirolskem, toda itali-
Ob koncu srednjega veka sta začela pešati tudi moč in vpliv o-glejskih patriarhov in Benečani so i lahkoto zavladali nad vso Furlanijo.
Tako stanje je trajalo do Napoleonovih vojn. Leta 1797 je Napoleon premagal in podvrgel vso gorenjo 'Italijo in zasedel Videm. Po sklenjenem miru v Campoformidu pod Vidmom, po katerem je nehala obstojati nekdaj tako slavna in mogočna republika Sv. Marka, sq prišle te pokrajine in z njimi tudi Beneška Slovenija pod Avstrijo.
L. 1805 se je zopet vnela vojna med Napoleonom in Avstrijo. Po sklenjenem miru v Požunu (sedaj Bratislava) je pripadla pokrajina na desnem bregu Soče italijanski kraljevini pod francosko nadoblastjo. V miru v Fontainebleau-u 1. 1807 so določili, naj bo Soča meja med Avstrijo in Italijo, in sicer od njenega izliva do bližine Kanala. Od tod dalje je šla razmejitev čez »taro mejo ob Idriji če.z greben gorovja Kolovrat nad Volčami do Matajurja.
Takratne vasi v Kobaridskem kotu: Staroselo, Kred in Borjana so bile pridružene Italiji. Ko so pa bili pregnani Francozi zaradi poraza pri Lipskem na Nemškem 1. 1813, je prišla vsa Benečija pod
NA JZ A PA DNBJŠI OGRANBK SLO VBNSKB ZBMLJB: BBNBŠKA SLOVBNIJA
Zgodovinski, krajepisni in dialektološki očrt
Avstrijo. L. 1814 so določili naslednjo mejo med Avstrijo in Italijo. Od Predila nad Bovcem do vrh Kanina in potem do Muzačevega pogorja je šla mejna črta po starem. Tukaj je obšla prejšnje beneške vasi: Breginj, Logje, Robedišče in prej navedene tri, potem je nadaljevala do vrh Matajurja in obšla beneško občino Livek na Matajur-jevem pogorju. Ti kraji so bili tedaj ločeni od Beneške Slovenije in stalno spojeni z Goriško. S cesarskim patentom 3. julija 1816 je bil k novo ustanovljeni lombardski -beneški kraljevini, ki je bila po Dunajskem miru prisojena Avstriji, pridružen še čedadski okraj.
Torej beneški Slovenci so bili takrat še vedno pod Avstrijo, upravno in pokrajinsko pa so bili ločeni od goriških Slovencev. To je bil tudi razlog, da so se ostalim Slovencem tudi bolj odtujili, bili pro-tiavsirijskega duha in stremeli z ostalimi Lahi po osvoboditvi izpod avstrijskega jarma.
Ker je Avstrija vedela, da ima
v tej novi kraljevini mnogo nasprotnikov, ki delujejo na tem, da bi se odtrgali od nje, je pred nastopom viharnega leta 1848 začela utrjevati podboneško cesto, t. j. o-no, ki vodi iz Čedada v Kobarid, in prepovedala pod smrtno kaznijo uvažanje strelnega orožja na Beneško. Vkljub temu so ga prebivalci Stupice, obmejne vasi ob Nadiži, dovažali skoro vsak dan v koših za oglje in ga potem skrivali po votlinah in kleteh, toda nihče jih ni izdal, tako so bili edini proti Avstriji.
Ob izbruhu vstaje so ustanovili na Beneškem navadno stražo, ki je bila čez noč oborožena. Posebno so pazili narodni stražniki na tujce in jih mnogo tudi pozaprli. Ob strminah nad cesto, ki vodi ob Nadiži od Kobarida v Benečijo, so kopičili velikanske skale, da bi jih zvalili na avstrijske vojake, če bi ti poskušali prodirati ob Nadiži.
Brž ko so raznesli vest, da je papež Pij IX. blagoslovil Italijo in da so se uprle Benetke, Videm in
druga beneška mesta, so se začeli tudi -beneški .Slovenci gibati in se navduševati za staro republiko Sv. Marka. Slišali so se klici »dol z Avstrijo« in prepevanje domoljubnih pesmi. K novo ustanovljeni straži je pristopilo tudi mnogo Slovencev, in ko se je razširil glas, da hočejo Avstrijci naskočiti Čedad, je prihitelo ljudstvo iz vsega okraja, da bi ga branilo. Ko so pa videli, da je avstrijski general Nu-gent prisilil Videm k predaji, so spoznali, da je njihovo početje rodila le hipna navdušenost in so se vrnili zlovoljni domov. Tako je avstrijski bataljon brez težave zasedel Čedad.
Po oklicu italijanske kraljevine 1. 1861 so se vedno bolj širile garibaldinske ideje med beneškimi Slovenci. 2e leta 1864 se je obleklo kak ih 24 mladeničev v garibaldinsko uniformo in javno nastopilo pred cerkvijo sv. Kancijana nad Gorenjim Barnasom. Lombardsko beneško kraljevstvo je bilo ogroženo in po izgubljenih bitkah pri
Solferinu in Sv. Martinu pod Gardskim jezerom 1. 1859, ko je prišel Pijemontezom francoski cesar Napoleon III. na pomoč, in po sklenjenem miru v Villafranchi, je morala Avstrija odstopiti Franciji Lombardijo, in ta jo je prepustila, zaradi take pogodbe, Piemontu (I-taliji). Ostalo je še Beneško, ki je segalo do rečice Mincio, ki se izliva od juga v Gardsko jezero, in 1. 1866, ko se je zvezala Italija s Prusijo, je morala Avstrija zaradi svojega poraza pri Kraljevem Gradcu na Češkem, odstopiti Italiji še Benečijo. Po premirju v Visi-nale pri Krminu je sledil v obmejnih pokrajinah plebiscit, ki je bil odrejen tudi za beneške Slovence in goriške Furlane. Vsi beneški Slovenci, razen enega, so se izrekli za Italijo, medtem ko so Furlani bili za Avstrijo. Pravijo, da so si pripenjali za trak na klobuku listič z napisom »si« ali »no« in tako tudi odločali.
Avstrija si je sicer prizadevala, ohraniti Benečijo vsaj do Tera,
janska vlada je odgovorila, da ne more (tega sprejeti, češ da je plebiscit že odločil in pri tem je tudi ostalo; državna meja je bila postavljena ob reki Idriji (Judrio).
Od tega leta naprej si je Italija prizadevala potujčiti te .Slovence, toda pozneje, ko je uvidela, da to ne gre, posebno še zaradi slabo u-rejenega šolstva, kakršno je bilo pri njih takrat, je odnehala. Dokaze državljanske lojalnosti so beneški Slovenci doprinesli v prvi svetovni vojni, zato ni bilo sumničenj in preganjanj. Domačini so se zato lahko posluževali svojega jezika v vsakdanjem občevanju.
V	cerkvah, kjer je bil slovenski duhovnik, je bilo tudi vse slovensko. Duhovščina je bila pri tem zelo delovna in požrtvovalna: utrjevala je med ljudstvom znanje slovenskega jezika in mu dajala krepko pobudo pri vztrajanju v narodni zavesti. Ti duhovniki so bili posebno ob mejah v vednem stiku z duhovščino na Goriškem, ki jih jq vsestransko podpirala. Tudi Mohorjeva družba je imela med beneškimi Slovenci lepo število (nad 200) udov, mnogo tudi dosmrtnih.
(Sledi 11. nadaljevanje)
PERZIJSKA ZAGONETKA
Na prvi pogled izgleda Teheran, prestolnica Perzije, kot južnoameriško velemesto, ki je zrastlo čez noč.
