O iskanju in izgubi centra Koroško slovenska literatura mladih in osrednji slovenski kulturni prostor. Tri poti v svet. 995 Misel o mejah me preganja. Bolj, ko se je bližalo srečanje, bolj sem ca-govala, bolj sem se branila pisanja diskusijskega prispevka. Nimam namena pisati znanstvene literarne raziskave, tudi mi je zelo težko govoriti samo o eni koroško slovenski literaturi, o tem, kar nam je skupnega. Prav tako mi preseda nacionalna problematika. Govorila bi rada o literaturi, o miselni, duhovni, emocionalni in etični razsežnosti jezika, v katerem pišemo. Nimam namena povzemati diskusije o literaturi koroških Slovencev, ne trdim, da je pisanje izraz naše narodne samobitnosti, identitete, mislim, da ni pravično in umestno, če se neha razmišljanje o koroški literaturi z izpostavlja- Maja Haderlap 996 Maja Haderlap njem artističnih besednih konstruktov, ki da s svojo dozdevno abso-lutnostjo presegajo manjšinski vsakdan. Isto velja za diskusijo o narodnem vprašanju. Odbija me sivorvorna trdovratnost iskateljev enotnosti naroda, želja po uniformiranosti slovenstva, ki je sicer zgodovinsko gledano logična, pa kljub temu zaudarja po zadrtem naporu, sploh pa bi na tem mestu nehala s takim in podobnim razmejevanjem. Iskala sem in še vedno iščem tretjo pot, alternativo, ki bi lahko postala tvorna komponenta mišljenja, izhodiščna točka, ki bi mi omogočala iskanje centra in periferije. Eno tako izhodišče je pripoved koroške pisateljice Ingeborg Bachmann Drei Wege zum See — Tri poti k jezeru, tekst, ki mi je nanovo osmislil slovenščino in me tudi podprl pri iskanju slovenskega prostora, slovenske oddaljenosti in bližine. Moja zbliževanja z matičnim prostorom so se spreminjala z leti. Ko sem bila majhna, sem govorila samo v lepenskem narečju, o pismeni slovenščini, če izvzamem molitvice in maše, sploh pa o nemščini ne duha ne sluha. Več sem vedela o nacistih kot o Nemcih, saj je doma pogovor pogosto krožil okoli nezaceljene rane, ki jo je bilo treba navzven skrivati. Meja je tekla po Mozganovem vrhu, prelaza ni bilo. Bilo pa je veliko švercarskih zgodbic in babica jih ni znala obdržati zase. Nekega dne so se domačini odpravili tja čez na romanje. Tudi jaz sem smela z njimi. Ker je bilo zgodaj zjutraj, sem prehod zaspala. Ko smo se pozno ponoči vračali, sem prav tako dremala. Zdi se mi pa, da sem kljub dremavosti zaznala, kako so se na meji zresnili obrazi, usločili hrbti, kako so postali gibi leseni, kako so oči lovile odbleske zaupljivosti v strogih obrazih graničarjev. Mene so bili veseli, saj sem s svojim spanjem odvračala pozornost od vinskih flaš in štang cigaret, ki so jih imeli skrite pod sedeži. Komaj smo zapustili mejo, so se domačini v kombiju tako glasno in sproščeno odi-havali, da sem se zbudila. Slovenija, dežela Brezij in neskončno dolgih molitev, dežela umazanih stranišč in zakajenih gostiln. Moški v kombiju so postajali zoprni, včasih se je kdo tudi poko-zlal. To se je nekajkrat ponovilo in čas je hitel. V šoli sem se učila, da nisem ne to ne ono. Če me kdo vpraša, kaj sem, naj mu odgovorim, da sem Korošica. V nemščini pa sem se vadila na kolonijah kmečkih otrok na Jadranu, v Italiji. Tam sem prišla! prvič v stik z nemškogovorečimi mladinci in se tudi z nekaterimi spoprijateljila. Slovenščina mi je bila vsekakor bližja. Dišala je skrivnostno, tehtno. Nemščina me je takrat samo plašila s svojo pomembnostjo. Potem pa so namestili v Lepeno novega učitelja. Ta je bil sicer bolj živčen, včasih celo napadalen, a znal je biti tudi igriv, predvsem se je rad igral s slovenščino. Ko mi je na koncu četrtega letnika podaril nekaj knjig, Finžgarja, Cankarja, Zupančiča, Bevka, Jurčiča, sem jih slovesno nesla domov, jih oštevilčila in položila v nočno omarico ter jih v naslednjih dneh hodila gledat. Z vstopom v Zvezno gimnazijo za Slovence se je marsikaj za-kompliciralo. Bilo nas je precej in vsi smo se nečesa zavedali, neke čudne bolesti, bi rekla. Tam so gojili v nas sanjo, tam smo rasli v slovenske stvore. 