LISTEK. tx groba v žlvljenje. Januš Golec. fiN»dalievaaIe.>; Judje pa stoječi krog Krista pri Lazarjevem grobu in zapazivši na Gospodovem licu solze, so si namigavali med seboj, šepetajoč: »Giejte, kako ga je ljubil!« Te besede: >Glejte, kako ga je ljubil«, nanašajo se na nasjugoslovane v bridki preteklosti in žarki sedanjosti. Nismo sicer posedali prostosti in samostojoo sti, ne bogastva in moči, vezala in družila nas je le najtesnejša zemeljska vez iredsebojne ljubezni. Lahko smo ponosni na to, da je Stvarnik raTno naš sicer do sedaj bedni slovanski rod oblagodfctil z največji« nebefckim darom, katerega je Kriste Gospod sam prinesel iz nebeškik vižar, namreč -* z ljubeznijo. Ljubezen, ta nežnorajski pojav človeškega srca, zrcali vsakemuSlo-vane že z obličja. Judje so zavidali Kristu njegovo Tseljubezen do človeštva; Nemce in Madžare je bodlo •7 oči naže siremljenje in hrepenenje po medsebojni jugoslovanski bratski ljuba^i, radi tega so nas oplazili z mečem te grozne vojne, ki bi naj potegnila vbrezdno krri, smrti in uničenja naše zahteve v objemu JugoslaTije. Saj nimamo skoro v vsej novi kraljevini hiše niti družine, ki bi nam ne z ala potožiti med solzami smrtne izgube: očeta, sina ali brata. Neštete naše očejovske, bratske in sinovske žrtve, pretvarjale so rarno naše nekdanje krove medsebojne ljubezni v hiše žalosti, solz in obupa. Hvala Bogu, da te naše stotisočere žrtve, ti prebridki smrtni razdori očetovske, sino^ske in bratske ljubezni niso bili zamanj! Potck solz, ki nam je pri^rel \z dobe naših tlačenih očetov, narasel je v dobi s^etovne vojne t mogočno reko. Ta 7alovita reka bridkosti se nam ni porazgubila v pustiujo novih brezpravnosti in tlačenj, ampak nam je skozi štiri krvava leta zalivala z očetovsko, bratsko in sinovsko krvjo vrt — raj, 7 katerem se je nastanila še le pred kratkim nova družina: Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pomnimo, da nam je naša svobodno samostojna Jugoslavija zalita s stoletnimi solzami naših pradedov, kateri si niti sanjati niso upali, o tem, kar smc mi dosegli in že uživarao. Da so pa te solze naših očetov zadobile življenjsko moč, morala se je z njimi pomešati kri naših očeto7, bratov in sinov. V solzah in krvi je vzklilo, pognalo, vzraslo in se bo tudi razcvetelo ter rodilo rajski sad seme naše s^obodno samostojnej»goslavije. Kriste Gospod pa, ko si je olrl solze pri Lazarjevcn grobu, je sklenil svoje roke, povzdignil oči proti nebu, usta so poslala nad oblake iskreno zahvalnico: >Oče, zehvalimTe, da si me nslišal.« Gospod torej ob prijateljevem grobu ni samo jokal, ampak tudi goreče molil. Že prej omenjeno. Naša mila nam domoviaa je ožigosana z dalekovidnimi sponaeniki nekdanjega tlačanstva in suženjstva, z — gradovi ali njih trhljimi razvalinami. Naš hrib, dol in plan pa ne nosijo samo pošastnih znakov krivično prestalega mučeništva, z naših hribo; in gričev nam svetijo, iz dolin nas vabijo stoletne cerkve, cerkvice, kapelice, ti hratni božji, ki nam rzbujajo spomice kot skala trdne vere in aeumahljivega zaupanja nafih očetov v božjo odpomoč. Dandanes se divimo, ^udimo ter občudujemo, kako je bilo sploh mogoče, tako in toliko veličastnih, veliiiih in lepih hiš božjih po^id^+i, jih takorekoč ponesti iz dolinr na hribe in strmine. Vera in zaupanje naših očetov v bo.*i :pravičnost sta nam pritrdila na hrib, skalo in dol akczi stoletja varna zavetišča, ki so naše prednike in nas tolažila, bodrila, molče govorila: Tudi vam. vernim trpinoa, se bodo prepilili okovi suženjstva. se bode vrnila dolžna pravica! In v teh veličastnih hramih božjih, s katerimi je posuta naša kraljevina, se naši očetji in mi nismo zbirali na zabavo in ples, ampak zatekali smo se v nje t živi veri in upu, da nas mora enkrat obsenčiti moč božje pravice. Nezabno mili prizori upanja v boljšo prihodnjost so se nam nudill za razsajanja syetovne vojne.