Široke asfaltirane ulice, najnovejši ameriški avtomobili, moderni bloki strnjenih poslopij. Vendar je to samo površen pogled. V rumenoumazanh mohamedanskih četrtih mesta s svojimi prastarimi kanalizacijami in po dan in noč prepolnjenih bazarjih vlada pravo ■orientalsko razkošje, tesno pome-.šano z vzhodnjaškim siromaštvom.
Kdor hoče rešiti perzijsko uganko, se mora predvsem vprašati, kaj nudi tako obilno prehrano večnim perzijskim nemirom? Po tisočerih kotih bazarja v Teheranu, tam, kjer sta si beduinski berač in ilegalni milijonar z mamili najboljša prijatelja, nimata Mosadek kakor šah veliko besede. Bazar odloča o perzijski politiki tako, kakor je odločala čaršija o politiki predvojne Juogslavije in kakor je odločalo nekaj družin Francoske banke o usodi Francije.
Mož, pred katerim se klanjajo množice, in katerega beseda zadostuje, da se dvigne nadzemlje in podzemlje v krvave demonstracije, je osemdesetletni starček Sajed A-jatulah Kašani, po slovensko »Božje znamenje«. Ta starček se je vedno upiral tako vsakršnemu pakti-ranju s tujimi kapitalističnimi družbami kakor z domačimi veleposestniki. Ta nadpravoverni muslimanski samouk, ki se je sam postavil za »mulaha«, to je za verskega voditelja, daleč presega s ;5voj im vplivom okretnega predsednika vlade Mosadeka.
Modrec Kašani stanuje v osrčju bazarja kot naslednik mučenca I-mana Huseina in se najstrože drži strogih verskih obredov. Zato so njegova vrata vedno odprta slehernemu, ki je potreben pomoči a-li nasveta. Sajed Ajatulah Kašani prav tako prisrčno razgovarja z največjim siromakom kakor s tistimi redkimi muslimani ,ki jih je A-lah obdaroval z bogastvom.
Pri vsem tem pa ne manjka s •črnim turbanom pokritemu nacionalističnemu prvaku izdatna porcija političnega pohlepa. Je to prav gotovo najvplivnejša »siva eminenca« vsega perzijskega političnega življenja, o kateri pa nihče ne ve, kakšni so dejansko njeni pravi nameni.
V času Kašanijevega zadnjega romanja v Meko je oznanjal: »Od Pakistana do Maroka me pozna in spoštuje ves muslimanski svet. Nekega dne bomo mogočna enotna država z osemdesetimi milijoni prebivalcev in takrat bomo vse nevernike pognali čez meje naše orjaške države.« Do ostvaritve teh sanj je vsekakor še zelo daleč in general JJaguib v Egiptu je tej o-stvaritvi vsekakor bližji od vseh fanatičnih prerokov, kakor so Kašani, Abd-el-Krim ali bivši jeruzalemski mufti. Res pa je, da ima danes »siva eminenca« v Perziji mnogo več izgledov, da si prisvoji v deželi zadnjo besedo, 'kakor pa šah, Mosadek ali pa filokomunistič-na stranka Tudeh.
Glavni ključ za zakulisno igro Kašanija je njegova, milo rečeno, histerična mržnja do Angležev. V prvi svetovni vojni se je Kašani
bojeval na strani svojega očeta v Iraku in Siriji proti britanskim četam in njihovim arabskim zaveznikom pod vodstvom znamenitega polkovnika Lavvrencea. Nekega dne je na bojišču padel njegov oče.
Za časa druge svetovne vojne je foil Kašani eden izmed prvih, ki je podpiral in sodeloval z nemškimi tajnimi agenti na Bližnjem vzhodu. Vendar so njegove spletke kmalu odkrili in tako je najdaljšo dobo vojne preživel v internaciji. Od tega trenutka dalje je samo še povečal svojo protibritansko delavnost, ki se ie prav posebno uveija-vali za časa abadanske petrolejske krize.
V lanskem juliju je Kašani še odločno podpiral Mosadeka in mu pomagal pri odstranitvi Gajama Sultaneha. Perzijski jokajoči predsednik vlade je poskušal v letošnjem januarju znatno okrniti pravice perzijskega parlamenta. To je bila velika napaka Mosadeka, saj je odločujoči faktor parlamenta prav belobradi Kašani. Kašani namreč zapoveduje, koliko poslancev naj se parlamentarnega dela udeležuje, in kadar misli, da je treba Mosadeka oddaljiti od njegovih zakonjodajnih naklepov, o-stanejo poslanci po naročilu Kašanija doma. Na ta način »siva e-minenca« sproti regulira delovanje parlamenta, ki je-edini merodajen za sklepanje uredb in zakonskih :ukrepov. Ko je zatem v februarju Mosadek zvijačno pregovoril šaha. naj za daljšo dobo zapusti državo, je Kašani sprevidel, da je prišel
čas, ko bo treba oblastniškemu predsedniku pristriči peroti, ker se bo v nasprotnem primeru sprevrgel v resničnega diktatorja dežele. Kašani je Mosadekovo namero spretno preprečil in s tem vzpostavil potrebno ravnotežje sil med šahom in Mosadekom.
Kašanijev položaj pa se je zelo omajal zaradi delovanja njegovega sina, ki ga vladni krogi obdolžu-jejo sodelovanja pri ugrabitvi in umoru načelnika teheranske policije in Mosadekovega pristaša generala Ashfartoosa, zaradi česar ie prav te dni zavladalo v Perziji zelo nevarno razpoloženje.
Zakaj pa se Mosadek ne posluži priljubljenega sredstva vseh samo pašnikov in .nasilniških kandidatov — aretacije Kašanija? Za tem vprašanjem se skriva vsa skrvnost perzijske revolucije. »Siva eminenca« še ni izigral poslednje karte. Damoklejev meč, ki visi nad Mosadekovo glavo, je zavit v nujne potrebe perzijskega gospodarstva, ki mu zapovedujejo, da se na neki način sporazume s tujim kapitalom ali pa da ‘požene- državo v bankrot.
Vsako paktiranje z Američani a-li. kompromis z Angleži pomeni avtomatično ustoličenje Kašanija, ki sc mu socialna blaginja prebivalstva deveta briga.
V teh težavnih problemih je o-mrežena perzijska revolucija, ki traja že več desetletij, in ki jo Sovjeti krmijo s težkimi propagandnimi milijoni, zaenkrat pa še brez vidnega uspeha.
To je priljubljen režira!
Kako je priljubljena »ljudska o-blast«, nam najlepše dokazujejo razni članki, ki jih kar mrgoli v »Slovenskem poročevalcu«. Tako beremo:
»Po pismeni izjavi, ki jo je dala Amalija Zveglič, vdova po nekdanjem partizanu in mati več nedo-letnih otrok, je le-ta nekako pred tremi leti doživela v lastni hiši napad seseda Možiča z revolverjem v roki.
Možič jo je pri tem zmerjal s komunistično k .... , čeprav ni članica Zveze komunistov, medtem ko je njegova žena Neža pri tem pričala, da je treba spraviti s poti to »bando cigansko«.
Napad se je končal s tem, da napadalec napadenke ni našel, ker se mu je skrila. Ljudje iz iste družine so po pripovedovanju Zvegli-čeve že večkrat metali tudi kamenje v okna in vrata njene hiše ter j: pobili kokoši in purane, s čimer se ukvarja zdaj sodišče.
Amalija Zveglič živi zaradi Možiča in njemu podobnih ljudi v vasi neprenehoma v tem strahu, da se brez spremstva niti podnevi ne upa iz hiše. V podobnem strahu za svoje življenje in varnost pa žive še nekateri drugi ljudje v vasi — iskreni pristaši socialistične misli, o čemer sem se prepričal na lastne oči.«
Obveščeni pa smo, da ne vladajo nič boljše prilike niti v drugih krajih po Sloveniji. To je za sedanji jugoslovanski režim zares porazno spričevalo! Objava omenjene novice pa je za »Slovenski poročevalec« višek avtokritične iskrenosti....