997 O iskanju In Izgubi centra Deželica na sončni strani Alp je zadobila obrise, sodili so k nam, nas podpirali. Nekajkrat na leto smo jih šli spoznavat. Napolnili smo tokrat večji avtobus, se naučili nekaj pesmi in lovili na limanice matična srca. Zdelo se mi je smešno, ko sem se slišala štorkljati v pismeni slovenščini in obenem tako izdajalsko pogrkavati. Bolj ko se je manjšinsko politična situacija v Avstriji zaostrovala, tem bolj sem čutila lastno pripadnost, se je zbegana in v strahu oklenila. Vključila sem se v mladinsko delo in delegacije so potovale gor in dol. Zasedanja so bila plodna, tovarištvo predpostavljeno. Mladi mučeniki smo stopali ožarjeni od zamejstva v toplo naročje matice in se potroštani vračali. Slovenija je postala dežela revolucionarnih tradicij, udarniških akcij, Slovenija je bila naseljena z ljudmi, ki so samoumevno govorili čarni jezik, za katerega smo se mi toliko bali. Slovenija, dežela, ki smo jo s svojo manjšinskostjo zavzeli v nekaj dneh in jo prav tako hitro tudi zapuščali, veseli, da lahko gremo to-stran meje na pošteno kavo. In ko so se začeli uveljavljati ideološki prepirčki, se nam je zahotelo sloge, enotnosti, vedno spet smo izpostavljali željo po razumevanju in toleranci, ob vsaki, še tako neumestni priliki. Slovenska literatura se nam je kazala pod šifro heroičnega trpljenja, prezgodnje smrti in posthumne slave. Tarnali bi s Cankarjem, vriskali z Zupančičem, v naših srcih je bilo vse zlato, kar se je slovensko svetilo. Nekaj težavic in pomislekov se je že pojavilo, predvsem kadar smo se zbližali z nemško govorečimi Korošci, kam potovali. V univerzitetnih mestih pa je slovenske študente in študentke po prvem revolucionarnem razmahu začel razjedati dvom in danes se še marsikak nov črv masti v njih. Tukaj je konec prve poti, ker se pričenja v teh mestih slovenski kulturni prostor razblinjati in je vse bolj podoben geografski, miselni usedlini. Tu se začenja druga pot, moje resnično iskanje slovenske biti ali nebiti, iskanje jezika in slovenske literature. Ko se mi je zdelo, da vse bolj tonem v nemški prostor, sem veliko ugibala o Slovencih. Vzporedno z ugibanjem pa je postajal moj odnos do slovenstva bolesten. Študij, drug mišljenjski svet, avstrifikacija, vse, s čimer sem se soočala v teh letih, me je privedlo do vprašanja, ali naj odslej naprej pišem v nemščini, ali naj mi bo slovenski kulturni prostor samo kot posebna avantura, ali naj vrednotim tudi ta razkroj kot sestavni del neke daljnosežne narodne izkušnje. Predvsem pa me je izsiljevala slovenščina in mi dokazovala, da ni samo jezik, ki ga je mogoče tebi nič, meni nič odpozabiti. Tretjo pot sem iskala v divergenci odpora in naklonjenosti. Nekega dne sem med branjem Bachmannove nepričakovano zasledila prostor, v katerem sta se tako različni smernici srečali. Pripoved Drei Wege zum See sem brala prvič in bila zmedena; ko sem jo po letu dni brala drugič, sem bila presunjena; ko sem jo kar navrh brala tretjič, sem bila prepričana, da sem našla tla, na katerih se bo dalo še nekaj časa živeti, še o marsičem razmisliti. Pisateljica se uvršča s pripovedjo v staroavstrijsko tradicijo Jo-sepha Rotha in njegove Kapucinske grobnice, jo seveda aktualno presega, dopolnjuje. Tudi v tej pripovedi zavzema odločilno mesto potomec znamenite rodbine Trotta. Elisabeth Matrei, mednarodno uveljavljena 998 Maja Haderlap fotografinja, hodi na sprehode k Vrbskemu jezeru in premišljuje o doslej nerazumljenih bolestih, ki se mešajo in prepletajo z osebami, s katerimi se je srečavala v svojem življenju. Tekst je velika, krvaveča, nesentimentalna in lucidna, do podrobnosti tankočutna študija o sanji in o strahotah amputirane Avstrije, a ne samo Avstrije, tudi Srednje Evrope, katere usodo pisateljica povezuje s svetovno. Tekst je ljubezenska zgodba s skorajda magičnimi odtenki. Ko se Elisabeth spet nekoč odpravi na sprehod in se med potj ustavi, gleda tja čez Karavanke, kjer išče izgubljeni svet, v njem pa ostanke spomina na Trotta, ki je napravil na Dunaju samomor, ker so ga tako rekoč uničili jasnovidnost, večjezičnost, nacizem, dediščina stare Evrope, pisateljica o tem pove: ». .. denn je besser sie ihn ver-stand, desto mehr verschwand von ihm, was vvirklich gewesen war und die Geistersatze kamen von dort unten, aus dem Siiden: Verschaf dir nichts, behalt deinen Namen, nimm nicht mich, nimm dir niemand, es lohnt sich nicht.