Vera in farizejstvo
Ko sem prečital članek v »Ka- | toliškem glasu« od preteklega ted- ' na, ki nosi naslov »Prav je tako! Zdaj se vsaj poznamo!«, se mi je vsilila hkrati trojna misel: »Napisal ga je zlobnež«, mi je pravila prva. »Napisal ga je farizej«, je dejala druga. »Napisalo ga je brezvestno in zahrbtno pero> ki mu je vse le za .svojo osebno korist, katero hoče doseči tudi preko vse krščanske morale in slovenske omike«, sem zaključil s tretjo mislijo svoje razmišljanje.
Pri tem pa sem trpko občutil dejstvo, da prav katoliški list sprejema in priobčuje take vrste člankov, ki so po katoliški veri greh, po človeških moralnih načelih pa laž in kleveta.
Se ni minilo štiriindvajset ur, odkar je Ust bil izšel, že se je nešteto znancev in prijateljev z listom v rokah zgražalo nad pisanjem, da sta list »Demokracija« in »Slovenska demokratska zveza« protislovenska. Tudi iz krogov raznih duhovnikov sem izvedel, da dotični članek ostro obsojajo.
Članek je plod zablode ene same osebe, ki stoji izven kroga odgovornih gospodov pri »Katoliškem glasu«, o katerih vemo, da so dobri in pošteni voditelji slovenske katoliške skupnosti.
Pisec onega članka ni niti dober katoličan niti dober Slovenec, ampak samo nestrpen, strupen stran-kar, ki je izlil na »Demokracijo« in na »Slovensko demokratsko zvezo« golido gnojnice samo zato, ker ga je dopisnik v »Demokraciji« od
flli je trst res konfinacijsko središče?
»Prej so fašistično politiko izvajali ljudje iz demokratične šole zdaj pa se za demokratično fasado skrivajo funkcionarji iz fašistične šole.«
n.
Zadnjič smo omenili težave, ki jih delajo italijanske oblasti pri .podeljevanju potnih dovoljenj Slovencem .posebno Tržačanom, katerim so predhodno odvzeli italijansko državljanstvo.
Da je ta postopek doslednejši in bolj brezobziren, kakor pa je bil celo tisti, kakršnega so uveljavljali v času fašizma, nam zgovorno kaže primer, ki nam ga je opisal prijatelj, potem ko je prečital naš prvi članek. Ne bo odveč, če se seznani z njim tudi naša javnosti in če nekoliko razmišljajo o njem tudi tisti funkcionarji, ki so pri tem neposredno prizadeti.
Gre torej za gospoda, ki se je po prvi svetovni vojni še kot otrok preselil s svojimi starši v Jugoslavijo. Kje si je on sploh mislil, da ga Italija še vedno vodi v svojih spiskih kot svojega državljana in da mu je zamerila, če se je v slovenskih šolah navzel zavednega slovenskega duha. Toda to mu je postalo jasno, ko ie po končanih študijah vstopil v službo ter je potreboval potni list, da bi potoval v Italijo, s katero je bilo njegovo podjetje v stalnih poslovnih stikih.
Usoda ruske carske krone
Na bregovih enega izmed od I spravljene umetnine neprecenljive -sveta odrezanih finskih jezer živi zgodovinske vrednosti: stoletja sta-
sedem redovnic in štiriinosemde-set redovnikov.
To jezero, po imenu Karvionka-nava, ni označeno v nobenem finskem turističnem vodiču in zelo malo je prebivalcev Finske, ki bi .zašli v ta zapuščeni kot severne Evrope.
Kljub temu so redovniki znani daleč naokrog:	So	to pripadnik}
svetovno znanega reda, ki je bil ustanovljen že pred tisoč leti. Pred rusko-finsko vojno 1. 1939 so živelj na otoku Valamo na jezeru Lado-ga. Ko so otok zasedli sovjetski vojaki, so redovniki in redovnice, k-i jih je bilo takrat nekaj nad dve sto, zbežali na obalo karvionkanav-skega jezera.
Z izgubo svojega prvotnega bivališča je tudi njihova slava močno zbledela. Šestnajst današnjih redovnikov je že nad osemdeset let starih in tudi ostali so že prekoračili 70. leto. Najstarejša redovnica ima 94 let.
Na obsežnem zemljišču pridelujejo pregnanci vse tiste skromne potrebščine, ki so najnujnejše za njihov špartanski obstoj. Kovač, redovnik, ki popravlja poljedeljsko orodje, je star 82 let in njegova dva pomočnika sta tudi že prekoračila 70. leto.
Vsak večer se točno ob 5. uri zberejo redovniki in redovnice k skupni službi božji, ki traja dve uri in jo opravljajo v staroslovanskem jeziku. V drugem nadstropju obsežnega samostanskega poslopja je zakladnica redovnikov. V težkih s srebrom okovanih skrinjah so
re ikone iz težkega zlata v zlatih okvirjih z vdelanimi dragulji, staroruske narodne noše, bogato okrašene ' s številnimi zlatimi okraski in obeski. S tresočo roko odpira belobradi redovnik težko srebrno skrinjo in razkazuje obiskovalcu najdragocenejši zaklad, ki so ga redovniki rešili pred rdečimi osvajalci: krono, ki jo je zadnji car Nikolaj H. nosil ob velikih praznikih pravoslavne cerkve kot njen najvišji dostojanstvenik.
Komu bodo nekoč pripadali vsi ti zakladi, kdo bo varuh carske krone, ko se bo tudi zadnji redovnik poslovil od tega sveta? V zadnjem desetletju ni bilo nobenega sprejema mladih moči. Zadnja o-poroka, ki so jo redovniki sprejeli, pravi, da bo zadnji redovnik ostal na straži. Ce do tega časa ruskega prestola ne bi zasedel nov car, kateremu bi krono lahko izročili, po tem bo naloga zadnjega redovnika, da krono z vsemi zakladi potopi na najglobljem mestu karvionka-vanskega jezera in to skrivnost odnese s seboj v grob.
Tone Mihelič razstavlja v Veroni
Slikar Tone. Mihelič, ki je pred kratkim kot prvi slovenski upodabljajoči umetnik s tako velikim u-spehom razstavljal v znani tržaški umetniški galeriji »Rossoni« na korzu, je od 16. do 25. aprila razstavljal v Veroni v galeriji »Tea-tro del Cappello«.
Tonetu Miheliču čestitamo k njegovemu novemu uspehu.
Jugoslovanske oblasti so mu v obi-, čajnih 24 urah izdale potni list, toda ko je prišel na italijanski konzulat, so mu prav tako tajinstveno, kakor zdaj na policiji v Tirstu alj na kvesturi v Gorici povedali, da mu ne morejo dati vizuma. Uradnik mu ni hotel povedati razloga. Toda naš znanec se ni dal odpraviti. Pisal je pismo konzulu in v par dneh je prejel povabilo na razgovor. Ko se je zglasil pri konzulu, je na njegovi mizi že ležal z rdečilom popisan kartotečni list, na katerem so bili našteti vsi njegovi, seveda primerno pretirani in deloma tudi izmišljeni grehi. Konfiden-ti so si pač povsod enaki: radi napihujejo, ker je od tega odvisen njihov zaslužek.
Konzul je izročil list našemu prijatelju, ki ga je pazljivo prečital. Sledila so pojasnila in izmenjava misli, katere uspeh je bil, da pač za Slovenca ne more biti greh, če je Slovenec. Konzul je šel delj, o-črnjenemu prosilcu je priznal polno pravico, da se javno udejstvuje, kakor hoče, zahteval je le zagotovilo, da ne bo svojih poti v I-talijo izkoriščal za kakršne koli nezakonite politične akcije. To zagotovilo je seveda dobil in naš prijatelj je odtlej imel stalen vizum za Italijo.
Tako je torej ravnal fašistični konzul, ki je pa najbrž začel svojo službo še v starih razmerah, in ki ni mogel pozabiti, da je treba z ljudmi postopati kakor pristoja ljudem. Isti naš znanec, ki so mu zdaj italijanske oblasti odbile izdajo apolidske potne listine, pa ie pri oblasteh demokratične republikanske Italije zaman iskal pojasnilo, zakaj mu je ne marajo izdati. Edino, do česar se je dokopal, je bilo izsiljeno dvoumno mnenje, češ »morda so za vsem tem važni politični razlogi«. Res je: morda!
Toda, ker ne more biti drugega kakor to, da je prizadeti zaveden Slovenec ,ki se kot tak izživlja na zakonito dovoljene načine, poterr) menda tudi demokratične Italije ne bi smelo ovirati to, kar so priznavali mnogi funkcionarji celo v fa-šitsičnih časih. Ce so pa v posameznih primerih za vsem razne o-vadbe ali površne informacije, potem bi morale italijanske oblasti dati prizadetim priliko, da pojasnijo svoj položaj in da se zagovarja' jo proti morebitnim krivičnim ob-dolžitvam in sumom. Demokracija ravna odkrito in se ne sramuje svojih dejanj ..V mrak in anonimnost se skrivajo samo tisti, ki se boje svetlobe!
»Mislim, da je prav potreba pojasnitve razlogov, ki so oblasti pripravili do tega, da posameznikom odrekajo potna dovoljenja celo za Italijo, ter jih na ta način dejan sko konfinirajo v Trstu, tisto, kar je treba najprej rešiti, in kar v vašem prvem članku ni bilo dovolj podčrtano«, je zaključil naš znanec svoje pripovedovanje.
Prav radi se pridružujemo nje govemu mnenju. Ugledu Italije bo samo koristilo, če bo odpravila brezpravni tajinstveni policijski postopek, kakršnega doslej uveljav-Ija pri izdajanju potnih dovoljenj ljudem, ki so se zatekli na Svobodno tržaško ozemlje ali zato, ker sa se s tem vrnili na svoje domove,
ali pa zato, ker so hoteli užiti nekoliko svobode in tudi sami pomagati svobodnemu svetu do zmage nad rdečim totalitarizmom, ki o-groža med ostalim tudi Italijo.
Ostaja pa seveda vprašanje, če od današnje Italije, ki je zamudila že toliko prilik, da bi uredila svoje razmerje s Slovenci, lahko pričakujemo takšno liberalizacijo. Neki drugi znanec, s katerim smo govorili o tem vprašanju, nam je namreč dejal: »Prej so fašistično politiko izvajali ljudje iz demokratične šole, zdaj se pa za demokratično fasado skrivajo funkcionarji iz fašistične šole.«
Ta misel ni brez podlage.
Na novi Italiji in posebno na u-radnikih, ki jo zastopajo v narodnostno mešanih pokrajinah, je, da
v njej izražen sum odvržejo a!i potrdijo. Ih med ostalim je posebno politika potnih dovoljenj, načrtno konfiniranje velikega števila SI07 vencev v mejah majhnega Svobodnega tr,aškega ozemlja in ravnanje z begunci iz časov fašizma morda najpomembnejše poprišče, na kate' rem kažejo svojo pravo naravo in namene.
Razstava
slikarja Silvestra Godine
Tržaški slikar Silvester Godina razstavlja nekaj posrečenih pokrajin in tihožitij v galerili »Rossoni« na korzu .
Vabimo občinstvo, da si razstavo ogleda.
IZ SLOVENIJE
UMETNA GNOJILA
Po desetletnem načrtu za razvoj kmetijstva v Jugoslaviji bodo polagoma precej zvišali uporabo u-metnih gnojil v kmetijstvu.
Načrt predvideva za leto 1962 u-porabo 29,5 kg umetnih gnojil na hektar, kar je v primeri s sedanjo neznatno uporabo 1,76 kg na ha lep korak naprej, čeprav še zdaleč ne predstavlja srednje stopnje naprednejših kmečkih dežel v Evropi. Nizozemska uporabi n. pr. vsako leto 174 kg raznih gnojil na ha, Belgija 148, ostale evropske države pa povprečno 40 kg na ha.
Da bi krili predvideno potrošnjo umetnih gnojil, nameravajo zgraditi nove tovarne za proizvodnjo gnojil. Tako sedaj že grade taki tovarni v Breški pri Obrenovcu in na Kosovem polju, ki bosta proizvajali dušična gnojila, v Boru in Sabcu pa tovarni za seperfosfat. Tovarni superfosfata v Celju in dušičnih gnojil v Rušah bodo povečali in preuredili, da bosta lahko proizvajali ne samo dosedanjih 20 tisoč ton, ampak 70 tisoč ton na leto.
tega zavoda je prišel celo v Indonezijo, ki bo poslala v kratkem pet svojih državljanov na prakso v to šolo.
PREDOR POD LJUBLJANSKIM GRADOM V nedeljo 12. aprila je bil prebit predor pod ljubljanskim gradom.
Predor so začeli kopati že jeseni 1951. leta. Dolžina tega predora, ki veže severni del Ljubljane s cestami, ki peljejo na Dolenjsko, znaša 480 m, višina pa 6,30 m. Skozi predor bo šla 7,70 m široka cesta z 1,65 m širokima hodnikoma. Zače nja se v podaljšku Streliške ulice, konča pa na Karlovški cesti pod vilo »Samassa«.
USNJARSKI TEHNIKUM V Domžalah so pred petimi leti ustanovili usnjarski tehnikum, ki ima šolo z internatom, usnjarski inštitut in šolsko usnjarno. Po poročilu »Slovenskega poročevalca« se je ta tehnikum v zadnjem času tako spopolnil in dosegel take u-spehe, da se že samostojno finansi ra in celo prispeva svoj delež za republiški proračun. Sami nameravajo izdelovati tudi sintetično strojilo, ki so ga doslej uvažali. Sloves
SKODA V SADJARSTVU Po podatkih »Slovenskega poročevalca« je ameriški kapar povzročil sadjarstvu na Slovenskem za preko 3 milijarde din škode. Popolnoma je namreč uničil v štirih letih nad 700.000 sadnih dreves.
IZDELOVANJE RIBJE MOKE
Tovarna ribjih in rastlinskih olj Zadru je začela izdelovati iz ribjih odpadkov ribjo moko, ki je zelo dobra krma za živino. Doslej v Jugoslaviji še ni bilo podobne tovarne, čeprav je bilo že veliko povpraševanje jx> ribji moki.
SPROSTITEV STANOVANJ Stanovanjski urad v Skoplju je prenehal s svojim dosedanjim delom dodeljevanja stanovanj. Vprašanje stanovanj bodo reševali lastniki hiš in najemniki, stanovanjski urad bo pa samo pazil, da ne bo zlorab.
UČITELJ1 V SLOVENIJI Kljub novim učiteljskim kadrom, ki polnijo polagoma vrzeli med slovenskimi učitelji, je v Sloveniji še vedno 500 učiteljev premalo. la primanjkljaj krijejo ostali učitelji, kolikor pač morejo. Zato pa nimajo nobenih posebnih doklad, kar seveda vzbuja precej nezadovoljstva med prizadetimi. »Napredni« učitelji se tudi pritožujejo zaradi prevedb upokojenih učiteljev, »s katerimi so bili zadovoljni predvojni protiljudski režimi, med vojno pa okupatorji«. Ti so bili prevedeni v IX. pokojninski razred; ostali učitelji pa, ki niso bili naklonjeni ne »protiljudskim predvojnim režimom« ne okupatorju, so bili prevedeni v X. skupino....