« (»Bolj ko ga je razumela, bolj je izginjal in z njim vse, kar je bilo, in stavki strahov so prihajali od tam, z juga: Ne pridobivljaj si ničesar, ohrani svoje ime, ne jemlji me, ne jemlji nikogar, ne splača se.«) Na začetku referata sem namignila, da mi je Bachmannova osmi-slila slovenščino, da mi je morda prav ta stavek povedal vse o jeziku, ki sem ga dejansko občutila in ga še danes občutim na Dunaju kot jezik duhov, ki je med svojim obstojem ponotranjil tudi izkušnjo, da je ta hiša moja, pa vendar moja ni, da so predstave o varnosti, morda celo o pripadnosti umišljene in varljive. Misel je vodila naprej: »Es kam immer darauf an, wo man das Wichtigste gerade suchte und Elisabeth hatte damals nicht auf alle Satze Trottas geachtet, der aus jenem sagenhaftem Geschlecht kam, wo keiner dariiber »hinwegkam«, und auch von seinem Vater wusste sie durch ihn, dass er auch wieder einmal die Zeit nicht mehr verstan-den hatte und zuletzt fragte: Wohin soli ich jetzt ein Trotta? als die Welt wieder unterging, fur einen Trotta im Jahr 1938.« (»Pomembnost je bila tam, kjer si jo iskal, a Elisabeth takrat ni pozorno sledila Trotto-vim stavkom, njemu, ki je izhajal iz rodu tistih, ki nikdar niso mogli »preboleti«, in tudi o njegovem očetu je zvedela, da spet ni razumel časa, da je samo spraševal: Kam pa sedaj, kje je moje mesto, kam z rodbino Trotta, ko se je podiral svet v letu 1938.«) Ponovno sem se oprijela jezika, ki s svojo eksistenco, s svojim zvenom v Avstriji obuja spomin, v deželi Waldheimov in Haiderjev, ki spet išče identiteto v pozabi, v udinjanju turističnim modam, v za-molčavanju in izbrisovanju vsega, kar je drugačno, vznemirljivo, ne-nemško. Spomin je vezan na jezik in tisti, ki pišejo v tem jeziku, tv gajo, da česa ne bodo mogli pozabiti, česa tudi nikdar preboleti. S tretjim citatom pa bi zaključila svoja razmišljanja in končn spregovorila tudi o periferiji in o centru. »Denn sie wusste nur und auch genau, warum Familien wie di Matreis aussterben sollten, auch dass dieses Land keine Matreis me'" brauchte, dass schon ihr Vater ein Relikt war.. . Aber was sie zu Fremden machte iiberall, war ihre Empfindlichkeit weil sie von der Peripherie kamen und daher ihr Geist, ihr Fiihlen und Handeln hof-fnungslos diesem Geisterreich von einer riesigen Ausdehnung ge* horten .. . Nur zufallig hatten sie ihre Staatszugehorigkeit.. .« (»Vedela je samo in zelo dobro je vedela, da bodo družine Matrei izumrle, da jih ta dežela ne bo več potrebovala, da je bil celo njen oče že relikt. Tujka je bila povsod zaradi svoje občutljivosti, ki jo je prinesla s periferije. Njen razum, njeno čutenje in njeni ukrepi so bili brezupno predani kraljestvu duhov, ki se širijo v prostranost... Po naključju sta imela tudi državljanstvo.«) Mislim, da je na mestu, da sedaj govorim o zdravem obrobju in o bolnem centru, o rešilni občutljivosti in ranljivosti periferije in o okorni negibnosti centra. Še prej pa nekaj besed o slovenstvu, kot se mi kaže, ne glede na meje. Na Slovence me veže izkušnja nezaščitenosti, majhnosti, nepomembnosti, izkušnja nasilja, raznarodovanja, pa tudi izkušnja trdo-vratnosti. Dolga je paradigmatična vrsta, ki nas druži v skupino s prevladujočimi skupnimi imenovalci. Iz teh izkušenj pa rastejo razne per-verzije, izrodki, ki me odbijajo v vseh aktualnih fasteah slovenstva, v matici, zamejstvu