GIMNAZUA V DEKANIH
12. aprila so v Dekanih v Istri slovesno odprli novo slovensko gimnazijo. Tako sta v Istri sedaj dve slovenski gimnaziji (v Kopru in Dekanih), nameravajo pa zgraditi še eno v Sičovljah.
17. aprila razkrinkal kot sovražnika in grobokopa slovenske tržaške adijske postaje. Izvedel pa sem. da je napad na Radio Trst 11. imel prikrit namen, izriniti nekoga z Radia samo zato, da bi prišel na njegovo mesto on sam ali pa piscev -vreden prijatelj! Od tod tedaj napad na »Demokracijo«, ker je ob-avila dopis, čigar namen je bil, vzeti v obrambo slovensko radijsko postajo proti kopici lažnivih trditev, ki so jih naši narodni nasprotniki takoj pograbili za napad na slovensko radijsko postajo, in zahtevali njeno ukinitev, češ da je Slovencem dovolj titokomunistična radijska postaja v Kopru.
Zato obsojam in prepi-ičan sem, da z meonj usa slovenska versko in narodno misleča javnost obsoja zastrupljevalca našega mirnega življenja in krščanskega medsebojnega spoštovanja ter rušilca takih u-stanov, kot je slovenska postaja Radio Trst II.
Farizejske pisčeve nauke o kato-ličanstvu mi primorski Slovenci odklanjamo. To so nauki sovraštva, ne nauki krščanske ljubezni!
V stoletnem kljubovanju nasproti tujemu navalu, ki se z vsem nasiljem zaganja v našo zemljo in v naše živo slovensko telo, v stoletnem zmagovitem vztrajanju na postojanki, ki je in mora ostati sveta vsemu slovenskemu narodu, ker je napojena s solzami in krvjo kot Kristusova pot na goro Kalvarijo, in posejana z grobovi najzvestejših sinov slovenskega naroda, borcev in mučenikov, vernih kristjanov, smo se primorski Slovenci med seboj povezali in vzljubili, da smo strankarsko .strpni in se med seboj spoštujemo. Fašizem je s smrtonosnim bičem udarjal po nas in nas še tesneje povezal v bratsko skupnost. Saj je naprtil vsem skupaj isto usodo: našemu narodu in naši krščanski veri, našemu delavcu, razumniku in duhovniku! Saj je podil iz cerkve tudi slovenskega duhovnika in nam na njegovo mesto vsiljeval tujca!
Do mozga so nas v onih časih pretresle besede iz ust nekaterih slovenskih vernikov, ki so prihajali z one strani državne meje na Sveto goro pri Gorici: »Vi ste srečni, ker imate Mussolinija in
papeža, mi pa tiste srbske «.
Kakšna slepota! F bolj smo vzljubili čistost našega verskega prepričanja in udejstvovanja, ki ni bilo okuženo s strankarsko strastjo in sovraštvom do svojih bratov.
Mi stojimo stoletja tu na mrtvi straži in nosimo že stoletja, posebno pa danes, odgovornost za naš obstanek na Zemlji naših očetov! Pisci onih člankov pa so pri nas le od danes do jutri in pojutrišnjem jih ne bo več; kaj njim zato usoda primorskih Slovencev mar! Zastrupljati naše javno življenje in rušiti našo slogo: to je njihova peklenska obrt.
Za slovenske demokrate krščanska vera ni vprašanje, ki ga je treba reševati! Ono je rešeno! Vzel sem v roke program Slovenske demokratske zveze in videl sem, da je njeno delo in pisanje »Demokracije« ostalo do pičice zvesto njenemu verskemu programu! Kdo brani katoliško vero pred komu-nizmom? Kdo brani slovensko duhovščino in njene pravice? Kdo brani slovenske cerkvene obrede? Ali je morda kdaj oni pisec »Katoliškega glasa« zahteval od videmske škofijske kurije, naj pošilja med beneške Slovence dušne pastirje, ki bi v slovenskem jeziku razlagali ljudstvu Kristusov nauk?
Zasluga gre »Demokraciji« in »Slovenski demokratski zvezi«, če slovensko ljudstvo na Primorskem svobodno diha, če ni več pod terorjem in če lahko svobodno o-pravlja Verske dolžnosti.
Se nekaj. V strogo osebnem o-ziru je dolžnost vsakogar, ki hoče biti poštenjak, da je pravičen, neizprosno pravičen in pošten! Nikomur ni dovoljeno zagovarjati krivico, tudi ne v imenu neke strankarske ali ideološke povezanosti!
Naj se oni pisec v »Katoliškem glasu« oglasi, pa mu bomo pomolili pod nos kričeče primere nepoštenosti, ki jih on hoče zagovarjati s tem, da napada po krivem slovensko radijsko postajo in »Demokracijo«.
Ali je morda pošteno, jemati si s polno pestjo, kar je namenjeno drugim ,revežem in dijakom?
Danes, v današnjih razmerah in na tem ozemlju smo dolžni, da marsikaj zamolčimo!
Jutri, v drugih prilikah in okoliščinah, pa bomo lahko odkrito govorili.
Naši očetje, naši sinovi in mi z njimi smo se borili in trpeli preganjanje po konfinacijah, zaporih in moriščih, toda ohranili smo čisto krščansko vero in ljubezen, poštenje in zvestobo do svojega naroda.
Zato mislimo, da bi člankar v »Katoliškem glasu« bolje zadel, ko bi napisal: »Tu farizeji — tam zavedni versko in demokratično čuteči Slovenci!«
Slovenski vernik
VESTI s TRŽAŠKEGA
Ne klonemo )
Slovenska demokratska račune o svojem delu v
V nedeljo 26. aprila ob 11. uri je bil občni zbor krajevne organizacije SDZ v Sv. Križu.
Ob številni udeležbi domačinov, med katerimi so bili deležni posebne pozornosti tri veterani domačih narodnih bojev 82-letni bivši sokolski delavec Just Gruden, 82-letni Lovrenc Sedmak in 83-letni Anton Bogateč, je predsednik Kristan Tence podal obračun dosedanjega dela SDZ v Sv. Križu. Predsednik je grajal brezbrižnost in o-klevanje, ki ju je opaziti med Križani pri političnem delu, kar pa ie pripisal zavlačevanju rešitve tržaškega vprašanja. Ugotovil pa je, da bo SDZ v Sv. Križu kljub temu visoko nosila tudi v bodoče prapor demokracije in se borila za u-resničenje STO-ja, ki edino lahko jamči za zagotovitev vseh naših pravic na Tržaškem. Tajniško poročilo je podal Marij Sedmak, blagajniško pa Jože Kralj. .
Pri volitvah je bil spet soglasno izvoljen za predsednika Kristijan Tence, za podpredsednika Viktor Košuta, za tajnika Marij Sedmak, za (blagajnika Jože Kralj, za odbornike pa Ivan Sedmak, Just Tretjak, Mirko Košuta in Stanko Bogateč.
Popoldne ob. 15. uri pa je bil občni zbor okrožne organizacije SDZ; v Nabrežini.
Predsedniško poročilo je podal župan Josip Terčon. Posebno se je dotaknil udeležbe SDZ pri občinskem delovanju in sodelovanja ?, OF, s katero obstojajo — kljub prevari, ki so jo demokratični Nabre-žinci doživeli takoj po volitvah — stiki glede konkretnih zadev, ki zadevajo 'življenjske koristi vsega prebivalstva, kot je n. pr. borba za, dvojezične krajevne napise in slovensko udeležbo v javnem življenju. Nato je predsednik poročal o občinskem gospodarstvu in prizadevanju za razvoj in dvig turizna v občini v zvezi z izvajanjem našega volilnega programa. Prikazal je na koncu še napore za dosego gospodarskih načrtov št. 11 in 12. O podrobnostih ibomo zaradi pomanjkanja prostora poročali ob drugi priliki. Obširno tajniško poročilo je podal tajnik prof. Egon Floridan.