in zdomstvu. Ena taka in morda značilna za koroške Slovence je narodno herojstvo, ki ima in je imelo svoje korenine v klerikalnem sadomasohističnem mučeništvu in je v resnici vse kaj drugega kot narodnoobrambno. Iz tega raste danes aktualno narodno žuganje, ki je na Koroškem zakrivilo del pervertirane, navzven obrnjene in površinske narodne zavesti, ki ustanavlja institucionalizirano slovenstvo in ne more preprečiti odtujevanja. Tako imenovano slovensko zdomstvo pa se še vedno ni emancipiralo od hladne vojne in ponekod prekriva ideologijo z nacionalnostjo, ki naj bi kar naenkrat premostila in ublažila vse delirije, v katerih so dandanes državni aparati. Najvišjo stopnjo je dosegla narodova individualizacija v SFRJ, kjer je državnotvorna, avtonomna in trenutno spoznava robove nacionalne, produkcijske in ideološke kritike. Slovenski narod se udejanja in Ljubljana razvija zavest slovenskega centra. Izkušnja slovenstva na robu pa mi narekuje nekaj pomislekov, četudi ne morem zanikati želje po slovenskem centru, to ne. Ne morem pa se enotiti s slovenstvom, ki vlada, pa če se obrnem tako ali drugače, vedno me bo izdala pomanjkljivost, tudi jezikovna, vedno me bo tvorila periferija. S tem pa je ne vrednotim kot manjvredno, obratno, če pomislim, na marljivost centra v pavzanju nekaterih literarnih in literarnoznanstvenih mod, ki si skušajo že kar sproti graditi spomenike, potem se sprašujem, ali mar marljivost ni slaba lastnost. Matičarji se včasih vedejo kot vindišarji v svetovni literaturi. Hočejo se ji priključiti in so zato veliko bolj prilagodljivi, lastijo si resnico z neko čudno vehemenco, ki ne dopušča dvoma, ironije. Branje knjig naj bi bilo pravilno in usmerjeno, vsako literarno delo ima že znanstven repek, da ja ne bi šlo kaj postrani in mimo ustoličevanja. Težnja po stabilnosti, zglednosti, uglajenosti, po nekih trajnih, ahistoričnih vrednotah pa nas zamejce, ki smo cagavi, nezaupljivi, raztrgani, bolni, ne more potrebovati. Centri so oblastni in v povsem evropski tradiciji odbijajo in ignorirajo robove, kolikor se ti sami ne ukinjajo. Komaj pa postanejo robovi zanimivi, jih skušajo potegniti vase, jih kolonizirati. Kaj je včasih bolj resnično od izkušnje, kaj nas veže bolj, kaj nas bolj ločuje? Kaj nam Slovencem preostaja sedaj, ko si išče prevratna zgodovina druge kontinente in je Evropa vse bolj na robu svetovnega 999 O iskanju in izgubi centra 1000 Maja Haderlap dogajanja, vse bolj manevrski prostor velesil in terorizma, kot pa samostojna, individualna sila? Kaj na primer pričakujemo od Srednje Evrope, od te blede cvetlice, ki uspeva v zatišju zgodovine in se ji približujemo, kot da je ne bi sami odločilno zaznamovali s svojo narodno izkušnjo? Kaj se je resnično spremenilo v odnosih narodov Srednje Evrope, ali drugače povedano, kaj je človek več kot kratica, znak, kaj so narodi več v globalnem pomenu? Obujanje ječe majhnih narodov gre mimo cilja, dokler ne upošteva, tretje, svetovne komponentne. V dobi entindividualizacije je poudarjanje lastne identitete vsekakor subverzivno, nujno početje. A ne na račun spomina, zgodovinske pozicije, ki jo morejo Slovenci zaobjeti samo, če upoštevajo lastne robove, če upoštevajo ranljivost in ogroženost majhnega. Kot rečeno, Evropa je svojo vlogo odigrala in mi, ki smo kolikor toliko odnesli pete, a ne samo mi, naj ji pojemo hvalospeve, brez razumevanja za druga dogajanja v svetu? In ali nima literatura Slovencev svoje mesto v Evropi, v svetu, da govori o izkušnji majhnosti in ovrženosti? To mi narekuje periferija. Misel je vez med vsemi literaturami sveta in o njej sem danes hotela govoriti kot o sestavnem delu literarnega ustvarjanja, ker jo nekateri še vedno gledajo postrani, ker je neoprijemljiva in krhka, obenem pa nepopisno vztrajna. Končno pomeni tudi več. Zato od literature, pa naj nastaja kjerkoli, posebno pa še od slovenske, pričakujem več, torej vse, nič več, nič manj.