Pri volitvah je bil ponovno soglasno izvoljen »dosedanji predsednik Josip Terčon, v odbor pa Egon Floridan, Lambert Pertot, Adolf Pertot, Stanko Pertot (vsi iz Nabrežine), Jože Kralj (Slivno), Josip Gruden (Sempolaj), Alojz Le-giša (Štivan), Franc Legiša (Se-sljan), Ivan Terčon (Mavhinje) :n Rafael Semec (Prečnik). Za pregledovalca računov pa sta bila izvoljena Franc Novak in Bernard Jazbec, obadva iz Nabrežine.
Obeh občnih zborov so se udeležili odposlanci Glavnega odbora iz Trsta.
Dr. Josip Agneletto je zborovalcem prikazal veliko delo SDZ za dosego spoštovanja mirovne pogodbe in' izvedbo STO-ja. Poudaril je, da je Trst evropsko vprašanje, ne pa sentimentalna zadevi, ki bi se tikala samo Jugoslavije ali Italije. To prepričanje je že prodrlo v mednarodne diplomatske in časnikarske kroge, med katerimi je opaziti naraščajoče zanimanje za naše prilike. Dr. Agneletto je poudaril, da bi Trst pod Italijo gospodarsko propadel. Trst bo spety postal važno tržišče, če ne bo več
zveza za STO polaga Sv. Križu in Nabrežini
gospodarsko odvisen od Italije. Izboljšanje gospodarskih prilik in življenjske ravni v našem mestu pa bo najboljše sredstvo za borbo pioti komunizmu! STO je važno tudi za ohranitev miru, ker bi bila razdelitev našega ozemlja predmet novih sporov. Predsednik Glavnega odbora SDZ je zato pozval navzoče k vztrajanju pri borbi za STO. Grajal'je nato nejasno in protislovno politiko jugoslovanske vlade glede Trsta. Dr. Agneletto je obravnaval še naše domače prilike in obžaloval, da demokršča-ni raje podpirajo komuniste kakor pa naše ljudi, katerim odrekajo najosnovnejše narodnostne pravice. Pri tej priliki pa je pribil zgodovinsko krivdo OF in KP za dejstvo, da smo danes Slovenci izločeni iz krajevne uprave. Končal je z ugotovitvijo, da demokracija v svetu zmaguj'e, zaradi česar moramo .z zaupanjem zreti v bodočnost, ki nam ne more biti nenaklonjena.
Tajnik Glavnega odbora je na koncu tudi pozval zborovalce k vztrajnosti in pogumu ter k organizacijski smotrnosti, brez katere ni uspeha v političnem delu.
* * *
V sredo 29. aprila je bil občni zbor krajevne organizacije SDZ v Zgoniku, v četrtek 30. aprila pa občni zbor krajevnih organizacij SDZ v Borštu in Trstu.
O teh občnih zborih bomo poročali prihodnjič.
Slouenski begunci u Irsfo
V Trstu živi znatna skupina slovenskih beguncev, ki je v begunskih taboriščih brez potrebnih sredstev za primerno prosvetno izživljanje. Tudi gmotna pomoč bi jim precej olajšala čakanje na izselitev. Pripravljeni so tudi prijeti za delo, če bi se jim za to nudila prilika.
iSlovenski begunci so se pred kratkim organizirali in obrnili po tisku do naše javnosti, kateri želijo prikazati težke prilike, v katerih živijo.
Objavljamo v celoti njihovo pismo, saj je ta poziv namenjen vsem tržaškim in goriškim Slovencem.
»Odbor slovenskih beguncev v Trstu smatra za umestno in celo potrebno, da se slovenski begunci v tržaških taboriščih s svojo novo organizacijo predstavimo javrfosti in zlasti slovenskemu krajevnemu tisku, ki je orientiran protikomunistično.
Ubežniki smo, begunci, politični preganjanci, ki iščemo tostran železne zavese novega življenja. Sodimo, da smo s tem veliko povedali, in da ni Slovenca, ki bi ne razumel, koliko tragike, domotožja, negotovosti in zaskrbljenosti za bodočnost, koliko zagrenjenosti in pričakovanj je v teh besedah. Manj pa je znano goriškim in tržaškim Slovencem, da sploh obstojamo, to je, da je v tržaških .taboriščih trenutno tri sto edeninpetdeset pravih pristnih Slovencev (186 moških, 98 žensk, 48 otrok, 19 dojenčkov), pomešanih med desetero drugih narodnosti, in da mnogi, mnogi izmed nas čakajo v taboriščih že nad dve leti, kdaj se jim kamor koli odpre pot za izselitev in stal-
SOLSKAAKADEMIJA
Akademija slovenskih srednjih šol je vzbudila med starši in prijatelji dijaštva toliko .zanimanja, da je bila dvorana obakrat razprodana. Mnogi niso dobili zato več vstopnic.
Na splošno željo bodo akademijo ponovili v nedeljo 10. maja ob 16.30 z nekoliko spo-pol-njenim s;poredom.
Prijave za vstopnice sprejemajo šolska tajništva že sedaj.
KNJIGE
Uprava lista ima na prodaj naslednje knjige:
Vinko B e 1 i č i č : »Slovenska lirska pesem«, cena 350 lir, za študente 300 lir.
France Prešeren: »Krst pri Saviči«, cena 250 lir.
Dimitrij Jemc: »Večerne pesmi«, zbirka, cena 400 lir.
Ferry B ii k v i č :	»Brezdomci«,
roman, cena 800 lir, za študente 600 lir.
Ivan J o n t e z : »Jutro brez sonca«, roman, cena 600 lir.
Bogomir C o k e 1 j :	»Zgodovin-
ski razvoj Trsta«, brošura, cena 60 lir.
Ivan Ahčin: »Ob jubileju«, cena 350 lir.
Moj odgovor na izpade proti slovenski radijski postaji v Trstu je tržaškega dopisnika »Katoliškega glasa«, ki svoje prispevke dostavlja najprej uradnemu glasilu svoje skupinice »Slovenski državi«, ki izhaja v Zedinjenih državah Amerike, in nato tudi še »Katoliškemu glasu«, kjer zvonijo — kakor so sami nekoč izjavili — z vsemi zvonovi, ubranimi in neubranimi — zadel v živo.
Zato so si ob javorjevi mizi izmislili nekaj novegay pravzaprav tisto, kar jim je na domačih tleh v Ljubljani rodilo bogate sadove, ki pa na tej trdi kraški zemlji ni moglo nikdar uspevati: »klerikalizem kontra liberalizem«. Oba pojma seveda oblečena v kranjsko narodno nošo.
Dopisniku »Katoliškega glasa« v Trstu, ki je poskušal svojo javno ovadbo izvitorepiti v novo obtožbo »o brezvercih«, čisto v duhu komunistične dialektiične demagogije, rad priznavam, da »zdaj se vsaj poznamo!« Res je, po zadnjem članku v »Katoliškem glasu« pod tem naslovom ni težko izluščiti iz slovenskega občestva na tem ozemlju peščico stražarjev, ki vidi v španskem generalu in njegovemu falangizmu edini kažipot za poto-lažitev svojih oblastniških teženj. Nič čudnega! Komunistični primeri le preveč zapeljivo podžigajo neutešljiva hrepenenja po vršacih oblasti, ki so za povprečje dosegljivi zgolj po diktatorski lestvici.
Kaj so na Tržaškem »rimski« »katoličani«, vemo tudi brez raznih nadutih osoljevanj prav tako dobro, kakor ve ves svet, da je španski falangizem oznanjevatelj fašistične diktature, kljub temu, dq je tudi on svoje nasilniške zastave prelepil s katoliškim svetovnim nazorom. Prav iste prelepljene zastave nosijo tudi ustaški nasilniki in njihovi pritlikavi posnemalci. Vse te zastave pa prinašajo krščanski kulturi, ki je nam verjetno iskre-neje pri srcu, vsaj v praksi, kakor pa mnogim farizejem, morda več škode kot komunizem.
»Demokracija« ne istoveti kato-ličanstva s Španijo, pač pa z vso pravico istoveti dopisnika »Katoliškega glasa« in njegovo omizje z občudovalci španskega falangiz-ma. Obojim je katoliški nazor Zgolj priložnostna vzpenjača za dosego in ohranitev oblasti.
Našim šolqm, kolikor vem, »Demokracija« ni nikdar očitala klerikalizma, pač ipa škodljivi monopolizem, ki je najhujši sovražnik ljudske prosvete, kar dovolj Zgovorno in tudi žalostno pričajo posledice na oni strani železne zavese in tudi tu pri nas. Teh resnic seveda določeni možgani, kljub diktatorskim izkušnjam v preteklosti in sedanjosti, ne morejo zapo-pasti, ker jim je demokratični pridevnik le fasada za prikrivanje nasilniških nagonov.
Da, gospod dopisnik! Tudi titov-
vsaj poznamo!
ce in kominformiste štejem za Slovence, kakor štejem za Slovence tudi falangistično navdahnjeno peščico stražarjev, ki ste jo med »brezverci, liberalci, klerikalci, to-gliattijevci, socialisti, radikalci, o-portunisti«, sramežljivo izpustili. So to Slovenci, ki jih bomo z demokratičnimi sredstvi prav tako s časom pridobili za demokracijo kakor je vesoljni svet pridobival Kristus in njegovi učenci; ne z nasiljemt klevetami, ovadujtvjom rn stremuharijo, pač pa z ljubeznijo in plemenitostjo svoje božje narave. Prav tako dela naša primorska duhovščina, ki — kakor to dobro veste — zavrača vsako spletkarsko prišepetovanje superortodoksnih falangistično nastrojenih »korektorjev«.	F.	L.
no naselitev kje na zemeljski obli. Večina nas je s Slovenskega Primorja, manj je Štajercev in Kranjcev.
Zadnji čas smo se organizirali po zgledu drugih narodnosti in ustanovili lasten narodni odbor, k-i ga ne vodi samo skrb za pospešitev izselitve, marveč tudi skrb za socialno in kulturno skrbstvo za ta čas, dokler živimo v taboriščih. Zal smo razdeljeni v štiri taborišča, iz dveh smo si blizu (Majn in Aneks pri Sveti Soboti), da se lahko vsak dan srečuj'emo, in zato je tudi sedež odbora v Aneksu, skupini rojakov pri Jezuitih in na Opčinah pa sta delegirali v skupni odbor svoje zastopnike.
Čeprav je naš cilj izselitev v daljne dežele, smo vendar trenutno tako povezani s Trstom in nanj privezani, da nam je ta okolnost kajpak malce v uteho sredi tegob taboriščnega življenja (v uteho namreč zaradi koščka domačnosti in zaradi slovenskega jezika, ki ga še čuijemo na tem koščku zemlje). Se bolj v uteho pa bi nam bilo, ko bi se kdo od tukajšnjih Slovencev kaj zanimal za nas. (Doslej je hodil med nas duhovnik Bele, ki pa se je posvečal vsem narodnostim skupaj, a zdaj še on odhaja drugam.) Vemo, da so krajevni Slovenci y ogromni večini revni in da ne moremo od njih pričakovati gmotne pomoči (vsak izmed nas je pribežal le z eno obleko na sebi!), pač pa si drznemo upati, da bi nam tukajšnji Slovenci, ko bi nas bolje poznali, utegnili tja in sem — kot posamezniki — nuditi kak pošten zaslužek, čeprav ne stalen: in dalje:	kako knjigo za branje; kaj
partitur za naš ustanavljajoči se pevski zbor; morda celo kak harmonij ali klavir za pevske vaje. Ne bo težko razumeti, da taboriščno življenje predstavlja za mladino tudi moralne nevarnosti. Frav zato so tu potrebne poleg kake zaposlitve knjige, pevska sredstva, (vštevši dirigenta, če bi se hotel kdo iz mesta za nas žrtvovati), kak duhovnik, kak predavatelj za naše kulturne večere itd.
Prišli smo torej na misel, da ni napak, če se vam predstavimo in dodamo tudi prošnjo, da bi nam blagovolili pošiljati nekaj izvodov »Demokracije«, vsaj v vsako taborišče po en izvod. Posebno pa bi nas veselilo, ko bi nas obiskal kak časnikar, da bi spoznal naše življenje, naše probleme in kaj o tem. morda celo s fotografijami naših »kabin« objavil za javnost, da bi tudi tukajšnji Slovenci izvedeli za nas. Na ta način bi marsikdo izmed nas laže našel kaj zaslužka pri kakršnem koli delu izven taborišča.«
Zakaj tolikšna opreznost?
»Giornale di Trieste« nam je točno pred osmimi dnevi sporočil, da so bili nekateri avstrijski časnikarji v Rimu gosti ministrskega predsednika De Gasperija: da jih je na potovanju skozi Trst dočakal tukajšnji znani nam frofesor Diego De Castro, ki jih je pozdravil na postaji in spremljal po mestu; da so jih sprejeli župan Bartoli in važnejši zastopniki italijanskega nacionalizma na naših tleh.
Ce se ne motimo, so tudi avstrijski časnikarji svobodni ljudje, Trst in Italija pa demokratični zemlji, kjer naj bi vladala popolna idejna in politična svoboda. Opažamo pa, da so glede avstrijskih časnikarjev uveljavljali kaj čuden postopek. Kot senca jih je namreč neprestano spremljal naš De Castro, slučajni udeleženec bombne demonstracije 8. _ marca t. 1. Zato se r>b tej priliki ne moremo oteti vtisu, da je bil okrog avstrijskih časnikarjev postavljen nekak »sanitetni kordon«, da bi se ti, v primeru nekega za italijanske nacionaliste nezaželenega stika z zastopniki tržaškega indipendentizma, ne okužili pravih tržaških nazorov.
Ce pa so vse te mere opreznosti somišljencem profesorja De Castra, bile potrebne, ali to ne pomeni, da so današnji Avstrijci, in ne samo »birraio« Reininghaus, v nezaželeni meri pristopni za tržaške pobude?
In od tod potreba po »sanite*-nem kordonu«, kakor je v navadi glede posetnikov iz komunističnih držav.
Bartolijevi doživljali
„1 fastidi de u.ri g ra n omo“
Ce nas naši obveščevalci niso spravili na tanek led, je preživel župan Gianni Bartoli dokaj nepri-jetno nedeljo.
Se je utrujen od svojega volilnega potovanja po južnem Tirolu, pa ima že glavo polno skrbi za prihodnjo volilno borbo, ki mu mora prinesti ne samo poslansko mesto ali sedež v senatu, kljub vsemu tern pa potrebuje, bodimo pravični, tudi nekaj odmora.
Ko bi ne bilo teh prokletih županskih dolžnosti! Odpirajo novi vrt na Rosminijevem trgu in tudi drugod krase naše mesto z novimi parki. Kako naj brez župana odkrivajo Tržačanom vse te nove tržaške privlačnosti? Toda glej, ko je župan stopal po novih stopnicah, mu neka starejša gospa zakliče: »Ukažite popravili še stopnice pri jezuitski cerkvi in ne prirejajte nam izven mesta teh zbirk kamnov in Ki.pr;r'<, Bartoliju je zasta. dih, saj bi ostrmeli tudi mi, ko bi nekdo naše delo tako slabo ocenil. Mislil je, vendar se ni drznil izreči, — bila je namreč gospa starega in pravega, čeprav ne čisto italijan-sekga kova — »prokleta baba«, o-hranil je pa vendarle toliko duševne prisotnosti, da se je posilil na svoj znani, sladkasti ezulsko -trpinski nasmeh ter je dostojanstveno odkorakal naprej, čeprar nekam potlačeno, mimo hude su-fražetke.
Ko so nedavno prispeli v Trst Avstrijci in začeli razpravljati o tržaškem vprašanju, smo med njimi opazili Znanega lastnika avstrijskih pivovarn, barona Reininghau-sa. Tedaj je Bartoliju nehote ušla opazka: »Kaj pa nas gnjavi■ ta pi-vovarnar (»questo birraio«)?« Sodil je, da ga razen bližje okolice nihče ne sliši. Toda glej nesreče, zmotil se je. Ta »birraio« je pri Avstrijcih izzval celo ploho nelaskavih opazk. »Od vola« — je bilo slišati — »ne moremo pričakovati drugega kot govedino.« (»Von ei-nen Ochsen kann man nur Rind-fleisch kriegen«), pri čemer je bil »Ochs« nihče drugi kot sam župan Bartoli....
Razgovori so bili na ta način• razumljivo moteni in Avstrijci so,, kakor slišimo, hoteli enostavno oditi. Zupanu Bartoliju tedaj ni preostalo nič drugega kot to, da je ta »malinteso« obžaloval. Njegova opravičila so pa dokaj suhoparno sprejeli na znanje in Reininghaus je tedaj svoje bivanje v Trstu skrajšal.
Tako preobložen z opravili zasluži župan Bartoli vsekakor naše sočustvovanje. Kajti biti ob istem času tržaški župan, predsednik Združenja istrskih beguncev in lotevati se utrujajoče volilne borbe po južnem Tirolu, i)rhu vsega pa še ob neugodni dolžnosti vabiti na svojo stran komuniste, vskladiti e-vangeljska načela z demokrščansko prakso in slavospeve Viljemu O-berdanku ter postaviti svojo kandidaturo v gornji Italiji, vse to so zares dolžnosti, ki bi utrudile samega Atlasa, kaj le tržaškega župana, inženirja Gianni Bartolija!
REDEK JUBILEJ
Naš somišljenik Kristijan Košuta, po domače Cečkov, iz Sv. Križa, je praznoval 26. aprila 80-letnico svojega rojstva.
Jubilantu želimo, da bi čil in zdrav kmalu dočakal z ostalimi svojimi kriškimi vrstniki Jus to m Grudnom, Lovrencom Sedmakom in Antonom Bogatcem uresničenje našega naj večjega skupnega smotra, dejansko uspostavitev Svobodnega tržaškega ozemlja!
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska:
tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
Uspeli lunini tečni 503 v Trstu
Koristna in hvalevredna je bila zamisel Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, da nam je priredilo ženski krojni te&aj. To ni bil navaden tečaj, pač pa pravi štiri-
mesečni francoski tečaj »Haute Couture«.
Dolga je bila zizma, a tega še o-pazile nismo, kajti naučile smo se mnogo novega in zanimivega. Da ste nas samo videli pri pouku! Celo resnemu kmečkemu dekletu s Tolminskega so gorele lučke v o-čeh, a nič manjše ni bilo zanimanje razposajene in ognja polne Marjuče. Pa tudi doktorica kemije je svoje delo vršila s skrbno natančnostjo in dekle z Rdečega trga je zares krasno risalo. Gospodinjska pomočnica ni odmaknila pogleda od svojega dela in nepopisno srečna je bila, ko je pomerila svojo lepo uspelo bluzico. Učiteljica Zmaga se je lotila dela z veliko vnemo. Gospodična Roza je pri izdelovanju plašča iz rdečega flouša pokazala, da je že »a jour« in tudi njena soseda ni zaostajala za njo s svileno oblekco. Dijakinja Petr-ca je bila sladka kot bombonček v rdeči oblekci, ki s-i jo je pripravila za željno pričakovane šolske počitnice. Ne omenjam starejših dam, ki so bile marljive in obenem zabavne. Saj je bilo tudi šale ;n smeha na pretek! Naši medsebojni odnosi so bili zares prijetni, sproščeni in družinski.
Res smo iz vsega srca hvaležne Slovenskemu dobrodelnemu društvu za ta uspeli tečaj.
Enako smo hvaležne tudi naši sposobni učiteljici gospodični Silvi, ki ji ni bil pouk na krojnem tečaju prav nič naporen, saj ji je pouk prirojeno delo, ki ga vrši z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo.
Na koncu izrekamo še željo, naj bi SDD priredilo tak tečaj tudi v jeseni, In sicer za novinke in naprednejše, da bi se mogle tudi me stare učenke še spopolniti v krojenju.
Učenka
ZDRAVNIK
Dr. FRANJO DELAK
v TRSTU sprejema od 15.-17. ure v ulici Commerciale št. 10-11 Pokličite tel. št. 31813
Stanovanje: Strada di Fiume 20/III
Zdravnik
dr. Franc Gruden
specialist
za ustne in zobne bolezni je odprl svojo ordinacijo v Nabrežini, 80 (v svoji hiši)
Radio Trst II
306,1 m ali 980 kc-sek NEDELJA, 3. maja: 8.45 Kmetijska oddaja. — 9.30 Vera in naš čas. 11.30 Oddaja za najmlajše.
12.15 Od melodije do melodije.
13.00 Glasba po željah. — 15.00 Naša mladina pred mikrofonom.
16.00 Malo za šalo - malo zare.'.
17.00 Koncert barkovljanskega pevskega .zbora. — 18.00 Novice iz delavskega sveta. — 19.00 Iz filmskega sveta. — 21.30 Izbram lirika. — 22.00 Lev Delibes: LA-KME, 1. dej.
PONEDELJEK, 4. maja: 13.30 Kulturni obzornik. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 21.00 Književnost in umetnost. — 22.00 Leon Delibes: LAKME, 2. dej.
TOREK, 5. maja: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Tehnika in gospodarstvo. — 20.30 Aktualnosti.
21.00 Citamo za vas. — 22.00 Leon Delibes: LAKME, 3. dej. — 22.35 Koncert ljubljanskega godalnega kvarteta.
SREDA, 6. maja:	13.30 ’ Kulturni
obzornik .— 19.00 Zdravniški ve-dež. — 20.30 Vokalni kvartet. —■
22.00 Schumann: Simfonija št. 2.
ČETRTEK, 7. maja:	13.00 Pevski
duet in harmonika. -	13.30	Tr-
žaški problemi. — 19.00 Slovenščina za Slovence. — 21.00 Radijski oder - Jean Anouils: EVRIDIKA.
PET EK, 8. maja: 13.00 Glasba po željah. -	19.00	Kraji in ljudje,
20.30 Tržaški kulturni razgledi.
22.00 Iz koncertnih dvoran Velike Britanije.
^Birma se bližaf
Urarna Zlatarna ul. Roma 19
Cpti nas dobite prekrasna darila po zelo ugodnih cenah
Mizarji
kmetovalci
podjetnih!
i
Deske smrekove, macesnove in trdih lesov, trame in par-kete nudi najugodneje
CALEA
TEL. --------------
90441 T
R S T
Viala Sonnlno, 2 4
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE - JEDILNICE -KUHINJE ITD. -r PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP -- TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA
Tovarna pohištva
Tel. 32
K R m I N
Cormons - prov. Gorizia